-    146   -
Spomin na Ljubljano in Krajnsko.
Xp. 1% Celja. Dolgo že sim si želel, lepo Krajns-ko deželo — središe slovenskega naroda — sosebno pa belo Ljubljano, Krajne glavo, viditi. Ali kakor se večkrat o življenju godi, da človek tistega ne doseže, česar nar bolj želi, tako se je tudi meni godilo. Mnogo nemških   dežela,   domačih in vunanjih  sim obhodil,   ču-
divši se nad   mnogimi   krasnimi rečmi,   ki sim jih ondi vidil v znamnje nemške izobraženosti in veselega napredovanja  v vednostih  in  umetnostih.    Ali  nikjer  me  ni lepota narave tako ganila, kakor tu, ko sim na tvojo zemljo stopil, prelepa Krajna! mojega naroda predraga sestra.    Komaj smo   privihrali s hlaponom  na dolgo zaželjeno mejo,   ki loči Štajarsko  od Krajnskiga — se mi je pozdevalo, kakor da bi mi bil vsak veterček prijazno wBog te sprimi" pihljal.   Prijetne dobrave na straneh, višji in nižji hribci z milimi cerkvicami, pogled ve-ličanskih   gora,   ki  svoje  mogočue  glave v nebo vzdi-gujejo — vse, vse mi je globoko v serce seglo! Pokaže se nam   bela Ljubljana s svojim mogočnim   gradom,  — pridemo   v  kolodvor  Ljubljanski,   kjer je ravno  velika množica slavniga Radeckiga pričakovala, in pervi, ki me je v preljubim   maternem  jeziku pozdravil,  je bil nekdanji šolski tovarš.    Kmalo  se   podam na pot mesto o-gledovat.   Slovenski nadpisi ulic zraven nemških mi že kažejo,   da sim na slovenski zemlji;  prehodil sim večidel mesta in najdel sim zverstno  snažnost ulic povsod, kamorkoli sim prišel;  lepe   cerkve od zunaj, so večidel še bolj okinčane od znotraj; razveselil sim se posebno nad prijaznim drevoredam v sredi mesta, kjer se je mnogo zalih Ljubljančank sprehajalo, ki bi še mnogokrat lepši bile, ako bi jezik  svojega  rodii govorile in se ne sramovale biti hčere častitljive matere Slave!   Poleg drevoreda stoji krasna dvorana (kazino}; za res malo ktero mesto ima tako poslopje! — Prijazno v njo vpeljan, sim le žalostnega serca  vidil,   da  med  velikim  kupom   posebno nemških časnikov sta le „Novice" in „Casnik"  slovanska bila.   V bravnico slovenskega družtva, ktera je, kakor sim slišal, bogata slovanskih časnikov, nisim prišel,   kar  mi je   prav  žal  bilo.    Ljubljanski  grad,   čeravno  na poti  ne tako   oskerbovan  kakor   Graski,  ponudi   popotniku   čudovito   lep   pogled   krog  in   krog po Krajnski   deželi!    Povsod   prijazno   sprejet,   sim   imel, ker je ravno   birma  bila in je veliko   ljudi iz dežele v Ljubljano privrelo,  dostojno priložnosti, prav po domače kramljati z mestnjani, kmeti in kmeticami v belih pečah kakor sneg;  poštenost,   dobrovoljnost in prijaznost sim povsod našel.   Ker mi čas ni pripustil dalje v Ljubljani, ki se   mi je  serčno  prikupila,  ostati,   da bi   bil  mogel druzih   ondašnih naprav (muzeum,   knji^arnico i. t. d.) obiskati, sim se mogel brez daljnega zaderžanja na pot v Postojno   podati,   kjer mi je   veličanska   podzemeljna jama nove krasote odperla.    Ali to popisati, prepustim drugim,   kteri jo bolj poznajo, kakor popotnik, ki jo le pervikrat vidi.   Naj bi ;;Novice" svojim bravcam enkrat tak popis prinesle!
(Konec sledi.)