Ljubljanski Zvon
MESEČNIK ZA KNJIŽEVNOST IN FROSVETO.
Štev. 11.           V Ljubljani, dne 1. novembra 1910.         Leto XXX.
Pastiiškin:
Očetu.
1.
jJLo-ed nama dalj bila je dolgostasa, prek nje so švigala mi poročila, s strupenim dihom mi srce morila, da gre oko ti prek zidovja časa;
da v val pozabe ti je že do pasa spomin zabredel in zavesti krila, kaljena v boli, pšica prestrelila — golobka pada v polja zlatoklasa.
Dobil sem pismo: „Za očeta moli,
in zdravje vrne Bog mu dobrotljivi."  —
Ki za resnico niste preoholi,
kako se zdijo vam imperativi: trdno veruj, ne omahuj nikoli in bodi jeklo, ljubi, upaj, živi?
2. Jaz nisem molil. V bogokletni trmi oko z nasmehom hladno-krvoločnim v obraz je uram vrtalo polnočnim, duh se lovil po stezi divje-strmi
»Ljubljanski Zvon" 11. XXX. 1910.                                                                                     41
642
Pastuškin: Očetu.
za tabo, oče, je, da se nakrmi, napase, z licem zdravim, polnosočnim med svet s korakom vrne se odločnim in klenih misli skošate se grmi.
Jaz nisem molil. Samomuko nemo sem si izvolil. In, glede užitka, kdo ve, če bolj čestitati si smemo,
ko stiska k nam se v noči deva vitka, al ko se duh dovije skozi temo napuha v eden samoodpočitka?
3. Dobil sem pismo: „V nekaj dneh okreva. Bogu se dobrotljivemu zahvali, tri jfrinte^ težko svečo mu zapali, naj plamen njen Tedeum tvoj odseva."
Jaz nisem je zapalil. V slapu speva jaz nisem se zahvalil. Na obali naivnih duš so mnogi zmajevali: „Vrtinec mika te — naj ti pripeva.
Če ti je pisano, kdo udrži te? Z njim se pomeri jaden in zagini; solze na grob v sočuten hip prelite
ne bomo ti odrekli." V bolečini zlagani so njih duše plemenite opljuvale vse lice domovini.
4.
Saj ne vedo, kar skusil ti si, oče, ko nizale noči so ti prečute na nitko časa dneve borbe krute: bol jekleni, da volja silno hoče.
O dragocena niz, o v vek cvetoče pasjonke, z roso biserno posute, ki iz očesa moškega minute so jo izvabile v srce pekoče!
f'astuskin: Očetu.
643
Glej, da sem ženska, prosil bi uhanov, korald rdečih, ki na rožnem vrati prezgodnjih četico množe papanov.
Tako pa prosim: Oče, da se jati
izognem oglupelih modrijanov,
to svojo niz mi v delež daj bogati!
5.
Pod srajco bom namesto škapulirja obesil jo, iz nje ob hudi uri, ko barko zapuste mi Dioskuri, moči jemal in z njo podil skovirja,
volka, če gladen .v stajo mi pridirja in ne bom vtegnil več zapreti duri; nikdar ne preslepijo me avguri, in blagodat vse širja bo in širja.
Baroni, grofje, vitezi in knezi si kujejo na zid spomina peno za mrvo let v slikarjev! potezi.
Ti boš stoletij strahoval hijeno, se v mojem ritmu rogal njeni jezi, poslednje zrl Adamovo koleno.
6.
In vidim te: po sočni srenjski paši razbegnile so se ovčice bele, in vam otroške duše so vesele objemale z metuljčki se pajdaši.
Kar z jasnega vas črna noč ostraši; prestregel, ko skoz njegove dežele trakov so trume zlate doli spele, jih mesec je. Zarila čredi vaši
tema je črne kremplje v belo volno, čez jarke begale so in ograje ovce plašne, oko jim grozepolno
41*

c

644
Pastuškin: Očetu.
zaman iskalo je domače staje — Tak upanje je od lepote bolno razteplo moje nade v čudne kraje.
7.
In vidim te: v strahu grenki omami čez drn in strn in polja in potoke, noge krvave, ran bogate roke, sam plašen za splašenimi ovcami.
Kar iz teme spet završe nad vami pramenov zlatih ptice žarnooke: ovce stoje, spet na domače loke s teboj gredo v naročje sreči sami.
A moji mrki so bolj hude baze. Kar slepo sem začel verjeti knjigam, le malokdaj se medel svit prikaže,
in kar za trmo sfing se norec brigam, na voljo padajo samo blamaže, pogube ni duha trdnim verigam.
8.
In vidim te: na njivi desetleten stojiš in moder; preko vsega žita topničarjev gomazen gre srdita — ha, preko kruha dir ta bogokleten!
Ti do razora skloniš se premeten in prve konje desna zmagovita, to kamenja jih v rebra in kopita — varuj se, dečko, cesar je osveten!
Dva jezdeca se dvigneta v stremeni,
zaman urne pete, že te imata —
na top, v kosarni z njimi se pomeni!
Glej, mene tudi, kapa ti kosmata, na top lažnih resnic sveto-strupeni so vezali vojniki — sebi škrata.

Pastuškin: Očetu.                                            645
9.
In vidim te: na topu v levo, desno otepaš, suvaš, biješ, kamor pade, z rokami in nogami, v prsi, brade, z zobmi jih grizeš, obdeluješ besno.
Zaman. Rokav cesarski tesno, tesno objame te, prostosti rožne nade upehanost ti hipoma pokrade, bolna trpkost zasenči lice resno.
Moj duh ni kakor ti. Miru ne ljubi, blodnih stoletij sive stepe meri, hladno nazdravlja zmagi al pogubi.
v
Ce kruha ni, trdijo nekateri, nižino orel-duh krotak zasnubi — Kedaj bom jaz se klanjal taki veri?
10.
In vidim te: pred stotnikom v kosami, obdan od živošarastih sabljačev, se moško zagovarjaš, sin oračev vprašanj se pasti ne udaš nevarni.
V ponosni kretnji, skoro malomarni: „Naš trud potic rodi vam in kolačev, vi pa tako —." Strmel je zbor zijačev, prostost ti dal po pameti prevdarni.
Ti zmagal si, a ne v ime postave, enkrat je zamižala njena črka. — Kako pa tisti, ki hlepi v višave
in mora, da se duša mu nasrka, pogosto v prepovedane daljave — kam tisti naj, da mu odpro, potrka?
3