59
Politične stvari.
"Slovansko  morje".
Kaj pa zdaj, ko zdravniki vsi, ki so dolgo bivali v Carigradu okoli „bolnika" na smrtni postelji ležečega in mu vsakovrstne dekokte zapisovali, on pa nobenega ni hotel piti, so zapustili Turčijo? Tako vprašanje si dandanes plašno stavi posebno dvojica, katera trepetaje gleda v daljavo ter ondi vidi strašno prikazen, ki jo zovejo „slovansko morje", ki se proti njej vali preteča jej — vsaj po njenih mislih — pogubo.   Ta dvojica so oni Nemci in Mag]ari,  ki si
Avstrijo in Ogersko domišljujejo zagrajščino, kateri so oni sami lastniki, vsi drugi narodi pa le njim tlačani.
,,Strah je dobra reč" — pravi star pregovor; strah je tudi mogočen gospodar, kajti skušnja uči, da združi popolnoma nasprotne elemente. Vsaj je dokazano, da se ob povodnji na kaki višini zber6 take živali, ki se sicer do smrti preganjajo, in da volk, če pride v hlev med ovce in se vrata za njim zapr6, se stisne v kot in ne stori ovcam nič.
Tak strah je tudi združil Nemca in Magjara, ki sta si o mirnem času huda protivnika bila. Vsaj je vsemu svetu znano, da so Dunajčanje pred I. 1848. cele kupe smešnih pravljic (anekdot) imeli o Magjarih, ki so jih za največe bedake proglasovale; dandanes pa jih čislajo za razsvitljene sodružnike.
Ni nas volja preiskavati, v kolikem je ta strah Nemcev in Magjarov pred „slovanskiro morjem" opravičen; a toliko je gotovo, da si tega „bav-bava" bolj strašnega mislijo, kakor je.
Strah pred slovanstvom v Evropi ni nova prikazen; imel ga je že Napoleon L, ki je izrekel, da „o 50 letih bo Evropa ali moskovitska (slovanska), ali pa republikanska." To prerokovanje se sicer ni še spolnilo, vendar pa Nemcem in Magjarom vedno po ušesih šumi in jih dela tako slepe, da že v Turčiji vidijo močno jez ,,slovanskemu morju". To posebno velj& o Magjarih, o katerih so Nemci sami prepričani, da jih valovi tega   morja gotovo požro — prej ali slej.
Strah je pa tudi smešna reč, ker je povod temu, da se človek v marsičem prenagli in pride popolnoma ob pamet. Iz tega izvirajo menda vse simpatije olikanih ljudi do Turkov — izvzemši Angleško, ki Turčijo brani iz samopridnega namena. Ta kurja slepota je taka, da jim kaže Rusa v podobi strašne zveri, Turka pa v podobi lovca, ki tej strašni pošasti preti s smrtno kroglo. Jemlje jim pa tudi pamet, ker, če bi je le še količkaj imeli, lahko bi umeli, kako strašen bi bil Tur Čin vsemu svetu, ako bi imel tako moč, kakor jo ima Rus. Pametnim ljudem se zdi Rus velikansk, pa krotak slon, ki le tistega pomendra, kateri ga zdraži — Turčija pa krvoločen ris, ki mori in mori, dokler ima kaj, če tudi le iz veselja do mesarstva. Kaj, ko bi ta ris postal slon!
Strah je pa slednjič tudi žalostna reč, ker dela ljudi krivične. Kaj druzega, ko krivica, je že ta strah pred slovanstvom sam na sebi? Ali ne kaže slo-vanstva v podobi vse požirajoče, vsaki omiki nasprotne pošasti, zoper katero nobeno orožje ni prehudo? Je li se tako orožje ne rabi povsod in vselej zoper Slovana, kjerkoli se prikaže? Ali se s tem ne godi huda krivica Slovanom , ki so, kakor zgodovina vseh vekov spričuje , mirni ljudje in nikomur ne store nič zalega, ampak le preradi in pogosto še pokorni služijo tujim elementom — tlačilcem svojim? Kdor preži na tolovaja, bo streljal tudi po svojem prijatelji, če ga v temi zagleda pred hišo. Koliko krivic so prestali Slovani že zavoljo tega strahu! Kako žalostno pa je, da so pri narodih, ki se ponašajo z omiko, še strahovi tako mogočni !
Magjari — pravijo — so najbolj razpostavljeni valovom ,,slovanskega morja". Mi tega ne tajimo; ako mora biti, bode tudi. Nek nemšk pregovor pa pravi: „kar ni močno , da se vzdrži, zasluži , da se pogubi." Koliko narodov je v preteklih stoletjih že poginilo, ker v sebi niso imeli dovolj moči, da bi se ohranili! Magjari so si sami svesti, da se valovom slovanskim za trdno ne bodo mogli upirati — tudi potem ne, Če jim kot zavezniki priskočijo Nemci, ki res zdaj pravijo, da so Magjari podobni kobili mostu, ob kateri se slovanski
valovi razbijajo in katero zategadel mora podpirati vsa Evropa.
Toda naj se tolažijo Magjari in njihovi prenapeti prijatelji! Ce prav bi privreli slovanski valovi, ne bodo vtopili vsega pod-se, ampak prizanesljivi bodo. Slovan je dobra in pravična duša, ki še prevečkrat daje milost tam, kjer bi bila stroga ostrost na pravem mestu. Ako tedaj kedaj „slovansko morje" poplavi Magjare, ne bo tam nastalo nerodovitno, smrdljivo močvirje, ampak rodovitna zemlja, katero bo obdelovala pridna roka, in kjer bo vladala pravica in milost.
60