UDK 551.24 + 551.7:552.42/48 + 552.5 (282.24) (497.12) = 863 Geološka zgradba Dravske doline med Dravogradom in Selnico Pero Mioč Geološki zavod, Ljubljana Drava teče od Dravograda do Selnice večidel po tektonskem jarku razen med Ožbaltom in Falo, kjer si je morala izdolbsti strugo skozi dvigajoči se blok. Metamorfna podlaga Dravske doline sestoji iz dveh enot: više metamorfozirane predkambrijske gnajsovo-ektinitne enote in manj metamorfozirane paleozojske filitoidne enote. Metamorfoza kamenin se je pričela v bajkalski orogenezi in se je nadaljevala v kaledonsko-variscični orogenezi. Filitoidna enota se je v sudetsko-asturski orogenezi narinila na gnajsovo-ektinitne kamenine in povzročila njihovo retrogradno metamor-fozo. Filitoidna enota sestoji iz kremenovo-sericitnega filita in štalensko-gorske serije. V marmoriziranem apnencu štalenskogorske serije je avtor že poprej našel spodnjedevonske konodonte. Prvotni mezozojski sediment-ni pokrov je bil erodiran z metamorfne podlage konec krede in v začetku terciarja. Burdigalske usedline, prinesene v kadunje na ugreznjenih blokih, sestoje namreč le iz klastičnega materiala metamorfne podlage. Tektonske krpe mezozojskih skladov, ki jih najdemo danes na tej podlagi, so erozijski ostanek nariva z območja Karavank. Uvod Dravska dolina je značilen neotektonski element na ozemlju lista Slovenj Gradec. Drava je prvotno tekla od zahoda proti Slovenj Gradcu in po dolini Mislinje dalje proti Vitanju. Na spremembo njene smeri je odločilno vplivala neotektonika; dviganje zahodnega Pohorja jo je potisnilo proti severu v tektonski jarek. Med geološkim kartiranjem tega ozemlja smo nadrobneje raziskali oba bregova reke Drave, metamorfno podlago doline in sedimentni pokrov ter prikazali razvoj od predkambrija do današnjega stanja. Pregled dosedanjih raziskav Raziskano ozemlje je del Vzhodnih Alp, zato so dosedanje raziskave vključevale večinoma širše področje. Tako je npr. Pohorje, ki ima zelo pestro geološko zgradbo, bilo privlačno za številne raziskovalce. O arhajskih pohorskih kameninah je pisal že I. A. Ippen (1893, 172 do 200). H. Vetters (1922/23) 13 — Geologija 20 je sestavil geološko karto republike Avstrije in sosednjih dežel v merilu 1 :750000 in je na njej prikazal tudi naše ozemlje. A. Kieslinger (1928, 40—44) je opisal kamenine na listu Dravograd; leta 1929 pa je isti avtor s sodelavci dokončal manuskriptno geološko karto zahodnega dela lista Dravograd v merilu 1 : 75 000. H. Ve t te r s (1937, 45, 56, 137, 186, 197, 204, 217) je napisal tolmač k omenjeni geološki karti republike Avstrije 1 :750 000. V njem je na kratko opisal metamorfne kamenine ter paleozojske, triadne in terciarne sklade Remšnika, Kozjaka, Pohorja in območja Dravograd-Radlje. Med metamorfnimi kameninami je razlikoval gnajs, ki vsebuje vložke kamenin s poreklom iz pegmatita, ter blestnik in amfibolit. S področja Dravograd-Pernice je opisal normalni pla-gioklazov amfibolit, paraamfibolit, diaftorizirani amfibolit, ki mu pripada klo-ritno-epidotni skrilavec z uralitiziranim diabazom. Rjavkasto zeleni rahlo meta-morfozirani skrilavci pa so staropaleozojski. Sem je prištel kalcitni filit (»Kalk-schist«), ki se menjava s sericitnim filitom. Krinoidni apnenec je uvrstil v devon, laporasti apnenec in lapor ter dolomit na Ostrem vrhu (Sveti Duh) pa v zgornjo triado. Terciarne plasti severno od Radelj je imel za najstarejše terciarne usedline v jugozahodnem delu Štajerske kotline. Zastopan je debelo-zrnati konglomerat, ki ga pokrivajo starejše miocenske ivniške plasti. V spodnjem delu so rečne usedline (debele okrog 1600 m), više sledijo jezerske, nato še plasti z lepo ohranjenimi sesalci. F. X. Schaffer (1951, 122 do 125, 202, 208, 425, 427, 432, 435) je opisal širše območje. O našem ozemlju je menil, da predstavlja del večje deformirane sinklinale. Njeno južno krilo je Pohorje, severno pa sega na Golico v Avstriji. Kamenine med Dravogradom in Radij ami sestavljajo diskordantni pokrov, ki je verjetno narinjen proti severu. Kamenine tega ozemlja izvirajo iz filonita in diaftorita starega kristalinika. Opisal je tudi filitoidni skrilavec in porcelanasti porfiroid na Pernicah. Zeleni skrilavec, diabaz in pisani diabazov tuf na Remš-niku je primerjal s podobnimi kameninami pri Gradcu in jih je uvrstil v obdobje gotlandij-zgornji devon. Avtor je označil naslednje hiatuse: kristalinik-diabaz-filitna serija-paleozojske plasti-permotriadne plasti. Celo področje je bilo prekrito z gosavsko kredo, ki leži na zgornjetriadnih plasteh. Alpidski oro-gen karakterizira več tektonskih faz, vendar brez narivanja. Današnja tektonska zgradba sestoji iz naslednjih enot od severa proti jugu: Goliško-radeljska sinklinala, remšniška antiklinala, kapelska sinklinala in kozjaška antiklinala. Vse enote so orientirane od zahoda proti vzhodu. E. Faninger (1970, 35 do 104) je nadrobno preučil petrološko problematiko magmatskih kamenin na Pohorju; raziskal je tudi kemične lastnosti dacita pri Vuzenici in tonalitnega porfirita pri Fali. A. H. Ravnik (1971, 187 do 217) je klasificirala pohorske metamorfne kamenine in jih razdelila po stopnji metamorfoze. Kot izvorne kamenine je označila usedline z vložki magmatskih kamenin. Metamorfozo od almandinsko-am-fibolitnega faciesa do faciesa zelenega skrilavca je postavila v variscično obdobje, narivanje ordovicijskih, silurskih in devonskih skladov ter nato permo-triadnih in mezozojskih sedimentov prek metamorfnih kamenin pa v alpidsko orogenezo. V poznejšem delu (A. H. Ravnik, 1973) je zajela tudi metamorfne kamenine severno in severovzhodno od Dravograda. Ločila je osem različkov metamorfnih kamenin od gnajsa do filita. Obravnavala je tudi vpliv tektonike na metamorfne kamenine in poudarila vlogo periadriatskega linea-menta. V razpravi o stratigrafiji kristalinika je primerjala metamorfne sklade Pohorja in Svinške planine ter jih uvrstila v obdobje ordovicij-devon (A. H. Ravnik, 1973, 245 do 270). Geološka sestava Dravske doline V zgradbi Dravske doline razlikujemo metamorfno podlago in sedimentni pokrov. Metamorfni skladi prevladujejo in segajo od amfibolitnega faciesa prek epidotno-amfibolitnega do faciesa zelenega skrilavca. Od spodaj navzgor si sledijo: gnajs z vložki eklogita, amfibolita in marmorja, nato blestnik, kloritno-amfibolski skrilavec in biotitno-kloritni skrilavec ter na koncu filitoidi. Sedimentni pokrov sestoji iz transgresivno odloženega permotriadnega peščenjaka, srednjetriadnih in zgornjetriadnih skladov ter zgornjekrednih plasti, ki so ohranjene v obliki erozijskih krp. Najbolj razširjeni so terciarni klastični sedi-menti, uvrščeni v burdigal-helvet. S temi sedimenti nastopa tudi dacit. Kvartarni sedimenti so naplavljeni ob reki Dravi (si. 1). Metamorfne kamenine Na podlagi litopetrografskih značilnosti, superpozicije in stopnje metamor-foze smo razdelili metamorfne sklade na spodnji del, ki sestoji v glavnem iz gnajsa, blestnika in kloritno-amfibolskega skrilavca, ter zgornji del, ki je znatno tanjši in sestoji iz filitoidov. Kamenine spodnjega dela, razširjene na severovzhodnem Pohorju in na jugovzhodnem Kozjaku, so znatno bolj metamorfo-zirane kot kamenine zgornjega dela, ki prevladujejo na Kobanskem, oziroma zahodno od Radelj. Po stopnji metamorfoze ločimo torej gnajsovo serijo, ki predstavlja najgloblji del metamorfnih skladov, in ektinitno serijo, ki leži nad njo. Zgornji del, oziroma filitoide, smo razdelili na dve enoti, in sicer na kremenov sericitni filit in štalenskogorsko serijo. Gnajsova serija Kamenine gnajsove serije se raztezajo južno od Drave do Sumika, Lampreh-tovega vrha in Lobnice, severno od Drave pa na Kozjaku. Enake kamenine nahajamo tudi na širšem ozemlju južnega Pohorja in na Strojni, vendar tega ozemlja ne bomo obravnavali v naši razpravi. Najbolj razširjena kamenina serije je gnajs. Prevladuje muskovitno-biotitni gnajs s prehodi v blestnik, redkejši so protasti, očesni in pegmatitni gnajs. V spodnjem delu serije se pojavlja eklogit s prehodi v amfibolit. Nastopa tudi marmor. V zgornjem delu se nahaja amfibolit; nad njim se navadno začne blestnik. Ta serija predstavlja migmatite. Značilen je bil naknadni dotok levkokrat-nega materiala. Prvotno nastali biotitni blestnik je bil z metasomatozo spremenjen v različke gnajsa. Muskovitno-biotitni gnajs je najbolj razširjen razli-ček gnajsa. Nahajamo ga na severnem pobočju severnovzhodnega Pohorja zahodno in vzhodno od Lamprehtovega vrha, nato v dolini Drave, kjer pri Fali sega proti Ostremu vrhu in na zahod do Vuhreda. V globljih conah, kot npr. pri GEOLOŠKA STAROST SIMBOL SERIJA FACIES GRAFIČNI PRIKAZ DEBELINA v m LITOSTRATIGRA-FIJA IZVOR SEDIMENTACIJSKO OKOLJE MIOCEN % e jt MM C » i o 26. konglomerat meljevec g li novec peščeni lapor dacit tuf 25. fanglomerat 26. iz metamorfnlh, delno iz vulkanskih kamenin 25. iz metamorfnih kamenin limnično-morsko fluvio-limnično fluvialno 0 Jt M f 3 o KREDA 'lU. apnenec kontinentalni prag < o < e fl Ti t7 7 y ' L , ^tfnpz o o m S 23. kristalostl dolomit 22. sivi apnenec self no miogeosinklinalno PERMO-TRIADA Ti PT o 20. rdeči peščenjak 20. preperela podlaga epikontinentalno o»e b <• • a o o KARBON ICU-SILUR-DEVON i SD OS O Jf (A L. O o o J£ m $ 2 HA 1 1500 19. drobnik konglomerat apnenec 18. diobaz 17. zelenkasti in vijoličasti _ filitoid _ 16. temen filitoid 19. grebenski in pelagični 17 vulkanogeno-sedimenfni 16. glina z organsko primesjo o c o C 3č c '5 o i/ 3 « > O o tr o S. amfibolitni j epidot-omfibolitni | zel. skril. | J81 o o o & 15. epimarmor H. metakvarcit 13. filit 15. apnenec, navadno glinast H kisli vulkanit 13. psamit. pelit » epikontinentalno PROTEROZOIK - EOKAMBRIJ \ gnajsova | ektinitno | SiSiSSS J- . .V- ® ® o o m © © © © © 12. klorit-biotitni skrilavec 11. klorit--amfibolski skrilavec 10. omfibolil in urolitiziran diabaz 9. stavrolitni blestnik 8. zgornji mezomarmor 7. granitni blestnik 6. biotitni blestnik 5. pegmatitni gnajs U. amfibolit 3. spodnji mezomarmor 2.eklogit 1. gnajs 12. tufit, tuf 11. tuf ^0. paleobazalt 9. pelit, psamit 8. apnenec 7 pelit. psamit 6. pelit. psamit 5. granitoid (anatektiČni) 4. gabroid 3. apnenec 2. gabroid 1. pelit. psamit eugeosinklinalno SI. 1. Geološko zaporedje in izvor kamenin metamorfne podlage in sedimentnega pokrova v Dravski dolini Fig. 1. Columnar section and origin of the rock units forming the metamorphic basement and sedimentary cover of the Drava Valley GEOLOGIC AGE SYMBOL SERIES FACIES COLUMNAR SECTION THICKNESS in meters R0CK-STRAT1-GRAPHIC UNITS ORIGIN ENVIRONMENT MIOCENE CRETA- \ Mu (Radlje jLovrenc 1000 26 conglomerate siltsfone claystone sandy marl dacite tuff 25 fanalomerate 2L limestone 26 metamorphic and volcanic rocks 25 metamorphic rocks limnic-marine fluviatile--limnic fluviatile cgntjnentai O O O^L. • • > CEOUS TRIASSIC Ki Tj Tj T? /423^ 0 0 m 23 crystalline dolomite 22 ^ray limesto- shelf =(221 1 1 T^L^-C:1 miogeosyn- —A?— s 21 dolomite shelf 1?) RERMO-TRIASSIC PT -V.' 0 0 en 20 red sandstone 20 weathered basement epicontinental CARBONIFEROUS i z o > UJ 0 z < cc D _J Z?> 1 z SD OS Magdalensberg ib 1500 19 graywacke conglomerate limestone 18 diabase 17 grayish and violet phylli-_toid rocks _ 16 dark phylli-toid rock 19 riff and pelagic deposits 17 volcanogenic- sedimentary __rocks___ 16 clay with organic admixture at c 0 c >. 4A 4» 01 I BiH -<- o > o a cc o F» amphibolite 1 epi date-amphibolite (greenschist spfn 0 g 0 'c o 4) m tfl '41 C a © © O O O m i® s® E® -> -© 5 12 chlorite-bio- tite schist 11 chlorite-om-phibole schist 10 amphibolite, uralitized diabase 9 staurolite mica schist 8 upper meso- marble 7 garnet mica- schist 6 biotite-mica schist 5 pegmatitic gneiss L> amphibolite 3 lower meso- marble 2 eclogite 1 gneiss 12 tuffite, tuff 11 tuff 10 paleo basalt 9 pelite. psammite 8 limestone 7 pelite, psammite 6 pelite, psammite 5 granitoid (anatectic) U gabbroid 3 limestone 2 gabbroid 1 pelite. psammite 41 c 13 c >» O 4) cn 3 O SI. 2. Muskovitni gnajs (Gb) z vložki blestnika (Sb) in marmorja (M). Vzhodno pobočje Lobnice na Pohorju Fig. 2. Muscovite gneiss (Gb) intercalated with mica schist (Sb) and marble (M). Eastern side of Lobnica Valley in Pohorje Mountains SI. 3. Protasti gnajs (D detajl na si. 4). Vzhodno pobočje Lobnice na Pohorju Fig. 3. Banded gneiss (D detail in fig. 4). Eastern side of Lobnica Valley in Pohorje Mountains SI. 4. Protasti gnajs. Detajl s slike 3. Pasovi obogateni z biotitom (b) se izmenjavajo s tanjšimi pasovi obogatenimi z glinenci (pl). Vzhodno pobočje Lobnice na Pohorju Fig. 4. Banded gneiss. Detail from the figure 3. Bands enriched with biotite (b) alternating with thinner bands enriched with feldspars (pl). Eastern side of Lobnica Valley in Pohorje Mountains SI. 5. Protasti gnajs (Gey) s prehodi v očesnega (G). Pasovi obogateni z biotitom (b). Vzhodno pobočje Lobnice na Pohorju Fig. 5. Banded gneiss (Gey) passing into augen gneiss (G). Bands enriched with biotite (b). Eastern side of Lobnica Valley in Pohorje Mountains SI. 6. Očesni in protasti gnajs. Posamezna očesa (o) so obdana z muskovitnobiotitnimi pasovi (b). Dolina Lobnice na Pohorju Fig. 6. Augen gneiss and banded gneiss. Almond shaped eye (o) enveloped by muscovite-biotite bands (b). Lobnica Valley in Pohorje Mountains Lamprehtovem vrhu in v dolini Drave, je gnajs debelozrnat, više pa postaja drobnozrnat. Barva variira od svetlo sive, sive do temno sive, kar je odvisno od vsebine biotita. Muskovit in biotit sta razporejena v paralelne pasove, ki poudarjajo skrilavost. Gnajs se pogosto menjava z blestnikom (si. 2), zato variira struktura od lepidoblastično-granoblastične do lepidoblastične. Kamenina sestoji iz kalijevega glinenca, biotita in muskovita. Pojavljajo se še plagioklaz, granat, turmalin, rogovača, klorit, sfen, zoisit in nepresojni minerali. Protasti gnajs nahajamo prav tako na severnem Pohorju, ponekod v dolini Drave, severno od Drave pa v Sturmovem jarku. Pojavlja se navadno v obliki vložkov v muskovitno-biotitnem gnajsu, debelih do 100 metrov. Njegova struktura je granoblastična in lepidoblastična. Tekstura kamenine je izrazito paralelna oziroma protasta (si. 3 in 4). Protasti gnajs pogosto prehaja v očesnega (si. 5). Mineralna sestava protastega gnajsa je podobna kot muskovitno-biotit-nega gnajsa. Razen muskovita in biotita vsebuje kamenina še kremen, plagio-klaze (oligoklaz-albit), kalijev glinenec, disten, andaluzit, granat, turmalin, cir-kon in klorit. Od kovinskih mineralov je zastopan magnetit. V protastem gnajsu je bil vpliv difundirajočih raztopin, ki so povzročile metasomatske procese, intenziven; zato so tudi pogosti prehodi v očesni gnajs. Očesni gnajs se pojavlja navadno skupaj s protastim gnajsom v obliki leč južno od Lovrenca na Pohorju ter v dolini Lobnice in Puščave severno od Lovrenca na Pohorju. Svetlo siva in siva kamenina ima porfiroblastično strukturo. Sestoji iz drobnozrnate in srednjezrnate kremenove osnove ter podolgovatih SI. 7. Marmor (M) uguban v gnajs (G). Dolina Lobnice na Pohorju Fig. 7. Marble (M) corrugated in between gneiss (G). Lobnica Valley in Pohorje Mountains porfiroblastov glinenca. Muskovit in biotit tvorita pasove, ki obdajajo očesne porfiroblaste (si. 6). Akcesorni minerali so epidot, zoisit, klorit in magnetit. Očesa in spremljajoči sljudni pasovi so vzporedni s foliacijo. Očesni gnajs kaže na močnejši vpliv alkalnih raztopin, difundirajočih iz globljih delov litosfere vzdolž foliacije. Pozneje so bili porfiroblasti delno kataklazirani in so prešli v porfiroklaste. Pegmatitni gnajs se pojavlja v obliki leč skupaj z drugimi različki gnajsa. Leče so injektirane subkonkordantno s foliacijo v muskovitno-biotitnem gnajsu, bolj redko tudi v blestniku. Debelina posameznih leč variira od nekaj centimetrov do nekaj metrov. Našli smo tudi prehode v aplitni gnajs. Kamenina sestoji v glavnem iz mikroklina in kremena, vsebuje pa še plagioklaz in muskovit ter ponekod tudi turmalin. Mineralna zrna so povečini orientirana; po tem sklepamo, da so kristalizirala pod usmerjenim pritiskom. Zato ima kamenina gnaj-sovo-pegmatitno strukturo. Nastanek pegmatitne raztopine je vezan verjetno na anatekso spodnjih delov metamorfnih skladov, od koder je bila injicirana v višje nivoje. Eklogit s prehodi v amfibolit nahajamo na severovzhodnem Pohorju, najbolj pa je razkrit na vzhodnem pobočju Lobnice in na Lamprehtovem vrhu. Vložki eklogita so debeli 1 do 50 metrov. Kamenina je masivna in temno zelena. Na svežih presekih se pokažejo kristaloblasti rdečkasto rjavega granata v zeleni osnovi. Osnova vsebuje minerale, značilne za eklogit na eni in amfibolit na drugi strani. Eklogit karakterizirajo piroksen (navadno omfacit), granat, rutil in disten, medtem ko amfibolit označujejo rogovača, plagioklaz, kremen, klorit in zoisit. Zaradi spremenljive količine ene ali druge skupine mineralov kamenina prehaja od eklogita do amfibolita. Eklogit s prehodi v amfibolit je povečini ortokamenina, nastala z metamor-fozo gabroidnih kamenin (H. Vetters, 1937, 195; A. H. Ravnik, 1971, 201). Pozneje je bil eklogit retrogradno metamorfoziran v amfibolit. Marmor se pojavlja v gnajsu v obliki leč in plasti, debelih nekaj centimetrov do nekaj metrov (si. 7). Kamenina je skoraj bela, svetlo siva in siva. Pogosto se menjavajo svetlejši in temnejši pasovi. Marmor se pogosto menjava s polarni blestnika, gnajsa in amfibolita. Zato je tudi njegova sestava dokaj he-terogena. Razen kalcita vsebuje spremenljivo količino kremena, glinenca, bio-tita, muskovita, rogovače, klorita, zoisita in kovinskih mineralov. Vsebina ak-cesornih mineralov je višja na periferiji kot v sredini leče. Struktura kamenine je granoblastična, posamezni kristali kalcita dosežejo velikost okoli dva milimetra. Zaradi intenzivnih tektonskih premikov je marmor pogosto naguban. Ponekod opazujemo izoklinalno gubanje, pri čemer so bile plasti marmorja v temenih gub odebeljene zaradi plastičnega tečenja. Marmor nahajamo severno od Sumika v dolini Lobnice. Amfibolit se razprostira v obliki tanjših in debelejših plasti v gnajsu med Lamprehtovim vrhom, Lobnico in Lovrencom na Pohorju, na Rdečem bregu ter na obeh bregovih reke Drave. Posebno sta značilna dva pasova, ki se raztezata z manjšimi prekinitvami na dolžini več kilometrov; debelina doseže ponekod 100 do 200 metrov. V tem primeru gre verjetno za ponavljanje istega nivoja, kar je posledica izoklinalne nagubanosti gnajsove serije. Amfibolit je masiven, temno zelen. Njegova struktura je granoblastična in nematoblastična. Pogosto se menjavajo tanjši beli pasovi, ki sestoje iz plagioklaza, s temno zelenimi debelejšimi pasovi iz femičnih mineralov (si. 8). Poleg rogovače so v mineralni sestavi amfibolita sfen, zoisit, klorit, epidot, plagioklaz in kremen. Amfibolit vsebuje tudi amfibolov gnajs (si. 9), ki sestoji iz plagioklaza, kremena, rogovače, epidota, sfena, klorita in akcesornega magnetita. Struktura je granoblastična in rahlo lepidoblastična. Kamenina je sivkasto zelena, kar je odvisno od femičnih mineralov. Asociacija amfibolita in amfibolovega gnajsa kaže na poreklo iz bazičnih ali ultrabazičnih (verjetno gabroidnih) kamenin. Za ortoporeklo večjega dela amfibolita govori naslednje: — Meje med gnajsom in blestnikom na eni in amfibolitom na drugi strani so ostre. — Amfibolit je masiven in ne vsebuje marmornih vložkov, kar je pogost pojav pri paraamfibolitih. — Masiven amfibolit prehaja pogosto v amfibolov gnajs, ki predstavlja v resnici metagabro. Ektinitna serija Kamenine te serije so razširjene severno in severovzhodno od Dravograda na območju Pernic in Košenjaka pa tudi na severovzhodnem Pohorju in v okolici Remšnika. Na raziskanem ozemlju nismo našli kontinuirnega profila obeh metamorfnih serij z njunim neposrednim stikom. Profili so deformirani zaradi tektonike, zato je mogoče sestaviti prvotni profil na podlagi več delnih profilov SI. 8. Amfibolit prehaja v amfibolov gnajs, ker narašča količina saličnih mineralov. Dolina Lobnice na Pohorju Fig. 8. Amphibolite passing into amphibole-gneiss as the content of salic minerals increases. Lobnica Valley in Pohorje Mountains SI. 9. Amfibolov gnajs z levkokratno žilo. Dolina Lobnice na Pohorju Fig. 9. Amphibole-gneiss cut by a leucocratic vein. Lobnica Valley in Pohorje Mountains z različnih krajev. Najnižji člen ektinitne serije je blestnik, ki se razprostira na severovzhodnem Pohorju in sega na sever na območje Kozjaka. Severovzhodno od Košenjaka nastopa granatov blestnik, ki leži verjetno na prej omenjenem različku. Više granati postopno izginjajo in granatov blestnik prehaja v stavro-litni blestnik. Pojavljajo se tudi vložki marmorja in amfibolit. Se više sledi siv-kasto zeleni drobnozrnati biotitno-kloritni skrilavec, ki predstavlja verjetno isti nivo kot kloritno-amfibolov skrilavec z amfibolitom in uralitiziranim diabazom. Te kamenine so najvišji člen ektinitne serije. Kamenine so metamorfozirane v epidotno-amfibolitni facies. Muskovitno-biotitni blestnik leži večidel na amfibolitu in delno na gnajsu. V obliki debelejših in tanjših vložkov ga vsebuje tudi gnajsova serija; gre za relikt, ki ni bil zajet z migmatitizacijo. Izrazito skrilava kamenina je svetlo siva in siva, po preperevanju rjava. Značilna je njena lepidoblastična struktura. Sestoji v glavnem iz muskovita in biotita, vsebuje pa poleg kremena in glinen-cev še turmalin, disten, stavrolit, andaluzit, zoisit in klorit ter kovinske minerale. Ponekod so prisotni idioblasti granata (almandina). Granatov blestnik je siv in svetleje siv, kar je odvisno od količine biotita, oziroma muskovita. Osnovo sestavljata muskovit in biotit, ki je povečini rdečkast. Prisotni so še kloritoid, kremen, stavrolit, disten, klorit, plagioklazi, rogo-vača, turmalin in epidot. V tej osnovi so porfiroblasti granata, ki dosežejo 1 centimeter v premeru. Struktura kamenine je lepidoblastična in porfiroblastična. Porfiroblasti granata, ki pripadajo almandinu, so kataklazirani in kloritizirani. Izrazita foliacija je ponekod plisirana. Pojavljajo se vložki amfibolita, amfibolo-vega skrilavca in marmorja. Amfibolitni vložki so precej tanjši od tistih v gnaj-sovi seriji. Pogosto se menjavajo z blestnikom, v njihovi bližini pa se pojavlja tudi marmor. Zato sklepamo, da je ta amfibolit verjetno paraporekla. Marmor nastopa v obliki vložkov in leč v blestniku med Košenjakom in Bistrico severozahodno od Mute. Najnižji nivo je približno na meji med granatnim in stavrolitnim blestnikom. V njem so na meji z granatnim blestnikom pogosti idioblasti granata. Debelina vložkov je različna in doseže približno 10 metrov. Kamenina je svetlo siva in bela. Ponekod kaže sivkaste pasove s kristali granata in pirit. Poleg kalcita vsebuje akcesorno kremen, muskovit, glinenec, rogovačo, biotit in epidot. Posebej poudarjamo pojav pirita, ki je v posameznih delih koncentriran v decimetrske gomolje in leče ter močno vpliva na kvaliteto kamenine. V dolini Bistrice so marmor eksploatirali; vendar njegova nestalna kvaliteta otežuje pridobivanje. Stavrolitni blestnik je razširjen v okolici Dravograda. Kamenina je siva, svetlo siva, njena struktura pa lepidoblastična, srednjezrnata in drobnozrnata. Foliacija je izrazita, ponekod plisirana. V sestavi so muskovit, zelenkast biotit, stavrolit, kremen, turmalin, andaluzit, zoisit, glinenci, drobni kristali granata, klorit in kovinski minerali. Pojavljajo se vložki marmorja in paraamfibolita. Biotitno-kloritni skrilavec nahajamo severno in severovzhodno od Dravograda. Kamenina ima tipično lepidoblastično strukturo, ki jo karakterizirajo lepo razporejeni lističi klorita, biotita in epidota. Vsebuje še kremen in gli-nence. Sodeč po mineralni združbi so verjetno te kamenine nastale iz bazičnih piroklastičnih pelitnih usedlin. Kloritno-amfibolov skrilavec, uralitiziran diabaz in amfibolit so razširjeni vzhodno od Dravograda in severovzhodno od Mute, kjer segajo čez državno mejo. Kloritno-amfibolov skrilavec sestoji iz klorita, rogovače, epidota, zoisita, zelenkastega in rdečkastega biotita ter spremenljive količine plagioklazov (al-bit, oligoklaz). Prisotni so še kremen, turmalin in titanit. Struktura je lepido-blastična, foliacija pa je izrazita. Skrilavec vsebuje v nižjih nivojih plošče uralitiziranega diabaza in amfibo-lita. Uralitiziran diabaz je masiven, temno zelen in ima blastoofitsko strukturo. Sestoji iz klorita, avgita, rogovače in plagioklaza. Na območju Pernic so v posameznih njegovih ploščah ohranjeni v drobnozrnati rogovačni in kloritm osnovi vtrošniki avgita, ki dosežejo premer več milimetrov do enega centimetra. Z zvišanjem vsebine rogovače postaja kamenina nematoblastična in prehaja v amfibolit. Opisane kamenine kažejo na vulkanogeno poreklo. Skrilavci predstavljajo metamorfozirane diabazove tufe. Njihov lateralni ekvivalent je verjetno prej opisani biotitno-kloritni skrilavec. Uralitiziran diabaz in amfibolit predstavljata prvotne izlive, oziroma plošče diabaza. Meja teh skrilavcev in blestnika je problematična; nismo namreč mogli ugotoviti, ali gre za normalno stratigrafsko zaporedje, ali pa je meja tektonska. F il i toid i Posebno skupino metamorfnih kamenin predstavljajo filitoidi v zgornjem delu metamorfnega zaporedja. Razprostirajo se vzhodno od Dravograda prek Mute in Remšnika na območje Kozjaka. V zahodnem delu terena leže na najvišjem členu ektinitne serije, na vzhodnem pa na spodnjem členu, to je na blestniku Najnižji člen je kremenovo-sericitni filit, ki vsebuje leče modrikastega epimarmorja in kremenov metaporfir. Na kremenovo-sericitnem filitu leže skladi štalenskogorske serije. Predstavljajo tektonski pokrov, ki je bil v času variscične orogeneze narinjen verjetno od juga proti severu. Ločimo spodnji, sedimentogeni del, zastopan s temnosivim in črnim filitoidmm skrilavcem, ter zgornji, sedimentno-vulkanogeni del, ki sestoji iz rdečkasto vijoličastega in zelenkastega filitoidnega skrilavca z vložki diabaza. V zgornjem delu pa je še kristalasti apnenec, ki vsebuje spodnjedevonske konodonte. Pod skladi štalenskogorske serije in pod kremenovo-sericitnim filitom lezi na Kozjaku filonit, ki predstavlja v bistvu filonitizirani blestnik in gnajs, nastal s filonitizacijo blestnika in gnajsa v času narivanja filitoidov. Kremenovo-sericitni filit je skrilava kamenina z drobnozrnato strukturo. Kamenina vsebuje poleg kremena in sericita še biotit, klorit, epidot, kisli pla-gioklaz in grafit. Količina posameznih mineralov je spremenljiva; od tod vec različkov filita, ki se med seboj menjavajo. V filitu so pogosti vložki kalcitnega filita, ki sestoji iz kalcita, sericita in klorita. Akcesorna so zrnca kremena in redko grafita. . . v Leče modrikasto sivega epimarmorja nastopajo zahodno od Radelj in južno od Vuhreda v obliki vložkov, debelih 0,5 do 1,5 metra; debelina redko presega en meter. Razen kalcita vsebuje epimarmor še precejšnjo količino metamorfozirane glinaste komponente in kremen. Posamezni deli marmornih leč imajo drobnobrečasto kalkarenitno strukturo. Kremenov metaporfir se nahaja v kremenovem sericitnem filitu v obliki vložkov, vzporednih s foliacijo. Največ izdankov je na območju Pernic m se- verno od Mute, kjer so razporejeni vertikalno v tri nivoje. Največja debelina doseže več deset metrov. Kamenina je svetlo siva in rumenkasta. Struktura je heteroblastična (porfiroblastična). Ločimo drobnozrnato osnovo, ki sestoji iz kremena, sericita, in albita, ter vtrošnike mikrokliniziranega ortoklaza in sani-dina. Kamenina je več ali manj skrilava (si. 10). Njena kemična analiza je pokazala 72,9 °/o SiO,, 3,5 %> K,0 in 2,3 «/o NaaO. Sodeč po sestavi, bi kamenina mogla predstavljati efuzivni različek granitne magme. Filonit leži navadno pod skladi štalenskogorske serije na območju Remš-nika in na blestniku na območju Kozjaka. Kamenina je siva in črna, pogosto pa rjava zaradi limonita. Nepreperela kamenina je dokaj kompaktna in izrazito skrilava. Vzporedno s skrilavostjo so razporejeni filitoidni agregati, ki sestoje iz sericita, mikrokristalnega kremena, posameznih luskic muskovita in pirita. Med temi agregati je drobneje zrnata osnova iz kremena in kalcita ter posameznih zrnc glinencev. V filitu so ohranjeni nespremenjeni relikti blestnika, ki dosežejo dimenzije nekaj decimetrov. V sestavi blestnika so muskovit, sericit, turmalin in kovinski mineral. Posebnost so blasti rdečkastega granata, ki dosežejo premer 1 do 4 milimetre. Granat je kalcificiran; zato filonit pogosto reagira s HC1, kar je posledica retrogradne spremembe posameznih mineralov, ki vsebujejo kalcij (granat-glinenci). Stalenskogorska serija je na raziskanem območju najbolj razširjena na Remšniku. Na podlagi litopetrografskih značilnosti smo ločili spodnji in zgornji del. V zgornjem delu serije so bili najdeni konodonti (P. Mioč & A. Ramovš, 1973, 135 do 136), ki so značilni za spodnji devon. Na avstrijskem Koroškem je ločil G. Riehl-Herwirsch (1970, 195 do 214) tri nivoje, ki jih je razvrstil od karadoka do venloka. Na podlagi teh rezultatov smo uvrstili te plasti v obdobje srednji ordovicij-spodnji devon. Spodnji del štalenskogorske serije sestoji iz temno sivega filitoidnega skrilavca, ki leži na filonitiziranih metamorfnih kameninah. Posebno lepo je viden tektonski kontakt severovzhodno od Remšnika v Avstriji. Razen skrilavca se pojavljajo rahlo metamorfoziran kremenov peščenjak, drobnik, kisli tuf in tufit. Prisotne so tudi leče sivega in svetlo sivega apnenca. Filitoidni skrilavec sestoji iz glinaste sericitizirane snovi in mikrokristalnega kremena. Pogosti so prehodi v prej omenjeni kremenov peščenjak, ki vsebuje poleg kremena še kalcit, dolomit, rutil, zoisit in epidot. Tuf je pelitski in sestoji iz mikro-knstalaste osnove, ki vsebuje zrna plagioklaza, kremena in muskovita. Zgornji del štalenskogorske serije se razprostira jugozahodno od Mute na zahodnem Pohorju, severovzhodno od Radelj, na območju Remšnika, manjše krpe pa so še na Ostrem vrhu. Ta del serije sestoji iz zelenkastega in vijoličastega filitoidnega skrilavca z vložki spilitiziranega diabaza in sideritnega apnenca. V zgornjem delu pa nastopa tudi svetlo sivi marmorizirani apnenec. Serija se konča s sivim peščenim skrilavcem in skrilavim drobnikom, ki vsebuje pole lidita. Zelenkasti in vijoličasti skrilavec ima kriptokristalno strukturo in lepo izraženo foliacijo, ki sledi primarni plastovitosti (?). V sestavi je mikrokristalna silikatna osnova, ki predstavlja prekristalizirano vulkansko steklo. Osnova je ponekod kalcitizirana; količina CaCO, doseže 20 °/o. Osnova vsebuje posamezna zrna kremena in sericitiziranega plagioklaza. V zelenkastih različkih kamenine so SI. 10. Kremenov metaporfir. Zahodno od Mute v Dravski dolini Fig. 10. Quartz metaporphyry. West of Muta in Drava Valley razpršene luskice klorita, od katerih prihaja zelenkasta barva. V rdeče vijoličastem različku pa prihaja barva od fino dispergiranega hematita. Apnenec leži navadno na zelenkastem in vijoličastem filitoidnem skrilavcu. Razteza se v obliki prekinjenega pasu od Radelj do Remšnika. Pri Radljah je apnenec masiven ali debeloplastovit, pri Remšniku pa debeloplastovit, brečast, ploščast in skrilav. Ploščasti mikritni rahlo marmorizirani apnenec vsebuje spodnjedevonske konodonte (P. M i o č in A. Ramovš, 1973). Diabaz in spilitizirani diabaz nastopata v obliki plošč v zelenkastem in vijoličastem filitoidnem skrilavcu. Na površje prihajata pri Radljah in v okolici Remšnika. Zaradi tektonskega premika celotne serije je diabaz zdrobljen in zgneten. Primarni avgit in plagioklazi so albitizirani, sericitizirani, kloritizirani in limonitizirani. Kamenine štalenskogorske serije kažejo na nastanek v morskem okolju. Spodnji del je nastal v redukcijskem okolju, kjer se je globina morja pogosto spreminjala. To dokazujeta temna barva skrilavcev ter prisotnost pirita in kal- cita. Pogosto menjavanje filitoidnega skrilavca, peščenjaka in drobnika kaže na hitre spremembe sedimentacije; relativno slaba zaobljenost in sortiranost zrn v peščenjaku in drobniku pa kaže na nezrelost sedimentov, kratek transport, oziroma na bližino izvora materiala in na nestabilne geosinklinalne razmere. Zgornji del je vulkanogenega izvora. To dokazujejo mineralna sestava zelenkastega in vijoličastega filitoidnega skrilavca in singenetske diabazove plošče. Te kamenine dokazujejo prehod geosinklinalnega sedimentacijskega prostora v eugeosinklinalno okolje z delovanjem inicialnega magmatizma. Pojavi apnenca v zgornjem delu serije kažejo na zmanjšanje globine morja, drobnik v vrhnjem delu serije pa na zasipavanje, oziroma na orogenetsko delovanje. Skladi so bili metamorfozirani do najnižje stopnje faciesa zelenega skrilavca verjetno v bretonski orogenetski fazi. Stratigrafija metamorfnih kamenin Eno izmed bistvenih vprašanj metamorfnih kamenin je njihovo stratigrafsko zaporedje. V številnih razpravah o Centralnih Alpah so metamorfne kamenine uvrstili od predkambrija (H. Vetters, 1937; F. X. Schaffer, 1951) do devona. Po W. Fritschu (1962, 202 do 210) segajo metamorfne kamenine na Svinški planini v Avstriji prek silura v predkambrij. E. C1 a r in sodelavci (1963, 23 do 51) so bili mišljenja, da ne segajo te kamenine v predkambrij, ker ni konglomerata, ki bi označeval bajkalske orogenetske premike. F. Thiedig (1966, 50) je sklepal, da prisotnost konglomerata, ki bi kazal na bajkalsko oro-genezo, ni nujna. Na Svinški planini je I. Neugebauer (1970, 23 do 93) našel v leči epimarmorja v filitu brahipoda (Spiri/er), ki nastopa v llandoverju. Isti avtor je s sodelavcem (I. Neugebauer & G. Kleinschmidt, 1971, 113 do 122) menil, da pripadajo metamorfne kamenine centralnoalpskega me-tamorfnega zaporedja obdobju ordovicij, silur, devon. A. H. Ravnik (1973, 260) je po analogiji primerjala metamorfno zaporedje na Pohorju z razvojem in starostjo na Svinški planini ter ga uvrstila v ordovicij-devon. Metamorfni skladi raziskanega ozemlja so del metamorfnega kompleksa, ki se razprostira proti zahodu v Centralne Alpe, na vzhod sega v podlago Panonskega bazena in se nadaljuje na območje vzhodne Srbije v Karpato-Balkanide. V Centralnih Alpah so S. B o r s i in sodelavci (1973, 549 do 570) južno od turškega (Ture) tektonskega okna po Rb-Sr radiometrični metodi raziskovali starost metamorfnega zaporedja, ki je analogno kameninam v Dravski dolini (blestnik, gnajs). Določili so starosti 500, 300 in 65 milijonov let (zaokrožene številke). Na podlagi tega so sklepali, da izvira regionalni metamorfizem para-metamorfnih kamenin iz kaledonske in variscične orogeneze; le v posameznih conah je prišlo do metamorfoze tudi v alpidskem orogenetskem obdobju. Z območja madjarskega dela Panonske nižine so zanimivi G. Weinovi (1969, 404 do 407) podatki o starosti blestnika v okolici Vily-Vitany. Določil je 950 milijonov let. Za granit-gnajs pod neogenskimi plastmi na Madjarskem pa so določili starost 582 milijonov let, za kamenine v podlagi filitoidov starejšega paleozoika pa 400 milijonov let. V vzhodni Srbiji so dokazani s fosili kambrijski in starejši paleozojski skladi. (Karpatsko-balkanska geološka aso-cijacija, 1967). Iz opisanega sledi, da vprašanje stratigrafije metamorfnega zaporedja v Centralnih Alpah še ni povsem rešeno. Komplicirana tektonska zgradba ozemlja z narivi otežuje delo stratigrafom. Težko je utemeljiti, da bi se v tako aktivnem orogenem ozemlju mogel ohraniti konglomerat, ki bi nam kazal na bajkal-sko orogenezo. Fosilne ostanke na Svinški planini, na podlagi katerih so uvrstili metamorfne sklade v obdobje ordovicij-devon, so našli le v nizkometamorfozira-nih kameninah, oziroma v filitoidih. Ta nivo ustreza našemu kremenovemu seri-citnemu filitu in kameninam štalenskogorske serije. Radiometrične raziskave globljega dela metamorfnega zaporedja na širšem ozemlju pa kažejo na predordo-vicijske kamenine. Zato je vprašanje natančne starosti metamorfnih kamenin na raziskanem ozemlju še vedno odprto. Na splošno lahko sklepamo naslednje: Metamorfne kamenine, ki leže pod kremenovim sericitnim filitom, so predordo-vicijske, verjetno predkambrijske starosti. Polimetamorfni regionalni procesi iz bajkalske orogeneze pa so se pojavljali še v kaledonsko-variscični orogenezi. Metamorfni faciesi Pohorski kristalinik je razčlenila na metamorfne faciese A. H. Ravnik (1971, 189 do 191); upoštevala je Winklerjevo klasifikacijo. Po Esko-1 o v i klasifikaciji smo uvrstili v facies zelenega skrilavca filitoide, ektinitno serijo pa na podlagi tipomorfnih mineralov v epidotno-amfibolitni facies. Značilni so minerali klorit-epidot-rogovača-biotit. Gnajsova serija pripada v celoti amfibolitnemu faciesu, kjer v spodnjem delu nastopajo poleg značilne rogo-vače in plagioklazov še piroksen (omfacit), granat, disten in rutil. Nastanek metamorfnih kamenin Metamorfni skladi v celoti izvirajo iz sedimentno-magmatogenih, večidel gabroidnih kamenin. To dokazujejo biotitne in muskovitne kamenine ter orto-amfibolit. Ektinitna in gnajsova serija sta nastali v glavnem iz pelitnih in delno iz psamitnih sedimentov, ki so se usedli v eugeosinklinalnem okolju med občasnim delovanjem inicialnega magmatizma. Nastanek zgornjega dela ektinitne serije karakterizira bazični vulkanizem z izlivi diabaza in s sedimentacijo piro-klastičnega materiala. Se danes so v posameznih metadiabazovih ploščah ohranjeni kristali avgita, veliki 1 do 2 cm. Filitoidi leže diskordantno na spodnjem delu metamorfnega zaporedja. Zato sklepamo, da so bile metamorfne kamenine ektinitne in gnajsove serije meta-morfozirane že pred ordovicijem. Sestava kremenovo-sericitnega filita kaže, da so primarni sedimenti nastajali v epikontinentalnem okolju iz peščenega glinastega in apnenega materiala. Značilni so pojavi kislega vulkanizma in ustreznih tufov. Na podlagi literature o metamorfnih kameninah polotoka Kola (A. V. Sidorenko in sodelavci, 1972), Kavkaza (G. M. Zaridze in N. F. Ta-trišvili, 1974), zahodne Evrope (M. Rut t en, 1972), Britanskih otokov, Grenlanda in Kanade (K. R a n k a m a , 1968) ter druge splošne literature lahko apliciramo nekatere podrobnosti tudi na raziskano ozemlje. Metamorfni procesi so v labilnem eugeosinklinalnem prostoru napredovali do ektinitne faze. 14 — Geologija 20 Metamorfoza je ostala v mejah izokemičnega regionalnega metamorfizma. Pri tem je spodnji del bil spremenjen v blestnik, oziroma v biotitni skrilavec, zgornji pa v filitoide. To se je verjetno zgodilo v bajkalski orogenezi. Naslednje faze metamorfnih sprememb so sledile verjetno v takonski in bretonski orogenetski fazi. Zanje so značilni intenzivni metasomatski procesi z dotokom levkokratnega (kremenovega in glinenčevega) materiala, ki je zajel predvsem spodnji del. Blestnik je bil migmatitiziran in so nastali različni gnajsi. Obogatitev kamenin z levkokratnim materialom vidimo na silkah 3, 4 in 5, ki kažejo biotitne pasove, ohranjene med levkokratnim materialom. Na sliki 6 pa je biotit skoraj popolnoma izpodrinjen. Biotitni pasovi so pogosto zviti. To je posledica injicira-nja levkokratnega materiala, ki sestavlja izbolkine, oziroma očesa. Pasovi bio-tita imajo nepravilne oblike, ker so absorbirani (razjedeni) z injekcijskim materialom. Dotok levkokratnih raztopin opazimo tudi v amfibolitu (si. 8), kjer je povzročil migracijo amfibolov in povečanje levkokratnih vložkov, ki pogosto sekajo primarni ploskovni razpored mineralnih zrn (si. 9). Najmlajši člen, nastal pri migmatitizaciji, oziroma anateksi spodnjega dela metamorfnega zaporedja, je pegmatitni gnajs; v njegovi paragenezi so kremen-mikroklin-plagioklaz-muskovit. Na podlagi opisanega sklepamo, da je dotok levkokratnega materiala potekal na naslednji način: plagioklaz-kremen-mikroklin. Intenzivni dotok kalija na koncu je povzročil ponekod mikroklinizacijo plagioklaza in močno muskoviti-zacijo biotita. To dokazuje kalijev glinenec v gnajsu kakor tudi muskovit, ki je pogosten v gnajsovi seriji. Migmatitizacija je torej zajela predvsem spodnji del zaporedja in je povzročila nastanek gnajsove serije. V fazi migmatitizacije in nastanka gnajsove serije je današnja ektinitna serija bila metamorforizirana iz filitoidov v blestnik. V njej praktično ni prišlo do dotoka materiala. Dokler ne bo rešeno stratigrafsko vprašanje metamorfnih skladov, je težko z gotovostjo sklepati o časovnem zaporedju metamorfnih procesov. Na splošno sklepamo, da so se regionalnometamorfni procesi povečini končali že pred narivanjem štalenskogorske serije in kremenovo-sericitnega filita. To narivanje se je namreč izvršilo verjetno proti koncu variscične orogeneze, povzročilo pa je retrogradnometamorfne spremembe, oziroma nastanek filonita in diaftorita. Na koncu lahko predpostavimo naslednje regionalne faze metamorfoze: 1. faza ektinitov (nastanek blestnika in filitoidov) — bajkalska orogeneza, 2. faza migmatitizacije (nastanek gnajsove serije v spodnjem delu in blest-nikov, oziroma ektinitne serije v zgornjem delu) — verjetno takonska oroge-netska faza, 3. metamorfoza ordovicijsko-silursko-devonskih filitov — bretonska oroge-netska faza, 4. faza retrogradne metamorfoze (nastanek diaftorita in filonita) — sudetska in asturijska orogenetska faza, 5. faza intenzivne radialne tektonike in delne remobilizacije; (vertikalni premiki posameznih blokov in drobljenje. V posameznih tektonsko labilnih conah je prišlo do remobilizacije, npr. ob južnem robu Pohorja, kjer je prišlo do tonalitne intruzije) — laramijska, helvetska in savska orogenetska faza. Sedimentni pokrov metamorfne podlage Na konsolidirano predalpidsko podlago so se usedali permotriadni, triadni, kredni in terciarni sedimenti. V manjši meri nahajamo tudi kvartarne naplavine. Najbolj so razširjene terciarne plasti. Permotriadne plasti. Na staropaleozojske filitoide so bile odložene klastične usedline. Prevladuje kremenov peščenjak brez fosilnih ostankov; redkejši je sivi peščenjak. Po analogiji s sosednjimi področji v Avstriji, na Pohorju in v severnih Karavankah so peščenjaku pripisali permotriadno starost (H. Ve t te rs, 1937, 160; F. X. Schaffer, 1951, 202; F. T h i e d i g , 1974, 79 do 84). Krpe vijoličastega kremenovega peščenjaka s prehodi v drobnik so ohranjene na zahodnem Pohorju jugozahodno od Radelj, v okolici vasi Remšnik in jugozahodno od Ostrega vrha. V sestavi prevladujejo alotigena zrna kremena (20 do 60%, ponekod celo 80%). Med drugimi komponentami je natrijev gli-nenec (5 do 10%), kalijev glinenec (5 do 10%), muskovit (0 do 2 %); zelo veliko je drobcev kamenin (20 do 40 %). Vezivo (10 %) je silikatno, avtigeno in je obarvano s fino dispergiranimi železovimi hidroksidi. Z njihovim zmanjšanjem postaja kamenina svetlo siva. Struktura kamenine je srednjezrnata do debelo -zrnata. Ponekod prehaja peščenjak v alevrolit na eni in v konglomerat na drugi strani. V vezivu navadno ni glinaste komponente, zaobljenost pa je dobra; na podlagi tega imamo kamenino za zrel sediment. Triadne plasti. V triadni dobi je bila sedimentacija na tem območju le občasna. Ohranjene so srednjetriadne ladinske plasti, zgornjetriadne plasti na Ostrem vrhu pa predstavljajo tektonsko krpo. Ladinski skladi so zastopani z dolomitom in kremenovim keratofirjem. Dolomit južno od Radelj je v tektonskem kontaktu s permotriadnim peščenjakom in z miocenskimi sedimenti. Najdemo ga tudi severovzhodno od Lovrenca na Pohorju pri Puščavi. Kamenina je svetlo siva in vsebuje ponekod gomolje roženca. V ladinsko stopnjo je uvrščena po primerjavi s kameninami na širšem ozemlju. Dolomit je kontaktno marmoriziran zaradi bližine kremenovega ke-ratofirja. Pas kremenovega keratofirja se razteza od Puščave proti vzhodu do Drave in naprej proti Selnici. Kamenina je zelenkasto siva in rumenkasto rjava. Drob-nozrnata osnova sestoji iz kremena, plagioklaza, biotita in klorita. Vtrošniki so zastopani s plagioklazom in z biotitom. Plagioklaz, ki pripada albitu, je večidel kaoliniziran, biotit pa kloritiziran in limonitiziran. Starost dolomita in kremenovega keratofirja pri Puščavi je problematična. Dolomit je marmoriziran in ne vsebuje fosilov. Kremenov keratofir leži pri Puščavi subkonkordantno na ordovicijskih filitoidih, v katerih se sicer pojavlja kremenov metaporfir in metatuf. Kremenov keratofir ni močneje metamorfo-ziran, zato je uvrščen v čriado. Vendar ta uvrstitev ni zanesljiva; pri tem je zanimivo, da je ta kamenina znatno bolj kisla od triadnih vulkanskih kamenin južno in jugozahodno od tod, tj. na Paškem Kozjaku in na Golteh pri Mozirju, ki pripadajo diabazovo-keratofirski asociaciji. V ladinski dobi je bilo ozemlje Puščave že konsolidirano (kratonizirano). Predornine so se tod okisale verjetno z anatekso gnajsoidnih kamenin. Spodnji del karnijske stopnje sestavljata zelenkasto rumeni lapor in apneni skrilavec z vložki apnenca. Nad njim leži sivi mikritni apnenec, ki vsebuje gomolje apnenega laporja. Vmes se pojavlja 2 do 4 metre debela plast rumenkastega pizolitnega apnenca z algami in organskim detritusom. H. Vetters (1937, 137) je uvrstil te sklade v karnijsko stopnjo. Na karnijskih plasteh leži noriški svetlo sivi dolomit. Njegova plastovitost ni vidna, ker je zdrobljen in milonitiziran. Dolomit ne vsebuje fosilnih ostankov, stratigrafsko je uvrščen po analogiji podobno kot karnijske plasti. Zgornjekredne plasti leže na severnih in severovzhodnih pobočjih Ostrega vrha verjetno transgresivno na metamorfnih kameninah. Zastopajo jih v glavnem klastični sedimenti, vendar je zaradi poraščenosti težko določiti njihovo stratigrafsko superpozicijo. Pogosti so namreč lateralni prehodi posameznih litoloških členov peščenjaka, kalkarenita, laporja in apnenca. Peščenjak je siv in rumenkasto rjav. Po velikosti zrn variira od drobnozrnatega prek srednje-zrnatega do debelozrnatega, ki včasih prehaja v drobnozrnat konglomerat. V mineralni sestavi so kremen (25 do 40%), drobci metamorfnih kamenin (5 do 35 °/o), glinenci (do 6%) in muskovit (3 do 25 %>). Vezivo je kalcitno (15 do 40°/o). Zaradi drobcev iz metamorfnih kamenin ustreza sestava peščenjaka subgrauvaki. Kalkarenit ima razen delcev, podobnih kot v omenjenem peščenjaku, še drobce apnenca. Zaradi spremenljive količine posameznih sestavin se pojavljajo različki od kremenovega kalkarenita prek biokalkarenita, kalcilutita do kalcirudita. Ponekod opazujemo plastovitost po postopni zrnavosti; vidni so prehodi od debelozrnatih različkov kalkrudita v kalkarenit, peščenjak, peščeni lapor, glinasti lapor in laporasti apnenec. Količina CaCOs v laporju se giblje od 20 °/o do 70 °/o. V laporastem mikritnem apnencu doseže CaCOs 70 do 97 %. Ta apnenec vsebuje številne senonske foraminifere, ki jih je določila L. Sribar (neobjavljeno poročilo). V neposredni bližini na Jesenkovem vrhu na zahodnem Pohorju je našel A. Kieslinger (1935) rudiste, ki dokazujejo kampan. Na južnem Pohorju pa je M. Pleničar (1971, 241 do 263) določil številne hipurite, ki so značilni za kampan-maastriht. Pri Zrečah je L. Rijavec (1965, 119 do 120) našla mikrofavno, značilno za senon. Litološka sestava krednih sedimentov kaže na zelo spremenljivo sedimen-tacijsko okolje. Klastične usedline, kakor tudi primesi v apnencu kažejo na bližino metamorfne podlage. Sedimentacijski prostor je bil zelo heterogen, v obliki jarkov in vmesnih grebenov, na katerih je nastajal grebenski rudistni apnenec. Material s teh grebenov je drsel z blatnimi tokovi v jarek, na to kažeta plastovitost s postopno zrnavostjo in sestava kamenin. Miocenske plasti. Med sedimenti so miocenske plasti najbolj razprostranjene. Njihova splošna značilnost je klastičen razvoj, pogosto lateralno in vertikalno menjavanje litoloških členov ter pomanjkanje fosilnih ostankov, kar otežuje stratigrafsko razčlenitev. Na podlagi primerjave s plastmi v avstrijskem delu štajerske kotline (npr. H. Kollmann, 1965, 479 do 632) in še posebej po laboratorijskih in terenskih raziskavah L. Rijavec (neobjavljeno poročilo) smo uvrstili te plasti v helvet. Verjetno sega njihov spodnji del v burdigal. Prevladuje konglomerat. Njegov spodnji del je razširjen severno in severovzhodno od Radelj. H. Vetters (1937, 56) ga je imenoval radeljski konglomerat, F. X. Schaffer (1951, 429) pa radeljski prod. Ta konglomerat sestoji iz delno zaobljenih slabo vezanih prodnikov metamorfnih kamenin gnajsa, blestnika, amfibolita, kvarcita, kremena, filita in redko marmorja. Premer prodnikov do- seže 20 centimetrov, niso pa redki bloki s premerom prek enega metra. Vezivo je peščeno in alevrolitno. Tudi peščenjak v vezivu vsebuje zrna metamorfnih kamenin. Zrna so debela in drobna ter rahlo vezana z glino in limonitom. Vsebina CaCOs je zelo nizka; doseže le 1,5 %>. Od težkih mineralov vsebuje peščenjak razen železa in titana še rutil, cirkon (redek), turmalin, granat (prevladuje), zoisit, klinozoisit, epidot, stavrolit in disten. Med minerali lahke frakcije prevladujeta muskovit in klorit, slede pa kremen, konglomerat glinenci in drobci kamenin. Fanglomerat nahajamo severovzhodno od Radelj. Sestoji iz nezaobljenih ali delno zaobljenih blokov metamorfnih kamenin. Material je ne-sortiran, premer posameznih blokov presega 1 meter, prostornina pa znaša več m8. Prostor med bloki je zapolnjen s peščeno osnovo in z drobci kamenin. Radeljski konglomerat in fanglomerat kažeta na hitro dviganje ozemlja, na močno erozijo ter na kratek transport po strmih pobočjih in akumulacijo v bližini izvora materiala. Ribniško-selniški tektonski jarek, ki se razteza od Vuzenice na zahodu prek Lovrenca na Pohorju do Selnice na vzhodu zapolnjujejo debeloklastične in drobnoklastične usedline, ki jih je F. X. S chaffer (1951, 425 do 426) imenoval lovrenške plasti ter jih uvrstil med oligocen in miocen. Njihov spodnji del sestoji iz rdečkastega konglomerata, ki ga najdemo na površju severno od Drave na Ostrem vrhu in južno od Kaple. Njegovi prodniki izvirajo iz metamorfnih kamenin, so srednje sortirani, podolgovati, daljša os redko preseže 10 cm. Glinasto peščeno vezivo je obarvano rdečkasto z železovimi hidroksidi, kar kaže na kontinentalno aridno klimo med sedimentacijo. Na rdečkastem konglomeratu leži sivi konglomerat, ki se od doslej opisanih terciarnih konglomeratov razlikuje po tem, da vsebuje poleg prodnikov metamorfnih kamenin še tonalitne in dacitne oblice. Posamezne plasti so debele 1 do 10 m. Nad debelo-zrnatimi sedimenti, ki so verjetno fluviatilnega izvora, slede bolj drobnozrnate plasti peščenjaka, peščene gline in peščenega laporja. Vzorci iz profila 2 kilometra vzhodno od Lovrenca na Pohorju so pokazali enako sestavo mineralov težke in lahke frakcije kot prej opisane terciarne plasti. Južno od Lovrenca na Pohorju in na zahodu v okolici Vuzenice se pojavljajo vložki dacitnega tufa. Svež tuf je zelenkasto siv, preperel pa rumenkast. Sestoji iz zrn plagioklaza ter drobcev biotita in dacita. V vložkih laporja v okolici Lovrenca na Pohorju je L. Rijavec (neobjavljeno poročilo) določila foraminifere, ki sicer niso značilne za podrobnejšo stra-tigrafsko razdelitev, vendar dokazujejo morski nastanek peščenega laporja. Iz opisanega sklepamo, da je spodnji, groboklastični del lovrenških plasti fluviatilnega nastanka. Više slede fluviolimnični in verjetno tudi brakični sedimenti z vložki morskih usedlin. V okolici Vuzenice se pojavlja dacit, pri Fali pa tonalitni porfirit. Obe kamenini je nadrobno opisal E. Faninger (1970, 52 do 53). Dacit predira sta-rejŠepaleozojske filitoide in helvetske sedimente, južno od Radelj pa permotri-adne plasti. Kontaktnometamorfne spremembe so vidne le v filitoidih kot milimetrski okremenel pas. V drugih plasteh zaradi poraščenosti takšnih sprememb nismo našli. Kamenine ob kontaktu so podobne kemične sestave kot dacit, zato reakcije niso bile intenzivne. Razen tega je bila dacitna talina že dokaj ohlajena in so bile tudi zato kontaktnometamorfne spremembe minimalne. Dacit je na tem ozemlju vezan na sinorogeno intruzijo tonalita na Pohorju, ki je bila so- časna z usmerjenimi pritiski v litosferi. Sledila je radialna tektonika, ki jo je spremljal subsekventni vulkanizem, zastopan z dacitom. Sedimentacija terciarnih skladov se je začela z radeljskim konglomeratom, ki je ohranjen severno od Drave. Sodeč po njegovih prodnikih v tem času erozija Še ni bila dosegla tonalitnega plutona. Na severu, na področju Avstrije, leže neposredno na radeljskem konglomeratu ivniške plasti, ki so ekvivalent lovrenških plasti. Na jugu, na območju Kaple in Lovrenca, so lovrenške plasti transgredirale na metamorfno podlago. Takrat je erozija že dosegla tonalitno jedro na Pohorju, kar dokazujejo prodniki lovrenškega konglomerata. Po sestavi sklepamo, da je v burdigal-helvetu prišlo do intenzivnih vertikalnih tektonskih premikov. Metamorfna podlaga je bila razkosana. Rečna erozija je povzročila kopičenje groboklastičnega materiala v tektonske jarke, ki so nastali na pogreznjenih grudah med dvignjenimi gmotami. V helvetu se je razširilo sedimen-tacijsko področje. Nastali so fluviolimnični bazeni, ki jih je občasno preplavilo morje. Plasti so v celoti molasne narave. Kvartarni sedimenti imajo v Dravski dolini obliko teras. Pri Lovrencu na Pohorju so to fluvioglacialne naplavine, po strmih pobočjih in njihovih vznožjih pa melišča. Rečne terase in fluvioglacialni nanos pripadajo mlajšemu pleisto-cenu. Pobočni grušč in aluvialne naplavine pa segajo v holocen. Zaradi pomanjkljivih fosilnih ostankov podrobnejša razčlenitev kvartarja ni možna. I. Rakovec (1954, 240) je našel pri Vuhredu v dravskih terasah wurmskega slona. V peščenoglinastem materialu v rečnih terasah severozahodno od Selnice in v fluvioglacialnem materialu pri Lovrencu na Pohorju smo našli palinološke ostanke rastlinskih vrst, ki po A. S e r c 1 j u ustrezajo srednje-wiirmskim oblikam v drugih krajih Slovenije. Tektonika Dravska dolina pripada po svoji zgradbi Vzhodnim Alpam. Sem prištevamo Strojno, Pohorje in Kobansko. Na jugozahodu se razprostirajo Karavanke, ki jih loči od Vzhodnih Alp labotski prelom in rob severnokaravanškega nariva. Na vzhodu se pogrezajo Vzhodne Alpe pod sedimente Panonske nižine. .F. X. Schaffer (1951, 428 do 432) je razlikoval remšniško antiklinalo, ki je večidel v Avstriji, »kapelsko sinklinalo« in »kozjaško antiklinalo«. Vse enote se raztezajo od zahoda proti vzhodu. Zgradba Dravske doline je posledica različnih tektonskih ciklusov. Vsak mlajši ciklus je deformiral prejšnje oblike. Tako je nastala zelo komplicirana zgradba. Prvotne strukture spodnjega dela metamorfnega zaporedja (lineacija, gube, prelomi) so se razvile v smeri NW-SE v času bajkalskih orogenetskih premikov. Od takrat izvira tudi prva metamorfoza. Pozneje, v času kaledonsko variscične orogeneze, verjetno v takonski in bretonski fazi so nastale v spodnjem in zgornjem delu metamorfnih skladov strukture v smeri SW—NE. V času variscične orogeneze (sudetska in asturijska faza) so se plastični staropaleozoj-ski filitoidi narinili na togi spodnji del metamorfne podlage, verjetno od juga proti severu. Proti koncu alpidskega geotektonskega ciklusa se je formirala današnja geološka zgradba ozemlja. Na podlagi tega smo ločili naslednje tektonske enote (si. 11): 1. metamorfna podlaga, razkosana na: a) dravograjski monoklinalni blok, b) bistriško sinklinalo, c) vzhodnokobansko antiklinalo in d) lovrenški monoklinalni blok. 2. variscične tektonske enote: e) dravograjski pokrov, f) remšniški pokrov, g) filonitna cona. 3. alpidske tektonske enote: h) tektonska krpa »ostri vrh«, i) kapelska sin-klinala, j—k) ribniško-selniški tektonski jarek in 1) vuzeniški neotektonski jarek. 1. Metamorfna podlaga sestoji iz gnajsove serije in ektinitne serije; na raznih krajih se je različno dvignila in so na ta način prišle na površje različne metamorfne kamenine. V vzhodnih blokih so npr. na površju gnajsi, više ležeči deli (blestniki) pa so že erodirani. Dravograjski blok (a) se razprostira približno od Dravograda na zahodu do bistriškega preloma na vzhodu. Sestoji iz blestnika in kloritno-amfibolovega skrilavca. Zgradba bloka ima monoklinalno obliko, ki vpada generalno proti jugu in jugozahodu (si. 12, diagram 1 in 2). Mikrogube in lineacija imajo smer severovzhod—jugozahod in severozahod—jugovzhod. Strukture prve smeri vpa-dajo proti jugozahodu pod kotom 5 do 10°, strukture druge smeri pa proti severozahodu pod približno enakim kotom (si. 13, diagram 1.). Bistriška sinklinala (b) se nahaja vzhodno od bistriškega preloma. Glede na dravograjski blok je ta enota pogreznjena in vpada proti jugu pod filitoide, proti vzhodu pa je prekrita s terciarnimi plastmi. Sestoji v glavnem iz kloritno-amfibolovega skrilavca in amfibolita, v severnem delu pa že prihaja na površje blestnik. Kamenine so nagubane (si. 12, diagram 3) od severovzhoda proti jugozahodu; enako smer ima tudi lineacija (si. 13, diagram 2). Vzhodnokobanska antiklinala (c) je največja enota metamorfne podlage. Razprostira se vzhodno od Vuhreda in vasi Remšnik ter severno od ribniško-selniškega tektonskega jarka. Na njej leže tektonske krpe dravograjskega in remšniškega pokrova. Enota sestoji iz gnajsa in amfibolita, v zgornjem delu pa se pojavlja blestnik. Kamenine so nagubane v antiklinalo, ki je deformirana in rahlo nagnjena proti jugozahodu. Zato so na območju Remšnika, Radelj, Mute in na zahodnem Pohorju ohranjene nižje metamorfozirane kamenine. Struktura antiklinorija je posebno lepo izražena v severovzhodnem delu (si. 12, diagrami 4, 5, 6, 7), proti jugu ob robu ribniško-selniškega tektonskega jarka pa je foliacija monoklinalne narave (si. 12, diagrami 8, 9, 10, 11). Tudi tukaj so lineacija in gube razvite v dveh smereh (si. 13, diagrami 3, 4, 5, 6). Na diagramu 3 in 5 prevladuje smer severovzhod—jugozahod z rahlim vpadom proti jugozahodu (5 do 10°). Druga linaacija je razvita v smeri severozahod—jugovzhod in nagnjena proti severozahodu pod približno enakim kotom. Na diagramu št. 4 je smer severozahod—jugovzhod nekoliko bolj izrazita. Lovrenški blok (d) se nahaja južno od ribniško-selniškega tektonskega jarka. Predstavlja v resnici del severnega krila pohorske grudaste antiklinale. Sestoji iz gnajsa in amfibolita. Zanimiv je diaftorit ob severnem robu bloka južno od Lovrenca na Pohorju. Na širšem območju proti zahodu in jugozahodu ta diafto-ritna cona označuje tektonsko cono, v kateri sta se v času variscične orogeneze premikala gnajs in blestnik. Ta črta je bila pozneje prekinjena s tonalitno intruzijo. Struktura bloka predstavlja relativno pravilen monoklinalni razpored foliacije, nagnjene proti severozahodu za 45» do 50° (si. 12, diagram 13), proti zahodu, v coni diaftoritiziranega gnajsa, pa pravilnost izginja (si. 12, diagram 12). 2. Variscične tektonske enote. Na mezometamorfne kamenine gnajsove in ektinitne serije so narinjeni filitoidni skrilavci. Narivanje navadno spremljata filonitizacija in diaftoreza mezometamorfnih kamenin. Učinke teh procesov lahko interpretiramo le na podlagi posameznih značilnih točk in razlik v stopnji in vrsti metamorfoze v sosednjih kameninah. Med ločenimi tektonskimi enotami je filonitna cona, povzročena z narivanjem. METAMORFNA PODLAGA METAMORPHIC BASEMENT Dravograjski blok ^ Dravograd fault block Bistriška sinklinala vJU) Bistrica syneline _ Vzhodnokobanska antiklinala (S) East Kobansko anticline _ Lovrenški blok ^ Lovrenc fault block VARISCIČNE TEKTONSKE ENOTE VARISCAN STRUCTURAL UNITS Dravograjski pokrov Dravograd nappe Remsniski pokrov UJ RemSnik nappe ©Filonitna cona Phyllonite zone © © © © © a> ® ALPIDSKE TEKTONSKE ENOTE i ALPINE STRUCTURAL UNITS Tektonska krpa Ostri vrh Klippe of Ostri vrh A Kopelska sinklinala V Kapela syneline Ribnilko-SelniSki tektonski jarek ' A Ribnica-Sel ni ca rift valley Vuzeniski neotektonski jarek —- VAŽNEJŠI PRELOMI MAIN FAULTS Labotski prelom Labot fault Bistriški prelom Bistrica fault Selniiki prelom Selnica fault Lovrenški prelom Lovrenc fault Falski prelom Fala fault Narivni rob pokrova Edge of the nappe Prelom Fault Generalna smer in vpad foliacije (1) plasti (Ž) General strike and dip of foliation (1) and of strata (2) Generalna smer gub General direction of folds Antiklinala Anticline Sinklinala Syneline Generalni vpad lineacije General dip of lineation SI. 11. Pregledna tektonska karta Dravske doline med Dravogradom in Selnico Fig. 11. General structural map of Drava Valley between Dravograd and Selnica I I U ij II Is ~C «1 Ostanek dravograjskega pokrova (e) najdemo v obliki tektonske krpe severovzhodno od Dravograda in na zahodnem Pohorju, od koder sega čez Dravo na območje severovzhodno od Mute. Sestoji iz kremenovega sericitnega filita, ki je narinjen na kloritno-biotitni in kloritno-amfibolov skrilavec (ektinitna serija). Na vzhodnem delu terena se razprostira ta enota v okolici Kaple in severno od Lovrenca na Pohorju, kjer leži na blestniku in gnajsu, oziroma na gnajsovi seriji. To enoto smo našli tudi zahodno od raziskanega ozemlja, na Strojni. Remšniški pokrov (f) je najbolj razširjen na območju vasi Remšnik, od koder sega proti severovzhodu v Avstrijo. V zahodnem delu terena sega ta enota zahodno od Vuzenice, od koder se razteza proti jugozahodu prek Slovenj Gradca na Strojno. Manjše tektonske krpe nahajamo še na Ostrem vrhu, v okolici Kaple in zahodno od Rdečega brega. Ta enota je zgrajena iz filitoidnih skrilavcev štalenskogorske serije. Na območju Remšnika so te kamenine izoklinalno nagubane in vpadajo generalno proti severozahodu, kar lepo kaže tudi diagram 15 na si. 12. Leže ponekod na dravograjskem pokrovu, npr. pri Kapli (na širšem območju tudi na Ravnah na Koroškem), ponekod pa na filonitiziranem gnajsu, oziroma blestniku (vzhodno od Radelj). Narivni kontakt spremljajo navadno filonitizacija in mehanične spremembe gnajsa (tektonska breča), vidne na posameznih krajih v okolici Remšnika. Posebno lepo vidni kontakti so kakšnih 10 km severovzhodno od Remšnika v Avstriji, pri Arvežu. Filonitna cona (g) je nastala zaradi narivanja filitoidnih pokrovov na gnajs in blestnik, ki sta se spremenila v filonit in diaftorit. Pogosto je težko ločiti preperel filit dravograjskega pokrova od filonita. Strukture imajo smer zahod —vzhod in vpadajo proti zahodu (si. 12, diagram 14). 3. Alpidske tektonske enote so povečini nastale po radialnih premikih. Le tektonska krpa »ostri vrh« je ostanek nariva mezozojskih kamenin s Karavank. Burdigalsko-helvetska transgresija je zajela posamezne dele Vzhodnih Alp. Prišla je od severovzhoda in se je postopno širila proti jugozahodu in jugu. Posamezni deli ozemlja so se precej globoko ugreznili in v nastalih jarkih so se nakopičili terciarni sedimenti. Z vertikalnimi neotektonskimi premiki je bilo ozemlje razkosano na bloke; eni so se vzdolž prelomov pogrezali, drugi pa dvigali. Pogreznjeni deli so bili ugodni za akumulacijo. Pogrezanje nekaterih delov se je nadaljevalo tudi v kvartarju. Tektonska krpa »ostri vrh« (h) leži na filitoidih, na permotriadnem peščenjaku in na krednih sedimentih. Sestoji iz karnijskega apnenca in noriškega dolomita, ki je milonitiziran in zdrobljen. Podobne tektonske krpe smo našli tudi zahodno od raziskanega ozemlja, na Strojni. Njihova današnja razširjenost kaže na obseg nekdanjega narivanja mezozojskih karbonatnih kamenin s Karavank na centralnoalpski kristalinik. Kapelska sinklinala (i) predstavlja med bloki pogreznjen del vzhodno-kobanske antiklinale. Pozneje je bila ta enota ločena z dvignjenim blokom na vzhodni in zahodni del. Pri pogrezanju, oziroma dviganju blokov ob robu enote, so se terciarni sedimenti sinklinalno nagubali. Ribniško-selniški tektonski jarek (j—k) se prav tako razteza v smeri zahod— vzhod. Omejen je s selniškim prelomom na severu in z lovrenškim prelomom na jugu. Ločimo ribniško-lovrenško območje (j) na zahodu in selniško območje (k) na vzhodu. Loči ju falski prelom. Zgradba zahodnega dela je eno- stavna; značilni so posthelvetski premiki posameznih blokov, ki so povzročili navidezno gubanje terciarnih sedimentov. Smer teh gub odstopa od smeri tektonskega jarka. To je rezultat prilagojevanja sedimentov strukturi podlage blokov. Doslej so to enoto imenovali ribniška sinklinala. Naša opazovanja tega imena niso potrdila. Sedimentne strukture in osi redkih gub niso vzporedne s to enoto, temveč se raztezajo od jugozahoda proti severovzhodu, torej poševno na smer tektonskega jarka. Selniško območje se je pogrezalo tudi v kvartarju in se je pokrivalo s kvartarnimi sedimenti. Vuzeniški neotektonski jarek (1) predstavlja pogreznjen blok, ki ima smer jugozahod—severovzhod. Zapolnjen je s kvartarnimi sedimenti. Med prelomi je najbolj značilen labotski ob zahodnem robu raziskanega ozemlja. Njegova smer je severozahod—jugovzhod, premiki ob njem pa so bili vertikalni in horizontalni. Vertikalno premikanje je bilo škarjasto. To dokazuje pogreznjeno severozahodno Pohorje, kjer so prišle na površje nizkometamorfne kamenine: nasprotno pa jugozahodni blok labotskega preloma jugozahodno od Slovenj Gradca predstavlja dvignjeni blok, kjer je na površju gnajs. Obratni premiki so na jugovzhodnem koncu labotskega preloma, v okolici Vitanja. Tam predstavlja dvignjeno jugovzhodno Pohorje severovzhodni blok preloma, pogreznjene vzhodne Karavanke pa njegov jugozahodni blok. Horizontalni premik ob labotskem prelomu je bil »desni«; metamorfna podlaga Vzhodnih Alp se je premaknila proti jugovzhodu za kakšnih 20 kilometrov. Labotski prelom predstavlja staro tektonsko cono, ki se je večkrat obnavljala. Njena aktivnost sega tudi v najmlajše kvartarno obdobje. Naslednji je bistriški prelom, ki se razteza v smeri sever—jug severozahodno od Mute. Pogreznjeno je njegovo vzhodno krilo. Selniški in lovren-Ški prelom omejujeta severni, oziroma južni rob ribniško-selniškega tektonskega jarka. Ob falskem prelomu, ki ima smer sever—jug, je pogreznjeno vzhodno krilo. Obstajajo še številni prelomi v različnih smereh, vendar jih je zaradi narave kamenin in vegetacije težko identificirati. Verjetno je ob prelomih v smeri ENE—WSW nastal vuzeniški neotektonski jarek. V vzhodnem delu raziskanega ozemlja teče izrazit prelom v isti smeri po dolini Radoljne in seka ribniško-selniški tektonski jarek. Zgodovina nastajanje ozemlja V uvodu smo zapisali, da se je metamorfoza kristalinika na našem ozemlju začela že v predkambriju, oziroma v času bajkalske orogeneze. Pozneje se je obnavljala v kaledonsko-variscičnem geotektonskem ciklusu. Na širšem kontinentalnem prostoru se je smer NW—SE geoloških struktur uveljavila v Baltskem ščitu in v Ukrajinskem ščitu. Ozemlje med tema dvema ščitoma je prekrito z mlajšimi plastmi, vendar so bile verjetno te strukture razširjene na širšem območju Evrope. Na območju Kaledonidov v Veliki Britaniji in na severozahodnem delu Baltskega ščita, v vzhodni Grenlandiji in na Spitzbergih so se razvile strukture v smeri SW—NE. Ta smer je verjetno segala na širše evropsko ozemlje, pa tudi na naše območje, ko so bile preoblikovane starejše bajkalske strukture iz smeri NW—SE v smer SW—NE. V variscičnem obdobju se je v posameznih delih Evrope ohranila kaledonska smer SW—NE, ponekod (Pireneji, Ural) pa se je obnovila starejša (bajkalska) smer. Na raziskanem območju so se ohranile strukture kaledonske smeri, kar dokazujejo devonske plasti. Gubanje in rahla metamorfoza teh skladov sta verjetno vezana na bretonsko orogenetsko fazo. Na skici struktur (si. 14) metamorfnih kamenin se izražata dve smeri lineacije, NW—SE in SW—NE. Proti koncu variscičnega geotektonskega ciklusa, verjetno v Času sudetskih in astu-rijskih orogenetskih premikov so se staropaleozojski filitoidni skrilavci narinili verjetno od juga proti severu. Te premike je spremljal nastanek gub in prelomov v smeri W—E. Vpliv variscične orogeneze na metamorfno zaporedje se kaže največ v lomljenju (drobljenju) in retrogradni metamorfozi. Na prehodu iz variscične orogeneze v alpidski geotektonski ciklus se je na širšem prostoru nadaljevala bajkalska in kaledonska vrsta struktur. Na njunem kontaktu so nastajale v mladovariscičnem obdobju labilne vmesne cone v smereh W—E in N—S. Posamezni deli nekaterih labilnih con so bili remobilizirani, npr. del južnega Pohorja ob labotskem prelomu, kjer so se obnovile starejše strukture NW—SE. V tej smeri se razprostira tudi pohorski tonalitni masiv. Centralnoalpski kristalinik se je podrival v obliki plošče proti jugu in je stiskal alpidski geosinklinalni prostor, od koder so se potem narivali nanj mezozojski skladi. V širšem prostoru, to je v severnih Karavankah, se je remšniški pokrov ponovno narival in luskal prek triadnih skladov. Premikanje te plošče je imelo širše posledice na področju Alp in Dinaridov. Na koncu je intenzivna radialna tektonika v neogenu povzročila nastanek tektonskih jarkov na raziskanem ozemlju, v kvartarju pa je ob obnovljenih prelomih v vseh smereh dala osnovne morfološke oblike današnjega reliefa. Geološko zgodovino Dravske doline bi mogli strniti takole: Zaporedje pred-kambrijskih eugeosinklinalnih sedimentov z vložki vulkanskih gabroidnih kamenin je bilo v bajkalski orogenezi nagubano in metamorfozirano verjetno do faze ektinitov. Nastale so lineacija in gube v smeri NW—SE. Med srednjeordovicijskimi sedimenti (filitoidi) je hiatus; zato dogajanj ne moremo slediti kontinuirano. Ordovicij karakterizira epikontinentalna sedi-mentacija in nastajanje peščenjaka, glinastih sedimentov ter posameznih plasti laporastega apnenca in apnenca. To obdobje je spremljal kisli subsekventni vul-kanizem starejših Kaledonidov, ki je nastajal verjetno v zvezi s takonsko orogenetsko fazo. Takrat bi moglo priti tudi do migmatitizacije spodnjega dela metamorfnega zaporedja, ki je bil takrat še v ektinitnem stadiju, in do spremembe smeri bajkalskih struktur. V silurju in spodnjem devonu se je sedimentacijski prostor poglobil in prešel v eugeosinklinalo z inicialnim magmatizmom. Nastali so diabazi in pelitni tufi. Geosinklinalni nemir se je pojavil že na prehodu v variscično obdobje, ki ga spremljamo na tem ozemlju do devona. Vulkanskemu delovanju je sledil nastanek apnenih grebenov, med katerimi so se usedali flišu podobni sedimenti (drobnik). Proti koncu devona, verjetno pod vplivom bretonske orogenetske faze, so bili ti skladi nagubani in metamorfozirani v facies zelenega skrilavca. Gube so imele še vedno smer SW—NE. Istočasno je verjetno prišlo v podlagi do nadaljnje migmatitizacije, ko je nastal tudi pegmatitni gnajs kot končni produkt granitoidne anatektične taline. Takrat je bilo kratonizirano to ozemlje. Nadaljnjega razvoja geoloških dogodkov do permotriade ne moremo slediti kontinuirano. Po določenih znakih sklepamo, da so bili na kratonizirano podlago odloženi karbonski sedimenti (ohranjeni so v okolici Gradca). Njihova \ />y / sJ&r^ XX 29 o Kungoto >ravogrod Ravne na KoroSkem ~ b Lovrenc O Ribnica na Pohorju na Pohorju -■» 0 * <1542 Falac >elnica" o . •Ruše. MARIBOR * «op?0.15i3 Črni vrh •1335 £ Klopni vrh \ 0 R 3 >1517 OKozjak iŠoStanj ^p^sW Velenje Bistrica lovenske Konjice 0 8 16 km j_i_I_i-1 --1 »2 -3 SI. 14. Skica generalnih smeri lineacije in gub v metamorfnih kameninah Fig. 14. General direction of the lineation and folds in metamorphic rocks 1 Bajkalska in alpidska (obnovljena bajkalska) smer Baikalian and Alpine (renewed Baikalian) direction 2 Kaledonska in starejša varisciČna smer Caledonian and early Variscan direction 3 Mlajša variscična smer Late Variscan direction 4 Važnejši prelomi a) labotski, b) lovrenški, c) selniški, d) falski Important faults a) Labot fault, b) Lovrenc fault, c) Selnica fault, d) Fala fault narava kaže na orogenetske premike; nastali so hkrati s sudetsko-asturijskimi orogenetskimi premiki, ko sta se narinila dravograjski in remšniški pokrov in ko se je diaftoritiziralo spodaj ležeče metamorfno zaporedje. Permotriadni sedimenti kažejo na epikontinentalno sedimentacijsko okolje z obilo kisika. Južno od kontinentalnega praga, na območju današnjih Karavank (?), pa je bila istočasno formirana geosinklinala. Permotriadni sedimenti so se usedali na staropaleozojske filitoide. To dokazuje, da takrat erozija še ni razkrila spodnjega dela metamorfnega zaporedja. Večji del Vzhodnih Alp je bil v mezozoiku dvignjen; morska sedimentacija je zajela to ozemlje le v srednji triadi in v zgornji kredi. V srednji triadi je prevladovala plitvovodna karbonatna sedimentacija, v senonu pa plitvovodna sedimentacija klastičnega materiala s precejšnjo količino drobcev metamorfnih kamenin. Sledilo je pelagično sedimentacijsko okolje, kjer so živele foraminifere. Apnena breča z obilo rudistnih fragmentov kaže na prvotne apnene grebene, ki so bili nato erodirani. Konec krede se je ozemlje ponovno dvignilo; močna erozija je trajala do burdigala in je razrušila mezozojski pokrov. Burdigalski sedimenti sestoje namreč izključno iz metamorfnih kamenin. Intenzivna vertikalna dviganja posameznih blokov so pospešila erozijo, na drugi strani pa fluviatilni transport in usedanje erodiranega debeloklastičnega materiala v depresije. Zdi se, da je bil najprej pogreznjen severni, oziroma severovzhodni del terena (vpliv mlado-savske orogenetske faze). V burdigal-helvetu se je sedimentacijski prostor širil proti jugozahodu (si. 15). Severno od raziskanega ozemlja, v Avstriji, so se sedimentirale na burdigalske radeljske plasti direktno ivniške plasti, istočasno pa so se na jugu usedale direktno na metamorfno podlago lovrenške plasti, ki so podobno kot ivniške plasti, fluvio-limničnega izvora. Sedimentacijski prostor se je širil zaradi reaktiviranih prelomov v metamorfni podlagi in pogrezanja blokov ob njih. Te dogodke je spremljal tudi dacitni vulkanizem (štajerska orogenetska faza). Na Pohorju je bil že erodiran debel paket metamorfnih kamenin in se je tonalit že pokazal na površju, kar dokazujejo njegovi prodniki v helvetskem konglomeratu. Ni bilo mogoče ugotoviti natančnega časa narivanja mezozojskih skladov iz Karavank na vzhodnoalpske metamorfne sklade. Verjetno se je narivanje začelo pred helvetom, najbolj intenzivno pa je bilo posthelvetsko narivanje. Helvetski sedimenti na tem ozemlju namreč ne vsebujejo mezozojskih karbonatnih prodnikov. Na drugi strani pa leže na območju Raven na Koroškem tektonske krpe zgornjetriadnih skladov na helvetskih sedimentih, kar dokazuje posthelvetsko narivanje. Ta, najmlajša faza narivanja je bila verjetno povzročena z dviganjem Karavank in nato z gravitacijskim drsenjem odtrganih gmot prek plastične terciarne podlage proti severu. Vertikalna premikanja so se nadaljevala v pliocenu in kvartarju in so imela glavni vpliv na končno morfološko oblikovanje ozemlja. A Situacija v burdigalu In Burdigalian time B Situacija v burdigal-helvetu In Burdigalian-Helvetian time C Današnja situacija Recent development stage 1 Podlaga Metamorphic basement 2 Radeljske plasti Radlje beds 3 Ivniške plasti Ivnik (Eibiswald) beds 4 Kapelska sinklinala Kapela syncline 5 Ribniško-selniški tektonski jarek Kibnica-Selnica fault trough POHORJE DRAVA KO BAN S KO SI. 15. Paleogeografska skica sedimentacije burdigalsko-helvetskih sedimentov Fig. 15. Paleogeographic features of the Burdigalian and Helvetian deposits 15 — Geologija 20 Geologic Structure of the Drava Valley between Dravograd and Selnica Pero Mioč Geološki zavod, Ljubljana, Parmova 33 The Drava River Valley between Dravograd and Selnica is a fault trough, except the section Ožbolt-Fala which is developed by stream erosion due to particular structural conditions. The river valley is built up mainly of a metamorphic basement consisting of two units: a higher metamorphosed Precambrian gneiss-ectinite unit and a weakly metamorphosed Paleozoic phyllitoid unit. The metamorphism set in during the Baikalian orogeny and continued during the Caledonian-Variscan orogeny. During the Sudetic-Asturian orogeny, however, the phyllitoid unit has been thrust up over the gneiss-ectinite unite giving rise to its retrogressive metamophism. The phyllitoid unit consists of the quartz-sericite phyllite and Magdalensberg series. From the marmorized calcareous intercalations of the latter, Lower Devonian conodonts have been determined previously. The original Mezozoic sedimentary cover of the metamorphic basement has been removed in Late Cretaceous and Early Tertiary time. The Burdigalian clastic deposits, accumulated in the basins formed on the sunken blocks, have been derived from the metamorphic rocks only. There some klippes composed of Mezozoic rocks rest on the metamorphic basement. It is supposed, that they are erosional remnants of a nappe driven from the Karavanke Mountains i.e. from south to north. The history of the Drava Valley development The Drava Valley trends generally west-east. It is 53 km long, the air lino distance being 38 km. The difference in elevations between Dravograd and Selnica amounts to 65 meters. On the contrary the hydraulic gradients of the tributaries flowing into the Drava rectangularly from the north and the south, are very high, as the differences in the elevations between their heads and mouths are 200—900 meters. This proves a strong neotectonic uplifting of the blocks they cross. No accumulations take place there except the Bistrica stream. At Vuzenica the Drava paleocurrent produced a sharp meander southwards into the Ribnica-Lovrenc fault trough. Here, then, the river was able to continue its way eastwards. In early Quaternary time, however, the area south of Vuzenica was upheaved, forcing the river to flow at Vuzenica eastwards directly. Subsequently the narrow Ožbolt-Fala river channel has been cut through a fault block as it was slowly upheaved there. As soon as the river came upon the Fala fault, it took advantage of the shattered zone curving sharply towards south. In this way it reached again the Ribnica-Lovrenc fault trough trending west-east. The relations of the metamorphic rocks of the Drava Valley to geological history Although the stratigraphic relations of the metamorphic sequence could not be explained in whole, the following way of metamorphism is generally recognized: 1. The phase of ectinites has given mica schists and phyllitoids during the Baikalian orogeny extending from the pre-Cambrian into early Cambrian time. 2. The phase of migmatization yielding gneiss, mica schist, biotite-chlorite schist, and chlorite-amphibole schist. It is believed that the migmatization has taken place during the Taconic orogeny in late Ordovician. 3. The metamorphism of Ordovician-Silurian-Devonian phyllitoids during the Bretonian orogeny. 4. The phase of the retrograde metamorphism. Diaphthorite and proper phyl-lonite have developed between the early and late Carboniferous (Sudetic-Austrian orogeny). 5. The phase of vertical displacements. In some labile zones a remobilization developed. Along the southern border of the Pohorje Mountains an intrusion of tonalite took place. (? Laramian, Helvetian and Sava orogenies). The metamorphic sequence The Eastern Alpine valley, developed by the erosion of the Drava River, is for the most part made up of regionally metamorphosed rocks. Between Dravograd and Selnica there two metamorphic units are recognized. The lower consists of gneiss, eclogite, ampibolite, mica schist, and chlorite-amphibole schist. In the upper unit, which is considerably thinner, phyllitoids prevail. In the lower unit two series could be distinguished regarding the metamorphic grade, i.e. a gneiss series and an ectinite series. The former occurs mainly in the southern valley-side slope and the latter north of the Drava River. The stratigraphic ally lower gneiss series shows biotite-muscovite, banded, augen, and pegmatite gneisses, and many other gneissic rock types that are transitional in character of these varieties as well as of mica schist. Its lower levels are characterized by eclogite lenses grading into amphibolite. In the upper levels, however, amphibolite and marble occur. A passing from gneiss to biotite-muscovite schist advances progressively in upward direction. The ectinite series consists of garnet-mica schist passing upwards into staurolite mica schist. They contain marble and amphibolite lenses. In the upper part of these series biotite-chlorite schist and chlorite-amphibole schist occur with amphibolite and uralitized diabase. The top of the metamorphic sequence is formed of different phyllitoid rock varieties. Quartz-sericite phyllite associated with calc-schist, grayish blue marble and quartz metaporphyry prevail. Over the quartz-sericite phyllite the so called Magdalensberg series has been thrust up. The lower part of the overthrust is made up of dark gray and black phyllitoid schist, in the upper part, however, reddish violet and greenish phyllitoid schist appears including diabase sills, and a conodont-bearing crystalline limestone as well. The age of the metamorphic sequence could not be determined indisputably. The metamorphic rocks of Drava Valley are considered to be a part of the metamorphic complex extending for long distances westwards into the Central Alps. In the east they subside steplike into the great Pannonian basin and crop out in Eastern Serbia. In the area south of the Tauern window the age of gneiss and mica schist measured by radiometric dating amounts to 500, 300, and 65 million years. The age of metamorphic rocks lying beneath the early Paleozoic beds in Hungary amounts to 950, 582, and 400 million years (S. Bor-si et al. 1973, 519—571). In Eastern Serbia pre-Cambrian rocks occur and there the age of Cambrian beds is based on fossil content (G. W e i n , 1969, 404—407). The geologic relations of the Drava Valley resemble those mentioned above. Consequently a pre-Cambrian-Eocambrian age of the gneiss and ectinite series could be supposed. The metamorphism would seem to have taken place during the Baikalian orogeny late in the pre-Cambrian time and in the early Cambrian. From the epimarble included in phyllitoid rocks of adjacent Austria, a bra-chiopod form has been determined by Neugebauer (1970, 23—93). G. Riehl-Herwirsch (1970, 195—214), however, assigned the phyllitoids of the Magdalensberg series to the Caradocian and Wenlockian stages. By the conodonts preserved in phyllitoid rocks in our territory, a Lower Devonian age of Magdalensberg series is evidenced (P. Mioč, and A. Ramovš, 1973, 135—136). The phyllitoids range, therefore, from Ordovician to Devonian according to their fossil content. The sedimentary cover The metamorphic basement is overlain by Permo-Triassic quartz sandstone. The stratigraphic position of an dolomitic erosional remnant associated with quartz keratophyre at Puščava is unclear. A Middle Triassic age is supposed. On the Ostri Vrh erosional remnants of a nappe made up of Carnic limestone and marl as well as of Noric dolomite occur. To the Cretaceous period belong many erosional remnants of the Senonian sandy marl, calcareous sandstone, micrite limestone, and calcareous breccia. Miocene sedimentary rocks are of a molasse character including some dacite and dacitic tuff. Quaternary deposits form long, narrow discontinued terraces along the Drava River. The structural features The structure of the Drava Valley consequent upon thrust faulting shows the following units: a) the block structure of the metamorphic basement, b) Variscan nappes, c) the klippe of Ostri Vrh, d) Tertiary basins. a) The block structure of the metamorphic basement is formed by thrust faulting of NE—SW, NW—SE, and N—S directions. The well known Labot fault extending NW—SE bounds the Dravograd block to SW. Eastwards follow the Bistrica syncline, the Eastern Kobansko anticline, and the Lovrenc block Due to an uplifting of different intensities, various metamorphic rocks of these blocks have been brought to the surface. In the eastern blocks, there gneiss occurs on the surface, while mica schist, chlorite-amphibole schist, and other rocks of low-grade metamorphism have been removed. b) Over the metamorphic basement, phyllitoid schists have been thrust up. The overthrusting is associated with phyllonitization and retrograde metamorphism of the underlying rocks. c) In the area of Ostri Vrh there an erosional remnant of the Upper Triassic limestone and dolomite occurs underlain by phyllitoid schists, Permo-Triassic sandstone, and Cretaceous deposits. It owes its origin to the thrust faulting from the Karavanke Mountains. d) In Bur digalian-Hel veti an time a spread of the sea advanced from the north-east over the Central Alpine land. During the neotectonic evolution some fault blocks have been displaced by negative movements. In the depressed areas there Burdigalian and Helvetian deposits could be preserved from the erosion. In this way Kapla syncline, Ribnica-Selnica fault trough, and Vuzenica neotectonic trough have been developed. Literatura Anderle N 1970, Stratigraphische und tektonische Probleme im Bereich des osterreichischen Anteiles der Westkarawanken zwischen Rosenbach und Th&rl unter Berucksichtigung der alpinen Orogenese. Geologija, 13, 116-132, 2 tab., Ljubljana. Bogdanov, A., Muratov, M. V. Satski, N. S. 1964, Tektonika Evropi. Medžun geol. kongr. Izd. »Nauka« — »Nedra«, 365, 121 si., Moskva. Borsi S Del Moro, A., Sassi F. P. & Zirpoli, G. 1973, Metamorphic evolution of the Austridic rocks to the south of the Tauern Window (Eastern Alps); radiometric and geo-petrologic data. Memorie della society geologica Italiana, 12. (1973), 549—571, 6 si., 10 tabel, 1 tab., Pisa. Clar, E., Fritsch, W., Meixner, H., Pilger, A. Schonenberg, R. 1963 Die geologische Neuaufnahme des Saualpen-Kristallins (K&rnten), VI. Cannthia II, Mitt. Naturwissensch. Vereines fiir Karnten, 153/73, 23—51, Klagenfurt. Faninger, E. 1970, Pohorski tonalit in njegovi diferenciati. Geologija 13, 35—90, 10 si., 29 tabel, Ljubljana. Fritsch W 1962 Von der »Anchi-« zur Katazone im kristallinen Grundgebirge Ostkarntens. Sonderdruck aus der Geol. Rdsch., 52, 202—210, Stuttgart. Hinterlechner-Eavnik, A. 1971, Pohorske metamorfne kamenine. Geologija 14, 187—217, 4 si., 8 tab., Ljubljana. Hinterlechner-Ravnik, A. 1973, Pohorske metamorfne kamenine II. Geologija 16, 245—270, 1 si., 6 tab., 1 tabela, Ljubljana. Kieslinger, A. 1928, Aufnahmbericht iiber Blatt Unterdrauburg, Verhandl. Geol. B. A. 40—44, Wien. Kieslinger, A. 1935, Geologie und Petrographie des Bachern. Verh. d. Geol. B—A. 101—110, Wien. Kollman, K. 1965, Jungtertiar im steirischen Becken. Mitt. Geol. Ges. Wien, 57/2 (1964), 379—632, Wien. K' R' Mi*matites ^e origin of granitic rocks. Developm. in Petrology 1, Elsevier publ. comp. X + 405, 139., 14 tabel. Amsterdam Slovenska^maUca,1 595, ^T^ubl^nf ^ S in MeŽiŠk° Izd" rJ^Lfm P" R^m0Vi' A- 1973' Erster Nachweis de3 Unterdevons im Kozjak- -if^-^^TJs-^sej^sll^^a^eb. ™alpen). Bull, sc, Acad. Yougosl., nhnl'AK.6^116^1- AltPalaozoische Schichtfolge, Deckenbau und Metamc"-Geotekt l^sch", SOstalpen-Tektonik II. Kleinschmidt' a Ansatz zu einer echten Stra- (19^rn3^1^eH^novern Altpalik>zoikum der Ostalpen. Z. Deutsch. Geol. Ges., 122 Plen i čar, M. 1971, Hipuritna favna iz Stranic pri Konjicah Razorave Slov akad. znan. umet, H/8, 241-264, 22 si., 10 tab., Ljubljana. razprave Slov. Purtsc heller, F., Sassi, F. P. 1975, Some Thoughts on the Pre-Alpine Metamorphic History of the Austridic Basement of the Eastern Alps. TMPM TVcher! maks Min. Petr. Mitt., 22, 175—199, 5 si., Wien. e Rakovec I 1956, Pregled tektonske zgradbe Slovenije. Prvi jugoslovanski eeo-loski kongres (Bled 1954), 73—82, 1 karta, Ljubljana. JugosiovansKi geo Rankama, K. 1968, Dokembrij Kanadi, Grenlandii, Britanskih Ostrovov i SDic-bergena. Izd. Mir. 383, 21 si., 15 tabel, Moskva. ostrovov i s>pic ™-£i,e-hl;Hlrwirsch' G- 1970> Zur Altersstellung der Megdalensberger-Serie Mittelkamten Osterreich. Mitt. Ges. Geol. Bergbaustud., J.9, 19&-214., Wien i196^ Izdanka krednih sedimentov severovzhodno od Prelog ori Slov. Konjicah. Geologija 8, 119—120, Ljubljana. P Moskva/ 6 n' M' 1972> Ge°l0gija zaPadn°j Evropi. Izd., »Mir«, 445, 303 si., 19 tabel, t ^SLhaftfr'. ,F" X- 1951' GeoloSie von Osterreich. Zweite veranderte Auflaee Izd. Franz Deuticke, XV + 810, 97 si., 5 kart, Wien. Aunage. Sidorenko, A. V., Tenjakov, V. A., Rožen, O. M., Zuk-Poie- »Malitl' V- 1972> Para" 1 ortoamfiboliti dokembrija. Izd. »Nauka«, 209, 58 si., 43 tabel, Moskva. Zvezni^Geološki z^vofse, SFR JUgOSlaVije 1:M0«»- Izd" geplogische Neuaufnahme des Saualpenkristallins (KSrn-ten). Cannthia II, Mitt. Naturwiss. Vereines fiir Karnten, 152/72, 21-45, Klagenfurt F^Klussman' D 3974> Limnisches Oberkarbon an der Basis der SSSTin den st Pauler Ber^en Ostkarntens (Osterreich). Mitt. Geol. Palaont. Inst. Univ., 43, 79—84, Hamburg M Ti5«edTigi ^ C?ar' Densch- ^ Klussmann, D. & Seeger M 1975, Jungpalaozoikum und Trias in den St. Pauler und Gr ffener Bereen Ost' karntens — Osterreich. Verhandl. d. Geol. B. A., 269-279, Wien ha J t- ^V'nSJ?2?/23' Geologische Karte der Republik Osterreich und der Nach-bargebiete 1 : 750 OCfO. Geol. B. A., Nachdrutk 1968, Wien. •Vef£eil' H-_ 1937/47> Erlauterungen zur Geologischen Karte von Osterreich und semen Nachbargebieten. Geol. B. A., 351, Wien. eiCn und T®c.tonic review of ^e Neogene-covered areas of Hungary. Acta Geologica Academiae Scient.arum Hungaricae, 13, 399-436, 3 karte, Budapest Comnh xVvi «7«- , 19A6VSKtrTiUural ^^ of folded rocks" Rand Mc. Nally -Comp., XIV + 678, 487 si., 13 tabel, Chicago. Zaridze, G. M. Tatri-Svili, N. F. 1974, Petrologija metamorfičeskih £°SiSeV€rn0g° na BOljŠOg° Kavkaza' Izd- »Mecniereba«, 2oTW 1^ 40