ANA FLORJANČIČ DVE KNJIŽNI REDKOSTI V STAROLOŠKI ŽUPNIJSKI KNJIŽNICI Kot knjižničarko me je vedno zanimala usoda knjig. Običajna pot knjige je njeno »rojstvo« v tiskarni, prodaja na trgu. knjižna polica pri zasebniku ali v knjižnici, prej ali slej seveda pot v antikvariat ali bukvarno, v najslabšem primeru pa v papirni mlin. V dolgih letih svojega poklicnega tlela sem naletela na kakšen poseben primer, ko je knjiga nenavadno dolgo potovala oziroma ostala pri življenju. Zadnjih osem let se podrobneje ukvarjam s starološko župnijsko knjižnico. Ob 925. letnici prve omembe loških cerkva, leta 1999. je izšla brošura, v kateri sem opisala njen nastanek, razvoj, obdelavo, vsebino in posebnosti. Danes šteje že več kot 4500 knjižnih enot in 211 naslovov predvojne in sodobne periodike. Knjižnica je pomembna kot zgodovinski spomenik, saj je ena redkih, ki je »preživela« drugo svetovno vojno. Pomembno je tudi dejstvo, da se je niso dotaknile povojne »čistke«. Skozi več stoletij nam ohranja knjige kot pričevalke obdobij, v katerih so bile natis njene, in so odraz takratnih razmer, potreb, interesov, skratka dokument časa. Med mnogimi starejšimi knjigami sem našla nekaj primerkov, starih več sto let! Med te štejem dva misala iz F. stol, navsezadnje je tudi 48 knjig iz 18. stoletja že kar majhno knjižno bogastvo, s katerim se lahko pohvalijo le nekatere knjižnice v Sloveniji. Posebej bom obravnavala dva primerka, ki izstopata ne le zaradi častitljive letnice izida, temveč zaradi literarnozgodovinske vrednosti. Obe knjigi sta bili nati snjeni pri nas na Kranjskem, ena v Kranju, druga v Ljubljani. Osem inu shestdeset sveteh pesm ... V Krajnu, 1795 Prijetno me je presenetila in razve selila drobna knjižica nabožnih pesmi, ki je bila že na prvi pogled precej zdelana. Vpisana je pod inventarno številko 2540. Pozornost sta mi zbudila letnica in kraj izdaje. 253 LOŠKI RAZGLEDI 50 Knjižica je na videz anonimno delo, brez aviorja, zato sem poiskala podatke o njej najprej v Simoničevi Slovenski bibliografiji, d. L, l.j.. 1903- 1905, kjer sem na strani 378 pod iztočnico Pesmi našla podatke o moji najdbi: Osem /mi shestdeset sveteh pesni, kalire so na proshnje. imi poshelenje vezh br(w )mneh dush skerbnu skup sbrane, pobolshane, imi pogmirane, k vezhi zhastt boshji, temu blishnemu pok k' duhovnimu troshtu, inu podvuzhenju na svitlobo dane. Sraven dveh normalskehperpejti inu pergmej Masni navadneh Pessem. Sperpushenjam vikshi Gosposke. Na novizh vun-dane. V Krajini. Se najdejo per Iran fna naslovnemu listu: Joan., op. a\t.}Bapt. Mavcrju. zess. kraji. Postmajstro, /"05. 245 + (VIJ str. /6 cm Pri navedbi /a prvo izdajo je v oklepaju izpisan tudi avtor in izdajatelj pesmi Maksimilijan Redeskini. Knjiga je doživela še tretjo i/dajo leta 1800 v Ljubljani. Pred seboj imamo torej drugo i/dajo Redeskinijevih Osen/ imi šestdeset sveteh pesni i/ leta 1795, ki so izšle v Kranju pri Maverju. V tej i/.daji je Redeskini dodal dve Japljevi masni pesmi, in sicer Pred tabo na kolenih in Pred stolam tvoje milosti. S tem se je izneveril naslovu, ker je knjižica dejansko vsebovala sedemdeset pesmi. V" naslovnem listu druge izdaje je bolel to nedoslednost popraviti z opombo-. Sraven dveh normalskeh per pejti, imi pergmej Mashi navadneh Pessem. Pesmarica nima not. izdajatelj tudi ne navaja virov, iz katerih je pesmi izbral in prevedel. Samo pri \(i. pesmi pove. da je prevedena iz nemških bukev. Knjižica vsebuje predgovor, poln pozivov k petju nabožnih pesmi. »Shlishte Krajnski Pevzi. inu Pevke! koku vas David ta kronani Pevz k petju vabi ... Pojte jeh tedej sami sebi. inu tudi drugim k vcsellu. troshtu. inu dushe svelizhanju!« Ime Maksimilijan Redeskini mi je zvenelo znano še iz šolskih dni, pa ne le to. pred tremi leti sem v štirih knjigah Kapucinske knjižnice v Škofji Loki našla podpis Maksimilijan Redeskini. V Zgodovini slovenskega slovstva L. l.j. 1956, str. 36, je le kratko omenjen pri ljudskem pesništvu, zato sem iskala podatke o njem še drugje. V Slovenski enciklopediji, zv. 10. Lj. L996, str. 133. je dr. Marijan Smolik o njem zapisal, da je bil nabožni pisatelj in glasbenik. Rojen v Ljubljani leta 1740, je po študi ju bogoslovja postal duhovnik in vikar v ljubljanski stolnici. Že leta 1768 je izdal priročnik Podvučenie inu molitve za vsakteriga iz bukvic imenuvanih Exercitia s. očeta Ignatia. V sodelovanju s škofom J, K. I lerbesteinom je zbral in deloma sam spesnil zbirko nov ih cerkvenih pesmi, ki so leta \~75 izšle v knjigi Osem imi šestde set svetehpesm. Leto kasneje je bila na Dunaju natisnjena še knjiga z naslovom Viže teh odspredej postavljenih pesm, prva slovenska pesmarica z. okroglimi notami in napevi v veselih ritmih. S svojo pesmarico je pomagal Stržinarjevetvui prizadevanju, da bi s širjenjem umetnih cerkvenih pesmi izpodrinili »pohujšljivo« ljudsko poezijo. Čeprav je po pesniški plati šibka, je po sodbi novejših literarnih zgodovinarjev prispeval prav s temi pesmimi k razvoju lirske poezije na Slovenskem. V jeziku in pravopisu je bil učenec Marka Pohlina. Bil je verjetno član Kumerdejeve biološke akademije, po upokojitvi leta 1810 se je preselil v Adergas in tam leta 181i umrl. Podatke o njem sem našla še v Slovenskem biografskem leksikonu, zv. 9. 1960 in v Zgodovini slovenskega slovstva Franceta Kidriča. Najobširneje pa ga obdeluje 254 DVE KNJIŽNI REDKOSTI V STAROLOŠKI ŽUPNIJSKI KNJIŽNICI Ivan Vrhovnik v literarno-zgodovinski študiji \ knjižici / naslovom Listi nabožno slovstveni, Ljubljana. Družba sv. Cirila in Metoda. 1902. Ivan Vrhovnik (roj. L854, u. 1935), po poklicu duhovnik, sicer pa cerkveni, krajevni in literarni zgodovinar, Redeskinija obravnava precej kritično. Njegovo prizadevanje. da bi pobožno ljudstvo navdušil za petje in nabožne pesmi, je sicer hvalevredno, vendar sam ni dobro poznal slovenskega pravopisa, ni imel smisla za pesnjenje, zato so njegovi prevodi pesniško šibki. Prav Redeskinijevi slabi prevodi.so bili vzrok, da je Jernej Kopitar v svoji slovnici tako obširno pojasnil slovensko pravopisje. meni Ivan Vrhovnik. Pač pa Japljev novi prevod svetega pisma zanj ni bil samo v ir verskih resnic, nego tudi slovenščine". Bil je pomemben kot »širitelj slovenskih knjig«. Knjiga v 18. stol. ni bila tako pogost pojav, šele konec stoletja, s pojavom razsvetljenstva, nastaja bogata bera predvsem nabožnega slovstva, ki ga med ljudstvo širijo Franc Mihael Paglovec, Marko Pohlin, Jožef I lasi. Maksimilijan Redeskini in drugi duhovniki. Vrhovnik omenja, da se še v njegovem času (začetek 20. stol.) najdejo prava staroknjižna nahajališča, kjer se dobijo knjige iz IS. stol. in še starejše, "laka območja so nakelska in preddvorska okolica, za nas zanimivo nahajališče pa so žirovski hribi, kjer je v sredini 19. stol. bibliofil Jernej Lenček našel množico starih slovenskih knjig, med njimi dva izvoda druge izdaje Redeskini j evih nabožnih pesmi. Mogoče je prav naša knjižica, to je druga izdaja Osem inu shestdeset sveteh pesm iz leta 1795, katera od knjižic, najdenih na Žirovskem. Knjižico je na novo restavTirala in vezala gospa Blanka Avguštin Florjanovič, dipl. bibliotekarka in restav ratorka v Državnem arhivu Slovenije. Dodala ji je tudi zaščitni ovoj. Ta drobna knjižica je prvovrsten knjižni in literarnozgodovinski spomenik, ki naj še dolgo priča mlajšim rodovom, kakšni so bili prvi pesniški koraki v slovenski književnosti. Svetu pismu noviga testamenta. D. 1. Labaci, 1800 Knjigo je starološki župnijski knjižnici darovala gospa Rezka Kustec iz Stare Loke. Pred nekaj leti jo je njen mož. po poklicu gradbenik, našel med staro šaro v neki hiši v Ljubljani, ko so stavbo podirali. Knjiga ni bila edina, bilo jih je veliko, vendar so bile že tako uničene od vlage in umazanije, da so jih delavci odpeljali na odpad. Mogoče je knjiga vzbudila pozornost, ker nosi nashn Svetu pismu noviga testamenta in letnico 1800. Knjigo so doma posušili, očis tili in sklenili darovati župnijski knjižnici skupaj s preostalimi osmi mi, ki jih je gospod Rudi Kustec rešil pred uničenjem. Najprej sem poiskala podatke v 255 LOŠKI RAZGLEDI 50 Simoničevi Slovenski bibliografiji, d. 1: Knjige. Lj. 1903- 1905, in na strani 389 p°d ges- lom Pismo našla zapis o njej: Svetu pismu noviga testamenta, iti est: Biblia saera nori testamenti. Pars prima in Slavo - Carniolicum idioma translata per Georgium Jcipel, Cathednalis Ecclesiae Gurcetisis Canonicum, Domus presbyter Clagenfurti Directorem, nec non Consistorii Labaeensis ac Gurcensis Consiliarium et Blasium Kumerdey, Caes. Reg. Circuit Labac, Commissarium. - Editio scen uda. - Labaci, tvpis Tlieres. Eger, Viduae 1800. -(VJJ+ 544 str.; /6 cm Podatki /. naslovne strani in zapisa v bibliografiji se ujemajo, razen pri številu prvih strani, bibliografski zapis navaja 8 štetih strani, v pričujoči izdaji sem jih naštela le šest ( navedene v okroglem oklepaju). Knjiga je \ pisana v inventarno knjigo Starološke župnijske knjižnice pod inv. št. 4330. Knjižni blok je ločen od platnic, veznih listov ni. platnice so še ohranjene, hrbet in zavihki na platnicah so usnjeni, platnice so iz lepenke. Papirna notranji strani platnic je ročno bar van (rjave>rnament). Knjiga p<>trebuje skrbne> <>bravnav< > in p< >seg restavrat(>rja. Da gre za pomembno najdbo druge izdaje prevoda novega testamenta svetega pisma, prvi del. me je prepričala že naslovna stran knjige, kjer izstopata iz nave denih podatkov poleg naslova z rdečimi črkami napisana prevajalca Jurij Japelj in Blaž Kumerdej. Pomemben podatek je seveda tudi kraj izdaje, v našem primeru Ljubljana, saj so bile knjižne izdaje pri nas konec IS. stol. ne prav pogoste. Knjiga je bila izdana v času razsvetljenstva na Slovenskem. V Zgodovini slovenskega slovstva 1.. Lj. 1956. str. 373, je objavljena fotografija skoraj identične naslovne strani, le da se podatki nanašajo na prvo izdajo iz leta Htii. V poglavju Razsvetljenstvo je obravnavano življenje in delo obeh prevajalcev. Jurij Japelj je bil najsposobnejši in vsestransko delaven janzenistični pisec, doma iz Kamnika. Najprej je bil učenec Franca Mihaela Paglovca, kasneje je študiral bogoslovje. Obvladal je kar nekaj jezikov (italijanščino, francoščino, angleščino), leta 1 3 je postal tajnik škofa Herbesteina v Ljubljani, kasneje je postal ravnatelj Schillingove ustanove, leta 1795 ga srečamo v Naklem kot dekana, čez štiri leta so ga poklicali v Celovec za kanonika. Leta 1800 je postal ravnatelj semenišča. Že na smrt bolnega so ga imenovali za tržaškega škofa. Umrl je leta 1