Z Dunaja v Krakov. Spisal BudolfDostal. Bllo je hladno jutro na binkoštni petek, ko sem stal na severnem kolodvoru na Dunaju in si kupil vozni listek v Krakov. Bližal sem se torej izpolnitvi že davno gojene želje: videti toliko neznanega sveta, čuti milodoneči jezik, ki je v njem pel Adam Mickiewicz svoje ode, Henrik Sienkiewicz pisal svoje romane. Koliko sem že čital in slišal o poljskem narodu in sedaj naj Tidim aam vse to! Srce mi je bilo polno pričakovanja in hrepenenja. Že na kolodvoru je bilo opaziti dva elementa avstrijskega severa, namreč prevladujoči slovanski živelj in obilico židov. Kmalu nas je vlak odpeljal izpod kolodvorske strehe proti severu, najprej skozi II. okraj, potem čez dolgi dunavski most v XXI. okraj, Floridsdorf — tukaj je prva postaja — pa še pozneje, ko smo bili že daleč izven Dunaja, se je poznala bližina orjaškega mesta. Dunaj se rapidno širi proti severu. Izven XXI. okraja sem videl razne veletvorniee, med njimi znano firmo Siemens & Halske za prozvajanje elektrike. Vlak hiti dalje po Moravskem polju. Wagram, Aspern, Esslingen, Dtirnkrut! Sama znana imena! Gledal sem skozi okno na tožno polje in si obnavljal zgodorinske podatke. Kakor nalašč je pripravljena ta velika ravan za moritev človeštva. In na robu te ravnine teče kakor nogro_ina solza" reka Morava. Tako žalostne vode še nisem videl: mirno, počasi vali svoje vodovje proti jugu. Na desnem bregu vidimo še zadnje goriške kraje proti severu, kjer rodi trs n. pr. znani Matzen. Prepeljemo čez Dijo, ki je desni pritok Morave, in pridemo na Moravsko. Takoj se marsikaj izpremeni. Na postajah nas pozdravijo dvojezični napisi, v vlak vstopajo Moravani z milodonečo slovansko govorico. Kmalu sem v razgovoru z nekim novodošlecem, ki mi razkazuje okolico. V Hani smo. Kako lepa si, Hana, in kako rodovitna! Bilo je ravno poldne, ko sem izstopil v Ogrskem Gradišču, kjer sem prikinil vožnjo, da obiščem pi.lo uro oddaljeni Velehrad, grobišče naših slovanskih blagovestnikov sv. Girila in Metoda. Solnce je toplo sijalo, ko sem korakal po pešpoti med njivami. Vprašal sem nekega poljskega delavca po poti. Veliko mi je razlagal, jaz pa malo razumel. Pa časih človek po instinktu pravo zadene. Bližal sem se gozdiču, ki me je kmalu sprejel v svojo hladno senco. Začul sem prvo kukavico in bil mi je njen pozdrav dobor omen. Nekako čudno mi je bilo pri srcu v tem pričakovanju, kdaj ugledam Velehrad. Pot se nekoliko vzdiguje, potem pa hitro pada proti robu gozda. Že stojim zunaj in zrem Velehrad v tako prijetni dolinici, kakršne še nisem kmalu videl. Kraj sam na sebi je sicer neznaten, krasi ga edino veličastna cerkev, v kateri počivata sv. Ciril in Metod. Cerkev je velikanska, najlepši v nji je veliki oltar, izdelan iz kararskega mrainorja. Na sprednji strani spodaj ima tri prekrasne relife, katerih prvi kaže slovo umirajočega Oirila v Bimu od brata Metoda. Na dugem reliefu vidimo klečečega Metoda pred papežem Hadrijanom II., ki mu daje palij kot znak nadškofovskega dostojanstva. Tretji je najlepši: Metod blagoslavlja svoje vernike tri dni pred smrtjo. Tudi slike v cerkvi so jako lepe. Znamenite so korne klopi, tako po svoji starosti — stoje v cerkvi menda že okrog 200 let — kakor po svoji umetni rezbariji. VeliČastna kupola je visoka 25 m. V bližini cerkve je kapelica, ki ji pravijo Oirilka. Baje je še izza časov sv. Oirila in Metoda. Seveda je sedaj popolnoma prenovljena in kaže gotski slog. Hodil sem še nekaj časa okrog, rad bi ostal še dlje časa v kraju, ki je bil za nas Slovane nekdaj ne samo versko, arapak tudi kulturno središče. Pa ker sem hotel natančno ravnati po začrtanem programu, sem se napravil na povratek. Preden je gozdič odtegnil mojim očem kraj, nam Slovanom tako znamenit, sem sedel v travo, gledal v dolino in si v spominu obnavljal prve strani naše kulturne zgodovine in nikdar poprej mi niso ostala ona fakta tako dobro v spominu kot sedaj. Nato pa sem odšel v Ogrsko Gradišče. Slovaško mestece ni sicer kaj posebnega, vendar je v nekem oziru interesantno, ker je nek tip za slovaški živelj v vzhodni Moravski. Večerilo se je že, ko sem nadaljeval svoje potovanje. Izmed krajev, mimo katerih smo se vozili, moram omeniti Prerov. Kakor znano ']& bilo to mesto torišče delovanja slavnega pedagoga Komenskega. In moravsko učiteljstvo je proslavilo njegov spomin z lepim sporaenikom. Pri Staudingu prestopimo na šlezijska tla, in sicer v zahodno polovico, vozirao se ob Odri, pridemo zopet nazaj na Moravsko in smo pri Oderfurtu (Pfivoz) v vzhodni šlezijski polovici. Od tu pa do Oderberga, 10 km daleč, je skoro en sam kolodvor, in sicer zaradi premoga, zakaj tukaj spravljajo na dan ogromna bogastva premogo. Jezila me je temna noč, proga je sicer ves čas električno razsvetljena, a nisem mogel opazovati okolice, pa zato sem s. odškodoval pri povratku. Bilo je polnoči, ko sem dospel v Krakov. Čudil sem se tišini in miru, dasiravno šteje mesto 100.000 prebivaleev. Utrujen od dolgega pota in obilice novih vtiskov sem kmalu počival v Morfejem naročju. — Solnce je stalo drugo jutro že preeej visoko na nebu, ko sem se zbudil. Napotim se v sredino, v kavarno. Večina kavarn se nahaja v prvem nadstropju. Tu sem spoznal prvič poljski šovinizem. Na svoja nemška vprašanja nisem dobil odgovorov. To se mi je pozneje še večkrat pripetilo. Cudno! Poljaki v parlamentu tako naklonjeni nemški vladi — doma v Galiciji pa radikalni narodnjaki! Hajd na Vavel! Kaj je pravzaprav Vavel? Grič, na Djem velikanski kraljevski grad, bivša rezidenca poljskih kraljev in stolna cerkev krakovska. Grad je sedaj prazen, umetnine in zgodovinske znamenitosti se nahajajo v muzejih v mestu. Okrog Vavela teče Visla, ,,ljubo ga objemaje" kakor Krka okrog Novega mesta. Hodil sem ob orjaških zidinah, gledal doli v leno vodo in mislil na Vando, nesrečno poljsko kraljico, ki se je vrgla tu dol iz obupa in studa pred vsiljenim, nepriljubljenim žeuinom. Vali šumljajo, krijejo ta in marsikateri grob in tiho hitijo proti severu .. . Nato pa v cerkev, v ta Pantheon poljske zgodovine! Tu počivajo jagelonski kralji, dalje Kočiuško, general Poniatovski, Jan Sobieski, Avgust Saški, Štefan Batori in drugi. V lepi grobnici sam zase počiva velikan duha, pesnik Adam Mickiewicz! Primeren kraj! Med kralji sveta — kralj duha! Oerkovnik hodi s teboj in ti z mrkim o.esom razkazuje ostanke in spomine nekdanje poljske slave. Povede te tudi v zakristijo, kjer vidiš nekdanjo poljsko državno zakladnico, oziroma samo njene ostanke. Med različnimi zlatimi in srebrnimi posodami, ornati, križi i. t. d., te zanima poscbno velika zlata roža, ki jo je poslal papež Klemen XII. ženi kralja Avgusta III. Kaj takega še nisera nikdar videl. Samo zlato, rumeno in blesteče! V cerkvi sem opazil nenavadno mnogo ljudi. Ia pozneje sem se prepričal o veliki poljski pobožnosti. Nekega večera stopim v cerkev, kjer se je ravno vršila majnikova pobožnost. Vsa zbrana mDožica je pela neko Marijino pesem. A ne -tako kot pri nas, zanpno in milo. Ne! Ampak cekako fanatično, mogočno, zdelo se mi je kot nekaka bojna pesem, junaška in zmsgujoča. PozBeje sein nekje čital, da so Poljaki zato tako pobožfli, ker upajo od Boga zopetno obnoviteT svojega bivšega Z Vavela zopet nazaj v mesto, in sieer na glavni trg. Tukaj stoje SukDJeBice (TuchhalleB), palača v gotskem slogu, središče poljske zgodoviBe in kulture. V prvem in drugem nadstropju se Bamreč Bahajajo muzeji in galerija slik. Tu se lahko ¦prepričaš, kaj so Poljaki že dosegli v umetBoeti. Izmed obilice slik mi jeomeniti eno Dajlepših innajvečjih: BNer0B0ve baklje", delo Sidnirad^kega. Slika pokriva celo steBo: kristjani, pribiti na križe, oviti s slamo, osmoljeBi — že gore, pogled uprt v Bf bo, spredaj ob balustradi v nosilBiku sedi Nero, poleg njegova Popea in pogled poln groze mu je obrajen v goreče kristjane. Slika učiBkuje izredno globoko, in vedno stoji pred bjo mnogo ljudij, ki jo dolgo dolgo opazujejo. — Lepa je tudi slika ,,Kočiuško pri Eaclavicah lcta 1794", znaBa pod imenom BFinis Poloniae", kifpredstavlja izgubljeno bitko Poljakov za svojo svobodo. — Onieniti mi je še sliko »ruska trojka": voz, v kateri so vpreženi trije koBJi, vidijo se Bjihove vzdigBjeBe noge in globoke razi v cesti; slika je en face, postirana je jako ugodno, in sicer namenoma, namreč na povprečni steni koncem dvorane. Ko stopiš noter, bi se skoro umaknil nasproti dirjajočim konjem. Zanimiv je narodopisni muzej s svojimi narodnimi nošami, različnimi izdelki i. t. d. Trg pred SukBJenicami se imenuje nBynek slowy", tukaj prodajajo okoličani svoje pridelke. Zanimivo jih je gledati v narodni noši, te ponosite, skoroda aristokratske postave v dolgih belih suknjah z rdečimi pošitki. — Okolo 1. okraja, Srodomešdie (Sredomestje), je napravljen po dunajskem vzorcu nEing", samo da mi je v Krakovu veliko bolj ugajal. Na Dunaju je edino drevored v: Krakovu pa park. Tu se je na binkoštno nedeljo izprehajala ogromna množica, tu sem se naslajal ob mehki, blagoglasni govorici lepih Baših severnih sester. Ti nasadi'' so pravi blagodar za prebivalstvo, saj od okolice, ki je pusta in gola, Be raorejo dosti imeti. V vzhodnem delu mesta je okraj »Kazimierz", kjer se nahajajo sami židje in teh je tretjina krakovskih prebivalcev. Da jih je toliko, se imajo Poljaki zahvaliti svojemu kralju Kazimiru iz XIV. stoletja. Ta je Bamreč imel židovsko ljubico, in zaradi nje je protežiral ves njen rod. Hodil sem dolgo po tem okraju, gledal različne Arone in Mojzese v dolgih kaftanih, opazoval firme, kjer je najbolj zastopaao ime »Liebeskiad". Omeniti mi je še dve cerkvi: Marijino na glavnem trgn, in sicer zaradi krasnega triptira, utnetno delo Vida Sthosza, izrezano iz enega samega kosa, in pa cerkev na Skalki, kjer je umoril kralj Boleslav škofa Stanislava. Na steni kažejo pod steklom madeže krvi, seveda je moral zob časa ta znamenja izbrisati, zakaj jaz nisem ničesar več opazil. Impozantno je gledišče, moti ediao obilica oken. Tudi univerza je lepa, v sebi hrani mnogo zanimivosti. Na mizi,' kjer je bila podpisana zadnja delitev Poljske, sem pisal svoje razgledniee. Preden sem se poslovil od Krakova, sim še obiskal takozvani ^Kopiec Kosciuszko" (Kočiuškov grič), ki ga je poljski narod znosil z rokami svojemu junaku v spomin. Še enkrat sera pregledal z griča mesto, tudi tja na eno uro oddaljeno rusko zemljo mi je zrlo oko, premišljeval setn to žalostoo poljsko usodo in zdelo se mi je, da dobro razumem, kako da ne morejo Poljaki zabiti svojega nekdatijega kraljestva.