Poštnina platana r gotovini	Ljubljana,	1.	marca	1941.	Leto	X.	Št.	7.
LOVEN
Brednižtv* in uprava: Ljnbljana. Gosposka 12 — Naročnina »etrtletn« 16 din, za pol leta 30 flin, za vse leto 60 dia — Posamezna Štev. 2 din — ▼ zamejstvo za v*# leto »0 din — Poštnožek raž.: Ljubljana 10.176 — Rokopisov ne vračamo — Oglasi po tarifu — Izhaja vsakega 1.. 11. in 21. v Mesecu — Tiska tiskarna M. Hrovatin v Ljubljani
Beseda slovenskim razumnikom
»Slovenija« izpolnjuje že deseto leto svoje poslanstvo s prebujanjem, oblikovanjem, poglabljanjem in utrjevanjem slovenske miselnosti in samozavesti.
Pred desetimi leti so še vladali kratkovidni ljudje, ki so preganjali slovensko misel kot veleizdajalsko in gledali na Slovence kot na neke prebivalce, ki jih je slučaj zanesel v gorato in gozdnato deželo, dravsko banovino imenovano, in ki nimajo niti svojega jezika, niti svojega značaja, niti svoje zgodovine, niti svojih narodnih idealov.
Danes je ta boj načelno dobojevan z zmago slovenske misli.
Vse resne skupine, ki kaj pomenijo v aašem javnem življenju, priznavajo slovensko samorastnost — če že ne iz srca, pa vsaj kot resnično dejstvo.
Ta boj je torej načelno dobojevan, toda beseda še ni meso postala. Zmagala je misel, ni pa uresničena tista samouprava, ki lam po našem prepričanju pripada, in po ustanovitvi banovine Hrvaške mislimo, da temu ni več kriv »Belgradr, temveč smo si krivi Slovenci sami.
Nekateri mislijo, ali se izgovarjajo, da pri današnjem mednarodnem položaju ni primerno do kraja izvesti notranjo državno preureditev, ki se je začela z ustanovitvijo banovine Hrvaške. Pa prav ta mednarodni položaj je imel največjo zaslugo pri tem, da se je sploh začelo reševati tako imenovano hrvaško vprašanje, s katerim so se poprej samo igrali. In če poudarjamo danes staro zahtevo po uresničenju slovenske samouprave, ue delamo tega kot .slepi >separatisti«, ki ne vidijo ne bratov ne sosedov ne sovražnikov, temveč opominjamo na to potrebo iz odkritosrčne in globoke ljubezni do skupne domovine Slovencev, Hrvatov in Srbov.
Prva obrambna črta vsake države je bila vedno notranja politika. Ako ta ne zdrži, ue zdrži nič za njo. Bili moramo resnično enotni med seboj, ako hočemo biti močni. To pa ne moremo biti, ako se ne sporazumemo, ako je ostalo v bistvu vse pri starem, ako vladajo stari predsodki in sebični nameni.
Medtem se je zgodilo še nekaj: s slovensko mislijo so utihnili razni ljudje in časopisi, ki so s slovenstvom prej naravnost licitirali, danes pa pravijo: kaj slovenstvo, ko se pa suče orožje za mnogo večja vprašanja! — Toda življenje se s to vojno ne bo pretrgalo na dvoje, vsak narod si bo med njo in po njej ustvaril tisto življenje, ki si ga bo s svojo vrednostjo zaslužil, aii pa bo prišel ob življenje, če se mu je sam odpovedal.
Zato prav danes ne smemo za pečjo čakati, kaj nam dogodki prinesejo, temveč v teh zmedenih časih, ko je razum zaslepljen in so srca zastrupljena, ko zbegani ljudje tako radi nasedajo kričavi propagandi in krivim prerokom, moramo toliko bolj skrbeti, da naše ljudstvo ne postane »eka breznarodna, neumna množica, temveč da slovensko ljudstvo spet najde moč v ljubezni do svoje slovenske zemlje.
Slovenci smo najdalje na zahod izpostavljeni slovanski narod. Živimo na najbolj vetrovnem kraju, kjer so se križala pola raznih ljudstev že iz davnih časov. Zato smo vedno nevarno živeli, vedno smo pa hoteli živeti evropsko življenje.
Kakor smo morali vedno braniti svojo samorastnost, se pa prav lako nikdar nismo mogli zapirati pred idejami, ki so se širile po Evropi in iz Evrope prihajale 1; nam. in postavljati se danes na stališče, naj se svet okrog nas spreminja, kakor koli se hoče, mi pa vztrajamo pri svojem starem, bi utegnilo postati usodno za nas.
Z razgledanostjo po svetu moramo utrjevati svoj« slovensko življenje z močmi, ki so se izkazale kot ustvarjajoče v našem narodnem življenju.
Slovenci smo pod vplivom zahodne kulture in zato ne moremo biti čreda, ki je
prepuščena enemu pastirju in nekaj ovčarskim psom. »Slovenija«, ki ni strankarski list, lahko pove objektivno sodbo, da je slovenski narod napredoval samo v tekmovanju različnih idejnih sil in da je v svojem napredovanju obstal samo takrat, ko je bilo to svobodno tekmovanje onemogočeno.
Odločilnega pomena v zgodovini slovenskega naroda je bilo krščanstvo. Slovensko ljudstvo se je združilo okrog katoliške cerkve, kakor se trta ovije okrog stebla. Bili so časi, ko je bila katoliška cerkev edino pribežališče slovenske besede. Na tej močni podstavi je v novejši dobi za Janeza Ev. Kreka zrasla tudi močna politična zadružna in prosvetna organizacija.
Oplodile pa so nas tudi ideje humanizma, demokracije in svobodnjaštva in si tudi pridobile domovinsko pravico med nami. Od Primoža Trubarja preko Cojzovega in Vodnikovega kroga, Prešerna in Levstika se je dvigal naš narod z drugimi narodi.
Rokodelski pomočniki, ki so se hodili po svetu učit, in kasneje tudi študentje iz Prage so prinesli idejo demokratičnega socializma, ki je tudi pognal korenine med našim ljudstvom. S to idejo so zvezana imena Ivana Cankarja, dr. Tume, dr. Dermote, dr. Lončarja i. dr. Socializem je dvignil kulturno raven našega delovnega ljudstva.
Danes priobčujemo nekaj odlomkov iz knjige francoskega Švicarja G. de Reynolda »Conscience de la Suisse«, ki je izšla skrajšana v nemškem prevodu »Selbstbesinmung der Schwei/K. Politično je Reynold konservativen »no-ščanski federalist in soustanovitelj »nove švicarske družbe« pod geslom: Pro helvetic.a dignitate et aecuritate (»Za švicarsko dostojanstvo in varnost«) in je pomemben za politično miselnost Švice. Omenjena njegova knjiga je izšla, ko se je tudi Švica čutila ogroženo v svojem obstoju.	—kr—
Mi hočemo braniti svojo domovino. Hočemo zastaviti svoje življenje, toda ne za rentabilnost švicarskih zveznih železnic, niti za davek na vino, niti za ceno mleka ali izvoz sira, niti za to, da bi vladi priskrbeli novo večino, niti za to, da bi zagotovili sprejem stotega provizoričnega finančnega programa, niti za to, da bi na vsakem domovinskem spominskem dnevu poslušali isto lajno.
Ne, svoje življenje hočemo zastaviti za nekaj višjega.
... Kolikokrat smo v zadnjem času slišali geslo: »Mite potrebujemo!«
Miti ali so tu ali jih pa ni, podedovani iz prastarih časov, kot sveta zveza prastarih ljudstev z njihovimi predniki — ustvarjati ali naročati po potrebi se ne dajo.
Toda to geslo izdaja pravilno čustvo, ki je samo zašlo na napačno pot in izraža tisto potrebo po prenovitvi, tisti iz dna duše prihajajoči klic po idealnem in obenem resničnem smislu življenja, tisto utripanje, ki danes pri nas iu povsod muči nezadovoljene, vznemirjene, občutljive, žrtve vladajoče poprečnosti, vso mladino, ki so jo življenjske težave zmedile, preden je začela živeti.
In to kaže, da ne bomo ničesar obnovili brez neke vere, brez življenjskega smisla, brez globokega čustva, ki izvira globoko iz^ zemlje in zgodovine. In to čustvo
^U' ^'zP'amtelo je mogočno in v prvotni čistosti pri vseh Švicarjih v trenutku priključitve Avstrije. To čustvo je ljubezen do domovine.
Ljubezni do domovine, patriotizma ne smemo zamenjavati z domovinsko idejo. Kakor vse ideje, prihaja Uidi ta iz možganov, ne iz srca, in je kakor vse ideje,
Te struje so dale politični obraz Slovencem, in samo v prid nepretrganemu napredku Slovencev je, da se ta rast ne spodreže. Nasprotno, to rast je treba gojiti in trebiti, da je ne preraste robidovje in grmičevje.
»Slovenija« je nestrankarski, ne pa pro-tistrankarski list. Dvigati hoče vse, kar je dobrega, in šibati, kar je slabega za slovenski narod. Želi medsebojno tekmovanje v dobrem in strpnost in pravičnost v boju različnih nazorov, ker le iz takega bistre-nja različnih mišljenj se lahko rode dobri nasledki. S tega vidika obravnava vsa aktualna politična, kulturna in gospodarska vprašanja.
Kakor smo zavedni Slovenci, nam je pa tuj vsak kričavi nacionalizem, ki na svojem narodu vse poveličuje in pretirava, pri drugem pa mrzi in prezira. Vemo, da smo tudi mi južni Slovani, med katerimi se bomo uveljavili, če bomo pokazali in razvili več državljanske samozavesti in politične doslednosti. Spoštujemo pa vse narode, ki priznavajo in branijo svobodo vseh narodov.
Slovenstvo nam torej ni puhla beseda, ne politična špekulacija. Prizadevanja slovenskega ljudstva morajo dobiti svojo vsebino. Ta pa je v spoštovanju človekove osebnosti, v demokratični miselnosti in dejavnosti in v socialni pravičnosti.
V tem prizadevanju naj se v prvi vrsti zbirajo slovenski razumniki, ker na njih je tudi največja odgovornost.
spremenljiva in sestavljena. Toda ljubezen do domovine, kot čustvo, je nepremenljiva in preprosta.
Od svetovne vojne sem je domovinska ideja kakor mnogo drugih vrednot postala žrtev usodne duhovne zmede. O interna-cionalizmu in nacionalizmu sploh ne maram govoriti, temveč hočem izrečno pokazati na to-le: v sedanji uri je državna ideja najneposrednejša nevarnost za domovinsko idejo. Država, anonimna in tiranska država, ki izčrepava domovino, pomeni uničevanje žive dežele po deželi zakonov.
Ljubezen do domovine pa izvira iz pra-čustva: iz čustva bitja. Čustvo bitja je vsakemu od nas prirojeno. Je tako globoko, da čuti človek potrebo, živeti še preko svojega življenja, in da bi živel še preko sebe, se veže s trajnim, nespremenljivim, večnim. Zvezati, religare:	odtod	reli-
gija. Z religijo ostanemo združeni z vsemi tistimi, ki so nam dali življenje: z Bogom, ki nas je iz nič ustvaril, s svetom in sami s seboj; s svojo družino, s svojim očetom in materjo, ki jim dolgujemo hvalo za življenje, osebnost, ime, ognjišče, rod; nazadnje z domovino, s to razširjeno družino, z domovino, ki nam je dala zgodovinski in naravni življenjski krog, brez katerega bi naše osebno življenje nikdar ne postalo to, kar je postalo. Z ljubeznijo do domovine se združujemo z očeti, pradedi, ustanovitelji domovine; mi, živeči, smo z mrtvimi eno samo veliko ljudstvo; z ljubeznijo do domovine vsrkavamo iz osrčja zemlje sok življenja.
Ker je ta ljubezen pieteta, se to naravno čustvo povišuje v dolžnost in se v tem spopolni. Krščanstvo, ki ni prišlo razdirat, temveč izpolnjevat, je to pieteto poduhovilo, povzdignilo to dolžnost nad naravo. V krščanskem nauku je postala torej obvezna po četrti zapovedi: »Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in ti bo dobro na zemlji, ki ti jo bo dal Gospod, tvoj Bog.« Pod tem življenjem moramo razumeti več kakor svoje majhne individualne eksistence:	socialno	življenje,	narodno
življenje, življenje, ki smo ga prejeli in ki ga dajemo drugim, življenje, ki živi z
Vabimo!
V deseti letnik je stopil letos naš list, in menimo, da mu ne more oporekati nih* če, kdor misli naravnost in ki mu cilji našega naroda niso skriti za ovinkom, da je ves ta čas spolnjeval vestno nalogo, ki si jo je dal: gojiti slovensko misel, misel samobitnosti malega naroda, a gojiti jo tudi v duhu človečnosti, ki je ne more biti izven neodvisnosti naroda in vrhovnosti ljudstva. A prav tako menimo tudi, da g« ne more biti, ki priznava načela človečno* sti in prav zato neogibno tudi načela demokratične misli, in ki ne bi potem tudi dosledno priznaval potrebe prav takega lista, kakor je »Slovenija«.
Da damo svojim mislim in načelom veo poudarka in jih čimbolj razširimo, pošljemo nekaj številk našega lista tudi nekaterim, ki jih še nimamo v krogu svojih naročnikov, glede katerih pa upamo, da bodo to postali, ko bodo spoznali »Slovenijo« in njene namene.
Vabimo torej vse, naj pristopijo kot ■»-ročniki. Kdor bi se pa ne nameraval naročiti, tistega prosimo, da nam list vrne in s tem prihrani delo in stroške.
UREDNIŠTVO IN UPRAVA!
»SLOVENIJE«
našimi deli in dejanji, da z njimi raste, bogati in lepša življenje našega ljudstva. Toda življenje našega ljudstva dviga, bogati, lepša še bolj naše življenje.
Kajti ljudstvo se daruje vsakemu posameznemu kot celota, ako vsak posameznik zna sprejemati. Daruje se s svojo zemljo, s svojo zgodovino, s svojimi mrtvimi, do tistega dneva, ko se zemlja, ki nas redi, odpre za naš pokop in ko o vsakem od nas lahko rečemo, kar pravi sv. pismo o Abrahamu: »Bil je zbran s svojim ljudstvom.«
Ljubezen do domovine ima svoje zahteve. To je tako vzvišena in čista krepost, da jo onečaščamo in ponižujemo, kakor hitro jo hočemo obrniti za kaj drugega kakor za njen lastni namen. Prepoveduje nam zamenjavati domovino z državo, z režimom: ako ljubimo svojo domovino, potem brezpogojno ne ljubimo nekega režima, niti neke vlade, uiti določenih ustanov — režimi gredo, domovina pa ostane. Ljubezen do domovine tudi ne trpi, da bi jo poklanjali trenutku, živečim rodovom, kajti svoje rojake lahko ljubimo ali jih ne ljubimo, ne da bi se s tem spremenila naša ljubezen do domovine — četudi bi bili v naši domovini hudobneži in bi vladali nad njo zatiralci, bi jo morali ljubiti. In ljubezen do domovine je onečaščena, ako jo vežemo s tvarnimi koristmi. Izrek »Ubi bene, ibi patria«* je materialistično žaljenje svetosti. Fini Fenelom je ta izrek prevedel takole: »Domovina svinje je povsod tam, kjer je želod.« Toda kako naj ljubimo svojo domovino in kaj v naši domovini? Samo domovino in zaradi nje same. Ko je Montaigne iskal besede, s katerimi bi pojasnil svoje prijateljstvo z La Boetie, je nazadnje našel samo te-le: »Parce quo c’etait lui et parce que c’6tait moi.« (Ker je to ona in ker sem to jaz.)
V teh urah je treba spet najti popolnost, čistost, naravni in hkrati sveti vir ljubezni do domovine. Kajti, naj bo naš patriotizem še lako iskren in močan, pieteta ni več. Ljudstvo, ki dolgo ni imelo priložnosti, preliti kri za domovino, pade v patriotizem iz navade. Nevarnost, ki je zdaj nad nami, je na novo oživela žar pod pepelom premletih fraz.
.. . Naša dežela je v sredi Evrope, ki se pretaplja. Dokler se ta talilna snov ne str-
:!i »Kjer je dobro, tam je domovina.«
Gonzagne de Reynold: v
Švica v nevarnosti
>
jo ljudskih občestev, političnih in socialnih občestev, iz katerih je ustvarjena.
Svoboda ni pravica. Svoboda je notranja moč, nagrada za napor. Moramo jo zaslužiti, Vedeti moramo, kako jo rabiti: brez hlapčevstva služiti, brez sile izpolnjevati svojo dolžnost in poslušati z uvidevnostjo, kot da bi sami poveljevali.
Kar je hotel liberalizem: osebno svobo-
Vojna in
do; kar je iskala demokracija: vlado ljudstva; kar obljublja socializem: socialno pravičnost, to je treba uresničiti, ampak z drugimi sredstvi.
So različna pota, ki vodijo k cilju.
Naše švicarsko samospoznanje nam bo pokazalo, katere poti moramo izbrati. In naše švicarsko samospoznanje nas bo rešilo.
politika
A
*gggy
'di, bodo zmede in vojne. Kajti nismo samo v vojni, smo tudi sredi revolucije. Toda ne v revoluciji »levice«, kakor se misli. Francoska revolucija je prienač.ena, vsrkana — razen nekaj izvarkov. Revolucija 1848. leta visi v salonu. Socializem je zaostal. Komunizem je začel šepati. »Leve« ideje postajajo nazadnje same »reakcionarne«. Besedi »levi«, »desni« izgubljata vsak dan malo več na svojem smislu. Smo na prelomu dveh svetov. (Nato oriše bistvo »totalitarnosti« in nadaljuje):
»V takem času se reši vsak narod kol celota ali pa propade kot celota. Gorje tistemu narodu, čigar režim bi ne bil nič drugega kakor samo zakonita organizacija mirne državljanske vojne! Zločin bi bil, če bi se kol oblegani Bizantinci • prepirali o besedah, ideologijah, abstraktnih poj-! mih, ko pa gre za to, da rešimo resnične stvari in vrednote. Čas je, da Švicarji spet postanejo zapriseženi pobratimi.
Zavedeti se moramo spet Švice. Da se pa zavemo Švice, mora ljudstvo spet dobiti svojo izgubljeno veličino. Ljudstvo: kaj pomeni ta beseda? To ne pomeni ne volilcev, ne proletariata v nasprotju z meščanstvom, niti sedanjega rodu, niti tega, kar pravi leksikon: celota, skupnost ljudi, ‘ki prebivajo v isti deželi. Ne, temveč ljudstvo pomeni obsežno zgodovinsko skupnost, celo verigo rodov, ki jo je skovala .enaka usoda. »Človeštvo sestoji iz več mrtvih kakor živih« — kako krščanska je ta misel pozitivista Avgusta Comta! Še iz 'moje male vasi je napravil veliko nesmrtno ljudstvo: cerkev na sredi, pokopališče
■ okrog cerkve in sedemdeset ognjišč okrog , pokopališča, živi pri mrtvih in mrtvi pri
Bogu.
Švica, ki je brez osnovnih enot jezika, »rase« in vere, se je zgradila samo na zgodovini: zgodovina je njena edina velika . dimenzija. Švica umre, ako se pretrga za-.povrstnost njene zgodovine.
Ljudstvo ne prelomi nekaznovano z zgodovino. Toda ljudstvo prelomi z zgodovino, kakor hitro odpravi svojo zgodovinsko napravo v prid neke teoretične naprave, kakor hitro uniči naravni red v prid nekega reda zakonov.
Nobena vlada, noben parlament, nobena stranka, nobena večina, nobeni volilci,
■ noben zakon, noben rod nima pravice, da bi menil, da je razrešen dolžnosti nasproti preteklosti, in da bi se postavil kol sodnik nad nacionalno usodo.«
Nato razlaga Reynold, da se mora švica še bolj utrditi na osnovi prvih zavezniških švicarskih občin pred 650 leti in da mora spopolniti svoj federalizem, ki je »tista državna oblika, pri kateri privoli več malih držav ali enot, da žrtvujejo del svoje vr-hovnosti, da bolje branijo svoj obstoj, da bolje varujejo svojo neodvisnost in da bolje skrbe za svoje skupne koristi«.
Nato zaključuje:
Demokracija ima samo en smisel: državljanu, človeku dovoliti, da je svoboden. Toda biti svoboden se pravi, pokazati se sposobnega živeti in delati brez varuštva države.
Federacija ima samo en smisel: poro-štvovati bistvene svoboščine in avtonomi-
Paul Cohen-Portheim:
Nemec o angleškem značaju*
»Komaj je še kaka dežela in ljudstvo, ki bi bili tako nepoznani ki bi o njima imeli ljudje tako čudne predstave* kakor je Anglija s svojimi prebivalci... Večina izobraženih Srednje - Evropcev1 ve več o Indiji in Afriki kakor o Angliji in Škotski.«
Iz pisateljevega uvoda
Mogoče je vedno napačno, če se značaj vsega ljudstva spravlja na en skupni imenovalnik, če se reče »Španec je ponosen« ali »Holandci so flegmatični«. Vendar ima vsako ljudstvo značilne poteze in iz posameznih potez dobimo celotno sliko, čeprav ne čisto jasno.
Anglež ima brez dvoma mnogo posebnih, včasih samo njemu lastnih značilnih potez in idealov. Njegov ideal značaja je represija (zatajevanje). Lahko bi delili evropske narode v dve vrsti: tiste, katerih ideal je ekspresija (izražanje na zunaj), in tiste, katerih ideal je represija. Latinci in Slovani spadajo med »ekspresioniste«, ti hočejo »izživljati svoje življenje«, popuste čustveni razgibanosti in ji dajejo zunanji
* To je skrajšan prevod enega poglavja iz knjige »England, die unbekannte Insel« (Anglija, neznani otok), ki jo je ugledni nemški pisatelj izdal pred desetimi leti v založbi »Klinkhardt Sc Bierniann, Berlin.
Kaj je z Bolgarijo.
Zadnje dni je Balkan ne še glavno resnično bojišče, »pač pa središče živčne in diplomatične vojne. Nešteto ljudi se je pri rias in drugod vprašalo, kaj bo v resnici z Bolgarijo. Slišali smo najrazličnejša poročila. Tako smo slišali o tujcih, ki niso v vojaški obleki, ki da so napolnili vse bolgarske hotele. Slišali smo že, kdo je določen za poveljnika nemške armade v Bolgariji. Dalje o pontonskem mostu pri Ruščuku. Potem smo slišali najrazličnejše glasove o vplivu Sovjetske zveze na politični položaj na Balkanu. Te govorice so presekali in razčistili Sovjeti z uradno izjavo, da se v razmere na Balkanu ne vmešavajo. V tej zvezi se je začelo vse zanimati tudi za to, kaj bo storila Turčija. Nazadnje se je to ugibanje zgostilo v zagotavljanje, da bo Turčija posegla v vojno, ako bi Nemčija porabila Bolgarijo kot izhodno bazo za vojne operacije večjega obsega na Balkanu, da hupa ostala nevtralna, če bi nemška zasedba Bolgarije ostala pri načinu kakor v Romuniji, da namreč zaščiti tam samo svoje lastne koristi brez kakih napadalnih namenov. Prav zadnje dni je Turčija dobila zelo pomemben obisk, prišla sta v Ankaro angleški zunanji minister Eden in vojni svetovalec Dil!. Sprejeta sta bila zelo slovesno. Ob tej priliki so časopisi imeli dovolj govoriti o di-plomatični vojni med tema dvema in nemškim poslanikom Papenom. V tej zvezi se je govorilo tudi o tem, da bi utegnila Nemčija posredovati za mir med Italijo in Grčijo, češ da ta vojna za os nima pravega smisla. V tem pogledu so bili bolj prepričevalni glasovi, ki so to izključevali, ker da je ta vojna postala sedaj za Italijo vprašanje ugleda, zaradi česar ne more sprejeli niti kakega nemškega posredovanja, niti vojaške pomoči na tem bojišču. Po drugi strani pa Grkom prijazno časopisje namenoma poudarja, da Grki odklanjajo vojaško pomoč Angležev za Albanijo, ker so prepričani, du bi v tem primeru tudi Nemci na strani Italije posegli aktivno v boj. Vse časopisje opozarja na dejstvo, da bi razširitev vojne po Balkanu imela usodne nasledke na gospodarskem polju, ker bi zmanjšala obdelovanje polja, ki je za ves vzhod velikega pomena.
Govora obeh voditeljev.
Ta teden smo imeli priložnost poslušati najprej govor duceja Mussolinija, ki je mojstrsko sicer popolnoma pojasnil italijanskemu narodu nesreče, ki so ga zadele
izraz. Latinec pokaže to razgibanost zmerno, Slovan brezmejno — Anglež se pa tega varuje, kolikor je mogoče. (Nemec koleba med obema idealoma). Nekaterim se zdi zatajevanje čustev nenaravno in občutijo to kot hinavščino, drugim se zdi nebrzdano izražanje čustev nečastno, neomikano, prostaško, skoraj živalsko. Anglež se je zase odločil: vedno in brezpogojno je za obvladovanje samega sebe, za represijo, če že ne čustva, pa vsaj čustvenega izraza. Razen Angleža sta taka samo še Kitajec in Japonec. Prvo pravilo vse angleške vzgoje značaja je: »Never lose your temper«, ohrani vsaj zunanje ravnotežje v veselju in žalosti, v sreči in nesreči; in če le moreš, ohrani tudi notranje. Prvi zakon je: obvladanje samega sebe. Nebrzdana je žival; kolikor bolj se obvlada človek, tem višji je — gentleman se vselej obvlada. Tako v športu kakor v političnem ali družabnem življenju, povsod mirno prenaša zmago ali poraz, srečo ali nesrečo. Vsako prekomerno čustvo se zdi Angležu smešno in nevredno. Odtod njegovo napačno mnenje o drugih narodih (posebno južnjakih) in odtod napačna sodba drugih o njem. Angleško krinko imajo za angleški obraz in če že spregledajo krinko, ne razumejo, zakaj si je nadel krinko...
Komur je najvažnejše brzdati čustva, se ne bo stalno pečal z analizo samega sebe. ker bi s tem pripisoval pretiran pomen
zadnje čase na bojiščih v Afriki, obenem pa izčrepno in prepričevalno navedel vse razloge, ki dajejo Italiji upanje na končno zmago. Pojasnil je, da je Italija morala napovedati vojno Grčiji, ker je to bila in je še zadnja angleška tidnjava na Balkanu, ki se ni hotela odpovedati angleškemu poroštvu.
Voditelj Nemčije Hitler je takoj naslednji dan govoril nacionalno socialistični organizaciji in Nemcem. V tem govoru je vnovič narisal zmagoslavni pohod nacionalnega socializma in dosedanje vojne uspehe. Kot mojster in specialist oboroževanja je napovedal za marec in april veliko vojno s podmornicami, za katero so
Kraljevo pojmovanje jugoslovanstva
Pred kratkim se je obravnavalo v naši javnosti (v ljubljanskem radiju in v »Slovenskem Narodu«) vprašanje, kako je pojmoval pokojni kralj Aleksander jugoslovanstvo.
V zvezi s tem opozarjam na razgovor, ki ga je imel s kraljem v Belgradu kmalu po 6. januarju 1929. leta dopisnik angleškega časnikarskega podjetja »Reuter«.
Po poročilu »Jutra« z dne 25. januarja 1929. leta je dopisnik Ferguson vprašal kralja, ali vsebuje razvoj jugoslovanske enotnosti uničenje individualnosti tistih elementov, ki ustvarjajo to enotnost. Kralj mu je odgovoril: »Ne! Kakor je znano dejstvo, da Angleži in Škoti niso nič slabši Britanci, tako bodo Hrvati ostali še nadalje Hrvati, Srbi Srbi, a Slovenci Slovenci, vsi pa bodo ponosni, da so Jugoslovani.«
Po poročilu »Slovenca« z dne 25. januarja 1929. se je glasil kraljev odgovor stvarno prav tako, samo po obliki se je nekoliko razločeval od besedila, ki ga je priobčilo »Jutro«. Po »Slovencu« je dejal kralj na dopisnikovo vprašanje: »Ne! Kakor tudi Vas dejstvo, da ste Britanec, ne dela manj Angleža ali Škota, bodo Hrvati nadalje ostali Hrvati, Srbi Srbi, Slovenci Slovenci. Vsi pa bodo ponosni, da so Jugoslovani.«
Iz tega razgovora, ki se je vršil v francoskem jeziku, se jasno kaže pojmovanje, da o kakšni narodni stopitvi Srbov, Hrva-
svojim čustvom. In Anglež je najmanj analitičen človek, o čustvih, ki jih noče kazati, tudi mnogo ne premišljuje, še manj pa govori o njih. Pretirano zaposlovanje s svojim lastnim »jazom«, modrovanje sploh se mu zdi bolno. Hamlet je skoz in skoz neangleški značaj.
Zelo zmotno bi pa bilo misliti, da je Anglež v resnici tako hladen in ravnodušen, kakor se kaže. Treba je samo opazovati navadno ljudstvo, da se prepričamo o nasprotnem. Tu, kjer je represija manj močna, ko ni strahu pred »vulgarnostjo«, lahko spoznamo veliko sposobnost razgibanja v angleškem značaju. Angleži v množici so n. pr. najbolj navdušeno gledališko občinstvo v Evropi (niti Italijanov ne izvzamem); navdušenost gledalcev velikih športnih prireditev se sploh ne da prekositi; londonsko ljudsko življenje na praznik je na vso moč hrupno, zabavno, razigrano. Prav zato, ker je Anglež človek z zelo močnimi nagoni, jih hoče vzgoja brzdati, in ker je v Angležu dobršen kos naravne surovosti, ji nadene uzde. V primitivnem Angležu je precej nasilnega človeka in zato je toliko bolj občudovanja vreden, da to prav redko pokaže. Pridevnik »barbarski« ne spada k samostalniku »Anglež« in to dokazuje, da je bil vsaj zanj njegov vzgojni ideal pravilen.
(Prihodnjič nadaljevanje)
se Nemci pripravili v času zimskega počitka.
V razlagali se naglasa misel, da sla to zadnja govora neposredno pred velikimi vojnimi podjetji, ki naj bi vojno odločile. Vsa Evropa želi in pričakuje, da naj se t« vojna odloči in neha še letos.
Moskva je spet demantirala
vesti, da je vplivala na turško-bolgarsko
pogodbo.
Moskva in Balkan.
*■
Londonski jutranji listi so pred kratkim prinesli poročilo, da je sovjetska vlada obvestila vlade balkanskih držav, naj ne računajo na kakšno tako posredovanje, ki bi jo utegnila spraviti v oborožen spor z Nemčijo.
Radovedni smo, ali bo tudi to vest Moskva demantirala.
»Napoleon je čudovito dojel dušo frnn* coskih množic, toda mnogokrat ni prav mi* poznal duše drugih narodov. Zaradi teg* neznanja je vojeval vojne, ki so pripravil*
njegov konec.
Gustave le Bom
tov in Slovencev ne more biti besede. Na zunaj nastopamo nasproti drugim državam kol Jugoslovani«, kakor pravimo Slovenci. ali Jugosloveni«, kakor pravijo Srbi. Kadar govorimo ali pišemo slovenski, bi morali uporabljati izraz »Jugoslovan in jugoslovanski«.	L.
Pisava osebnih imen
Mi smo od nekdaj pisali osebna imena tako, da je prišlo najprej krstno, potem pa rodovinsko ime, kakor pač delajo vsi kulturni narodi v Evropi. Šele jugosloveni so stvar prekucnili na glavo, menda samo zato, da se oddaljimo od Evrope. Zanimivo je pri tem, da tudi Hrvatje s tem vsiljenim načinom pisanja osebnih imen ni»? zadovoljni. Hrvatska gruda« zahteva naravnost, da se v tem pogledu Hrvatje vrnejo k svojemu izročilu in pišejo poslej spet najprej krstno, potem pa rodovinsko ime, kar se je v uradnem listu »Narodne novine« že deloma, pa ne dosledno, začelo.
Mislimo, naj bi se Slovenci tudi uradno vrnili k staremu načinu. Zasebno se tako večina podpisuje v duhu slovenskega i« evropskega izročila.
Volitve delavskih zaupnikov
so bile v Srbiji in Bosni, medtem ko so v Sloveniji odložene na ugodnejši čas. Ra ir puščene socialistične strokovne organizacije so pri teh volitvah postavile »delavsk* liste;. Volitve obratnih zaupnikov so tajne, mandati se odmerjajo po proporcu. V večjih obratih so bili taki-le izidi: rudnik Breza: del. lista 12, HRS 3, Jugoras 1; rudnik Lešani: izvoljenih 12 zaupnikov samo d* del. listi; Vareš: del. lista 11, HRS 4, Jugoras 1; tobačna tovarna v Banji Luki: del. lista 3, HRS 2, Jugoras 1; Našička (Za*i-doviči): samo del. lista (8); Bajloni v Bel gradu: del. lista 5, Jugoras 1; cestna železnica v Belgradu: del. lista 5, Jugoras 6; električna centrala v Belgradu: samo del-lista (5); rudnik Ravna Reka: del lista 7, Jugoras 2.
Preseljevanje
•
»Novosti« prinašajo izjavo prvakov radikalne skupine bivšega ministra dr. La** Markoviča. Podpisali so jo Jovan Petrovič* Mita Momirovič, Borislav Radovanovič, Vasilije Becič, Radovan Arsenijevič, Zivadi* Radivojevič, Vojislav Arandjelovič, Sim* Stefanovič in še drugi zastopniki iz razidi* krajev države. V tej izjavi pravijo, da od slej odpovedujejo pomoč in nadaljnje sode lovanje predsedniku dr. Lazarju Mark0 viču, kakor pravijo iz razlogov, ki so ta*" številni, da jih bodo povedali v poseb* okrožnici. Zazdaj omenjajo samo, da so ** slonj poskušali pripraviti dr. Markoviča, a bi bil spoštoval strankarske organizacijo da ne bi bil osebnih koristi svojih pril1* ijev postavljal nad koristi strankarske!? gibanja.. Stranki je zato veliko škodov
ZAPIS K I
SLOVENIJA
K vsemu temu bi mi samo še opozorili na zanimivost, da je prišlo to spoznanje neposredno potem, ko je dr. Laza Markovič nehal biti minister.
Tiskane nerodnosti in neumnosti
Čitalnica, ki govori.
Angleška čitalnica v Zagrebu je pri tej priliki (ob atentatu, naša op.) izjavila, da je čisto kulturna in literarna ustanova. »Slovenec št. 31.)
Kam bo padla po pretresu?
Prevod in tudi ljubljanski mestni preskrbovalni urad sta sicer vsa ta vprašanja vzela v pretres ... odločitev pa bo padla v kratkem. (»Slovenec*, 31. št.) — Časnikarji, bodite previdni pri poročilih Prevoda, ki je z uradno slovenščino še bolj v zadregi kakor s pšenico, kot vidite!
Nova definicija kmeta.
Dr. P. Sl. piše v 81. št. »Slovenca :
• Že kar vprašanje, kdo je kmet, dela odgovor težaven... Poglejmo to vprašanje še enkrat: kmet je nesporno tisti, ki se ubija na polju od zore do mraka.« — Potemtakem se bo pri nas močno dvignilo število kmelov, ker bodo napredovali vsi hlapci, dninarji, viničarji i. dr.
Prehitro so odšli s pokopališča.
Zbrana množica je žalostno zapuščala mnogo prerano zadnje počivališče br. Jožeta Šparhakla. (Jutro«?, šl. 33.)
Ne razumemo.
Nadalje so oblasti odredile, da morajo ljudje v posodah z vodo, ki so na cestah in ki v mrzlem vremenu zmrzujejo, led razbijati. (»Jutro«, št. 37.) — V tem je že več kakor pitijska modrost.
Če je po nemškem zgledu glagol na koncu dolge kače ...
Od tod je skušala topovnjačo, ki ni bila prava vojna ladja, lenivec neke vrste »plavajoča trdnjava ,, utrjena in oborožena, da lahko služi za olmlsko baterijo, nima pa lastnega pogona, torpedirati. (»Jutro«, št. 37.) — Ali je tista neznana podmornica samo »skušala« topovnjačo, ali ta trdnjava nima pogona za torpediranje?
Pomenek z g. Tonetom Fajfarjem
Sedaj, ko sem se sam spodobno predstavil in ko se vlečejo pomenki v »Delavski pravici« naprej, mislim, da lahko povem, da je urednik teh pomenkov g. Tone Fajfar. V zadnji številki »Delavske pravice« pravi, da sem razodel, da sem jaz pisec napada na »Delavsko pravico . Že to moram popraviti! Moje pisanje ni noben napad na »Delavsko pravico«, ampak samo prijazen opomin g. Fajfarju, da so ideologa tla zanj malo preveč spolzka. G. Fajfar je pa Gorenjec in se je v zadnji številki v članku »O posebnih ciljih slovenskega naroda« kljub temu spet spustil na to gladino. Sicer skromno prizna, da nima namena, da bi »Slovenija« prišla do kakih resnejših zaključkov, ampak da piše, ker je potrebno dobiti jasnost, vendar moram pripomniti, da na ta način do »potrebne jasnosti« ne bo prišlo lahko. On razlaga da posebnih ciljev nimajo vsi narodi ampak samo narodi s posebno zgodovino n0-aebnim temperamentom in posebnimi pogoji za razvitek. Med te pa slovenskega naroda ne šteje. Sploh ima tudi o »posebnih ciljih« čudne pojme. Pri teh misli v prvi vrsti na kolonije. Slišal sem že lepo število naročnikov »Delavske pravice«, ki so jako lepo razlagali posebne cilje slovenskega naroda, ki nam narekujejo, da se l>ojujemo proti centralizmu, proti davčni politiki, zaradi katere smo v nevarnosti, da se izseli industrija iz slovenskih krajev, proti političnemu izrabljanju socialnih zakonov, zlasti zakonov o delavskem zastopstvu itd. Vem, da bo g. Fajfar odgovoril,
to niso »posebni cilji<) da to šteje on med splošne cilje, toda o tem se pa z njim ne bom menil. Gospod urednik Fajfar, go-tovo imate pravico do nekoliko trdovratnosti, saj ste Gorenjec kakor sem tudi jaz, (o pa veste tudi, da je za lepo opominje-vanje zakrknjeno srce imeti- greli zoper sv. Duha.	Dr.	Jakob	Mohorič
^ Kaj pišejo /isti =
Človek ali termit
»Ljudski glas«, ki se je prejšnje čase precej spogledoval s totalitarizmom, je priobčil v zadnji številki sestavek »Kaj je in kaj ni socializem?«, ki priča, da je začel stvarno gledati na družbene pojave. Najprej ugotavlja, da vodi zakonitost v gospodarstvu do tega, da prehajajo proizvajalna sredstva bolj in bolj iz zasebnih rok. Potem pa izvaja med drugim te-le tehtne in zanimive misli:
Toda to zavzame lahko tudi take oblike, ki Sloveka-delavca ne bodo oslvobodile., temveč cisto zasužnjile, ki njegovega življenjskega položaja ne bodo dvignile, ampak ga bodo v njegovem človeškem dostojanstvu še bolj ponižale, in ki življenjskih vrednot ne bodo povišale, temveč jih popolnoma poteptale. Lahko nastane tudi tak čas, da bodo prišla produkcijska sredstva v roke države tako. da bo birokratski kasti dovoljeno iztrebiti vsako človečnost in vso osebnost. Zato moramo biti zelo previdni nasproti frazi red, ker je red lahko še hujši od kapitalizma, ker je red lahko sicer nov, ne pa boljši, jo lahko nov v primeri z dosedanjim, ni pa socialističen. Železna garda v Romuniji je tudi oznanjala red,, pa kakor vidimo iz poročil, ni ta red prav nič mikaven. Predstave o redu so torej dokaj različne. Pod redom si premnogi predstavljajo in žele nekako termitsko državo. Kaj je to termitska država? -Naravoslovec Karl Escherich je v svojem rektoratskem govoru na lniinchenski univerzi opisal slušateljem naprave termitske države, ki so zgrajene na načelu, »da noben posameznik ne živi zase, temveč vsakdo samo v službi skupnosti. Kraljica skrbi za potomstvo s tem, da vsaki dve sekundi zle-že eno jajce. Kralj živi samo v tej dolžnosti, da kraljico od časa do časa oplodi. Majhni, slepi delavci (te vrste mravlje so slepe) se izčrpavajo v izvrševanju najrazličnejših nalog: tako skrbe za čiščenje in krmljenje kraljevske dvojice, za hranitev jajc. za nego odraščajočega zaroda, za zgraditev trdnjav, za napravo in oskrbovanje hranilnih virov itd. Veliki vojaki branijo gnezdo na zunaj,, mali vojaki opravljajo policijske posle. Število pripadnikov posameznih kast se ravna po potrebi. Ako je preveč delavcev, jih preprosto uničijo, kolikor jili je preveč; če jih je v kaki kasti premalo, jih v najkrajšem času prirede. Termitska država je v veliki meri mehanizirana, individualizem in egoizem sta iztrebljena z absolutno disciplino in z odpravo spolnega življenja. Termiti so dosegli torej totalno državo, kakršne ljudje še nimajo. Delo sužnjev pri graditvi egipčanskih piramid, kolektivno izrabljanje helotov po starih Spartancjh, srednjeveška prikovanost tlačanov lia enega gospodarja vse to obledi pred popolnostjo termitske države.
In kakor smo že rekli, nekateri zavestno streme po termitskem organiziranju in discipliniranju človeške družbe. Jakob Burckhardt je že 1882. leta(!) zapisal:
j7:a mene je že davno jasno, da gre svet proti razpotju med popolno demokracij« in absolutnim, brezpravnim despotizmom; neomejena, gola oblast bo zgoraj in popolna podrejenost bo znamenje splošnosti.«
In ta despotizem, to termitstvo nehote obožujejo vsi tisti, ki se jim zde imenitni razni tehnični rekordi, pa se ne vprašajo pri tem. kakšen položaj imajo in če sploh kake pravice uživajo vsi tisti brezimenski ljudje, ki so pripomogli k tistim rekordom, ki jih oznanja in poveličuje ta ali ona propaganda po svetu.
_ Dopisi-------------------------------
Spomin iz dobe jugoslovenske diktature
Naročnik z dežele nam je poslal sledeči dopis:
Ko sem bral članek g. dr. Kolariča v zadnji številki »Slovenije«, kako so urad-liištvo silili v »Sokola«, sem se spomnil nazaj v čase terorističnega režima pred približno 10 leti. Takrat sem bil majhen uradnik v državni službi s skromno plačico, ki je bila edini dohodek za preživljanje mene in moje tričlenske rodbine. Moj pisarniški predstojnik, zagrizen centralist, mi je pomolil pod nos poziv takratnega režima, po katerem so morali vsi uradi takoj javiti, kdo od uradnikov ni Sokol. Jaz nisem bii člen nobene organizacije, niti politične ne telovadne ne verske ne drugačne. Svojo slovensko-narodno zavest sem imel že od nekdaj v sebi in nisem potreboval nobenih nacionalnih bergelj ali lijaka, s katerim bi mi šele dopovedali, da sem Slovenec in Slovan. Z ozirom na grožnjo svojega predstojnika, da bom izgubil službo, če takoj ne pristopim v novo osnovanega Sokola, sem moral pač prelomiti s svojim dosedanjim stališčem. Toda zelo čudno se mi je zdelo to ravnanje, kajti bral sem o Tyršu, da je njegova organizacija osnovana na načelu demokratičnosti in svobode ter da pridobiva člene samo z močjo svoje ideje. Ko so pripadniki novega Sokola trdili, da ustroj njihovo z zakonom osnovano
nove organizacije ni bistvenega pomena, temveč da je v njih prav takšen Tyršev duh kot dotedaj v svobodni organizaciji, nisem mogel spraviti v sklad tega nasprotja. Toda ker sem moral pričakovati, da bom izgubil službo, če ne pristopim, sem se pač napotil tja v njihovo pisarno, kjer sem da! vpisati svoje osebne podatke. Pri tem je seveda takoj nastalo vprašanje denarja — s težkim srcem sem moral odriniti večji znesek. Tako so me na prav viteški način spravili ob moj denar, ki sem ga moral odtrgati svoji rodovini. Mislim, da je bil pritisk takratnega režima, ki me je pripravil ob moj denar, nezakonit, in upam, da bo še kdaj nastopil čas, da bom ta svoj denar mogel terjati nazaj. No in čez nekaj dni so me pozvali k prisegi. Šel sem tja v zavesti, da moja prisega ne velja, ker kar ni iz proste volje narejeno, je brez veljave. Postavil sem se nekam v zadaj, kjer sem na svoje veselje našel še mnogo istomislečih. Ko je tam spredaj na odru nekdo zaukazal, naj dvignemo roke, sem jo res dvignil (ker sem menil, da me kdo vohuni), a z levo roko sem držal figo v žepu, potihem sem pa predse žvižgal veselo pesmico. Odleglo mi je, ko sem odšel. Čez nekaj časa dobim poziv, — seveda zopet da plačam (vedno ta denar!), a ker po dvakratnem opominu tega nisem storil, so me izključili. In zopet mi je odleglo.
Sem pač tak človek, da se ne dam nikamor siliti. Imam v sebi čisto zavest, da se nikdar nisem pregrešil zoper svoje slo-
GOSPO D
Prehod k nakupu surovega bombaža v Turčiji in Rusiji po znatno višjih cenah bo povzročil razumljivo zvišanje cen bombažnega prediva in s tem tudi bombažnega blaga sploh. Ker je bombažno blago predvsem predmet porabe za široke ljudske plasti, bi morale oblasti skrbeti za to„ da se cene ne dvignejo preko podražitve surovin in proizvajalnih stroškov.
Če gledamo iz tega stališča razvoj cen od izbruha vojne, vidimo, da se je v tem pogledu mnogo grešilo, ker so se cene bombažnega prediva in tkanin zvišale mnogo bolj kakor cene surovin iu proizvajalnih stroškov.
Cona bombažne preje america la št. 20 angl. nuni. je znašala v 1. 1937/38 okoli 26 din za kilogram. Ob istem času je bilo mogoče nabaviti bombažno prejo v tujini ceneje kljub carini in višjemu prometnemu davku pri uvozu. Vzrok je bil v tem, da domače predilnice niso mogle kriti domače porabe, in zato so mogle doseči na domačem trgu cene, ki so dovoljevale dobiček od 4 do 6 din pri kilogramu.
Ob izbruhu vojne so se cene hitro dvigale iz popolnoma dobičkarskih razlogov. Cene surovin, ki so bile kupljene še pred izbruhom vojne, so ostale iste, mezde se v začetku tudi niso dvigale, vendar pa so posamezne predilnice v vzhodnem delu države dvignile cene ha 37 din pri kilogramu.
Zaradi teh pojavov je prišlo v februarju 1940. leta do prve uradne določitve cene na višini 83.50 din za kg kvaliteta america la baza štev. 20 angl. numeracije. Že la cena, ki je uradno potrdila dobiček 2.75 din po kg, je v resnici nudila najmanj trikratni uradno zara-čunjeni dobiček, saj je na posvetovanju odbora za tekstilno industrijo v Belgradu konec 1. 1940. zastopnik ekon. oddelka ministrstva za vojsko in mornarico ugotovil, da bi mogle predilnice iz razpoložljivih količin bombaža dobavljati še tedaj, t. j. konec 1.1940. predivo po ceni 29 din za kg. Ker so se do tega trenutka spremenili že proizvajalni stroški zaradi zvišanja mezd, ki so narastle za okoli 5 din po kg, smemo sklepali, da se prvotno ugotovljena cena dovoljevala stvarno 9.50 din dobička pri kg.
Dokler ni začel prihajati turški bombaž, se na splošno niso spremenile v februarju 1940. uradno določene cene 33.50 din za kg.
Ker pa znaša cena očiščenega turškega bombaža okoli 35 din za kg, je bilo potrebno določiti novo ceno za bombažno predivo.
Bombažna industrija je v novembru 1940. ugotovila, da znašajo mezde in splošna režija 14.80 din pri kg. Prvotno uradno dovoljeni dobiček 2.75 din naj bi se zvišal za 85% zaradi zmanjšanega obsega obratovanja na 5.10 din,, tako da bi naj znašala cena za bombažno predivo 35 + 14.80 + 5.10 = 54.90 din za kg. Ministrstvo za prehrano je z odlokom od 15. februarja 1941. določilo ceno za predivo iz turškega bombaža s 53 din za kg franko predilnica, brez skonta in brez prometnega davka. Za vse vrste bombaža, ki so bile kupljene po nižjih cenah, bo veljala ta cena pod pogoji, ki jih bo določil urad za kontrolo cen. Iz zadnje določbe je mogoče sklepati, da so sprejeli predlog, naj se razlika v cenah različnih vrst bombama izravna na ta način, da vplačajo predelovalci razliko v poseben fond, ki naj služi izravnavi cen.
II gornji kalkulaciji je treba pripomniti, da so posamezne postavke neopravičeno visoke. Predvsem izhaja kalkulacija bombažne industrije s stališča, da se mora relativno zvišanje stroškov zaradi zmanjšanja obsega obratovanja prevaliti na kupca, kar znaša v gornji kalkulaciji 1.50 din po kg. Dalje računa kalkulacija z mrtvimi mezdami v zvezi z dolžnostjo plačevanja 4 tednov orožnih vaj z zneskom 25 par pri kilogramu, kar je vsekakor preti-
1041. - št. 7.-3
msmatmmnBanmmBum
vensko narodno prepričanje — lako kot so to brez sranm storili n. pr. tisti, ki so bili v političnih spisih ljubljanske policije v letih 1914—1918 navedeni kot ovaduhi, a so prav ti ljudje po vojni nastopali tu pri nas kot najhujši »nacionalni« kričači. (Na žalost je ob prevratu 1.1918. nekdo te spise uničil.)
Nisem pripadnik ne ene ne druge politične skupine in zametujem strankarska prizadevanja enih kot drugih, ker vidim, da so nas Slovence s svojim ozkim strankarskim fanatizmom privedli v tej državi v sedanji podrejeni položaj, v katerem imajo koristi posamezne osebe in skupine, medtem ko mi Slovenci nimamo enakopravnega položaja s Srbi. Zalo tudi nisem prislopil ne eni ne drugi skupini, najmanj pa bi mi padlo v glavo, da se včlenim v organizacijo, ki z vsemi silami podpira Slovencem loliko škodljivi centralizem, pa naj se ta organizacija stokrat imenuje viteška in narodna.
Gosp. dr. Kolariča pa prosim, da obširno napiše, kaj vse ve o zgodovini trganja in sežiganja slovenskih pesnikov in pisateljev; takih prolinarodnili dejanj naših političnih koristolovcev ne smemo pozabiti. Noben drug narod se tako daleč ni spozabil, 1o je bilo pridržano nam Slovencem. Gosp. dr. Kolarič trdi, da ima vse gradivo pri roki, pa je v interesu slovenskega naroda, da on to objavi, da bomo vedeli, kje so li naši narodni izdajalci in koga med nami se moramo ogibati. Treba je na nje javno s prstom pokazati.
A R S T V O
rano visoko z ozirom na veliko zaposlitev ženskih delovnih moči in mladoletnikov v tekstilni industriji. Tudi zahteva, da mora podjetnik pri zmanjšanem obsegu obrala doseči isti dobiček, ni osnovana. Če upoštevamo vse te postavke, vidimo, da je gornja kalkulaciji za najmanj 4.10 din previsoka in da bi odgovarjajoča cena smela znašati le 50.80 din, medtem ko je bila uradno določena na 58 din.
Medtem pa so posamezne predilnice zaprosile pri krajevnih pristojnih uradih za kontrolo cen za potrditev cen na podlagi svojih lastnih kalkulacij. Tako ima n. pr. predilnica v Kranju potrjeno ceno 72 din za kg.
To je bilo mogoče do sedaj zaradi tega, ker ni nihče kontroliral upravičenosti cen, po katerih so posamezne tvrdke kupovale surovine. Tako se je moglo zgoditi, da je tvrdka kupila samo sorazmerno majhno količino surovin po visoki ceni,, nato pa predložila kalkulacijo, ki je povsem ali pa v večji meri temeljila na teh /isokih cenah, po katerih pa je kupila le del svojih zalog. Nihče ni mogel in tudi ni kontroliral zalog v posameznih tovarnah, njih izvir, porabo itd., kar je vsaka tvrdka navedla pač po stopnji svoje trgovske poštenosti.
Pri tem je v bombažni industriji igral posebno vlogo domači bombaž iz Mac-edonije. Cena tega bombaža je morala biti pred izbruhom vojne uradno določena, če so hoteli zagotoviti domačo proizvodnjo. Ves pridelek se je potem prisilno razdeljeval med posamezne predilnice po velikosti njih obrata. Zadnja uradna cena je znašala t. 1938. 16 din za kg. Četudi je bila 1. 1939. določena ista uradna minimalna cena, je cena na trgu dosegla 21 do 22 din za kg. Letos je po cenitvah dosegel pridelek 1 milijon kilogramov, ceao pa so razni prekupčevalci nagnali na 85 do 95 din za kg. Iz političnih ozirov niso nič ukrenili proti teinu. Sploh je šelo 20. februarja t. 1. izdani seznam blaga, ki spada pod kontrolo, navedel med pridelki tudi domači bombaž.
Če so torej posamezne predilnice kupile kljub visoki ceni nekaj vagonov bombaža iz Macedonije,, so mogle storiti to samo, ker so vedele, da jim bo urad za kontrolo cen na tej podstavi odobril višjo ceno za predivo. Zelo verjetno je, da so posamezne tovarne nakupovale domači bombaž samo iz tega razloga.
Če pa si hočemo približno predstaviti bodoči razvoj cen, moramo opozoriti na dejstvo, da bo ruski bombaž povzročil nov znatni dvig con. Če je temeljila cena prediva iz turškega bombaža na ceni 35 din, moramo računati pri ruskem bombažu s ceno 44 din za kg, kar predstavlja ceno 61 din za kg prediva.
V tej zvezi bi bilo omeniti še razgovore o predelavi ruskega bombaža v naših predilnicah, za kar bi naše predilnice prejele plačilo v surovem bombažu. Kalkulacija, ki je temeljila na razmerju t600 kg bombaža za 1000 kg izdelano bombažne preje št. 36, je računala s ceno 75 din za kg. Ta cena sicer ni da bi morala biti odločilna za bodoči razvoj, vendar pa je treba računati tudi s to mogočostjo.	—r—
»Včasih je tudi kak razumen in izobražen voditelj, toda to mu praviloma več škoduje kakor koristi. Razum, ki spoznava zvezanost vseh stvari in omogoča razumevanje in jasno gledanje, ga dela popustljivega in zmanjšuje moč in silo prepričanja, ki je potrebna apostolom. Veliki voditelji vseh časov, posebno revolucij, so bili zelo omejeni in prav zato so imeli največji vpliv.«	Gustave	le	Bon
Razvof cen E3omt*«s^Ki€i«j£&L prediva
(Kako se draži blago)
j
KUL TURNI
Nova slovenska slovnica
Šesterica avtorjev, natančnih poznavalcev našega jezika in obenem izkušenih šolnikov, je sestavila novo učno knjigo: Slovenska slovnica za 1 ret j i in četrti razred srednjih in sorodnih šol. Založilo in izdala jo je Slavistično društvo v Ljubljani. Strokovna kritika je knjigo, kakor to zasluži, povsem ugodno ocenila. Še bolj jo utegnejo ceniti tisti, ki so se na srednji šoli pred 50 in več leti učili jezikovnih pravil iz slovnic, urejenih po kopitu stare gramatikalne šole. Najstarejši med nami še pomnijo Šu-manovo šolsko slovnico, ki je bila v bistva posnetek iz Miklošičeve primerjalne. Šemi je v spominu, kako mučne so bile ob njej učne ure za nas nižješolce in menda tudi za učitelje. Učna uprava je bila kmalu uvidela, da s tako težavno knjigo ne gre več dalje, in je že 1. 1890. zopet uvedla dokaj smotrneje urejeno Janežičevo slovnico v Sketovi predelavi. A tudi ta je spričo svoje okorelosti nudila kaj malo pobude za globlje spoznavanje slovenščine. Šele Breznikova slovnica (1. izdaja 1.1916.) je učencem odprla jasnejši pogled v bistvo materinega jezika s tem, da se primerjalno ozira tudi na razvoj jezikovnih pojavov ter poudarja značilnosti oblikoslovja in skladnje, uvaža-joč tudi narečja in razvoj pismenega jezika.
Nova slovnica pomeni nadaljnji napredek v našem šolskem slovstvu. Ves njen ustroj je zasnovan na deduktivni metodi, tako da more dovzeten učenec na osnovi jezikovnih primerov zadevna pravila sam izvajati. Na pravilen odgovor ga navajajo metodično stavljena vprašanja, svoje znanje pa si naj utrdi ob vajah, s katerimi se zaključuje vsaka učna enota. Prvo poglavje obsega nauk o glasovih, ponazorjen s slikami o tvorbi glasnikov. Nato sledi nauk o besedah, ki uvaja učenca tudi o pojmovanje jezikovne sorodnosti slovanskih in indoevropskih jezikov. Priključen mu je zemljevid slovenskih narečij (po Ramovševi Dialektološki karti). Obširno, a vendar pregledno je obravnano oblikoslovje. Naravno, da zavzema v njem glavni delež glagol — 58 strani, t. j. malone eno tretjino vse knjige. Prav je, da so se sestavljalci držali Dobrovskega razdelitve glagola v šest vrst po nedoločniški priponi, saj nudi ta sestav še vedno najboljši pregled razčlembe slovanskega glagola. Povsem ustrezno je sestavljena skladnja v poglavjih Stavek in Raba sklonov, saj je to tista slovniška panoga, ki so jo nekdaj najbolj vnemar puščali. Stavkovni vzorci so prikladno izbrani. Le nekaj jih je »ad hoc< narejenih, večidel pa služijo temu namenu navedki iz naših pesnikov in prozaikov,
Ošlak Ferdinand:
Spomini na osvobodilne boje za Štajersko in Koroško v letih 1918-1920
(Nadaljevanje.)
Ko smo z našim oddelkom prišli do Ljubljane, nas je na takratni Dunajski cesti ustavila straža Slovencev in Čehov. Slednji so se pridružili slovenskim Narodnim stražam, ker je potovanje skozi nemške dežele v njihovo domovino bilo takrat precej nevarno. Kakor hitro se je straža prepričala, da gre za same Slovence, so nam pustili orožje ter nas povabili, da bi ostali v Ljubljani in stopili v njihne vrste. Ker sem pa poznal želje svojih Štajercev, sem v imenu vseh odgovoril, da je naša najožja domovina okrog Maribora, kjer bomo s svojim orožjem gotovo potrebni in dobrodošli, nakar so nas brez nadaljnjega •z našimi vozovi in konji pustili naprej.
Tudi med Ljubljano in Celjem nas je slovensko ljudstvo kakor v vseh krajih Slovenije, po svojih Narodnih stražah sprejemalo s puško ali strojnico v rokah, ter nas Slovence mirno pustilo, da smo nadaljevali svojo pot.
V Celju, kjer se je del naših vojakov, domačinov iz celjskega okrožja, ločil, smo se tudi ostali razšli, medtem ko smo naj-najprej svoje vozove in konje izročili celjskim Narodnim stražam. Moji dotakratni tovariši so se v skupinah napotili proti Savinjski dolini, Konjicam, Rogaški Slatini, Ptuju, Mariboru itd., medtem ko se je nekaj Celjanov pridružilo takoj celjski Narodni straži, iz katere je nastal Maistrov celjski pešpolk in pa en bataljon mariborskega pešpolka.
narodni pregovori in rečenice, tako da imamo v slovnici nekak cvetnik citatov iz naše proze in poezije. Zanimanje učencev za te »versus memoriales« bi se znatno poživilo, če bi bili tudi njih avtorji vsaj z imenskimi kraticami v oklepajih navedeni. Sicer pa moramo sestavljalcem bi'ez pridržka priznati, da so vso snov korenito obravnavali ter jo pedagoški spretno porazdelili. Dodatek vsebuje nauk o tropih in figurah ter osnovne pojme o metriki. Knjigo zaključujejo Pravopisne vaje. Zlasti ob zadnjem poglavju, Jezikovni barbarizmi, preizkusi lahko vsak pisar in pis-mar svoje jezikovno znanje ali — neznanje.
Blagroval bi učence in njih učitelje, da imajo sedaj tako vzoren učbenik svojega materinega jezika v rokah. Četrtošolec, ki bo obvladoval vsa pravila in se znal ravnali po navodilih, ki mu jih nudi ta slovnica, bo v formalnem pogledu bolj usposobljen za pravilno izražanje v pismu in govoru kakor marsikateri abiturient nekdanje srednje šole. Da bi le vsi sodobni mali, zlasti pa veliki maturantje in učiteljiščniki bili kos pravilom slovenskega pravopisa in slovnice! Razboritim sestavljalcem te knjige bo pač naj lepša nagrada za njih trud zavest, da so nam podali zgledno urejeno učno knjigo, ki nas uči naš jezik pravilno rabiti, skrbno gojiti in spoštovati. J. W.
Rudolf Golouh, Krisalida
Igra v treh dejanjih, založila Tiskovna založba v Mariboru.
V tej globoki miselni igri je glavni »junaka — iluzionist, ki odkrije kralju najvišjo skrivnost. »V mojem svetu iluzije počiva zapredek stvarne misli. To je misel o neminljivosti lepega, ki se stalno obnavlja iz sebe, kot metulj iz svoje krisalide, kot ptič Feniks iz svojega pepela«, ali kakor pravi sluga iluzionistu: »Krisalida, to je metulj v zapredku. Ta stalno iz sebe se obnavljajoči metulj utelešuje tvojo najglobljo misel. S to zamislijo hočeš predo-čiti kralju, da je le lepo nesmrtno in da je le zanj vredno živeti. To lepo se rodi vedno znova iz lastnega zametka. To je tista neugasna luč človeka, ki mu jo nenehoma vračaš, ker je je nenehoma potreben. Narobe bi lahko vse to povedal tudi takole: Kakor se iz zapredka razvije zla-tokrili metulj, tako se iz človekovih tesnob vedno znova izvije klic po blesteči lepoti, ki ga more edina spet pomiriti, spet dvigniti k novi moči.<
V Celju se mi je posrečilo, da sem si priboril v vlaku, ki so takrat začeli prevažati vojake tako, kakor so vojaki hoteli, prostor, kjer sem v vagonu, natlačenem kakor škatlja sardin, imel priložnost videti tudi vrvenje, ki ga je takrat bilo po naših železnicah. Kakor po vaseh ob cestah, tako so slovenske Narodne straže tudi po vseh železniških postajah, čeprav neustrašeno, seveda pa z menjajočo se srečo, razoroževale in krotile skupne ali divje pomešane vojaške transporte in vlake. Strojnice in puške v stalni strelni pripravljenosti so štrlele iz postajnih streh, ter podpirale nastope stražarjev, ki so ustavljali vlake ter po vagonih zahtevali odložitev orožja in vojaškega materiala. Kjer ni uspelo, ali pa če bi borba s strans-portom bila preveč riskantna, tam so zatisnili tudi oba očesa ter pustili vlak naprej. Večkrat so pokale puške in je tekla kri. Koliko mož naših slovenskih Narodnih straž je ravno tako kakor pri Narodnih stražah, ki so delovale ob cestah, pri tem nevarnem službovanju izgubilo svoje življenje, ne pove nobena kronika.
Preobrat leta 1918. ni odprl samo vrat in izhodov iz vseh front, taborišč itd., temveč tudi vrata od raznih vojaških kazenskih zavodov. Ni čuda, da so v prvi splošni zmedi in anarhiji razni osvobojeni zločinski tipi to za nje nad vse ugodno ko-njukluro skušali izkoristiti zase. Ljudje, ki niso bili nikdar vojaki, so se oblekli v častniške uniforme, si nabrali nekaj pajdašev ter na lastno pest z nabitimi puškami, ročnimi granatami in samokresi plenili in ropali tiste, ki se niso mogli braniti. Na dosmrtne ječe obsojeni vojaški kaznjenci so v stotniških in majorskih oblekah vršili, s pomočjo iz njim podobnih
PREGL
Poleg iluzionista, njegovega sluge, kralja in pravljične krisalide nastopajo: har-lekin, ki je zaradi »svoje okretnosti zašel v politično terminologijo«, in njegova dru-žabnica Kolombina; stari Pantalon, ki predstavlja tako imenovano dobro ljudstvo, ki ni nikoli zadovoljno, »ker padajo povsod vsi stroški nanj«; burkež, ki »so mu pravili dvorni norec, ker je govoril resnico. Tako so v njegovih modrih časih imunizirali zlobne jezike«; doktor Faust, Mefisto, don Kišot, zadnji kot nesmrtni lik optimizma, boja, iluzije, ki bo neugnan preživel vse veke; in Saloma, »ženski lik, ki je obenem iz vseh krajev in vseh časov, utelešen drugi del človeštva«.
Vsa igra se duhovito razpleta in tudi na odrske učinke je mislil pisatelj. C.
Jezikovni kotiček
Dne 30. I. t. 1. smo brali v »Slovencu« (štev. 24.) v 3. stolpcu 2. strani razglas mestnega županstva v Mariboru z nadpi-som: »Mariborčani, ne odrežite prispevka za zimsko pomoč!« Če bi pisec tega razglasa pogledal v kako slovensko slovnico, recimo v Breznikovo, bi se lahko prepričal, da je z enim samim strelom ustrelil dva močna kozla.
V § 233. četrtega natiska (iz I. 1934.) bi zvedel, kar mu menda še ni znano, da imajo glagoli, ki se končujejo v nedoločniku na -£i, v sedanjiku pa na -Jem, v velelniku -ci, ne pa -či: rečem, reči, vel. reci; tako tudi teci, peci, vleci, seci (travo). Če se pa sedanjik končuje na -žem in nedoločnik na -či, ima velelni naklon -zi (ne -ži): strizi, strezi, vrzi, sezi, lezi, na-prezi. Sem spada tudi želja »inozi ti Bog! (pri napivanju), t. j. Bog ti pomozi (pomagaj)!
»Če pa pisec razglasa zdaj meni, da bo pravilno »ne odrecite«, se moti. Dokler je v veljavi Breznikov § 257., odstavek 8., je slovensko le »ne odrekajte«. Pravilo namreč pravi: >V nikalnem velelniku se rabijo nedovršniki« — (odreči je pa dovrš-nik!). In dokler je to pravilo v veljavi, je nepravilna tudi prošnja v očenašu: »Ne vpelji nas v skušnjavo!« Glasiti bi se morala: »Ne vodi nas v sk.« ali pa kar »Ne skušaj nas!«
V istem uradnem razglasu se bere: »naj se spomnijo teh, ... čijih otrokom primanjkuje kruha«. Slovensko bi bilo: »katerih otrokom...« ali pa:	»ki primanjkuje njih(ovim) otrokom kruha«.
Naj še omenim, da se v začetku razglasa govori o »meščanih mesta«. Ker je meščan — prebivatec mesta, je treba popravka:
tovarišev sestavljenih patrol ali straž, telesne in hišne preiskave, da so lahko kradli in plenili, kar se jim je zdelo vredno. Demoralizirano vojaštvo, ki se ni brigalo za nikogar več, je v prvih prevratnih dneh noč in dan ropalo, slačilo in poniževalo častnike, vojake in bojevnike, ki so se vračali iz raznih front, naj si bo po cestah ali železnicah. Cele vagone raznega materiala in blaga, ki ga je razpad monarhije zatekel na železnicah ali v skladiščih, so kar pri belem dnevu izropali in z vozovi, ki so jih stražili oboroženi in uniformirani hudodelci, odpeljali. Vsak, ki bi jih bil pri tem skušal ovirati, bi bil našel smrt. Obogateli korumpirani mešetarji vojnih dobaviteljev, ki jim je konec vojne v hipu ustavil izglede za njihne lahke, mastne zaslužke, so se vrgli kakor hijene na ljudstvo ter mu za maloto izvabljali razne valute, ki so jih vojaki prinašali iz bivših zasedenih pokrajin.
Vsa laka in podobna za narod škodljiva hudodelstva so slovenske narodne straže v svojih krajih v največji meri, če že ne v celoti preprečile, pa vsaj omejile. V nekaj dneh, ko so v slovenske narodne straže vstopili še možje domačini, ki so prišli iz vojne in ko se je posebno na Štajerskem povsod slišalo in občutilo poveljevanje Maistra, ki ga je mariborski Narodni svet imenoval in postavil za generala prvih samostojnih slovenskih prostovoljnih oboroženih sil, so bili večji zločini, lahko bi rekel iz strahu pred slovenskim orožjem, do skrajnosti oteženi.
Čeprav delo narodnih straž ni bilo pripravljeno, je to, kar so v narodnostnem in gospodarskem oziru opravile, bilo važno prav posebno z vojaškega stališča. Orožje, streljivo ter drugi vojaški material, ki
E D
mariborski meščani ali pa prebivalci našega mesta«. Ne verjamem, da bi kak župan lahko rekel »tržaui (našega) trga« ali »vaščani (naše) vasi«.	—ABC—
Naši malomeščani, soprogi in soproge
Slovenci, ki prebivajo v mestih, imajo to navado, da v časnikih kot »žalujoči ostali« — seveda so ostali, ker sicer oglasa ne bi naročili — oznanjajo smrt in pogreb svojih bližnjih. Ali je to lepa in pametna navada, ne bomo premišljevali, vsekakor je dnevnim časnikom hudo, če dolgo noben »boljši« človek ne umre. Želeli bi samo to, da bi časniki, ki imajo lepe dohodke od oglasov te vrste, poskrl>eii vsaj toliko, da bi bili ti oglasi slovenski in da bi odpravili gospode iri gospe soproge. Ali ni smešno brati: ... >da mi je umrl gospod soprog, oče itd. Janez Narobe ... žalujoča soproga in drugi žalujoči ostali«? — Prvič imamo Slovenci može žene; drugič nikdar ne pravi žena svojemu možu ali o svojem možu »gospod soprog« — kvečjemu če se hoče šaliti; tretjič, še manj pa otroci govore o svojem »gospodu očetu ;; četrtič »soproga« po moževi smrti ni več soproga, temveč vdova; in petič že po podpisih verjamemo, da so dotični žalujoči še ostali na tem svetu, in zato ni treba, da bi to resnico še posebej poudarjali. Upravnik dnevnika nam bo ugovarjal, češ, vse drugo bi še šlo, samo soprogov in soproge si ne bodo dale vzeti: vidite, to se čisto drugače sliši, soproga pis. poduradnika kakor pa navadna žena. Na to pravimo: če boste na sploh odpravili soproge, se bodo soproge prej navadile na to kakor na koruzni kruh. Če pa so soproge le tako tako željne časti, naj pa najdejo »boljša« imena še za očete, matere, brate, sestre, tete, vdove, ker logično se morajo potem vsi sorodniki, ki stanujejo v mestih, že po imenu ločiti od sorodnikov, ki uživajo sveži zrak na deželi-Zakaj naj samo »soprog« uživa posebno čast?
Trdovratne soproge in upravnike, ki se
bojč zamere pri gospeh soprogah, bomo mogoče pomirili nazadnje s Pleteršnikom, ki pravi, da soprog v pomenu moža sploh ni slovenska beseda, pač pa poznajo v nekaterih krajih vzhodne Štajerske pod soprogom človeka, ki »svoje živinče z živin-četom svojega soseda vkup vprega«. Meščanske »soproge ; in »soprogi«, ali ne vidite, da se po nemarnem imenujete soproge, ker opravila resničnih soprogov sploh ne znate, kaj šele da bi ga opravljali!
kr.
so ga Slovenci zaplenili, da je ostal in ni bil odnesen iz slovenskega ozemlja, je bil podlaga za oborožitev in opremljenje koroških ter Maistrovih borcev, poznejših jugoslovanskih vojakov, ki so ravno s tem orožjem branili in rešili naše severne slovenske kraje, kolikor jih nismo izgubili pri zelenih mizah. Vedeti je namreč treba, da bi brez tega materiala bilo pii nas prav težko dobiti potrebščine za opremljenje naših severnih prostovoljcev. Srbom, ki so takrat samo z opremo, ki so jo kot bojevniki imeli na sebi, prihajali iz solunske fronte ali pa iz avstrijskih in nemških ujetniških taborišč, je la naš slovenski vojni plen, ki smo jim ga takoj odstopil' in izročili, bil zanje kakor tudi za poznejšo skupno armado za prvi čas zelo koristen in naravnost neprecenljiv. Slovenske Narodne straže so po vsem tem ob prevratu ne samo varovale premoženje in Živ* Ijenje naših ljudi, temveč so zaplenjeno in ohranjeno vojno ter ostalo javno, samoupravno in državno imetje, ki so ga z orožjem v rokah in včasih tudi s krvjo odvzele nasprotnikom, za nas pridobile ali ohrfl-nihe, tako da ni bilo uničeno ali odpeljan^ v sosedna ozemlja. Novi državni skupnost* so bile s tem izročene neprecenljivo visoke* v takratnem času na vsak drugi način nedosegljive tvarne koristi milijardnih vrednosti. Na žalost ta delež in prispevek Sl®" vencev kot obratna glavnica za skupn° državno delo in blaginjo pri nas spl0;1 nikdar ni bil upoštevan. Brez vsakega p1]1' znanja so pa seveda ostali tudi fantje 'j1 možje, ki so bili pri takratnih slovensk'1 Narodnih stražah, in ki so to delo opravi * (Nadaljevanje sledi) ^
Urednik in izdajatelj: Ivan Zorec v Ljubil*’