X
Kronika.
Se-
sedaj najslavnejša simfonija, Beethovnova «Deveta». celo vrsto let smatrana za zgrešeno delo, za pojav bolnega duha (C. M. Weber se je o njej trdo izrazil, češ, da je njen avtor «zrel za norišnico«) in moral je priti sam R. Wagner, da odkrije svetu njene lepote in kolosalne globočine in višine. — Zato Matačiču ne štejem v zlo, da je Brucknerjevo simfonijo (posebno prva dva stavka) na več mestih nejasno tolmačil — morda le zaradi tega, ker ni bilo dovolj časa za izkušnje. Na vsak način svetujem vsakemu, kdor proizvaja simfonije, strog študij sim= fonične arhitektonike. Brez nje ni simfonije. Ta konstatacija seveda nima na= mena, koga izmed naših dirigentov odvračati od simfonije; moj namen ni, gra= jati in z grajo dobri stvari škodovati, pač pa smatram za svojo dolžnost, opo^ zoriti na pomanjkljivosti in dajati pobudo k vestnemu kulturnemu delu. V tem zmislu naj se tudi bere vse, kar je tukaj povedanega.                                /. M.
Joseph Bedier je postal 3. novembra 1921. nesmrten. Prevzel je akademski sedež po rajnem Rostandu, kateremu je v sprejemnem govoru spletel sijajen slavospev. Naš učenjak se je boril med vojno v prvih četah in sad njegovega razglabljanja je najnovejše njegovo delo L'Effort francais, zgoščena zgodovina francoske pehote, jasen, krasen oris, v katerem utesnjena dejstva govore več ko zvodenela širokopoteznost. V blatu strelskih jarkov je prvi zasledil prvine poslednje velike epopeje, zadnje junaške pesmi, rojene na galskih tleh. Na sličen način je sledil njega dni v duhu francoskim romarjem prošlih vekov po njih potih, hoteč ujeti mimogrede tajno nastajajočih pesnitev. Z Bek= kerjevo metodo je tako dovršil svojo mojstrovino:  Epske legende.
Bedier je potomec bojevitih prednikov, Bretoncev, ki so se 'morali izseliti po Ceilamareovi zaroti. Razumljivo je tedaj, če se je s tako ljubeznijo poglobil v keltske legende. Rekonstruiral je povest o Tristanu — in ta knjižica ni bila čisto brez vpliva pri njegovi izvolitvi med štiridesetorico. Vrnil je tako rekoč domovini Tristana, kajti po Wagnerjevi operi se je zdelo, da je predmet Tristana in Izolde zgolj last nemškega komponista, ki pa je obdelal snov po svoje. Glasbeni čar je pripomogel do tega, da se je splošno priznaval edino Wagnerjev način.
Bedier je iz starih besedil sestavil v novi francoščini omenjeni umotvor, nesmrtno povest o ljubezni in smrti. Stara francoščina premore obilico lepih legend, a niti Lancelot, niti Merlin, niti obsežni romani od Okroglega Omizja niso doživeli sto izdaj kakor Bedierov zvezek, katerega sta že pred desetimi leti utegnili brati v nemškem prevodu, danes pa tudi v slovenskem. Gotovo je Wagner pripomogel učenjaku do blestečega uspeha.
Zanimalo vas bo zvedeti, koliko je v Wagnerjevi operi pristno german? skega in koliko francoskega. Kot najbolj nemški del — pravi Henry Bidou v Revue des deux Mondes 15. XI. 1921. — je štel doslej duet v drugem dejanju. Vsakdo je bil mnenja, da je to strastno klicanje smrti izliv iz mračnega preko^ renskega duha, da ni ta dvospev nič drugega nego uglasben Schopenhauer. Kaj še! To mesto se nahaja v Beroulovem poemu. «Ne,» pravi Tristan,... «tu ni čudežnega vrta. Toda nekega dne, draga, poj deva v blaženo deželo, odkoder se ne vrne nihče; ... solnce tam ne sije, vendar pa se nikomur ne toži po njegovi luči...»
Navedeni odstavek, ki je navdihnil Wagnerju milobno in turobno godbo, je veljal do Bedierovih raziskav za najbolj pristno germanski; danes pa je ugotovljeno, da je keltskega izvora.                                                                   A. D.
Urednikov   «imprimatur»   20. januarja  1923,
—   64   —
X                                                    Književna poročila.                                                    X
Kakor ta dva dela je tudi tretji — pesnikov odnošaj do domovine — popol* noma izpremenil tisto lice, ki ga ima v «Padajočih zvezdah«. Tam doživljene, prosojne impresije, polne življenskega utripa in sveže resničnosti, neposredno iz objektov zajete, razpoloženja — tu rezke refleksije, ponekod ilustracije vsak? danjih brig in jeze, ponekod zopet vzkliki bolečine, precej ostro političnega zna= čaja. Sama v sebi zaključena niz sonetov je «Punt», po svojem bistvu najizrazi* tejši sunek v to smer, ki hrani za ves zdanji Gradnikov odnošaj do domovine značilno spoznanje:
«Saj vse umre le, da se spet rodi,
da za življenje  novo se krvi
napije tvoje, mati domovina.«
Primerjal sem notranja svetova obeh knjig zato tako podrobno, ker sama najjasnejše odkrivata razliko med obema. A ne samo v barvi. V «Padajočih zvezdah« kipi vse doživljanje iz enega vira, iz čiste čuvstvenosti — odtod tudi notranja harmonija te zbirke. V «Poti bolesti« pa se je oprl pesnik na svoj, resnično svoj miselni svet, ki tvori ogrodje pretežnega dela pesnitev, ki pa že v pesnikovi duši deli tok doživljanja in celo značaj gledanja v dvoje različnih smeri. Zato pogrešam v tej zbirki tiste notranje zaokroženosti,- harmo« nije barv in zvoka. Očem se odkrivata dva sveta, ki ju loči prepad naziranj — pesnikova misel jih očividno ni uravnovesila v globljem pogledu, tvornost pa si med njima še ni izdolbla prave, najbližje struge. Zato ima zame knjiga «Pot bolesti« pomen prehodne zbirke, pomembne predvsem za razvoj pesnika samega. Nastala je v znamenju vršeče se duševne kristalizacije, kar je bil drugi vzrok za primerjanje obeh zbirk. V rezultatu se že sedaj deloma kaže pesnikov notranji obraz. Namen te presoje izključuje sicer njega podrobni oris,, vendar se mi zdi potrebno, da omenim vsaj svoj osnovni vtis. Saj je Gradnik v naši moderni poeziji ena izmed najjačjih pesniških potenc. Razmaknil je v zmislu svoje individualnosti obzorja pesniškega izraza do grenko lepih fines in uklenil kipenje subjektivistične lirike v novo, toplo, sočno ritmiko. Je močan talent, vendar imam. občutek, da se ta prirodni tok že v «Poti bolesti« ne izživlja sorazmerno s svojo silo, oddaljen od strun, ki jih razpenja v srcu velika osebnost.
H koncu bi še poudaril, da zaostaja pesniška dikcija v «Poti bolesti« daleč za ono «Padajočih zvezd«. Večkrat naletiš na fraze in slike, ki si jih že nekje v «Padajočih zvezdah» doživel, in ki se ponavljajo zdaj z mnogo manjšim pp= udarkom. Ravnotako srečuješ podobe iz drugih knjig. Svežost, nežnost in^iz* razitost ritma, ki je tako bogat okras «Padajočih zvezd«, je zdaj ohlapne j ša; ne vije se več takd vroče in vneto za pravim, v srcu: spočetim obrazom, pač pa se mora večkrat pokoriti izrazu, ki ga zahteva misel. Najsočnejši je tam,.kjer nosi erotično vzhičenje, razmah patosa. Tako zagori tudi v «Puntu» sredi mrzlo donečega, pol epskega slikanja v vsej stari lepoti in toplini plamen Gradnike -vega pisma njegovi ženi.                                                                 Dr.Ferdo jiozak.
Anton Vodnik:: Žalostne roke. V Ljubljani  1922.                i                       •
Lep naslov je dal Vodnik svoji prvi pesniški zbirki; lep in zanimiv obenem. Za stare profesorje slovenščine seveda višek zlorabljanja slovenskega .izraza, za nas «moderne peteline« riekaj; čisto mogočega in naravnega;: Zakaj pa ne bi bila roka žalostna, če je: žalostna!        .                 ¦,¦„'.           . !;      r ;
Za zanimivim naslovom je urejeno trideset pesmi in vsaka pesem je Vod* nik.  To i se pravi:  Vsaka pesem je košček njegovih žalostnih rok,  ki stiskajo
—   119   —
X                                                    Književna poročila.                                                    55
njegovo žalostno pesniško dušo s tako silo, da je postala žalost že meso in kri, vsebina in slog vsega tega, kar je napisal. Zaljubil se je v žalostne večerne zarje in v deklice žalostne (str. 8.), v žalostne kraje (str. 13.) in v žalostni vonj (str. 14.),
v žalostno vodo (str. 16.) in v žalostne vetre (str. 22.)-------in še v veliko drugih.
žalosti.  Je to  edino,  kar  je  značilno  za Vodnika.
Drugače pa je sila nežen lirik, mehak, tako mehak, da sem ob koncu zbirke resnično občutil jokavo vzdihovanje sanjavega mladeniča. Lep v besedah in v figurah [Ljubezen je žalostna kakor slovo... (str. 16.), Svoj beli obraz — žalosten kakor so lilije v senci... (str. 17.), o, tako smo trudne, kakor da smo nosne... (str. 29.) itd.], občudovanja vreden v svojem mističnem zamaknjenju, toda grd v potrtosti in v obupu. Lahko bi primerjal vse njegovo delce otož* nemu goslaču, ki igra dolgočasne melodije s fino ubranostjo, ki pa se je človek sčasoma tudi naveliča. Isto občutje imam, če berem Hrvata Krkleca. S tem seveda ne mislim, da ga je Vodnik posnemal.
Marsikatera pesem pa je lepa. Ne vem, kako bi se dalo to izraziti. Kakor da bi gledal platno, na katerem so  čudežno lepe barve in nič drugega. Pa je   . za pogled vseeno lepa slika.
Vodnik stoji pod vplivom one velike dobe, ki zavrača naturalizem in katero Hans Kriiger zelo dobro označuje z besedami: «Die Kunst wurde aristokratisch — wurde Gewand, Geste und Miene derer, die sie ausiibten... immer gelassen, beherrscht, der eigenen Wurde eingedenk, unerbittlich bis zur Grausamkeit zu jedem Opfer, selbst zur Liige bereit — um der Schonheit willen! Und hatten sich die Naturalisten darum bemiiht, mit photographischer Genauigkeit die Welt der Dinge abzuschilden, so versucht man jetzt mit der gleichen wissen-
schaftlichen Genauigkeit die Welt der Seelen darzustellen-------------Zu diesem
Zweck zergliederte man seine eigene Seele ...»
To je tista doba, ki je drugod že v zatonu, medtem, ko se je pri nas šele s Cankarjem pričela. Izrazita pa še vedno ni, dasiravno se naši poeti z vso silo zaganjajo v ta umetniški pokret.
No, Vodnik je resen popotnik za svojim stremljenjem. Pa njegova umet* nost ni privlačna za vsakega, ki bi jo izkušal uživati. Kdo bo danes pel s sentimentalnimi besedami samo o žalosti in o solzah? In to še o svojih lastnih! Premalenkostno je to za našo dobo, ki je potrebna trde besede, biča, krvave jeze in poguma. Ne obupa in sladkih besed! To je samo za kdaj, za nazadnje, kadar se človek že skoraj utrudi in si zaželi konca. Premalo življenske sile, premalo poleta — in pisano samo zase, kar je skoraj pri vseh začetnikih obi* čajna slabost.
Borba za slog in figuralne ornamente mu je nehote zameglila vsebino, kar seveda delu ni v prid. Originalen kajpada ni (kar nič ne de). Upam pa, da se bo razvijal. Potem bo že našel svojo pravo pot.                        Tone Seliškar.
Ivan Zoreč: Zmote in konec gospodične Pavle. Založba ilustrovanega lista «Plamen». V Ljubljani 1921.
Škoda «Plamena», si reče človek, če vzame v roke te tri postumne knjižice (namreč poleg Zorčeve še R. Murnikovo «Koprnelo» in I. Š. Orlove «Pasti in zanke), ki jih je zdaj izdal njegov urednik, deloma tudi, da bi odškodil tiste naročnike, ki so plačali za vse leto, kar je dandanašnji že naravnost — kavalir* ski čin. Škoda že zato, ker bi bil «Plamen» lahko izpodrinil iz naših hiš marsikak tuj in nerazmerno slabši «družinski» list. Prav te tri knjige so namreč značilne za «Plamen» sam: lahko čtivo brez posebnih literarnih pretenzij, a kolikor le mogoče   zabavno.   Brez  posebnih  literarnih   pretenzij?   Človek   bi   rekel;   toda
—   120   —