PANJSKE KONCNICE IN NJIH POSLIKAVA
Beehive Boards Significance and Content: Is Illumination Really Necessary?
prejeto 12.3.2003
povzetek
Panjska končnica je sprednji del panja. Ob tem se postavlja vprašanje ali sta poslikava in barvanje namenjena èebelam ali èloveku.
Res je, da ima vstop v panj le domaèa èebela in da je tujka takoj pokonèana, èetudi tja le zaide. Zato je razpoznavnost zelo pomembna: na videz temu služijo predvsem močne barve. Dejstvo pa je, daje barvni spekter čebele zelo omejen, v primeri s človekom celo premaknjen. Zato je bolj gotova razlaga, da gre za izpoved človeka, čebelarja. Gre za sanjarjenje, ki je plod značilnosti čebelarjenja: strpnost, počasnost, previdnost. Čebelarji so predvsem moški. Tako nastopajo v risbah predvsem ženske in to v prispodobah. Prispodobe so od^az zatajevanja in zavrtih strasti: gre predvsem za kaznovanje. Cvetličnih vzorcev, krajin ali tihožitij skorajda ne najdemo. Čebele se jih naužijejo v naravi, res. Po drugi strani pa čebele pol vseh slik ne vidijo: torej so slike namenjene človeku.
Poslikava panjskih končnic je razvita pri nas v visoko kulturo. Kako pa je drugje?
Panj seje razvil iz besede "panj" ali "duplo", ki gaje človek le prilagodil. Obstajajo panji v glini, v slami in v lesu. Čebelnjak kot arhitektura, ki združuje več panjev v funkcionalno celoto, je lahko vklesan v skalo, sestavljen iz kamnov ali pa je lesen. Možne so izvedbe tudi v zidu, premični panji pa so sestavljeni v ohišje voza ali danes avtomobila, pa še ta ideja je stara vsaj sto let. Čebelnjak, kot ga poznamo pri nas, je izjemna arhitektura, a še zdaleč ne najbolj zanimiva. Poslikave pa so značilnost: članekjih navaja in daje iztočnice d^gim strokam, ki morajo nekatere ideje o tem potrditi ali zavreči.
summary
The beehive board is the central part of the beehive. Here one wonders, whether illumination or painting is neededfor bees or humans.
It is true that entry to a beehive is allowed only for resident bees, alien bees are immediately killed, even if they venture there by accident. Distinctiveness is therefore very important: apparently provided predominantly by strong colours. The fact stands, that the colour spectre of bees is very limited, when compared to humans it is actually even shifted. Therefore a more veritable explanation is that it is a form of human expression of the beekeeper. It is all about dreams, a product of the beekeepers nature: patience, slowness and prudence. Beekeepers are most often men. Thus the illuminations usually depict women, often as allegories. Allegories are an expression of denied and suppressed passions: they are about punishing women. Can we explain them as psychological tests for visitors: an overzealous viewer can induce reactions in bees, who will understand waving or swift movements as endangerment and react with punishing stings?
The Slovenian word for beehive developed from the word "panj", meaning tree stump, which humans adaptedfor their own use.
The bee house, as we know it in Slovenia, is exceptional architecture, but by far not the most interesting one. Illuminations are nevertheless typical: the article presents them and provides starting points for other professions, which could confirm some of the stated ideas.
ključne besede:
sat, panj, čebelnjak, panjska končnica, estetika, arhitektura
key words:
honeycomb, beehive, beehive board, bee house, aesthetics, architecture
Ob vprašanju ali je poslikava panjskih končnic namenjena človeku ali čebelam pridemo do kar nekaj protislovnih dejstev. Veljamnenje, daje zelo pomembno, da najde čebelasvoj panj. Ko vstopi v tujega, jo prepoznajo kot tujko in kot vsiljivko, zato jo ubijejo. To ne velja za mlado čebelo, ki jo sprejmejo in vzamejo kot delavko. Mlada čebela še ne diši po svojem panju, stara pa duh, ki nedvomno govori o njenem izvoru. Zato je
ima
razlikovanje panjaključnegapomena. To je res. VIDNOST
Druga plat medalje je, da ima čebela premaknjen spekter barv: v primerjavi s človekom vidi nekatere barve zunaj človekovega vidnega polja, ne vidi pa na primer zelene ali rdeče, ki ju enači s črno.
Rastline se temu prilagajajo povsem logično: osnovno polje, kjer čebela izbira svoj plen, je črn, torej nevtralen. Rdeči cvetovi imajo vedno kontrast: v beli, rumeni barvi in to posebej tam, kamormora sesti žuželka, dajo oplodi.
Cvetlica ne nudi medu zastonj: od žuželke zahteva plačilo -oploditev. Zato je trava zelena in ni zanimiva za žuželke. Bela barva je najbolj kontrastna na črni (tako jo vidi čebela), zato je pretežno največ belih cvetov. Vidni so še rumeni, potem pa je kmalu konec izbora: oranžna sega že v črno, modra ji je še bliže. Seveda pa je treba računati, da ne oplajajo le čebele, pač pa tudi druge žuželke in metulji, ki imajo spet drugačne značilnosti. Nekateri cvetovi vabijo tudi z udobnostjo: žuželka varno prileti in se spet spusti, udobno posesamed.
Nekatere rastline z obliko in z barvami cvetov posnemajo žuželke same: ampak te so namenjene drugim, bolj agresivnim živalim. Za človeka je zelo pomembno, da so cvetovi, ki mu zagotavljajo predvsem C vitamin (sadje), bele barve, torej so čebelam zelo vidni. Vidnost pomeni večjo možnost oploditve. Jablane, na
primer, so že take, in za človeka povsem nevpadljiva ajda v belo rožnati barvi predstavlja čebeli močan kontrast in s tem veliko vidnost in opaznost.
POSTAVITEV Čebelnjaka V PROSTOR
Dosegljivost in postavitev čebelnjaka bi sodila pravzaprav na konec, po opisu panja in čebelnjaka kot objekta, a sta vezani na doseg čebel samih. Pomembno je, da čebele dosežejo cvetove (do kakih pet kilometrov), še pomembneje pa je, da se varno vrnejo: otovorjene in utrujene. Nemalokrat se zgodi, da čebela tako točno izračuna svoj doseg, da se zruši na pragu svojega panja ali celo pade na žrelo spodnjega. "Posebno mlade čebele, ko prvič izlete, padejo večkrat zovljo nezmožnosti v letanju, še preden svoj panj dobro zapazijo, na brado spodnjega, smatrajo tega za svojega, gredo, kadar se zopet vrnejo, vanj, in ker jih druge čebele rade noter spuste, ostanejo tudi potem tu" (Rojina 1906,29). Rojina povzema po Janši možnost, ki jo ponuja pravokotni leseni panj: sestavljanje, vezanje in premik z vozom.
ČEBELNJAK
Po Janši je definicija čebelnjaka taka: "Panjovi morajo biti pred solnčnimi žarki, pred dežjem in drugim hudim vremenom zavarovani ter varno in mirno stati. Tak prostor imenujemo čebelnjak" (Rojina 1906,25).
Čebelnjak je objekt, ki omogoča sestavu panjev, da funkcionira, konstrukciji da nosi, strehi da ščiti z vertikalne smeri, z odstavitvijo od tal pa ščiti pred vhodom neprijaznih živali. Janša omenja trdnost čebelnjaka, uporabnost za človeka, varnost pred zunanjimi vplivi, celo varovanje pred tatovi (Rojina 1906,26).
NJIH POSLIKAVA
Slika 1 : Mali čebelnjak po Janši: ima stene, streho in je odmaknjen od tal (Rojina 1906)
Zanimivo je, da predlaga "cenejši èebelnjak" v obliki enega samega panja, ki pa ima vse elemente èebelnjaka samega. To so a odmik od tal b lesen, pravokoten panj c streha
Odmik varuje pred plenilci s tal (pri tem je mogoèe tudi kako višje mesto), oglat panj je preprosto postaviti in pritrditi, streha varuje pred vertikalnimi vplivi (dež, sonce, vroèina, delno mraz), pa še zaradi enostavnega odstranjevanja omogoèakontrolo. Pri èebelnjaku predlaga "strmo streho", ki pa je ne nariše. Morda zaradi preprostosti izvedbe ali zaradi cene ali zaradi modnosti predlaga enokapno streho (Rojina 1906, tabla V). Take strehe naši èebelnjaki ne poznajo.
Enako ne omenja kritine: nedvomno najboljša je slamnata kritina, saj odvaja vodo, šèiti pred toploto in pred mrazom, je dosegljiva in nedvomno najcenejša. Morda je ne omenja, ker bi s tem posegal na podroèje oblikovnja arhitekture, ki je na vsak naèin odraz lokalnih možnosti, znanja in potreb. Slamnata streha je bila nevarna predvsem v vaseh in v mestih, kjer se je ogenj hitro širil in unièeval cela naselja. Čebelnjak že praviloma stoji na samem, odmaknjen od hiše, èeprav na dosegu pogleda. Tako se zdi, da je risba najverjetneje odraz novih hotenj v luèi ekonomizacije in morda celo poenotenja v avstroogrski monarhiji. Današnja globalizacija je temu sumljivo podobna, èeprav ima zaradi ekonomskih uèinkov mnogo veè možnosti na uspeh.
O porisavi in o barvanju konènic pa niè. PANJ
Konèno o tistem, ki definira èebelnjak: o panju. Beseda panj izhaja iz "dupla" ali "panja", kar poudarja tudi Rojina (20): "Naravno prebivališèe èebel so v divjavi votla drevesa, skalne razpoke, luknje in špranje...
Posodo, kjer èebele združno žive, delajo in se množe, imenujemo panj, košnico, pleter i.dr." (Rojina 1906,20).
©

panj
podaljšek {po potrebi)
Slika 2: Vertikalno duplo, naravni panj, je èlovek uredil v boljuporabno obliko v horizontalni smeri. Iz lièkanja pleten vertikalni panjpo Rojini ima veè elementov. Glinasti panj, ki izhaja še iz èasov Fenièanov, še danes uporabljajo na Malti (Juvanec2oo2)
Najboj naravna oblika je torej vertikalno duplo, ki si gaje èlovek prilagodil v horizontalno lego. Nekatere oblike panjev pa so obdržale tudi vertikalnost, odvisno od materiala, ki je na razpolago: plutovinast panj v Španiji (Juvanec 2002) drevesno deblo dobesedno posnema.
Okrogli tloris panja iz prepleta (iz mehkih, upogljivih vrbovih vej, ki so vèasih tudi napol prerezane, da jih laže upognejo) ali iz slamnate "kaèe", ki jo spiralno uvijajo vse do temena, so normalne, naravne in edine možne oblike preproste konstrukcije. Preplet je zatesnjen z glino, kije ojaèana s kravjakom, slamnati zvitki so poviti. Obe izvedbi imata na vrhu nekak roèaj, saj lahko služita tudi za lov na pobegle roje.
Anton Janša je v sredini osemnajstega stoletja (rojen 1734, umrl 1773) postal cesarsko kraljevi èebelar na Dunaju in je uvedel oglat, lesen panj, ki gaje moè sestavljati ("nakladni panj") in kontrolirati njegovo vsebino (satje). To je zaèetek modernega èebelarstva.
VSEBINE POSLIKAV
Zanimivo je, da je izbor poslikav panjskih konènic razmeroma majhen: gre za prizore iz preprostega življenja, za epske, pripovedne prizore ter za imenitne prikaze predstav preprostega èloveka o pravici in krivici, o ženski, hudièu in še o èem. Malo je krajin in narave: kolikor obstaja ta tematika, je vezana na izjemne elemente - grad na visokem grièu, cerkev z visokim zvonikom ali s kakim èudežem (najveè s svetlobo), narava nastopa le, èe je povezana s kakim dogodkom (obešenje, poroka, krst).
Zgodbe so vedno znane: ni nove in ni novih, neznanih oseb. Gre seveda za enodejanko, za zgodbo v eni sliki, kjer morajo biti stvari jasne in poznane - varianta na znano temo je le v risarski tehniki in seveda v naboju, ki ga avtor izžareva. Liriène vsebine malone ni, vse mora biti z vsebino, ki se lahko pripoveduje, zato skoraj ne najdemo cvetic, ne v detajlu, ne v šopku, ne kot vzorec.
Zanimivo je, da je vzorec izjemno moèan etnološki motiv, predvsem v vezenju in v poslikavah lonèenine. Na panjskih konènicah tega preprosto ni. Premalo zanimivoje. Narava nastopa le kot ozadje za zgodbo, ki je v prvem planu. Verskih podob je malo, kolikor obstajajo, so to manj znani ali lokalni svetniki, pri èemer je poudarek na dejanju samem: èudež, pomoè, pokora. Pogosto nastopa le hudiè, pa še ta tedaj, ko dela red: najveè med ženskami. Lahko se tudi pripravlja na dejanje -brušenje krempljev na primer - kar predstavlja grožnjo ali namen kaznovanja.
Zelo redke so slike portreta: že zaradi formata, ki je izrazito panoramski.
Nasploh na konènicah ni detajla, ker je premalo izpoveden. Najbolj pogostna vsebinaje ženska.
Pri tem ne gre za lepoto, za povelièevanje ljubezni. Nikoli ne nastopa spolnost.
Najveèkrat so prikazane ženske slabosti, tako v dejanju kot smiselno.
Neèimrnost in lepotièenje nastopata redko, pa saj v kmeèkem življenju zanju ni bilo prostora. Edina izjema je mlin mladosti, kjer na eni strani vstopajo grde, stare babe in na drugi izstopajo lepe mladenke.
Najbolj pogosten motiv je kaznovanje: za jezikanje rezanje predolgega jezika, za druge prestopke palica po riti, tlaèenje v mlin.
Posebna izvedba panjskih konènic je barvanje prve stene panja brez vzorca, risbe ali vsebine. Pri tem panjska konènica ni veè
podolgasta, paè paje bolj visoka in se ravna po odnosu širine proti višini AŽ panja, kot se paè najveè uporablja.
NAMEN BARV IN RISB
Prepoznavnost je prvi namen, ki nastopa v čebelnjaku. Čebelam je treba omogočiti preglednost panjev in čimbolj olajšati izbor, kadar je panjev v čebelnjaku veliko. Že Janša je navajal, daje treba panje postavljati čimbolj vsaksebi in da je sestavljanje panjev v čebelnjaku v vrste in celo v višino, slabo (Rojina 1906, 30), "nepripravno in škodljivo".
PANJI DRUGJE, DRUGI MATERIALI
Panji so lahko iz lonèenine, iz slame, vejevja ali iz lesa.
Slika 3: Barve današnjih panjskih končnic: čebele tako rdečo kot zeleno vidijo kot črno, tako daje efekt tega barvanja za čebele bolj jalov.
Prepoznavnost je tudi namen barvanja prvih strani panjev danes: a barvanje v rdeči in v zeleni barvi je pomota čebelarja, ki ne pozna lastnosti svojih čebel.
Kolikor so barve take, da jih čebele zares ločijo, pomagajo prepoznavnosti in so dosegle namen, ki ga panjskim končnicam pripisujemo.
Risbe na končnicah so prvič manj intenzivne in od daleč manj prepoznavne, zato je ta namen kot celota vprašljiv. Ker pri risbah nastopajo predvsem rdeče barve, ki jo čebele zamenjajo s črno, enaka paje tudi zelena, je prepoznavnost slikarij na panjih vse manjša.
Popolnoma razumljivo je, da iz istega razloga ne nastopajo monohromatske, enobarvne risbe ali risbe, narisane z eno barvo. Predvsem ni črtnih risb. To govori v prid temu, da so slikarije namenjene raznobarvnosti in s tem čebelam. Barvne slike z zmanjšano vrednostjo prepoznavnosti so začebele manj pomembne. Barvne slike z močnimi vsebinami so bolj zanimive za človeka, manj čebelam.
Namen teh slik je ugajati človeku. Kdo je ta človek? Je čebelar sam ali so njegovi gostje ali celo samo mimoidoči? Namen slik z epsko, pripovedno vsebino, je nedvomno vzpodbujanje k razmišljanju, je vzpodbujanje domišljije, sanjarjenje. Poseben problem je privoščljivost, maščevanje in kazen: vse to veje iz slik, ki krasijo čebelnjak.
Slika 4: Panji raznih oblik: iz šibja pleten panj, zamazan s kombinacijo blata in kravjaka (za tesnjenje in za izolacijo). Iz ličkanja pleten panj je okrogel, oglat lesen panj pa že ima lastnosti modernega panja: sestavljanje. (Juvanec 2oo2)
Najstarejši panji izhajajo iz Punskih časov (Jaccarini 2oo1) injih najdemo največ na Malti, pa tudi na Cipru in v Maroku. To so čebelnjaki, vrezani v skalo, takorekoč jamski čebelnjaki, ki imajo predvsem glinaste panje. Ti so okrogli, z ožjim vratom z odprtinami, podaljšujejo se s segmenti in se končajo s ploščatim kamnom.
Slamnate panje omenja že Janša, ki je narisal vertikalni panj s podaljški. Narejen je iz slamnate kite, ki je prevezana in teče spiralno od začetka do konca oboda (Rojina 1906, tabla III). Janševih panjev ne poznam, pač pa so do nedavna uporabljali panje, ki so nekaki obrnjeni koši. Na drugi strani odprtine (ki jo vežeta dve povezani palici) ima ročaj, ki služi, kadar je panj namenjen za lovljenje roja na vejah. Na Štajerskem so postavljali te panje podnapušč domače hiše, na Ptujskem polju, v Markovcih so bili taki panji na treh nogah in pokriti z otepom slame. Enako pokrite panje navaja literatura tudi v Španiji (Galicija).
Panj iz prepleta ima nekoliko posebno obliko: predvsem zaključek je drugačen. Gre za preplet iz vrbovih vej, ki se konča v nekak stožec, ta pa služi kot ročaj. Preplet ni tako tesen kot slama, zato so jih premazali s kombinacijo blata (gline) in kravjaka, kar ni le zapiralo odprtin, pač pa predvsem ščitilo pred temperaturnimi razlikami.
V Španiji (Valenciana, La Mancha) imajo drevesa plutovce. Deblo zarežejo dvakrat okrog in okrog, potem pa dvakrat po višini, nato drevo slečejo. Obe polovici "zašijejo" z velikimi vbodi, panj postavijo na leseno ploščo in ga pokrijejo s plutastim ovalom. Zgoraj je okrogla odprtina za zračenje (pa tudi za prijem), spodaj je podolgasto žrelo za čebele. Arquitectura vernacular v svojem tretjem zvezku priobčuje slike takih panjev, ki so pokriti s lamnatim otepom. reč izgleda identično našim s Ptujskega polja.
Slika 5: Bistvo oglatih panjev je možnost sestavljanja: tako v vertikalni kot v horizontalni smeri. Element oglatega panja je sprednja stranica, kije za vsak panj lahko značilna.
S pojavom oglatega lesenega panja se zaène možnost barvanja in opreme èelne plosèe, a se tega navadno nikjer ne poslužujejo. Panji so razpostavljeni v bolj ali manj ravnih linijah (na Malti na primer v ogradi kamnitih èebelnjakov, v Španiji pa na terasah pred jamami v strmih brežinah), brez znaèilnih barv, kar èebel oèitno prav niè ne moti.
Slika 6: ČebeLnjaki na Malti so vrezani v skalo ali pa sastavljani iz kamnitih zidakov, postavljeni so vedno v brežino, da imajo izhode za čabala proti jugu, pred vetrom pa so zavarovani z zidcem. Razlikovanja med panji ne poznajo, čeprav jih je včasih v enem čabaL^jaku po sedemdeset in več.
zatočišče skrito. Oba elementa - umik pred svetlobo in pred pogledi imata pravzaprav identične sestavne dele - skrivanje. Doseg ima isti namen, varovanje pred plenilci. Tako bi naj bilo satje oddaljeno od zunanjosti vsaj za doseg plenilca, pa naj bo to medved ali človek.
Ne glede na to, daje skrivanje en element postavitve v prostor, je drugi prav obraten: preglednost in vidnost. Čebela se nameri že prav zgodaj direktno v odprtino svojega panja, zato ga mora pravočasno opaziti. Nedvomno je, da so naravni panji zaradi varnosti, ki predstavlja preživetje, v nasprotju s tem dejstvom.
Človekovi panji, še tako naravne barve in oblike, so zato postavljeni na izpostavljena mesta, a čimbolj varno. Na domači hiši so to dvignjeni prostori (zaradi dostopa malih živali, zaradi varnosti človeka, da ne pride v linijo leta čebele, pa zaradi čim lažjega doleta otovorjenih čebel). Idealna mesta so pod napuščem, kjer je tudi možnosti veliko - predvsem štrleče konstrukcijske konzole so idealne za nameščanje desak, na katere pridejo panji. Prepoznavnost je v tem primeru lokacija sama. Poseben problem predstavljajo leseni oglati panji, ki jih je uvedel Janša. Njihova prednost je v funkciji, v varnosti, v možnosti sestavljanja. Vse to so pozitivni elementi. Negativno pri tem pa je, da je niz panjev povsem enak in da je treba vendarle zadeti pravo odprtino.
Več: najstarejši še obstoječi čebelnjaki na Malti so vklesani v skalo - odprtine so navadno v treh vertikalnih vrstah, horizontalno pa jih je kakih petnajst. Vse odprtine so enake, po kakih petinštirideset v čelni plošči devetdeset centimetrov krat pet metrov. In čebele so našle pravo odprtino (Juvanec 2002).
VPRAŠANJE IZVORA IN NAMENA Barva
Z ozirom na materiale prvih panjev in pa na dejstvo, daje naravno okolje za čebele povsem običajna narava, dupla, razpoke in luknje pa so predvsem temnejši elementi, barva kot prepoznava ni običajen način.
Prvi panji so iz naravnih materialov, neobarvani, pa tudi s časom
so potemneli in s tem izgubili prepoznavnost.
Kasnejše oblike panjev in čebelnjakov ne uvajajo barve, so
primarno obarvani, skladni z naravo, predvsem v rjavih odtenkih,
tako v lesu kot v kamnu.
Oblika
Morda bi lahko bila značilna oblika, a še ta je amorfna, neeksaktna in nikakor ni tipična, prej obratno. Razpoke, odprtine, napušči so predvsem neopazni elementi naravnega okolja: že po svoji naravi so skriti, s temno barvo. Sence so ključni elementi zarez, krušijo ali odbijajo se ostareli materiali, ki so že zaradi tega temnejši. Neeksaktne oblike se stapljajo z naravo in zavajajo pogled.
Postavitev v prostor
Lokacije varnih zatočišč so že po svoji naravi skrite pred svetlobo, soncem, pogledi in dosegom.
Svetloba in sonce: vosek, kije gradivo za satje, je povsem bele barve in na svetlobi potemni do povsem črne barve (Rojina 1906, 17). Po svoje je treba že zaradi barve satja panj skriti, čas pa to še pospešuje.
Pogledi privabljajo roparje, zato je naravno, da mora biti
Slika 7: Roj ina prikazuj e sestav mnogih panjev na vozu (za iskanje paše), a je taka postavitev v sklope že zametek modernega čebelnjaka. Čeprav ga Janša (Rojina 1906) odsvetuje, seje velik čebelnjak razvil prav v tej smeri.
Janša opozarja, da ni dobro nameščati panjev preveč skupaj in posebej ne v nadstropja, a uporabna vrednost je prav pri tem večja.
Očitno pa je, da se Janši ni zdelo vredno omenjati prepoznavnosti, tudi ko je predlagal sestav množice panjev v sklop. Očitno so čebele to prepreko premagale s svojim izostrenim orientacijskim čutom in s pomočjo vonja domačega roja. Barvanje in slikarija panja
Barvanje in poslikava panja je človekovo delo.Na prvi pogled služi prepoznavi, razlikovanju panjev med sabo, torej je namenjeno čebelam.
Po drugi strani pa so slikarije pisane in uporabljajo barve, kijih čebele ne prepoznajo, zato mnogokje barvanje ni efektno.
Slika 8: Tudi živalski motivi so prav pogostni: pa èeprav se obnaša medved prav èloveško (èebelnjak pri Jurèièevi domaèiji na Muljavi)
Slika 9: Želje osamelega èebelarja: mlin lepote, ko na eni strani vložijo staro, grdo žensko in jo na drugi dobijo lepo, mlado (èebel. na Jurèièevi domaèiji, Muljava)
Slika 10: Babo žagajo na dvoje: priljubljen motiv mašèevalnega èloveka (Jurèièeva domaèija na Muljavi)
Pripoved
Slikarije in motivi panjskih končnic so definitivno epske narave, z vsebino. Vzorcev ali enakomernih likov praktično ni, celo detajlov ne. Vse je v velikem planu, kjer je mogoče čimveč povedati. Gre torej prvenstveno za pripoved, za zgodbo. Pri tem je efekt predvsem burjenje domišljije, zadovoljstvo, ko vedno zmaga pravica, ko krivce ujamejo, jih definirajo in kaznujejo.
Dejstvo je, daje čebelarjenje moški poklic, zato je tudi izbor tem temu ustrezen.
Zanimivo je, da v čebelarstvu ni golih deklet in ne spolnosti, kar poznamo vse od grške kulture in celo v Egiptu. Odgovor bi lahko bil: ker gre za epske pripovedi, ker gre za čas razsvetljenstva z rastjo kulture in ker v kmečkem življenju nikoli ni šlo za udobje, užitek, pač pa za delo in za njegov efekt.
SKLEP
Barvanje panjskih končnic nedvomno pripomore k njihovi prepoznavnosti, a le delno in v omejenem smislu, saj čebele vidijo drugačen spekter barv od človeka. Barvanje v barvah, kijih čebele ne vidijo, je torej jalov posel, brez smisla. Enako je z vsebinami slikarij: čebele jih ne razumejo in torej ne pripomorejo knjihovi orientaciji.
Logičen sklep je, da so slikarije in barvanje panjev namenjene človeku.
Posebnih znakov razlikovanja, kot jih poznamo v pastirskem življenju, pri čebelarjih ni.
Včasih pismenost ni bila sama po sebi umevna, zato označevanja s črkami, napisi ali s številkami ni. Determinacija z motivi je torej logična. Namenjenaje čebelarju. Ne čebelarki.
Za to govori izbor motivov, kjer so na ključnem mestu prav ženske.
Ne gre le za burjenje domišljije, za razmišljanje in za zapolnjevanje časa.
Psihološki profil čebelarja je po tej logiki: umirjen, a pod silo grožnje.
Ta prisila je naravna: čebela vsak sunkovit gib človeka na svoji poti kaznuje, pa čeprav to plača z lastnim življenjem. Pod tem vplivom se razvije človekova domišljija in se usmerja predvsem v iskanje krivca. Krivec je navadno tisti, ki ga ni zraven. In če je čebelar moški, če je pri čebelnjaku sam, je lahko tisti, ki "spada zraven, a ni prisoten", le ženska.
V tem kontekstu je treba iskati vsebine motivov panjskih končnic. Čebela uči, da je treba krivca kaznovati. Torej naj bo ženska kaznovana.
Ker pa čebelar ni rabelj, vera pa ponuja dežurnega eksekutorja, izvrševalca: hudiča, zlodeja, vraga, je to idealna oseba. Zato torej največ končnic s tem motivom.
Pa še nekaj je: čebelar ni slikar in ni avtor panjskih končnic. Le postavlja se z njimi.
Toda - če se postavlja z bahavostjo kot so panjske končnice, ki so pri nas postale še nekaj več: identiteta, mu tega ne gre zameriti. Panjske končnice predstavljajo enega viškov naše preproste likovne kulture, so naša prepoznavnost. Če bi jih bolj poznali, bi bile tudi naš ponos.
VIRI
Jaccarini,C: Girna and Mgiebah,
Mellieha Council, Mellieha Malta 2001 Juvanec,B: Mighba, čebelnjak, Research Universita ta'Malta, Msida Malta 2002 Juvanec,B: Arhitektura panja, raziskovalna naloga
Fak. za arhitekturo, Ljubljana 2002 Juvanec,B: Arquitectura en piedra secca,
Documentacion, Universitat Politecnica Valencia 2002 Lakmayer,F: Umni čebelar, Mohorjeva družba, Celovec 1907 Rojina, F: Antona Janša POPOLNI NAUK O ČEBELARSTVU*	I.N.Babnik, Ljubljana 1906
* Anton Janša, rojen v Breznici na Gorenjskem 1734, je bil cesarsko kraljevi čebelar na Dunaju. Napisal je "Razpravo o rojenju" in pripravil splošni nauk o čebelarstvu, predvsem grafični del, a je 1773 še pred izidom umrl. F. Rojina je z njegovim materialom izdal knjigo, ki je izšla pri založbi I.N. Babnik, Ljubljana leta 1906.
prof dr Borut Juvanec Univerza v Ljubljani Fakulteta za arhitekturo borut.juvanec@uni-lj.si