1054
KRKLEČEVA LIRIKA V  SLOVENŠČINI
Pred štiridesetimi leti se je iirvaški pesnik Gustav Krklec prvič prodstavil javnosti s samostojno pesniško zbirko; nosila je nevsiljiv naslov — Lirika. Od takrat pa do danes je izšla vrsta njeigovili zbirk, zraven pa še roman in knjiga pro>ze. Ob pesnikovem jubileju smo dobili izbor iz Krklečevega pesniškega dela v silovenskem prevodu in tudi ta drobna knjižica nosi skromni naslov Lirika*.
Prevo'de pričujočih sedeminpetdesetih pesmi, kolikor jili zbirka obsega, so oskrbeli slovenski pesniki: Leveč, Menart, Kovic, Pavček in Udovič, izbor in spremno besedo pa je oskrbel Božidar Borko. Pesmi, ki jili je urednik odbral s srečno roko, so prevajalci prizadevno in v celoti enakovrednoi prevedli. Videz je, da je vsakdo prevajal tisto, kar mu je bilo najbližje, urednik pa je iTucl toliko lažji  posel, ker  v  celoti  dobro' pozna Krkleca kot pesnika in človeka.
Glavna značilnost Krklečevega pesniškega dela po miselni strani je. da mu izvirajo »vse misli iz ljubezni ene«, iz ljubezni do rodnega Zagorja. Zagorje mu sicer ni edini, pač pa najpogostnejši pesniški navdih in že na začetku zbirke, kjer se vrste pejsaži tega valovitega gričevnatega področja, prevladuje značilna zlatorumena barva, ki je pogostna v hrvaški regionalni poeziji (Dom-janič, Galovič, Wiesner) kot tudi v tedanjem hrvaškem slikarskem pejsažu. Ob teh pcjsažih Krklec sicer ne išče posebnih miselnih zapletov; v svetu, ki mu je najdražji, se ne rojevajo težke misli, bolj se navdušuje nad idilično in tiho vaško sliko', ki izzove v njegovem srcu blag odmev. Drugače pa je s pesnikovim srcem ob motivih iz mesta, ki jih je urednik spretno priključil zagorskim in medžiimurskim pejsažem.
Ob mestnem pejsažu, ki je nastal iz drugačnih pobud in ki je daleč od kmečke preprostosti in življenjske samoumevnosti, se pojavijo' težka življenjska vprašanja, ki jim pesnik skuša najti odgovor. Res je, da so mračni mestni motivi bili tedaj in so še danes cesto manira, res pa je tudi, da je pesnik iskreno doživljal temačnost in mrziloto- mesta v primeri s sončnim in življenja polnim Zagorjem, in vse pesmi z mestnim imotivom so hkrati tudi izraz hrepenenja po prej opevanem svetu.
* Gustav Krklec, Lirika. Državna založba Slovenije. Ljubljana 1959.
v smiselno urejenem izboru slede pesnikova razmišljanja o starosti in smrti. Tudi tu najdemo konvenoionalne misli, so pa moderno in na svojski način podane (Običajna starost). V teh in nadaljnjih pesmih se nam kaže Krklec v svoji idejni podobi, ko razmišlja o ži^1ljenjal, njega namenu in trajanju:
y,Kdo ve,
ali so smrti rojstva,
ali so rojstva smrti;
in kje so prave meje
temu večnemu krogu?«
(Štiri pesmi v slavo smrti. Druga)
OdigovoT, ki si ga na to vprašanje da v Četrti, se zdi pač samo začasen v pesnikovem miselnem razvoju, ker v pesmi Žuborenje življenja, ki ima kot zadnja v tej knjigi posebno mesto (prej pa je po tej pesmi dobila naslov tudi posebna zbirka Zubor Života, Beograd 1955), dobimo bolj jasen in zrel pogled:
^Življenje gibanje je. Vstani! Kreni!«
(Žuborenje življenja)
Tem pesmim sledijo čisto refleksivne, ki se v umetniškem pogledu zde najšibkejše; njihova poanta je cesto na meji med poezijo in didaktiko (če je med njima sploh skupna meja?) in so pO' navadi bliže drugi. Pred dobrimi sto leti je slovenski pesnik napisal pesem Ura; in misli v Krklečevih Dveh plateh niso nič kaj bolj spretnO' podane in originalne. Urednik Jo je uvrstil menda, ker organ.siko sledi pesmim o smrti; podobno' je tudi s pesmijo Mi. Vendar pa ravno med temi pesmimi zasledimo tudi prave bisere (Krčme I, II, Sprememba, Srečno srečanje), ki v nečem spominjajo na Zupančiča, kar je čutil tudi prevajalec, ko je šel k njemu po izraze.
S temi pesmimi je urednik uvedel bralca v Krklečevo intimno ljubezensko liriko. Tu je morda izbor nekoliko enostranski, ker najn kaže vedno le resi-gniranega pesnika in v tem žanru ni videti pesnikove razvojne poti, kot jo vidimo v pejsažnih pesmih. Poleg tega se tem ljubezenskim pesmim pridružuje razmišljujoča komponenta, ki je značilna šele za kasnejša dela.
Socialna lirika je skromno zastopana, njej pa slede pesnikovi izrazi gneva in ogorčenja nad gnusobami vojne. Ce je bil pred vojno pesnik zazrt predvsem v svoj lastni svet, se je med vojno razvnel ob trpljenju sočloveka, še močneje pa je njegova objektivna faza zaživela po vojni, ko se je z navdušeno in iskreno pesmijo pridružil delu za novo življenje in v zanosnih pesmih opeval njegov polet.
Ker vemo, da sta Krkleca najpogosteje inspirirala zagorski in medžimurski svet, nam bo razumljivo', da je med pesimi o vojni uvrščen ciklus o rO'dni grudi, ki pesnika v težkih dneh uomiri. To se posebno lepo očituje ne samo po miselni, ampak tudi ipo oblikovni plati, saj uporablja zdaj pesnik namesto svobo'dnega verza ali štirivrstičnice slovesno pogllobljeni Prešeirnov ritem, ki ga kdaj pa kdaj prilagO'di akcentski naravi srbohrvaškega jezika in enajstercu odvzame prvi nenaglaišeni zlog. Domotožne in nazaj v mladost segajoče misli teh sonetov
1055
so umetniško spojene s samo pesniško obliko. Misel zadnjih dveh sonetov vodi že k novemu ciklu, ki ima spet svojo značilnost v združeni vsebini in obliki. To so pesmi, ki so nastale kot izraz pesnikovega odpora proti strahotam vojne in jih je pesnik za razliko od vseh dotedanjih napisal v kratkih stavkih, postavljenih v odrezave dvovrstične kitice. V tretje se v tem izboru pesniku lepo posreči taka združitev v pesmih iz zadnjega miselnega kroga, ko himnični vsebini pesmi iz povojnega življenja, ki hkrati zapuščajo tesne okvire lirike, da daljšo- obliko in stalni ritem.
Za Krklečevo poezijo je značilna jasnost, preprostost in nezamotanost izraza, ki pa je kljub temu poln pesniških prvin in bogatih podob. Misel ni nikoli zapletena in težko' razumljiva, ampak je jasna, preprosta in iskrena. Prav zaradi teh lastnosti ima Krklečeva poezija mnogo bralcev, zbirke so bile ponatisnjene in brez dvoma se bo v dobrem slovenskem prevodu Krklec priljubil tistim, ki jim je draga resnična lirska pesem.
Janez  Rotar
1056