124 i KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981 LJUBLJANA V LUČI SLOVENSKE NARODNE MISLI ANTON SLODNJAK ... naše slavne Atene, bela Ljubljana ... i Fran Levstik, 1863 i Ljubljana, ti si nam Sion. Izidor Cankar, 1913 Oba mota k našemu članku, s katerim bi rad ustregel, četudi strokovno nepoklican, povabilu urednika Kronike, nakazujeta du- hovno in politično razsežnost, v kateri je ho- tel videti slovenski izobraženec 19. in prvih desetletij 20. stoletja položaj naše narodne prestolnice Ljubljane: Atene ali Sion, tj. Je- ruzalem? Oba ideala odzrcaljata našo kultur- no preteklost in soglašata z zgledi in priza- devanji drugih evropskih narodov. Levstik, glasnik narodnega združevanja in kulturnega zorenja, je hotel, da bi Ljubljana združevala j Slovence vseh pokrajin ne glede na avstrijske kronovinske meje v demokratskem in svobo- domiselnem narodnem in kulturnem hotenju j in tekmovanju; Izidor Cankar, morebiti naj- ' bolj svetovljansko izobraženi slovenski du- ; hovnik, pa je še pred prvo svetovno vojno mi- slil, da bi Ljubljana mogla biti prestolnica modernizirane, teokratično vodene narodne '¦¦ skupnosti. 1 Oba izreka pa izražata, kljub temu da da- i nes zvenita nekoliko patetično, trdo resnic-< nost naporov in prizadevanj posvetnega inj KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981 125 i duhovskega izobraženstva, ki so se sicer v medsebojnih prepirih in bojih izmaličili v po- gosto grajane politikante slovenskega libera- lizma in klerikalizma, a ne da bi pri tem do- cela izgubili prvotno živo naperjenost, ustva- riti razkosanemu, vendar po zedinjenju stre- mečemu slovenstvu središče narodnega živ- ljenja, ki bi naj bilo ali demokratsko ali teo- kratsko vodeno. Za zunanjim besnenjem spo- padov med obema strujama so nadarjeni in misleči privrženci obeh struj ustvarjali umet- niška dela in znanstvene vrednote ter pri- pravljali čas, da bi Ljubljana zares mogla po- stati duhovno in politično središče Slovencev. Med tem pa se je izoblikovala celo tretja možnost pogleda na slovensko prestolnico — pogled prebujajočega se proletariata, ki se si- cer ni izrazil v podobnem učinkovitem izreku kakor zgoraj navedena, vendar je pričal z grozečim molkom, da dorašča nova slovenska družbena enota, ki se bo oglasila vsak hip s klicem: Živela rdeča Ljubljana! Čeprav je bilo v pogledih na Ljubljano kot na cilj in središče slovenskih političnih in kulturnih prizadevanj nekaj izrazito ideali- stičnega (Atene, Jeruzalem, rdeča Ljubljana), je naše zgodovinopisje to premalo upoštevalo in iskalo smisel dogajanja preveč v osebnih spletkah in zmotah in premalo v bolečem pri- zadevanju numerično slabotne, a kljub temu po človeka vrednem življenju stremeče jezi- kovne skupine. Za na videz malenkostnim kulturnim bojem in tragikomično farško go- njo je namreč delovala na vseh plateh resnič- na skrb za narodni obstoj, ki je privedla 1918 vsaj za hip do zedinjene Slovenije in do tega, da je Ljubljana bila ali da bi vsaj mogla biti: Atene, Jeruzalem in rdeča Ljubljana. Glede na te misli bi bilo morebiti potrebno in tudi zanimivo raziskati, zakaj bi prav Ljub- ljana postala »stolno mesto ne le samo kranj- ske dežele, ampak vsega slovenskega priza- devanja« (Levstik, 1863). Ker pa moramo to delo prepustiti drugim, se pravi poklicanim, hočemo na tem mestu, a samo zaradi ljubez- nivega povabila urednika, opozoriti na nekaj domnev, ki jih je dala o tem slovstvena zgo- dovina. Kdaj bi Ljubljana, naslednica razrušene Emone, začela dobivati pomen slovenske pre- stolnice, bi bilo težko ugibati. Ali bi moglo biti to že okoli leta 1000, v dobi »velike« Kranjske, ali v drugi polovici 15. stoletja, po ustanovitvi ljubljanske škofije 1461, ko je »nastala prva samostojna cerkvena upravna enota v sredini slovenskega ozemlja«?' Tudi o delovanju humanizma in protestantizma v našem smislu ne vemo nič trdnega, dasi je mogel prav slovenski protestantizem, izhaja- joč iz Ljubljane, z zamislijo »Cerkve sloven- skega jezika« in s poudarjanjem njene vse- slovenske skupnosti v knjigah in pridigah de- lovati na to. Zaradi dinamične osebnosti ljubljanskega škofa Tomaža Hrena bi moglo biti celo v pro- tireformaciji na Slovenskem nekaj spodbud za tako gledanje na Ljubljano. Nedvomno pa je bilo že v imenu Academia operosorum Labacensium (Akademija delov- nih Ljubljančanov) 1693—1725 močan klic, da bi postala Ljubljana kulturno središče širših, ne le kranjskih območij. Kljub temu lahko ugotovimo šele v pesnitvi Veselje kranjskih modric na prihod njih Belina^ trdno zavest, da bo začetek objavljanja slovenskega posvet- nega pesništva v Ljubljani povzročil po vseh slovenskih deželah zanimanje za domačo poe- zijo in da bo Ljubljana doživela zlato dobo slovenskega slovstva, češ: Ves Kranjec bode vesel cel' v kratkem, o Belin, tvojo ljubezen pejl, z njim vsa Ljubljana bo čast hvalo pejla, da zlate čase je skuz' te ona prejela... In zlepa se ni kdo pokazal uspešnejšega na- povedovalca prihodnjih časov kakor oče Da- mascen Dev, avtor Veselja kranjskih modric, saj je bila Ljubljana nekaj desetletij po izidu njegove pesnitve in Linhartovega Poskusa zgodovine Kranjske in ostalih dežel južnih Slovanov Avstrije (1788, 1791), v katerem je avtor »znanstveno ugotovil obseg in enotnost slovenskega naroda«,^ in Vodnikove Ilirije oživljene (1811), himne francoskih Ilirskih provinc (1809—1813), katerih prestolnica je bila Ljubljana, in po njihovem avstrijskem posnetku Kraljestvu Ilirije (1816) domovanje največjega slovenskega pesnika Franceta Pre- šerna in eden pogostih elementov njegove poezije. Prešeren omenja Ljubljano v vseh katego- rijah svojega pesništva, včasih kot kraj do- gajanja, včasih kot prispodobo ali celo kot pesniški objekt. V tem smislu je najzanimivejša njegova prigodnica Janezu N. Hradeckemu, v kateri je ne glede na poudarjeni prigodniški značaj in namen upodobil poleg slovenske pokrajin- ske značilonosti tudi vseslovensko narodno zavest. To pa že v smislu programa Zedinjene Slovenije, ki je kratka tri leta pozneje v vrtincu marčne revolucije 1848 določil prav Ljubljano za »sedež skupne vlade« v enotno politično telo združenih slovenskih dežel. Ta program in Prešernova pesem pa sta iz- ražala hotenja vseh naprednih političnih in kulturnih delavcev slovenstva od 1848 do 1918, bodisi da so izhajali iz liberalnega, kle- 126 j KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981 rikalnega ali socialističnega tabora. Z njimi je prehajala tudi zavest o Ljubljani kot slo- venski politični in kulturni prestolnici med vse slovenske rodove, posebno odkar je raz- glasil vzhodni Štajerec Anton Murko v slov- nici že 1830 (glede na datum predgovora,^ glede na letnico izida pa 1832) tudi koroška in štajerska slovenska narečja s prekmuršči- no vred za sestavni del slovenskega jezika^ in navedel kot zgled »izvirnosti, pravega slo- venskega čuta, pesniške vrednosti in splošne razumljivosti«. Prešernovi pesnitvi Slovo od mladosti in Povodni mož. Lepota Prešernovih pesmi pa je bila tudi glavni vzrok, da je vzhodni Štajerec Stanko Vraz omahoval med Ljubljano in Zagrebom skoraj celo desetletje in da se je odločil za ilirizem predvsem iz revolucionarne gorečno- sti in nestrpnosti. Po njegovem zgledu, a tudi iz drugih raz- logov so se še pojavljali predlogi, da bi si Slo- venci izbrali kak drug politični program in kako drugo prestolnico, vendar je med 1848 in 1918 dozorelo iskanje alpskih, kraških in panonskih Slovenov, da najdejo svoje ime in svoje središče: v Sloveniji in v Ljubljani. OPOMBE 1. Prim. Zgodovina Slovencev, 1979, str. 220. — 2. Pisanice II, 1780. — 3. Prim. Zgodovina Slo- vencev 1979, str. 387. — 4. Predgovor je datiran: Wien in November 1830. — 5. V drugi izdaji slov- nice je Murko v naslovu posebej omenil tudi pri- morska narečja.