90 Nekaj o našem šolstvu. V Beču 3. marca. Milo soluce je začelo po krajinah nase drage domovine svoje blage žarke razpošiljati in raz-grevati srca, ki so skoraj bile otrpnele, solnce rodoljubja krasno sveti nad Slovenijo in budi novo življenje tam, kjer je pred vladala skoraj grobna tihota. Cilj in konec tega blagega plamena ljubezni pa mora biti in tudi večidel je — sreča narodova. Rodoljub mora tedaj najpoprej vediti, v čem obstoji in na kakem temelju in po kterih sredstvih se zida sreča naroda. — Srečen je človek, če je to, kar bi imel biti, to je, če se njegovo življenje s svojim namenom ujema, zakaj za vsako bitje je najpoglavitniša reč njegov namen. Da pa človek svoj namen doseči more, je treba, da ga pozna in da ima potrebne sredstva k temu. Ker je pa človek duša in telo, so tudi sredstva d vojne, namreč dušne in materijalne. Dušne sredstva so vednosti v širjem smislu, med ktere spada v prvi vrsti vednost vere* in pa sploh vednosti, ki imajo za predmet resnico, krasoto in pravico. Materijalne sredstva so pa prav za prav le posredne, ker imajo namen, le življenje človeško ohraniti in sploh za razne telesne potrebe skrbeti. Pa tudi tu je treba človeku mnogoterih reči vediti, in če jih hoče vediti, se jih mora učiti, posebno če hoče napredovati, — napredka pa je v vsem treba, ker kolo silnega časa to terja. Vidi se tedaj, da človeku, če hoče srečen biti, treba je se učiti. Kar pa o posamesnem človeku velja, to velja tudi o množini človekov — o naroda. Rodoljub mora toraj posebno skrbeti, da ima narod dosti priložnosti se učiti, in sicer tako, da se učenje ujema s splošnim namenom človeškim, to je, on mora skrbeti najbolj za — šolstvo. Ako se tedaj na naše šolstvo ozremo, moramo pa, žalibog, priznati, da je to, kar bi imelo v najboljšem stana biti, naša najglobokejša rana. Vseučilišča svojega (^ali saj jugoslovanskega) nimamo; gimnazij in realk svojih nimamo; saj vendar ne moremo čisto nemških, ki so v naših krajih, svoje imenovati? Pa bo morebiti kdo rekel: vsaj je vse eno, v kterem koli jeziku se mladina uči, samo da se le uči. Jaz bi odgovoril: Prijatel, res, vse eno bi bilo, da bi se le ravno tako dobro učila. Pa to ravno je veliko vprašanje: ali se more v ptujem jeziku, ki se ga mora še le naučiti, ravno tako učiti kakor v maternem, v kterem se je od mladih nog misliti učil, ki mu je tako rekoč že prirastel, in en del njegove nature postal, tako, da , če ga zavrže, svojo naturo oskvrni. Potem pa bi še prašal: Kdo povrne dolgi čas, ki ga mladeneč z učenjem ptujega jezika zgubi? Koliko drugega za življenje različnim stanovom potrebnega bi se zamogel v tem času naučiti! Ali so morebiti, na priliko, ljudske šole samo zato na svetu, da se človek jezika uči, drugih vednost pa ne!! Tega ni nikjer drugod v nobeni državi. Prav je, da se človek tudi ptujih jezikov uči in mi zlasti Avstrijanci nemškega, al vsaka reč mora na pravem mestu, ob pravem času biti, ne pa, da mora slovensk fantič že v začetnih šolah nemšk filolog biti! Da to niso prazne besede, sem sam na sebi zvedil. Ker sta oče in mati znala nemški, sem tudi jaz se že od mladih nog v tem jeziku vadil; pa priznati moram, da v prvih treh, četirih letih gimnazije se nisem veliko več naučil, kakor to, da sem nemške knjige zastopil. Kaj pa še le taki, ki doma ne besedice nemške ne čujejo! Potem bi spet prašal: ali ni to mučenje, če si morajo mladenči reči v glave zabijati, ki jih ne razumejo? Kdo pa ima pravico, mladino tako po nedolžnem mučiti? Ostal bi le še en ugovor, namreč ta, da nas jezik ni sposoben za znanstvene reči. Ni mi treba tega ugovora poderati, ker se že sploh djansko pokazuje, da je laž. Obrnimo se pa k šolstvu na kmetih. Nisem toliko znan po celem Slovenskem, da bi si upal o tej reči sploh soditi, meui je le južni del štajarske Slovenije bolj znan. Zastran ljudskega šolstva pa vendar morem reči, da je jojl izvzemši nekoliko število dobro vredjenih šol pod rodoljubnimi omikanimi učitelji. Pa že celo pripravništvo za učiteljski stan le malo velja. Kdor si ta stan izvoli, mora dve prvi leti nižje realke se učiti. Koliko se tam nauči? — malo, ker ni dosti razumel; kar je pa z velikim trudom si v glavo zabil, se mu je skadilo, ko je čez šolski prag stopil. Edino v risanji mu je morebiti še kova trohica ostala! Potem pride v preparantno ali pripravniško šolo po navadi le eno leto! in se nauči malo orgljati, drugega pa malo, ker malo ali nič ne zastopi. Dobro se spomnim, ko sem enkrat v 91 C'nekega preparanta srečal, ki se je pedagogike na glas od besede do besede na pamet učil, tako, kakor smo se mi v nekdanjem zlatem času s „šprahIero'4 mučili. S takimi znanostmi opravljen začne mladenee mladost učiti. Skušnja pa uči, da taki ljudje, ki nimajo nič v glavi, pa suknjo nosijo, se zastran moralnosti radi spridijo, in to se pri mladih učiteljih in učiteljskih pomočnikih pogostoma kaže. Pijančevanje in veliko drugih grdih lastnost se jih prime. In takim ljudem je mladina — nada boljše prihodnosti — izročena! Potem takem pride, da je se tudi takih učiteljev po Slovenskem, ki si pred šolo dajajo od gospod fajmostra oddelek nemškega berila na slovensko prestaviti, da zamo-rejo potem otroke učiti, da je takih, ki s svojo čisto slovensko deco se večidel le nemško menijo, ki otroke opominjajo, naj se le nemško med sabo pogovarjajo, ker ^slovensko govorjenje je grdo, ko da bi race regljalea. To so žalostne slike našega šolstva, al žalibog resnične. Da se tam pa tam marsikak izvrsten in rodoljuben učitelj najde, je tolažba za srce, ki resnično ljubi svoj narod. Vzrok vsem tem napakam je gotovo krivo odgojenje in pripravništvo učiteljev. Kadar iz preparandije pridejo, nimajo zadostne izobraženosti, ker se malo ali nič temeljitega niso učili, pa tudi ne možkega obnašanja, ker večidel premladi učiti začnejo. Da bi se temu v okom prišlo, na-svetujem vsem tem, ki bi utegnili kdaj priložnost imeti, za reformacijo šolstva kaj storiti, to-le za prevdarek: 1. Naj bi se v pripravniško šolo ne jemalo iz drugega leta niže realke, ampak iz četrte latinske šole, zakaj v nizi gimnazii se skoraj vse , kar je izobraženemu človeku potrebno, uči, le ne tako obširno kakor v visi. 2. Potem naj bi morale se preparandije čisto prenare-diti; najmanj dve leti se bi morali tam učiti In sicer večidel pedagog i šk i h reči; učitelji preparandije bi pa morali se na vseučelišču izobraziti. 3. Materijalni stan učiteljev se bi moral z boljša ti; to je poglavitna potreba; drugače se ne bo nikdo lotil 6 let se učiti, da bi nazadnje pri kmetih — beračil? Kaj je bernja ali kolektura veliko bolja od beračije? Rodoljubom iz vseh slovenskih krajev pa nasvetujem rane šolstva občinstvu odkrivati, da jih bo Iaglje moč celiti. ______ P.