Utis: Disharmonija.                                           441
med seboj pijano: ti glej samo in smej se, smej tej pestri igri neprestano !"
Tako je zaključil Vladimir svojo istorijo, Viktor pa je planil k pianinu, zaigral „Ridi, Pagliaccio!" in pel, pel, kakor ga nisem čul še nikoli . . . Toda le dveh treh akordnih skokov mu je trebalo in Canio se je izpremenil v Meiista pod Margaretinim oknom ter je satansko hudobno zahreščal podoknico, krohotajoč se „Ho! ho! ho! ha, ha, ha!"                                                                 (Dalje prihodnjič.)
DO
Utis:
Disharmonija.
J
az hočem!" — kot poljub me misel ta opaja. Ne morem!" — dušo vso spoznanje to razdvaja. V stoterih slikah v duši svet živi, v stoterih barvah se v očeh preliva; iz travce slednje vstaja slika živa, iz cvetke slednje mi skrivnost dehti, iz zraka govori s tisoč glasov, iz lesov šumnih mi naproti' veje in žubori iz jezera valov, iz petja sladkega najmanjše tiče in iz oči otroka se mi smeje, iz smeha berem tajne, z lic device — „Vse hočem zbrati, svetu vse podati!" Srce mi misli in se veseli. „V blesteče čem besede jih vkovati!" A jezik le jeclja in — onemi.
t