|58| Planinski vestnik | FeBRUaR 2012 Cilji odprave na Aconcaguo so bili ponoviti Francosko smer v južni steni, splezati po novi smeri po južnem stebru na južni vrh, ponoviti Poljsko smer v vzhodni steni in pristopiti na vrh po severni strani. Plezalci so bili zbrani iz večine primorskih odsekov, odpravo je vodil Žarko Trušnovec, Jože Andlovic pa se je odprave udele- žil kot zdravnik. Odprava je trajala od 2. 1. 1982 do 5. 2. 1982. Potek odprave Od 2. 1. do 3. 1. smo potovali iz Zagreba preko Züricha v Buenos Aires. Tam so nas prisrčno sprejeli in gostili slovenski izseljenci kluba Triglav. Kasneje smo bili v Mendozi obveščeni o novi Japonski smeri (Tsuneo Hasegawa – solo), preple- zani pozimi leta 1981 po centralnem ozebniku med obema vrhovoma Aconcague, o vzponu so poročali tudi njihovi mediji. Da je takrat prišlo do neljube pomote, smo odkrili šele pred dvema letoma, ko je ameriški plezalec preplezal novo smer po centralnem ozebniku. Hasegawa je tam zares poskusil, a se je zaradi objektivnih ne - varnosti umaknil v Francosko smer in takrat torej opravil zimsko ponovitev le-te. Bralec bo lahko v naših takratnih prispevkih opazil omenjeno Japonsko smer po centralnem ozebniku. V Mendozi smo nakupili vse potrebno skupaj z andinistom Luisom Albertom Parrajem, ki je s svojo turi- stično agencijo organiziral pot naprej proti goram. 6. 1. smo odpotovali 180 O odpravi Besedilo: Peter Podgornik kilometrov daleč do Cruz de Canja, v koči andinista Fernanda Grahalesa pripravili tovore in prespali. Naslednje jutro smo začeli s pristopom pod južno steno do Plaza Francia, 4200 m, in naslednji dan postavili bazni tabor. Pridruženi član odprave Janez Aljančič je odšel sam pod severno stran gore na Plaza de Mulas, 4300 m, in v naslednjih dneh opravil vzpon po severni strani (Ruta Norte) na vrh Aconcague. Ekipa Borut Slapernik, Dani Felc, Marjan Olenik, Miro Škapin in Tamara Likar je 15. 1. odšla z vso potrebno opremo iz baze pod južno steno preko sedla Relincos, 5100 m, in sestopila pod vzhodno steno. Njihov vzpon je potekal preko neskončno dolge vzhodne stene, čez Poljski ledenik na glavni vrh Aconcague, kamor so stopili 23. 1. V dolino so sestopali po severni strani gore na Plaza de Mulas in po dolini Horcones do Confluecie. Ekipa Bogdan Biščak, Igor Škam - perle, Milan Černilogar in Miroslav Svetičič - Slavc je v dneh od 19. 1. do 22. 1. ponovila Francosko smer v južni steni gore. Vstopili so po novi vstopni varianti, nadaljevali po Francoski smeri in izstopili po Messnerjevi izstopni varianti na sedlo, od koder so dosegli glavni vrh in sestopili na severno stran gore. Ekipa Ivan Rejc, brata Pavel in Peter Podgornik ter Zlatko Gantar je v dneh od 20. 1. do 28. 1. preplezala novo smer po južnem stebru na južni vrh Aconca- gue in sestopila na severno stran gore. Plaz, ki je 18. 1. ponoči odnesel velik del opreme, spravljene pod smerjo, je delo te ekipe resno ogrozil. Tovariška pomoč in stara oprema pod steno ter v spodnjem delu Francoske smeri sta delno nadomestili izgubljeno. Takrat smo novo smer imenovali Jugoslo- vanska, toda v večini literature in v medijih se je smeri po južnem stebru prijelo ime Slovenska. V Argentini so za smer imeli svoje ime, in sicer Diret- tisima Sur-Sur. 29. 1. smo sestopili v civilizacijo, v Buenos Airesu so nas spet gostili izse- ljenci, domov pa smo se vrnili 5. 2. Aconcagua pozneje V poznejših letih so slovenski plezalci v tej mogočni steni preplezali še štiri nove, zelo zahtevne smeri: - Slovensko smer, kombinacijo različnih smeri s prvenstvenimi deli (Dani Tič in Milan Romih, 18.–23. 2. 1986); - Sončno linijo – jugozahodni greben (Milan Romih spodnji del in Miro- slav Svetičič - Slavc, 10.–12. 1. 1988). Slavc je po opravljenem vzponu v desetih urah z vrha sestopil po Francoski smeri v južni steni; - Ruleto (Milan Romih in Miroslav Svetičič - Slavc, 31. 1.–2. 2. 1988); - Johanovo smer – Mobitelovo lastov- ko (Aleš Koželj in Tomaž Humar, 17.–21. 12. 2003). Zadnje veliko dejanje je v tej mogočni steni opravil ameriški plezalec Chad Kellog. V dneh od 22. do 24. 12. 2009 je po centralnem ozeb- niku preplezal novo smer Medicine čez Aconcaguo in smo se jih bali, pa ni bilo. Fantom v južnem stebru je šlo počasneje, kar je razumljivo, saj so imeli zahtevnejše plezanje. Bili smo utrujeni, vendar človek vztraja in bližnji rob stene se nam je nasmihal. Dobesedno, saj je nanj žarela svetloba nizkega sonca in kovinskega neba, ki se ga tam zgoraj resnično skoraj dotikaš. Toda čas teče in na vrh smo se prekobalili šele pozno popoldne v megli. Izčrpani, zmedeni, malo v drugem stanju. Po grebenu smo stopili na sam vrh, nato pa že v temi malo nižje, na severni strani, ki je bila večinoma kopna, med skalami poiskali prostor za bivak. Mraz je bil Pod serakom Foto: arhiv Igorja Škamperleta |59| K er nisem ravno izpod planin doma, sem lepote naših gora začel spoznavati šele v študent- skih letih. A sem jih vzljubil in kaj hitro so postale del mojega življenja. Tam gori sem spoznal tudi ženo. Kmalu je na svet privekal prvi otrok. Takrat so mi prijatelji hojo v gore z najmanjšimi. Še več – ta tema je tudi pri zdravnikih in pediatrih pogosto precejšen tabu. V zadnjih letih lahko opazimo porast števila staršev, ki aktivno preživljajo prosti čas s svojimi otroki v gorah. Z razvojem pri- merne opreme se je tudi starost, ko otroke Buddha (približno tam, kjer naj bi avgusta 1981 plezal Hasegawa). Dolgovi in … Dolgo mi ni dal spati markanten steber levo od naše smeri. Leta 1989 sva se pozimi tja odpravljala s prija- teljem Alojzom Fonom - Huljem. Žal sem si par mesecev pred odhodom zlomil nogo. Dve leti pozneje sva imela rezervirane že letalske karte, ko je zaradi nesreče umrl Huljo. Iskal sem soplezalca in v Mendozi se mi je priključil prijatelj Pavle Kozjek. Z okrog sto kilogrami opreme in hrane sva se v zimski idili prebijala pod južno steno, dan pred bazo pa je Pavle zbolel za pljučnico in morala sva nazaj. Steber še kar čaka … Spomini Slabih pet mesecev po povratku odprave sta v junijski nevihti ugasnili življenji brata Pavla in prijateljice Tamare Likar. Nesreča se je zgodila med plezanjem v severni steni Malega Koritniškega Mangarta. Sredi poletja leta 1995 je med pleza- njem nove, izredno zahtevne smeri v zahodni steni Gašerbruma IV na višini 7150 metrov za vedno zaspal neumorni plezalec in ljubitelj gora Miroslav Svetičič - Slavc. Skoraj tride - set let po uspešni primorski odpravi sta starost in bolezen ugnali našega dragega dohtarja. Jože Andlovic, zdravniška legenda mnogih odprav v tuja gorstva, nam je na poti v Ande stal ob strani kot angel varuh. m strupen, grizel je prav vsako minuto in proti jutru bi me že skoraj pojedel. Prijatelji so bili že nižje spodaj in so me klicali … Ko sem začel sestopati in me je nižje ujelo sonce, so iz ledenih paličic na roki počasi spet nastali prsti. Milan in Slavc sta našla svoj rovtarski, idrijsko-cerkljanski humor. Sestop je bil še dolg, dva dni, toda vračali smo se v svet. V tisti navadni, običajni svet, ki ga imamo tudi radi. Ko smo naslednji dan zvečer prišli zdravi in srečni v bazni tabor, pa čeprav utrujeni, da se to ne da povedati, smo najbrž bolj kakor kdaj prej spoznali še eno lekcijo: po uspešni zahtevni turi v gorah se človek v dolino vrne drugačen, kakor je bil prej. Obogaten in morda tudi močnejši, vendar skromnejši in strpnejši. m ANKETA Goram se zaradi otrok ni treba odpovedati! Rezultati ankete med družinami, ki zahajajo v gore z majhnimi otroki 1 Besedilo: Boštjan Hauptman |59| hkrati s čestitkami hudomušno pripo - minjali: "Nič več ne bo tako, kot je bilo! Na hribe pa kar pozabi za naslednjih nekaj let!" A skušnjava je bila prehuda, da bi dolgo zdržali v zavetju doma. Že po nekaj mesecih smo se s hčerko sredi zime odpra- vili na Vogar. In potem vsakič malo višje … Kaj kmalu smo v hribe hodili še pogosteje, praviloma vsa družina, čeprav se je od takrat povečala še za štiri člane. Na začetku je bilo precej vprašanj, dvomov in negotovosti, včasih tudi malo strahu božjega, predvsem zaradi pomanj- kanja ustrezne literature in informacij. Večina knjig, ki se ukvarjajo z otroki v gorah in s predlogi izletov, je namenjena otrokom, starim nekaj let, ki so že sposob- ni samostojno premagovati predvideno pot. Nikjer pa ni moč zaslediti nasvetov za 1 Prispevek smo napovedali v novembrski številki (PV 11/2011) kot "podaljšek" teme meseca o alpinističnem in gorniškem starševstvu. Objavljamo ga z zamudo zaradi preobilice gradiva in omejenih prostorskih možnosti revije, zaradi česar se avtorju opravičujemo. prvič vzamemo s seboj, spustila močno pod prvo leto. Čeprav smo med večino gornikov lepo sprejeti, pa se najdejo tudi takšni, ki obsojajo naše početje: "Kaj pa ima otrok od tega? Jih samo mučite in izposta- vljate nevarnostim!" Zmoti jih otroški jok ali pokakana plenička. Ker sem želel svoje trudoma pridobljeno znanje deliti z drugimi, sem pred časom napisal sestavek o naših izkušnjah z družino v gorah. 2 A da tokrat ne bi opisoval zgolj lastnih izkušenj ter prepričeval samo s svojimi pogledi in argumenti, sem z anketo raziskal razmišljanje staršev, ki se gorništva lotevajo z vso družino, pogosto začenši s še ne enoletnimi otroki. V anketi, ki sem jo izvedel preko spleta, je bil cilj spoznati razmišljanje staršev, zbrati njihove izkušnje in ideje. Anketo je izpolnilo 147 družin. 2 Sestavek Vse o nahrbtnikih za nošenje otrok je v obliki pdf datoteke možno najti na različnih spletnih mestih. V pripravi je nova, posodobljena verzija, ki bo vključevala izkušnje in ideje več aktivnih družin. Lačni ptički - igra in zabava v gorah Foto Boštjan Hauptman