V Ljubljani, v avgustu 1918.
POPOTNIK
PEDAGOŠKI IN ZNANSTVEN LIST,
Letnik XXXIX.	Štev. 4.
Urejuje M. J. Nerat v Mariboru.
Vsebina:
1.	Frančev. Vladni zakonski načrt o izpremembi učiteljske izobrazbe . . . 81
2.	J. Baukart: Knjiga o vojni. (H. Barbusse: .Ogenj').........92
3.	F. Kranjc: P. Natorpova socialna pedagogika. (Dalje).........95
4.	Frančev. O. Seinig in njegov »drugi" vzrok............107
5.	Dr. Ivan Lah: Pater Hipolit in njegov »Orbis Pictus". (Dalje.).....112
6.	Iz šolskega dela: Iz nazornega pouka...............116
7.	Fr. Kocbek: Narodno blago. Slovenski pregovori, prilike in reki. (Dalje) . .119
8.	Slovstvo: Ocene. — Književne novosti — Časopisni vpogled .... 121—125
9.	Razgled: Šolstvo. — To in ono...............126— 1"28
Last im založb«
Zareze avstrijskega jugoslovanskega učiteljstva.
Tiska »Učiteljska tiskana" ▼ LJnblja«i.
Redakcija tega zvezka se je zaključila 15. julija 1918.
Agitirajte, pridobivajte novih naročnikov za naše liste, ki so:
Učiteljski Tovariš, Popotnik, Zvonček.
Iznova pozivamo vsa okrajna učiteljska društva, naj store svojo dolžnost v polnem obsegu! Vsi na delo!
PAPATMUT izhaja 15. dne vsakega meseca v zvezkih in AVFrVflllllV stane na leto 6 K, pol leta 3 K, četrt leta -	1 K 50 v. Posamezni zvezki stanejo 50 v.	::
Za časa vojne izhaja Popotnik vsak dragi mesec.
Naročnino in reklamacije ®Prejema Zavezin" blagajnik Fr. Luznar v
-— Kranju. — Rokopise je pošiljati ravnatelju
M. J. Neratu v Maribor, Kaiserfeldgasse štev. 21/11.
Za uredništvo odgovore*: Aston Sterlakar.

FR. KRANJC:
P. NATORPOVA SOCIALNA PEDAGOGIKA.
(Dalje.)
Če upoštevamo doslej dano podlago, pridobljeno z razmotrivanji o individualnih vrlinah, o paralelizmu funkcij individualnega in socialnega življenja, o osnovnih razredih socialnih dejalnostili, ter pritegnemo še dejstvo, da življenje v občestvu nii nikdar končano, marveč je njegov pogoj večni napredek (praktični Ideal tega življenja je: čim največje zbli-žanje k sistematični enoti smotrov občestva), nam bo pač mogoče, da definiramo
vrSitie občestva. Kakor smo ravnokar spoznali kot neovrgljivo zahtevo, bo morala sloneti ta definicija pač na normalnem razmerju dokaza-nih treh osnovnih funkcij in na omenjenem dejstvu o večnem napredku.
S'stam individualnih vrlin se nam je izluščil iz normalnega razmerja osnovnih čimiteljev človeške aktivitete sploh. Zdaj, ko smo pokazali, kaj pomenijo isti čini tel ji v socialnem življenju, nam ne bo težko, da prenesemo ves ta siistem na vrtino občestva.
Vrlina resničnosti, t. j. gospodstvo zavesti je v zamišljenem redu občega življenja izražena, kakor ie more biti v človeškem življenju na zemlji. V vseh svojih funkcijah mora biti socialno življenje podložno zavesti ter se mora vedno bolj uravnavati po njej. Kakor mora produkcijo obvladati človek in ne produkcija človeka, velja prav to načelo za ves pravni red. Da pa je vse obče življenje lahko prežeto s smislom resnice, za to je predpogoj enotna udeležba vseh pri oni človeški izobrazbi, ki dosega svoj višek šele v jasni in gotovi zavesti nravstvenega zakona občestva in ima v njej svojo najnotranjeijšo utemeljitev. Če v resnici ne priznamo Vsem pravice enake udeležbe pri izobrazbi, ostaja dvigineinje nravstvenih zahtev v socialnem življenju samem notranja neresničnost. Ako zahtevamo od človeka na vsaki socialni stopnji, da brezpogojno- podredi vse svoje vedenje nravstvenemu zakonu kot najvišji normi, je treba skrbeti tudi za to, da dospe do samogotovega spoznanja, do nei zgubi ji ve krepke zavesti nravstvenega zakona po edino- možni poti, po poti p r oste ii n h a r m o n i č n e, refs človeške izobrazb e v kolikor mo-
i
g oče nravstveno urejenem občestvu z neposredno udeležbo te izobrazbe. Splošno pa motamo že tu povdariti, da pravzaprav občestvo samo vzgaja, da je človeška izobrazba v vsakem ozira pravtafco zadeva občestva, kakor je njien temelj; s čemer je dovolj jasno pokazan socialni pomen naše prve vrline.
Vsako stremljenje pa, da se katerakoli konkretnih zahtev nravstvenega razuma prizna v občestvu in za to, vodi na pot socialne o r g a-n i z a c i j e kot 'oblike volje v občem življenju. Na njo se torej opira druga, individualni hrabrosti odgovarjajoča vrlina občestva. Ta je z a-v zet je za postavno s t; zavzetje za vsako ceno, ne le za ceno nravstvene resnice. Postava, socialna ureditev sploh, je edini možni izraz volje občestva. Volja mnogih se lahko moti, kakor volja poedinca; saj so ti »mnogi« le 'mnogi poedinci. Socialni red sam po sebi in po svoji vsebini zasluži tedaj nravstveno upoštevanje le, v kolikor vsaj v načelu priznava nadvlado nravstvenega raznima in se resno trudi, da mu v danem občestvu pribori gaspodstvo. Volja posameznika pa ima pri tem le toliko vrednosti, kolikor je nravstvena volja, ki se podvrže ipostavnosti, nravstveni ureditvi občestva. A ta nravstvena obveznost ima tudi svoje meje in ne more biti brezpogojna; spremljati jo mora pravica nravstvene kritike. Zato tudi polna nravstvena obveznost državljana napram državi vsebuje njegovo lastno sodelovanje pri zboljšanju javnih naredb na vseh silah, ki so mu na razpolago. Te obveznosti pa si ne moremo misliti trajno izročene posebnemu raizredu vladajočih. Občestva, občestva volje si n?, moremo misliti med dvema razredoma, katerih prvi naj predstavlja le voljo, drugi ie brezvoijo občestva. Brezvoljno uboganjie in služenje ni zadeva. človeka, nego stvari, lin če hočemo postaviti večino ljudstva na to stopnjo brezvoljnih, bi se to reklo, da za to večino ne zahtevamo nravstvenega značaja in da se sploh odpovedujemo nravstveniosti občestva. Ker pa tega ne moremo', sklepamo, da morajo biti tudi vladajoče funkcije urejene s stališča enakosti in občestva. S tem sicer ni izključeno stopnjevanje funkcij, zahteva še le, da se vsakomur omogoča pristop k vsaki socialni funkciji ipod enakimi pogoji ter da odločuje o tem pristopu edinole sama zmožnost za funkcijo'. Za dosego te zmožnosti pa je 'potrebna enaka vzgoja; izobraženci in vzgojencli naj bodo tudi vladaloi; zato jim je potrebna taka -izobrazba in vzgoja, kakor jo rabijo, da imajo pri vladanju lahko oni delež, ki ga postava socialnega življenja zahteva za vse. — Tako nas. vodi naša druga vrlina do iste zahteve kot prva: do zahteve po t e-m e 1 j i t i i z o b r a z b i z a v s e.
Tretja zahteva je zahteva po splošnem harmoničnem redu n a g o n s k e g a ž i vije n j a v o b č e s t v u, pod čeimer razumevamo: tako razdelitev dela lin užitka iz pridelka dela, katera za vse omogoča ter boljinbolj uresničuje enakomeren razvoj vseh zdravih, t. j. med
seboj skladnih nagonov. Ker pod izrazi »nagon« in »delo« me mislimo le na zadovoljitev fiziškega nagona, marveč ma dejallraost sploh, umevamo 'kot bistveni .pogoj za enakomerni razvoj vseh skladnih nagonov to, da se dejalnosti -vseh med seboj pospešujejo (ali vsai me ovirajo); torej: s pil 10 smo organizacijo dela na stališču enakosti in občestva. Za občestveno življenje pa ni znaibiti noben pogoj (bolj načelen kakor delovno občestvo. Če premotrimo zadevo natančno, vidimo-celo, da drugačno človeško občestvo sploh mi mogoče, kajti prastara socialna neskladnost delitve ljudi v delavce in posedovalce mora voditi narode do razpada. V vedno večji želji, da se to stanje izprememi, spoznamo, kako se budi zavest za možno in potrebno., a danes še ne obstoječe občestvo. V tem, da odločujoče nastopajo gospodarska vprašanja, nam nI treba zreti »materializma.«' ki se ga moramo bati in ga pobijati, nego najugodnejša predznamenja za zmago razuma. Kjer ne posveti ta s svojo lučjo v najtemnejše kotičke nagonskega življenja, kjer se ne podvrže njegovemu gospodstyu vse človeško življenje do svojih poslednjih materialnih pogojev, tam ne moremo resno govoriti o zmagi razuma, tako v (Socialnem, ikakoir v individualnem življenju, kjer dozdaj nihče ni verjel na uravnano nagonsko življenje, združljivo z nravstvenim (razumom.
Da se zadržujemo še pri četrti glavni čednosti socialnega življenja, pri p r av i č m o s t ti, se nam skoro ne zdi potrebno1. Vedno smo se namreč na njo ozirali že pri obravnavi prvih treh. Kot individualna vrlina nam je pomenjala vedenje po zakonih prvih treh napram občestvu, kot socialna nam pomeinja isto z oziram občestva napram poedincu. Tako združuje ta vrlina tudi kot socialna vse ome trii, de da daje kot taka nasprotno smer kakor jo daje kot individualna: namreč vsakemu poedincu njegov lastni •delež na .izobrazbi, na vladanju in na delu obenem in po svojem notranjem zakonitem razmerju drugega do drugega.
"S teni zaključujemo etični del razprave; kar je še treba pristaviti, spada v vzgajeslovje kot .tako. Podan pa je smoter in z njim so pokazane splošne smeri pota, na katerega moramo kreniti. Tio pa nam ne zadostuje, kajti vprašati se moramo, kaj moramo storiti neposredno, da se premaknemo z mesta; iti moramo naprej, da premagamo najbližje ovire, ki se nam stavijo na pot, čeprav smo si jo še tako jasno začrtali. V koliko nam da odgovor na to vprašanje vzgojeslovje, hočemo pokazati v naslednjem.
III. Organizacija in metoda vzgoje volje (str. 217—298*).
Bistveno sredstvo za vzgojo volje je o r g a n i z a c i j a o b č e s t v a. V njej je združeno vse: organizacija dela, pravna .organizacija izobrazbe.
*) Pravzaprav sega ta tretji del do konca N. knjige, t. j do str. 389., a ker mi je -'bilo le na tem, da podam osnovne misli Natorpove socialne pedagogike, opuščam poglavja od str. 298.-589, ki se pečajo podrobnejše z metodičnimi vprašanji. F. K.
1*
Vsak napredek v eni teh smeri je tudi napredek v drugi dni v vseh. Končno odločujoči napredek ra ie napredek zavesti. Tudi gospodarski napredek leži končno v obvladanja naravnih sil, tudi človeških naravnih sil, po-človeški volji in človeškem razumiu; isto velja o napredku družabne organizacije. Da se ta razvija na pravilni način, je pravzaprav edina velika skrb človeštva. In sicer je težišče človeške izobrazbe v vzgoji volje. "" na je neločljivo in bistveno odvisna vzgoja intelefcta, tudi domišljij.-*u čustva.
Tako smo dognali naravno stopnjevanje razvoja volje', po nagonu in sklepu do enotne zavesti praktičnega razuma. Kolikor čistejše odgovarja organizacija občestva svojemu lastnemu zakonu in s tem svojemu pravemu in poslednjemu smotru človeške vzgoje, toliko jasneje se lahko spozna to razmerje v postopku vzgoje volje; tako sicer, da mora vsak član občestva prehoditi po uravnanem načinu ite tri stoonje.
S tem je pridobljeno načelo za socialno organizacijo vzgoje volje in lahko preiskujemo zdaj naprej, kje najdemo po izkušnji temelj za tako organizacijo. Izhajamo iz znanega: da delujejo pri človeški vzgoji, zlasti pri vzgoji človeške volje v razvitem občestvu, trije činitelji: dom, š o l a ir. tretji cimielj. ki ga zaznamujemo z izrazom »življenje,« namreč življenje izven doma In šole. Vemo pa že, da je organizirano občestvo bistveno tisto, ki vzgaja. To velja za dom in za šolo. oba vzgajata kot oblike organiziranega občestva; pod istimi pogoji torej lahko vzgaja življenje izven njiju.
Kar se tiče doma, ali (kakor imenujemo to občestvo1) »družine« same, opažamo, da pri sedanjem prevladam ju generalizujoče nad individualizu-jočo tendenco to občestvo nekako gine, a izginiti ne more, razen s poginom vsega organizma. Ne napredek, nego nazadovanje gospodarstva je,, če izgubi delto svoj individualni značaj, t. j. če postane delavec vsled načina delovnega podjetja stroj, ali celo le del stroja. Tako mehaniziranje dela je docela neskladno z zakonom socialnega razvoja, ki terja tudi za delavca lastni delež pri vladajoči in izobražujoči dejalnosti. To, da zopet pride do veljave individualizujoče delo, zlasti pa duševna in pravna emancipacija strojevega sužnja, zahteva pa tudi in sicer predvsem za delo samo vedno boijinbolj individualizirano vzgojo in zato tudi individualizirano, ne pa kasamniško sirovo in mehanično centralizirano življenje za delavca; kar pa je možno edinoJe v družinskem življenju, dasi morebiti v drugačni obliki, kakor smo vajeni liz patiriarhalične dobe družine. Priznavamo pa resne težkoče v današnjosti, kjer je za družinsko življenje res nekako potreben surogat pri vzgoji za zgodnjo otroško dobo; nekak tak surogat je Froblov o t r o š k i v r t e c. Na Francoskem in v Severni Ameriki že lahko zaznavamo osnove nacionalne ureditve otroških vrtcev; pri nas smo še malo prišli naprej v stremljenju, da bi splošno
in organizirano pritegnili za vzgojo tnalih (zlasti v revnejših ljudskih slo-, jih) deianost žen, ne mater samih. Ce naj smatramo to za končno rešitev, ne smemo prezreti -dveh važnih stvari. Prvič se iztrga s tem še bolj kakor doz daj možu iz rok vzgoja in se ga obenem oprošča ! vzgojne dolžnosti, kar pa je na škodo njemu samemu lin otroku, ki pač ne more pogrešati moškega vodstva, pa bodisi materinska vzgoja še tako dobra. Drugič se navadno smatra, da je pridobninska dolžnost le na moževi strani, kar pa že danes ni res, nazadovanje v tej smeri pa nii mogoče (in ga ni želeti — pravi N.).
Osnovno idejo otroškega vrtca moramo torej spraviti v sklad % zahtevo po obnovitvi domačega življenja delavca samega, ito pa v obliki, ki je združljiva z že dozdaj doseženo in še vedno napredujočo koncentracijo gospodarstva. Če le kje, potem je lahko pomoč, ki se mora danes nuditi obteženim slojem, pomoč k samopomoči. Jasna pot tako zamišljenega smotra je:*) pod vplivom vedno naraščajočega delovnega občestva se ustanove družinske zveze, katerih najpiemeuitejša naloga je skupna skrb za vzgojo otrok. S tem bi se (po> N.-ovem mnenju) nudilo edino jamstvo, da pride res vzgoji v prid ona, predvsem zaradi vzgoje zahtevana osvoboditev delovne dolžnosti (postavna omejitev delovnega časa z istočasno zagotovitvijo primernih dohodkov). Tako bi nastalo nekaj FrnbloVim otroškim vrtcem podobnega, a bilo bi obenem brezpri-me! 110 bolj organska oblika družinske vzgoje, le razširjena in vsega individualnega zaprtja osvobojena domača vzgoja. 'Otroški vrtec, kakršen je dane;, potem očito zaostane, a lahko bi ga bilo združiti z vsemi, smotreno strnjenim.: zavodi za dvignenje življenja delavca, kolikor mogoče na podlagi samopomoči in z vedno jačjio pritegnitvijo delavcev in delavskih žen samih k vzgojnemu delovanju v delavskih družinskih zvezah, združenih 7 otroškimi vrtci. Vzlic temu, da se teoretska pedagogika docela nič ne briga za ta socialna vprašanja, jih je treba povdariti, zlasti ker je gotovo, da se zrelost izobrazbe odraslih meri z razumevanjem otroškosti itn po respekm pred njo, ki je v tem razumevanju.
Kakor smo spoznali obliko domače vzgoje za nepopolno, tako maramo reči o šolski vzroji, da stoji pred nami kot izrazita organizacija in sicer organizacija, ki služi izključno le izobrazbi. To odgovarja narav; t e Vzgojne stopnje, katere središče je v uravnavanju volje. Voljen-ska uravnava dejalnosti je osnovni značaj vse organizacije, zato mora bit: organizacija na tej stopnji tako vidna in sicer v obliki, ki hoče na vzgojevaiiega izrazito vplivati in ki nima nikakega drugega smotra, kakor vzgojo. Iz tega je razvidna vsa posebnost vzgoje, ki jo vrši šola. Zato pa mora biti šcia tudi na zunaj in na znotraj tako urejena, da sprejme v šolo ivstopivšega že na pragu, ga drži in vzgaja ter nadzoruje ves čas,
* Seveda ima N. tudi tu pred očmi zlasti industrijske dežele in narode!
dokler je šoli obvezen. Po našem principu razumemo tako organizacijo in sicer za gotovo srednjo stopnjo med otroško dobo in zrelim človekom.. Zato je ureditev takega organizma za vzgojo potrebna in ima, brez ozira na učne smotre, ki bi se dali dosegati tudi po drugačni poti, to vzgojno vrednost, da vtisne doraščajočemu človeku duha pravila in reda tako, da mu ta postane v drugo naravo. S tem pa stopi šola v razmerje napram socialni o r g a n i z a c i j i.
V tem je ravno bistveni razloček med šolsko in domačo vzgojo: kajti pouk, nadzorovanje in vse zunanje okolnosti se pač (lahko vrše tudi doma, vzgojno vpliva šofla na otroka docela drugače kakor doma, ker se mora ukloniti redu, ki ni prikrojen posebe zanj, marveč tistemu, ki ga šola terja od vseh in ki se razteza tudi na misli in na miselni izraz.
Iz tega je razvidno, da pripada šoli dvojna naloga: vzgoja intelekta in vzgoja volje, glavni del pač prvi, ki je kot pouk centralna naloga šole.. Tudi v kolikor vzgaja le tako, da je pouk v sredi in se mu vzgoja vsaj navidez in na zunaj podreja. Dvignenje nagona v voljo temelji ravno na koncentracij; zavesti in ta koncentracija daje skraja le goli tendenci gotovo smer na njen objekt, katera loči volijo od'brezvoljnega nagona. Tako pouk ne uči le pravilno misliti, marveč tudi pravilno misliti hoteti. Tako ima v sodi intelekt svoj delež v razvoju vodje in s tem za ta razvoj pomen socialnih ureditev.
To pa nas vodi k spoznanju, da more imeti šolla svoj popolen vzgojni vpliv le tedaj, če lahko postane n a r o d n a š o l a z osnovno idejo, da pri blagoslovu šole nimajo le vsi svoj delež, nego da imajo vsi enaki delež.
Pri tej zahtevi se ponudimo malo dalje. Vsa človeška izobrazba je pravzaprav lista in razvojne osnovne zmožnosti so pri vseh duševno normalnih iste. To pa še ne utemelji zahteve po enakem šolanju, ker govori le o splošnih osnovnih zmožnostih, v posebnem so namreč te zmožnosti prav nazlične. Smisel enake izobrazbe torej prvič ni ta, da bi morala biti izobrazba ob svojem koncu po obsegu in vsebini za vse ista, nego le ta, da ima vsakdo pravico do iste skrbnosti za svojo vzgojo, slabše nadarjeni mora zahtevati zase celo večjo skrbnost, iker je kolikor obsežnejši razvoj vseh duševnih sil v interesu vseh. Pri temi pa mora biti tako mera kakor smer izobrazbe za posameznika različna; nič ne nasprotuje načelom izobrazbe bolj kakor umetna omejitev na tej in umetno povečanje na drugi sti ani, tako v kvantitativnem, kakor v kvalitativnem oziru. Zahteva eutkosli pa nam pove drugič, da se mora s to šolsko izobrazbo zbuditi in ohraniti zavest občestva izobrazbe in enotnost v končnem smotru iz-bra-ževar.ja; da mora biti vsakdo-, Visok ali nizek, deležen izobrazbe, ki jo jo smatrati za del duševne skupne posesti, ne pa za pravico posameznika. To torej mora biti smisel in duh, v katerem mora biti šola organizirana, in v tem smislu iu duhu se mora voditi splošno in posebe.
Katera organizacija šolstva pa bi nekako odgovarjala tej ideji? — Najprei bi morala biti za vse otroke ena edina šola brez različnih učnim načrtov in upravičenosti in te popolne enotnosti šolske vzgoje se je treba držati tako dolgo, dokler dovoljujejo to posebne zahteve stanovske izobrazbe. Kajti to delitev zahtevajo le različne posebnosti posameznih stanov, ta izobrazba pa se (po Pestalozziju) mora podrediti hu-mani izobrazbi, t. j. enakomernemu, harmoničnemu razvoju človeških osnovnih sil. Stanovska dolžnost sama izhaja iz nravstvenega razmerja poedinca napram občestvu. V lastni zavesti človeka je lahko živa le tam, kjer je zavest za pripadnost k občestvu brezprimemo dovolj trdna. To pa je mogoče doseči le, če se dovoli do najnižjega navzdol popoten delež človeške osnovne vzgoje, naii stane karkoli; če izgine vsa razlika stanov im slojev z -ozirom na zahtevo splošne človeške izobrazbe.
Zato pa mora postati ljudska šola res to, kar bi po svojem principu morala biti, namreč splošno obvezna šola za vse v prvih (recimo) šestih letih šolske dobe. Po šestih letih naj bi se normalno prestopilo v drugo višjo šolo, a ne poljubno, nego strogo po uspehih v osnovni šoli, kar bi bilo neprecenljive vrednosti za vse višje šole;
Za drugo šolsko- stopnjo-, od 12. do 18. leta, pa je zaradi stanovske izobrazbe neobhodno -potrebna množina šolskih vrst. Potrebna pa bo še dolgo tudi razlika v pripravi na take- poklice, ki potrebujejo globoke specialno znanstvene izobrazbe, in na take, ki te me potrebujejo-, pač pa zahtevajo čimprej e praktičnega dela — torej med učenimi in obrtnimi sloji. Pri tem ko se s šolstvom, prirejenim za prve, v splošnem še lahko zadovoljimo, je treba za obrtne poklice posebne obvezne -obrtne ali realne šole, ki bi z nekako osnovo splošnoizobraževalnih, za -vse skupnih in obveznih strok vezala množino strokovnih tečajev, ki bi se prosto volili, oziroma bi jih -določal izbrani stan. Če vzamemo za to »nadaljevalno šolo« obiska šestih let, bi ljudska šola vršila diosti več kakor -danes. In današnje nadaljevaJnke. ki so le nekaka zasilna naprava, se bodo morale nekoč nadomestiti z ljudsko šolo za vse do osemnajstega leta. Tej bi se morala priklopi ti le prav svobodna organizacija, kakor smo jt> ravnokar omenili, in -pri vseh obrtih bi odpadla »vajeniška -leta«.
Tako smo končali osnovne misli o šolstvu ter se obrnemo še tretji vrsti organizacije za izobrazbo volje, le prosti samovzgoji v skupnem 2 i v 1 j e n j u odrasli h.
Na prvi stopnji vzgoje volje, ki smo jo obravnavali, -je ostala ta vzgoja docela na torišču čutno-praktionega, na drugi je prešla na ono razumno-prakiičnega, tretja šele vodi na višino praktičnega razuma ali svobodne nravstvenosti. Bistveno sredstvo zato je poglobitev samozavesti. Ta pa deloma občestvo določa, deloma sama vodii do Občestva, kajti isti zakon človečanstva, ki je za posameznika temelj enotnosti nje-
gove samozavesti, utemeljuje obenem enotnost zavesti med mnogimi, celo med vseimii samozavesti zmožnimi t. j. po svoji ideji med vsemi ljudmi. Tako korenini v praktični samozavesti n ravna zavest kot identična z občestveno zavestjo na stopnji razuma.
Nravstveno občestvo pa je docela notranje ter ne izginja v občestvu dela in v zunanji organizaciji, ki je zaradi dela potrebna; isvoje življenje m vir svojih sil ima marveč popolnoma v notranjem mišljenju tistih, ki se družijo. Tako nastane vprašanje, kako je tako občes/tvo ipak zmožno organizacije, kako se sploh z njo sklada.
Pri tem vprašanju pa ne smerno pozabljati, da gre edinoie za izpopolnitev človeške izobrazbe; le za to, da se priznava (in to v resnici, ne le teoretično) za namen človeškega življenja iin sicer vsakega, tudi najne-znatnejšega, ne gospodarstvo in pravica, ne življenje dela samega in javno življenje, marveč višina človečanstva. Ta dovršitev človečanstva pa se ne da misliti kot dana vsota znanstvenih vpogledov in tehniških zmožnosti, voljenskih določitev in delovnih načinov, estetičnih inaziranj in kar bli se še dalo navesti — marveč vsebuje zavest neomejeno možnega napredka V vsakem oziru humane izobrazbe in v njeni osrednja združitvi. Vedno moramo ostati tiistf, ki se uči. Tako pa stojimo zopet na znanih tleh: na tleh nauka, pouka. Le da se s-edaj, ko sta dala dom in šola trdno osnovo, ta pouk razširja s prostim izobraževalnim delovanjem, ki pa mi treba, da bli bilo brez vsake organizacije, za kar nam je primer v i-soka šola, ki je pravzaprav osrednji organ socia!n«peda.gcške organizacije.
A ne visoka šola, kakor jo poznamo vobče danes, prikrojeno le za ozek razred znanstvenih izobraževancev, marveč visoka šola, ki bi bila posebno potrebna za vse, ki niso deležni istega izrednega zunanjega položaja in posebne predizobrazbe, torej visoka šola za vse ali: 1 ju d sik o v s e u č i 1 i š č e.
Znabiti bo kdo oporekal, da zapadamo s to zahtevo v staro napako, da si namreč preveč obljubljamo od izobraževanja razuma samega, kar se je vendar že izkazalo, da ni pravo. Temu nasproti moramo opomniti, da in zakaj se šola m mjemo bistveno sredstvo, pouk, l ahko obračatta le neposredno do razuma. V kolikor se udeležuje prosta izobrazba značaja pouka, vellja to tudi o njej. Ali, če je v pouku samem tudi kos vzgoje, tedaj je osvoboditev misli, na katero se oziramo, pač tudi nravstveno opralo, ker pomenja vzgojo k prvi vseh čednosti, čednosti resnice. Na .sploh pa tudi mi naše mnenje, da zadostuje za vzgojo odraslih le pouk. Kaj je potrebno preko tega in kaj je možno (in sicer možno na organiziran način), mam kaže primer že (rna Angleškem in v Ameriki) obstoječih »ljudskih vseučilišč«, :kii združuje svoje gojence za nekatere zimske mesece me le k študiju, marveč k vsestransko izobražujočemu, urejenemu skup-
nemni življenju v miru na deželi. Istega sicer za velike in vedno naraščajoče mestne delavsike množice, za katere nam danes v prvi vrsti ' gre1), neposredno ne bomo dosegli, tudi ne smemo misliti, da bi bili pogoji za to ugodnejši pozneje; ipak si mislimo dosegljivo tesno, urejeno združitev prostega izobraževalnega dela med masami z vso skrbjo za njihovo telesno in duševno blaginjo in z najirtenzivnejšo pritegnitvijo lastnega sodelovanja. Treba je torej istočasno skrbeti za zdravo stanovanje, prehrano, skrbstvo bolnikov, za Igro in plemenito zabavo, za duševno in umetniško izobrazbo delavskih razredov. Če jih poizkušamo tako — ne ravno voditi, temveč — vzgajati ik samostojnosti, dosperno sami tja, da bomo bolj brez predsodkov zrli na njihova gospodarska in politična stremljenja. V taki zvezi pa pouk ne deluje le kot golo zunanje p oda vanje raznih »znanosti«, marveč daje delavcu življenjsko vsebino, nekako filozofijo dela, ali če hočete; religijo.	*
Daljni smoter pa, ki ga imamo pred očmi, je: poobčenje (in ponrav-stvenjenje v sega življenja v narodu. V tem je obseženo tudi gospodarsko in politično življenje, vendar tako, da se le kot golo služno sredstvo podreja plemenitejšemu namenu čistega razmaha človečanstva. Obče izobraževalno delo bi postalo tako naravni izliv, neoporefcljiva posledica občestva vsega življenja; ne bi trebalo, kakor zdaj, da se umetni prepad šele premosti, ker bi že skraja stali vsi na istih tleh.
Smoter je z drugimi besedami: da se postavi vzgoja v službo občestva, da se občestveno življenje v vsej svoji raznovrstnosti popolnoma udinja vzgoji; da deluje vse obenem skupno: gospodarskoHpravna uprava; zelo sistematična gojitev zmanstva; dobro spoznava, obenem nravstveno-zakomito vezana, a vse življenje občestva prcnicujoča, živa umetnost; in kot posledica iz vsega tega trdni red družinskega življenja tja do ^občevanja spolov in vzreje otrok. Vse to mora delovati skupno proti enemu in istemu smotru: čistemu občestvu v spoznanju in hotenju istega, večnega dobrega. Tako da je tudi oni, ki se ne povzpne do najvišje stopnje, sodeležen tega občestva ter ga pravilni instinkt vodi do takega lastnega življenja, kakor odgovarja (ali vsaj ne nasprotuje) najvišjim namenom oeiokupnosti.
Iz osvobojenega človeškega čustva naj (po vedno večjem vplivu človeške znanosti in človeškega diela) vstane poglobljena zaves t lin energično delovanje občestva; naj se oblikuje skupno življenje, ki se ne izgubi v gospodarsko-pravmi Skupnosti, marveč oklepa na svoji podlagi vse duhovno življenje človeka. Znabiti ravno s tem "pridobi življenje .občestva religiozen allii religioznemu najsorcdnejši značaj. Ni treba, da mu nedostaja žarkost in glcbočina čustva, namreč človeškega čustva, čustva neskonč-
') Ko prenašamo idejo na lastna tla, moramo pomniti, da nam ne gre v prvi vrsti za te množice, marveč za ves narod!	F- K.
nosti; nasprotno najde lahko ravno v tem novo središče, v katerem varno počiva — v kolikor je človeku počitek dovoljen. Kajti človek ne živi od samega razuma; tudi neposredno življenje čustva terja svojo pravico ter si jo bo vedno pridobivalo. Le da mora brezpogojno imeti razum vodstvo iin takorekoč najvišjo zakonodajno moč v človeškem življenju, zakar pa jamčijo dani predpogoji.
Ni nifcaka poslanica iz neba, ki jo prihajamo oznanjat; niti stara, še manj kaka nova. Marveč je le to, kar se je iz razvoja človeštva na zemlji že zdavnaj rodilo kot ideja, kar je že mnogo najboljših našega rodu spoznalo za smoter ter si želelo. In zato ni treba nikalkega čudeža in nikakega. znamenja iz onega sveta, da se uresniči ta smoter na tem svetu, marveč je potreben edinole odločen sklep človeštva, da sledi svojemu človeškemu razumu: Sapere aude! —
S tem srno določili organizacijske oblike, ki se mora ukloniti vanje delo pri vzgoji volje; treba nam je še, da prepoznamo ter uzakonimo
posebne oblike vzgojnega dela,
kakor se rešujejo v vsaki organizaciji in njenem trajnem vplivu, a vedno druga po drugi. In sicer nam je treba določiti predvsem obliko voljovzgajajoče dejalnosti in vprašati se moramo po dejalnostni spleš-nosti tako od strani vzgojitelja kakor učenca.
Že od davnih časov se je odgovarjalo na to vprašanje tako, da se je pokazalo na tri osnovne činitelje vzgoje: prvič na gojenčevo naravo (ta se smatra za dano), drugič na v a j o in tretjič na pouk. Že zdavnaj se je tudi spoznalo, da je tod obeh poslednjih vaja, neposredno dejstvo-vanje, prvo in da jo spravlja potem pouk do lastne zavesti in s item do večje gotovosti in umerjenega napredka, če se Itoče dejstvovanje, da, hotenje učiti, se mora volja in dejanje najprej preizkusiti, potem šele poseže uspešno vmes pouk; le tako postane ta praktičen, pouk dejstvo-vanja, hotenja samega. Oba pa, vaja in pouk, se morata, če hočeta vplivati vzgojno, vezati v istem elementu skupnosti. Le v tej se uvajata vzgojno dejstvovanje in vaja in iz tega lahko izhaja nauk. Skupnost je element vzgojne vaje in pouka v formalnem oziru, kakor tudi ona materialno predstavlja Izdelek, ki se z vajo in s poukom stopnjema lizpopolnuje.
Iz tega lahko izvajamo obliko voljovzgajajoče dejalnosti, torej vzgajajoče vaje in pouka. Vaja v praktičnem oziru je vsako vzgojno, skupno delovanje, praktični pouk pa vzgojno sporazumljenje tabo delujočega o tem svojem delovanju. Da pa oboje vpliva vzgojno t. a. voljovzgojno, ie. treba, kaikor znano, za to trojega: najprej je treba zbuditi zanimanje nagonskih sil; drugič je treba zbujenemu iri po delovanju hrepenečemu nagonu zakonito vtisniti enotnost smeri, smotrenost, smisel in potrebo; dati tako sedaj že zavednemu delovanju tudi smer na prehajajočo enoto smotra, samozavest ideje. S tem se končava delo vzgoje, ker si posle*
osvobojena in samozavestna volja sama brez vodnika lahko predpisuje pravilna pota; lin pa končan pouk in napredek, te da postane poučevanje in navajanje po diriuigiiih samopoučevanje iin sainonavanje.
To troje se oblikuje v skupnosti med učečim in poučevanim tako, da se razvija in stopnjama poglablja po isti lestviei. Prva stopnja je ona čutne odvisnosti (na pr. sočuten je, najprostmejše med materjo in dojenčkom), ki se razvija v medsebojno hotenje in po okrepljeni vol iii, obenem z zavestjo samostojnosti lastnega hotenja razumevanje za prav tako samostojno hotenje drugih. Ta duh občesti pa daie najboljši temelj za tretje: za tako o b č e s t volje, ki sloni na čistem medsebojnem razumevanju, torej ne na samem sočutenju in na formalnem sohoteniu, marveč na sorazumu, na pridobivajoči sili prepričanja. To pa je prava vzgojna sila samozavestnega, nravnega hotenja.
Tako se oblikuje formalni postopek vzgoje v vsem pregledu. A tudi vsak posamezni čin vzgojnega sodelovanja se lahko deli v prav te tri stopnje: pr e d d elo v an j e, s o d e l o van j e, pode 1 o v a n'j e. Prvo, kar mora storiti vzgojitelj, je, da zbudi tudi v posamezniku povsod zanimanje, da da primer, bi mika k posnemanju. Nato sledi čuvanje nad lastnim delovanjem učečega in neposredna pomoč pri poučevanam; končno preizkušanje in sleditev zaostalih, torej novo pokazovanje, a pod drugačnimi pogoji iin drugačnim vplivom. Tako kažejo te tri stopnje sodelovanja naravno kroženje, ki se na vedno višji stopnji ponavlja ter tako omogoča trajen, strogo zakonit napredek. S tem pa je tudi za didak-tiko določana logična osnova, bi ne more biti druga tako pri splošni kakor pri posebni razčlembi pouka. To je tudi osnova, na katero se opirajo vsi učni sistemi, naj se jim določa posamezno število delov kakorkoli (torej tudi »formalne stopnje« Herbartove), treba je le, da je »normalna oblika« pouba elastična dovolj, da se .prilagodi vsem posebnostim učnih predme tov in pusti svobodo upravičeni individualnosti učitelja lin učenca. O oko-stenelosti pa ne more biti govora tedaj, kadar postopek pouka strogo odgovarja naravnemu postopku mišljenja in volje.
O tem le mimogrede, kajti točnejša obravnava izobrazbe inteiekta.. spada v področje didaktike, nam pa je najvažnejše čisto razmerje vzgoje volje z vzgojo imteilekta. Iz tega spoznavamo vedno jasneje, kako se v vednii poglobitvi in v vednem razširjanju praktičnih nalog vrši dviganje volje cid hateronomiije do avtonomije, od odvisnosti do samostojnosti. Zlasti če se presojajoče oziramo na izvršeno, se nam stopnjema širli in jasni namen; nezadovoljnost z dovršenim je vedno nov podžig k napredovanju. Iz tega se lahko razlaga tudi pretirani povdarek, ki se je dajal pri vzgoji volje besu. Pozitivni smisel te nezadovoljnosti je, da se zavedamo neskončnosti naloge v nravstvenem; ta zavest pa je obenem dvigajoča kajti človek iras'te s svojimi višjimi smotri in ni je večje človeške sreče,., kakor da čutimo to rast. —	(Konec prih.)
PAVEL FLERE:
OBLASTVENA UREDITEV SOCIALNEGA SKRBSTVA.
(Dalje.) *
V področju ministrstva za socialno skrbstvo se je ustanovil naknadno letos še mladinski svet, v katerega so bili poizvami neuradni strokovnjaki na torišču mladinskega Skrbstva (od Slovencev gg. dež. šol. nadzornik kranjski idr. M. Opeka in sodni nadsvetnik Fr. Mičinski ter gdč. urednica Al. Stebijeva). Ta mladinski svet ima nalogo, da oddaja vladi svoja mnenja o vprašanjih mladinskega skrbstva vcbčc in o načrtih zakonov in ukazov na tem torišču; da stavi tozadevne predloge, posreduje med vlado in družabnim mladinskim skrbstvom in sploh vlado podpira v tem njenem delokrogu. V ta namen si je sestavil štiri delovne (odseke: 1. leglislativni, 2. organizacijski, 3. odsek za zadeve šoliodraste mladine iin 4. splošni odsek.
c) Najnovejši zakoni, oz. zakonski načrti v mladinskem skrbstvu.
še preden je bilo ustanovljeno posebno ministrstvo za socialno skrbstvo, seje čutila v našem zakonodajstvu vrzel, ker ni imela nobena odločujoča oblast zakona, na katerega bi se bila opirala pri odločevanju v varstvu ali kaznovanju mladostnikov. Na njihovo škodo se je po največ od slučaja do slučaja odločalo z odredbami justičnoga in naučnega ministrstva ter ministrstva za javna dela, ali pa so nastopale 'tozadevno m? mestih policije, ki so si v novejšem času v nekaterih krajih (na pr. na Dunaju, v Gradcu) ustanovile posebne policijske mladinske urade, ki izdajajo maredbe in oklice v lastnem delokrogu.
Pioitrebi po enotnem zakonitem varstvu mladostnikov je nameravala naša zakonodaja odpomoči že pred leti. Že leta 1903. je socialnopollitioni odsek avstrijske državne zbornice poslancev predložil zbornici v razpravo z a k o n s k i n a č r t o o t r o š k e m delu; v letih 1907. in 1909. je državnozborski klub avstrijskih socialnih demokratov vnovič predložil ta načrt, a predlagatelji niso dospeli z njim deli kakor v odsek, ki naj bi ta zakonski načrt obravnaval. Šele vojni čas, ki je razmere na torišču otroškega dela brezpnimemo poslabšal, je prisilil do njegove razprave v zbornici in šele v zadnjem zasedanju je poslaniška zbornica obravnavala in sprejela ta zakonski načrt.
* Razne tozadevne podatke in pojasnitve mi je prijazno oskrbel tudi g. sodni nadsvetnik Fr. Milčinski, za kar mu na tem mestu izrekam najprisrčnejšo zahvalo. Flere.

Leta 1907. je bil predložen obem avstrijskim državnim zbornicam v obravnavo zakonski načrt o skrbstveni v z g o j i, (Fiirsiorge-erziehuingisgesetz), leta 1908. pa zakonski n a č r t o m 1 a d i n s k e m kazenskem pravu. Oba sta se po nekaterikratnih obravnavah od posebnih komisij izgubila v odsekih ter čakata še danes rešitve. Ker imamo zdaj za vsa področja ustanovljeno ministrstvo za socialno skrbstvo, ki hoče »dati zgled z uvedbo svežega duha v upravi«, smemo upravičeno pričakovati, da pridejo kmalu v razpravo vsi ti načrti ter tudi injlihova zakonska proizvedba sledi prav kmalu sprejetju zakonov.
Mladinskemu svetu pri ministrstvu za socialno skrbstvo se je nedavno predložil v prevdarek še načrt nadaljneigai z ako n a o skrbstvu za p o t r e b n o m 1 a d i n o (J ugendscbu tzgesetz), kii pride potem seveda tudi pred državnii zbor. —
H sedi! a zakonov, oz. zakonskih načrtov ne navajamo dobesedno, marveč podajamo v naslednjem le poglavitne določbe in načela iz n;iih. 1. Z a k o n o o t r o š k e m del u.
Za otroško delo se smatra vsaka plačana ali tudi ne poseibe plačana redna uporaba manj kot 14 let starih otrok za delo. Za otroško delo pa se ne smatra ono delo otrok, ki ga opravljajo izključno v svrbe vzgoje ali pouka; dalje ne ono, če se nalaga otrokom posamezno delo, kakor tudi ne ono, ki se lastnim otrokom naloži kot kratko delo v domačem gospodarstvu. Kjer pa govori zakon o uporabi otrok, se razumeva pod to uporabo otroško delo. — Zakon govori o lastnih iin tujih ot rokih. Pod lastnimi razumeva one, ki žive s starši ali njihovimi namestniki v skupnem gospodarstvu iin so z. gospodarjem v sorodstvu ali svaštvu do četrtega kolena ali pa so z njiim v razmerju posinovljenja ali varuštva. Vsi drugi veljajo za tuje otroke, kateri se morajo, če se jih uporablja za delo, takoj naznaniti domačemu županstvu, kjer se mora javiti tudi značaj obrata, v katerem .se otrok uporablja, ta uporaba sama in morebitna delavnica. Gospodar mora vaditi o zaposlenih otrokih tekoč zapisnik, ki je poklicanim nadzoro-valnim organom vedno na razpolago za vpogled. Pri poljedelstvu zaposleni otroci se imorajo naznaniti ter vpisavatii šele pri najmanj dveteden-siki zaporedni uporabi. Tudi za edlino poljedelska lažja dela se smejo rabiti otroci od 10. leta dalje, za vsa ostala pa šele po 12. letu. A pri vseh delih se smejo zaposliti le toliko, da pritem ne trpi njihovo zdravje, njihov telesni in duševni razvoj ali celo njjhova nravstvenost in da neovirano lahko izpolniujejo svojo šolsko dolžnost. —
Po gostilnah in sorodnih 'lokalih se otroci sploh ne smejo uporabljati za delo, ravnotako ne tprli javiniih razstavah in prireditvah razen, če so te v posebnem interesu pouka, umetnosti ali znanosti, za kateri slučaj uporabo lahko dovoli okrajni šolski svet po poizvedbi pri šolskem vodstvu.. V katerih obratih se smejo otroci zaposliti, naznani posebna odredba.
Sploh za vsako otroško delo pa se irahijo otroci le podnevi. In sicer miora znašati v poljedelstvu |jn v domačem gospodarstvu čas za nočni počitek nepretrgoma 10 ur pozimi (od zač. oktobra do koncem marca) in 9 uir paleti (v ostalih meiseclih). Za čas nočnega počitka veljajo pozimi ure od 8. zvečer do 6. zjutraj; poleti od 8. zvečer do 5. zjutraj; te ure določijo .s pridržkom postavno določene izmere politične deželne oblasti lahko tudi drugače. V vseh ostalih otroških delih traja nočni počitek od 8. zvečer do 7. zjutraj. — A tudi podne je otroška uporaba za delo časovno omejena; o šol ep ros tih dneh ne smejo otroci delj delati ko 4 ure, v poljedelstvu fa domačem gospodarstvu pa 6 ur; oib šolskih dneh pa le po 3 ure. a nikakor ne neposredno uro pred ali po .pouku. Oib nedeljah lin praznikih (otrokovega veroizpovedanja) je vsako njegovo zaposienje prepovedano, razen pri zelo nujnih poljedelskih in domačih delih, za kakršna sploh tudi prejšnja odredba ne velja.
Denarno plačilo za otroško delo tujih otrok se sme v obračunu porabiti le za stanovanje, obleko, živila in za šolske potrebščine otroka. Da pa se ta zaslužek ne izgubi pri (delodajalcu za to docela ter pride v korist tudi otrokovim staršem, se poziva, naj se taki ubožni starši podpirajo brezplačno z obleko, živili in šolskimi potrebščinami. Prepovedano pa je dajati otrokom za plačilo opojnih pijač, kakor je sploh prepovedano dajati jim o priliki njihove zaposlenosti žganih opojnih pijač in tobaka.
Kdor zaposli tujega otroka (v poljedelstvu pri uporabi več kot dveh zaporednih tednov), mora zahtevati zanj pri županstvu delavska karto. Ta delavska karta se izroči od županstva brezplačno pristojnemu šolskemu vodstvu. Izdaja se najdalj za eno leto, po preteku tega pa se mora prositi za novo. Če ima županstvo ali šolsko vodstvo pomisleke, da bi otroku odkazano delo imelo zanj lahko slabe telesne ali duševne posle -dice, se od delodajalca lahko zahteva, da da otroka1 na lastne stroške preiskati od uradnega zdravnika. Če ta ali šolsko vodstvo spozna, da 'inm delo lahko slabe telesne, duševne ali nravstvene posledice za otroka, se prošnja za delavsko karto lahko odkloni, proti čemur se sme delodajalec v teku 14 dni pritožiti na pristojno politično oblast, ki o tem končno odloča. Delavsko karto hrani za čas otrokove zaposlenosti delodajalec ter jo mora na zahtevo pokazati poklicanim nadzorovalnim organom; po preteku zaposlenosti ali če otrok dopolni 14. leto, jo odda otrokovemu zakonitemu zastopniku ali županstvu. Uvedba delavske karte se'ne dotika določb obrtnega reda o delavskih knjižicah.
Izpolnjevanje predpisov tega zakona nadzoruje politična oblast prve instance. Razen tega se za čuvanje nad otroškim delom nastavijo posebni inšpekcijski organi, v katerih nadzorstvo spadajo zlasti obrati, ki so v njih zaposleni otrodi. Za nadzorovanje otroškega dela, za poročanje mnenj in predlogov pa nastavijo politične deželne oblasti lahko posebne komisije
ja občine ali okraje. Politične oblasti in inšpekcijske organe morajo podpirati organizacije otroškega varstv a in mladinskega skrbstva. Zupan-' stva, šolska vodstva, varuški sveti in obrtni nadzorniki so dolžni, da podpirajo v okviru svojega delokroga vse nadzor ovalne organe otroškega varstva pri izvrševanju njihovih nalog. Učitelji na javnih in zasebnih šolah, zdravniki, organi dušebrižnosti in javnega ter zasebnega mladinskega skrbstva, funkcionarji vseh onih društev in družb, v katerih delokrog spadajo zadeve mladinskega skrbstva v najširšem pomenu besede, so zlasti poklicani v to, da naznanjajo pristojnim oblastem in organom, če . zapazijo, da se kršijo predpisi tega zakona; če jih politična oblast v to pozove, pa so dolžni, da se izjavljajo o otroškem delu sploh in o posebnih .slučajih otroške zaposelnosti. — Če politična oblast izve za pregreške, jim mora odpomoči; odtegne lahko delavsko karto, prepove uporabo otroka ali jo dovoli le pod posebnimi pogoji ter uvede v potrebnih slučajih kazensko uradno postopanje.
Prestopki predpisov tega zakona se kaznujejo, v kolikor niso podvrženi po drugilr zakonih strožji kazni, od političnih oblasti z denarnimi globami do 1000 K ali z zaporom do treh mesečevi protizakonita uporaba lastnih otrok z ukorom, pri otežkujočih okotoostih z denarnimi globami 'do 300 K ali z zaporam do 14 dni. Kdor napeljuje k prestopku tega zakona ali pri njem sodeluje, se kaznuje kakor krivec. Kdor se pregreši, proti temu zakonu, mu politična oblast lahko odvzame pravico začasno ali za vedno zaposlovati tuje 'otroke. To zaposlovanje pa prepove lahko tudi osebam, ki jih je obsodilo ali sodišče zaradi kaznjivih dejanj proti nravnosti, zaradi oškodovanja mladoletnih in mladoletnikov, ali pa obrtna •oblasit zaradi protipostavne uporabe ali obravnave otrok. O vsaki kazni po tem zakonu se obvesti varuška otrokova oblast. Denarne globe po tem zakonu se stekajo v občinsko blagajno kraja, kjer je kaznovani, ter se porabljajo za svrhe javnega mladinskega skrbstva.
2. Z a k ons,ki načrt o skrbstveni v z g'0 j i.
Skrbstvena vzgoja je vzgoja pod javnim nadzorstvom v pripravni družini ali v vzgojeivališču na javne stroške. Povod za tako vzgojo je ali v zakrivljenju staršev, kadar povzroča slabi vpliv staršev mladostnikov , nastopivšo ali grozečo zanemarjenost, ali v razmerah mladostnikovih, kadar zapada zaneimarjenju vsled pomanjkanja ali neuspešnosti vzgoj-. nega vpliva staršev, drugih vzgojiteljev ali šole, ali vsled življenjskih razmer, v katerih raste. Ker se zanemarjenost dostikrat pokaže s tem, da se izvrši kako kaznjivo dejanje, je lahko tudi to povod za uvedbo skrbstvene vzgoje. Skrbstveno vzgojo načeloma določa skrbstveno sodišče; kajti skrbstvena vzgaja pomenja omejitev roditeljskih pravic, kar .je pravica varuške oblasti. Pogosto pa je pozvan za odločitev o skrbstveni vzgoji tudi kazenski sodnik. Njegova odločitev se ne razlikuje v niče-
mer od one skrbstvenega sodišča. Skrbstveni vzgoji namenjeni zavodi so pač ločeni ipo starosti iin spolu, po fizičnih in duševnih posebnostih gojencev, ipak iimajo vsii enoten smoter: da vzgoje gojenca nravstveno, versko in državljansko, da umu nudijo dovoljmi pouk, ga navaja jok dejalnosti, potrebni mu za poznejše življenje, ter pospešujejo njegov telesni razvoj.
Zavodi so ie vzgojevališča, ne pa poboljševaluioe. Sedanje paboljše-valnice se sicer Jahko tin naj se tudi uporabijo za skrbstveno vzgojo, a prilagoditi se marajo docela vzgojnemu načinu drugih zavodov, V krog skrbstvene vzgoje se pritegnejo tudi vzgojevališča, ustanovljena in vzdrževana od zasebnih družb; nadaljne zavode morajo ustanoviti dežele, ozir. Okraji ali občine, zlasti one, v katere se oddajajo v skrbstveno vzgojo po pravoireku kazenskega sodnika, priredi država. A vzgoja v zavodih ni edina oblika skrbstvene vzgoje, marveč se računi s tem, da se mladostnik čiimpreje odda pripravni družini, ali če je že dovolj star, v uk ali na delo. Le da ostaja gojenec tudi 'nadalje še pod javnim nadzorstvom ter se vsak hip lahko zopet prevzame v zavod. Sploh obstoja prli voiitvii vzgojnih metod največja svoboda, če obeta nadzorstvo v domači' družini uspeh — zlasti, če je zagotovljen obisk dnevnih zavetišč in podobnih varovaiišč — se poizkusi lahko tudi to sredstvo skrbstvene vzgoje.
Postopanje pripada prostovoljnemu sodstvu; vse potrebne poizvedbe se doženejo uradnim potom. Potrebne pobude dobiva skrbstveno sodišče od oblastni, kazensko sodišče iz podatkov kazenskega postopanja. Kazen tega je vsakdo upravičen, da naznanja skrbstvenemu sodišču o na-stopivšeni ali grozečem zanemarjenju mladostnika oM mladoletnika. Skrbstvenemu sodišču se za podporo pri njegovih različnih nalogah, zlasti za nadziranje v družinah, dajo na razpolago zaupne osebe, tako imenovani oskrbniki (Fiirsorger). Proti odločitvi skrbstvenega sodišča se lahko pritoži, a mladostnik sam se lahko poslu/.i tega pravnega sredstva le, če je dopolnil že 16. leto.
Izrek skrbstvenega in kazenskega sodišča se omejuje na odreditev skrbstvene vzgoje. Skrbstveno sodišče nima pregleda o vseh danih možnostih, kjer se mladostnik lahko nastani, obenem pa je proizvedba skrbstvene vzgoje le upravna zadeva, zato skrbstveno sodišče lahko le da svoj nasvet in se izreče za najprimernejši način izvršitve. Ta sama pa pripada deželni komisiji (ali narodnostno urejeni brez ozira na deželne meje) ki obstoja iz političnega uradnika kot predsednika, drugega u-radnika tega oblastva kot poročevalca, sodnika določenega od deželnega nadsodišča in dveh zastopnikov deželnega odbora. Deželna komisija si privzame lahko še enega šolnika in enega psihiatrično, izobraženega zdravnika, posluževati pa se sme tudi v deželi obstoječih organizacij o-troškega varstva in mladinskega skrbstva. Kazensko sodišče izvrši mladinsko skrbstveno vzgojo lahko samo, če je to mogoče v državnem za-
Frančev: O. Seinig in njegov „drugi" vzrok.
145
vodu, drugače pa se tudi to sodišče obrača do deželnih komisij. Po 18. letu se nedoletniki več ne oddajajo v skrbstveno vzgojo. Navadno sploh ni dovoljeno ogroženega mladostnika takoj vzeta iz njegove okolice, a če se pokaže zato potreba še med sodnim postopanjem, se vendar oddajo v posebne, zato določene zavode. V času, ko so v teh zavodih, se opazujejo tudi telesne in duševne zmožnosti mladostnikov, kar omogoča, da se po končnem postopanju izbero zanje pravilna vzgojna sredstva. Strošku za tako začasno nameščenje se obravnavajo kakor oni za stalno nameščenje. Skrbstvena vzgoja se konča najkasneje z dovršenim 21. letom ali s poprejšnjim vpoklicem k vojakom. Konča pa še tudi, če se je vzgojni smoter dosegel ali če se izkaže, da je to nemogoče iin je nadaljna skrbstvena vzgoja brezuspešna.
Tozadevno odloča deželna komisija, pri skrbstveni vzgoji, uvedeni od kazenskega sodišča, pa skrbstveno sodišče. Na to se obrača tudi v slučajih, kadar deželna komisija še zahteva nadaljevanje skrbstvene vzgoje. Do take prošnje so upravičeni najbližji sorodniki gojenčevi, po dovršenem 16. letu pa ta sam, kakor tudi organiikii neposredno vidijo vzgojo. Da se oblastva brez potrebe ne nadlegujejo, se sme vlagati nova taka prošnja šele šest meseoev potem, ko se je prejšnja odbila; le domača komisija in predstojnik zavoda sta izvzeta iz te določbe. Skrbstvene vzgoje se gojenec 'osvobodi ali brezpogojno ali proti preklicu. V tem slučaju se dajo gojencu posebna navodila teir se mu naloži, da mora naznanjati svoje bivališče; lahko se pa postavi tudi pod skrbstveno nadzorstvo.
V skrbstveno vzgojo se oddajajo načeloma le domači državljani; i-nozemci samo takrat, če določa to meddržavna pogodba. Vsi v to določeni zavodii so pod državnim nadzorstvom, ki prevzema tudi večji del stroškov. —	Dalje prih.
imuni
FRANČEV:
O. SEINIG IN NJEGOV »DRUGI« VZROK.
(Konee.)
S tega stališča šele bomo docela razumevali vrsto šolskih laži, ki so se doslej vsled nezadostne analize napačno obravnavale ter se metale z drugimi na »isti kup«. — Če napademo otroka s prastarim vprašanjem iz raja: »Zakaj si to storil?«, pove tudi danes (kakor svoj čas »stari Adam«) še vedno »drugi* vzrok! — Naravni postopek, včeraj m danes in — jutri isti! Če nam ni povolji, zakaj ga izzivamo?
To dejstvo opazujemo lahko pri posameznikih, pri korporacijah, pri individuih prvega, drugega in tretjega reda, kakor tudii pri celih narodih in pri njihovih govornih organih, njihovih zastopnikih. Kar se tiče zadnjih, nas je poučila zlasti svetovna vojna, da d i p I o m a t i č n e razlage velike dogodke le »utemelje« (ne razjasne!), za te svetovne dogodke tako-rekoč miselne vzroke povedo, najdejo besede ter hodijo poleg njih; tako da so le pelegidoči izrazi človeških možgan, ki morajo vendarle kaj reči k dogodkom, razvijajočim se z naravno potrebo, a ne hodijo popoplnoma vzporedno z ozirom na njihov razvoj, ali kakor pravi Fr. Mauthner: časih za njimi šepajo, časih pa zadenejo tudi vštric. Vse to pa zaradi prevare drugih ali zaradi prevare samega sfebe: vedno pač slišimo iz vsega »druigi vzrok. Zapleteno kovarstvo diplomacije hodi le deloma (z nekoliko histe-reze »šepanja zadaj«) vštric s komplikacijami svetovnega dogajanja. Ker se odigravajo naravna in svetovna dogajanja po zakonu najmanjše mere sil, so spremljajoči, odigravajoči izreki učenjakov in-diplomatov, obojestransko takoreikoč etikete za objektivno se odigravajoče naravne potrebe. Smatrati smemo, da se rabi »drugi« vzrok često le za krinko, ker se je spoznalo, da je prinašalo v vojni (v boju za 'obstanek) zakrinkanje korist; odtod izhaja peter i prevdarna, četudi navadno precej podzavedna uporaba »drugega« vzroka.
Če imenujemo v objektivnem (zunanjem svetu vzajemno delovanje dveh določujočih č i 11 i t e 1 j e v, k i p o d prav gotovimi, več ali manj ptrebnimi pogoji (ki-jih združimo lahko pod imeni konstelacija (stanje) in h katerim štejemo lahko tudi katalizatorje, povzročitelje dispozicije) povzročata relativno novo po stanju današnjega prepoznanja kavzaliteto (causa-vzrok)*, so docela skladni prestopki odsevnega sveta (postopne komplikacije v možganih) postopki logike.
Zanimivo [je, preiskavati, v koliko poslednji prestopki ali pravzaprav stanje spoznanja nazadnje imenovanih postopkov, (logičnih) postopkov v možganih šepajo za objektivnimi postopki v zunanjem svetu. Nadvse zanimivo je nadalje tudi, plaziti se naprej po vzporedni poti, da se znabliti najde, koliko je postaj, ki v resnici so, pa jih mnogi še niso spoznali, zaradi nezadostne analitične vaje. Saj za prav velike dvomljivce se lahko reče: tu ali tam je še praznina. Tušem ali tja še spada ta ali ioni element, ki ga je ta ali oni, ki je vajen, že spoznal, mnogim pa še ni poznan; ali pa'element, ki ga pričakujem tam v čisto določeni obliki; le pazi, prijatelj, ga že še najdeš!
Ta postopek je gotovo izven sugestije; to prizna pri resnem raziskovanju vsakdo, ki se ne boji, naprej prodirati v notranjost, ali pa odklanja, da bi obupal pred koncem. Pravtako pa je tudi izven »za to prikrojenih misli«. Razmerni shema bi bil torej naslednji:	.
* Da označim to razmerje še točneje, ie imenujem gamoiditeta.
s
Frančev : O Seinig in njegov „drugi'' vzrok.
147
Postopki v A organičnem, B neorganičnem svetu in C v možganih.
Ginoid. mati, makrogamet (jmxQng, makrd3 = veliki).
.A. Predniki (starši, gameti [stvaritelji, zakonci od y(if»ica, gameo — vzamem v z 1 konj parentes [roditelji], roditelji, stvaritelji).
B. (Dogodek, postopek). Starejše dejstvo ali vziok.
Postopki premise sklepi.
v možganih: (predpogoji),
I
Android: oče, mikrogamet (tuxQos, mikrds = mali).
Ginoid: causa movens, notranji učinkujoči vzrok.
Android: causa efficiens, zunanji vzrok, dražljaj, povod
Maior (gornji stavek).
Minor (spodnji stavek).
1
Otroci, potomci, »prosti* (potomstvo pri rastlinah in rečeh).
Efektum, učinek, produkt (efekt).
Nasledovanje, konklu-zija, (consecutio, con-seguence).
(	<aisons?
Sledeče (sncccdens), ali boljše: Že narejeno (prolet, produkt, usibvar-cojega »spol« de skraja še nedoločljiv, postane pozneje Milko sper-matid ali ovalurn, oče ali mati, causa efficiens ali causa imovens, splošno; android. Zanimivo bi bilo določevanje genealogij (spolnih slediitev) v n e-organskem svetu. Bili bi to telesni registri, ikijer vsakokratna dobrota vsebine, notranjosti, duševnega, sploh ne prihaja v poštev, se miti ne preizkuša. Plodnost »duha« ima lastno gemeaiotgijo za se. Tu d i v neorgan-skem, v stroju. Imanentne (notranje) duševne vseiblin e (ali po Reim keju; dominanite, duševne pogojnosti strojnega sistema) so komaj da odvisne od telesnih gametov, od obeh causae. Tu je zase ontogenetiški (»raz. •vojno zgodovinski« v prirodopisju) in filogenetiški (rodovnozgodo vinski« v prirodopisju) razvoj. Primerjajmo stoletja trajajoče poizkuse, da se udej-stvi misel (na pr. problem letalstva, parobroda s pOgreški in s skočnimi koraki in s sporadično nastopajočimi geniji).
Najtežje je pri možgankem dogajanju. Preučevati je treba nam neznano v nas s sredstvi analogijskega sklepa. Če gre gamoidni postopek k a v-z a 1 ii t e t e takoreteoč skozi povečevalno steklo, skozi ognjišče naše zavednosti, postane finailiteta (finls - konec). Treba pa je mnogo duševne vaje, če hočemo nastopiti itaka odkrivalna potovanja v lastno dušo: neupogljiva potrpžljivost, sveta vztrajnost, zgodnje vstajanje za dne so pogoji!
Kot končni sad te sestavitve, tega sistema, je treba dostaviti še naslednjo paralelo. — R a z m m o ž i t e v, p r o i z v a j a n j e p r o 1 e t o. v (po gamietah), učinkov, sledilnih prikazov po prastvareh, nasledovanj (pe: nasledkov! katera beseda še ni jasna po svojih rabah) po (ipre-mitirujočih [predidočih] sklepih is e n e g o d i (kakor bi se sodilo na organskem torišču) zaradi variacije (izpremenitve); to smatram le za s p r e m 1 j u j o č i prikaz;' marveč zaradi nove e n e ir g i tj s k e ž i 1 e.*
* Ce- se ne doseže s tem razpravljanjem v marsikateri glavi skraja nič drugega kakor jasno stališče večkrat napačno rabljenih besed v idejskem svetu, v miselskem sistemu, se je doseglo že dosti. Korist pa je, kakor slutijo mnogi, veliko večja.
Tonam zelo živo Jcaže na pr. razmnoževanje diaitomej (vrsta aig). A-seksualno (nespofao) ali z našim izrazom, ikii je še točnejši: a g a m o i d n o (nezakonsko, nestvaritelno) razmnoževanje poraja vedno manjša bitja. Ker pa je potrebna; za nosilca vsake energije in vsakega iz nje izhajajočega impulza gotova snovna nakopičena veličina na vseh višinah, nivoih, mora, ker so energijski impulzi vedno manjši, končno zopet nastopiti (po nekaterih generacijah) g a m o i d n a paritev, s e k su al n ora zm n o ž e v a-n j e. Zelo zanimivo je izsledovati analogne postopke v n ©organskem svetu, čeprav so tu zelo skriti. Moralo bi se dati tu najprej navodilo, priti do njih potom poizkusov, ker se skrivajo ta dejstva za najbolj vsakdanjimi prikazi. Prav t ako zanimivi so, pa še težje je prijeti te, analogni postopki v možganih. V tem okolišu spoznamo, da se koncem koncev narekuje logika od naklonjenosti ali nenaklonjenosti jaza napram premišljevalnemu problemu, napram ogleidovanemu predmetu. Verno-, da pri paroksizmih (mrzličnostih) naklonjenosti, ne le da zadovoljno sprejemamo največje neprijetnosti (bolečino, bolest, grdost), marveč jih občutimo celo prijetne ter so nam dobrodošle. To dejstvo zopet poučno osvetljuje dogodke v zunanjem svetu in sicer najprej oči vidno v organskem krogu in poitem (skrito in težko najdlji-vo) tudii v neorganskem dogajanju. — Tako nastajajo »drugi« vzroki v najgloblji notranjosti iz naklonjenosti, oziroma nenaklonjenosti, iz ljubezni ali sovraštva, iz simpatije' ali antipatije, iz privlačnosti ali odbijalnosti.
Vsa simpatija in antipatija sloni kancem koncev, čemur lahko pritrdimo na pospeševanju ali oviranju celokupncsti ali enega dela iste (A) cd strani B-ja.
Privlačnost ali odbijalnost pa ostane lahko p o d Z a v e d n a kot simpatija ali antipatija, postane pa lahko tudi zave dri a kot ljubezen ali sovraštvo in docela jasno (če se pridruži še razumnost ter se dvigne vse v razsodnost), pogodbeno sklenjena zaveza ali izrazito sovraštvo.
Obe zadnje imenovani stališči se ozirata lahko v različnih slučajih stapnjema na vedno bolj vrednega nasprotnika (na pr. na ravno tako visoko stoječega, duševno in silno enakovrednega, potem tudi na sugestivno lahko vpliv aiočeg^, malo razvidnega, dol do živali, do rastline, do reči).
To je treba pomisliti pri preiskavi le stopnje in vrste stališča!
V splošnem pa moramo priznati, da se dvignemo le tedaj na omenjeno, materijo (snov), če znamo izločevati svojo osebno simpatijo ali antipatijo, če smo to premagali. Takrat, le takrat lahko določimo pravi vzrok delovanja (tudi svojega lastnega delovanja!).
Pri tem ni izključeno, da pozneje spet kedaj lahko vlada in da vlada privlačnost ali odbijalnost.
Poglavitno je, da se godli to zavedno sin da mora iti stališče skozi oči-šče zavednosti. Prej omenjene pospešitve ali ovire A-ja od strani (napram A-tju stopnjema (in 'splošno različno visoko stoječega) B-ja so lahko dušev-
nega, kakor tudi telesnega značaja, estertsko-pJatonsfce ali grobočutne, za-dcvrljujejo. oziir. ovirajo lahko najnavadnejše prehranitbene (ali spolne) potrebe. Ta orel i rani tbena ali razmnoževalna potreba povzroči na socialnem ali gospodarskem torišču najhujše vojne, na katere se je treba danes seveda (če hočejo biti učinkovite) med dvema, približno enakovrednima protivnikoma že dolgo pripravljati. — Če pa objavi kak narod z najvišjega mesta kedaj »drugi vzrok« za svoja dejanja, <je potrebno, da ima ta objava vrsto toži za privesek. Nai pa ponavlja svojo objavo tudi stokrat, ostane vedno le »drugi« vzrok m še ne postane resnica!
DR. IVAN LAH:	-
PATER HIPOLIT IN NJEGOV „ORBIS PICTUS".
(Nadaljevanje.)
128. Zastopnost te arcnye.'
Kateri bolan ležy: ta bolnyk, pusty poklicat tiga arcata, ta pošlata te tepečo žylo inu ogleda to vodo: scalnico. Takrat on zapiše naprej to arcnyo na en lystik, katera se perpravlja od arcnarja v apoteki, kir te areniske rečy v predalcah, v pukšah inu v flašah se hranio, inu je ali enu pytje, ali en prah, ali kuglice, ali pogačice, ali en Iituvar ali en žonft. Enu zinasnu živlenie inu molitov so ta nar bolši arcnya. Ta padar c-ejli te rane inu ture s tiajštrami ali s flaštri.
129. Pokopališče.
Ti mertvi so se nekadaj žgal i inu ta pepel v eni kruglici gori hranil; jny položimo nase merliče v to jamo ali v ta žark. Postavio teiste na mrtvaško paro inu pusle teiste nesti s pogrebskim pranganjam na ta britof ali na pokopališče; od tih pogrebnikov se v ta grob polože inu pokopajo. Ta grob se s pogrebskim kamenom pokrije inu s pogrebskim znaminjam opira. Kadar se ta merlič k pogrebu nesse, se zgone ti zgo-novi inu se ti psalmi pojo inu tu: ta večni pokoy dodejli jim o Gospud inu ta večna luč svejti jim, potem se tu pogrebsku opravilu deržy inu te svete maše bero, debi tih mertvih dušici od terplejnia tih vyc rejše-ne ter izveličajnTe dosegle.
130. Comedia ali v i d e ž n a y g r a.2
Na gledovališeu (kateru je prevlejčenu s tebihi inu pretegnenu s firenki) se ygrajo vessele inu žalostne komedije, v katerih se naprej postavio spomvna vrejdue ričy, kakor ta pergodba od zgubleniga syna inu
'= Ars medica, die Arzneykunst.
3= Ludus scenicus, das Schauspiel.
od njegoviga očeta, od kateriga, po spoznani pregrejhi je on lubeznivu znpet bil gori vzet, kadar se je on zupet na dum bil vernil. Ti komedi-anti ali ygravci ygrajo inu djalio preblejčeni; ta norec ali kartizan špasse dela. Mej temi gledavci ti imenitniii sedje v gosposkim sedežu, ta gmajn ludstvu pak stoyi na placu inu luska z rokami skupaj, kadar mu kaj dopade.
131. Kauklerya.
Ta kaukler dela mnogitere ogleda vrejdne igre skuzi hitrust inu vgibičnost tiga života, on hodi po rokah ali skače skuzi obroč, včassi on pleše v seme oblejčen ali šemast. Ta taška ygravic kaukla inu igra s te kauklerske taške. Štrikaplessic hodi inu pleše po štriku inu deržy v rokah gvihtno štango inu se obeissi za eno roko ali nogo.
132. Fehtarska junaška šula.1
Ti junaki ali štritovci se za junaštvu skušajo v dvojnim boyu na štritarskim placu štritajoči ali iz (sejkajočimi mečmi ali)2 palašmi ali s ratiščami inu s partisanami ali tessakmi ali z (bodečmi)3 mečmy, kateri na špicah so zavezani, de do smerti neranio, ali z mečmy inu s tollihi skupaj. Ti metavci per Rimlanih, nekadaj nagi inu z oljarn pomazani se eden druziga poprimejo inu se pomujajo inu sylio, kateri bi tiga druziga rnogal na tla perpraviti ali okuli vrejči, zlasti z nogo podbyajniam. Ti pestuvauvci se štritajo s pestmy; enu smejšnu štritanie: namrič iz zavezanimi očmy.
133. Žoge y g r a , žoganie.
V žogalnici ali v žogalni hiši se ygra iz žogo, katero eden zažene inu ta drugi prejme inu nazaj vdari z ragetom, inu letu je enu gosposku ygranie h pogibanJu ali h pretressantu inu tudi to ročnost inu vgibčnost tiga života zadobiti. Ta ballon iz sapo napihnen skuzi to pipo se pod golim nebom s pestjo byje inu pogajna. Žog mojster ali žogalnikar ima skerb čez žogalno hišo. Ti drugi, kateri iz žogo ygrajo se immenujejo žogoygravci, žogauci ali žogabirci.4
134. Y g r a z burfli.5
Z burfli my ygramo ali na več očmy ali my mečemo teiste skuzi en livnik na eno dilico s ciframi (zaznamenovano ali) začerkano ali za-
1 Dandanes komediantska umetnost.
2= palaestra, die Fechtschul
3	V rokopisu prečrtano.
4	Ta odstavek nam kaže, da so že tedaj gojili nekak lavvn-tenis, žogomet itd.
3 leidus aleae = das Brettspiel = igra s kocko
inerkano; inu letu je ena ygra te sreče tib burflavcou inu nepridnih ludy. Iz srečo inn kunštjo se ygra ta dama s kameni na ygravski dilici inu s qvartami od qyartopercov. S kuglicami my ygramo na štokandi, 1 kir sama kunšt velja. Ta nar kunštniši ygra je ta skakomat,2 v katerem ravnu kakor dve vojske ena z drugo se vojskujejo.
135.	Tejk za vadle.3
Ti mladeniči se skušajo za vadle tejkat ali na tim ledu z derssan-jain v dersavnih čevlah, kir se tudi vosio v senejh: ali na pulju si za-znamenovajo en mejnik, kateriga, kateri hoče dobiti, more doseči ali nikar čez preteči. Nekadaj so tejkali ti tejkavci za vadle v šrangah h timu čylu, inu kateri je ta pervi taistiga dotekal, ta je za^obil to hvalo inu to vadlo od tiga vadlavskiga sodnyka. V zdajnom čassu se derže rinke tejki, kir se s to sulico derja na to rinko na mejsti nekadajšniga turneranja, kateru je z navade prišlu.
136.	Otroške ygrače.
Ti pobji v navadi imajo se ygrati ali z majhenimi šniferc kuglicami4 ali mečeoči to kuglo v te kegle na keglišču, ali to kugelco z batieo gnati skuzi to rinko, ali to fertavko z gajžlo okuli gnati,5 ali s pihav-nikam inu iz samustrom6 streljati ali na berglah hoditi, ali na gugalnici ali vuškalnici se majati, inu gugati ali vučkati. /
>
137. K r a j 1 e s t v u inu d e ž e 11 a.7
Veliku mest inu vassy sture eno deželo inu enu krajlestvu. En kraji ali en fiiršt ima svoj sedež v poglavitnim mesti, ti žlahtniki, fray-erji inu graffi stanujejo po tih okrog ležečih gradejh, ti kmetje po vassejh, ti meščani v tih mestih. Na tih čolničovanih ali vožnivih vodah inu cejstah ima ta fiiršt svoje eolske hiše, kir od tih mimu vozeočih inu potujhčio to brodovino, muto inu coll se pogeruje inu terja. -1—1—	(Pride se.)
1 biljar.
3 = šah, šah-mat.
3	cursus eertamnia, Laufspiel.
4	— fernikule.
5	naš „volk'.
B pihavnik Blasrohr, samuster (?) = Armbrust, areus, lok (najbrže bi moralo stati: samnstrelom).
r Hegnum et regio, das Reich u. Landsehaft.
IZ ŠOLSKEGA DELA.
Čaranje na ledu.
(Poizkus vzgojne —- učne slike.)
Med prostim ljudstvom je še globoko vkoreniinjena vera v različne vraže, čarovnije iin čaranje. Brezdvomno je šola in čtivo feudii v tem pogledu že ugodno vplivajo na ljudsko mišljenje, a popolnoma teh praznili ver še ni odstranila. V teoriji vsakdo zamika mogočnost čudežnih dejanj — seveda z izjemo verskih čudežev, o katerih pa tukaj ne govorim — v praksi pa se to zanikanje le prepogosto prevrže v nasprotno. Da je vera v različne vraže po mestih še ravno tako razširjena kakor pc deželi, bo pač vsakomur znano. Vzrok teh žalotnih pojavov leži v človeški naravi, ki vedno koprni za nejasnim in čudežnim, iki najde svoje najgloblje zadoščenje v mistiki.
Seveda nam je biti pri presoji vraž precej previdnim. Ni še vse vraža, kar se nam tudi na prvi pogled kot taka zdi. Za primer naj navedem dva slučaja: prvega iz vsakdanjega kmečkega življenja, drugega iz aktov neke sodnije v Nemčiji. Če kdo položi nož na mizo tako, da je obrnjena ostrina navzgor, ga naš človek takoj opomni, češ: Hudič si brusi kremplje na nožu. Ali je to vraža? Nikakor! Humoristično bi rekel, da je to pedagoško sredstvo v drastični obliki. Otrok si bo gotovo premislil drugič spet tako položiti nož iin da se s tem prepreči marsikatera nezgoda, je jasno. Drugi primer: Po Nemčiji se je klatil pred par leti mož, ki je z zavezanimi očmi natančno oitail vsebino popisanega iin zloženega lističa papirja. Ker je ob enem tudi pnorokoval bodočnost, je bil naznanjen sodniji. Svojo »umetnost« je moral pokazati pred zdravniki, psihiatri, profesorji in duhovniki ; in glej, vsi so sodruijsko protakolirali, da res »vidi« z zavezanimi očrrli in da je vsaka sleparija izključena. Pri vseh poizkusili je pravilno či-tal vsebino lističev, ki so imeli najrazličnejšo vsebino. Zanimivo je med drugim to, da kot matematično neizobraženi ni čital a2 (a kvadrat) temveč a in zgoraj majhna dvojka. Torej znamenje, da je res »gledal«. — Eksiaktna veda naravoslovje mora molče priznati, da tega pojava ne more razložiti z dosedanjimi naravnimi zakoni. Velevažno pri tem je, da povdarjamo z dosedanjimi zakoni. V tem trenutku izgubi cela stvar nim-bus čudeža in postane naraven pojav. Česar ne razumemo, ali si ne znamo razložiti, še nikakor ini čaranje, temveč je naraven pojav, katerega si pcMskušajmo na kak način raztolmačiti. To bi bila forimiula pravila, (kli bi morala igrati tudi v ljudskošolski vzgoji vlago. Seveda, s samimi besedami ne bomo dosegli ničesar. Poiskati sa moramo tiida tukaj za teore-
tičen stavek praktičen primer. Tak primer naj bo sledeča učna slika, kateri bode marsikdo .oporekal, da je teatralska; naj bo, če le doseže svoj namen.
»Kdo je že kdaj videl straili, sploh, kdo verjame na strahove?« vprašam učence in učenke svojega razreda, ki tvori višjo stopnjo. Po razredu za vrši od vseh strani, da strahov sploh ni, da še nihče nikoli mi videl strahov, da je oni ile zadnjič mislil, da je bdi strah, pa je bdi maček, itd. itd. Slab psiholog bi bil, če ne bi znal, da so vse te izjave ie posledice različnih sugestij, ki so vplivale ma Otroke dedoma doma, deloma pa v nižjih razredih. če pa se pojavi le malenkostna profiiisugestija od zunaj, ali pa tudi autosugestija, pa razpade ta kategorični stavek v prazen nič, in deček ali posebno deklica jo drgetaje odkuri pred »strahom«.
»Pa na čarovnike alli ooprnjake vendar verjamete?« Odgovor isti kakor zgoraj. »Ali mislite, da se ne najdejo ljudje, ki imajo čudno moč v sebi, da lahko čarajo ali coprajo?« Otroci me čudno pogledajo. Brez-dvornmo premišljujejo, kaj pravzaprav hočem. Sicer bolj počasi, vendar dobim tudi sedaj odgovor, da ne zna nihče čarati.
»Zadnjič sem nekje videl, kako je k bolnemu otročičku stopila ženska s ponvico v roki. V ponvici so bile različne goreče rastline. S tem je šla trikrat Okoli zibelke ter pri tem nekaj mrmrala. Hotela ga je gotovo ozdraviti. Ta ženska pa je gotovo čarala?« Par učencev se oglasa, da so to že videli. »Prej ste rekli, da ne zna nihče čarati, sedaj pa vidite, da čarajo tudi pri nas«. Učenci so nekoliko v zadregi. Gotovo bi se našel ta ali oni in znal povedati, da tisto čaramje najbrž nič mi pomagalo, a jaz porabim to zadrego za svoj »bluf«.
»V stari knjigi sem čitail tujo besedo, ki ima v sebi tajno moč. S pomočjo te besede in gotovih znamenj je mogoče napravita zelo čudne reči; da, otroci, s pomočjo te besede lahko ccpramo«. Razume se, da sem 'izgovarjal te besede z najresmejšim obrazom in zato je nasmeh, ki se je prikazal na nekaterih ustnicah, zopet izginil. Nihče me ni vprašal, kakšna je ta beseda, pač pa so vse oči vpraševale, kaj pravzaprav hočem. Tako še rne niso slišali govoriti.
»Da spoznate, da govorim resnico, hočem napraviti poizkus. Vendar pripomnim, da se ne sme nihče smejati, sicer izgubi orna beseda svojo čudno moč. — Kdo je že z ledom kuril? Kaj me, to ne gre! In vendar boste videli, da se bo s pomočjo te besede iz leda dvignil plamen. Vzamite si klobuke in robce; iti hočemo k mlaki pred šolo«. Veselo presenečenje! Prvič za to, ker gremo ven, drugič pa zato, ker bo taim najbrž 'kaj zanimivega. —
Mlaka je pokrita z debelo ledeno plastjo, samo tupatam so v ledu beli, okrogli kolobarji, ki so ponekod po vrsti nakopičeni drug na drugim.
Učenci se -postavajo -okrog -mlake, jaz stopim na Jed. »Tukaj imam vžigalice in mož. Prižgati -hočem led. Kaikor -vidite, seveda ne gori. Sedaj pa hočem porabiti ono čudno besedo iin ta--le mož«.
Pradrem z nožem led na takem .mestu, kjer vidim, da se nahaja posebno velik, mehur. S prižgano vžigalico v nokli izgovorim slovesno tatfm-stveno besedo »Akrabarabra«, izmaknem nož in iz nastale špranje se dvigne visok plamen. Učinek pni otrocih je velikanski. Psihologičen proces, ki se v njih vrši, mora tati mad vse zanimiv. Sigurno je do tega trenutka še nadvladovala šolska sugestija: Garati ne zna nihče! A goreči .led jim je bil popolnoma nerazumljiv. N-a obrazih se je izražalo strmljenje, celo strah. Gotovo večina učencev sploh inii po-iskušala tega pojava naravno razložiti, temveč se je taikoj udala sugestiji, da je to čarovnija.
Porinem nož v drug kolobar. »Govorite vsi za imenoj »Akriaba-rabra«. Bolj zamolklo in mesigumo so govorili -nekateri za menoj. Uspeh * je bil seveda sijajen. Samemu sebi sem se zdel, kakor zdravnik, ki obrizgne pri ceplesiju v organizem istruip, a s tehtnim prevdarkam, n-aj obvaruje pozneje telo pred katastrofalno boleznijo. S tega vidika moramo tudi presojati ves »hokus pokus«, ki sem ga vprizoril na ledu. Vse babje-vernosti, vraže i. dr. so več ali manj zvezane s takimi svečanimi ceremonijami. S pr-evdarkom sein jih zato tudi jaz porabil. —
»Otroci, v šoli ste vsi enoglasno trdili, da nihče ne zna čarati; kdo se upa to še se-d-aj trditi?« Nobenega -odgovora. Nekateri se smehljajo, večina -pa je v zadregi. »Ker visi molčite, ste torej prepričani, da znani čarati. Najbrž imate sedaj strah pred čudodelno besedo »Akrabarabra«. Poglejmo sii, kje je pravzaprav gorel led. Tukaj le! Ali je kaj posmojen ? Ne! Manjka ga tudi nič! Tukaj je le špranja, M sem jo naredil z nožem. S špranje priteka počasi voda. Torej je led -predrt. Ta led pa mora biti čudno tanek, da sem ga tako lahko predrl. Praviš, da je samo tu tako tanek, kjer so ti beli krogi. Poglejte, tam imamo tudi take kolobarje; bodite popolnoma tiho!« Porinem nož v led in ga spet izmaknem. Slišati je lahko žvižganje. Kmalu nato se prikaže voda in bela barva Izgine. Otroci so to seveda opazili in mi tudi -povedali. Pri drugem kolobarju sem dal učencu nož iin vžigalice i-n glej, brez čaranja se je prlikazal plamien. Začuden ga vprašam, ali je Izgovoril besedo »Akrabarabra«? Ne! — P-a se ti je'vfc(ijub temu užgal?« — V mladih možganih se je že delj časa svitalo in sedaj je zbruhnilo na dan. Vzhičene glasove prekinem: »V šolo!«
Med potom so se seveda med učenci vršile visokoučene diskusije. V razredu sem jih pošteno pritjel. Nočem vsega tukaj ponavljati, temveč omenim samo, da se je vse osredotočil v stavfcu, da pri čudn-em pojavu nikakor ne smemo misliti na čarovnijo, temveč si poiizkušajmo pojav razložiti naravno. Ge si ga ne moremo razložiti, ie to znamenje, da premalo z-n-amo. Zapomnimo si, da rabijo sleparski ljudje čudne besede, reči in de-
janja samo zato, da bi in as ž njimi premotili iin napravili vtis, kaikior da res; kaj znajo.
»Tudi vi, otroci, ste začetkoma mislili, da gori led zato, ker sem izgovoril besedo »Akrabarabra«. No, sedaj ste gotovo prišli do prepričanja, da lima ta beseda ravno isto irnioč, kakor če rečem »fižol«. Vendar pa si Seme zrnate razložiti, kaj je vzrok, da je iz leda švignil plamen. „0 tem se
hočemo sedaj učiti«. ■—
Nadalje učne slike ne bom razpravljal. Omenim samo, da je močvirni
plin najmočnejši otgljlkovodik (CH4). Posebno v stoječih vodah živi ne-broj mikroskoipično majhnih živalic — takoz-vani plankton —, kli posebno jeseni v ogromnem številu poginejo in padajo na dno. Razvem živalskih teles nahajamo tamkaj tudi pogreznjene rastline, ki jamejo istotako razpadati. Afco se ta razpad vrši pod Istočasnim zadostnim vplivom vode jn zraka (kisika), potem začnejo telesa p r h m e t i. Drugačna postane stvar, ako zrak nima dostopa, kar se posebno takrat zgodi, ako pokrije odmrla rastlinska in živalska telesa plast zemlje. Takrat jamejo telesa t r o h 11 e t i ozir. g ni t i. Pri trohnenju se tvori plim ogljikovodik, ki uhaja skozi mlaj
—	tamkaj lahko dostikrat opazujemo luknjice, ki so podobne vulkanom
—	in vodo ter nazadnje mehurček izgine na površju. Tudi pozimi se to razkrajanje ne ustavli popolnoma, ker je toplota na dnu ribnika vedno plus. Če je površina vode pokrita z ledom, plin seveda ne more uhajati, temveč se pod njim nabira. Ker je toplejši od leda, ga tudi razpušča in zato najdemo često na večjih stoječih vodah, ki so zamrzle, večje odprtine. če pa se ne tvori v tako veliki meri, potem je pod ledeno odejo vjet in mii ga lahko rešimo. Ker je sestavljen iz ogljika in vodika seveda gori. Zanimivo je, da iz naraščajoče in pojemajoče tvorbe močvirnega plina lahko sklepamo na vreme; kajti če pojema zračni tlak, narašča tvorba močvirnega plina.
Po obravnavi močvirnega plina kaže, da sežemo v zgodovino naše zemlje in si razjasnimo nastanek premoga. Proces je isti kakor v ribniku, samo v dosti večji meri. Tudi tam so se tvorili močvirni plini, ki so ali uhajali, ali pa so ostali pod zemeljsko plastjo, ker je niso mogli prodreti. Ker se to razkrajanja venomer vrši, so ti plini dočakali današnji dan, in so kakor gnusen a obenem grozen zmag, ki čuva svoje bogastvo — premog. Pa človek hrepeni po bogastvu in prodira v zmajevo kraljestvo. Toda gonje če zadene na njega. Bogve, koliko rudarjev je že postala žrtev zmaja — plina.--
Tamkaj, kjer otroci že poznajo močvirni plin iin njega lastnosti, je seveda ta vzgojna učna slika nemogoča.	Rudolf Rakuša.
irmnnii
NARODNO BLAGO.
Slovenski pregovori, prilike in reki.
Nabral Fr. Kocbek.	(Dalje.)
Pri malem se začne, pri velikem se jenja. Pri meni je vse enako: ali je svetek ali petek.
Prisiljeno ni nikdar opiljeno. Proti curku se ne more plavati. Proti vodi je težko plavati. Priena gospoda - gospoda po večerji lačna.
Prva (žena) je bila zlata, druga srebrna,
tretja pa še svinčena ni. Prva sreča, prazna vreča. Prva zamera je ITolja ko druga. Prvi dobiček ne gre v mošnjiček. Prvi je sosed, nego oče in mati. Psu daj kost
Pšenico seje, koprive žanje.
Pust gre v Milan, pa no pride leto dan. *
Rabeli je brez usmiljenja. Razšli so se kakor rakova deca. Rdeč je kakor kuhan rak. Reci ali pa sam teci.
Reci, kar hočeš; resnica se preklicati ne da.
Recimo malo, pa pravo.
Tfrkla sova senici: debeloglava!
Repa in korenje, slabo življenje.
Resnica ne pusti ničesar na se obesiti.
Resnica se ne more nikdar z lažjo poljubiti.
Resnični prijatelji so redko sejani.
Ribarija ie loterija.
Robato poleno se brž vname.
Roka roko umije, noga nogo spodbije. *
S;.dje je začelo dozorevati.
Saj nimam četirih rok.
Saj se vse brez truca zanuca.
Sama prela, sama šila', so najlepša oblačila.
Sam delal, sam jel, sam pil.
Sanje so prazne špranje.
Sani je laž, a Bog je istina.
S čim režeš, s tem se vrežeš.
Sebi človek najmanj sveta ve.
'■Si dem let brez duše živi.
-Senca visokih dreves se daleč razteguje.
Se potim, kakor miš v kopi. S hrupom ni nič storjenega. Sila ni mila.
Sit volk lahko čez mejo gleda.
Si židane volje kakor svatje.
S komur sem se rogala, s tem sem se dičila
(množila). S konca jezika se rado zmika. Slušnja dolga šola, draga brušnja. Skušnja je kos preroka. Slab groš več ljudi pozna. Slabo orodje je cesta k zamudi, mojstra
okrade in delavca utrudi Slabo, če treba lovskega psa na lov nesti. Slabo je, kadar se glad za žejo oženi. Sladko je meso polhovo, ali je krhko drevo
bukovo. Slepoti ne pomagajo očala. Slovan — tlačan.
Služila lisica volku, pak je kožuh zgubila. Smola ne pride nikdar satna, tudi ako obišče najvišje glave. Smrdi ko cap.
Smrt nič ne vpraša, po svoje se obnaša. Sinrt vsem skrbem v okom pride. Snaga in red vzdržuje svet. Snaga je Bogu in ljudem draga. Snaga ne sega samo do praga. Sneg božičnjak je železnjak. Sneg ima dostikrat tek. Sobotna prelica, nedelina vodarica ni nikdar prava gospodarica. Sokol leti s perjem, a ne z mesom. Solnce sveti, dež hodi, slepari se ženo. Sosedov hlev ne bi bil pogorel, ko bi ne
bilo tobaka. So si podobni, kakor bi jabolko razpolovil. S prstom kaže, z jezikom pa laže. Sreča dela prijatelje. Sreča je priprostim prava mati. Sreča se ne pusti za nos voditi. Sreča ti pevala na vse štiri strani. Stara kosa navadno boljše reže kakor nova. Star človek je sam sebi na poti. Starega konja ne naučiš Jahati.
Star kozel ima trd rog. Starši nabirajo, sinovi tratijo, vnuki stradajo.
Stoječa voda se usmradi.
Strah ima velike oči.
Strah v malem mestu stoji.
Strast pijančevati je rja. ki zdravje razjeda.
Strela iz višine udari izdajalca domovine.
S starim se novo varuje.
S tujo roko lahko po kačo sežeš.
Suha streha ne kaplja.
Svatje so židane volje.
Svet brez člpveka, nebesa brez Boga.
Svet gre okolu, a solnce po polju.
Svoja doma, svoja volja; tuja doma, tuja
voljaL Svoji k svojim.
«
Se las ne pade z glave brez božje volje. Se zajec rad teče tje, kjer se izleže. Siba čini beli kruh jesti. Škodoželjni nevošljivec je svoje sreče morilec.
Škorpijon sam sebe umori. Skrjanec nizko živi, a visoko Boga hvali. Šla je mačka po salo, pak je vse skupaj ostalo.
»
Ta ima že shranjenega mačka.
Ta jih ima za ušesi.
Ta se je s kruhom stepel.
Ta si lahko poje, kdor prebiva svoje.
Tat ima noč za dan; vest ga skli, da ne spi
noč in dan.
Tat in lažnik sta rojena brata. Tatovi imajo kosmato vest.
Terice pri hiši, sv. Duh od hiše. Težki vozi škripljejo.
1'ežko hiši, ki nima gospodarja, težko vojski, ki nima poglavarja. Težko je tistega voditi, kj sam neče hoditi.. Ti gospod, jaz gospod, kdo bo pa konja, sedlal.
Tiha voda breg spodjeda. Ti je mačka kvas pojedla. Ti meni luč, jaz tebi ključ. Tinteži so vinteži. (Logarska Dolina.) Ti sebi med, meni pa pelin. Ti se ne smeš hvaliti, ampak drugi naj te hvalijo.
Tisti denar je gotov, kj ga človek v pesti drži.
Toliko mora človek usta odpreti, kolikor si.
upa požreti. To so bile — bale. To ti je slano in brez soli. Trdosrčnik bi dal ubogemu kainen za kruh. Trikrat mora imeti človek pomoč, ko se
rodi, ko se ženi in ko umrje. Trudnemu je lahko postiljati. Tudi beseda ubije človeka. Tudi cesarjeva sirota se pozna. Tudi muha konja vpikne. Tudi naša mačka če sala imeti. Tudi pri živini je čeja prva stvar. Tudi Turek je naš bližnji. Tuja zemlja človeka ubiia. Tuji koti so ozki, tuje klopi trde. Tumpast nos je malokakej reči kos, Tužen oni, ki hodi s svojima nogama, a s; tujim razumom po svetu.
(Konec prih.)
m
SLOVSTVO.
Al. Štebi: »Demokratizeui In ženstvo«
ie drobna knjižica, ki jo ie izdala Slov. Soc. Matica med svojimi propagandnimi spisi. Danes, ko-čutimo, kako se preraiamo. ko kažejo vsa znamenja, da vstopamo v dobo. ki bo stavila nove temelje na razvalinah starih, ie vseh kulturnih organizacij prepo-trebna naloga, da potom žive besede, kjer ie mogoče, ali vsai potom tiska raziasnujejo narodu poime. ki jih v srcu že čuti. V nas samih ie bodočnost in kolikor boli nam je
iasna v nas samih, toiiko lažje io bomo oblikovali ter io realizirali. S tega stališča pozdravljamo propagandne spise z zdravim, krepkim jedrom; kot tako pa priznavamo-osnovo, na kateri ie zgrajena ta knjižica, namreč: »V delu. da se uredita javna in domača vzgoia za »pravico do svobode«, je poslanstvo žene v današnii dobi«; ozir. ie »poslanstvo tudi žene«, kaiti »naše ženstvo se mora prebuditi iz apatičnosti, mora biti na iasnem o svojih nalogah, o potu in« cilju, pot in cili pa morata biti realna, pri-
merna stremlieniu vsega naroda«. Tako Drebuieno ženstvo Da mora hoditi skupno z vsemi narodnimi činitelii. da Domaga Dre-skrbeti narodu vzgoio. ki mu ie v prvi vrsti Dotrebna za idealni in realni obstanek. Da na mora zahtevati in tudi dobiti žena v demokratični dobi v prvi vrsti svojih političnih Dravic. pritrjujemo. zakai Doleg »volie za tako delo morajo imeti tudi m o č za to delo«. V dobro štejemo pisateljici. da stoii pri dosegi te moči na docela realnem stališču ter zahteva za ženo ono vzgoio. ki ženi edino pripada. Ne vsiljevanje v moške ooklice. duševni dvig in duševna kultura je smoter, ki mora stremiti do niem ženska vzgoja tako osebna kakor-socialna: drugače se ii pri-oeti. da konča kot delovni stroi. dočim se ii ie obetalo, da postane človek. Pri ženski vzvoii moramo vedno Domniti. da ie njena naivišia zahteva materinstvo v najširšem Domenu besede, zato Da. DriDisuiemo v tei kniižici največjo važnost 4. odst. »Materinstvo«. s katerim se tudi strinjamo. Da naj si bodo v niem zahtevane naloge in zahteve utooistične. Resnica ie namree~.1?ar trdi norveška Desnica Selma Laggrlof. da ie ustanovil državo mož. a dom žena: a kakor brez te socialne naDrave v Dolnem obsegu Domena in moeoča orva. tako ima tudi žena Dravico. da »izvoiuie svobodo v družinskem živlieniu. da si Dribori državljanske oravice. da Domaga razdirati razmere, ki so kvarne razvoju družbe in oosatneznika«. A če Dristavimo. da v Drvi vrsti v krogu materinstva. smo označili tudi svoie stališče. — Knjižico Da. kakor ie drobna. DriDoroča-mo v razmišljanje ter ii želimo, da najde pot do domovini na široko, kakor to zasluži.
Pav. Flerč. Prof. dr. K. Štrekeli: Historična slovnica slov. jezika. — To delo namerava izdati »Zgodovinsko društvo« v Mariboru, ter vabi na subskribciio s posebnim Dozivom. iz kateresra Dosnemamo:
»Zgodovina iezika ie eden elavnih delov kulturne zgodovine vsakega naroda. Tudi nii Slovencih se že davno čuti in se ie že večkrat novdariala Dotreba historične slovnice. Imamo sicer nekoliko poizkusov in
"raziskav raztresenih po raznih knjigah, nimamo pa celotne sl.ke zgodovine našega iezika.	'•
Ti razlogi so vodili Zgodovinsko dru-- štvo v Mariboru, ko se ie odloč lo oosredo-vati. da izide Historična Slovnica slovenskega iezika. S tem večiim veseliem na smo se odločili za izdaio. ker ie historično slovnico spisal priznani strokovniak. Dok. graT ški vseučiliški Drofesor dr. K. Strekeli.	,
Na žalost sicer ta slovnica ni Dopolno-ma dovršena, obsega oa vendar najvažnejša Dosrlavia. Neizmerna škoda bi bila. ako bi delo ostalo v rokoDisu. Znova bi bilo treba obilo truda, ki bi se lahko vDorabil za izboljšanje in spooolnievanie dela.
Kniisra ie seveda znanstvena, a ie društvo ne more izdati kot svoio redno publikacijo. ker orese^a nieeov ožii delokrog in gmotna sredstva. Delo bo imelo pomen za ves naš narod in za vse. ki se zanimajo za slovenski jez.k.
Društvo ie odvisno le od malega števila svoiih članov in nikakor ne zmore samo tega noveea bremena. Tudi Trsteniakovega sklada ne sme rabiti v ta ttmen. ker ie ustanovljen le za obiavlianie arhivalnega gradiva in oodnoro mladih historikov. Da se torei omocoči izdaio historične slovnice, ie potreba izredne pomoči velikodušnih podpornikov in prijateljev.
Obrača se tedai na vsa naša kulturna 5 društva, vse naše denarne •»zavode, na vsa-kesra našega rodoliuba. da pride s svojim Drispevkom na pomoč. Veliki in maihni doneski bodo pomogli društvu, da bo izvršilo to svoio kulturno nalogo in s tem povzdignilo "in obogat.lo našo znanost; sai nam za to iamči že pisateljevo ime.
Delo bo obsegalo 20 do 25 tiskanih pol. Cena se seveda danes še ne more točno določiti. kaiti odvisna bo od oodDor. števila naročnikov in izorememb Dri cenah tiskarskega materiiala. Gotovo oa ne bo Dresegala vsote 10 K«.
Ljubiteljem slovenskega jezika oriporo-čamo. da se mnogoštevilno odglase temu pozivu, ker le tako lahko izide to znamenito delo čimpreie.	Uredn.
	RAZGLED.	
		
TO IN ONO.
Prof. dr. Fr. Kreiči ie obhaial 21. avg. letos 60-letnico svoiega rojstva. O znamenitem češkem učeniaku prinašamo o priliki te-ira iubileia iz njegovega živlienia naslednje: Dr. Fr. Kreiči se ie rodil dne 21. avg. 1858. v Hostinem. Prvo svojo izobrazbo ie dobil
v Noveni Bvdžovu. gimnazijo t>a ie obiskoval v Kraljevem Gradcu, v Litomvšju in v Pragi, kier ie poslušal tudi klasično filolo-giio in filozofijo. Od leta 1879.—1898. ie poučeval kot profesor na raznih gimnazijah, v tem letu Da se ie habilitiral kot izredni profesor filozofije na češki modroslovni fakul-
teti v Pragi. kier ie Dostal leta 1912. redni profesor. Dr. Fr. Krejči ie urejeval — dokler ie izhaial — skupno s prof. dr. Fr. Čadom edini češki filozofski list »Ceska Mvsl«; v založbi »Dčtictvi Komenskeho« ie izdal dozdai 5 delov svoie »Psihologije« in razpravo »Posivitism a vvchova«. Kot zaslužnega učenjaka ca^ ie imenovala svojim doDisuiočim članom »Ceska akademia cisare Františka Josefa t>ro vedv. slovesnost a umčni«. izrednim članom »Kral. Ceska Spo-lečnost Nauk« in častnim članom »Jednota Filosoficka v Pragi. — Kreičiieveča jubileja se ie SDominiala vsa češka javnost med drugimi ie tudi ugledni šolski list »Pedag. Rozhledv« izšel (štev. 7.-8. leta 1918.) kot »Cislo Františka Kreičiho«.	— č.
Fr. K r e i č i i e v šolskovzgoini nazor. V vseh svojih SDisih nastoDa Krejči odločno za svobodno, laiško in brezversko šolo. PreDričan ie o tem. da ima šola svoio vzgojno nalogo le v tem. da vodi učenca k nravnemu živlieniu in tako hkrati k narodu in humaniteti. A ker do nieeovem mnenju verstvo ni neizoodbitni temelj nravnega živ-lienia. izvaia Kreiči docela dosledno, naj se izloči iz naših šol ter se nadomesti na višjih stooniah z moralnim Doukom. a duhovščina uai ima do želii staršev Dravico, da Doleg tega Douka v posebnih urah vodi verske vaie in Dobožnosti. Šola sama Da nai bi se nikakor ne dotikala verskega čutila učenčevega ter nai tudi po učiteliih od nikogar ne teria izpolnjevanja verskih dolžnosti, pač Da brezmadežno nravnost. Taka šola. po-Dolnoma Drosta vsakega cerkvenega vpliva Da se bo mogla s tem večjim učinkom posluževati sredstev, ki so v soelasiu s priznano vedo; s Doukom se dvigne nravni duh. učenci bodo Dolagoma razumeli, da ie človekova cena v nravnosti — skratka:' ne-konfesiiska šola Drestane biti igrača konservativnih in nazadnjaških teženj.
(Ped. Rozhl.)
F r. Kreiči kot a k a d e m i č n i učitelj. Prof. Kreiči orednaša na češkem vseučilišču v Pragi ooglavitno dve stroki: zgodovino filozofije in Dsihologiie. Njegov seminar ie orientirali v glavnem noetiško. Ber-kelev. Hume so temata zadniih dveh let. a tudi Dri Leibnizu. Schellingu in Bergsonu ie bil Dovdarek na Driznani teoriji. Vprašanje aDriorizma iti emoirizma ie znabiti najvaž-neLši oredmet njegovih razprav Apriorizem ima v niem doslednega in prepričanega nasprotnika. Dri Dozitivističnem oovdarku ie njegovo mišlienie samoumevno. Odtod tudi niegovo odklonilno stališče naDram filozofiji Kanta, v katerem mu nedostaia izraz ne le v njegovih orednašaniih. marveč tudi v njegovem Dsihološkem sestavu. Poletni semester ie posvečen navadno moderni filozofiji.
Ouvan. najnovejša teoriia vrednot, filozofija Doslednie dobe. ie tvorila ravno v posled-niih letih temeli nieeovih seminarnih vai. SDloh ie malo seminarjev, ki bi bili tako innogostranski in v izberi obravnavalne s:k>-vi tako oestri. kakor ie Kreičiiev seminar Tu Doslušaš Dravtako o verskih nazorih Tolstega in o filozofskem razvoui pesniških del Vrhlickega kakor o intuicionizmu Male-branchovem. Svoboda. ki io Dri tem dovo-liuie Kreiči Doslušalcem. ie neomeieua. Pridi s čemerkoli, vse soreiema z laskavim pri-znaniem. o vsem posluša in vse ima oovrsti v razvidu. (Dr. D. Pšenčik v »Ped. Rozhl«).
F r. Krejči kot d s i h o 1 o g. Razen mnogih Kreičiiev,ih nsiholoških spisov tvori temeli tozadevnih niegovih raznrav niocovo oetdeluo delo »Zakladv csvcho.lo-g e« (izšlo v letih 1902.—1916.). Kreiči je med Čehi Drvi nastopil s DreDričaniem. da ie Dsihologiia samostojna od filozofije (— metafizike) nezavisna veda. ki izhaiaioč iz neprikritih danih istinitosti. ne potrebuie metafizičnih pojmov za svojo eksistenco ter lahko izhaia brez metafizike, dasi filozofija brez nie nima obstanka. Psihologija sama ie do Kreičiiu dvoina: 1. abstraktna, ki se ozira na obče in splošne zakone z vsemi psihičnimi posameznostmi, 2. konkretna, ki se peča z razdelitvijo duševnega življenja individuov. Metoda niegova ie empirična induktivna in introsDektivna Za psihološki element smatra Kreiči ono stanie zavesti, ki ie zbuieno z zunanio Dobudo ter se sklada z zavestnim obsegom, s čutnim oovdarkom in z motorično reakcijo. Ves postopek ima tri dele: fizični, fiziološki in psihični. Fizični le zunania pobuda, ki vodi k izoremembi v živčnem sistemu, fiziološki ie afekt živcev, ki se začenia z občutom in se vodi do možganov ali do ganglijev, odkoder prehaia na motorično Dot. Psihični korelat tega oostop-ka ie stanie zavesti, pri čemer se razliku-ieio triie momenti: obseg- čutni Dovdarek in sila kot Dsihološki korelat motorične reakei-ie (Dočutka). S počutkom pa se neposredno lahko izvaiaio složneiši psihični znaki na nodlagi trlstranosti. Po metodični sintezi "o-sameznih čutov nastane zunanii prikaz, ori čemer čutni oovdarsk izgubi na svoiem tele-ološkem bistvu. Razvoi tega zunanjega prikaza na tvori nov temeli za čutni Dovdarek. ki daie novemu doimu smer k preištirm doi-mom. V živčnem sistemu ostaiaio namreč rudi sfoonie. ki omogočajo spomin in otetev doimcv. ori čemer stopa vsak dojem v raz-merie s temi stopniami in nastaja tako zopet nov čutni oovdarek. ki se iavlia v reoro-dukciii. Podobno se meniuie motorična reakcija Dri aoerceociii in ori Dredstavlia.iiu in odtod se daio zoDet izvaiati vsi enakomerni Drosti znaki. (Po članku dr. Fr. Še-rackega v »Ped. Rozhl.«).
Fr. Kreiči kotsocioloc. Prof. Fr. Kreiči soada med maloštevilne filozofe, ki so se zanimali za mlado sociološko vedo ter streniili do- tem. da kreneio do nie smer filozofskih naukov, ki iih goie. še Dreden ie postala ta veda moderna. Kreiči ie bil do gotove inere še Drei sociolog, v kolikor prevzemamo v sociologijo tudi narodno Dsilio-losriio Seveda Da se ie oziral tudi na sociološko nalogo s psihološke strani. Vodilni nazori so mu bili Dri tem zlasti teoriie Spen-eeria. Liperta. Tvrola in Meveria poleg La-zarievih in Steinthalovih. a nikdar ni bil brez lastne iniciative Kreiči sam ovažuje študiie o mitu ali za znanstveni oddelek narodne psihologije ali pa za orikaz nrimer-ialne osihologiie. katera se ne omeiuie na posamezne narode, marveč zre na temeljih psiholoških zakonov v kulturi vson narodov na isti razvojni postopek. Seveda, ponekod se tnu ta znanstveni oddelek že krije s soci-o'og!io: drugod pa zooct vsled analize nekaterih družabnih ooimov. na or. verstva, pada glavni povdarek na obliko, v kakršni se poiavlia v družbi, dasi priznava važnost niegovih činiteliev. kakor na pr. pri čutil in niegcvem izrazu: za napačno pa smatra razlago. katera ne zna pojasniti družabnega izraza. čutnega vpliva v liudski družabnosti. Vse to Da dokazuie. kako skrbno se peča z nalogo sociologije. Na istem narodno-psiho-ioškern torišču se suče ori obravnavi narodne ooeziie: do kolektivne — ali boljše: do narodove — psihologije pa ie krenil začetkom svetovr.e voine s svoiim spisom »Pravo existence m a 1e h o n a r o -d a«. Glede narodnostnega pojmovanja se pridružuje Kreiči subiektivremu poiinova-niu narodnosti: Narodnostni čut mu ie rezultat raznih naravnih činiteliev. in pa neobhodno vezan na gotove predpogoje, kakor so domovina, običai. nrav. vera. iezik. dasi so ti Dredpogoii (zlasti iezik) naiprirodnejši znaki narodne individualitete. V kolikor se posamezniki zavedaio svoie pripadnosti k narodu — in ta zavest pripadnosti je niihova naravna dolžnost — v toliko narod eksistira. Zato pa ie potrebno, da se te zavedaio vsi sloii. zlasti oa nižii ki tvorijo iedro naroda. Na tak način poglablia to uvaževanie tudi naše izobraževalne in liudskovzgoievalne smeri. (Po članku J. Krala v »Ped. Rozhl.«).
Prof. Kreiči o verstvu in nravnosti. Po Kreičiiu imaio verstvo, veda in filozofiia, skuoni moment v razglablianiu in SDOznavalnem delovaniu. ki mu ie smoter resnica. Vse troie se med seboi ne razlikuje niti naimani. konflikti nastaiaio le zato. ker se rešuieio niihovi v smotru skupni problemi na različen način; ker ie princip razglabljanja. t. i. način za Dravilno prerešeta-vanie in pretresovanie gotovih poimov pri niih docela različen. To vidimo zlasti pri vedi in ori verskih vprašanjih: prvi služi kot princip sooznavania razum, verstvu pa vera. Pod takimi okoliščinami so Kreičiiu vsi triie imenovani činitelii medsebojno skupni iu mu ie veda vsebina tega. kar vemo vera vsebina tega. kar veruiemo. f i 1 o z o-f i i a Da ie vsebina tega. kar bi želeli vedeti « ne da bi nam bilo- treba verovati. Z e o d o -vina f i 1 o z o f i i e ie za Kreičija zgodovina konfliktov med vero in vedo na idejnem torišču, obenem Da težnia po uravnavi enotnega svetovnega nazora in »dvignenie ideala nravnosti nad sDor vere in razuma«. — Nravnost in verstvo se po Kreičiiu dotikata, a se ne kriieta: v verstvu vidi Kreiči važnega in merodainega činitelia naravnega razvoja v času gotovih dob in okoliščin, ioak mu ie nravnost višia od verstva in le verstvo, ki se nravnosti Dodreia. ie lahko temeljni orincip liudske samovzgoie. (Po članku prof. Fr. Drtina v »Ped. Rozhl.«).
Zračno zdravllenle ietičnih otrok. Švica. ki predniači na torišču šolskega zdrav-ništva. skrbi med vsemi deželami tudi najbolj za ietične otroke. V Lausanni imaio> poseben zavod, kier se krepe slabotni otroci. nagibajoči se k ietiki. z zdravlieniem na zraku v zvezi z gimnastičnimi vajami. Da se ne ovira njihov šolski Douk. ie ta premaknjen na dopoldne, popoldne pa se-zbero ob 2. v ležalnici. kier najprej poči- \ vaio. Ob 3. se prično gininastične in dihalne vaje ter igre. kar vodi posebe za to izobražen zdravnik. V to zdravilišče sprejema otroke šolski zdravnik na zdravniško priporočilo. Na podlagi merjenja in tehtanja trupla zdravlienca pozna zdravnik natančno vsak slučaj ter določa zdravniško-obravnavo. Otroci, ki nočeio redno obiskovati popoldanskega zdravljenja, se izključijo. Skraja se ie vršilo to zračno zdravljenje le poleti, zadnje leto oa že tudi po* zimi.
runu
registrovana zadruga i omejenim jamstvom.
Zadružnik zadruge postane lahko vsak, kogar sprejme načelstvo. Delež 50 K se vplača naenkrat in se obrestuje po 5%.
Vstopnine se plača 2 K,
Hranilne vloge se sprejemajo od vsakega, če tudi ni zadružnik. Obrestna mera je 4 '/»%• Obrestovanje se pričenja s 1. in 16. vsakega meseca.
Posojila se dajo le zadružnikom na osebni kredit po jako ugodnih pogojih.
Informacije pošilja zadruga vsakomur franko, kdor vpošlje 25 h v znamkah. Na prošnje brez vpošiljatve navedenih znamk se priccipielno ne odgovarja.
Zadružni lokal je v Ljubljani, Frančiškanska ulica št. 6.
Uradne ure za stranke so izvzemši praznikov vsak četrtek in soboto od \l?.5. do '/'26. ure popoldne.
Milila gospodarska in kreditna zadruga v [elju
r. z. z o. z.
naroča in plačuje za svoje člane gospodarske potrebščine, časopise, knjige, plačuje zavarovalnino itd. proti mesečnemu odplačevanju. — Sprejema vloge od vsakogar ter jih obrestuje po 4 lh°/o za učiteljstvo že za ves dotični mesec, ako dojde denar vsaj do 5. dne v mesecu, sicer pa od 1. dne prihodnjega meseca. Sprejema tudi hranilne knjižice od drugih zavodov, ne da bi se prenehalo obrestovanje. Posojila se dajo zadružnikom na osebni kredit proti primernemu poroštvu, in sicer proti mesečnemu amortizacijskem^ odplačevanju ali tudi na drug način, ki se določi sporazumno med prosilcem in načelstvom.
— Pet deležev se obrestuje kot hranilna vloga.	—
Zadružni lokal: Celje-Breg štev. 26. Za pojasnila se je obrniti na naslov: Učiteljska zadruga, Griže pri Celju.
Za odgovor je pridjati 20 vin. v znamkah, sicer se ne odgovarja.
Redakcija tega zvezka se je zaključila 15. sept. 1918.
Agitirajte, pridobivajte novih naročnikov za naše liste, ki so :
Učiteljski Tovariš, Popotnik, Zvonček.
Iznova pozivamo vsa okrajna učiteljska društva, naj store svojo dolžnost v polnem obsegu! Vsi na delo!
nA pATM T XZ izhaja 15. dne vsakega meseca v zvezkih in XV/ X U 1 il 1IV stane na leto 6 K, pol leta 3 K, četrt leta ::	1 K 50 v. Posamezni zvezki stanejo 50 v.	::
Za časa vojne izhaja Popotnik vsak drugi mesec.
Naročnino in reklamacije sprejema Zavezin; blagajnik Fr. Luznar-v
--— Kranju. — Rokopise je pošiljati ravnatelju
M. J. Neratu v Maribor, Kaiserfeldgasse štev. 21/11.
Za uredništvo odgovoren: Anton Sterlekar.