Uredništvo : Ljubljana, Tyrševa cesta št. 1?
Naročnina četrtletno 15 Din za pol leta 30 Din za vse leto 60 Din Posamezne številke 1.50 Din
V	zamejstvo celoletna naročnina 90 Din
Ljubljana, 13. avgusta 1937.
Upravništvo: Ljubljana, Tyrševa cesta 1? Poštnočekovni račun:
Ljubljana št. 16.176 Rokopisov ne vračamo Oglasi po tarifu
Tiska Zadružna tiskarna (M. Blejec) v Ljubljani
Sejavci in
Premalo je današnji dan ljudi med nami, ki bi gledali na slovenstvo stvarno in ne iz svojega osebnega stališča, pa naj bo to strankarstvo ali pa čista osebna koristnost. Tudi slovenskim ljudem je slovenstvo dostikrat le sredstvo, sredstvo za razvitek stranke, ali pa celo' sredstvo za dosego samoljubnih ciljev. Poudarjamo, da je tako tudi med slovenskimi ljudmi, ker izdajalcev slovenstva, ki so prodajali slovenske koristi in so slovenstvo hoteli in še hočejo izbrisati z obličja zemlje, ne štejemo med slovenske ljudi, čeprav jih je rodila na slovenski zemlji slovenska mati. Ti izdajalci so med nami tujci, zaznamenovani z Jude-ževim znamenjem, so izobčeni iz slovenskega občestva in se morejo povrniti v slovensko občestvo ie, če z dejanji, ki so močnejša kot je njih greh, dokažejo, da so se skesali in spreobrnili; besede, m še tako slovesne, ne operejo njih greha. Manjka pa, kakor rečeno, tudi med našimi, slovenskimi ljudmi, ki jim je slovenstvo resna stvar in se trudijo zanj, prepričanja in zavesti, da je slovenstvo samo na sebi namen in cil j. Zaradi tega je pri nas vse razbito, vse polno struj in smeri, ki niso zo-Perslovenske, ki poudarjajo slovensko samobitnost in slovenske koristi — uspehov pa nič ali pa
malo.
Mislec človek, ki to razcepljenost opazuje, išče vzrokov za to napako, ki je značilna prav za slovensko skupnost in ki utegne postati za slovenstvo usodna in je slovenstvu jemala že v preteklih časih, notranjo moč. da se ni ubranilo napadov ter se ni v odločilnih trenutkih uveljavilo in doseglo tistih uspehov, ki bi mu po naravnih zakoniti šli.
Od leta .1848. do mirovnih pogodb po svetovni vojni smo izgubili več ko tretjino zemlje in ljudi. Pred 90 leti je šla naša meja še ob Blatnem gradu na Koroškem, Celovec je bil, če ne na zunaj, pa na znotraj, po večini prebivalstva slovenski, Beka J« imela še leta 1848. slovensko večino in v Trstu je bil predsednik »Narodnega sveta« leta 3848. Slovenski pesnik. Slovenija je segala v Benečiji do Čedada. Res je, da je bilo ljudstvo takrat še nezavedno, ampak polje je bilo še naše in je čakalo slovenskih sejavcev, ker si ga še ni prilastil tujec. Prišel je pa že leta 1867. beneški plebiscit in nato leta 1920. koroški, ki sta raztrgala slovensko posest; za koroškim plebiscitom pa čez en mesec še Rapallska pogodba. Prišlo je še preganjanje in zapostavljanje slovenstva v ostalem ozemlju.
Če bi imelo slovenstvo od leta 1848. do svetovne vojne zadosti notranje moči in če bi vsem našim ljudem zadnjih trideset ali štirideset let pred svetovno vojno bil glavni cilj uveljavljenje slovenstva, bi imela na primer Gorica že pred le-om l.)14. slovensko večino v občinskem svetu in
. Y Soriškem deželnem zboru in bi tudi Trst imel ze vse močnejši slovenski značaj, tako da bi bila Londonski pakt in Rapallska pogodba nemogoča. Če bi se bili vsi Slovenci za koroške Slovence brigali vsaj trideset let pred letom 1914. tako kot bi bilo treba, bi koroškega plebiscita sploh ne bilo.
Že z Janezom Bleiweissom se je začela med nami doba, ki je počasi zamorila setev, ki jo je začel sejati krog Žige Zoisa in ki je pognala leta 1848. v »Slovenskem društvu« in takrat ustanovljenem listu »Sloveniji«. Kdor študira natančno gibanje mladih slovenskih razumnikov leta 1848. in prebira tedanjo »Slovenijo«, spozna, da se je takrat, pa mogoče do današnjih cini tudi zadnjikrat. oglasila slovenska misel s tako močjo kot Še nikoli, čeprav je trajalo to le kratek čas in da je pokazalo slovenstvo takrat toliko duševnega kapitala kot ga dotlej in poslej še ni. Bili so takrat ttied nami veliki, pokončni sejavci, ki so pa izginili, ko so začeli z Janezom Bleiweissom nastopati Jia tleh čepeči žanjci. Kolebanje sem in tja, malenkostno obzorje, pa tudi profitarstvo se je zabelo v slovenski politiki. Kar je bilo pokončnih
žanjci
ljudi, so jih bičali na tleh čepeči žanjci, ki so hoteli žeti in so tudi želi še nedozorelo žito, ki so ga vsejali čisto drugi ljudje, slovenski sejavci. In čepeči žanjci so za Bleivveissom razdrli še tisto, kar je ostalo. Začeli so zagrizeno strankarstvo, ne stranke, ki so potrebne in so nujni pogoj za napredek, ampak klikarstvo, ki je tudi v strankah onemogočalo pozitivno delo boljšim in nesebičnim ljudem. Sejavci pri nas niso več mogli sejati, če bi tudi hoteli in če jih je tudi kaj bilo. Eden in menda tudi edini vidni sejavec, Janez Evangelist Krek, je v dobi pred svetovno vojno stal na slovenski politični njivi.
Klikarstvo nikoli ne vidi dalje kot sežejo osebne koristi. Ne vidi splošnosti in se ne briga za koristi občestva, čeprav misli, da vsaj posredno dela za občestvo. Namesto da bi zidalo, podira.
Prav samo iz klikarstva je moglo biti pri nas rojeno izdajalstvo slovenske stvari. Mislimo, da je zadnji in poslednji vzrok izdajalstva, ki ga je med nami primeroma več kot kjerkoli drugod, omejeno in sebično klikarstvo in njegov zarod, po tleh se plazeči žanjci.
Žanjcev, namesto sejavcev, je tudi današnji dan med nami, tudi med slovenskimi ljudmi, več kot je treba. Kdor išče pri tem, ko poudarja slovenstvo, svoje lastne koristi in tišči z rameni proč vsakogar, ki se mu zdi nevaren za njegove osebnostne cilje, čeprav je boljši Slovenec kot on sam, dela slovenstvu škodo. Ni sejavec, je žanjec. Kdor bije brez vzroka in le iz lastnih osebnostnih ali pa strankarskih vzrokov po tistih, ki so slovenski ljudje, onemogočuje in razbija slovensko skupnost in slovensko celotnost, namesto da bi jo ustvarjal, ko je tudi njemu in nam vsem potrebna kot ribi voda. Treba je zidati in ne podirati, treba je pridobivati in ne odbijati. Komur je slovenstvo samo po sebi namen in cilj, mu je vsaka resnično slovenska duša mar in vredna upoštevanja.
Sejavci sejejo zaradi setve same, podžiga jih upanje na prihodnost. Upanje je skrivna moč, ki jih vnema. Sejavci so ljudje, ki jih delo samo veseli, so ustvarjalci dobrin. Povprečniki in pod-povprečniki pa nočejo le ukazovati in delajo od zgoraj navzdol, namesto od spodaj navzgor. Zato stavba, ki jo zidajo od zgoraj navzdol, ne more imeti trdnih podstav.
Koliko slovenskih moči so uničili že v preteklih časih podpovprečni klikarji, ki so pred nami vedrili in oblačili! Vsak talent nima volje in dostikrat tudi ne moči, da bi se pretepal z omejenci zato, da bi smel nesebično in dobro delati za splošni blagor. Stopili so v stran ter umolknili ljudje, ki bi bili sposobni ustvarjati večje stvari kot so jih doprinesli na tleh čepeči žanjci. Današnji dan, ko je slovensko občestvo v taki'stiski in ko mu gre za biti ali ne biti kakor menda nobenemu narodu v Evropi, je pa naglavni greh vsako uničevanje slovenskih ustvarjajočih moči.
Žanjci so najhujša ovira, da nc predre slovenska zavest tako globoko, da bi rodila dejanja. Žanjci so tisti, ki vede ali nevede preprečujejo, da slovenstvo ne nastopa enotno. Žanjci ne bodo nikoli ustvarili slovenske skupnosti, ne bodo nikoli.napravili slovenstva močnega in mu ne bodo nikoli dali prave notranje moči. Že zaradi svoje povprečnosti in ozkosrčnosti ne.
V	slovenske vrste in posebno na njih čelo spadajo pokončni sejavci, ne pa žanjci. Ko bodo po vseh skupinah, ki so vsaj v bistvu slovenske, začeli odločevati sejavci, bo slovenska skupnost in slovenska enotnost hitro narejena, ne da bi bilo treba komu zatajiti svoja druga načela. Slovenstvo bo takrat lahko nastopilo naravnost in z vso močjo, ne pa po ovinkih, kar ne pelje do uspehov. Da izginejo žanjci vsaj z vodilnih mest med slovenskimi ljudmi, zapoveduje tudi nravstvenost. Brez resnične nravstvenosti ne more imeti nobeno občestvo in tudi ne narodna skupnost prave notranje moči, ki edina rodi velika dejanja, ne pa prazne besede!
Koledar dveletke po uradnih obvestilih
(Dalje)
20.2.1936: »Slovenec« izostane. — Imenovani banski svet dravske banovine zaseda. Členi banskega sveta razlagajo želje in potrebe dravske banovine in glasujejo za preračun po predlogu. —
V	Belgradu izide prvič osrednje glasilo 1RZ, »Samouprava«.
23. 2. 1936: »Slovenec« predlaga revizijo zakonov o šolah in učbenikih, zlasti zakona o osnovnih šolah z dne 27.9.1929, ki predpisuje poenotenje in podržavljen je šolskih knjig. V zvezi s tem poroča, da je glavni prosvetni svet sredi junija 1935 predlagal ministrstvu prosvete, naj se »nastavni plan in program« z dne 17. 6.1933 razveljavi in razpis ponudb za enotne učne knjige ustavi, da si pa minister Stošovič tega predloga ni usvojil. Po »Politiki« je minister Stošovič prejšnjega dne v nevezanem razgovoru časnikarjem
o	istem predmetu izjavil, da monopolizacija šolskih knjig ni monopolizacija, temveč tekma pod istimi pogoji. — »Slovenec« in »Jutro« se že več dni prerekata o letnici zakona o osnovnih šolah in učbenikih.
28.2.1936: Po seji vlade sporoči minister dr. Krek časnikarjem, da bo zahtevala vlada podaljšanje pooblastil za izdajo političnih zakonov, ker ugasnejo dosedanja pooblastila z 31. marcem. — »Samouprava« prinaša izviren članek o smernicah in ciljih JRZ, po katerem se sme reči, da je končno zmagala zavest o pravem skupnem interesu vseh plemen našega naroda, da smo lahko zbrani v velikih političnih skupinah ne glede na versko, plemensko in pokrajinsko pripadnost nasproti vsem krizam sedanjosti. Politični zamah JRZ v delu med narodom je grandiozen, to pa velja tudi
o	politiki, ki jo izvaja JRZ po svoji vladi.
1.3.1936: \ kavarni »Negotin« v Belgradu se vrši konferenca J KZ, ki se pa spremeni v shod. Govori dr. Miha Krek v srbščini. JRZ vabi Hrvate k sodelovanju, da stopijo v J RŽ. Svoje delo je začela z geslom: »Proti diktaturi in proti avtokratskim političnim sistemom«. Prvi uspehi se že kažejo. Dr. Korošcu in njegovi SLS so očitali in še očitajo, da je čisto slovenska tvorba, ki ne spada v JRZ in ki tudi nima smisla za jugoslo-venski nacionalizem. To je zmota, Govornik pojasni v krepkih stavkih: »Mi smo Slovenci, a vi ste Srbi. a oni so Hrvati, a u samoj stvari mi smo brača. Svi hočemo biti predani i verni jednome narodnom kralju, svi hočemo ovu zemaljsku celinu. nedeljivu otadžbinu Jugoslavija«. — V Ljubljani im v hotelu »Štrukelj« se nahaja Hodžera in se pogovarja s prijatelji, o čemer bo jutri poročal »Slovenec« bolj »iz l jubezni do kurioznosti, kakor zaradi priznanja resnosti te stranke«.
3. 3. 1936: Načelna proračunska razprava v »nar. skupščini«. Za JRZ govori poročevalec vladne večine poslancev Živko šušič: »Nihče nima bolj pravice zahtevati za sebe monopol državne in narodne enotnosti kot JRZ in njeni pripadniki, ki smo, kolikor nas je, vsi neomajno na črti državne in narodne enotnosti. Še bolje rečeno, stojimo na črti enotne, unitarne države in integralnega narodnega jugoslovenstva ter bomo vedno na njej ostali.« — Nacionalna opozicija jevtičevcev in JNS obstruira že štiri tedne in zaliaja od 26. februarja 1936 dalje le na galerijo. — »Slovenski dom« poroča, da bo prometno ministrstvo odpravilo delavnice državnih železnic v Mariboru in jih premestilo v Kraljevo.
5.3.1936: »Službene novine« objavljajo nared-
Nogavice, rokavice, vsakovrstno damsko in moško perilo, žepni robci, brisače, oglcdaia, ščetke, turistovske potrebščine dobite
n
J
J
ob vodi, biizu Prešernovega spomenika
bo o višini in pobiranju »gledališkega dinarja«, ki se steka iz vse države v Državno hipotekarno banko v Belgradu. — Uprava Zveze Sokola kraljevine Jugoslavije razglaša, da je stalo Sokolstvo vedno daleč od dnevne in strankarske politike, zato pa nespremenljivo in nepopustljivo za narodno in državno mislijo. Tako noče stati tudi v bodoče. Trenutni težavni položaj posameznih sokolskih gnezd je prehodnega značaja, jugoslo-venska nacionalna zavest pa je bistveni pogoj razvoja našega naroda. — Poslanec JRZ Stefan Simič se pritožuje v »narodni skupščini«, da je v vardarski banovini nad tisoč Slovencev v državni službi, medtem ko ni v dravski banovini po njegovih podatkih niti enega državnega uradnika iz Srbije. To enostransko protežiranje Slovencev je proti načelu enakopravnosti. — Minister Cvetkovič poroča na shodu JRZ v Nišu o svojem prepričanju, da soglašajo Hrvati popolnoma z načinom notranje politike, kakršno vodi JRZ. JRZ bo mogla ustvariti najpovoljnojše pogoje za skupno sodelovanje s Hrvati na podstavi širokih samouprav, ki jih bo dala, ko 'bo to potrebno.
V	noči med 5. in 6. 3. 1936: Učitelj in narodni poslanec Arnautovič, ud Jevtičevega kluba, popiva po številnih belgrajskih nočnih zabaviščih na podstavi čevapčičev in žganja v družbi svojili tovarišev. Zjutraj se bo podal težko vinjen na galerijo »narodne skupščine« — on obstruira — in bo imel v torbici poleg drugega dva kilograma kamiličnega čaja.
6.3.1936: Dr. Stojadinovič ima ekspoze o zunanji politiki in o preračunu zunanjega ministrstva. Z galerije ga moti pijani Arnautovič, ki odide z galerije v dvorano, kjer odda tri strele. Poslanci kluba JRZ in vladne večine ga pobi jejo na tla in ga z nekaj krepkimi udarci onesposobijo za nadaljnji odpor. Seja se po odvedbi strelca s torbico kamiličnega čaja nadaljuje in — kakor poroča »Slovenec« — kličejo poslanci vseh klubov: »Dol z morilci, dol z jevtičevci!« Preračun zunanjega ministrstva je spričo teh dogodkov sprejet z vzklikom. — Neposredno za dr. Stojadinovičem
poroča dr. Korošec o preračunu notranje uprave. Njegov ekspoze predstavlja poučen prerez notranje politike. Notranji minister omenja zakone, ki so narodnemu zastopništvu že predloženi. Zastran liberalnejših političnih zakonov misli, da je potrebno ugodno ozračje ne samo v parlamentu, temveč tudi med ljudstvom; takega ozračja pa doslej še ni. Notranja politika se giblje po pozitivnih smernicah: »Niti poližem, niti komunizem, niti anarhizem . Notran ji minister poudarja, da je njegova notranja politika in poslovanje vsakterih organov notranje uprave prežeto z duhom človečnosti in zakonitosti. Kar je treba, da pride, Im prišlo vse pravočasno.
7.3.1936: Vlada dr. Stojadinoviča odstopi ob 11 dopoldne. Že ob šestih zvečer priseže nova, četrta vlada dveletke, v kateri ni več Petra /Ivkoviča; na novo vstopijo v vlado general Marič, dr. Rogič in inž. Gjorgjevič, ud narodnega kmečkega kluba, ki je v Jevtičevi eri po dr. Jankoviču agitiral za ustanovitev kmečko-stanovske države, Dr. Stojadinovič sprejme časnikarje in jim pojasnjuje vzroke odhoda in prihoda novih vladnih udov ob sestavi nove vlade. Na podstavi teh pojasnil bo »Slovenec« jutri objavil uvodnik z napisom »Ozračje je razčiščeno«. Ker je tudi dr. Korošec prejšnjega dne v skupščini govoril o ozračju, je treba počakati na nadaljnji razvoj, da do-
ženemo, katero ozračje je imel »Slovenec« v mislih. — V Belgradu se vrši dopoldne tudi velik shod meščanstva, da izrazi ogorčenost nad streli v »narodni skupščini«. Od vseh strani prihajajo čestitke zaradi uspešnega izida dogodka v »narodni skupščini«.
11.3.1936: Dr. Stojadinovič sprejme poslance JRZ iz dravske banovine in jim sporoči, da je vlada na snočnji seji sprejela njihovo zahtevo in zagotovila v preračunu in finančnem zakonu po-
žačne graditi
trebna sredstva za to, da se lahko normalnotirna železnica Črnomelj—Vrbovško ze v letu 1936/37. Hkrati jih pooblasti, da smejo poslanci to novico objaviti javnosti dravske banovine. — Zamejski listi poročajo, da si je izbral odšli minister Peter Živkovič počivališče v Pirotu. — »Narodna skupščina« sprejme preračun in finančni zakon za leto 1936/37. V preračunu so šie-vilni dodatki in razna pooblastila, ki se tičejo tuni dravske banovine. Med njimi je posebno važen kredit 5 milijonov dinarjev za prizidek ljubljanske bolnice. — »Slovenčev« uvodnik »Pakt s hudičem se udejstvuje...« vzbuja splošno pozornost. izve se, da je senator dr. Angjelinovič napovedal. da bo v teku proračunske razprave v senatu branil odkrito in pošteno tisto stališče, ki mu ga narekujeta vest in čut odgovornosti.
(Nadaljevanje prihodnjič)
D. L.:
Iz poljske
zgodovine
(Nadaljevanje)
Dne 3. maja je kralj razstavil vojake po varšavskih ulicah. Tudi varšavski meščani so prišli s svojimi organizacijami, saj so bili poučeni, da jim nova ustava prinese mnogo političnih pravic. Vse mesto je bilo praznično razpoloženo. V starih lepih narodnih nošah so prihajali poslanci v zbornico.
Maršal Malachovvski je začel v navzočnosti kralja Stanislava Avgusta brati zelo vznemirljive novice, ki jih je dobil od poslanikov z različnih evropskih dvorov. Najbolj so delovale na navzoče novice, da se pruski kralj približuje petersbur-škemu dvoru, da utegne pustiti Poljsko na cedilu, ako bi jo napadla ruska vojska. Potem je prosil kralja, naj pove sredstva, ki bi utegnila rešiti državo. V svojem odgovoru je kralj naglasil, da edino pravilna in dobra vladavina more rešiti Poljsko, a načrt za ustavo je že pripravljen. Poslanci so prosili kralja, naj se načrt ustave prečita. To se je storilo in načrt je bil sprejet z veliko večino.
Kralj je nato prosil sejm, da ga odveže prisege, ki jo je položil pri svoji izvolitvi. Ko se je to
zgodilo, je prvi prisegel na novo ustavo pred krakovskim škofom. Potem so šli vsi v cerkev svetega .Jana, Malachowskega so nosili na rokah, škof je preči tal besedilo prisege, zapeli so T e D e u m , topovi so grmeli. Po vrnitvi so v zbornici obravnavali senatorji in poslanci ustavo — proti jih je bilo prav malo (18) — in jo potem podpisali.
Na seji dne 5. maja se je ustava še enkrat pre-čitala; sedaj so jo pa sprejeli soglasno.
Tako je bila sprejeta po francoski prva ustava v Evropi brez kr v i.
E
Kulturna Evropa jo je hvalila. Čestitala sta Doljskemu kralju k novi ustavi papež Pij VI. in cralj pruski, ki pa jo je pozneje nesramno izdal. Angleži so jo hvalili nad francosko, hvalili Ame-čani. Francozi, Holandci so jo navdušeno sprejeli.
Glavne misli te ustave so tele:
1. Katoliška vera je državna vera, vendar se vse druge razvijajo popolnoma svobodno in so zavarovane.
2. Plemiči (škilita) obdržijo svoje privilegije, novi zakon o meščanih, ki dobijo podobne pravice kakor plemiči, se potrdi. Avtonomija mest se obnovi in se uredi njih pravosodstvo. O kmetih je povedano, da so izvirnik največjih bogastev v državi in kot najštevilnejše prebivalstvo tudi njena največja moč; »človekoljubje in krščanske dolžnosti« kakor »dobro sazamljeni lastni interes« zahtevajo, da se sprejmejo »pod varstvo pravice in državne vlade«. Ako se pomisli, da od leta 1496. ni mogel kmet nikjer tožiti svojega gospodarja, je bil vendar že to napredek, zlasti če se upošteva še mogočost, da se kmet lahko s pogodbo reši svojega gospodarja. Rabota se ne odpravlja, toda v Poljski je vsak svoboden, tudi tujec, ko je prekoračil njene meje, in se sme pečati, s čimer se hoče.
3. Zakonodajno oblast ima državni zbor (sejm), ki se deli v »izbo poselsko« in »izbo senatorsko«. Poslanska zbornica predlaga zakone, ki jih senat potrdi ali pa jih odloži do prihodnjega sejma. Poslanci so z a s t o p n i k i vsega n a r o d a in niso odvisni od pokrajinskih sejmikov. Glasuje se z večino glasov. »Liberum veto«, ta velikanska ne-
Ob velikem slovenskem slovarju
(Nadaljevanje)
jezik je izraz organičnega življenja. Kakor se življenje nikoli ne da popolnoma vkleniti v kake nauke in pravila, tako bo tudi jezik v neki meri zmeraj nedosleden. Iz tega pa še ne sledi, da naj bo nedoslednost pravilo, narobe, samo ima in sme imeti zmeraj izjeme. »Nobeno pravilo brez izjeme«, to geslo je prav v slovnici najbolj doma. Beseda o izjemi že sama od sebe dovolj razločno govori, da je pravilo nad njo.
So nedoslednosti, ki jih je potrdila trajna raba. So pa tudi, ki o taki rabi ne sme nihče govoriti: enkrat se pišejo tako, drugič tako in še to — lahko se reče   zmeraj iz nevednosti in malomarnosti.
Poudarili smo že, da so slovarji in pravopisi v prvi vrsti namenjeni praktičnemu piscu. Ia bo pa zmeraj iskal v njih neke določnosti in doslednosti. Zlasti velja to za slovenščino, kjer je zavladala zaradi raznih stapljalnih prizadev prava anarhija. Kajti tista stapljavščina je dovoljevala nagnesti v naš jezik vse, kar je kak pisarček kje na jugu iztaknil. Prinesla nam je popolnoma nepotrebnih germanizmov, mongolskih in arabskih besed (kolodvor, lopov i. dr.). Ta samovoljnost,-zmeraj roko v roki z veliko nevednostjo, je rodila neopravičljivo malomarnost v vsakdanjem pismu. Malomarnost, ki menda v njej prav Slovenci prvačimo. Saj jc bila za slovenščino dobra vsaka navlaka. Malomarnost pa še nikoli ni rodila ljubezni, dušila je k večjemu še tisto, kar je je bilo. Zato in odtod tisto muljenje našega jezika zlasti v časnikih, odkoder pa vdira tudi drugam, kakor kužna rana.
Ker pa je jezik najbolj bistvena narodna oznaka, pri nas še bolj ko drugje, slabi ta jezikovna površnost tudi našo narodno odpornost.
Kaj je »prava« raba, kaj je »pravo« izročilo? Mejo je včasih težko določiti. Izročilo je dobro in slabo. Pri nas imamo obadva. Eno gre od Trubarja mimo Prešerna do Cankarja, drugo od Vraza čez Ilešiča v našo žurnaljščino. Res pa je včasih strogo mejo težko določiti. Praktičnega pisalca bo poleg znanja ljudskega jezika, ki ga je pri nas bore malo, v prvi vrsti vodilo zaupanje v avtoriteto pisatelja. Ta pa je spet uspeh mnogih netežnih stvari.
Vsekako pa in zlasti glede na posebne naše razmere splošni rabi preveč ne smemo podlegati. Kam bi prišli, če bi ta »splošna« raba bila že kar vodilo. Potem bi mirne vesti sprejeli jugoslovansko žurnaljščino, ki razjeda naš jezik, ga obuboža je in uničuje njegovo izrazitost.^
Sicer pa — zavrgli smo celo Prešernove oblike in besede, če s tega ali drugega stališča niso bde »pravilne«, namreč v skladu z izbranim, uoloee-nim pravilom. Zavrgli smo celo take, ki so bile morebiti pravilnejše v duhu našega jezika, pa je tako zahtevala slovnica, ki je hotela upoštevati vsa narečja. Danes ne pišemo zategadelj na primer več »odlašavcam, sovražnikom«, kakor je pisal Prešeren, če tudi govori tako večina Slovencev in sklanja tako večina Slovanov ter torej o pravilnosti take sklanjatve ne^ more biti dvoma.
Zaradi doslednega zanemarjanja in vničdeva-nja našega jezika od vseh strani se je nekako udomačila pri skoraj vseh piscih tudi dobrih, neka brezbrižnost. Za njimi pa seveda v enaki in še večji brezbrižnosti čeblja jata malih, ki skuša opravičevati svojo nevednost in nesposobnost z napakami dobrih, pa jih pri tem kakopa še stopnjuje.
Aaradi teh naših posebnih razmer bi moral biti vsak slovenski slovarnik ia pravopisnik dvakrat previden. Če sprejme v slovar na primer prilastek »fovš«, ki se ni niti toliko zrasel z našim jezikom, da bi bil sklonljiv, ni prav nobenega razloga, da ne bi sprejel na primer tudi šimfanja ali celo lav-fanja, ki nam ga je prinesla svetovna vojna. In
ogrožanje da je raba uzakonila po ruskem zgledu namesto slovenskega ogražanja? Dobro, ali neuki pismarji, ki pri nas bolj ko kje drugje dajejo »zakone« jezikovni »rabi«, so prav tako sprejeli »obstojati«, ki je tudi ruska oblika. J a jo vendar Pravopis zametuje in sicer po pravici. Pri vsem tem bi še prvič izrekli svoje mnenje, da ni toliko ruski zgled, kolikor nevednost povzročila rabo obeh teh neslovenskih oblik, drugič pa opozorili na posebnost, da Rus sicer res piše ogrožat sja, ob stojat’, da pa izgovarja nenaglašeni o v obeh primerih kot a. In tako imamo- v obstojanju in ogrožanju dejansko dvojno potvorbo. Hočeš nočeš pa zavajajo take nedoslednosti mnogoterega praktičnega pisca v površnost, ki naj bi jo prav slovarji pomagali odpravljati.
#
Zaradi tega pa tudi odobrujemo sprejem stalili ali manj znanih besed v Pravopis. Mar naj zamolčujemo take besede samo zato, ker jih ne poznajo naši pismouki, tisti namreč, ki se uče slovenščine in jo spoznavajo iz pomanjkljivih^ slovarjev in še bolj pomanjkljive časnikarščine. IN e, prav tu je naloga slovarjev in pravopisov, im opozarjajo nanje zmeraj in zmeraj znovega. i\ic ne de,	če	so	nekatere besede manj znane, nenavadne,	in	če	jih	pisci ne uporab jjajo. avno po
slovarjih, zlasti po poglavitnem letersmkovem, je pri nas že mnogo pozabljenih, »mrtvili« besed spet oživelo. Sicer pu kdor je zasledoval razvoj drugih jezikov, na primer nemškega ali ruskega, ta ve, da so danes pri njih besede vsakdanje, ki jih je	pred	leti	poznal samo še kak purističen
slovar.	In	koliko	neznanih mrtvih besed je oživil
na primer za Nemce Englov ponemčevalni slovar »Entwelschung«!
Če liri takem oživljanju navidezno mrtvih besed kdo skoči malo čez plot, nič ne dc. Saj je prav pri nas bistvo tiskane dnevne besede, da )e v dobršni meri zajeta v slabem, tujem zelniku.
(Dalje prihodnjič)
sreča stare Poljske, odpade, enako odpade tudi »konfederacija«, to je različne zveze.
4. Eksekutiva je v rokah kralja in v državnem ministrstvu, ki ga imenuje kralj in je odgovoren državnemu zboru. Kralj imenuje izpraznjena mesta in postane v vojni prvi vojskovodja.
5. Pravosodje je v rokah sodišč prve instance, rekurira se na tribunale.
6. Kraljeva čast je osebno delna, le rodbina se voli. Po smrti Stanislava Avgusta preide kraljeva čast na saksonsko lii.šo; ta je že prej vladala na Poljskem. Kraljeva oseba je sveta. Ker Pa kralj ne more ničesar sam storiti, tudi narodu ni za nič odgovoren. Kralju pomaga poseben kraljevski svet.
7. Ministri so odgovorni s svojo osebo in imet-kom; sodi jih sejni z navadno večino obeh izb. Če
zahtevata dve tretjini tajnih glasov obeh izb izmenjavo kakega ministra, mora kralj takoj imenovati drugega.
8.	Svojo celoto in svobodo brani ves narod; vojska je le iz njega izvlečena brambena moč in narod ji je dolžan plačo in spoštovanje, ker se posvečuje njegovi obrambi; vojska prisega zvestobo narodu in kralju in obrambo narodne ustave.
Že iz teli kratkih podatkov se vidi, da so usta-vodavce navdihovali francoski enciklopedisti in ideje Rousseaujeve. Po veri se govori v njej najprej o treh stanovih, potem šele o vladi, v kateri je izrečno poudarjeno, da izhaja iz naroda. Narod je svoj gospod, on si sam daje zakone in ima celo pravico nadzorovati vzgojo kraljevih otrok. (Čl. IX. in X.)
((Nadaljevanje prihodnjič)
in primerjati. To bi pa morebiti ne bilo dobro — za nacionalizem.
Zato pa je prav, če Nemčija prepoveduje izlete mladine v tujino. In po tej čudni nacionalni logiki seveda ni prav, če hočejo Čehi imeti isto pravico.
„Potvrda o boravku"
Znano je, da imajo obiskovalci tuzemeljskili letovišč in zdravilišč, če se mude v letovišču ali zdravilišču vsaj sedem dni, pravico do brezplačne vožnje po železnici nazaj v svoje bivališče. Da je letoviščar ali obiskovalec letovišča v resnici prebil omenjeni čas v letovišču oziroma v zdravilišču, pa dokaže s pismenim potrdilom, ki ga mora potrditi železniška postaja, s katere se odpelje, zdraviliško ali pa letoviško vodstvo in pa železniška postaja, s katere se odpelje domov. Seveda so pa uradni obrazci za ta potrdila, ki jih je izdalo železniško ministrstvo in so bili tiskani v tiskarni državnih železnic v Subotici, v Sloveniji samo srbskohrvaški. Naslov imajo' »Potvrda o bo-ravku« ter je najprej tiskano besedilo v cirilici, nato pa še v latinici. Take »Potvrde« morajo tudi Slovenci sprejemati in se jih posluževati, ker slovenskih potrdil sploh ni
Zdi se nam, da je precejšnji del obiskovalcev letovišč in zdravilišč Slovencev, vsaj v Sloveniji in v Dalmaciji
Od priznanja k dejanju
Vedno več jih je, ki izražajo zadovoljstvo nad našim listom. Oglašajo se tudi novi naročniki — dokaz, da si misel, ki jo zastopa list, vedno bolj utira pot. S tem so svoje soglašanje praktično potrdili. — Obračamo se še do tistih, ki odlašajo, da store enako. Simpatije so sicer nekaj lepega, ali samo od njih ne živi nobeno gibanje. Treba je tudi žrtev. Stare naročnike in prijatelje prosi™0.*. naj nam pošljejo naslove oseb, o katerih mislijo, da ga bodo naročile, ako ga jim pošljemo na ogled. Kdor se ne misli naročiti, naj list vrne z opazko: Ne sprejmem. Najlepša hvala vsem, ki se bodo odzvali.	Uprava	in uredništvo.
O emigraciji
Angleški obzornik za zunanjo politiko »Fo-reign Affairs« piše:
»Od konca svetovne vojne je pobegnilo iz sovjetske Rusije 1,500.000 Rusov, iz Turčije 1,500.000 Grkov, iz Male Azije 350.000 Armencev, iz Grške 120.000 Bolgarov, iz Iraka 25.000 Asircev, iz Nemčije 115.000 in iz Posaarja 8000 Nemcev. Skupaj okoli 4,000.000 emigrantov. Ta številka je gotovo zelo nizka, ker so nekatere skupine beguncev sploh izpuščene: na primer Madžari, ki so pobegnili pred rdečim, in Madžari, ki so pobegnili pred belim terorjem, Italijani, ki so pobegnili pred fašizmom, in Španci, ki so pobegnili še pod Primom de Rivero. Razen tega je ta statistika nepopolna glede novih emigrantov. Vsaka prizadeta država izkazuje manjše število emigrantov, kakor jih je v resnici, da ne bi prišla v slabo luč pred ostalim svetom, a dežele, ki jih sprejemajo, se ne brigajo natančno za njihovo število.
Značilno je pri tem samo to, da nima niti ena demokratična in parlamentarna država političnih emigrantov. Pred vojno jih je imela samo carska Rusija.«
K tem zadnjim besedam bi pristavili mi:
Značilno je res, a prav tako ob sebi razumljivo. Čemu bi bežali ljudje iz držav, kjer jim nihče ne krati svobodne besede, kjer jih zaradi prepričanja ne vlačijo po ječali, zaporih in koncentracijskih taboriščih, kjer jih zaradi opozicionalnih nazorov ne k on lini rajo, kjer smejo vsak čas povedati svoje svobodno mnenje o vsaki stvari j a v no in odkrito - skratka iz držav, ki so tudi v državljanskem in nravstvenem pogledu svobodne. Čemu bi bežali, ko pa morejo računati na to, da bodo svoje nazore o političnem in socialnem življenju najbrž uveljavili, če ostanejo doma, še več, če se zavedajo, da bi jih v tujini sploh uveljaviti ne mogli, ker bi njihove neosnovane emigracije nihče ne mogel razumeti.
A prav zato je popolnoma naravno, da beže neodvisni, svobodni duhovi iz nedemokratičnih držav. Kajti doma jim ni dano, da bi svoje mnenje samo povedali, kaj šele mogli uveljaviti. Še več, prav zaradi svoje duhovne neodvisnosti, zna-čajnosti in nepodkupljivosti so stalno ogražani v svoji osebni svobodi, v svoji tvarni 'biti, če ne celo na zdravju in življenju. Če hočejo torej sploh delati za svoj narod po svojem prepričanju, jim ne kaže drugega, ko da gredo v zamejstvo in tam delajo zoper vso tisto nizkotnost, ki se zbira okoli samosilstva.
Zato pa pomeni emigracija zguboi Irazumsko in nravstveno visoko stoječih ljudi, v bistvu torej najboljših državljanov. ln zato je tudi vsaka protidemokratična vladavina nesreča za narod, ki se mu je obesila na vrat.
Opazovalec
Enega dansko-norveškega jezika ni več
Splošno se je štelo doslej, da imajo Danci in Norvežani en jezik. V tujih jezikih niti ni bilo slovnice, razen za skupni dansko-norveški jezik. Vzrokov za to navidezno jezikovno enotnost je bilo več. Predvsem politična in kulturna odvisnost Norvegije od Danskega. Seveda pa tudi velika sorodnost obeh jezikov. Saj prehajajo ob jezikovnih mejah vsi trije skandinavski jeziki, torej ne samo danski in norveški, ampak tudi norveški in švedski drug v drugega v prehodnih narečjih.
loda tudi ta na videz enotni knjižni jezik ni mogel uničiti norveške narodne zavesti. Ko je Norveška dokončno razdrla zvezo s Švedi, se je začela bolj in bolj zavedati tudi svoje jezikovne samostojnosti. Nekaj časa so še grmeli razni »državotvorni« zoper ta jezikovni separatizem. Pa ni nič pomagalo: življenjski razvoj je šel svojo pot, tisti razvoj, ki išče kulture v razlikovanju in razvitju osebnosti in posebnosti, a ne v topem izenačevanju in enakoličju, tej smrtni klici za vsako višjo kulturo.
in tako je šel razvoj samostojnega norveškega jezika svojo naravno pot. Še za časa zveze s Švedi, leta 1885., je bil norveški »deželni jezik« (lands-maal) priznan kot enakopraven danščini, od leta 1892. se je poučeval v ljudskih, od leta 1910. dalje tudi na višjih šolali.
1 etošnjega julija pa je predložila norveška vlada državnemu zboru zakonski predlog, ki naj bi drž avni jezik dokončno norvegizlral. Seveda se že bije hud boj za in proti v javnosti, v časopisju, tudi med politiki. A seveda prav tako ni nobenega dvoma, da bo zakon sprejet.
Vseli Norvežanov je za dobra dva in pol milijona. Razume se ob sebi, kako sedaj razni enot-niki in umsko okrepeneli ljudje svare pred jezi-kovn im »separatizmom«, češ da se bo norveški narod z njim po nepotrebnem osamil in zgubil svoj pomen, ko pa je tako neznaten in majhen. Sicer pa kaj bi naštevali razloge dansko-norveških »edinstvenikov«: v naših jugoslovenskih nacionalnih listih jih vsakdo dobi na pretek do pičice P°dpbnih, pa seveda tudi takih še bolj neumnih.
N
°r veža ni sami zaradi tega nimajo nobenih j
skrbi Kajti oni vedo, da pojde zaradi tega njihova kultura bolj med ljudstvo, torej bolj v globino, kar je navsezadnje zadnji pomen in' namen vsake kulture. Vedo tudi, da ni zadnji vzor človeštva količina> ampak kakovost. A kakopak tudi vedo, da skupnost z Danci ne bi mogla dati količine, ker so Danci le malo večji narod — nekako za dobre tri iu p0} milijona jih je — da pa bi jim utegnila ce že ne vzeti, pa vsaj oslabiti kakovost.
te spakedranke lepe slovenske izraze: torbice, ko-lonjska voda, naročniki itd. S tem sem navedel le majhen drobec spakedrank, ki ne kazijo samo jezika, ampak so tudi smiselno napačne. V Zagrebu so že pred leti začeli s čiščenjem jezika na javnih napisih s pomočjo občine — mar bi pri nas ne bilo kaj takega mogoče?	K.
Atentat na slovenščino
Tako smemo imenovati slovenski prevod Esad-bejeve knjige o zadnjem ruskem carju (Nikolaj II. Sijaj in padec zadnjega carja. Maribor 1936. Prevedel Pavel Pirin. Založba Piramida. Natisnila »Mariborska tiskarna«. — 328 strani.)
S tem prevodom je g. P. P. ubogo slovenščino grdo posilil. Del odgovornosti moramo naprtiti založbi, ki piramidalne slovenščine niti opazila ni; korektor navedene tiskarne pa je^ menda kar obupal, ko je moral brati to eksotično slovenščino.
Dvakrat je prevedel g. P. nemški gefiirchtet z deležnikom bani »bani mužik« (str. 211.) = »der gefiirchtete Muschik« in »banega krojilca usode« (92) = »den gefiirchteten...« Mužik, ki se ga plemiči boje, vendar ni ban, kakor uspeh, ki se ga veselimo, ni vesel jen! Od glagolov kričim, kažem, plešem, raztresem je napravil P. deležnike kričač (214,18), kazoč (252,183,31), plešoč (180), raztrešči) (75); še hujše je »češčeče vdano postavo« = ehrfurchtsvoll (112). od častim. »Oploteno dvorišče« (310) za »umzaunter Hof« naj bo = ograjeno dv.; »opolnomočen« (324) je jugoslovenarski posnetek nemškega bevollmachtigt (sl. pooblaščen)! Ker je P. z jugozahoda Slovenije, imenuje princeso Alikso na strani 57. vnukinjo kraljice Viktorije. na naslednji strani pa nečakinjo isie kraljice (laščina ima za oba pojma isto besedo: nipo-tina). Nemški stundenlang in drei Tage Iang prevaja P. »ure dolgo« (230) in »tri dni dolgo« (323). Namesto določne oblike piše pri pridevnikih nedoločno: ta samoten starec (31), ta skrivnosten obraz (94), ta idealen oče (28) itd. Roko neke ranjenke imenuje »ranjenčino roko« (260), kar je sh. Začuda (26) ni niti sl. niti sh. (sl.: čudno, sh.: začudo!) Glagolnik odpret je (34) je barbarski, tako Judi: vlak se je odpeljal (314), bolezen se je povečala (236), k vladanju obsojen (88), peza (88) 'it. peso = teža, breme!), telesna večjost (247) (isti \ bi pisal tudi boljšost, Iepšosf, širšost) i. dr. —
Vsak zaveden Slovenec naj bo naročnik »Slovenije"!
„Očistite jezik peg!“
Kadarkoli prebiram po ulicah razne javne napise, vselej se spomnim pokojnega Vdovica, ki je tako vztrajno klical: »Očistite jezik peg!« Klical je zaman, kakor to lahko opazujemo db vsakem koraku kjerkoli. Poglejmo na primer napise na brivskih delavnic. Tu stoji: Trajno kodra-'■ ., eP° bi pogledala dama, ki bi zjutraj sedla, I-i i'e*'^a bi.zvečer še ne bil gotov. Trajno ko-
i	U i. ,^e sliačen prevod po nemškem »Dauerwel-len«, ‘ir pomeni trajne kodre, ne pa trajno ko-dranje. tavilno bi bilo: Delamo trajne kodre —
trajni 0( 11 ~ kodranje z vodo, na paro, električno kodranje itd -Jčesto se vitH fluli napis;
Izdelovanje tega m. tega domačega izdelka. Izdelki SO že izdelani in jih m treba šele izdelovati. — Pogosti so tudi drugi napačni napisi, kakor: taške, Kolinjska voda, abonenti 'itd., d asi imamo za vse
Uspeskij sobor (cerkev Marij, vnebovzetja) je P. popačil v »Uspenskega katedralo« (13), misleč, da je U. kak priimek! »V Aničkovi palači« (24) je nemogoče, ker je bil lastnik Aničkov. Nemško je: ležem k počitku (80) (sl. počivat, spat), čakati na carja (16), tožila je čez sinaho (93), izgledal je kakor opomin (215) itd. Kdo pa še piše preč (61, 226), sinaha (93,85), palčica (15), nam. proč, snaha, paličica? P. rabi dovršne glagole namesto nedovršnih in neprehodne nam. prehodnih, medtem ko se je oznanil razglas (24), da bi mogla diktatura zatemneti blesk (187).	J.	Koštial.
Dvojna morala nacionalizma
Nemška država je povabila 5000 nemških šol-v..	.°^r°k iz severne Češke, da pridejo v Nem-
čijo in si tam »odpomorejo«. Precej prijemljivo je to vabilo: nemška nacionalna propaganda.
Češko-slovaška republika seveda nima ne želje ne volje, da bi dola priložnost za odtujevanje lastnih državljanov. Zato je ta pohod v velikem prepovedala.
A v nemških listih se je čez noč naredilo silno ogorčenja. Češkoslovaška vlada da ne privošči nemškim otrokom niti, da bi si odpočili. In tako naprej.
Kar pa štejejo Nemci za dolžnost Češke, da namreč mora dovoljevati take izlete svojih mladih državljanov, tega ne dovoljujejo Nemci svoji mladini. Prav te dni priobčujejo nemški listi službeno povelje vodstva Hitlerjeve mladine. To povelje prepoveduje izrecno vsako potovanje nemške mladine v zamejstvo brez dovoljenja vodstva Hitlerjeve mladine, pa če ti pripadajo tej mladini ali ne.
Kajti ta mladina bi utegnila zunaj kaj videti
Širite naš list »Slovenijo"!
Mali zapiski
Prepovedani časopisi
Državno pravdništvo v Zagrebu je prepovedalo prodajati in širiti tele časopise:
1. št. 3 mesečnika »Kultura«,
2. št. 2 mesečnika »Putokaz«,
3. št. 1 lista »Naš Vjesnik«.
Jugoslovanska cerkev
Dunajski ilustrirani tednik »Wiener Bilder« je priobčil ob smrti srbskega patriarha Varnava njegovo sliko. V besedilu pod njo pa piše, da je umrl poglavar jugoslovanske cerkve (der jugoslawi-schen Kirclie). To besedilo spričuje samo, koliko zmešnjave so naredili jugosloveni s svojim edinstvenim naukom. Kajti Jugoslovani so vendar ludi Slovenci in Hrvati. Tem pa ni znana nobena jugoslovanska cerkev, kakor tudi sicer ne večini jugoslovanskih državljanov. Varnava je bil pač samo patriarh srbske cerkve. Lahko bi se še tudi in pravilno reklo, da je bil poglavar jugoslovenske cerkve, kar je v bistvu isto.
Dobro nam gre Slovencem
Pod nacionalnim unitarizmom gre Slovencem najslabše v vsej državi. In še zmeraj na slabše gre. Lanskega junija na primer še nismo imeli nobenega konkurza. Letos jih imamo že kar pet.
V	vseh ostalih pokrajinah jih je bilo pa v tem mesecu samo devet. V enakem razmerju bi jih moralo biti v vsej državi sedemdeset. Ali če stvar zaobrnemo, bi v Sloveniji ne smelo biti niti enega,
Janez Kocmur:
K Tumovim spominom
(Nadaljevanje)
So trenutki v življenju, ko nas zapusti sleherni čut za časovno in prostorno razsežnost, ko planejo pred nas v drobcu sekunde cela razdobja z vso svojo vsebino. Tedaj šine mimo nas ko blisk iz temine vsa naša preteklost tako živo, kakor da jo vnovič doživljamo. To ni misel, ki je odvisna od naše volje, to je kakor resnica sama, ki je nekoč bila in se nam je vtisnila v spomin. Naj bo to vest ali karkoli, njen pojav je vedno tako nenaden in silen, tla obstane pred njo sama misel kot strmeč gledalec.
Nekaj podobnega se mi je zgodilo, ko smo se znašli pred mrko palačo s Črnim kabinetom. Skozi misel mi je šinilo v trenutku vse, kar sem bil nekoč slišal o teh skovirskih gnezdih. Prevzela me je tesnoba, ko da stojim pred smrtno celico, ki bo zdaj zdaj iz nje stopil jetnik v mrtvaški srajci. Temna sivina zidov se je skrivnostno spajala z nočnim mrakom v nedoločno pošastne obrise. Visoka okna so trudno medlela nalik prežečim očem gladne zveri, ki duha bližino gorke krvi. Bilo mi je, ko da strmim v drob groba, ki v njem vrta in gloda masten črves po ostankih ugaslega življenja.
Tu notri se torej bije druga bitka, neslišna našim ušesom in nevidna našim očem; bitka, ki se o njej ne izdajajo nobena uradna poročila. Tu se stekajo neštete niti, sem se izliva mreža kanalov iz vseh delov sveta. Za tem zidovjem se sklanja množica glav, napenja stotine možgan, bliska goizd kraguljskih oči na sleherno črko, črvi glodajo in rijejo po pismih in ovitkih, knjigah in časopisih. Mnogi košček papirja ima tu vrednost, ki je ne odtehta nobeno zlato.
Retorte in kemični hlapovi, drobnogledi in žarki, tehnika z vsemi svojimi odvejki, matematika, znanje jezikov, vse je tu v službi vojne, ki naj prepreči razpad tisočletne monarhije dvoglavega orla. Mnoge skrivnosti prihajajo od tu razodete na mizo stožera, mnoge končajo na vislicah, druge na bojnih poljanah. Najmanjše razodetje lahko razgiblje cele armade, reši deset in sto tisočem življenje, lahko jih pa tudi požene v gotovo smrt. Kdo ve, koliko in kakšnih usod se je že tu odločilo in koliko se jih še bo! In koliko jih še trepeče na tenki nitki golega naključja! Še lahko spremeni zgodovina svoj tek, zadnji hip, tik pred dvanajsto uro, ki že udarja. Vsaj tako se zdi; saj varnostni aparat dela s polno paro, kakor da je šele začel.
Cenzurni urad v Feldkirchu je štel kakih tri sto oseb. Dunajski osrednji jih je ifnel bržčas več. Prvemu je načeloval stožerni stotnik Hennig, Mnoge stvari so šle v Feldkirchu samo skozi prvi pregled. Pregledalo in preiskalo se je vse, prizanašalo se ni niti diplomatični pošti nevtralnih in celo zavezniških držav. Uradna pošta turškemu veleposlaništvu na Dunaju in pošiljke tega svoji vladi so bile pregledane in preiskane kakor vsa druga pošta. Posebni strokovnjaki so v tajnem oddelku pečate previdno dvignili, ovoj odlepili, po opravljenem poslu ga pa spet zaprli tako. da je pošiljka bila videti kot popolnoma nedotaknjena.
Najbolj razvito vohunstvo je imela Nemčija, ki še danes prvači v vseh strokah na tem področju po^vsem svetu. Mnoge njenih zmag ne gredo toliko na račun sposobnosti vodstva njenih armad, kakor na račun vohunstev in izdajstev. Av-
k večjemu bi se eden smel pripravljati za naslednji mesec.
O, da dobro nam gre. In še imamo ljudi, ki bi hoteli obdržati unitarizem nad nami.
Dober izgovor.
»Slovenec« od minulega torka je priobčil pismo, ki ga je bil pisal pred volitvami leta 1935. kandidat Milan Mrovlje višnjegorskemu županu.
V	njem zatrjuje Mrovlje svoje pozitivno krščanstvo, da je za dobre odnošaje z Vatikanom in da se bo zavzel za konkordat. V nasprotju s to svojo obljubo pa je sedaj glasoval zoper konkordat. Kako bo svoje ravnanje opravičil, če ga sploh bo opravičil, je njegova stvar. Iz zadrege mu lahko pomaga izgovor, kakršnega se je bil poslužil gospod Auer, njegov tovariš iz Siska, češ da mu vsebina konkordata, ko ga je nesel podpisat v Rim kot pravosodni minister, ni bila znana. Če je že zagovor malo čuden, bo pa vsaj pristno jugoslo-venski.
Star domislek.
Ko je Jakob Alešovec izdajal »Brenclja«, je nekoč oddal v tiskarni premalo gradiva zanj. da ga je primanjkovalo prav za eno stran. Prišed-šega po korekturo ga vodja Blasnikove tiskarne Pucihar nahruli, ker bi bil moral list že v tisk. Tedaj veli Alešovec: »Prinesite največji O, ki ga imate za lepake.« Pucihar ga začuden pogleda, vendar mu ustreže. Alešovec vzame veliko leseno črko, jo pomeri in reče: »Na prazno stran dajte to črko — predstavlja naj piruli in ničlo obenem.« Pod »piruh« je napisal: »Velikonočno darilo slovenskih poslancev svojim volilcem ...« Bil je prav veliki teden. Star domislek, ki je pa še vedno aktualen.
stro-ogrskai poizvedovalna služba se še primerjati ni dala z nemško, ki je imela celo v vseh zavez-ni; 5kih armadah svoje zaupnike. Nemški zaupniki v zamejstvu so poznali skoro vse pomembnejše avstro-ogrske vohune in sle v zamejstvu ter jih stalno nadzorovali, posebno če niso bili nemške narodnosti. Primerilo se je ne enkrat, da je nemško armadno vodstvo zahtevalo preiskanje zaupnikov, preden so ali so že prekoračili mejo. Vsa avstro-ogrska poizvedovalna in varnostna služba se je vršila v glavnem po navodilih nemškega vrhovnega stožera.
Najsi je bila uradna poizvedovalna služba še tako budna in pretkana, zarotniški vendarle ni bila kos. Brez števila je načinov, kako so delali zarotniki. Pri sporazumu s pošiljalcem prejemniku ni ušlo, da je njegova pošil jka bila odprta, pa naj so ravnali z njo še tako previdno. Prenašanje poročil v kovčegih z dvojnim dnom, všita v obleki ali čevljih je tedaj že'spadalo v staro šaro. Tudi prenašanje mikroskopično majhnih fotogra-fičnih posnetkov v žepni uri, medaljonu, prstanu, očesnih in zobnih protezah je nemška poizvedovalna služba hitro odkrila, že zato, ker se je sama posluževala tega načina.
Položaj zarotnikov je bil vse prej kakor zavidljiv. Živeti so morali dvojno življenje: na zunaj črno-rumeno, na znotraj resnično. Tako življenje nima nič skupnega s tistim, ki ga poznamo pod imenom dvoživkarstva. Kadar človek tvega vse za svoje prepričanje in za dobro drugih, ne more biti govora o hinavščini in ncznačajnosti. Saj je celo mnogo poklicev, ki je njih bistvo dvojno življenje, pa vendar veljajo za ugledne, čeprav pri njih o kaki plemenitosti še govora biti ne more.
Medtem ko se je poizvedovalna služba izpopolnjevala do zadnjega, je postala stražna v zaledju v petem letu vojne že skoro operetna. Naveličani črnovojniki, gizdavi protežiranci in bledi mladiči, ki so se čudovito hitro znašli v navadah starejših tovarišev. Govorili so in se obnašali kot izkušeni lahkoživci, svobodni v gibanju, neizbirčni v besedah. Vajeno oko je lahko brez težave ocenilo vrednost take straže. Najbolj previden je bilo treba biti pred protežiranci, ki jili je kdorkoli držal v zaledju. 1 i so delali po leku, da roka roko umije.
Spoznati jih je bilo po solidni rejenosti, gladkem obrazu in deviški uniformi. Čepice potak-njene s trofejami, od črno-rumenega znaka, podobnega mogočnemu ženskemu gumbu, do pločevinaste glave kakega slavnega vojskovodje, ki je navadno že užival pokoj, ko je prišla plaketa iz kovnice. Obračali so se važno in samozavestno, poznali so vojni zemljepis do zadnjega brzojavnega droga, vedeli za vse naredbe s številkami in datumi vred. Bili so to ordonanci in pisarji, bolničarji in tajni policisti, nakupovalci kislega zelja in slabega viha za fronto, prekupčevalci, navijalci cen in verižniki. Ob prevratu so ti najbol j visoko dvigali bandero svobode, križali bridke sablje, krvavo preizkušene v nočnih pretepih, se drli nad vse druge in bili tako rekoč oticielni predstavniki revolucionarne vojske.
Njim enaki so bili vojaški šoferji v svojih usnjatih jopičih. Le da so ti bili manj uglajeni, zato pa bolj petični in glasni. Po nočnih lokalih so eni ko drugi zavzemali prva mesta, praznili buteljke, srebali cesarski čaj in metali srebrnike za tango. V družbi hripavih žensk so slavili junaške zmage, da je zmanjkovalo salvarzana. Raz-
Ali ste poravnali naročnino?
Nič novega!
Društvo jugoslovanskih akademikov v Mariboru je izdalo h koncu letošnjega šolskega leta nekakšno spomenico o svojem delu in namenu v obliki časnika pod naslovom »Novim tovarišem«. Iz nje ponatiskujemo odstavek, ki kaže bornost našega vseučilišča sploh in njegove tehnične fakultete še prav posebej:
Ni novo, a je zanimivo, da se ljubljanska rudarska visoka šola — edina v vsej jugovzhodni Evropi — »spori« v paviljonu, ki neverjetno sliči hišici upokojenega državnega uradnika, da še tam ne domuje, temveč gostuje s svojim številnim rojem;
da vlažne kleti ni mogoče uporabljati v poljsko-gospodarske namene, pač pa se da v njej namestiti
kemični institut Aleksandrove univerze v Ljubljani;
da nam poplave vsako leto prizadevajo milijonske škode, a da naletiš v ljubljanski okolici na šupo, kjer ti povedo, da je to po vestnih prizadevanjih in s privatnim denarjem postavljeni — hidrotehnični laboratorij ;
da je največja ovira za izpopolnitev medicinske fakultete glavna bolnica v Sloveniji v sedanjem nevzdržnem stanju.
Res, nič novega ui to, staro je marveč in sicer skoraj natančno toliko staro, kolikor je staro ju-goslovenstvo med nami. In samo z njim more in bo tudi zginilo.
capancev s fronte, umazanih in krvavih, niso puščali med se. Etapne svinje, kakor so frontni vojaki imenovali te ujede, so tudi še po prevratu obdržale svoje položaje.
Čeprav nisem imel nič takega nad seboj, sem vendar moral biti previden. Od septembra 1914 mi je bilo še v dobrem spominu, kakšne nasledke ima lahko preziranje uniforme. Tedaj je absol-virani pravnik J. S. skoro postal žrtev omalovaževanja cesarske suknje. Tudi mene je obesilo za nekaj časa na nitko negotovosti. Preiskovalni zapor, pa najsi še tako kratek, bi ne bil prijeten, že zaradi družine, ki bi prišla v nepotreben strah.
Ob taki priliki je izkopala oblast iz prahu vse že davno pozabljene in spokorjene grehe; že plesnivim in obledelim je znala dati barvo, svežo in živo, kakor bi je ne mogel dati noben barvar na svetu. Možje kakor Mihael Skubl, namestnik policijskega ravnatelja v Ljubljani, Slovenec po rodu, je bil v brskanju po preteklosti neprekos-
1	j iv mojster. Slovenci imamo na vseh področjih strokovnjake. Znan je njegov izrek, da bi na Slovenskem izhajala samo »Laibacher Zeitung«, če bi bil 011 gospodar.
Kadar zloba ni mogla utešiti svoje maščevalnosti drugače, je povzročila vsaj preiskovalni zapor. Preiskovalni zapor je negotovost, ki je hujša od gotovosti. To so neki ljudje dobro vedeli, pa so zavlačevali preiskave do neskončnosti. Naslajali so sc ob trpljenju svojih žrtev. Na prša pa so padala odlikovanja. Zdi. se mi, da mora biti že senca takih beštij strupena. Uvedle so nov način pravosodja, ki je bilo še starim barbarom tuje.
Starih »grehov« sem imel več. Med njimi dva primera upornosti v aktivni vojaški službi, ko se nisem dal zasramovati kot Slovenec; enega pri sodišču zaradi cesarske pesmi, ki se je končal ugodno, in enega pri policiji. Zadnji bi bil najbolj kočljiv. Za balkanske vojne sem bil namreč ovaden zaradi klicev, prijaznih Srbiji. K sreči je bila tedaj ljubljanska policija še mestna. Da sc je postopek zavlekel samo za nekaj dni, ko je policija bila podržavljena, bi bilo po meni. Magistralni ravnatelj Franc Jančigaj, tedaj policijski komisar, je bil z menoj zelo uraden. Dal mi je ukor. Odpravil pa me je kar neuradno: »Čestitam vam, da ste tako dobro opravili... Prihodnjič bodite bolj previdni...« Prej je še dostavil, da govori sedaj — »privatno«.
Ti iii drugi podobni primeri so mi medleli pred očmi, ko sem navidezno brezbrižno stopal mimo vhoda v črni kabinet. Podčastnik v veži od sile važen; manjkalo mu je še žezlo, znak dostojanstva vratarja take hiše. Držati bi ga moral v levici, da bi bila desna prosta za ponižne pozdrave in vzvišene odgovore, pa za —• baksis. Cepiča koketna, bluza kakor vlita, jermen samo cisto zrcalo, hlače ko da so pravkar prišle iz modne trgovine. S takim je treba govoriti drugače ko s kakim hribovcem iz Tirol ali latre. 1 n takih so v najvišji ceni spoštljiva beseda in — cigarete. — Vstopim.
Foteza nisem našel; zato sem pa postal za skušnjo bogatejšL Pripetljaj tu se*’harmonično sklada z dogodkom četrt ure prej na konferenci. Zato se mi ne da molče mimo njega. Služil bo pozneje tudi za dokaz, da Tuma leto prej ni mogel neopažen na Dunaj.
(Nadaljevanje prihodnjič),
Urednik in izdajatelj: Tone Fajfar v Ljubljani.