LETNIK XVII., ST. 22 (793) / TRST, GORICA ČETRTEK, 14. JUNIJA 2012
www.noviglas.eu
SETTIMANALE
Poste Italiane S.p.a. - Spedizione in abbonamento postale D.L. 353/2003 (conv. in L. 27/02/2004 n. 46) art. 1, comma 1, DCB (Padova) ISSN 1124-6596
TAXE PERCU E - TASSA RISCOSSA
NOVI
CENA 1 EVRO
UFFICIO POSTALE PADOVA - ITALY		WM
	NOVI GLAS IE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996	
Uvodnik
Alojz Tul
Montijeva vlada stopa v odločilno obdobje
Montijeva "vlada tehnikov" v Italiji deluje dobrih šest mesecev in je v tem času marsikaj življenjsko pomembnega postorila za državo, ki je bila, kot se je njen predsednik že večkrat izrazil, na robu prepada. To je njegov odgovor kritikom, ki mu očitajo, da bi moral v tem kratkem času rešiti vse najpomembnejše probleme, ki so se v desetletjih vladanja prejšnjih vlad nevarno nakopičili in preprečujejo hitrejši gospodarski zagon in s tem prebroditev krize.
Sprva predsednik Monti ni neposredno odgovarjal na opozicijske in druge poklicne kritike, ki ne predlagajo alternativnih načinov reševanja stanja države. Ko pa so se jim začeli nelojalno pridruževati glasniki političnih strank, ki so javno in uradno podprli umestitev Montijeve vlade in njen program, je tudi njim začel v bolj ali manj diplomatskem slogu odgovarjati, zlasti na očitek, da se vlada še ni lotila ukrepanja za gospodarsko rast. Spomnil jih je zlasti na to, da doslej izpeljane reforme niso bile samoumevne, temveč so zahtevale politično ceno. Mnogo časa je tako zahtevala reforma vstopanja v svet dela mladih delovnih sil. Tudi glavne sindikalne zveze so vztrajno zavračale prilagoditev sistema novim razmeram. Podobno je tudi Vsedržavna zveza industrijcev zahtevala razne ugodnosti za podjetja. Predsednik Monti je na tovrstne očitke priznal, da je njegova vlada v zadnjem času izgubila podporo tako imenovanih "močnih oblastnih krogov", ker pač vlada ne more nikogar privilegirati, ampak mora pravično porazdeliti žrtve v skupno korist. Dejal je tudi, da podjetniški krogi žal podcenjujejo novosti, ki jih prinaša reforma trga dela, ki bo v ustreznem času prinesla prednosti tako za podjetja kot za socialno varnost zaposlenih. Sedanje politično stanje v Italiji označuje zmedenost tako posameznikov kot družbenih skupin, ki so sicer z olajšanjem sprejeli v vednost umik prejšnjega premierja Berlusconija in sprejeli rešilno navezo v obliki "tehnične" vlade pod vodstvom izkušenega evropskega politika, ki si je zadal tvegano nalogo, da izvleče Italijo iz globoke finančne in siceršnje krize, ki pesti številne države. Glavnino najtežjih problemov naj bi Montijeva vlada skušala zadovoljivo rešiti do izteka sedanje zakonodajne dobe spomladi leta 2013, ko naj bi italijanski volivci izvolili nov parlament, ta pa novo redno politično vlado. Montijeva vlada sedaj nima za sabo niti polovice mandata. Njeno spopadanje s krizo je bilo sicer trdo in dosledno, a korenine krize se kažejo še vedno kot precej odporne, tako da mnogi postajajo že močno neučakani, kdaj se bodo sedanje razmere začele vidno izboljševati. V tem pogledu so posebno občutljive politične stranke in druge družbene sile. Tiste, ki podpirajo vlado, so v nezavidljivem položaju, da jo morajo po eni strani lojalno podpirati v parlamentu, po drugi strani pa skrbeti za ohranjanje konsenza med svojimi volivci. To jih sili k vedno večjim pritiskom na vlado, naj ne sprejema več očitno nepopularnih ukrepov, ampak naj se odločneje spopade z reševanjem gospodarskih in socialnih problemov. To so sicer upravičena pričakovanja, vendar je treba tudi razumeti, da vlada ne bo mogla v nekaj mesecih rešiti težavna vprašanja, z reševanjem katerih so prejšnje vlade desetletja odlašale.
/str. 2
Trst / Srečanje predstavnikov manjšine s podtajnikom Rupertom
Zaživelo bo vladno omizje za obravnavo problemov slovenske manjšine
Tehnične vlade so navadno zadolžene, da izvedejo 'umazane posle', ki si jih politika ne upa izpeljati. Montijeva vlada to počenja v dobrem in slabem.
Pripadniki slovenske narodne skupnosti v Italiji lahko preprosto le upamo, da bo Montijeva vladna ekipa dolgo živela, saj si je v svojem dosedanjem relativno kratkem obdobju vladanja v zvezi s prizadevanjem za priznanje pravic naše manjšine veliko upala.
Najbrž prav zaradi svoje ideološke neobremenjenosti.
Poudariti gre namreč, da je bila v nekaj tednih naša manjšinska skupnost deležna pomembnih srečanj (s predsednikom republike Napolita-nom in kulturnim ministrom Ornaghijem), ki so nedvomno izboljšala podobo odnosa, ki ga naša domicilna država ima do nas. Temu je treba prišteti tudi težo prihodnjih bilateralnih srečanj med italijansko državo in Republiko Slovenijo, ki bodo med ostalimi tematikami obravnavala ravno
vprašanje slovenske manjšine v Italiji in italijanske v Sloveniji.
Ključni korak v smeri izboljšanja (ali preprosteje
normalizacije) odnosov na relaciji manjšina-ita-lijanska vlada je storil podtajnik na notranjem ministrstvu Saverio Ruperto, ki se je v petek, 8. junija,
Inmemoriam
V visoki starosti je za vedno zatisnil oči
slovenski pesnik in prevajalec Ivan Minatti
Književnost
V tržaški knjigarni Lovat so predstavili italijanske prevode treh del velikega pisatelja Alojza Rebule
na tržaški prefekturi sestal s predstavniki slovenske narodne skupnosti.
V prvem jutranjem krogu so ga najprej nagovorili predstavniki t. i. skupnega zastopstva (predsednika krovnih organizacij SSO in SKGZ, Drago Štoka in Rudi Pavšič, senatorka Tamara Blažina, deželni svetnik in predstavnik Zveze levice Igor Kocijančič in deželni predsednik SSk Damijan Terpin), nato predstavniki manjšinskih medijev (predsednik DZP-PRAE Rado Race, odgovorni urednik našega tednika Jurij Paljk, odgovorni urednik spletnega portala Slomedia, Darko Bradassi, odgovorni urednik Doma Giorgio Banchig, odgovorna urednica tednika Novi Matajur Jole Namor, odgovorni urednik slovenskih novinarskih programov RAI Marij Čuk), kasneje pa še predstavniki Slovencev v videmski pokrajini (Giorgio Banchig za SSO in Luigia Negro za SKGZ) in ravnateljica špetrske dvojezične šole Živa Gruden; njim se je pridružil tudi špe-trski župan Tiziano Manzini. Sledila je novinarska konferenca, na kateri je sam podtajnik Ruperto predstavil najpomembnejše izsledke predhodnih srečanj, začenši z ustanovitvijo težko pričakovanega vladnega omizja v Rimu, ki bo z drugačnega in visoko institucionalnega gledišča obravnaval in sproti reševal vprašanja slovenske narodne skupnosti v Italiji. "Primerno se nam je zdelo, da to vladno omizje zaživi v okviru notranjega ministrstva, saj je treba pripadnike slovenske manjšine - sicer raje uporabljam izraz skupnosti - obravnavati kot element interne italijanske narave". S tem je Ruperto marsikaj povedal glede odnosa, ki ga ta vlada ima do nas in do splošnejšega vprašanja večkulturnih dinamik, glede katerih je "Italija v primerjavi z ostalimi evropskimi državami zaostala". Tematika večkulturnosti je namreč predmet celotnega državnega družbenega ustroja, jezike in splošno kulturno dediščino posameznih manjšinskih skupnosti je treba zato resno ščititi.
/stran 3 IG
Iztočnice z visoke šole za novinarstvo UCSI v Fiuggiju
Danes potrebujemo novinarje še bolj kot nekoč!
V Trstu in Gorici
O fašističnih taboriščih za Slovence
Italijansko združenje katoliških novinarjev UCSI (Unione cattolici stampa italiana) že preko pol stoletja združuje novinarje, ki svoje poklicno poslanstvo dopolnjujejo s katoliškimi nazori. Najprej kot brezosebni 'privesek' Vatikana, potem podrejen globokim notranjim potresom, mu je v prvi polovici 90. let v rokah velikih italijanskih mislecev uspelo se postaviti na svoje noge, zgraditi institucionalno ogrodje, izpiliti novinarsko deontologijo ter uveljaviti svoj kritiški in raziskovalni potencial. UCSI je danes priznano stičišče pomembnih piscev, ki ga na deželni ravni predstavlja prav urednik našega tednika, Jurij Paljk. Druga izvedba visoke šole za novinarstvo "Giancarlo Zizola", poimenovana po pomembnem italijanskem vatikanistu, ki je potekala od 25. do 27. maja v Fiuggiju, je tudi mladim dala priložnost, da se približamo labirintom sodobnega novinarstva. Mladi... za italijanske razmere: ob meni so sedeli "utečeni" kolegi brez stalnega dela in 35-letne matere z družinami in otroki, ki še vedno "gulijo podplate" na cestah italijanskih metropol v iskanju pravih virov in senzacionalne novice. Honorar: 2,50 evra na zapis. V času, ko je (italijanski) tisk v 'preši' med založniki, oglaševalci in informacijskimi menedžerji, nizkimi prodajnimi rezultati, natrpano-stjo novinarskega kadra in nasičenostjo informacij, se zdi stanje brezizhodno. Trebuh prazen, honorarja niti za bencin, kompleksnost novinarskega terena pa taka, da zaradi nevzdržnega tempa le še hlastamo po zraku. Nove zahteve internetnega blogerstva, legitimnost 'Citizen journalisma', diktat inte-raktivnosti in nezaupanje "preživelih" bralcev v novinarsko figuro: ali ta poklicni profil sploh še potrebujemo? Zdi se, da nismo novinarjev še nikoli potrebovali bolj kot danes! Ključ razumevanja problema tiči v osnovah etično 'namazanega' dela v medijih. Cilj našega poklica je iskanje, poizvedo-
Kot rečeno, politične stranke kot takšne močno zaskrblja padanje zaupanja državljanov v njihovo delovanje. To praznino skušajo izpolniti razna prote-stniška gibanja z nastopanjem občanskih list zlasti na krajevnih volitvah. To nezaupanje so še podkrepile razne afere okrog nezakonitega uporabljanja ne ravno skromnih finančnih sredstev, ki jih država dodeljuje političnim strankam.
Kako so še vedno močno zakoreninjeni nekateri etično nesprejemljivi pojavi, nam dokazujejo ugotovitve, podprte s številnimi podatki, ki jih
vanje, večkrat luščenje resnice, ki je kot čebula. Objemajo jo plasti interesov, političnih spletk, računic, umazanija propagande, zgodovinskih udarcev
in na kožo pisanih scenarijev. Novinar ima v roki skalpel, v glavi znanje, v srcu pa pogum in moralo. To so njegova orodja, ko se vsakodnevno ukvarja z novicami ostrih robov. Pred njim se odvija teater vlog in dogodkov, ki jih mora prepoznati, uokviriti, izluščiti. Olupiti, tako rekoč. In prav v tem lupljenju je ves "trik": bolj odgovornega mesta, kot ga ima novinar, v današnjem času ne poznam. Od njegove "zgodbe" so odvisni politična obračunavanja, ekonomske odločitve, slava redkih in zakaj enost mnogih, zgodbe lokalnega vsakdana in vzdušje makronomskega blagostanja oz. krize. Odgovornosti našega poklica se moramo najprej zavedati sami, saj prav naše vsakdanje redakcijsko odbiranje, selekcija relevantnih novic, odločanje o tem, kar "velja" in "pripoveduje", gradi resničnost javnega mnenja. Z enim zamahom ločujemo med tistim, kar "se dogaja", in tistim, kar "ne obstaja". Na eni strani vidljivost, družbeni pomen, socialna vrednost oseb in dejanj, javne "pohvale in čestitke", na drugi strani črna tema brezimnosti, neimenovanosti, pozabe, kritike ali, še slabše, tišina. Novinarji, ki zaupamo v katoliške vrednote, lahko z vztrajno zaprisego resnici pogledamo onkraj senzacionalizma in stru-mentaliziranih citatov ter bralcu odprtega tipa predstavimo zgodbo, ki bo resnici "čim bližja".
Za predavalno mizo visoke šole "G. Zizola", na kateri smo se zbrali motivirani publicisti in novinarji iz vse Italije z enim
je prve dni junija objavilo osrednje računsko sodišče v Rimu v svojem zadnjem letnem poročilu. Utaja davkov namreč še vedno dosega velikanske zneske (kar 46 milijard evrov v letih 2007-2009). Tudi pojav korupcije je še vedno razširjen zlasti v zvezi s posli na področju javnega zdravstva. Javni mediji pa s svojim pisanjem vlado "obtožujejo", da pretrdo ravna na področju boja proti davčnim utajam. Predsedniku vlade Mariu Montiju ni tako preostalo drugega, kot da na omenjeni očitek odgovori, da bo vlada v prihodnje še trše nastopala v tem pogledu.
skupnim imenovalcem - prekar-nostjo, so razmišljala ugledna "peresa". Predsednik UCSI An-drea Melodia, nekdanji odgovorni novinar za kroniko na
TG1, je sodobnemu novinarju pripisal dolžnost javne službe, nato je predsednik novinarskega sindikata FNSI Roberto Nata-le uokviril krizo mladih, ki se približujejo temu poklicu. Preveliko število pristopov k državnemu izpitu in pomanjkanje delovnih mest silita v strukturalne spremembe novinarskih ustanov ter odpiranje možnosti visoko kvalificiranemu kadru. Raziskovalec Roberto Ugolini s Katoliške univerze Sacro cuore v Milanu je povezal most med svetom oglaševanja in informacije, dolgoletni predsednik UCSI, novinar in urednik revije DESK, Paolo Scandaletti, pa je orisal zgodovino tega združenja.
V Fiuggiju je o religioznem novinarstvu spregovorila tudi va-tikanistka Rai News 24 Vania de Luca, predsednica UCSI Lazio, navdušenje pa sta požela priznani poročevalec Rai Piero Ba-daloni, ki je skozi svojo dolgoletno izkušnjo analiziral, kako je potrebno delati "javno službo", njegov sin Federico, odgovorni za informacijsko arhitekturo založniške skupine L'E-spresso, pa je razsvetlil sicer deževni dan s predstavitvijo potencialov novih tehnologij za kakovostno novinarsko delo. Slišali smo še mnenje Luce Bor-gomea, predsednika združenja gledalcev Aiart o pravicah in garancijah medijskih uporabnikov, direktor tiskovne agencije ASCA Gianfranco Astori je dopolnil problematiko internetne komunikacije, novinar tednika Famiglia cristiana Lu-ciano Scalettari pa je presunil z besedami o nevarnih globinah preiskovalnega novinarstva.
S svojo prisotnostjo nas je počastil tudi msgr. Domenico Pom-pili, podtajnik CEI in direktor tamkajšnjega urada za komunikacijo, s predavanjem o katoliški prisotnosti v medijih, naelektreno vzdušje pa je spremljalo poročilo predsednika Novinarske zbornice (ODG) Enza Ia-copina, ki je predstavil poklicno reformo in obljubil pomoč pri rešitvi hude zaposlitvene krize ter honorarne morije znotraj novinarskega poklica. Ob številnih konkretnih debatah pa nam je za konec cerkveni svetovalec UCSI in novinar revije Civilta' cattolica, p. France-sco Occhetta, razgledan in širokosrčen jezuit, dokazal, da Cerkev kljub vsemu temelji na vrednotah dobrote, etične zrelosti in socialne senzibilnosti, ki jih moramo katoliški novinarji položiti v srce in prevesti v javne besede.
Jernej Šček
V ponedeljek in torek bo v Trstu in Gorici najvidnejši zgodovinar fašističnih koncentracijskih taborišč prof. Carlo Spartaco Capogreco z Univerze iz Kalabrije.
Slovenci smo namreč vendarle dobili prevod njegove temeljne študije o italijanskem interniranju civilistov v letih 1940-43, ki jo je leta 2004 izdal pri turinski založbi Einaudi pod naslovom / campi del duce. V njej analizira to bolečo problematiko, ki poleg Italijanov, tujih državljanov in Judov zadeva okoli 30.000 interniranih Slovencev iz tako imenovane Ljubljanske pokrajine, ki jo je med vojno zasedla Italija, a tudi nekaj tisoč Slovencev in Hrvatov iz Julijske krajine in Istre. Avtor nato v študiji pregledno popisuje posamezna taborišča tako v Italiji kot na Rabu in v Dalmaciji, tako tista, ki jih je upravljalo notranje ministrstvo, kot tista, ki jih je upravljala vojaška oblast. Capogrecovo knjigo, ki je že leta 2006 izšla v hrvaškem prevodu, je prevedla zgodovinarka dr. Ne-
Goriško zdravstvo je že nekaj let "pod udarom", a v zadnjem času je njegovo stanje še slabše. Zadnji dogodki, ki so povezani z deželnim zakonom za reformo zdravstva v Deželi FJk, in polemika okrog vprašanja porodnišnice v goriški bolnišnici so dovolj zgovorni primeri. Prihodnost je zelo negotova; predvsem kar se tiče porodnišnice, se lahko upravičeno vprašujemo, ali bodo prihodnje goriške mamice še rojevale v svojem mestu. Vprašanje obstoja porodnišnice v Gorici je že kar nekaj časa na dnevnem redu. Glavna težava je v tem, da iz leta v leto beležijo nezadostno število porodov. Na podlagi deželnega zdravstvenega načrta bi jih moralo biti najmanj 500. Gorica pa jih
venka Troha z Inštituta za novejšo zgodovino v Ljubljani. Na 314 straneh z barvnimi prilogami jo je izdalo Publicistično društvo ZAK iz Ljubljane pod naslovom Fašistična taborišča, In-
ternacije civilistov v fašistični Italiji (1940-1943).
Krst slovenske izdaje bo na "ponedeljkovem večeru" Društva slovenskih izobražencev v ul. Donizetti 3 v Trstu 18. junija ob 20.30. Ob okrogli mizi bodo spregovorili zgodovinarka Ne-
ima letno med 300-350. Statistično je to nezadostno število povezano z zmanjšano varnostjo. Na svoj račun bi tako prišla porodnišnica v Tržiču, ki ima zadostno število letnih porodov. Seveda to ne pomeni, da se v Gorici rodi malo otrok. Pregledati bi morali, koliko mamic se odloči za porod izven Gorice. Teh, kot se zdi, ni ravno malo. Tudi tovrstne ponudbe je v bližini Gorice kar precej. Poleg Tržiča je precej blizu tudi bolnišnica v Palmanovi, prav na meji pa imamo tudi bolnišnico v Šempetru. Potrjena občinska uprava se je v medijih zelo odločno uprla ukinitvi goriške porodnišnice. Po institucionalni in politični poti si župan Ettore Romoli prizadeva, da bi ne prišlo do ukinitve porodnišnice. Kot razlog večkrat navaja,
venka Troha, pisatelj Boris Pahor, koordinator kulturnega društva Terre di Confine in strokovnjak za taborišče v Višku prof. Ferruc-cio Tassin, časnikar Ivo Jevnikar in avtor.
Naslednjega dne, v torek, 19. junija, pa srečanje ob izidu knjige prireja Krožek Anton Gregorčič, in sicer ob 18. uri v pokrajinski dvorani na goriškem gradu. Ob že naštetih udeležencih bo v Gorici še prof. Francesca Meneghet-ti iz Trevisa, ki je nedavno izdala obsežno študijo o taborišču za Slovence in Hrvate v Monigu pri Trevisu z naslovom Di la' del muro, II campo di concentramen-todiTreviso, 1942-43 (Onstran obzidja, Koncentracijsko taborišče v Trevisu, 1942-43). Ta knjiga v Gorici še ni bila predstavljena.
Ker bosta srečanji zaradi govornikov pretežno v italijanskem jeziku, bosta zanimivi tudi za pripadnike večinskega naroda.
da je v deželi FJk več porodnišnic, ki letno ne dosegajo minimalnega števila porodov. Zakaj bi torej morala trpeti škodo ravno Gorica? Problematika je res kočljiva in se vključuje v splošno razpravo o reformi zdravstva. Deželni odbor je namreč predlagal, da bi se število zdravstvenih podjetij skrčilo na tri. Pri tem bi morala Gorica in Trst imeti skupno zdravstveno podjetje. Levosredinska opozicija pa se zavzema za predlog, po katerem bi se ohranila štiri zdravstvena podjetja, ki bi se ujemala s pokrajinskim ozemljem. Prihodnost goriškega zdravsta, začenši s porodnišnico, visi tako na nitki. Mogoče bi bilo čezmejno sodelovanje z bolnišnico v Šempetru pri tem odločilno. Novoustanovljeni EZTS lahko odigra pomembno vlogo. Seveda pa je odvisno od volje sedanjih go-riških upraviteljev, ki so bili do čezmejnega sodelovanje vedno dokaj hladni. /JČ
Povejmo na glas
Dva evra za osmislitev
K do poreče, da je smisel tako enkratno dragocena stvar, da se ni mogoče potegovati zanj z dvema evroma, in vendar je to možno. Če resnični smisel namreč obstaja - in dejstvo je, da obstaja -, potem je samo ena pot, ki do njega vodi, in to je celovita zavzetost za sočloveka v stiski. Zavzetost, ki postane dejanje, pa najsi pomagamo nekomu, ki nima obleke in hrane, najsi ga odločno podpremo pred drugimi, ali pa mu izrečemo besedo tolažbe, ko se je v trpljenju znašel sam, na robu obupa. In če se le malo potrudimo, in verjetno se ni potrebno več kot toliko truditi, saj ljudi v stiski ne manjka, bomo nekega dne za svoje dejanje poplačani. Lahko da ne prav takoj, ker bomo nemara delali dobro le zato, ker se tako spodobi in bomo imeli pri tem dober občutek. Ko pa bomo nekega dne doživeli nepopisno čudovito plačilo, bomo prepoznali resnico, da smo bili nagrajeni stokratno, ker je bilo naše dejanje dobrega povsem in res povsem brez misli na kakršno koli našo korist. V tej luči nam je v teh dnevih dana priložnost, da z zgolj dvema evroma pomagamo prizadetemu prebivalstvu v Emiliji Romanji in, zakaj ne, doživimo tisto enkratno plačilo, ki “vsak razum" presega in si ga nismo mogli niti predstavljati. Seveda je bilo takšnih in podobnih priložnosti že veliko in nemara tudi preveč, ker je pač preveč nesreč in tragedij, da se zdi, kakor da jih ni konca, in smo jih že naveličani. Naveličani tragedij drugih? Vprašanje je uničujoče, in ko smo si ga enkrat odkritosrčno postavili, se ne želimo več
umakniti. Tragedij drugih ni mogoče biti naveličani, da se potem od njih umaknemo, in če se umaknemo, smo človeško poraženi. Zato je prav tragedija Emilije Romagne nova ali pa za koga tudi prva priložnost, da ne obrne hrbta in da pomaga, pa čeprav zgolj z dvema evroma. Ne nazadnje je to v času sodobne telefonije fantastično lahko, pomoč je mogoče izkazati v katerem koli trenutku, zjutraj, popoldne ali zvečer, s katerega koli kraja, vse brez prisile in gledalcev, ki bi v nas upirali oči. In pomoč prizadeti od potresa še kako potrebujejo, potrebujejo ogromno pomoči, pri čemer je prav, da verjamemo, kako bo ta pomoč res izkazana. Več kot dvajset milijonov družin je v državi, in če bi vsaka podarila dva evra, bi to že bilo nekaj. In zakaj ne, nekega dne bi se npr. lahko odzvali vsi volilni upravičenci, ki jih ni dosti manj od petdeset milijonov, in takšen znesek bi mogel odpraviti marsikatero težavo. Mogoče pa je dati tudi več, in če gre za rešitev, se slej ko prej splača dati več, izkazati izdatnejšo pomoč. Pomoč in rešitev drugim torej, pa tudi rešitev nam samim, ker najvišji zakon pravi, da se vsakdo od nas lahko reši in odreši le tako, če reši koga drugega, druge odrešitve ni. Ali se rešimo skupaj z drugimi ali se ne rešimo. Zakaj se potemtakem ne bi rešili? Številka, ki nas vabi, da nanjo pošljemo svoj prispevek, je 45500. Vse je pravzaprav osupljivo enostavno, kot so osupljivo enostavne in položne vse poti, na katerih hočemo delati dobro.
Janez Povše
S1. strani
Montijeva vlada...
Ima porodnišnica štete ure?
O goriškem zdravstvu
Posvet Zveze katoliških tednikov v Ogleju
O Balkanu, katoliških medijih in obnovljenem mozaiku
Msgr. R. Dipiazza, msgr. D. De Antoni, M. llngaro
glej sprejema go-I Iste z velikim sr-cem"! S temi besedami je goriški nadškof msgr. Dino De Antoni nagovoril urednike in časnikarje tednikov Tri-veneta, včlanjenih v Državno zvezo katoliških tednikov FISC, ki so se 8. junija srečali na posvetu v Ogleju.
Prvi del popoldanskega srečanja je bil namenjen Balkanu ob 20-letnici obleganja Sarajeva. To, kar se dogaja v sosednjih državah nekdanje Jugoslavije, je aktualno, je v imenu prireditelja, goriškega škofijskega tednika Voce Isontina, povedal urednik Mauro Ungaro; čez dobro leto bo med drugim Hrvaška postala članica EU! Nekaj osebnih pričevanj in spominov na dogodke in srečanja v zadnjih desetletjih je prinesel nekdanji ravnatelj go-riške Karitas msgr. Ruggero Di-piazza. Marija v Medjugorju v letih 1994-95 o vojni na Balkanu se ni izrekla, je povedal; med različnimi skupinami so bile napetosti in še trše sodbe. Zahodna diplomacija je v iskanju rešitev postavljala v ospredje etnične in verske razlike ter naredila več škode kot drugega. Prišlo je do etničnega čiščenja. S pomanjkanjem občutljivosti za naše razlike, ki so trdno zakoreninjene, pa so se še najbolj
"izkazali" Američani. Stanje v Evropi je namreč pogosto zapleteno, s svojim pragmatizmom ga niso bili sposobni razumeti. "Našo zgodovino sestavljajo vezi, ne pa nujno samo vozli"! Iz vsega tega se tudi danes lahko veliko naučimo, je povedal msgr. Dipiazza. Na katerih temeljih naj danes sloni družbena kohezija? Izgubili smo gotovosti, ki so v preteklosti izhajale iz stalne zaposlitve, trdne družine in skromnih prihrankov. Danes ni več dovolj, da stvarnost samo pasivno opazujemo. "Ne moremo se zadovoljiti ne s protestiranjem in niti s sanjami. Poskušati moramo biti živi! Ohranjati dialog". O družbenopolitični klimi v Sloveniji, še zlasti pa o stanju duha po mariborski aferi, ki je povzročila in bo še povzročila nepredstavljivo škodo, je spregovoril Jurij Paljk.
Drugi del srečanja FISC je bil namenjen informiranju o "notranjih zadevah", o finančnih težavah katoliških tednikov in sploh sredstev družbenega obveščanja v Italiji. Upravitelj tednika La Vita del Popolo iz Trevi-sa Sergio Criveller, ki je v imenu Zveze pogosto prisoten pri rimskih pogajanjih, je jasno povedal, da bo državni zakon o založništvu št. 250 iz leta 1990 kmalu ukinjen, zato "imamo še dve leti kisika". Če so javni prispevki na podlagi omenjenih določil v preteklosti za nekatere tednike predstavljali možnost novih naložb v osebje in tehnologijo ter posledično izboljšanja ponudbe, so sedaj ostale - za katoliške medije - samo še drobtinice. Zaradi različnih načinov dodeljevanja sredstev je namreč vedno bolj jasno, da obstajajo časopisi kategorije A in B... "Preveriti mora-
mo nove poti... Če se hočemo rešiti, moramo računati samo na prodajo časopisov", kajti drugih virov bo vedno manj. In vendar imajo škofijski tedniki (v Italiji jih je več kot 180, vsak teden dosegajo preko milijon bralcev!) že zaradi tega, ker so pristen izraz ozemlja, različnih krajevnih in cerkvenih skupnosti, izredno pomembno vlogo, so še poudarili in urednike spodbudili, naj bodo pripravljeni deliti z drugimi težave in učinkovite strategije. Z dokaj dramatičnimi toni je bilo obarvano poročilo o katoliški televizijski mreži italijanskega severovzhoda Telechiara. Poverjeni upravitelj Claudio Zanetto je povedal, da so po več kot 20 letih delovanja in razvoja trenutno na tem, da zaprejo. Do tega koraka so jih privedli digitalizacija, upad vidljivosti in posledično kriza oglaševanja. Ob koncu meseca se bodo na občnem zboru srečali člani televizijske hiše, ki bodo - tudi v domeni s škofi, ki so jih doslej podpirali - odločili, kako in kaj.
Obnovljen talni mozaik v zvoniku
Med prvim in drugim delom posveta je bil morda najzanimivejši del. Časnikarji, zbrani na posvetu, so si namreč pod strokovnim vodstvom zgodovinarke in raziskovalke Združenja za
ohranjanje oglejske bazilike An-ne Marie Vigano' lahko ogledali umetnostnozgodovinski biserček: obnovljeni talni mozaik v zvoniku. Gre za delo iz časa cesarja Konstantina oz. oglejskega škofa Teodorja (zač. 4. stol. po Kr.), torej velja - skupno s talnim mozaikom v baziliki - za eno najlepših mozaičnih starokrščanskih poslikav v Srednji Evropi. Kot znano, je sedanja oglejska bazilika nastala po večkratnih obnovitvah, ki so se v glavnem končale vil. stoletju, pod patriarhom Poponom. Ta je ob baziliki s kamenjem iz rimskega amfiteatra dal zgraditi tudi 73 m visoki zvonik. Del mo-
zaikov iz 4. stoletja, ki so krasili tla treh prvotnih oglejskih bazilik, je tako več stoletij ostal skrit pod zvonikom; komaj leta 1962 ga je odkrila arheologinja Luisa Bertacchi. V 80. - 90. letih prejšnjega stoletja so ga "rešili" in prenesli v skladišče Državnega arheološkega muzeja. Po papeževem obisku lani so se začela restavratorska dela, ki so se končala pred nekaj tedni; poseg specialističnih ekip iz Ravenne in sploh celoten podvig je omogočila goriška nadškofija v sodelovanju z zasebnimi fundacijami in bančnimi ustanovami; poskrbeli so tudi za primerno zaščito in razsvetljavo.
Ljubitelji umetnosti oz. oglejskega duha oz. turisti, ki se želijo po 127 strmih kamnitih stopničkah povzpeti na vrh Poponovega zvonika, od koder ob lepem dnevu seže pogled od morja do Alp, si torej ob vstopu vanj lahko končno spet ogledajo približno 30 kvadratnih metrov mozaika z značilnimi starokrščanskimi simboli, rastlinskimi in živalskimi upodobitvami ter tipičnimi Salomonovimi vozli. / DD
Foto DPD
S1. strani
Zaživelo bo vladno omizje...
Glede sestave vladnega omizja, ki bo postalo operativno v zelo kratkem času (pravzaprav po njegovem prihodu v Rim), pa je bil podtajnik Ruperto bolj previden. Orisal je sicer njegov ustroj: sestavljala naj bi ga stalna skupina, kateri naj bi se pridružili drugi osebki glede na trenutno obravnavano tematiko. Omizje bo obenem spodbujalo medministrski dialog za učinkovitejšo obravnavo odprtih vprašanj. Neomejene moči pa ne bo imelo, saj so nekatere tematike vezane na drugačne pristojne organe, na primer tematika spremembe volilnega zakona, ki naj omogoča olajšano predstavništvo Slovencev: za to vprašanje je namreč zadolžen parlament. Tudi glede članov trajne sestave predstavnik vlade ni posredoval točnejših informacij. Podtajnik se je na tiskovnem srečanju zaustavil tudi ob vprašanju težav Primorskega dnevnika. Po njegovem prepričanju je tematika časopisa po eni strani vezana na potrebo manjšine, da ohrani pri življenju edini dnevnik v svoji sredini, po drugi pa je glede na povezave Primorskega dnevnika z vsedržavno založniško podporno politiko potrebno prav tako paziti, da morebitna pomoč PD ne pomeni diskriminacije do drugih časopisov.
Podtajnik Ruperto je tudi na podlagi predhodnega sestanka s Slovenci videmske pokrajine pozitivno ocenil delovanje dvojezične večstopenjske šole v Špe-tru: ob sedanjih negativnih logističnih težavah je vsekakor poudaril, da gre za prvo izkušnjo tovrstnega šolanja v Italiji in prav zato je treba tako didaktično ponudbo razširiti. Zavzel se je tako za širitev pouka slovenskega jezika tudi na drugih šolah v videmski pokrajini, za kar so na primer že zaprosili v Terski in Kanalski dolini.
Predstavniki slovenske narodne skupnosti so soglasno potrdili pozitiven izid soočenja. Predsednik Sveta slovenskih organizacij Drago Štoka je poudaril, da so na srečanju vsebinsko obravnavali celotno problematiko naše manjšinske skupnosti. "Podtajniku smo izročili tudi dokument, v katerem smo zbrali naše najbolj pereče probleme. Predstavnik je bil zelo dobro seznanjen z našim manjšinskim položajem in dal današnjemu omizju potreben zagon na institucionalni ravni v Rimu", je dejal predsednik Štoka: ta vidik je nato potrdilo tiskovno sporočilo SSO. Krovna organizacija podčrtuje namreč, da je obisk vladnega podtajnika Saveria Ruperta "pomembna odskočna deska za nadaljnji razvoj odnosov med italijansko vlado in slovensko narodno skupostjo". V tem smislu gre upati, da bo udejanjena obljuba o začetku postopka za čimprejšnji sklic vladnega omizja, kjer bo nastopalo enotno predstavništvo, ki se je sreča-
lo	s predstavnikom vlade. "Celotna slovenska narodna skupnost namreč že dalj časa čaka na sklic vladnega omizja, ki mora prvenstveno preučiti stanje izvajanja državnega zaščitnega zakona 38/01 in tako zagotoviti zaščitno raven, ki je predvidena tudi z obstoječimi mednarodnimi pogodbami in raznimi evropskimi standardi". Svet slovenskih organizacij obenem upa, da bo podtajnik Ruperto na primeren način ukrepal za hitro in učinkovito rešitev vprašanja zgradbe za dvojezično šolo v Špe-tru. "Vsako nadaljnje zavlačevanje je namreč zares nadvse škodljivo za prihodnost šole in za vse to, kar se je v teh letih razvilo". SSO je tudi zadovoljen, da je podtajnik Ruperto namenil pozornost tudi slovenskim medijem, ki predstavljajo nezamenljiv temelj za obstoj in raz-
voj slovenske narodne skupnosti. "V prvi vrsti gre za zagotovitev nemotenega obstoja edinega slovenskega dnevnega časopisa, Primorskega dnevnika. Obenem pa gre upoštevati tudi vse druge medije, ki sestavljajo res bogato informativno in kulturno mrežo v slovenskem jeziku". Svet slovenskih organizacij nadalje pričakuje, da bo mogoče uvesti boljši način financiranja slovenske narodne skupnosti, tako da bo lahko vsem javnim in tudi drugim ustanovam mogoče na bolj miren način programirati načrte in projekte za prihodnost.
Predsednik SKGZ Rudi Pavšič je potrdil besede tržaškega prefekta Giacchettija, "po čigar mnenju je bil sestanek na prefekturi celo zgodovinsko dejanje". Deželni tajnik stranke Slovenska skupnost Damijan Terpin pa je spregovoril o olajšanem zastopstvu slovenskega predstavnika v parlamentu. "SSk kot ena izmed političnih skupin, ki zastopajo slovensko manjšino, pričakuje predvsem rešitev problematike volilnega vsedržavnega zakona, kar bi za Slovence pomenilo zastopstvo v rimskem parlamentu. Smo pred krčenjem števila parlamentarcev, kar pomeni, da bo tudi možnost izvolitve slovenskega zastopnika v poslanski zbornici ali senatu vedno manjša. Imamo zato še vedno neuresničeno dotično določbo zaščitnega zakona. Prav je zato, da vlada, kljub temu da ni neposredno pristojna za to vprašanje, opozori pristojne organe na to problematiko. Znotraj ustavnega sistema je potrebno potemtakem poiskati ustrezen način, ki bo manjšini vsaj olajšal
zastopstvo v italijanskem parlamentu. Na tak način bi razbremenili odnose med Slovenijo in Italijo, saj bi manjšina lahko svoje probleme sama neposredno reševala v Rimu". Stranka lipove vejice zato pričakuje, da se tudi italijanska volilna zakonodaja prilagodi evropskim standardom, kot to velja v EU in v sosednjih državah, še zlasti v Sloveniji, kjer živi italijanska manjšina, piše v tiskovnem komunikeju SSk. Glede na dejstvo, da sedaj poteka v parlamentu tudi reforma volilne zakonodaje, ki
naj bi med drugim vrnila pravico državljanom, da dejansko sami izbirajo poslance in senatorje, SSk z veseljem sprejema v vednost dejstvo, da se je podtajnik Ruperto strinjal z zastopnikom SSk Terpinom, da je najbrž prav sedaj pravi čas in odlična priložnost, da se vprašanje zastopanosti Slovencev v parlamentu reši. Slovenska skupnost preko tiskovnega sporočila pozitivno ocenjuje ostala srečanja vladnega podtajnika Saveria Ruperta, ki je izkazal posebno pozornost vsem relevantnim medijem naše narodne skupnosti in predstavnikom Slovencev iz videmske pokrajine. Pomembno je seveda, da italijanska vlada nameni posebno pozornost Primorskemu dnevniku kot edinemu dnevniku slovenske narodne skupnosti ter da mu zagotovi sredstva in pogoje za
neovirano delovanje. Pri tem pa je tudi pomembno ovrednotiti celoten sklop slovenskih medijev v Italiji. Vsi namreč ustvarjajo pomembno, bogato in raznoliko medijsko ponudbo, ki je temeljnega pomena za obstoj in razvoj Slovencev v Italiji. Čim prej pa mora biti rešeno vprašanje, ki zadeva dvojezično šolstvo v videmski pokrajini. V prvi vrsti je potrebno, da tudi vlada kaj ukrene za hitro zagotovitev nove šolske strukture v Špetru. SSk izraža upanje, da bo vladni obisk učinkovito premaknil naprej ce-
loten postopek za uresničevanje zakonskih določil o pravicah Slovencev v Italiji, ki smo res italijanski državljani, a ne le slovenskega jezika in izvora, pač pa zagotovo tudi ponosni pripadniki slovenskega naroda. Stranka lipove vejice pričakuje obenem, da bo nedavni obisk slovenskega ministrskega predsednika Janeza Janše pri italijanskem predsedniku Montiju še dodatno potrdil pozitiven premik v odnosu italijanske vlade do naših vprašanj. O tem bo tekla beseda tudi na ponedeljkovem srečanju skupnega predstavništva Slovencev v Italiji s slovenskim predsednikov vlade, na katerem bo sodelovala tudi SSk.
Na tržaški prefekturi je tudi senatorka DS Tamara Blaži n a z zadovoljstvom ugotovila, da je podtajnik Ruperto seznanjen z našo
problematiko in da ima vse namene rešiti odprte probleme znotraj vladnega ministrstva. "Pozitivno je tudi, da podtajnik obravnava manjšine kot resurz za državo samo. Gre za neki nov pristop, ki daje veliko upati za prihodnje". Začetka operativne faze vladnega omizja se veseli tudi deželni svetnik Zveze levice Igor Kocijančič.
V	spomenici, ki so jih predstavniki manjšine izročili podtajniku Rupertu, so zbrana vprašanja, ki zadevajo financiranje slovenske narodne skupnosti v Italiji (na primer določitev spodnje meje vsote za kritje zakona in možnost uporabe neizkoriščenih zakonskih sredstev), nekatere vidike šolske problematike (od sprejetja posebnih kriterijev za oblikovanje razredov in zaposlitev osebja do zagotovitve finančnih sredstev šolam s slovenskim učnim jezikom, posebnih ločenih seznamov učnega in neuč-nega osebja, dokončne rešitve pravnega statusa dvojezične šole v Špetru in odprtja novih dvojezičnih osnovnih šol v videmski pokrajini ter statusa in avtonomije Urada za slovenske šole pri Deželnem šolskem uradu za Furlanijo Julijsko krajino in tudi prilagoditve razpisov za ravnatelje), položaj Primorskega dnevnika in olajšano zastopstvo, pravilno pisanje slovenskih imen v javnih dokumentih in stanje Slovenskega stalnega gledališča ter slovenskih oddaj RAL Pomembno je bilo tudi srečanje, ki ga je podtajnik imel s predstavniki medijev, katerim gre omogočiti čim bolj pluralno prihodnost. Na to je med drugim opozoril tudi naš odgovorni urednik Jurij Paljk in poudaril dostojanstveno delo redakcije in dejstvo, da bi vsakršno klestenje še bolj obubožalo vsebinsko in človeško plat časopisa.
Foto IG
14. junija 2012
Kristjani in družba
1 NABRAL Sl BOM MALINE
■m mi
Palermo - cerkev sv. Marije Admiralske
Potovanje na Sicilijo z Novim glasom (4)
Nepozabni vtisi iz Palerma in slikovitega Cefaluja
skupinske igre, s katerimi se bodo otroci razživeli na igriščih in v bazenu. V toplih poletnih dneh bo pravo hladilo jagodni sladoled, katerega recept boste našli na 26. strani junijske številke. V njej je tudi Pastirčkov koledarček, ki z rimano besedo predstavlja mesece in njihove značilnosti.
Poletni dnevi vabijo tudi h kolesarjenju; zato naj mali kolesarji čim bolj pozorno preberejo, kako vozimo mimo ovir, da bo vožnja čim bolj varna!
Ko se sedaj otroci veselijo počitniških dni, bodo lahko poprosili starše, naj jih popeljejo na katerega izmed izletov, ki jih je stric Maks - s pomočjo Marijana Markežiča - tako dobro opisoval skozi vse leto. Za konec je izbral Men-gore (453 m), Marijino božjepotno svetišče. Njegovi mali nedeljski izletniki so si tam ogledali tudi kaverne iz prve svetovne vojne. Obiskali pa so še Modrej ce in vojaško pokopališče ter Most na Soči, nekoč Sv. Lucijo. Tisti Pastirčkovi bralci, ki radi pojejo, bodo z veseljem odprli še zadnji dve strani letošnje "glasbene priloge”, v kateri je Vrabčkova nezgoda, ki jo je v glasbo na besedilo Ljubke Šorli prelil Patrick Quaggiato.
Da ne bi med počitnicami pozabili na Jezusa, pripoveduje Pastirček v deseti številki v rubriki Zgodbe iz Svetega pisma, ki jih pripravlja Walter Grudina, čustveno pa ilustrira Paola Bertolini Grudina, kako se je Savel spreobrnil in kot Pavel oznanjal Kristusova dela. Med bogato Pastirčkovo pošto, polno zanimivih zapisov in čudovitih risbic otrok iz zamejskih šol, je tudi velika fotografija učencev OŠ F. S. Finžgar Bar-kovlje, ki so v nedeljo, 20. maja 2012, z vaško skupnostjo praznovali 30-letnico domače osnovne šole in SKD Barkovlje.
Vesele in razigrane počitnice! In ne pozabite na Pastirčka, ki vas ima tako rad!
IK
Deseta številka otroške revije Pastirček
Končno spet počitnice!
v
Šolska vrata so se za osnovnošolce končno zaprla, razprlo pa se jim je prostrano obzorje zlate svobode. Pastirček se od svojih dragih bralcev poslavlja z junijsko številko, v kateri spet vabi male risarje, naj čim prej pošljejo risbico za naslovnico za 1. 2012/13. Prihodnje leto bo Pastirček, ki ga izdaja Zadruga Goriška Mohorjeva, stopil
v	67. letnik. Leta se mu prav nič ne poznajo, saj je živahen in domiseln - kot je dinamičen njegov urednik Marijan Markežič! - in kot vedno tudi v junijski številki ponuja lepo spodbudno branje za dušo in domišljijo. Pesmica V. T. Arharja Pismo z morja je popolnoma v sozvočju s počitniškim vzdušjem, ko se morje že riše na obzorju. Kot vselej občuteno je rime ilustrirala Danila Komjanc. Z razigranim srcem se na morje odpravljata tudi vila Cirila in škrat Kosmat, ki sta med letom kratkočasila predvsem najmlajše bralce. Tudi tokrat jih naprošata, naj jima pomagajo pospraviti v kovček vse potrebno, da bo bivanje pri morju udobno. Dopolnjevanko, navezano na konec šolskih muk, je lastnoročno napisala Zora Saksida, dopolnili pa jo bodo Pastirčkovi bralci. S prihodom poletja se končuje tudi Pomladna zgodba Antonelle Delbianco; v tokratnem stripu se je kopanju bratcev, po sili razmer, pridružil tudi radovedni medvedek in bil neizmerno srečen. Pacek je "prau štuf"! Komaj čaka konec pouka, ker so "učitelce štrešade, školari sitni, podstrešnice ežaušte". Skrbi ga le, kako bo s spričevalom. Dobrih ocen pa se bodo gotovo veselili vsi Pastirčkovi pridni in zvesti
bralci, ki bodo uživali ob branju basni Žirafa in puščavska lisica, ki nas uči, da je treba najprej pozorno gledati svet okoli sebe. Modre misli so izpod peresa V. T. Arharja, malo zvitorepko pa je ilustrirala Danila Komjanc, ki je prispevala ilustracije tudi drugim zapisom. Med njimi je Zgodba s kmečkega
dvorišča, ki jo je spretno stkala Mariza Perat in vanjo vpletla dobrosrčnost muca Pikca, ki je privedla do tega, da so pes Sultan in ostale domače živali vljudno sprejele medse zapuščenega črnega muca. Pastirček se je v junijskih dneh zazrl v črni bezeg in ob pomoči Ane Rupil ter Danile Komjanc navedel vse njegove dobre lastnosti. V Jezikovnem kančku Berta Golob ob duhoviti ilustraciji Marjana Mančka vabi Pastirčkove pisce, naj nadaljujejo začeto zgodbico, ki jo ponuja; pri tem jih opozarja, da "besedilo je najlepše povezan šopek povedi iz najbolj primernih besed". Tatjana Ban prikazuje z jasnimi navodili, kako iz tulca toaletnega papirja, kartona in še drugih pripomočkov izdelamo pisano papigo. Hema je za počitnice izbrala take
portal Nebeška vrata nas uvede v cerkev, ki je okrašena s številnimi bizantinskimi mozaiki, nad katerimi kraljuje veličastni Kristus Vse-držitelj. Podobno smo naslednje jutro videli tudi v Cefaluju. Ob katedrali je tudi nekdanji benediktinski samostan. Normanski vladarji so sploh podpirali benedik-
Proti večeru smo se odpravili v glavno sicilsko mesto Palermo. Na avtocesti v Ca-paciju, ki je oddaljen od Palerma skoraj 25 km, smo se ustavili pred spominskim obeležjem, ki označuje zločinski atentat na Falco-neja in Borselina 23. maja 1992. Ime mesta Palermo izvira iz grške besede Panormus, kar pomeni vse-pristanišče. Mesto se razprostira v obliki velike pahljače, nad mestom se razteza gorovje. Tu so se zvrstili številni narodi že od pozne antike vse do današnjih dni. Ogledali smo si le nekatere pomembne znamenitosti, ker za vse bi morali ostati več dni v tem mestu. Stolna cerkev je posvečena zavetnici Palerma sv. Rozaliji. Veličastna stavba z baročnimi značilnostmi stoji na temeljih nekdanje katedrale, ki so jo zgradili Normani. Obiskali smo tudi
sa Pantokratorja je dal zgraditi Viljem II. v drugi polovici 12. stoletja v normanskem slogu. To je tudi najveličastnejša zgradba v normanskem slogu na Siciliji in je tudi dobro ohranjena. Čudovit
votlino, kjer je živela svetnica. Ogledali smo si tudi čudovito Normansko kapelo in bivalne prostore normanskih kraljev. Ko smo zapuščali Palatinsko kapelo, nas je na stopnišču ogovoril prodajalec prospektov in knjig o Siciliji ter nas vprašal, ali smo Rusi, nekdo mu je povedal, da smo Slovenci; takoj nam je ponudil v prodajo knjigo o Siciliji v slovenskem jeziku. Le redko se zgodi, da imajo ilustrirane knjige mest ali krajev, ki jih obiščemo, tudi v slovenskem jeziku. Začudenje je bilo prijetno. Mogočna je tudi cerkev sv. Marije Admiralske, ki jo je zgradil v 12. stoletju Rogerijev admiral Jurij Antiohijski. Zelo lep je zvonik s podpornimi stebri in raznobarvnimi mozaiki. Videli smo tudi ostanke nekdanjega rimskega amfiteatra, Pretorijski trg in Senatorsko palačo ter se sprehodili po korzu Verdi, kjer so številne trgovine in lokali.
Predzadnji dan popoldne smo se povzpeli še na Monreale. Ime izvira iz rimske besede Mons regalis tj. Kraljeva gora. Katedralo Kristu-
pokristjanili.
Zadnji dan dopoldne smo se odpeljali v slikovito mesto Cefalu1. Tudi tu je stolna cerkev posvečena Kristusu Odrešeniku. V cerkev se pride po stopnišču, ki je okrašeno s kipi in kovanim železom. Mogočna fasada z dvema zvonikoma kaže na normansko-romanski slog (13. stoletje). Prezbiterij v notranjosti cerkve kot tudi vse tri ladje so okrašeni z bizantinskimi mozaiki. Prikazujejo prizore iz Stare in Nove zaveze. V kupoli apside kraljuje Kristus Pantokrator, pod njim pa je Devica Marija z apostoli in nadangeli. Sprehodili smo se po glavni ulici in si ogledali nekdanji grad oz. utrdbo normanske-ga kralja Rogerija II. "Osterio Ma-gno" iz 13. stoletja, nadalje smo videli srednjeveško pralnico, v njeni bližini so bila prva javna kopališča še v času Rimljanov, kamor naj bi zahajal tudi rimski zgodovinar Cicero. Čakalo nas je tipično sicilsko kosilo. Nato smo se odpravili na letališče. Od tod smo poleteli v Benetke, kjer nas je že čakal udobni avtobus, s katerim smo se odpeljali v Gorico in na Opčine.
Udeleženci potovanja so se vsi zdravi in zadovoljni vrnili na svoje
tinske menihe, ki so odpirali šole tudi za revne sloje ljudi in jih kulturno izobraževali ter po arabski-muslimanski zasedbi otoka spet
domove z željo, da bomo tudi drugo leto spet skupno potovali.
/konec
JM
mani Ob koncu evharističnega leta
Slovesno češčenje Najsvetejšega
Konec evharističnega leta je tržaška škofija obeležila s posebnim evharističnim tednom, ki je želel biti priprava na peto škofijsko sinodo in se je začel s posvetitvijo slovenskega diakona Klemna Zalarja 2. junija in je trajal do nedelje, 10. t. m., oz. do praznika Sv. Rešnjega Telesa. Slovenski verniki so bili povabljeni na slovesno češčenje Najsvetejšega v petek, 8. t. m., v cerkvi sv. Jerneja ap. na Opčinah. Oblikovali so ga OPZ Kraški cvet pod vodstvom s. Karmen Koren, OPZ Zvonček in MeCPZ Repenta-bor pod vodstvom g. Antona Be-
denčiča, ŽePZ Prosek-Kontovel pod vodstvom Marka Štoke, MeCPZ Sv. Križ pod vodstvom Marije Šturman, MeCPZ Rojan, pod vodstvom Zulejke Devetak, MeCPZ Sv. Jernej pod vodstvom Janka Bana in Združeni zbor ZCPZ pod vodstvom Edija Raceta.
V	openskem svetišču so se tako z evharističnimi mislimi, ki sta jih podala Marija Štekar in Tomaž Susič, prepletale obhajilne pesmi, ki so prispevale h globljemu podoživljanju evharistične skrivnosti, kot je ob prisotnosti večine duhovnikov openske dekanije poudaril tudi tržaški škof,
nadškof Giampaolo Crepaldi, ki se je pohvalno izrazil o cerkvenem petju slovenskih vernikov po Avguštinovem motu: kdor poje, dvakrat moli. Režijo slovesne molitvene ure je vodil neutruden openski župnik, g. Franc Pohajač, ki je za to priložnost pripravil lično publikacijo, s pomočjo katere so prisotni zbrano spremljali dogajanje.
Da je bil dogodek občuten in dobrodošel, so potrdili tudi sami udeleženci, med katerimi je marsikdo glasno izrazil željo po podobnih shodih, kot je uvodoma dejal g. Pohajač: "Zbrali smo se k molitvi in sešli v skupni želji, da bi v duhu in resnici s pesmijo počastili Boga, posebno še Jezusa Kristusa, ki je v svoji Božji in človeški resničnosti navzoč med nami v evharističnem kruhu".
AL
postregli z dobrim kosilom. Sicer pa so obiskali tudi geometrijsko središče Geoss, kjer jih je pričakal znameniti napis o državni suverenosti "Živimo in gospodarimo na svoji zemlji" s prikazom najpomembnejših mejnikov v zgodovini slovenske države. S slovesno Zdravljico so počastili ta kraj, ki so ga slovenski župani uredili v osemdesetih letih.
Ob vrnitvi so na Rakovniku z litanijami počastili Marijo Pomočnico kristjanov.
V	Črni vasi so si ogledali znamenito Plečnikovo cerkev sv. Mihaela, kjer jim je o njenih lepotah pripovedoval župnik Edi Strouhal. Strouhal je med drugim omenil tudi plemenito poslanstvo pastoralne oskrbe gluhih in naglušnih ter maše v znakovnem jeziku, ki jih daruje v tej cerkvi za obiskovalce iz vse Slovenije.
Ob sklepu romarskega dne so se pomudili še pri nekdanji kartuziji Bistra in občudovali kompleks današnjega Tehničnega muzeja Slovenije.
jba
Cerkveni pevski zbor Rodik
Romanje z odkrivanjem slovenskih biserov
Na razgledni vzpetini med Zagorjem in Litijo so rodiški pevci na majsko soboto odkrili še en romarski biser: Zasavsko Sveto goro s cerkvijo Marijinega rojstva. Ču-
teljem odkriva lepote naše domovine. V Marijini cerkvici je rodiški župnik Iztok Mozetič vodil romarsko pobožnost. Tam so se srečali tudi s prizadevnim župnikom Maksom Kozjekom, ki
dovita točka, ki odpira panoramski pogled od Pece v Karavankah do Trdinovega vrha in Snežnika s hrvaško mejo, je kot na dlani ponudila pogled na velik del naše domovine. Cerkveni pevski zbor Rodik, ki ga vodi Edi Race, namreč že 43. leto zapored svojim članom in prija-
jim je predstavil zgodovino romarskega kraja, od turških časov, ko je bila cerkev 1.1520 čudežno obvarovana pustošenja, do polpreteklih časov, zaznamovanih s tragično usodo dveh rojakov 1. 1943, ki sta umrla zaradi sovraštva do vere. V prijaznem planinskem domu so jim
V TEM LETU KAKŠNE NAČRTE IMAŠ?
SODELUJ
S SVOJO ŽUPNIJO
NA NATEČAJU ifeelCUD.
URESNIČIL BOŠ LAHKO
SVOJ PROJEKT
SOLIDARNOSTI.
Natečaj zaobjema župnika, naslovnike potrdila Cud in mlade iz skupnosti, ki sodelujejo pri zbiranju podpisanih obrazcev Cud in njihovi izročitvi središčem za davčno svetovanje (Caf) na območju. Med nagradami so sredstva do 29.000 evrov za uresničitev župnijskega projekta družbene koristi. Pojasnila najdeš na www.ifeelcud.it!
S svojim podpisom lahko napraviš veliko, za mnoge.
8«
mille
CHIESACATTOLICA
Kratke
r "if.ir 1’ -n j.. l.
^ • v^l	NOVI
Gonska	glas
Viteški nazivi oz. priznanje slovenski narodni skupnosti v Italiji
Ob državnem prazniku Republike Italije so 2. junija v palači goriške prefekture izročili odlikovanja reda za zasluge republike. Med letošnjimi prejemniki so tudi trije priznani predstavniki slovenske narodne skupnosti na Goriškem. Red “viteza italijanske Republike”, so namreč prejeli: Andrej Kosič, trgovec in likovni umetnik iz Gorice, Darjo Gergolet, podjetnik iz Doberdoba, in Igor Komel,
ravnatelj Kulturnega doma v Gorici. Odlikovanja je v imenu predsednika Giorgia Napolitana izročila prefektinja Maria Augusta Marrosu. Komel je ob tej priložnosti izjavil, da prejeta odlikovanja “trem novim goriškim vitezom, in k nam pripišem še Duška Kalca, kije bil nedavno odlikovan v Trstu, naj bodo tudi priznanje celotni slovenski narodnostni skupnosti v Italiji, ki se aktivno zavzema za sodelovanje med Italijani, Furlani in Slovenci v deželi Furlaniji Julijski krajini ter za dobrososedske odnose med Slovenijo in Italijo”.
Goriški upokojenci / Nepozaben izlet v osrčje Evrope
Na 4-dnevnem potovanju je od 24. do 27. maja lepa skupina goriških upokojencev prepotovala dežele ob Donavi, kjerse stikajo tri kulture, slovanska, nemška in ogrska. Peljali so se tudi mimo Gradiščanskega, naseljenega s Hrvati. Ob najdaljši evropski reki so nekoč bivali tudi naši predniki, ki so pred stoletji osnovali državo Moravsko, znano tudi iz dobe bratov Cirila in Metoda. Kljub pritiskom germanskega in madžarskega prebivalstva se je tu ohranila slovanska država Češkoslovaška, ki seje leta 1989 po t. i. 'žametni revoluciji' mirno razdelila v Češko in Slovaško. Izletniki so si prvega dne ogledali prestolnico Slovaške, Bratislavo, “lepotico Donave”, ki se ponaša z zgodovinskimi zgradbami, res vrednimi ogleda, kot so vrata sv. Mihaela, cerkev sv. Martina, veličasten grad itd. Naslednje tri dni so med vožnjo z avtobusom in tudi peš občudovali glavno mesto habsburškega cesarstva in današnje Avstrije, tisti Dunaj, kije več kot 500 let vladal velikemu delu Evrope in številnim narodom. Izletnike so naravnost očarali izredno zanimivi kulturnozgodovinski mestni predeli s krasnimi stavbami, kot so mestna hiša, Hofburg, zimska rezidenca Habsburžanov, Belvedere, čudovita gotska katedrala sv. Štefana, kapucinska kripta z grobnicami vladarjev, Marije Terezije, Franca Jožefa itd. Večerjali so v znanem stolpu Donauturm, si ogledali Schonbrunn in preživeli večer ob živahni glasbi v Grinzingu. Tudi park Prater z visokim vrtečim se kolesom je navdušil izletnike, ki bodo Dunaj prav gotovo ohranili v najlepšem spominu, (ed)
Bleščeča komedija na deželni televiziji Rai
Kdor ljubi komedijske spletke, seje ob njih lahko prešerno nasmejal kar udobno nameščen na domačem divanu. Prejšnji četrtek, 7. junija 2012, so na slovenskem programu tretje televizijske mreže Rai drugič predvajali uspešno komedijsko predstavo Zbeži od žene Rayja Cooneyja, kije zablestela v vsej svoji humorni luči v režijskem branju Jožeta Hrovata in izvedbi dramskega odseka PDŠtandrež. Odkarse je v lanski sezoni, konec januarja, predstavila na štandreškem odru in doživela čudovit sprejem pri domačih gledalcih, seje ob njej in odlično ubrani igri štandreških komedijantov nasmejala že množica gledalcev na raznih bližnjih in oddaljenih slovenskih odrih. Deležna je bila ničkoliko priznanj, nazadnje nagrade za najboljšo režijo, ki jo je Jože Hrovat prejel na festivalu TD Pekre blizu Maribora; tu jo je tudi občinstvo izbralo kot najboljšo predstavo festivala. Sedaj je iskrivo,
v	vsem humornem vrtincu zaživela še na televizijskem zaslonu. Kamere slovenskega programa deželne tretje mreže Rai so jo posnele v lanskem decembru v dvorani v Vrtojbi in tako pobliže ujele odtenke igralskih kreacij, na katere so štandreški izvajalci res lahko ponosni. Detajli mimike in kretenj so na televizijskem zaslonu razkrili vso učinkovito izraznost, ki jo morda v živo povsem ne zaznajo posebno gledalci v zadnjih vrstah gledaliških dvoran.
Za še en uspešen, tokrat televizijski nastop, naj gredo štandreškim igralcem in režiserju ter seveda vsem, ki so zaslužni za čudovito predstavo, iskrene čestitke! / IK
Krožek Anton Gregorčič
Študijski center za družbeno-politična vprašanja
Komorna dvorana Kulturnega centra Lojze Bratuž
Gorica
Četrtek,
14. junija 2012, ob 20. uri
Renato PodbersiČ REVOLUCIONARNO NASILJE NA PRIMORSKEM Goriška in Vipavska 1941-1945
O knjigi bosta spregovorila avtor mag. RENATO PODBERSIČ
in
novinar ter zgodovinar JOŽE MOŽINA Večer bo povezovala časnikarka ERIKA JAZBAR
Delovanje Krožka Anton Gregorčič podpira URAD ZA SLOVENCE V ZAMEJSTVU IN PO SVETU
Spominska maša pod lipami
Dvorana Pokrajinskih muzejev Grajsko naselje
Gorica
Torek,
19. junija 2012, ob 18. uri
Carlo Spartaco Capogreco Internacije civilistov v fašistični Italiji 1940-1943
Slovenski prevod izdaje I campi del Duce, Einaudi 2004
Krožek Anton Gregorčič
Studijski center za družbeno-politična vprašanja
Ob prisotnosti avtorja bodo spregovorili Nevenka Troha, Boris Pahor, Ferruccio Tassin, Francesca Meneghetti. Moderator časnikar Ivo Jevnikar
pokroviteljstvom
provincia di gorizia provincie di gurize pokrajina gorica
S podporo URADA ZA SLOVENCE V ZAMEJSTVU IN PO SVETU
Slovesnost v spomin na prof. Fileja ob dveh okroglih jubilejih
Človek izrednih srčnih in umskih sposobnosti
bistveno, premalo časa si jemljemo zase, za družino, tihoto, molitev, prijatelje. Ne potrebujemo več časa, ampak več modrosti, da bi vse ure življenja prav izrabili. Obletnice naših zaslužnih mož nas vabijo k temu, da premislimo, kako, čemu, zakaj, za koga delamo. "Samo takrat, ko Njega damo na prvo mesto, bodo vse naše dejavnosti, vsi naši odnosi na pravem mestu".
Kulturno srečanje je sklenil na-
stop Moškega pevskega zbora Mirko Filej pod vodstvom Zdravka Klanjščka, ki je prej vodil tudi združeni zbor. Zapel je nekaj Filejevih pesmi, v katerih so se lepo izkazali tudi trije stoli-sti. Dario Bertinazzi se je na koncu zahvalil prirediteljem, pevcem in navzočim, pa tudi prisotnim Filejevim svojcem, ki so prek njega izrazili goriškim Slovencem iskreno zahvalo za to, da še vedno ohranjamo živ spomin na Mirka Fileja in njegovo glasbo. / DD
Prof. Mirko Filej se je "odlikoval po izrednih srčnih in umskih sposobnostih", "znal se je približati vsakomur ter ga pritegniti in navdušiti", "v različnih dejavnostih se je vsega razdal, zlasti mladini in pevskim zborom". To je eden glavnih poudarkov iz priložnostnega govora, ki ga je imela v nedeljo,
10. junija 2012, prof. Lojzka Bratuž na spominski slovesnosti ob 100. obletnici rojstva in 50. obletnici smrti prof. Fileja.
Na dvorišču Kulturnega centra Lojze Bratuž se je v organizaciji Zveze slovenske katoliške prosvete,
Združenja cerkvenih pevskih zborov Gorica in Kulturnega centra Lojze Bratuž proti večeru zbralo precej ljudi, prišli so iz vse Goriške, pa tudi Tržaške in Koroške; med njimi je bil tudi marsikdo, ki je prezgodaj umrlega kulturnika in izobraženca dobro poznal. Tistega 10. junija 1962 je "globoka žalost prevzela vse njegove prijatelje in sodelavce, saj smo vedeli, kaj smo z njim izgubili", je nadaljevala prof. Bratuž. "Njegova vedrina in osvajalna moč sta mu omogočili plodno delovanje tako na dušnopastir-skem kot na kulturnem področju”. Združenje cerkvenih pevskih zborov je 1. 2002 izdalo zbornik v njegov spomin: v njem je skupno 15 zapisov različnih avtorjev, objavljene so njegove razmnožene in neobjavljene cerkvene skladbe, bogato slikovno gradivo, dve razglednici in še marsikaj zanimivega. Goriška pesnica je prof. Fileju ob njegovi smrti posvetila sonet, v katerem je med drugim zapisala: "Usode neumljive trda roka zlomila vrh je na zamejskih tleh. Bogato Bog pripravlja mu plači-
lo	za delo brez miru, za pesem milo, za solzo vsako in za vsak smehljaj". Filej je imel velik posluh za kulturna vprašanja. S svojimi zbori je večkrat nastopal na Primorskem in na Koroškem.
Vodil je dijaške zbore, nastopal na šolskih prireditvah, bil je član najrazličnejših odborov. Iz rodne Medane je pot vodila Fileja v goriške šole in bogoslovje, duš-nopastirske dolžnosti pa v Idrijo in nato v Mavhinje. Tu se je odločil, da se vpiše na tržaški konservatorij. Najprej je poučeval na
slovenskem učiteljišču v Trstu, hkrati tudi verouk v Nabrežini, nato v Gorici. Maševal je v cerk-
vi	sv. Ivana in uvedel polnočnico. Njegova srebrna maša 23. maja 1962 je bila obenem njegova zadnja javna mašna daritev. Filej je v Gorici razgibal kulturno življenje in postal duša vsega dogajanja na glasbenem in družbenem področju. Vključil se je v Slovensko katoliško prosvetno društvo in bil nekaj časa njegov predsednik. Uvedel je božične koncerte v stolnici in pred 55 leti koncert na god sv. Cecilije, pozneje imenovan Cecilijanka. Danes se po njem imenujeta go-riško društvo in moški pevski zbor. Med avtorji besedil, ki jih je uglasbil, sta pesnica Ljubka Šorli in msgr. Srečko Gregorec. Preden so Filejeve pesmi izšle v pesmaricah, so jih pri bogoslužju in na kulturnih prireditvah uporabljali v razmnoženih listih, ki jih je z lepo čitljivo pisavo napisal Maks Debenjak. Veliko Filejevih uglasbenih pesmi je priložnostnih. V atriju Katoliškega doma, zdaj v parku KC Lojze Bratuž, je njegov kip, delo umetnika Franceta Goršeta.
Nedeljsko slavje se je začelo prav okrog tega kipa; tja sta namreč predsednica ZSKP Franka Pado-van in predsednik ZCPZ Dario Bertinazzi položila velik šop
cvetja s trobojnico, medtem ko je MoPZ Mirko Filej pod vodstvom Zdravka Klanjščka zapel pesem "Mati". Na notranjem dvorišču pod lipami je nato bila sveta maša v spomin na velikega moža. Njegove pesmi je ob orglanju g. Mirka Butkoviča občuteno pel
združeni pevski zbor, mašnik g. Marijan Markežič pa je že ob začetku daritve na dan, ko smo se spominjali Sv. Rešnjega Telesa in Krvi, podčrtal, da je bil g. Filej dejaven ne le na kulturnem, narodnem in političnem področju, temveč predvsem kot duhovnik, delivec zakramentov, še posebej evharistije. "Naša krščanska kultura bo res krščanska takrat, ko jo bomo prepojili s tem duhom".
V	homiliji je še povedal, da ob prezaposlenosti in ihtavi dejavnosti prepogosto pozabljamo na
MLADINSKI DOM
| Zelo uspešna priprava na malo maturo
Sadovi kakovostnega, dobrega dela
V	Mladinskem domu v Gorici so zadnji teden pouka organizirali pripravo na malo maturo, ki je bila namenjena tako gojencem Mladinskega doma kot tudi vsem dijakom tretjih razredov nižje srednje šole Ivana Trinka. Priprave se je letos udeležilo 18 dijakov in dijakinj, kar priča, da je vzgoj no-didaktična ponudba Mladinskega doma kakovostna in uspešna. Priprava je potekala vsak popoldan od 15.00 do 18.30. Popoldan je bil razdeljen na dve učni enoti, kjer so ponovili snov glavnih predmetov. Predavatelji so bili vzgojitelji in sodelavci Mladinskega doma: Martina Šole, Marko Gus, Irena Ferlat in univerzitetni pro-
fesor dr. David Bandelj.
Po uvodnem pozdravu ravnatelja Maura Lebana je dijakom spregovorila profesorica Vanda Sever, ki ima za seboj dolgoletno in
Mladinskega doma in dijakom razložila, kako poteka zrelostni izpit, in jim dala nekaj dragocenih nasvetov, s katerimi jih je želela tudi malo pomiriti, saj je mala matura prva preizkušnja, ki jo naši dijaki imajo na šolski poti.
V	torek je psihoterapevt Bogdan Žorž vodil delavnici za dijake in za njihove starše. Dijakom je razložil, kako ohraniti koncen-
bogato izkušnjo kot profesorica italijanščine. Tudi letos je prijazno sprejela vabilo
tracijo pri učenju in premagati tremo pred izpiti. Staršem maturantov pa je spregovoril o tem,
kako lahko svojim otrokom stojijo ob strani in jim na pozitiven način pomagajo pred to pomembno preizkušnjo in med njo.
Dijaki so ves teden pridno ponavljali šolsko snov, ki so se jo naučili med šolskim letom, zapolnili morebitne vrzeli in tako tudi sami preverili svoje znanje in tudi to, katero snov morajo še poglobiti. Ob koncu tečaja je sledila krajša slovesnost z g. Marijanom Markežičem, med katero so mali maturantje po trenutku zbranosti zaprosili za ohranitev notranjega miru pred izpiti in med njimi ter v ta namen prejeli poseben blagoslov. Naj povemo še, da so bili vzgoj itelj i v Mladinskem domu na razpolago maturantom tudi v ponedeljek in torek za individualno ponavljanje. Mladinski dom vošči vsem maturantom veliko uspeha na mali maturi in na preostali šolski poti!
MŠ
Končna prireditev srednje šole Ivan Trinko
Glasba, ples, gledališče, video, nagrade in še kaj
Na prireditvi ob koncu šolskega leta so dijaki srednje šole Ivan Trinko 7. junija pokazali prek glasbe, plesa in gledališča zvrhan koš radožive ustvarjalnosti, pa tudi veliko željo po zasluženih poletnih počitnicah.
Večer je v prenatrpani dvorani Kulturnega doma v Gorici uvedel šolski pevski zbor pod vodstvom prof.
Stefana Joba z izborom svojih najlepših pesmi, štirje fantje pa so se preizkusili z rock popevko. Aerobna skupina šestih deklet, ki jim je mentor prof. Aleksander Kodrič, se je izkazala v plesu; skupinica dijakinj 3. C pa je pod vodstvom mlade koreografinje Sanje Vogrič pričarala zimzeleno New York New York. Posebno
doživetje (za dijake drugih razredov pa podoživetje) je bil odlično pripravljen video, posvečen zelenemu tednu v Bohinju meseca marca letos; najlepše utrinke s tedna v naravi - "brez budnega nadzora staršev in brez šolskih učilnic, s prijatelji in novimi izzivi" - sta posnela profesorja Franc Biancuzzi in Aleksan-
vtisnili v spomin mladih, je občinstvu dala tudi projekcija videoposnetka, ki ga je uresničil prof. Biancuzzi. In že smo pri gledališču: tudi letos je prof. Maja Brajkovič z dijaki 2. B poskrbela za pravo presenečenje: tokrat so uprizorili kolaž nekaterih duhovitih prigod iz Butalcev; dijaki so si porazdelili vloge, sku-
der Kodrič; ta ga je tudi mojstrsko montiral. Bogato sliko najrazličnejših dejavnosti, izletov in ekskurzij, pravi mozaik drobnih trenutkov, ki pa so se globoko
paj so izbirali glasbo, poskrbeli za kostume, pri izdelovanju scenografije jim je pomagala profesorica likovne vzgoje Magda Samec. Nekateri mladi amaterji so
v sproščenosti na odru prav izstopali in si prislužili bučen aplavz. Nekateri dijaki so pripravili tudi multimedijski modni defile. Šola je namreč sodelovala pri projektu II Giralibro: učenci so si pri prebiranju knjig izpisali najbolj učinkovite in pomembne stavke, ki so jih s pomočjo prof. Samec natisnili na raznobarvne majice. Na priredit-
vi	je prof. Brajkovič tudi podelila nagrado Sindikata slovenske šole v spomin na prof. Ivana Sirka, ki jo je letos prejela Sanja Vogrič. Nagradila je tudi dijake razredov, ki so tekmovali v poznavanju slovenskega jezika. Prof. Costanza Luis pa je najboljšim matematikom podelila bronaste in srebrne Vegove nagrade. Živahni in poltretjo uro trajajoči večer so sklenili dijaki gledališke delavnice, ki sta jo vodila prof. Federica Bello in izkušeni ljubiteljski igralec Božidar Tabaj.
V	pripravo kratke predstave z naslovom Najlepša beseda so učenci vložili veliko energij. V dveh skupinah so hodili naokrog in iskali najlepšo besedo, a zaman. Na koncu so jo le našli: najlepša beseda je "počitnice".
Podeljevanje bralnih značk učencem Večstopenjske šole Gorica
Čestitke vsem pridnim bralcem!
V	veliki dvorani Kulturnega centra Lojze Bratuž je v četrtek, 7. junija 2012, dopoldne odmeval otroški živžav. Do zadnjega kotička so kulturni hram napolnili že počitniško razpoloženi šolarji Večstopenjske šole s slovenskim učnim jezikom iz
OŠ A. Gradnik iz Števerjana in OŠ L. Zorzut iz Bračana, da bi v prazničnem ozračju doživeli podelitev bralnih značk. Kot vsako leto so namreč tudi v letošnjih dolgih šolskih dneh, poleg učnih snovi, namenili kar veliko časa branju knjig, ki so si jih izposojali v šol-
Foto DPD
Gorice, ki zaobjema OŠ O. Župančič iz Gorice, OŠ F. Erjavec iz Standreža, OŠ J. Abram iz Pevme,
skih knjižnicah. Da jih branje res veseli, so pričali t. i. superbralci, tisti šolarji, ki so prebrali veliko
PROSVETNO DRUŠTVO RUPA-PEC
prireja
večer z bratoma Rusjan, goriškima pionirjema letalstva,
V SINJO BREZKONČNOST
- predavanje in predstavitev knjige Vilija Prinčiča - razstava starih letalskih modelov
ponedeljek, 18. junija 2012, ob 19.30 v Rupi
POD POKROVITELJSTVOM ZVEZE SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE
knjižnih del. Na oder jih je poimensko povabila učiteljica Barbara Rustja, ki je tudi tokrat, kot že velikokrat prej, sproščeno vodila prireditev in živahno povezovala razne točke programa. Pri podeljevanju bralnih značk, ki so jih na oder prišli iskat predstavniki posameznih šol, ji je pomagala kolegica Marta Fer-letič. Čestitke in knjižni dar pa so učenci prejeli iz rok prof. Andreje Duhovnik, svetovalke za slovenske šole v Italiji na Zavodu Republike Slovenije za šolstvo, ki že veliko let spremlja naše šolsko življenje in skrbi, da so šolske knjižnice dobro založene in da najbolj pridni bralci dobijo vsakič priznanje. Če bodo do tretjega razreda nižje šole taki superbralci, bodo prejeli priznanje in naziv zlati bralci. Prof. Duhovnikova je vse nagrajence spodbudila, naj se trudijo in čim več berejo tudi v naslednjih letih, da bodo doživeli to "zlato okronanje". Društvo Bralna značka Slovenije se veseli, ker je naštelo od Milj do Špetra skoraj 3000 bralcev, kar je res razveseljiv
podatek! Učencem je seveda zaželela tudi kar najlepše počitnice in da bi se med tem časom čim bolj odpočili, pa tudi, da bi jih v počitniških dneh spremljala knjiga, kajti "branje ni samo znanje, ampak so tudi sanje", je poudarila. Zreb je osrečil 32 učencev iz različnih šol: ti so prejeli platneno torbico, v katero bodo lahko dali knjigo, ko se bodo odpravili na plažo ali kam drugam.
Na praznični prireditvi je mlada publika pobliže spoznala tudi, kaj je pantomima in mim, ki sta svojevrstni izrazni sredstvi, ko igralec brez besed prikaže neko dogajanje, svoja čustva in občutke. V pantomimi je vse prikazano z določenim pretiravanjem, v mimu pa se prikazuje bolj naravno, globlje doživljanje čustva. To posebno umetniško zvrst, ki zahteva zelo dobro poznavanje govorice telesa in njegovo obvladovanje, sta prikazala gosta, zelo znan slovensko-kubanski pantomimik, igralec in režiser An-dres Valdes (Havana Kuba, 1936), ki je pri nas, v takratnem Katoliškem domu, prvič nastopil v daljnih letih 70. na povabilo študentov Slovenskega katoliškega akademskega društva (SKAD) in vzbudil veliko zanimanje, ter njegova pomočnica Jana Kovač Valdes.
/str. 9 K
MePZ LOJZE BRATUŽ z zborovodjo Bogdanom Kraljem
vabi na koncert
HVALITE GOSPODOVO IME
četrtek, 21. junija 2012, ob 20.30 stolna cerkev v Gorici
POD POKROVITELJSTVOM ZVEZE SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE
PROSVETNO DRUŠTVO STANDREZ
Gfedafišce■ J pod
J Iz I
zvezdami
komedije v komedijo
Poletno srečanje gledaliških skupin
ŠTANDREŽ, IGRIŠČE OB ŽUPNIJSKEM DOMU A. GREGORČIČ
■ Petek, 15. junija 2012, ob 20.45
Edita Frančeškin - ALI ŽENSKE KDAJ ODNEHAJO
Režija Edita Frančeškin Kulturno društvo Domovina - Osp
■ Sobota, 16. junija 2012, ob 20.45 Ray Cooney - ZBEŽI OD ŽENE Režija Jože Hrovat
Dramski odsek Prosvetnega društva Štandrež
V primeru slabega vremena bodo predstave v župnijski dvorani A. Gregorčič POD POKROVITELJSTVOM ZVEZE SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE
Obvestila
Prispevke za Slovenski center za glasbeno vzgojo Emil Komel v spomin na ravnatel|a prof. Silvana Kerševa-na lahko nakažete na bančni tekoči račun: Banca di Gvida e (Via Kui 2, Gorica) IBAN IT 30 C 05' 1Ž402 003 570 036 225; SWIFTCI-VIIT2C
S pripisom: za SKLAD SILVANA KERSEVANA. Informacije na tajništvu SCGV Emil KomeL tel. št. 0481 532163 ali 0481 54^569.
Junijski večeri ob sovodenjskem občinskem prazniku: sobota,
16., in nedelja, 17. junija, program z razstavami kruha, vina, olja in gubance ter s kotalkarsko revijo Ronku na Peči (AŠKD Vipava), 18. junija v Rupi razstava letal - modelčkov in predstavitev knjige Vilija Prinčiča
V sinjo brezkončnost (PD Rupa-Peč), 24. junija praznovanje 40. obletnice delovanja društva športnih ribičev Vipava, 25. junija kresovanje na Largi na Vrhu in lutkovna predstava (PD Vrh Sv. Mihaela), od 4. do 22. junija nogometni turnir (ŠD Sovodnje), od 25. do 29. junija odbojkarski turnir (ŠZ Soča). Slovesnost ob občinskem prazniku s kulturnim programom in izročitvijo priznanj bo v nedeljo, 17. junija, ob 18.30 v Kulturnem domu v Sovodnjah. Vabljeni!
V galeriji Kulturnega doma v Gorici je na ogled do 30. junija 2012, skupinska razstava solidarnostne	narave
“DiversArte”	(Umetnost
različnosti), na kateri sodelujejo s svojimi likovnimi deli prizadeti otroci in njihovi likovni animatorji: Annamaria Fabbroni, Ada Candussi, Emilia Mask, Mariagrazia Persolja, Nirvana Zolia, Arnaldo Grudner in Luigi Togut. Skupinsko razstavo prirejajo združenje C. I. S. I., kulturno društvo “T. Crali” in A. N. F. F. A. S. iz Gorice v sodelovanju s Kulturnim domom in kulturno zadrugo Maja iz Gorice. Razstava je odprta od ponedeljka do petka, od 9.30 do 12.00 in od 16.00 do 18.00 in v večernih urah med raznimi kulturnimi prireditvami. Slovenski center za glasbeno vzgojo Emil Komel sprejema vpise za novo šolsko leto 2012/2013: tel. 0481 532163, e-mail info@emilkomel. eu od 18.6 do 29.6. Brezplačne lekcije instrumentov za nove vpise s predhodno rezervacijo.
Novi datumi kuharskih tečajev vGorid! Zdrava zelena kuhinja:
16., 23. junija 2012 (od 14.30 do 19.30); Sladice, prave dobrote!: 16., 23., 30. junija 2012 (od 9.00 do 14.00) Za informacije: Ad formandum, tel. 0481.81826, epošta: go@adformandum. org, www. adformandum. org.
Amatersko športno združenje Oiympia in Skupnost družin Sončnica vabita k vpisu v poletno središče “Srečanja 2012”, ki bo potekalo od 11. junija do 3. avgusta v Zavodu Sv. Družine (ul. Don Bosco 66 -Gorica). Informacije nudi Damijana Češčut vsak dan med 9. in 11. uro, ter med 19. in 21. uro na tel. 335 5952551. Mladinski dom prireja v Sovodnjah poletno središče Mavrica od 2. do 20. julija za otroke od 3. do 10. leta, pripravo na začetek pouka Šolo za šalo od 27. avgusta do 7. septembra za osnovnošolce in prvošolčke z delavnicami slovenskega, italijanskega in angleškega jezika, matematike, kreativnega branja in pisanja in s pravljičnim kotičkom. Informacije in vpisi na tel. 334-1243766,	328-
3155040, 0481-546549/ 536455 ali po elektronski pošti mladinskidom@libero. it. Mladinski dom prireja Poletne izzive z videodelavnico, izleti, adrenalinskimi pustolovščinami,
s skupinskimi dinamikami in športnimi igrami, od 11. do 22. junija (za petošolce in srednješolce), Zeleni teden v Žabnicah, od 25. do 29. junija (za srednješolce), pripravo na vstop v srednjo šolo, od 3. do 7. septembra (za peto-prvošolce) in tečaje	slovenskega,
italijanskega in angleškega jezika, ponavljanje matematike in glavnih učnih snovi v novi ponudbi Srednja na štartu, od 27. avgusta do 7. septembra (za srednješolce). Informacije in vpisi na tel. 334-1243766,328-3155040, 0481-546549/ 536455 ali po elektronski pošti mladinskidom@libero. it. Društvo	slovenskih
upokojencev za Goriško prireja v nedeljo, 5. avgusta, vsakoletni piknik, povezan z izletom v zanimiv kraj. Kateri kraj bodo člani obiskali, bo društvo sporočilo pozneje. Srečanje bo v restavraciji Al Mulin - Norbedo pri Kopru. Informacije in prijave po tel.: 349 4042060 (Eda L.), 0481 882183 (Dragica V.), 0481 884156 (Andrej F.). Na račun 20 evrov.
Društvo	slovenskih
upokojencev za Goriško prireja 8-dnevni izlet samo z enim avtobusom in trajektom na Sardinijo od 25. septembra do 2. oktobra. Informacije in prijave po tel.: 3494042060 (Eda L.), 0481 882183 (Dragica V.), 0481 884156 (Andrej F.). Na račun 300 evrov.
Nudim varstvo otrok na vašem domu, čiščenje in likanje, čiščenje gostinskih lokalov in pisarn. Sem mlajša gospa z izkušnjami. Tel. 00386 70777512.
Nudim varstvo otrok na svojem domu, lokacija Miren. Starost: 0 mesecev - 5 let. Več informacij: 00386 40 700111.
Prodajam stanovanje v Gorici, 85 kvadratnih metrov (dve spalni sobi, kuhinja, dnevna soba in kopalnica), mirno okolje, garaža. Za informacije pokličite na številko 0039-335 65 25 946.
Darovi
Za Sklad Silvana Kerševana so v
njegov spomin darovali: Eleonora Jankovič 50, Ana Češčut in Janez Povše 100, Metoda Češčut 100 evrov.
RADIO SPAZIO 103
Slovenske oddaje
(od 15.6.2012 do 21.6.2012)
Radijska postaja iz Vidma oddaja na ultrakratkem valu s frekvencami za Goriško 97.5,
91.9 Mhz; za Furlanijo 103.7,
103.9 Mhz; za Kanalsko dolino 95.7, 99.5 Mhz; za spodnjo dolino Bele 98.2 Mhz; za Karnijo 97.4, 91, 103.6 Mhz; na internetu www. radiospaziol03. it. Slovenske oddaje so na sporedu vsak dan, razen ob sobotah, od 21.30 do 22.30. Ob nedeljah od 14.30 do 15.30. Spored:
Petek, 15. junija (v studiu Niko Klanjšček): Zvočni zapis: posnetki z naših kulturnih
Srireditev - Glasba iz studia 2.) edelja, 17. junija (vodi Ezio Gosgnach): Okno v Benečijo: oddaja v benečanskem in rezijanskem narečju.
Ponedeljek, 18. junija (v studiu Andrej Baucon): Narodnozabavna, zabavna in zborovska glasba - Novice iz naših krajev -Iz krščanskega sveta - Obvestila. Torek, 19. junija: (vstudiu Matjaž Pintar): Utrinki v našem prostoru - Glasbena oddaja z Matjažem. Sreda, 20. junija (v studiu Danilo Čotar): Pogled v dušo in svet: Lipa, drevo in simbol - Izbor melodij.
Četrtek, 21. junija (v studiu Andrej Baucon): Lahka glasba -Zanimivosti doma in po svetu -Obvestila.
Umrl je veliki pesnik Ivan Minatti
Imeli smo ga radi...
'IG
) bom umrl, me nikar ne pokopljite med artva trupla — v grobu je tesno. Pod brezo me brez krste položite, ko mesec bo prijadral na nebo.
venske pesnike povojnih let, ko je kramparska partizanska lirika tonila v oceanu intimističnih globin. Prav zato so mu tedanji kritiki očitali premajhno borbenost, njegove pesmi so namreč
Tam bom s steklenimi očmi strmel v modrino neba, ki z zvezdami se pogovarja, in šum vetrov poslušal, ki v tišino noči pojo, dokler ne vstane zarja.
Ko bom umrl, mena polje ponesite, brez
križa, krste, solz in vzdihovanja, in me pod
belo brezo položite zvečer, ko mrak v njej lepe sanje sanja'.
Tako je zapisal veliki slovenski pesnik Ivan Minatti v poeziji Ko bom umrl iz leta 1947. V soboto, 9. junija, je Minatti v 89. letu starosti za vedno zatisnil oči. Slovenski književni krogi so tako izgubili enega izmed najbolj občutljivih glasov.
Njegovo ime je v splošni slovenski zavesti nerazdružljivo povezano s poezijo Nekoga moraš imeti rad, ki je v letih celo ponarodela. V njej se namreč kažejo nekatere lastnosti, ki so njegov lik postavile med vodilne slo-
se ob zavzemanju za nov izraz, za nove forme, za nova estetska načela ogreva predvsem za zdrav razum in za zdravo logiko. "Žonglirati z nerazumljivimi besedami, zahajati v ekstremnost, biti po vsej sili moderen, ker je zdaj to moderno, se gotovo prej ali slej izkaže za jalov posel. Prepričan sem, da ni namen umetnosti, razvozlavati uganke, in da nobenemu umetniku ni cilj, brati samega sebe". Tako nerazumljivo, larpurlartistično pisanje bi po njegovem mnenju kazalo na krizo v poeziji: kot privrženec lirike pa je na isti način trdil, da bi "še večjo krizo imeli,
bile sprva pogosto otožne, opisovale so tesnobo, samoto, dvom, negotovost, melanholičnost, pesimizem. Resnici na ljubo je Minatti v svoji prvi zbirki 5 poti povezal kolektivno izkušnjo partizanskega boja z osebno 'ponotranjeno' liriko, polno groze nad krutim časom; ta lirika je značilna tudi za poznejše zbirke. Šele pozneje je začel ustvarjati bolj intimistično ter tako poleg pesnjenja o družbi ter poeziji opeval tudi ljubezen in naravo. Njegova lirika je bila predvsem osebna, razpoloženjska in čustvena, slog pa impresionističen, novoromantičen, usmerjal pa se je tudi k ekspresionizmu. "Minatti je pesnik z eno samo struno, ki pa jo obvlada s takšno veščino, da je iz nje napravil izviren, zanimiv in značilen lirski svet", je o njegovi poetiki zapisal literarni zgodovinar Jože Pogačnik. Bil je tudi vselej vezan besedi in pomenski vsebini poezije. Zato je Minatti nekoč dejal, da
če bi pesniki molčali'
v	poezijo verujejo in pišejo, dokler v literarno areno prihajajo vedno nova in nova mlajša imena, se zanjo ni treba bati -je še povedal. Minatti, rojen 22. marca 1924 v Slovenskih Konjicah, se je pri petih letih z družino preselil v Slovenj Gradec, nato v Ljubljano, kjer je obiskoval gimnazijo. Po maturi je začel študirati medicino, vendar je študij med vojno opustil in odšel v partizane. Po vojni študija medicine ni nadaljeval, temveč se je vpisal na slavistiko Filozofske fakultete v Ljubljani in leta 1952 diplomiral. Zaposlen je bil kot urednik pri Mladinski knjigi, kjer je urejal knjižna dela in revije. Napisal je nekaj pesmi za
. A dokler
otroke, znan pa je tudi po številnih prevodih iz češčine, turšči-ne, albanščine, ruščine in francoščine. Minattijeva dela so prevedena v tuje jezike. Leta 1987 je postal dopisni in 1991 redni član SAZU. Prejel je tudi Prešernovo nagrado. Pesmi je Minatti pisal že v gimnaziji, objavljal jih je v almanahu Utrinki in reviji Umetnost, med vojno pa v partizanskih glasilih. Pozneje je sodeloval pri Slovenskem zborniku, Novem svetu, Mladinski reviji, Slovenskem poročevalcu, Novih obzorjih, Sodobnosti, Pionirskem listu in drugih. Med njegove najbolj znane pesniške zbirke sodijo Pa bo pomlad prišla (1955), Nekoga moraš imeti rad (1963,1981), Bolečina ne-doživetega (1964, 1994), Ko bom tih in dober (1973), Pesmi (1980) in Prisluškujem tišini v sebi (1984).
Nekoga moraš imeti rad
Nekoga moraš imeti rad,
pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen,
nekomu moraš nasloniti roko na ramo,
da se, lačna, nasiti bližine,
nekomu moraš, moraš,
to je kot kruh, kot požirek vode,
moraš dati svoje bele oblake,
svoje drzne ptice sanj,
svoje plašne ptice nemoči
- nekje vendar mora biti zanje gnezdo miru in nežnosti -, nekoga moraš imeti rad,
pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen ker drevesa in trave vedo za samoto
- kajti koraki vselej odidejo dalje, pa čeprav se za hip ustavijo -, ker reka ve za žalost
- če se le nagne nad svojo globino -, ker kamen pozna bolečino
- koliko težkih nog
je že šlo čez njegovo nemo srce -, nekoga moraš imeti rad, nekoga moraš imeti rad, z nekom moraš v korak, v isto sled -
o trave, reka, kamen, drevo, molčeči spremljevalci samotnežev in čudakov,
dobra, velika bitja, ki spregovore samo, kadar umolknejo ljudje.
Relecta-Ponovno branje
Vinko Beličič, Izbrane pesmi
Pred nekaj nadaljevanji sem pri obravnavi pesniške zbirke Gladež Irene Žerjal zapisal stavek, da je pesnik Vinko Beličič itak "zunaj-primorskega" porekla. Smo pa Slovenci v Italiji in tudi tisti na Primorskem njemu, kot množici drugih emigrantov, ki jih je povojni čas razpihal na rob domovine, dolžni zelo veliko, saj je generacija ubežnikov pred jugoslovanskim in slovenskim komunističnim režimom takoj po drugi svetovni vojni v naših krajih dala novega in odločilnega zagona pri ponovnem ustanavljanju slovenskih šol na Tržaškem in Goriškem.
Tudi v tem duhu dajemo tokrat mesto Vinku Beliči ču in njegovi zbirki Izbrane pesmi, ki je izšla pri Založništvu tržaškega tiska leta 1991, torej v času, ko je založbo vodil Marko Kravos. Beličič se je rodil 1.
1913 (letnik Borisa Pahorja) v Dragatušu v Beli krajini, se v teh krajih šolah, še pred vojno (diplomiral je 1.1940) pa se je pridružil akademskemu klubu Straža, ki ga je vodil Lambert Er-lich. Leta 1945 se je umaknil na zahod, leto poprej pa je v Ljubljani izdal svoj pesniški prvenec z naslovom Cešminovgrm.
Literarno je začel ustvarjati in objavljati še prej, saj ima slovenski knjižničarski sistem COBISS v svoji podatkovni bazi njegov zapis iz leta 1941 z naslovom Rodinam v slovo, ki je izšel v reviji Dom in svet. Po vojni je objavljal predvsem v zamejstvu
in zdomstvu. Največ njegove proze je od leta 1954 izšlo v reviji Meddobje, leta 2001 (po njegovi smrti) pa jo je založba Mladika zbrala v knjigo Žolto rdeči voziček. Umrl je namreč leta
1999 v Trstu.
K njegovi pesniški zbirki, ki jo obravnavamo, je spremno besedo prispeval sam pripadnik "štirih" Tone Pavček, razdeljena pa je prav tako v štiri pesniške sklope, ki nosijo naslov Mati zemlja, Srce srcu, Po krožnici ter Na vrh in nizdol. Čeprav tega v prejšnjih zapisih nisem izrecno poudaril, velja za od Beličiča mlajše pesnike podatek, da pri svojem delu uporabljajo proste oblike (verz, kitica, rima), medtem ko bomo pri avtorju, ki ga tokrat obravnavamo, še vedno zasledili neko urejenost in zvestobo pesniškim kanonom.
Tone Pavček v spremni besedi k Beličičevi pesniški zbirki piše, da gre za strog izbor verzov, ki sta ga naredila skupaj z avtorjem samim. Pavček nato pravi, da je bil Beličiču prestop v njegovo drugo domovino, ki ga je zaznamoval Kras, precej težaven, saj je imel v sebi preveč prapodob svoje Bele krajine. Kljub temu naj dodamo, da je znal Beličič Kras zaživeti in ga upesnjevati. Če mi je na tem mestu dovoljeno zapisati osebni spomin, naj povem, da imam še globoko pred sabo prizor, ko sem ga kot še majhen otrok na družinskem sprehodu srečal na gmajni v okolici Opčin, ko je med gobarjenjem za trenutek sedel na velik kamen iz apnenca in si odpočil.
Beličičeva duhovno-duševna lirika se nam v prvem pesniškem razdelku odstira s pogledom na tihe gore v belih meglah, vedri-
no in jutrom v vinogradu. Pri Beličiču preseneča urejenost njegovega verza, še posebno pa njegovih rim, ki so mestoma zaporedne, tu pa tam pa oklepajoče. V duhovne širine se pesnik spušča v ciklusu Gorske večernice, v katerega spada osem pesmi. Od Beličičevih pesmi, ki so vezane na Kras, pa moramo omeniti Gmajno, Zreli ruj in Jesensko gmajno. Nekoliko bolj neposredne so pesmi iz drugega ciklusa, v katerem pesnik nagovarja ljubljeno dekle, spominja pa se tudi težkih časov druge svetovne vojne (oktober 1939) ter mladih žrtev, ki so padle v njej. Najbolj pomenljiva iz tega ciklusa je Beličičeva pesem Prometej, ki jo avtor končuje z verzoma "Ne morem nazaj, ne morem naprej, v grozotni Čas ukovani Prometej".
Beličičeve pesmi iz cilkusa Po krožnici so zapisane na domovinsko tematiko. Pesnik namreč poje o domotožju, o Rodinah, in sicer iz Milana leta 1938, kjer je preživel študijsko izpopolnjevanje, v Belo krajino postavljen ciklus namenja mrtvi materi, piše o žrtvah medvojnih pobojev (Žalostinka 1942), njegov pesniški pogled pa seže seveda tudi na sam rob slovenskega ozemlja, in sicer v slovensko Benečijo. Žrtvam povojnih pobojev se pesnik klanja v Antigoni. Zadnji ciklus Na vrh in nizdol sestavljajo po večini duhovne pesmi, v katerih se avtor sprašuje o smislu življenja in smrti, pri tem pa seveda ne pozablja na svojo specifično in narodno situacijo ter zgodovino.
Primož Sturman
Kratke
Glasbeni mozaik - Kitara skozi čas
Zaključni nastop učencev SCGV Emil Komel, ki bo v petek, 15. junija, ob 20.30 v parku dvorca Coronini Cronberg, je letos namenjen kitari. Izbrani solisti in komorne skupine iz razredov klasične in električne kitare, ki jih vodijo profesorji Martina Gereon, Franko Reja in Gianluca Jan Sturiale, bodo predstavili ob spremljavi orkestra SCGV Emil komel (dirigent Luigi Pistore) skladbe iz obdobja baroka, ki so bile v originalu napisane za lutnjo, in dela velikih španskih skladateljev, vse do naših časov z jazz in rock glasbo. Sugestivna palača Coronini Cornberg na Drevoredu 20. septembra bo za to priložnost odprta za ogled do pozne ure.
Prva in druga številka 66. letnika Zgodovinskega časopisa
Pred nami je dvojna, prva in druga številka, 66. letnika Zgodovinskega časopisa, glasila Zveze zgodovinskih društev Slovenije. Kot vselej, tudi tokratna številka objavlja predvsem znanstvene razprave. Drugim priložnostnim sestavkom je odmerjenega sorazmerno malo prostora. Vse razprave so izvirni znanstveni članki. Na prvem mestu je objavljen prispevek Tomaža Lazarja o novih dognanjih v luči terminološke analize, ki se tičejo poznosrednjeveške orožarne na Loškem gradu. Najdaljšo razpravo v številki je prispeval Boris Goleč, in sicer 3. del zelo obsežne študije o Valvazorjevem neznanem potomstvu do današnjih dni. Naj povemo, da živi še mnogo Valvazorjevih potomcev, a nobeden na Slovenskem. Zaslužni profesor Robin 0key z Univerze v Warwicku (Velika Britanija) piše o narodnem razvoju v VValesu s poudarkom na 19. stoletju, ko so se Valežani, potomci keltskih prebivalcev, narodno oblikovali. Od šestdesetih let prejšnjega stoletja se nacionalno gibanje med valežansko govorečo manjšino znova krepi.
Mateja Ratej nas seznanja s politično dejavnostjo enega najvplivnejših politikov Slovenske ljudske stranke, Josipa Hohnjeca, ki je odločno zagovarjal ozemeljsko celovitost slovenskega prostora in bil načelni borec za revizijo vidovdanske ustave v beograjski Narodni skupščini v letih 1921-1925.
Goranka Kreačič piše o življenju, delu in idejnopolitični poti bratov Jožeta in Antona Krošla. Prvi je bil najprej duhovnik, nato svetnik na banski upravi, po končani vojni zopet župnik, a v primežu UDBE. Njegov mlajši brat Anton je bil Krekov mladinec in vsestransko angažiran urednik glasila krščanskosocialistične mladine Ogenj, publicist in doktor zgodovine, a pozabljen in morda celo “zamolčan" intelektualec med dvema svetovnima vojnama. Avtorica meni, da pomanjkanje zanesljivih virov zastira vpogled v njegovo medvojno delovanje kot načelnika Državne obveščevalne službe Jugoslovanske vojske v domovini in kot soustanovitelja organizacij Pobratim in Narodna legija.
Zadnja, kratka razprava Osmana Keskinerja in MehmetaYavuza Erlerja je objavljena v angleščini in govori o otomanskih migrantih v Ameriko in njihovi usodi v tržaškem in reškem pristanišču. / (mab)
Poslušajmo... z branjem
Eva Hren & Sladcore - Etnosoul (Celinka, 2012)
Nadaljujemo z enim najbolj fascinantnih pojavov slovenske kulture, ki vselej preseneča. Na domačem je kljub zagledanosti v “količinske” probleme (saj veste, “samo miljon nas še živi” in ne vem še kaj) pravzaprav zelo pestro in kvantitativno, če hočete. Že tri desetletja in večje, odkar se v različnih 'paštah' ukvarjamo s tistim, kar nam je najbližje, a hkrati najbolj oddaljeno, odtujeno. Ljudske korenine so predvsem za kmečke narode, kakršen je naš, vedno problematična zadeva. So kraj, kjer smo živeli do včeraj, in ga zamenjali za pohano, zabetonirano mesto. V resnici smo danes nekje vmes, duša je še vedno na kmetih, telo zapacano v apartmajski sopari. Zanimanje za ljudskost je verjetno svojevrsten “odpustek”, ki ga moramo Slovenci plačevati za slabo vest, ki smo si jo nakopali sami. Rešitev te “psihološke” dileme je v iskrenosti do sebe in svojih ljudi: smo, kar smo. Kako naj verjamem 'sterilizirani' poja-
vi	meščanke, ki me prepričuje, da hlevski gnoj diši? “To je vonj po naravi, a veš”. “Pa vprašaj domačina, kako mu kidanje diši”!
Ne glede na uvodno digresijo kakovostne avtorske glasbe “po ljudsko” oziroma ljudske glasbe “po avtorsko” je še in še. Pred kratkim smo doživeli nov izid, ki nam ga ponuja preverjena glasbena zadruga Celinka iz Ljubljane. Čeprav sta imeni skupine in solistke ločeni, so Eva Hren in Sladcore pravzaprav izredno enoten in kompakten 'kolektiv'. Žanrska raznolikost je ena izmed ključnih značilnosti njihovega dosedanjega opusa znotraj ljudske glasbe, saj je vsak od članov že dalj časa prisoten v slovenskem glasbenem prostoru in ima za sabo kar nekaj uspešnih projektov raznih barv, vonjev in velikosti.
Leta 2009 nas je mlada pevka Eva Hren pobožala s ploščo Slo, podnaslovljeno “hotetnofolk sindrome”. In resje uglasbila stanje trenutne etnofolk vročice, saj je s fonogramom stopila celo na 19. mesto lestvice VVorld mušic chart. Radi smo ji prisluhnili, in sicer tudi v živo na eni izmed zadnjih Prešernovih proslav v Trstu, tudi skupaj z utečenim Big bandom RTV Slovenija in dirigentom Tadejem Tomšičem, s katerimi je posnela kreativno ploščo z donečim imenom Etno.
A nazaj k tokratnim slavljencem. Eva Hren & Sladcore na pretanjen, minimalističen, obenem pa nadvse igriv, duhovit, prešeren, izviren, sodoben način izvajajo slovenske ljudske pesmi. Hrenova je z bobnarjem Blažem Grmom in producentom Francijem Rainerjem ter številnimi gostujočimi glasbeniki ustvarila še bolj svežo in odprto ploščo, ki dosega izredno napetost ter dinamiko skozi vse pesmi. Vredna posluha, od začetka do konca!
Jernej Šček
„Eva
Hren
Kratke
Opčine / Predavanje Mihe Kramlija o bolestni navezanosti na internet
Vsaka mama in oče prej ali slej opazita, kako njun otrok z veseljem, kot bi bil začaran, spremlja televizijske risanke, ko pa odraste, se to prenese še na videoigrice in računalnik. Več ur dnevno presedi pred njim in se sploh ne zaveda, kako mu kvari možgane in kakšne posledice ima to. Po navadi tega ne jemljemo resno oziroma se skoraj ne zavedamo, da bi lahko bilo nevarno.
0	navezanosti na internet in igrice je na zadnjem srečanju, ki jih je letos priredilo društvo Finžgarjev dom iz niza o vzgoji, starševstvu, odnosih v družini in družbi, tokrat predaval terapevt, vodja ambulante za bolezni odvisnosti v Novi Gorici Miha Kramli, ki se že petnajst let posveča terapiji na izredno težkem področju, in sicer zasvojenosti mladih s trdimi drogami.
Predavatelj, doma iz Doslovč, je najprej predstavil pomen padcev kot sestavnega dela življenja. Od rojstva dalje se človek srečuje z bolečinami: od trebušnih krčev dojenčka preko novih zob in številnih padcev, ko hoče malček shoditi. “Pomembno je, da dovolimo otroku, da ga boli, ker se na tak način naši možgani srečajo z bolečino". Do četrtega leta so trenutki bolečine pomembni, sledijo jim izbruhi na psihološki ravni, saj ima otrok premalo dražljajev odvrnitve in ne zna potrpeti. Prav tako je pomembna tudi duhovna dimenzija, kar za otroka predstavlja na primer pravljica ali molitev zvečer.
Dalje je terapevt izpostavil problem računalnika. Naravna usmerjenost možganov je s čutili zaznavati svet okrog sebe, ne pa preko računalniškega ali televizijskega zaslona. Ker so najstniki preveč izpostavljeni medijem, smo priča vse pogojstejši anoreksiji in bulimiji. “Če smo do petnajstega leta po več ur dnevno pred računalnikom, bo ta proces
Glasbeni dogodek z enogastronomsko ponudbo
The Queen Symphony 22. junija v Števerjanu
Dan po poletnem solsticiju, ki velja tudi za svetovni dan glasbe, bodo številne slovenske ustanove in organizacije z Goriškega skupno nazdravile poletju z velikim koncertom. V petek, 22. junija, bo namreč v nizu Snovanj na kmetiji baronic Tacco (Dvor) v Števerjanu poseben dogodek: Mladinska filharmonija Nova iz Nove Gorice bo predstavila veličastno klasično delo The Queen Symphony, ki ga sestavljajo melodije iz 24 skladb svetovno znane rokovske skupine Queen. Večer se bo začel ob 20. uri z eno-gastronomskim dogodkom v sodelovanju z društvom Goriška vinska cesta z domačimi okusi in gibanjem Movimento turismo del vino iz FJk. Koncert sam se bo začel ob 21. uri.
Projekt, ki združuje glasbeni do-
godek z enogastronomsko ponudbo, bo potekal v Števerjanu, posebno primeri lokaciji za poletne prireditve, je na predstavitveni tiskovni konferenci povedala predsednica SCGV Emil Komel Mara Černič. Ravnatelj Kulturnega doma Gorica Igor Komel je poudaril, da slovenske organizacije s skupnimi močmi uresničujejo res kakovostne pobude. Izrazil je tiho željo, da bi vsako leto priredili po en "močan dogo-
dek" v eni od slovenskih občin. "Najpomembnejši cilj je, da se tako združujejo organizacije iz našega prostora". Predsednica KG Lojze Bratuž Franka Žgavec se veseli povezovanja čezmejnega prostora na Goriškem in sploh oživljanja enotnega slovenskega kulturnega prostora. "V novi obliki oživljamo prireditve, ki smo jih pred leti uresničevali pod belim šotorom na goriškem gradu". V imenu ZSKD je Metka
Štrosar podčrtala povezovalno nit in sodelovanje. Lepo bi bilo, ko bi za podobne dogodke izkoristili tudi Travnik kot pomembno simbolično lokacijo, je v imenu SSO dodal Julijan Čavdek. Po-dravnateljica SCGV Komel in projektni vodja Alessandra Schet-tino je podrobneje orisala vsebino koncerta in povedala, da si je sam legendarni pevec skupine Queen Freddie Mercury želel, da bi se njegova glasba spreminjala v času. Simfonični orkester šteje 75 članov, med njimi so tudi gojenci šole Komel in drugi prijatelji. Predsednik društva Goriška vinska cesta z domačimi okusi Robert Komjanc je poudaril pomen vzejemne promocije in sinergije ter povedal, da so tudi vino in krajevni okusi kultura: "O prvem in drugih je treba kaj povedati, da se primerno ovrednotijo". Med ostalimi prireditelji je še Arsatelier, dogodek podpirajo SKGZ, ZSKP, SKDP Sedej in KD Briški grič, pokroviteljstvo pa so dale občine Gorica, Šte-verjan in Brda. / DD
načel psihološko, fizično in socialno strukturo človeka. S časom se bomo čedalje težje vračali iz virtualnega v realen svet; ta šok pa lahko postane bolezen”, je pristavil Kramli in številnemu občinstvu v dvorani Finžgarjevega doma predstavil nekaj resničnih, grozljivih primerov.
Ko kupimo računalnik, naj bo to kot delovni pripomoček ali kot sredstvo za zabavo, ga moramo namestiti na vidno mesto, kjer je prehod, nikakor pa v sobo. Zasvojenost z računalnikom prinese namreč do enakih poškodb in enake abstinenčne krize kot zasvojenost z drogami. Otrok potrebuje izkušnjo, da lahko preživi tudi brez televizije ali računalnika, kar ga bo spremljalo skozi vse življenje. Kramli trdi, da bi morali v šoli, tako kot o varnosti na cestah, poskrbeti tudi za ozaveščanje o varnosti pri uporabi tehnologije. Poleg tega imajo starši pravico in dolžnost videti, kaj si otroci pišejo. Težava je namreč v tem, da si otroci zelo neosebno dopisujejo s komerkoli, žalitve pa jemljejo zelo osebno.
Ob koncu poučnega in zanimivega predavanja je dr. Kramli postregel s praktičnimi navodili o pravicah, ki jih imajo starši. Kot prvo je omenil pravico do miru, zaradi katerega morajo otroci ob določeni uri biti v postelji, da ponotranjijo omejitve in s tem nastanejo vrednote. Sledi pravica, da so starši postreženi, v smislu, da si mora vsak otrok pridobiti svoj položaj v družini in sodelovati pri hišnih opravilih. Tretja je pravica do obnove partnerskega odnosa. Starše je pozval, da je zelo pomembna miselna enotnost. Torej mama in oče naj glede vsakršne stvari delujeta enotno, poleg tega naj zahtevata uresničljive in smiselne stvari. / Šin
S 7. strani: Čestitke vsem pridnim...
Kovačeva je na kratko povedala zgodovino te zanimive izrazne zvrsti. Med drugim tudi to, da beseda izvira iz starogrščine in pomeni vse in posnemati, in da je to posebno umetniško izražanje zapolnilo vrzel med govorom in gibom. Poleg tega je vsakič napovedala, kaj bo z mimiko prikazal Andres Valdes, ki se je v Parizu izpopolnjeval v pantomimi pri legendah te zvrsti Etiennu Decrouxu in Marcelu Marceauju in se 1.1964 priselil v Slovenijo, kjer je bil desetletje izredni predavatelj na AGRFT. Zadnja leta se poleg pedagoškega dela intenzivno ukvarja z ustvarjanjem za otroke. L. 2010 mu je Združenje dramskih umetnikov Slovenije (ZDUS) podelilo nagrado za življenjsko delo. Goriškim šolarjem je s precejšnjo mero humorja prikazal vleko vrvi, kako atlet dviguje uteži, kako se obnaša zaljubljenec ..., ne ravno spretnih lovca na lovu, kuharja pri kuhanju, očka z dojenčkom, na željo otrok pa še kitarista in plavalca, in s tem dokazal, kljub ne več rosnim letom, spretno obvladanje telesa in izrazito izražanje občutkov predstavljenih likov.
Živahna pesem Dežela branja, himna vseh malih bralcev, je ob ritmičnem ploskanju prisrčno zadonela iz mladih grl za uvod in konec skoraj dveurne prireditve.
V beneškem mestecu Caorle
Tradicionalno srečanje Flussidiversi
Na tradicionalnem srečanju Flussidiversi 5 - Poezija in poeti Alpe-Adrie se je v beneškem mestecu Caorle od 1. do 3. junija zbralo približno trideset pesniških avtorjev tako z območja Alpe-Adrija kot tudi iz sosednjih dežel. Slovensko poezijo sta predstavljala Marko Kravos in Ines Cergol.
V petek, 1. junija, se je srečanje začelo s sprejemom v občinski palači, kjer so se ob besedah organizatorjev in predstavnikov območja slišali tudi prvi verzi, in sicer letošnjega lavreata Fernan-da Bandinija, pa tudi Wislawe Szymborske, ki se je pred dvema letoma prijazno odzvala na povabilo organizatorjev, a se zaradi
bolezni srečanja ni mogla udeležiti. Večerni program, fotografska razstava in monodrama so bili posvečeni preminulemu italijanskemu pesniku Andreu Zan-zottiju, ki je bil caorlenski lavreat leta 2008.
Sobotni dan je bil v celoti namenjen bralnim ambientalnim nastopom, najprej na barki sredi slikovite in v tišino zapredene lagune, nato na dvorišču "casona" - iz trstičja grajenega in s slamo kritega enoprostornega tradicionalnega bivališča ribičev - v eni od slikovitih ribiških naselbin, katere je odkril in neizmerno vzljubil tudi Ernest Hemingway ter jim postavil spomenik v svojem romanu Čez reko in med
Pomembna obletnica v književnosti
Mineva 50 let od smrti pisatelja Frana Šaleškega Finžgarja
Pisatelj, duhovnik in urednik Fran Šaleški Finžgar (1871-1962) je poznan po pripovedih o kmečkem življenju in ljudskih igrah, ki so razumljive najširšemu bralstvu. "Knjige, ki jih uživa ljudstvo in inteligenca z enakim veseljem, so najboljše, kar je človek kdaj napisal", je nekoč dejal Finžgar. V soboto, 2. junija, je minilo 50 let od njegove smrti.
Fran Šaleški Finžgar je študiral bogoslovje, čeprav še v gimnaziji ni bil prav ravnodušen do deklet, je zapisal Iztok Ilich v spremni besedi k avtorjevim izbranim delom v zbirki Slovenska klasika. Zaradi svojih izrazito liberalnih stališč je bil Finžgar med kaplanovanjem in župniko-vanjem večkrat premeščen: iz Bohinjske Bistrice na Jesenice, v Kočevje, v Idrijo, k Sv. Joštu nad Kranjem, v Škofjo Loko in nazadnje v Ljubljano.
"Bil je eden prvih, ki so z ustanavljanjem zadrug za razvoj kmetijstva in komunalne infrastrukture na podeželju realizirali socialni program Janeza Evangelista Kreka. V Sori pri Medvodah je reguliral reko Soro, ustanovil pašno skupnost, napeljal vodovod. Bil je pravi narodni go-
spodar", je za STA povedal etnolog Janez Bogataj, Finžgarjev pranečak.
Ko je postal župnik v Sori pri Medvodah, je obveljal za prvega med književniki iz duhovniških vrst - sam pa je zavračal oznako katoliškega pisatelja, saj "nihče ni ustvaril umetnine, naj je pisana ali drugačna, samo zaradi tega, kar je po svojem svetovnem nazoru". Med letoma 1918 in 1936 je bil župnik v ljubljanskem Trnovem, kjer je prijateljeval z arhitektom Jožetom Plečnikom, ki je živel v sosednji hiši ob Trnovski cerkvi. Za njegovo najbolj brano delo velja zgodovinski roman Pod svobodnim soncem, ki je leta 1906 začel izhajati v nadaljevanjih v reviji Dom in svet. Spomine na mladost je popisal v delu Leta mojega popotovanja
(1957), pisal je tudi za mladino in deloval kot publicist, literarni kritik in religiozni pisec.
Za ekranizacijo romana se je zanimal hol-lywoodski studio MGM, vendar je Finžgar producentom postavil pogoj, da v filmu nastopijo igralci slovanskega rodu. "Vsaka generacija ima svoje heroje. Vsekakor bi bilo zanimivo, če bi roman dobil vidno podobo tudi s pomočjo novih medijev", je prepričan Bogataj. Sedaj se po romanu Pod svobodnim soncem pripravlja zvočna knjiga.
Finžgar je kot dolgoletni urednik na trdne temelje postavil Mohorjevo družbo, razširil je ponudbo založbe in zagotovil paleto zelo kakovostnih avtorjev. S sodelavci je oblikoval znanstveno knjižnico ter literarni pro-
gram proze in poezije, nadaljeval je tudi znamenito zbirko Slovenske večernice.
Po Bogatajevi oceni je bilo pomembno stališče, ki ga je Finžgar zavzel med drugo svetovno vojno, saj je "videl perspektivo v narodni osvoboditvi, kar izvira iz njegove izrazite slovanske usmerjenosti in nasprotovanja germanizaciji, ki ji je bil slovenski narod stoletja podvržen". Kot dodaja, je zanj značilen "izjemen jezik, ki je bil razumljiv najširšim plastem prebivalstva. Njegova sporočila so bila izzivalna tudi za intelektualce. Pomembno je predvsem to, da je slikal realno ljudsko življenje. Nekatera njegova dela so še danes aktualna, spremenile so se le kulise".
Prastrica se Bogataj spominja v vzgojni luči, pomagal mu je pri domačih nalogah, med počitnicami v Bohinju in na Jasenju nad Gozdom Martuljkom ga je priučil odnosa do narave. Med pomembnejše napotke za življenje, ki mu jih je predal, sodita tista o poštenem delu ter jasnosti izražanja misli.
Zavod za turizem in kulturo Žirovnica je 50-letnico Finžgarje-ve smrti med drugim obeležil s 1. tekom Pod svobodnim soncem in osrednjo slovesnostjo v njegovi rojstni vasi Doslovče. Tam je Kulturno društvo France Prešeren Žirovnica-Breznica in Gledališče Julke Dolžan na prostem uprizorilo Finžgarjevo igro Veriga.
derica Garcie Lorce. Nedeljsko dopoldne je bilo na Trgu Matteotti namenjeno branju, predstavitvi dramskega teksta Enrica Grandes-sa, Chicaribo Rente Bru-saporco, in produkcije založb. V popoldanskih urah se je srečanje končalo z odkritjem plošče z vklesanimi verzi. Kamen so tokrat izdolbli verzi letošnjega lavreata Fernanda Bandinija, italijanskega pesnika, pisatelja in profe-
drevje. Branje poezije sta spremljala glasbenika Carlotta Marto-rana in Sandro Gibellini. Popoldansko in večerno branje se je nadaljevalo na mestnem trgu (Piazza Vescovado) ob spremljavi glasbene skupine Orchestra Jazz di Alpe Adria, nastopu Davida Rondonija z interpretacijo Danteja ter plesne skupine iz Me-ster in performans s poezijo Fe-
sorja stilistike iz Vicenze (rojen je leta 1931), ki svojo poezijo zapisuje v italijanskem jeziku, latinščini in narečju.
Caorle so bile prijetno sinestetič-no doživetje, tako vizualno, kulinarično, predvsem pa dragocen slušni stik z raznoliko poetiko in neposredno komunikacijo z literati različnih dežel.
Ines Cergol
NOVI
DRUŠTVO SLOVENSKIH IZOBRAŽENCEV
V gosteh dr. Mira Cencič in mag. Renato Podbersič
Zmotno prepričanje o sijajnosti primorskega odporništva, ki še pogojuje naš vsakdan
z;
’ apis o srečanju Društva slovenskih izobražencev, ki je Jv ponedeljek, 11. junija 2012, obravnavalo vprašanje revolucionarnega komunističnega nasilja na Primorskem med drugo svetovno vojno, velja začeti pri koncu, saj so bile sklepne ugotovitve razpravljalcev mag. Renata Podbersiča in dr.
Mire Cencič ter novinarja Jožeta Možine tesno povezane s sedanjo podobo in čutenjem primorskega naroda. Gostje večera v Peterlinovi dvorani so soglasno ocenili, da je del primorskega življa zaradi fašističnega, nacističnega in kasnejšega komunističnega režima postal žrtev civilizacijskega manka, ki vpliva na današnjo duhovno praznino, v kateri je stanje nacionalnega slovenskega duha v poraznem položaju. Dokaj neizprosna ocena, ki pa na podlagi obravnavanih tem še kako odgovarja logičnemu sosledju zgodovinskih dogodkov. Izhodiščni temelj večera, ki ga je povezoval novinar Ivo Jevnikar, je bila predstavitev dveh publikacij. Dr. Mira Cencič je lani pri Slovenski matici v Ljubljani izdala obsežno knjigo Primorska sredina v primežu bratomorne vojne, mag. Renato Podbersič, ki je zaposlen v Študijskem centru za narodno spravo v Ljubljani, pa je pri tej ustanovi kot 2. zvezek zbirke Revolucionarno nasilje pred dnevi izdal študijo Revolucionarno nasilje na Primorskem, 1941-1945. Ta razi-
skava sodi v izvajanje raziskovalnega programa Nasilje komunističnega totalitarizma v Sloveniji 1941-1990.
Knjiga dr. Cencičeve na podlagi arhivskih, spominskih in že
objavljenih virov sega v čas med obema vojnama in analizira posebnosti primorskega odpora, ki so se pokazale tudi med vojno, vlogo Cerkve, napore "sredine", da bi se na Primorskem preprečila državljanska vojna, pritiske partizanov in antikomunistov ter brezobzirno uresničevanje revolucionarnih načrtov Komunistične partije Slovenije. Zagon za obravnavano tematiko je našla pri predhodnem raziskovanju organizacije TIGR. Ta je v času fašizma tajno deloval s skupino krščanskih socialcev, ki se je v času vojne preimenoval v Gibanje narodne enotnosti. Obe organizaciji sta delova-
li	na temeljih vseslovenskega čutenja in nepolitične opredeljenosti. Drugi tržaški proces je TIGR močno ošibil, manj pa skupino krščanskih socialcev, ki so jo sestavljali laiki in duhovniki. Primorsko oz. goriško 'sredino' (to je izraz, s katerim je poznano Gibanje narodne enotnosti) so nam-
Gledališče Rossetti / Glasbeni popoldnevi
V	gledališču Rossetti v Trstu se je končal niz treh glasbenih popol-dnevov, na katerih so mladi glasbeniki in pevci iz naše dežele ustvarjali na temo raznovrstnih glasbenih predstav in muziklov. Med srečanjem z glasbo Kurta VVeilla in eklektičnim sporedom priredb filmske glasbe je zvrst muzikala zastopala izvirna predstava On air, v kateri sta pevca Stefania Seculin in Gianluca Sticotti izvedla znane songe in duete ob vezni besedi radijske napovedovalke Sare del Sal. Prepletanje besed in glasbe v pristnem slogu muzikala je v koherentnem zaporedju obravnavalo vrsto muzikalov in animiranih
filmov na osnovi prepričljivih vokalnih in igralskih sposobnosti protagonistov, ki sta tudi s kančkom ironije pričarala različne ljubezenske zgodbe, od My fair lady do Nine, od West side story do uspešnice o Elizabeti Avstrijski. Prijetni popoldnevi ne bodo uvedli letos v poletno dogajanje festivala operete, ki ga je gledališče Verdi moralo zamrzniti zaradi finančne stiske. Glasnik zveste publike, ki bo občutila pomanjkanje dolgoletne prireditve, je predsednik deželnega Mednarodnega društva operete Claudio Grizon: “Dejavnost našega društva se je pričela leta 1992 pod okriljem deželne, pokrajinske in občinske uprave z namenom, da bi skrbeli za razvoj kulturnih dejavnosti v povezavi s Festivalom operete. Ko je festival doživel prvo pomembno krizo, sije društvo veliko prizadevalo za iskanje podpornikov, kar je bilo v letošnjih, hujših razmerah neizvedljivo. Gledališču Verdi smo stali vedno ob strani in smo sodelovali kot pobudniki predstav, gala večerov in koncertov, ki so spadali v uradni program poletnega festivala. Vse naše pobude so bile namenjene povečanju zanimanja in pozornosti okrog festivalski h dogodkov. Finančni razlogi, ki so letos prisilili gledališče v začasno ukinitev festivala, so nas zelo razžalostili. Moramo namreč priznati, da Mednarodni festival operete zaznamuje naše mesto kot širše prepoznavni dogodek in je tudi pomembno sredstvo za razvoj turizma. Inštitucije bi se morale zavedati, da ta festival ne more biti odvisen od alternacije sončnih in senčnih trenutkov opernega gledališča. Namesto ukinitve bi se na primer lahko angažirali pri izvedbi finančno manj zahtevnih prireditev. Do danes smo komplementarno, aktivno spremljali in dopolnjevali dogajanje, zdaj pa bomo morali preoblikovati našo vlogo. Letos praznujemo namreč 20-letnico ustanovitve in smo se morali odpovedati organizaciji spremnih dogodkov festivala, kijih bomo jeseni nadoknadili z novimi pobudami za ohranitev tradicionalne povezave naše publike s priljubljenim žanrom’’. / PAL
reč sestavljale osebnosti, kot so Josip Rustja, Rado Bednarik in Anton Vuk ter duhovniki Ivo Ivančič, Ciril Sedej in Anton Ruter. Odnosi z odporniškim gibanjem so bili napeti že ob začetku vojne, kasnejša podpora OF pa je izhajala iz golega domoljubja. Sredinci so bili kritični bodisi do partizanskega gibanja (zaradi njegovih zločinov in žrtev, tudi med samimi partizani, ki jih je zahteval boj) bodisi do ljubljanske strani, ki je do okupatorja imela hlapčevski odnos. Vselej pa so skušali preprečevati bratomorni spopad. Po prihodu laičnih pripadnikov iz zapora se je položaj zaostril: tržaški liberalci so odšli v OF, bolj desno usmerjeni pa so sprejeli četniška izhodišča (še prej kot domobranska): večina voditeljev pa je ostala neomajno na sredini in v tem duhu so gojili kulturno, publicistično in šolsko dejavnost, da bi narodna zavest ne zamrla. Kljub temu da so nekateri krščanki social-ci ob koncu vojne sodelovali v zavezniških razmejitvenih komisijah (in ne glede na odpor proti režimu ter po načelu 'politika menja, narod ostane' zahtevali priključitev Trsta in Gorice Jugoslaviji), se je večini slabo pisalo: režim je za njimi preiskoval, jih zasliševal, zaprl in celo likvidiral, tudi Cerkev je imela do svojih duhovnikov odklonilen odnos (Virgil Šček je iz duhovniškega stanu končal v laičnem). V našem zamejstvu je večina preostalih narodnjakov delovala v Slovenski demokratski zvezi. Narodno čutenje je tako klonilo zavajajočemu internacionalizmu.
Tej tematiki je mag. Podbersič namenil svojo tokratno študijo, njegova želja pa je, da bi niz tovrstni publikacij razširili še na ostala področja slovenske države. Zgodovinar je vsebino svoje raziskave osnoval na analizi razmer na Primorskem (na Vipavskem in Goriškem) med drugo svetovno vojno, na vzrokih in razumevanju nasilja KPS, na izboru in proučevanju različnih arhivskih virov, na pričevanju posameznikov. Publikacijo dopolnjuje še poimenski seznam pobitih na obravnavanem področju. "Teh je bilo 364, a številka ni dokončna", je dejal in dodal, da "je najbrž še okrog sto ljudi, ki so bili zmetani v še neraziskana grobišča v Vipavski dolini". Posebno pozornost je avtor usmeril v simbolno podobo naslovnice knjige, na kateri sta natisnjeni dve fotografiji, ki pričata o krivcu in njegovih žrtvah: na eni je pogled iz Renč proti Krasu na obnovljeni zapis TITO, na drugi pa pogreb umorjenih članov družine Brecelj, ki so padli pod stre-
li	režima. Podbersič je v svojem izvajanju poudaril, da je bila na začetku vojne komunistična partija na Primorskem dokaj šibka. Vrhovi pa so se takoj zavedeli strateškega pomena področja in pošiljali svoje emisarje k nam. Izvajalec namer KPS na Primorskem je bil Aleš Bebler, čigar prihod je pomenil kakovostni skok vpliva partije na to območje. Sredstvo, ki se ga je posluževal, je bila diskreditacija ne-komunistič-nih, liberalnih in cerkvenih krogov (to je proti goriški sredini). Začele so se likvidacije uglednih vaških osebnosti (npr. Iva Brica iz
Dornberka). Teror je krepko nara-stel ob koncu vojne leta 1945. Partija je namreč sogovornike ločila na tiste, ki so brezpogojno pristopili k OF, in na tiste, ki so se temu iz najrazličnejših razlogov upirali.
V	knjigi je obenem obravnavana celotna pobita primorska duhovščina (ne samo goriška in vipavska): avtor je naštel sedem pobitih duhovnikov (med temi je bil Placid Sancin iz Doline), dva bogoslovca in enega redovnega brata. Kljub temu da je bil komunistični, režimski teror na Primorskem manjši kot drugod v Sloveniji (tudi število umorjenih duhovnikov je pri nas manjše kot
bilo tako, kot so nas ves povojni čas prepričevali. Partizansko gibanje je po besedah dr. Cencičeve pretvorilo in razblinilo čutenje enotnosti, ki ga je v primorskem ljudstvu sprožil odpor proti fašizmu. Primorski človek pojma inter-nacionalizma, se pravi načelne naveze z italijanskimi komunisti, ni dojel, saj je bil sovražnik le eden. Po načelu divide etimpera je partija podtalno vnesla spor v enotno protifašistično oz. protiitalijansko fronto: načrtno je zanemarjala, celo skrivala politično razsežnost svojih namer in vsa prizadevanja usmerila v oplemenitev pojma OF kot edinega možnega sredstva 'odrešenja'. Spremenila je zavest Primorcev, tako da je predanost OF istovetila z odnosom do partije same: širila je napačno prepričanje, da brez nje Osvobodilna fronta ne obstaja, nasprotnik osvobodilne vojne je tako postal sovražnik naroda.
To prepričanje je bolj ali manj osta-
lo	v zavesti Primorcev. Omenjeni
I
v drugih slovenskih deželah), je bil način nastopanja partije standardni tudi pri nas. Zgovoren je v knjigi razdelek pričevanj o 'razsežnosti zločina, ki ga ni bilo': "V naših ljudeh je še danes prisoten strah zaradi takratnih dogodkov: če bi objavil vse razgovore, ki sem jih med raziskovanjem izvedel, bi bila knjiga trikrat večja", je dejal avtor.
Kot je poudaril Jože Možina, ta knjiga razbija mit o primorskem NOB-ju. Res je, da je pri nas ljudstvo množično podpiralo OF, ni pa
Foto IG
študiji pa poskušata vnesti kanček luči in resnice v to zmotno in žalostno stran slovenske preteklosti. Glede na že omenjeni položaj stanja duha na Primorskem lahko zapišemo, da bo naloga še kako težavna.
Podoben večer bo v četrtek, 14. junija 2012, ob 20. uri v komorni dvorani Kulturnega centra Lojze Bratuž v Gorici. Publikacijo Renata Podbersiča bosta predstavila novinarja Jože Možina in Erika Jaz-bar.
IG
iflMi Ob 150-letnici posvetitve cerkve
Razstava kot zgodovinski prerez verskega čutenja
Razstavo, ki so jo rojanski verniki pred nedavnim priredili ob praznovanjih 150-letnice posvetitve domače cerkve, lahko opredelimo kot prisrčen sprehod po zgodovini krajevne župnije in njenih ljudi. Kot smo že poudarili glede bazovske farne cerkve, je tudi Božjo hišo v Rojanu blagoslovil slovenski škof Jernej Legat leta 1862: to je storil dan po praznovanju rojanskih zavetnikov Sv. Mohorja in Fortunata. Njima je cerkev tudi posvečena. Postavitev se razteza od kapelice na desni strani glavnega oltarja vse do vhodnih vrat. V kapelici so na ogled naj starejši dokumenti in dragoceni eksponati, ki so nekoč krasili notranjščino cerkve. Razstava se nato nadaljuje ob stenah svetišča, njena vsebina pa je razvrščena med številnimi panoji, na katerih so ra-zobešeni mnogi primerki, ki pričajo, kako je bil Rojan na prelomu stoletja in v desetletjih do prve svetovne vojne zaznamovan z močno prisotnostjo slovenske narodne skupnosti. Na to kaže tudi dejstvo, da so ra-zobešeni razglasi mestne občine v treh jezikih: italijanščini, nemščini in slovenščini. Dvojna etnična duša rojanskega verskega občestva pa se na razstavi kaže v razporeditvi materiala: panoje na desni strani centralne ladje so sestavili italijanski verniki, na levi strani pa je panoje sestavila slovenska verska komponenta.
Le-ta je na visečih deskah zbrala veliko fotografskega in dokumentarnega gradiva, začenši z materialom, ki kaže podobo Rojana izpred sto in še več let. Tedaj je cerkev mogočno kraljevala nad podeželskim okoljem. Na fotografijah so obenem perice pri potoku na ul. Moreri, otroci pri prvih obhajilih in naselja nad Rojanom. V Rojanu je od leta 1904 do 1908 služboval tudi božji služabnik msgr.
Jakob Ukmar, ki je ob svojem prihodu ustanovil Marijino družbo. Temu dogodku sta v celoti posvečena drugi in tretji pano; obiskovalec si lahko ogleda izvirni zapisnik ustanovnega shoda Marijine ustanove in članke časopisov Avvenire in Osserva-tore Romano iz časa fašizma, v katerih so pomotoma (beri: načrtno) poročali o vdoru fašistov na tedanji sedež Marijinih družbenic: v resnici so črnosrajčniki vdrli v samo cerkev, ko so bili slovenski verniki zbrani ob popoldanskem čaščenju. Marijina družba v Rojanu je imela svoj prvotni sedež v ul. Delle Rose, nato v ul. Boc-caccio, od koder se je preselila v ul. Apiari. Četrti pano temeljito prikazuje enega najpomembne-
jših dogodkov v preteklosti rojanskih vernikov slovenskega porekla: gradnjo Marijinega doma v ul. Cordaroli. Fotografija priljubljenega in nepozabnega g. Stanka Zorka priča o pobudniku tega načrta, ki je bil namenjen ravno Marijinim družbenicam.
SSjjf
Msgr. Franc Vončina in rojanski župnik Umberto Piccoli
Prvotni Marijin dom je stal na ul. Apiari: kljub temu da je bil dokaj skromen (zgradili so ga na kraju, kjer je bil do tedaj hlev), je vsekakor nudil udobne prostore s knjižnico in dvorano, v katerih je potekalo kulturno življenje Rojančanov. G. Zorko pa je spoznal, da so časi primerni za gradnjo nekega večjega kulturnega hrama: ob pomoči vernikov
(govor je o 300 slovenskih družinah, ki so se obvezale za mesečni denarni prispevek) je tako nasta-
lo	sodobno središče, ki so ga predali namenu leta 1961 ob prisotnosti tedajega škofa Santi-na.
Naslednji razdelek razstave prikazuje drug podvig g. Zorka, in sicer gradnjo kapelice na Lajnarjih leta 1954. V versko obeležje so takrat položili kip Brezmadežne Matere Božje ravno ob 100-letnici proglasitve dogme Marijinega brezmadežnega spočetja. Predzadnji pano je posvečen častnemu domačinu, msgr. Francu Vončini, ki je bil v rojanski cerkvi 29. junija 1963 posvečen v duhovnika, dan zatem pa je daroval prvo sveto mašo. V istem razdelku so na ogled tudi fotografije zaslužnih Marijinih družbenk. To so: Pina Bizjak, Pierina Blažina, Ivanka Furlan, Danica Novak in Gabrijela Zavadlav. Sklepni del razstave je posvečen nenadomestljivi vlogi, ki jo je domači Čerkveni mešani pevski zbor imel pri ohranjanju slovenske pesmi in molitve v tem predmestnem predelu. Zbor se je prvotno rodil le v dekliški zasedbi, gospod dr. Angel Kosmač pa je leta 1951 pevski sestav razširil. Rojanske pevce že celih 46 let lahko ob nedeljah poslušamo na valovih Radia Trst A. Neposredni prenos rojanske službe božje je svojčas sprejel g. Zorko: takrat se je obvezal, da bo to nalogo opravljal samo za šest mesecev...
IG
NOVI
Predstavitev projekta Rebula v knjigarni Lovat in še kaj...
Pomembno ovrednotenje slovenske književnosti
Slovenska književnost je v zadnjih tednih doživela v zalivskem mestu kar nekaj prijetnih ovrednotenj. Mednje nedvomno spada srečanje s pisateljem Alojzom Rebulo v knjigarni Lovat na Drevoredu 20. septembra v torek, 5. junija. Ob množični udeležbi občinstva je že samo omizje zgovorno potrdilo pomembnost dogodka: poleg Iva Jevnikarja, predsednika Knjižnice Dušana Černeta, in urednice pri založbi Mladika Nadie Roncelli sta bila ob pisatelju Re-
pa je časnikar opredelil v tesnem odnosu med zgodovino, življenjem in spominom, odnos do katerih se žal v sedanji družbi izgublja. Prof. Guagnini pa ni spregovoril le o zadnji knjigi esejev, ampak o celotnem založniško-prevajalskem načrtu. Poudaril je Rebulovo sposobnost, da tudi globoke teološke tematike predstavlja bralcu na način, ki ga ne odbija; glede romana Notturno sulLIsonzo, v katerem je avtor prelil v romansirano obliko usodo slovenskih Čedermacev, zlasti
buli prisotna urednik kulturnih strani tržaškega dnevnika II Pic-colo Alessandro Mezzena Lona in profesor italijanistike na tržaški univerzi Elvio Guagnini; med občinstvom so bili tržaška podžupanja Fabiana Martini, nekdanji župan Franco Ricchetti in Boris Pahor. S pisnim sporočilom se je odzval tudi Claudio Magris. Povod srečanja je uvodoma pojasnil Ivo Jevnikar. Šlo je za predstavitev Projekta Rebula, ki je nastal na pobudo KDČ ob finančni podpori dežele FJk in sodelovanja založbe San Paolo iz Milana. Na podlagi projekta sta pred časom izšla prevoda romana Nokturno za Primorsko (Notturno sull 'Isonzo) in zbirke teoloških meditacij Smer Nova zemlja (Destinazione Nuova terra) : pred kratkim pa so lahko italijanski bralci prejeli v roke prevod Rebulove zbirke spisov, esejev, razmišljanj in komentarjev Da Nicea a Trieste. Kot je poudaril Mezzena Lona, je prevode Rebulovih del dalj časa težko pričakoval. Romanopisca in teologa morajo italijanski bralci šele odkriti. Prednost Rebulovega opusa, za pravo dojemanje katerega je včasih potrebno večkratno branje,
gem odgovoru na vprašanje, ki mu je bilo postavljeno iz občinstva, poudaril, da antični vek ni poznal takšnega šovinizma, kakršnega pozna sodobni svet. Pisatelj je nato pojasnil, da je z izrazom levica mislil zlasti na novo pot, ki jo je dnevnik II Piccolo u-bral ob soočenju s slovensko kulturo. Rebula je obenem izrazil ljubezen do zgodovine, ki ga je skozi celotno literarno ustvarjanje spremlja kot muza, in prednost občevanja in študiranja v dveh jezikih.
pa enega izmed njih, g. Filipa Terčelja, je italijanist poudaril moč, ki ga Rebulovo literarno pisanje ima v odnosu do zgodovine: včasih je izpeljava njegovih vsebin bolj zvesta resnici kot zgodovina sama. Zadnja knjiga Da Nicea a Trieste pa ima to prednost, da po eni strani predstavlja celostno Rebulovo literarno estetiko na podlagi kritične presoje nekaterih književnikov, po drugi pa, da začrta razvoj slovenske književnosti od moderne do sodobnosti, in sicer v vidiku duhovnega razvoja domače književnosti po načelu filozofskega stališča Benedetta Croceja. Na sklepne besede Guagninija, ki je poudaril Rebulovo bolečino, češ da niti krščanska podlaga ni v preteklosti omilila etničnih sporov med Slovenci in Italijani, je častni gost v debatnem delu večera dejal, da mora z bolečino v srcu priznati tole: "Za spravo in zbliževanje med obema narodoma je postorila bolj levica od katoliške Cerkve. To ne povem kot pripadnik ne levice in niti desnice, temveč kot kristjan, ki veruje v Jezusa Kristusa, v Resnico. To povem, kljub temu da ne zveni prijetno", je dejal Rebula in v nekem dru-
V soboto, 2. junija, je bil na lokaciji nekdanje umobolnice pri Sv. Ivanu literarni dogodek, ki je sodil v tridnevno pesniško snidenje Oh poetico parco. Sobotni del je bil namenjen slovenski književnosti in slovensko-tržaškim založbam, ki se s prevajalskim delom približujejo bralcem italijanskega jezika. Pesniški večer je namreč uvedlo srečanje s pesnikom, pisateljem in prevajalcem Cirilom Zlobcem ob izidu knjige z naslovom Lontananze vidne. Incontri e amicizie ital-iane di un poeta sloveno (ZTT): gre za italijanski prevod dela Vse daljave niso daleč (ZTT, 2012). Publikacija v prvem delu prinaša memoarske radijske eseje, ki jih je leta 1993 osemnajst zaporednih sobot oddajal radio Trst A. V drugem delu z naslovom Ko poezija postane simbol za prijateljstvo so objavljeni spominski zapisi o znanih italijanskih književnikih, referati z raznih srečanj in simpozijev, organiziranih v zadnjih letih, ter ocene Zlobčeve poezije, prevajanja iz antologijskega dela, ki so jih napisali italijanski kritiki. V prvem in drugem delu je tudi več avtorjevih pesmi, včasih v obeh
jezikih. S slovenskim literatom se je v sproščenem dialogu pogovarjal Miran Košuta, ki je tudi avtor spremne besede v knjigi. Ciril Zlobec se je v anekdotičnem pripovedovanju med drugim spomnil svojih prevajalskih začetkov, srečanja z italijanskim pesnikom Ungarettijem in prevajanja Dantejevega Novega življenja (Vita nuova).
Večer se je poetično nadaljeval z nastopom petih slovenskih besednih ustvarjalcev, ki so peri-patetično, na različnih lokacijah v parku, podali svoje besedne stvaritve v slovenščini in italijanščini. To so bili: Marcello Po-tocco, Igor Pison, Ace Mermolja, David Bandelj in Miroslav Košuta.
Sledilo je srečanje s pisateljem Alojzom Rebulo ob izidu zbirke novel v italijanskem jeziku z naslovom La vigna deli 'impera-trice romana (Mladika, 2011). S pisateljem se je pogovarjal tržaški pesnik in publicist Roberto Dedenaro, ki je podčrtal nekaj ključnih motivov in tem v omenjeni zbirki, kot so odnos do Krasa, do lepote in vere. Alojz Rebula se je v pogovoru spomnil tržaškega iredentista slovenskega rodu Scipia Slataperja, kateremu je kot študent tudi posvetil novelo z naslovom Srečanje s Pen-nadorom; izšla je v reviji Novi svet. V zvezi s tem mladim tržaškim literatom, avtorjem avtobiografskega liričnega romana Moj kras (II mio Carso), ki je leta 1915 kot prostovoljec v italijanski vojski padel v Podgori, si je Rebula postavil vprašanje, ali bi v dvajsetih letih z nastopom fašizma tudi sam prestopil na njegovo stran. Vsekakor Rebula ceni Slataperja in pravi, da ga je med tržaškimi avtorji vredno poudariti skupaj s Tomizzo.
Dedenaro je podčrtal še teološke motive nekaterih novel iz zbirke - npr. motiv izgubljenega raja, ki se po Rebuli posledično kaže tudi v potrebi po umetniškem snovanju - in njegovo sposobnost vživljanja v razne like, tudi v ženske junakinje. V zbirki, pravi Dedenaro, so posebno očarljivi Rebulovi opisi Krasa in narave. Rebula je potrdil, da je narava po njegovem nekaj velikega, sam je bil tudi navdušen gobar, kar se kaže v alegorični noveli iz zbirke Gobarjev dnevnik, je pa tudi velik občudovalec tehnologije, predvsem računalnikov.
Pogovor se je prepletal z branjem odlomkov iz zbirke La vigna del-1 'imperatrice romana in pasusa iz italijanskega prevoda Senčnega plesa, ki je v pripravi pri založbi Mladika. Odlomke sta prebrali Vesna Cunja in Nadia Roncelli.
IG
Obvestila
Koncert MePZ Lojze Bratuž:
Župnija sv. Jerneja ap. in MeCPZ Sv. Jernej vabita na koncert Hvalite Gospodovo ime, ki ga bo oblikoval MePZ Lojze Bratuž pod vodstvom Bogdana Kralja v soboto, 16. junija, ob 20.30 v cerkvi sv. Jerneja ap. na Opčinah. Društvo	slovenskih
izobražencev vabi v ponedeljek, 18. junija, v Peterlinovo dvorano v ul. Donizetti 3 v Trstu na okroglo mizo Fašistična taborišča za Slovence. Ob izidu slovenskega prevoda študije Carla Spartaca Capogreca I campi del duce bodo spregovorili	prevajalka
zgodovinarka Nevenka Troha, pisatelj Boris Pahor, strokovnjak za taborišče v Višku Ferruccio Tassin, časnikar Ivo Jevnikar in
avtor. Začetek ob 20.30. Vincendjeva konferenca in Klub prijateljstva vabita na romanje na Brezje k Mariji Pomagaj v torek, 19. junija 2012. Program: sv. maša na Brezjah, kosilo, oddih ob Blejskem jezeru oz. nenaporen sprehod z ogledom zanimivosti; prijave na tel. št. 040 225468 (Vera) in 040 820986 (Alojzija). Prisrčno vabljeni posebno starejši!
Darovi
Misijonski krožek Rojan je prejel: za slovenske misijonarje: Adelka Vončina 20 evrov, Anka Rogelj 5 $, v spomin na ljubo mamo Glorio Cosmina Trampuš darujejo otroci Neva, Sandra in Paolo 100 evrov; za misijonarja Ernesta Saksido - Brazilija: G. G. 156 evrov.
ŽUPNIJA SV. JERNEJA AP. in MeCPZ SV. JERNEJ v sodelovanju z ZVEZO CERKVENIH PEVSKIH ZBOROV - TRST
vabita na koncert MePZ Lojze Bratuž
HVALITE GOSPODOVO IME
zborovodja Bogdan Kralj
sobota, 16. junija, ob 20.30 cerkev sv. Jerneja ap. na Opčinah
Dijaški dom
Prihodnje leto nova sekcija otroškega vrtca
V občinskem vrtcu v Dijaškem domu Srečka Kosovela je bilo vzdušje v petek, 8. junija, zelo radostno. Ob koncu šolskega leta in slovesu trinajstih ‘maturantov’, ki bodo prihodnje leto sedli v šolske klopi, je zadovoljstvo podkrepila novica, da bo tržaška občina odprla še drugo sekcijo otroškega vrtca, ki smo jo v mestu dalj časa pričakovali.
Predstavnica staršev je namreč izročila pristojni občinski odbornici Antonelli Grim seznam podpisov, ki so jih v prejšnjih mesecih zbrali starši za prepotrebno ureditev nove sekcije vrtca. Odbornica je v svojem nagovoru poudarila, da spada tovrstna šolska politika v prizadevanje občinske uprave, in to ne glede na splošno krizno obdobje. Dejala je, da so v občinskem proračunu že določili postavko, dejansko denar, ki bo namenjen novi sekciji. Na slovesnosti sta bili prisotni tudi Generalna konzulka RS v Trstu Vlasta Valenčič Pelikan in konzulka Bojana Cipot, ki se posrečene poteze občinske uprave zelo veselita. Konzulat naše matične domovine ceni tudi dejstvo, da bo nova struktura javnega značaja, ne pa zasebnega, kar bo s finančnega vidika še kako dobrodošlo.
U SCGV E. Komel / Snovanja 2012
Lunine zgodbe
Ob koncu šolskega leta se vrstijo prireditve in nastopi. Za učence so to navadno priložnosti, da pokažejo, kaj so delali med letom, včasih pa se zgodi, da iz tega nastane nekaj več, da njihovi učitelji povežejo več področij delovanja, kar pomeni, da lahko iz take pobude nastane širša in globlja izkušnja, ki lahko pozitivno zaznamuje otroke, a tudi njihove starše. Skupno muziciranje, tako v zboru kot v instrumentalni skupini, pomeni za vsakogar prav posebno izkušnjo, ki omogoča spoznavanje določenih glasbenih prvin, ki jih pri individualnem igranju ne doživimo.
Podružnica SCGV Emil Komel iz Devina je v soboto, 2. junija, na sedežu devinskih zborov na svojevrsten način končala šolsko
leto. V nizu Glasbenih pravljic od Brd do Krasa v letošnjih Snovanjih, so pripravili glasbeno pravljico Luna pripoveduje, pri kateri so sodelovali vsi, od naj mlajših, ki obiskujejo tečaja Do-Mi-Sol in Nauk o glasbi, do učencev posameznih instrumentov, ki so jih pripravili profesorji Barbara Corbatto, Fabio Devetak, Mirko Ferlan, Frančišek Tavčar in Marja Feinig, ki si je celotno scensko-glasbeno prireditev tudi zamislila in vse koordinirala.
Vsak nastopajoči otrok je imel svojo vlogo in nalogo. Najmlajši so peli Bitenčeve pesmi o luni, ki so tudi predstavljale rdečo nit pripovedi. Za orkestracijo teh pesmi je poskrbel prof. Mirko Ferlan, orkester pa so sestavljali učenci klavirja, flavte, kitare, harmonike in violine. Za najm-
lajše je bila to priložnost za razvijanje pevskih osnov in vokalnih
sposobnosti, instrumentalistom pa tak nastop v orkestru, ko se
morajo soočiti še s spremljavo petja in povezovanja, torej vsto-
panja in fraziranja, glede na vsebino dogajanja, pomeni dragoceno izkušnjo, ki jim krepi glasbeno samozavest. Vzdušje je bilo res pravljično, za kar sta poskrbeli že izkušeni lutkarici Nina Pahor in Nada Tavčar, ki sta izdelali luno, sonce, oblačke in zvezdice ter z animacijo teh nebesnih teles povezovali pevsko in glasbeno dogajanje in zgodbo, ki se začenja z luninim zobobolom, konča pa se z njenim rojstnim dnevom, kar je v veliko veselje u-deležencev potrdila tudi velika torta, ki so jo pripravili za praznovanje tega sicer pravljičnega jubileja.
Za vse je bila to lepa izkušnja, ki jo bodo skušali tudi v prihodnje ponoviti. Tudi z razvijajočim se začetnim znanjem glasbe lahko marsikaj lepega ustvarimo in tako bogatimo glasbeno zavest otrok in prispevamo k rasti glasbene občutljivosti sodelujočih otrok in ostalega občinstva.
E. G.
Foto Kroma
LJUBLJANA
Številni dogodki za druženje Slovencev izven meja
Dobrodošli doma 2012
VIDA VALENČIČ
KO SE DOTAKNEŠ OSEBE
V poletnih mesecih se bodo zvrstili številni dogodki, ki bodo popestrili druženje vseh Slovencev, ki živijo v tujini, in tudi nas, ki živimo v domovini. Poleg 2. prvenstva v odbojki in balinarskega tekmovanja Slovencev po svetu bodo v času med 2. in 27. julijem potekali dve poletni šoli, Mladinska poletna šola in Poletna šola slovenskega jezika za odrasle, ki ju sofinancira Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu.
V številnih aktivnostih, ki so v organizaciji civilnih družb, se bodo zvrstili številne razstave in glasbeni dogodki. V poletnem času bodo ljubljanske ulice krasili ptički ter s tem naznanjali osrednjo prireditev, namenjeno vsem Slovencem, "Dobrodošli doma 2012". To je osrednji dogodek, ki se bo zgodil 4. julija v središču Ljubljane. "Dobrodošli doma 2012"
V dopoldanskih urah bo v prostorih Slovenske akademije znanosti in umetnosti strokovna konferenca o temi etnične ekonomije in Slovencev zunaj Republike Slovenije. Dogajanje se bo preselilo na Novi trg, kjer bodo slovenski glasbeniki iz
zamejstva in sveta zaigrali v ritmih svoje uspešnice in s tem predstavili, kako dejansko ohranjajo slovensko kulturo izven meja Slovenije. Poleg glasbene skupine BK evolution iz Italije, pevskega zbora MePZ Danica iz Avstrije in nastopa skupin dijakov iz Argentine in Kanade in drugih glasbenih in gledaliških skupin se bodo naši rojaki z rokodelsko-turistično ponudbo
18.00 uro v dvorani Državnega sveta med drugim tudi prvi "parlament" mladih v zamejstvu in po svetu. V Veliki dvorani v DZ pa bodo predstavniki zrelejše generacije Slovenk in Slovencev v zamejstvu in po svetu razpravljali o medgeneracijskem dialogu. V uvodnem delu plenarnega zasedanja bo s svojim govorom sodelovala tudi ministrica za Slovence v
DOBRODOŠLI DOMA
predstavili na stojnicah, ki bodo popestrile dogodek. Večer se bo končal s sprejemom ministrice Ljudmile Novak v Narodni in univerzitetni knjižnici, kjer bosta na ogled dve razstavi o Slovencih v Kanadi in bo predstavitev dveh projektov digitalizacije slovenskih medijev iz izseljenstva in zamejstva.
Temu dnevu bo 5. julija sledilo tradicionalno "Vseslovensko srečanje" v Državnem zboru, kjer bo med 10.00 uro in predvidoma
zamejstvu in po svetu Ljudmila Novak.
Dogodki, ki se bodo še dopolnjevali, so v skupni organizaciji Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, nevladnih organizacij (Izseljensko društvo Slovenija v svetu, Svetovni slovenski kongres, Rafaelova družba in Združenje Slovenska izseljenska matica), Slovenske akademije znanosti in umetnosti in Narodne in univerzitetne knjižnice.
Več o prireditvi najdete na www. dobrodoslidoma. si
Petošolci Večstopenjske šole ob koncu šolskega leta
Na poučni ekskurziji v Ljubljani in Postojnski jami
V	ponedeljek, 7. maja, smo se zaslužni petošolci (dobitnike treh vedenjskih podpisov smo namreč pustili doma) vseh osnovnih šol Večstopenjske šole iz Gorice in Doberdoba odpravili že zgodaj zjutraj na nagradno strokovno ekskurzijo v Ljubljano in Postojno, ki jo vsako leto podarjata Zavod za šolstvo in Ministrst-
pošteno ulivalo. Imeli smo dve vodički, ki sta nam predstavili glavne značilnosti mesta in njegov zgodovinski oris. Sledil je ogled gledališke predstave Izgubljeni ton v Lutkovnem gledališču. Pošteno smo se nasmejali in bili nad igro navdušeni. Ob koncu predstave so nam igralci razkazali tudi različne instrumente, ki so jih uporabili v
smo morali na svoje glave. Jama je precej hladna, saj je bilo v njej samo 9 stopinj. Izvedeli smo, da je rast stalagmitov in stalaktitov počasen proces, saj v tridesetih letih zrastejo le en milimeter. Marsikdo od nas je prvič videl tudi človeško ribico. Po ogledu smo imeli nekaj časa za nakup raznovrstnih spominčkov za svoje najdražje. Na-
vo za šolstvo in šport Republike Slovenije. Že pred sedmo smo se sestali pri Rdeči hiši in se z veseljem ponovno srečali z vrstniki, s katerimi smo preživeli pet nepozabnih dni v Zrečah na Zelenem tednu. Med vožnjo z avtobusom smo veselo kramlja-
li	in poslušali glasbo. Avtobus nas je najprej odpeljal v center Ljubljane do Krekovega trga. Po izstopu smo se sprehodili z dežniki v rokah po mestnem središču. Vreme nam zjutraj ni bi-
lo	zelo naklonjeno, saj se je kar
predstavi. Takih instrumentov nismo nikoli videli, saj so si jih izmislili sami. Ko smo prišli iz gledališča, nas je presenetilo lepo, bleščeče sonce. Po klasičnem kosilu v BTC centru smo se napotili v Postojno in si ogledali znamenito Postojnsko jamo, ki je vedno za vsakogar pravo doživetje. Del jame smo si ogledali na vlakcu, potem pa smo peš občudovali ostale jamske predele z visokimi stalagmiti in stalaktiti. Vožnja z vlakcem je bila vznemirljiva in paziti
stopil je čas odhoda proti domu. Med potjo je čas hitro mineval, saj smo si imeli veliko povedati in zabave ni primanjkovalo. Kljub slabemu vremenu je bil izlet čudovit, tudi ker smo se ponovno srečali s prijatelji, ki smo jih spoznali na Zelenem tednu. Zavodu za Šolstvo in učiteljem spremljevalcem gre naša iskrena zahvala za poučni izlet in za vsa nova pridobljena spoznanja in doživetja.
Petošolci OŠ Josipa Abrama iz Pevme
Zakaj bi si želeli bližnjic?
Danes gre moja zahvala njemu. Možu.
Ker mi vedno pokaže, da znam stati na nogah in da ima vsaka težava ali zapreka navsezadnje določen pomen na življenjski poti. Na vse, kar seveda racionalno obvladam, emotivno odreagiram drugače. Zapreka, ena, druga, tretja težava me iztirijo, povsod vidim vijuganje, ne razumem čakanja, zoperstavljam se mu, ne razumem zaprek. Mož pa jih. Predzadnji od sedmih otrok, oče stalno na morju, miza ni bila dovolj velika, da bi skupaj jedli, morali so se vrstiti. Vse teža ve in zapreke so ga prekalile v moškega, ki mu vedno uspe zreti v cilj, vedno računati na lastne moči, vedno znova vstati, in v vsem, kar se mu dogaja, videti smisel. Opazujem tak način življenja in vidim, kako ti omogoča, da življenje resnično živiš. Nedvomno se v večji meri veseliš vsakega trenutka, v veliko manjši meri obupuješ, ker veš, da imaš vedno nekje pred sabo nova vrata.
Sama se gotovo nagibam k drugi kategoriji, oni, kjer smo osebe, ki želimo takojšnjih odgovorov, ki trzajo ob ponovnih zaprekah, ki posplošujejo in tako dolgo zrejo v določen, pa čeprav težak zavoj na poti življenja, da ne gledajo več same poti. Dokler jih na to ne opozoriš. Kolikokrat smo jaz in te osebe obstale ob srečanjih, ki ti resnično dajo misliti. Nebeško lepo tridesetletno dekle na vozičku zaradi gensko prirojene bolezni, ki je
počila v odraslosti in s tako življenjsko pozitivnostjo, s tako modrostjo, s tako odprtostjo do sveta, do življenja in vseh njegovih zakonov, da te je sram. Za vsak vzdihljaj, vsako otožno misel, vsako neumno primerjanje, ki je kot tako brez vsakršnega smisla.
Pred dnevi sem prebrala intervju z Giusy Versace. Priimek je seveda svetovno znan. Ime postaja znano, a zaradi povsem drugačnih razlogov. Nečakinja pokojnega modnega oblikovalca je na višku svoje menedžerske kariere v nesreči izgubila obe nogi. Dekle bujne latinske lepote si je kot cilj zadala nastop na pa-raolimpijskih igrah čez nekaj let. Intervju berem po naključju (?) takoj po otožnem razmišljanju in pridušeni jezi zaradi takih in drugačnih zaprek. In me je seveda sram. Morda sram niti ni pravilna beseda, ker te sram navsezadnje paralizira, morda se kristaliziraš v primerjanju samega sebe in se dejansko iz te pozicije ne premakneš. Njene besede, kot tudi njen fantastični nasmeh na fotografiji, elegantna dolga obleka, utrip življenja, ki ga je oddajala tudi tako mrtva materija, kot je lahko list patinirane revije, vse to me je streslo in me postavilo pred ogledalo. Ali niso naše težave morda le težave med narekovaji? Ali se ne zavedamo, da je vse na naši življenjski poti ravno tam, kjer mora biti, ravno preko tiste brvi moramo iti, ravno tisti zavoj narediti? Zakaj bi si želeli bližnjic?
CERKEV SV* IVANA IN NJEN ČAS (26) Mariza Perat
Msgr. Franc Močnik
Rojen je bil v Idriji leta 1907. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju in prav tam tudi realko. Po maturi leta 1925 se je vpisal na znanstveno fakulteto v Bologni in tu leta 1930 doktoriral iz matematike z najvišjo oceno in pohvalo. Po doktoratu se mu je odpirala možnost, da bi postal docent na univerzi. Vendar se je, tudi po zaslugi msgr. Leopolda Cigoja, takratnega duhovnega vodje v goriškem malem semenišču, odločil za duhovniški poklic. Odšel je v goriško centralno semenišče in bil 17. marca 1934 posvečen v duhovnika.
Služboval je najprej v Črnem Vrhu, nato je leta 1935 postal župnik v Vrtojbi. V tem času je poučeval fiziko v malem semenišču v Gorici. Leta 1937 je bil premeščen v Gorico in je tu postal stolni vikar. Bil je tudi duhovni vodja v malem semenišču.
Eno leto je poučeval matematiko na italijanskem liceju "Dante Alighieri", eno leto pa na italijanskem učiteljišču. V malem semenišču je poučeval do šolskega leta 1941-42. Naslednje leto je postal spiritual v goriškem bogoslovnem semenišču in tu ostal do leta 1947.
Leta 1945 je začel izhajati Slovenski Primorec, predhodnik Katoliškega in zdaj Novega glasa. Msgr. Močnik je zanj napisal prvi uvodni članek in v njem obrazložil smernice in namene novega časopisa.
Po razmejitvi leta 1947 je postal apostolski administrator tistega dela goriške nadškofije, ki je pripadel Jugoslaviji. Istočasno je bil župnik v Solkanu. Po priključitvi Primorske pa so ga od tu dvakrat izgnali. V Gorici je nato poučeval matematiko na slovenski nižji srednji šoli, zatem pa dvajset let na slovenski klasični gimnaziji in liceju. Bil je prefekt v Alojzijevišču, leta 1967 pa je postal njegov ravnatelj. Od decembra 1950 do konca leta 1952 je bil voditelj goriške dekliške Marijine družbe. Leta 1963 je zaradi velikih zaslug, ki si jih je pridobil za cerkev, bil odlikovan z naslovom "kaplan Nj. Svetosti".
Leta 1972 je bilo pri sv. Ivanu v Gorici ustanovljeno Dušnopastirsko središče za slovenske vernike. Za njegovega prvega voditelja
je bil imenovan msgr. Močnik. To mesto je ohranil do leta 1982, ko je bil imenovan za stolnega kanonika in penitenciarija. V času, ko je vodil duhovnijo sv. Ivana, je obnovil cerkev in kupil stanovanje za župnišče. Delovanje msgr. Močnika je bogato in raznoliko. V letih 1954 in 1955 je za višje srednje šole napisal Fiziko v štirih delih. V nekdanji hiši dr. Pavlice je uredil nove prostore za Alojzijevišče. Po smrti g. Stanka Staniča leta 1955 je postal odgovorni urednik Katoliškega glasa in je to mesto ohranil do leta 1993. Zelo pomembna je njegova vloga pri Goriški Mohorjevi družbi, kjer je bil od leta 1939 član osrednjega odbora, od leta 1940 tajnik, od leta
1953 do 1981 pa predsednik. Prav tako je pomembno njegovo delovanje v mladinskih organizacijah. Prav za mladino je 1.
1954 v Žabnicah kupil zemljišče od domačina Rigerja in dal na njem zgraditi kočo, ki so jo blagoslovili julija 1. 1955 in jo posvetili sv. Jožefu.
Dne 13. oktobra 1991 je župan iz Nove Gorice Sergij Pelhan povabil msgr. Močnika na srečanje, katerega so se udeležili duhovniki z obeh strani meje, koprski škof msgr. Metod Pirih in goriški nadškof p. Vitale Bommar-co. V dodatku, ki ga je knjigi "Moji spomini" msgr. Močnika pripisal g. Jožko Kragelj,
o	tem beremo:
"Župan Pelhan je v nagovoru izrazil msgr. dr. Močniku priznanje za vsestransko delo v korist slovenskega ljudstva, priznanje, ki mu ga je komunistična oblast vztrajno odrekala. Dr. Močnika je primerjal s kaplanom Čedermacem in s hlapcem Jernejem, ki je zaman iskal svojo pravico. Prosil ga je odpuščanja za vse krivice, ki so jih naredili nahujskani neodgovorni ljudje ob znanih dogodkih v Solkanu neposredno po priključitvi Slovenskega Primorja k Jugoslaviji, tako njemu kot njegovi sestri Pavli". Msgr. Močnik je bil zelo priljubljen pri vseh, ki so ga poznali. Bil je dobrega, plemenitega srca in vedno pripravljen pomagati.
Umrl je v Gorici 4. novembra leta 2000.
/dalje
Msar. Franc Močnik
Sloveniia
--------^	M-
Duhovna preobrazba Boruta Pahorja, kandidata za novega predsednika Slovenije?
Ze kampanja za volitve novega državnega poglavarja
V	Sloveniji so se po sprejemu zakonov in izvršilnih predpisov o varčevanju in prvih ukrepih vlade za oživitev gospodarstva napetosti v politiki in javnem mnenju zmanjšale, vendar pa stranke ohranjajo svoja politična in ideološka izhodišča in programe, ki kažejo na razdeljenost slovenske družbe in države. Ta ugotovitev se znova potrjuje v kampanji za volitve predsednika države. Te bodo šele jeseni, a že postajajo osrednja tema v Sloveniji. Najbolj dejaven je sedanji predsednik dr. Danilo Turk, ki potuje po državi, na srečanjih z ljudmi razlaga svoja stališča do raznih vprašanj, pri tem pa poizkuša biti pomirljiv in v zadnjem času največkrat ne omenja ali kritizira vlade. Vendar je deležen kritik, da potuje in vodi kampanjo za ponovno izvolitev na stroške države ter že s tem pridobiva prednost pred drugimi kandidati. Izvolitev dr. Turka za nov predsedniški mandat podpirajo stranke t. i. politične levice, privržence ima tudi v vladni stranki upokojencev (DESUS), njegov največji podpornik in zaveznik je Zoran Jankovič, predsednik stranke Pozitivna Slovenija in ljubljanski župan. Za zdaj v predsedniški tekmi sodeluje pet kandidatov:	sedanji
predsednik dr. Danilo Turk, dr. Milan Zver, ki je kandidat vladne Slovenske demokratske stranke in Nove Slovenije, krščanske ljudske stranke, Borut Pahor, ki želi podporo vseh Slovencev, Zmago Jelinčič-Plemeniti, ki kandidira v imenu svoje neparlamentarne stranke SNS, ter samostojni in v javnosti skoraj neznani kandidat Marko Kožar. Politiko, pa tudi t. i. navadno javnost je v začetku predsedniške
kampanje presenetil Borut Pahor z razlago svojega značaja, stremljenj in poslanstva, ki naj bi ga uresničeval kot predsednik države. Izpovedal se je v intervjuju, objavljenem v novi številki revije Onaplus, s pomenljivim naslovom Vsi okrog mene, jaz pa sam. Borut Pahor je zatrdil, "da so nad njim angeli, ki ga varujejo", in dodal, "da je že pred leti zaslutil, da morda obstaja nekaj zunaj dosega naše moči in ravnanja, pa se vseeno zgodi. Nekaj zagotovo je v tem (...). Svoje življenje sem goltal s tako veliko žlico, da sem se skoraj zadušil. Za pokoro sem angelom
obljubil, da bom zdaj z vilicami zajemal juho". Nekdanji predsednik stranke Socialnih demokratov, naslednice komunistične partije, je tudi zatrdil, "da je upanje, ki ti ga daje vera, izjemnega pomena v življenju. Če sem se pred dvajsetimi leti rogal temu, danes drugače vidim ljudi, ki upajo v nekoga, ali nekaj tam nekje". Zaradi spoštovanja do Boruta Pahorja, zlasti pa upoštevanja misli in resnic, ki jih je izpovedal, ne bomo ugibali o tem, ali je nekdanji komunist in premier doživel duhovno preobrazbo ali pa gre za spretno predvolilno potezo, ki bi mu na volitvah za predsednika
države morda lahko prinesla tudi glasove vernih državljanov. Dodati pa je, da je v predvolilnih raziskavah Borut Pahor deležen precejšnje podpore, hkrati pa ga srdito napadajo vsi predstavniki politične levice. V TV oddaji Vroči stol je Pahorjevo delovanje in vlogo v slovenski politiki ob-
Borut Pahor
sodil in nad njim izrekel razočaranje tudi tržaški slovenski zgodovinar dr. Jože Pirjevec. Za politične razmere in stanje v Sloveniji je značilno, da se noben politik iz t. i. levega tabora ni odzval vabilu apostolskega nuncija v Sloveniji Juliusza Janusza, izrečenega na spominski slovesnosti v Kočevskem rogu 3. junija za žrtve revolucije, "da naj obnovimo Slovenijo, a ne s terorjem in nasiljem, marveč z ljubeznijo". Obveljal je tudi bojkot o mnenju Boštjana Zadnikarja, enega od govornikov v Kočevskem rogu, "da slovenski narod nujno potrebuje novi dan
vstaje. Potrebujemo dan, ko bosta v tej deželi spet prevladala razum in zdrava pamet, poštenje pa bo zopet pridobilo status ene izmed temeljnih vrednot". Na drugem področju, tistem o finančnih in gospodarskih napakah v mariborski nadškofiji, je mnenje objavil tudi psihoterapevt in publicist Bogdan Žorž. V tedniku Družina je "spoštovane slovenske škofe prosil, naj stopijo pred svoje vernike in priznajo, da so grešili, ker so gradili svoje kraljestvo na zemlji. Vzemimo zato vsi skupaj evangelij v roke in začnimo našo, skupno novo evangelizacijo". Tehten razmislek zagotovo zasluži misel dr. Rosvite Pesek, avtorice nove knjige o osamosvojitveni vladi, ki je v intervjuju, objavljenem v reviji Bukla, dejala, "da vsi,
vi	in jaz, imamo to srečo, da živimo ta čas, ko smo Slovenci iz naroda postali nacija". Dodala je, "da je Slovence sprla politika in predvsem v tej sferi bi se morala zavedati odgovornosti do države in državljanov. In tam bi lahko nastali tudi dogovori in odgovori za mirnejše in strpnejše skupno življenje Slovenk in Slovencev. Pričakovala sem, da bosta te energije združila in zmogla Borut Pahor in Janez Janša s skupnim vladanjem. Pa se ni izšlo. Zal! S spremembami na levici bo vse skupaj še težje, morda celo nemogoče".
Marijan Diobež
Po propadu gradbenih velikanov SCT in Primorja
Poroštva, nočna mora slovenskih bank
No, pa smo le dočakali še potop zadnjega od grad-binskih velikanov. Stečaj Primorja so zahtevali kar zaposleni. Tako so tudi sami presekali gordijski vozel finančnih težav ajdovskega gradbenega podjetja in sklenili farso s fantomatičnimi ameriškimi reševalci. S tem so najbrž tudi preprečili odtok preostalega družbenega kapitala in redkih zdravih dejavnosti v Primorju d. d. na transakcijske račune starih mačkov in njihovih novoustanovljenih fiktivnih podjetij. Očitno je delavce Primorja izučilo nedavno umiranje na obroke, ki ga je bil deležen SCT: tamkajšnji veljaki so pred postopkom stečaja namreč z raznimi pravnimi mahinacijami skušali iz nekdanjega ljubljanskega gradbenega velikana "izsesati" čim več preostalega kapitala na
DARS
in odobrilo vlogo za stečaj. Takrat bo jasno, kolikšni so realni dolgovi ajdovskega propadlega velikana in koliko znaša črna luknja slabega upravljanja tega podjetja. Skratka, jasno bo postalo, za kolikšne vsote se morajo obrisati pod nos upniki. Obstaja pa še prav posebna kategorija neizpolnjenih Primorjevih obveznosti, ki sicer niso dolgovi, a vseeno zaradi njih sivi lasje na glavah bančnikov cvetijo kot cvetje pod pomladnim soncem. Govorimo
Ki primorje
Na trdnih temeljih
Družba za Avtoceste v Republiki Sloveniji a
svoj račun ali na račun namensko ustanovljenih firm.
Dolgovi niso edine težave
Prave razmere v Primorju bo javnost spoznala v naslednjih dneh in tednih, ko bo sodišče sprejelo
o	garancijah oziroma poroštvih. Vsako podjetje - izvajalec projekta mora za svoje delo naročniku predstaviti garancijo, ki krije predvsem dve postavki: dobro izvedbo del in vzdrževanje objekta za določeno obdobje. Kaj to pomeni? Izvajalec mora naročniku zagotoviti, da so dela ustrezno opravljena in da si prevzema odgovornost za (brezplačno) odpravo morebitnih napak pri gradnji. Ob tem mora še zagotoviti brezplačno garancijsko doboj)opravil na izpeljanem projektu. Če izvaja-
lec ni sposoben držati se teh postavk (zaradi plačilne nesposobnosti, stečaja ali katerega koli drugega razloga), lahko izvajalec unovči garancije, ki jih porabi za plačilo novega izvajalca. Garancije seveda izdajajo banke. Do leta 2008 je bila izdaja garancij, predvsem za največja podjetja, nekaj samoumevnega. Nihče si ni namreč mislil, da bi lahko podjetja
v	rangu velikosti Primorja,
SCT ai
Vegrada lahko kdaj propadla. Slovenske banke, začenši z NLB, so milijonske garancije podpisovale, ne da bi pri tem sploh racionalno razmislile. Unovčevanje garancij lahko potopi banke Leta 2008 pa je prišel potres. In posledično so podjetja začela propadati. Banke pa niso vedele, kaj bi. In poleg vseh posojil so na dan skočile tudi številne garancije, ki so jih banke odobrile slovenskim gospodarskim Titani-com. Posebna polomija se je zgodila na področju gradbeništva, daleč najbolj zadolženega sektorja, ki je bil v času debelih krav najbolj "perspektiven" trg. In na področju gradbeništva je bila prav posebna kategorija, ki je zaradi garancij prizadela banke: graditelji avtocestnega križa. V prvi vrsti seveda SCT, zdaj še Primorje. Investitor Dars (Družba za avtoceste RS) je že pred časom (po zaslugi medijev in urada za varstvo
konkurence) ugotovil, da je avtocestni križ preplačal za 2 milijardi evrov: težko bi sicer rekli, da Dars za preplačila ni vedel, prej je verjetno mižal na obe očesi. Danes (oz. od stečaja SCT, v začetku lanskega leta) pa vse bolj vroča tema postajajo tudi garancije, ki bi jih morala avtocestna družba unovčiti za dokončanje nekaterih del in za potrebna popravila. To pa je za banke velika tragedija.
Zakaj? Ni nam sicer znano, koliko je vredna celotna garancijska shema (neuradno naj bi bila vredna kakih 300 milijonov evrov, to je 50 milijonov več od zadnjih posamičnih dokapitalizacij NLB), ki na nogah drži slovenski avtocestni križ. Z lahkoto pa ugotovimo, koliko znašajo garancije, ki jih je za sabo pustila pokojna SCT kot največja izvajalka del na slovenskih avtocestah. Sam Zidar je za svoje nekdanje podjetje v načrtu finančnega prestrukturiranja zapisal, da ima SCT za 220 milijonov evrov nezapadlih garancij. Realna ocena o potencialni unovčitvi pa znaša 160 milijonov evrov. Taka unovčitev bi bila za banke v tem trenutku še eden od toliko hudih udarcev. Nov val zahtev po unovčevanju garancij pa bo kot pravi cunami zadel bančni sektor po propadu Primorja, ki je bil skupaj s SCT največji izvajalec del na slovenskih avtocestah. Številke še niso znane, jasno pa je, da bodo (že spet!) zastrašujoče.
Andrej Čemic
Kratke
Krajevni praznik v amfiteatru gradu Kromberk
KS Kromberk-Loke vabi na krajevni praznik, ki bo vsoboto, 16. junija 2012, ob 19. uri, v amfiteatru gradu Kromberk. Nastopili bodo Moški pevski zbor Kromberški Vodopivci, Ženski pevski zbor Ivan Rijavec ter skupine Vipavski Tamburaši, Tik-Tak in Juice band. Vse to bo ob dobri hrani in pijači. Grad Kromberk vabi istega dne še na Muzejsko poletno noč z brezplačnim ogledom novogoriškega muzeja od 16. do 22. ure.
Festival zelišč
Festival zelišč se bo začel v soboto, 16. junija 2012, s Predstavitvijo dela slepih in slabovidnih pri delu z zelišči na Lokvah, nadaljeval se bo v nedeljo, 17. junija, v Grgarskih Ravnah in na Lokvah ter končal z 8. nočnim pohodom na Lažno v soboto, 30. junija.
Pestra turistična ponudba ob kolesarski poti Kobarid
Na relaciji Čedad - Kobarid bodo zaživeli kmečki turizem, pohodništvo, kolesarstvo, turistična zdravstvena ponudba ... Začelo seje na sredini - nekdanjem “konfinu”: Gostišče s trgovino in turistične kmetije, prenočišča...; sezonsko odprta gostilna za hitro pripravljeno hrano tranzitnih turistov in še kaj; raznovrstno ambulantno zdravljenje za samoplačnike. Ob žaganju “konfina”ježaga pela eno najlepših melodij, ki jih je bilo v Posočju in Benečiji slišati v zadnjih sto letih. Žal se sanje vedno uresničujejo počasneje od dejanj.
Kljub temu so se letos začele uresničevati prve od poslovnih priložnosti na relaciji Čedad - Kobarid, kijih bo sicer ozka dolina omogočala. Kot je videti, se glas nove kobariške županje v Ljubljani v zadnjem času boljše sliši, saj jim bo Direkcija za ceste na nekdanjem mejnem prehodu Robič že do turistične sezone odstranila opuščene carinske kabine. Te, poleg grdega videza, zmanjšujejo še tisto slabo pretočnost prometa, ki ga omogoča ozka in vijugasta cesta, ki si ne zasluži imena meddržavna. V bližini so načrtovane dodatne površine za parkiranje avtobusov. Robert Kavčič iz Livka, nekdanji kobariški župan, namerava v opuščenem nočnem baru urediti gostilno in se tako vrniti v turizem že z začetkom te sezone. Za sedaj bo njegova
ponudba sezonskega značaja. Z novimi vsebinami bodo zaživeli nekdanji carinski in poslovni objekti. Tako namerava Pavel Tonkli, ki je odprl v Breginju ekološko turistično kmetijo, urediti prodajo svojih pridelkov in jih tudi ponujati kot tople obroke tradicionalne posoške prehrane, pridelane na njihovi kmetiji. Znani so po odlično pečeni jagnjetini. Računajo na turiste, ki potujejo v obe smeri. Po navadi tak počitek s toplim obrokom potniki že načrtujejo na mestih, ki so znana po dobri postrežbi. Seveda pa bodo imeli tudi prenočišča, saj so blizu reke Nadiže, katere zdravilna voda in blato privabljata vse več kopalcev.
In že smo pri zdravstvu. Odlično dopolnitev in piko na i bo dal domači Zobozdravstveni studio Korošec. Na mestu porušene brezcarinske trgovine bo zgradil objekt z več vrst ambulantne ponudbe. Menda so njihove visokokakovostne zdravstvene storitve že na sedanji lokaciji prezasedene, zato ni strahu, da ne bi imeli dovolj tudi klientov samoplačnikov. Če bosta zaživeli mednarodna kolesarska in pohodniška pot med Slovenijo in Furlanijo Julijsko krajino, je pričakovati še nekaj takšnih vab za turiste tudi v Benečiji.
Seveda pa marsikdo meni, da bo gospodarstvo tukaj zaživelo, ko bo sedanja cesta namenjena le za lokalni promet in kolesarje, višje nad dolino pa bi morali državi z evropskimi sredstvi zgraditi hitro cesto (s predori) na relaciji Videm - Ljubljana. / mm
Izjava o dogajanju na Univerzi Primorske
Člani Kulturnega kluba Istra Koper smo na občnem zboru 24. 5. 2012 z zaskrbljenostjo spregovorili o dogajanju na Univerzi Primorske. V preteklosti smo namreč, skupaj s širšo Primorsko, z velikim zadovoljstvom in odobravanjem spremljali in podpirali nastanek tega velikega doma učenosti. Zato nam ni vseeno, kaj se dogaja z njim. Ne poznamo vseh dejstev in si tudi ne lastimo pravice, da bi jih morali poznati, vendar apeliramo na odgovorne, da naj rešujejo nakopičene probleme brez odlašanja, učinkovito in hkrati dostojanstveno, kot se to spodobi za visokošolske učitelje. Poskrbimo, da ne bi banalnosti zasenčile velikega poslanstva te izbrane ustanove, to je pripraviti nove generacije izobražencev, ki bodo odgovorno prevzeli nase soodločanje o usodi tega prostora, slovenskega naroda in slovenske države. / Predsednik Silvan Prodan
V 16 naseljih prebiva tretjina prebivalstva Slovenije
Slovenija je imela 1. januarja letos 6.031 naselij. Brez prebivalcevjih je bilo 60, v 16 naseljih z najmanj 10.000 prebivalci pa je prebivala tretjina vsega prebivalstva Slovenije. Naselij brez otrok oziroma prebivalcev, ki so stari manj kot 15 let, je bilo 290. Od tega 19 takih, v katerih so živeli le starejši prebivalci. Podatki, ki jih je na svoji spletni strani objavil Statistični urad Republike Slovenije (Surs) kažejo, da je bilo največ naselij brez otrok v občini Kostel, in to 28. Tam je namreč tudi največ "starih” naselij. V 82 naseljih po državi ni bilo starejših prebivalcev oziroma oseb, ki so stare 65 let ali več. Največje med “mladimi” naselji je naselje Kerinov Grm v občini Krško. Naselje so ustanovili leta 2010 in ima 134 prebivalcev. Podatki Sursa tudi kažejo, daje največje naselje v občini Mirna, ki sojo ustanovili leta
2011	z odcepitvijo od občine Trebnje, istoimensko naselje Mirna. Na prvi dan letošnjega leta je bilo v naselju Mirna 1398 prebivalcev. Najmanjše naselje med 22 naselji v občini je naselje Ravne. To naselje je imelo 17 prebivalcev.
Pogled čez
Vinogradništvo in vinarstvo Petelin-Rogelja, Tomaj
V	začetku meseca junija smo se odpravili na obisk na domačijo Petelin-Rogelja v Tomaj, ki se nahaja na hišni številki 18. Na prostorni borjač z latnikom pridemo skozi vhod-kalono, ki stoji levo od vaškega spomenika padlim v drugi svetovni vojni prav v središču vasi, nedaleč od avtobusne postaje. Z domačije Petelin-Rogelja prihaja tudi lanska kraljica terana Maruša, ki pravi, da je Tomaj naj-lepša vas na Krasu. Njeni trditvi bi le težko oporekali, saj je naselje na griču, na katerem kraljujeta samostan in cerkev, posvečena svetima Petru in Pavlu, iz vasi pa nam pogled sega do Sežane, Repentabra in Volnika. Poleg tega je vas znana po Srečku Kosovelu, ki počiva na tamkajšnjem pokopališču, njegovi verzi pa krasijo tudi steno hrama Rogeljevih.
Kmetija je zelo stara, domači znajo povedati, da so njihovi predniki na njej živeli že leta 1560. Družina se je ukvarjala s kmetijstvom, pri hiši je bilo veliko ljudi, še pred nekaj rodovi je bilo namreč osem bratov in sester. Kmetijstvo je bilo tedaj bolj razpršeno, od živinoreje do poljedelstva (pšenica, koruza ipd.). Pred kakima dvema desetletjema sta se pripadnika "vmesne" generacije Katarina in Marjan odločila, da se bosta usmerila izključno v vino-
odločila za študij arhitekture v Ljubljani, njen brat Matej pa se je podal na humanistično področje). Kljub vsemu velja pravilo, da vsa strojna, vinogradniška in kletarska dela opravlja mož oziroma oče Marjan. Žena Katarina je zadolžena za stekleničenje in etiketiranje ter finančno plat domačega podjetja. Ko se pojavi čas večjih in zahtevnejših opravil (obrezovanje in vezava trt), za delo poprimejo vsi, ko se dogaja trgatev-bendima, pa morajo najeti tudi zunanje sodelavce.
Zanimivo je, da družina Petelin-Rogelja največ svojih pridelkov proda na domačem borjaču. Kupci prihajajo iz osrednje Slovenije, veliko je Italijanov, pa tudi Avstrijcev in Nemcev. Te največkrat zamikajo zeliščna žganja. Zanimiva so jim zaradi njihove cenovne ugodnosti, pa tudi zaradi domačega značaja. Marušo spomnimo na njeno trditev, da je Tomaj najlepša vas na Krasu, sama pa pravi, da gre velika zasluga za prodajo prav legi vasi in kmetije, veliko obiskovalcev in kupcev j e zato tudi mimoidočih. Največ pa je seveda kupcev, ki se redno vračajo. Veliko Nemcev prihaja v Tomaj po vino prav v ta namen.
V	prejšnjih časih so po večini prodajali kmetijske pridelke, v tem času so šle na tržišče predvsem češnje, vina so prodali, kar so ga imeli,
gradništvo, ki seveda danes ostaja osnovna domača dejavnost, zraven tega pa na kmetiji pridelujejo še bio pridelke, čeprav nimajo ustreznega certifikata, saj je večina le-teh namenjena samooskrbi s hrano. Radi pa poudarjajo, da pri njih vinogradništva vsekakor ne delajo na industrijski ravni.
Na kmetiji imajo enega zaposlenega, ki je dejavnost prevzel od tastov. Katarinin mož in Marušin oče Marjan je namreč prišel v hišo za zeta, na začetku je bil še zaposlen, nato je prevzel vajeti kmetije. Doma seveda vsak po svoji moči prispeva k delu na kmetiji. K temu velja zapisati, da zna naraščaj domača opravila dobro usklajevati s svojimi osebnimi stremljenji in študijskimi obveznostmi (Maruša se je
žganje je v večjih količinah teklo v Trst itd. Preživetje pa je bilo nekoč seveda veliko težje kot danes. Danes imajo obdelanih površin za tri hektare trt, ostale travnike pa so dali v najem, da jih najemnik vzdržuje s košnjo. Zanimiv pa je predvsem podatek, da so se letos odločili za nasad dveh novih vinogradov. Trt tako že obdelujejo približno šest tisoč, od letos pa se jih bo obstoječim pridružilo še dva tisoč, zna povedati Katarina. V glavnem gre za refošk, ki daje teran, nekaj pa je tudi caber-neta in merlota. Pomemben izdelek, za katerega Katarina pravi, da je stranski, je teranov liker, pa tudi že omenjena zeliščna žganja.
Kmetija Petelin-Rogelja je odprta za skupinske obiske, seveda po predhodni najavi, čeprav še niso
opremljeni za večje skupine. Kar se same prodaje tiče, pravijo, da gre vino odlično vprodajo in po ocenah, ga bo pred novim najbrž tudi zmanjkalo. Tudi oziroma prav zaradi tega so se odločili za že omenjeno posaditev novih trt. Najboljša popotnica za prodajo pa je seveda sama kakovost vina, ki mora biti dobro. Za to se posebno trudijo, najprej vvinogradu, nato še videti. Poleg tega je treba ljudem ponuditi pravo postrežbo in znati z njimi komunicirati. Ljudje se tako rade volje vračajo. Rad moraš imeti ljudi, da lahko z njimi delaš, pravi Katarina. Zanimalo pa nas je tudi, in zato smo Marušo vprašali, kako poteka izvolitev za naslov kraljice terana. Prvi korak je seveda osebna odločitev, da se bo posameznica odpravila v to. Maruša na začetku ni bila še popolnoma prepričana, ali bi ta korak storila, ko pa je pomislila, da je odraščala na kmetiji in da je tudi njen fant vinar ter da jo na trte veže tista prava ljubezen, se je zanj odločila. Za vinom in trtami stoji namreč zgodba, ki ima v sebi veliko truda. Tudi sama je hotela promovirati Kras. Kandidaturo je namreč videla kot možnost za lastno izobrazbo in rast. V konkurenci so bila tri dekleta. Najprej je posamezna kandidatka stopila pred strokovno komisijo, ki je ocenila njeno znanje o vinu. Nato je bil na vrsti del izbora pred občinstvom, na katerem so se zvrstila vprašanja o turističnih vidikih Krasa, pa tudi o pravilni postrežbi pri mizi ipd. Ljudskega glasovanja, kot na lepotnih tekmovanjih, na izboru za kraljico terana ni, navijanje občinstva pa se je vseeno slišalo.
Kakšne so naloge kraljice terana? Ko se gredo kraški vinarji predstavljat okrog, jih kraljica spremlja. Ko zagledajo kraljico, pridejo velikokrat ljudje takoj zraven. Kraljica pa ima svoje mesto tudi na predstavitvah občine in Krasa. Veliko stikov je Maruša navezala tudi z ostalimi slovenskimi vinskimi kraljicami, ki so bile pred kratkim na obisku na Krasu. Glavno je, pravi Maruša, da se vsi imamo lepo. Večino svojega "kraljevskega poslanstva" Maruša opravi v Sloveniji, redka so potovanja v tujino.
Kaj pa Marušini osebni cilji? Prvi je ta, da bi uspešno končala svoje kraljevanje. Upa namreč, da ji bo uspelo obiskati še čim več krajev in razširiti najlepši glas o teranu. Maruša počasi končuje tretji letnik študija arhitekture v Ljubljani, veliko ljudi pa jo sprašuje, kaj bo počela. Prepričana je namreč, da sta arhitektura in vino sorodni panogi, ker obe stroki ne poznata točnega recepta, ampak zahtevata ideje in fantazijo. Maruša zato v šali pravi, da bo postala arhitektka vinskih kleti.
Primož Starman
NOVI
GLAS
ODGOVORNI UREDNIK Jurij Paljk, e-mail paljk@noviglas.it
Izdajatelj Zadruga Goriška Mohorjeva - Predsednik dr. Damjan Paulin
Registriran na sodišču v Gorici 28.1.1949 pod zaporedno številko 5
Uredništvo v Gorici: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 550330, faks 0481 548808, e-mail gorica@noviglas.it Uredništvo v Trstu: Ulica Donizetti 3, 34133 Trst, tel. 040 365473, faks 040 775419, e-mail trst@noviglas.it Uprava: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 533177, faks 0481 548276, e-mail uprava@noviglas.it
www.noviglas.it
TISK: Centro Stampa delle Venezie Soc. Coop. a.r.l., Via Austria, 19/B - 35129 Padova PD, tel. 049 8700713 - faks 049 8073868; e-mail cdascv@libero.it LETNA NAROČNINA: Italija 45 evrov, Slovenija 48 evrov, inozemstvo 85 evrov - Poštni tekoči račun 10647493 PODPORNA LETNA NAROČNINA: 100 evrov OGLAŠEVANJE: Oglaševalska agencija Tmedia, ul. Malta 6 - Gorica, ul. Montecchi 6 - Trst.
Brezplačna tel. št. 800 129452, iz Slovenije in tujine 0039 0481 32879. E-mail advertising@tmedia.it Jamčenje zasebnih podatkov: v smislu zakonskega odloka št. 196/03 (varstvo osebnih podatkov) jamčimo največjo zasebnost in tajnost za osebne podatke, ki so jih bralci posredovali Novemu glasu. Bralci lahko brezplačno zaprosijo Tjv za spremembo ali izbris podatkov, ki jih zadevajo, kakor tudi izrazijo svoje nasprotovanje rabi le-teh.
Novi glas je član Združenja periodičnega tiska v Italiji USPI in Zveze katoliških tednikov v Italiji FISC
Izdajanje našega tednika Novi glas podpira tudi Urad Vlade Republike Slovenije za Slovencev v zamejstvu in po svetu Tednik Novi glas prejema neposredni državni prispevek v skladu z zakonom 7.8.1990 št. 250
To številko smo poslali v tisk v torek, 12. junija, ob 14. uri.
fiC
MePZ Lojze Bratuž v Bratislavi, Brnu in na Dunaju
Tridnevno intenzivno pevsko - kulturno potepanje
POTOVANJE Z OKUSOM	Slavica Radinja
Juha iz leče (Indija)
Recept je primeren za vegetarijance in vegance.
lice vode. Dodamo lečo, sol, kurkumo, črn poper, ingver, stročji fižol, zeleno in paradižnike, ki smo jih predhodno prerezali na osem
meznih točk... Posebno smo se zabavali ob mnogih bratislavskih kipih, ki so tako nevsiljivi, da jih včasih komaj opaziš, a vsak pripoveduje del bratislavske zgodovine, pa še krasne "foto-
Foto Tina P.
dan. Na ogled mesta Brna smo se odpravili takoj po zajtrku. Vodenje je tokrat prevzel Marko. In ker imaš v Brnu veliko videti, smo morali kar hiteti ... Zato so bili drobni postanki še kako dobrodošli. S pesmijo smo okusili, kaj nas čaka zvečer v cerkvi svetega Jakoba. Pesem na prekrasnem akustičnem dvorišču gradu Špilberg pa je bila glasbena poslastica dneva: za nas in naše poslušalce. Ob popoldanskem ogledu gradu Lednice s prekrasnim vrtom in sprehajalnimi potmi je čas minil, kot bi mignil. Potrebno se je bilo pripraviti na večerni nastop v gotski katedrali. S prepletanjem latinskega, češkega in slovenskega jezika smo pričarali "katolištvo" v pravem pomenu besede. Po uradnem nastopu smo nato popestrili večer še našim gostiteljem. Naslednje jutro smo se morali hitro odpraviti. Čakal nas je še Dunaj. Mogočen, dišeč (vrtnice ...), glasen, pisan in vroč. Takšnega nam je uspelo okusiti ... Potovanje smo zaokrožili v prijetnem vzdušju s pesmijo in zahvalami, v vsakdan pa so nas postavila "oznanila" za naslednje vaje. Končni koncert je namreč tik pred vrati: 21. junija ob 20.30
v	stolnici v Gorici, kamor vas prav prisrčno vabimo.
Alenka Hvalica
točke” so... Nenačrtovan pevski postanek se je zgodil v središču Bratislave, ko smo se odločili pozvoniti na vrata slovenskega predstavništva. Slovenski veleposlanik, mag. Stanislav Vidovič, nas je sprejel in seveda smo se mu oddolžili s slovensko pesmijo. Kratek obisk je zaokrožil s kratkim nagovorom, v katerem nam je opisal dejavnosti veleposlaništva, in s povabilom, naj se le oglasimo, ko bomo ponovno v mestu. Ogled Bratislave smo konča-
li	na bratislavskem gradu, od koder se širi pogled na novi del mesta, mostova, ladje na Donavi, pa vse do vetrnih elektrarn v Avstriji. Češka republika nas je pričakala z nekaj ovirami. Težave zaradi cestnine so povzročile nekaj zamude, toda po učinkovitem posredovanju našega vodiča smo v pravem času poslali na zaslužen počitek tudi šoferja Jordana. Hotel v Brnu nas je pričakal obsijan z večernim soncem, prijetne sobe pa so omogočile potrebno "izravnavo hrbtov” in prijetno osvežitev. Okrepčani z večerjo smo si pripravili prijeten večer: nekateri ob
Vsako leto se pevke in pevci Mešanega pevskega zbora Lojze Bratuž iz Gorice, ki deluje pod okriljem Zveze slovenske katoliške prosvete, odpravimo na potep po evropskih mestih. Letos sta naš pevec Marko Aucin in njegov sin Luka za nas od 1. do 3. junija pripravila obisk kar treh mest: Bratislave,
Brna in Dunaja. Pot preko Slovenije je v zgodnjih jutranjih urah minila presenetljivo hitro in že smo bili v Avstriji. Posta- J nek, na katerem smo se izdatno okrepčali z domačimi dobrotami, je bil zelo pomemben, saj nas je kmalu čakal ogled
prepevanju popevk ob zvokih kitare, drugi smo ob Lukovem vodenju spoznali nočni utrip mesta. S terase se nam je odprl pogled na celotno mesto; dal nam je vedeti, da nas čaka bogat sobotni
prvega mesta. Še vožnja mimo Dunaja, pod orjaškimi vetrnimi elektrarnami in že smo bili na Slovaškem. Da smo sploh zaznali mejo, je bilo krivo predvsem to, da se je moral avtobus dodatno "opremiti" zaradi elektronskega plačevanja cestnine. Utrip slovaške prestolnice nam je z zanimivim in izčrpnim vodenjem pričaral Luka Aucin, ki je po nas prišel kar iz Brna. Po kratkem osvežilnem postanku smo se odpravili na sprehod po mestu, ki nam je razkril glavne znamenitosti. Kot glasbeniki pa smo s svojimi glasovi odkrivali tudi akustičnost posa-
delov. Kuhamo približno pol ure oz. toliko, dokler ni zelenjava kuhana. Nazadnje dodamo še mešanico olja, limoninega soka, masa-le in kumine ter dobro premešamo.
Sestavine:
1/2 skodelice leče
1	skodelica korenja, narezanega na tanke rezine
1/2 skodelice stročjega fižola, narezanega na tanke rezine
1	skodelica sesekljane zelene 3 paradižniki
1	cm svežega ingverja, narezanega na
tanke rezine
1	žlička soli
1/2 žličke kurkume
1/2 žličke črnega popra
1/2 žličke kumine
1/2 žličke garam masale
sok 1/2 limone
Lečo operemo in jo pustimo v vodi približno eno uro, dokler ne nabrekne. Pred uporabo jo spet splahnemo. V loncu segrejemo 4 škode-
Zalet D - Farra - Briščiki, 14.4.2012
Sergij Canciani izdal knjigo o Putinovi Rusiji
'Rusija plemenita dežela... Je neki univerzalni, urejeni kaos7.
T /" aj bi danes rekel Do-1^ stojevski o svoji AVdeželi? Morda bi se najprej nasmejal, nato bi zajokal, saj bi ugotovil, da so bile njegove prognoze izpred 150 let točne".
In ravno eno izmed teh prognoz velikega pisatelja si je upokojeni novinar in nekdanji vodja dopisniške izpostave RAI v Moskvi Sergij Canciani izposodil za citat, ki bralca pospremi v njegovo knjigo z naslovom Roulette Russia - Neozarismo ai tempi di Putin: viaggio nell'ex impero sovietico tra corruzione, nostalgia e illusione democrati-ca (Ruleta Rusija: potovanje v nekdanji sovjetski imperij ob korupciji, nostalgiji in demokratični iluziji) - Založnik Castel-vecchi 2012.
Dostojevski je namreč jedrnato zapisal, da je 'Rusija plemenita dežela... Je neki univerzalni, urejeni kaos'.
"Ruski narod je prestal več režimov in več družbenih sistemov. Svoje duše v dobrem in slabem pa ni nikoli spremenil", nam je povedal Canciani na vljudnostnem srečanju na svojem domu pri Sv. Ivanu, ki je bilo le nekaj dni pred tržaško predstavitvijo njegove knijge: to je bilo v sredo, 13. junija, v knjigarni Minerva. Med dolgoletnim službovanjem v Moskvi je svojo začasno domicilno državo dodobra spoznal, tako da si lahko danes dovoli izreči marsikatero sintezo na ta račun: "Ruska duša je duhovna, globoka, neraz-berljiva. Je namreč pod vplivom radikalnih čustev: ljubezni, smrti, strahu in poguma". Toda ravno ta duša živi v telesih, ki so "naivna, celo infantilna. Praksa je dokazala, da je prav zaradi tega ruski narod podvržen anarhističnim težnjam. Zaveda pa se, da če hoče preživeti, ga mora voditi trda roka".
In ta trda roka je že desetletje Putinova. "Centralno moč so v carskih časih poosebljali ministri, nato birokratski sistem Sovjetske zveze. Danes je večini Rusom očitno, da je Putinova oblast potrebna. Do kdaj, me sprašujete ..." Težko je to reči. Veliko je elementov, ki vplivajo na rusko družbo. "Rojeva se no-
va ruska buržoazija, ki suvereno uporablja internet in gladko govori angleško oziroma ameriško angleščino. Vedno manj se boji oblasti, kar je pokazala na dvomesečnih demonstracijah v središču prestolnice. Putin bo moral v prihodnje te nove dinamike upoštevati, oblast pa ima še vedno glavno besedo in sredstva, ki lahko vodijo v toleranco ali represijo". Oblasti v Rusiji ne gre nadlegovati, kot zgovorno priča primer oligarha Kodrokov-skega. "V njegovi preteklosti je sicer več temnih strani, zakon je kršil kot marsikateri drug oligarh: postavil pa se je proti Putinu, kar mu tale ni odpustil". Kje pa je recept uspeha novega carja? "Putin se vede avtoritarno, ne moremo pa trditi, da se ne drži demokratičnih pravil". Kaže, da večina Rusov glasuje zanj; trdno večino ima v večjih mestih, v oddaljenih krajih neskončne ruske države pa si podporo pridobiva kot simbol državne enotnosti. Politične igre med Putinom in Medvedje-vom, ki mejijo celo na farso, se menda zavedajo sami državljani. "Upoštevati pa moramo, da so Rusi po desetletjih zelo težkega vsakdana končno odkrili prednosti ugodnega življenja". Putin bo zatorej ohranil oblast, dokler bo ohranil ali izboljšal njihov življenjski standard.
Kot spreten politik je sedanji predsednik že svoj čas uvidel, da ruska družba v praznini trdnih oprijemov, ki so nastopili po padcu ideologije, potrebuje stični element, ki bi združeval narodne patriotske in tradicionalne vrline. "Prav zato je ruski Pravoslavni cerkvi poveril vlogo depozitarja teh elementov. Od tod veliki privilegiji in moč, zlasti ekonomska, moskovskega patriarhata".
Politični duo Putin-Medvedjev se bo po mnenju Sergija Cancia-nija nadaljeval tudi v prihodnje. Pogoj ohranjanja njune neposredne in posredne politične moči pa je vezan na izpeljavo načrta o ruski velesili. "Težav in faktorjev, ki bodo njuno željo pogojevali, pa je kar nekaj: neznanka v razvoju cene nafte in plina, ki dejansko podpirata Putinov program, že omenjeni raz-
voj ruskega srednjega sloja, in pa kitajska gospodarska in vojaška ekspanzija". Kitajska je namreč nevaren sosed, ki bo po Cancianijevih besedah močno vplivala na družbeni razvoj Rusije: "Putin bo v primeru kitajskega pritiska imel dve poti: ali bo podprl civilno industrijo v smeri liberalnih svoboščin ali pa vojno industrijo po načelu še večje centralizacije moči". Rusija pa ima vsekakor na zalogi kar nekaj strateških naravnih prednosti: med temi je voda ključni element, prepotreben za razvoj Evrazije.
Ali je zato mogoče, da bo to stoletje rusko, kot je bilo prejšnje ameriško, smo vprašali sogovornika. "Ne, sploh ne. Ruski pogoji so drugačni od temeljev, na katerih je nastala ameriška velesila. Težko je shajati z rusko zimo. Družba v Rusiji je še vezana na mišljenje načrtovanega gospodarstva sovjetskega kova. Vprašanje je celo, ali bo ruska federacija znala ohraniti notranjo narodno in versko identiteto. Ravnotežje na Kavkazu je zelo krhko, tamkajšnja brezposelnost je visoka. Enote muslimanskih Rusov štejejo kar 25 milijonov pripadnikov. Tile doslej niso bili problem, v prihodnje pa..."
Sklepni del pogovora je nato nanesel na nastanek same knjige. Avtor se je pri pisanju držal načela, naj ne bi ponavljal tega, kar so neštete publikacije o Putinu že poudarile. Gre za knjigo, ki jo je napisal novinar, ne pa pripadnik akademskih krogov: prednost te ugotovitve je mogoče opredeliti v slogu in vsebini. Avtorjev pristop je naklonjen "utripu ceste" in čutenju ljudi. Za opis države, ki šteje kar 11 časovnih pasov je namreč potreben neki širši pristop. "Skoda, da se današnje knjige o Rusiji ne nanašajo na nekdanja zgodovinska dela in diplomatska pričevanja. Dojemanje ruske duše pa se še kako dobro kaže v njeni književnosti”.
Saj res: kje bi lahko našli zgovornejšo sintezo od tiste, ki trdi, da je Rusija 'plemenita dežela... Je neki univerzalni, urejeni kao-s'...
IG
Dežela vinotočev, šmarnice in gradov v oblakih (6. del)
Tu je človek našel pravo pot sožitja z naravo
singu spreminjajo v čisto energijo, ki greje stanovanja, osvetljuje šole, napaja avtomobile in avtobuse. Vse za ceno, ki je do 40% nižja kot drugje v Avstriji (in po svetu). Koch o svoji revoluciji v malem pravi, da gre za sistem brez napak, ki je trn v peti svetovnim multinacionalkam. V mestecu je zraslo 60 novih podjetij in 1200 ljudi je dobilo stalno zaposlitev. V kraj, ki je bil do pred kratkim razpadajoč podeželski trg, prihajajo znanstveniki s celega sveta in za "utopijo mesta Giissing" vedo zdaj na vseh petih celinah.
V lasti iste madžarske plemiške družine kot utrdba Giissing je bil v preteklosti tudi grad Burgau, grad, ki je obenem mestece in je nastal v šestnajstem stoletju. Pra-
tam, obrambne vodne jarke pa spremenili v mestno kopališče. Tudi ta grad zaživi poleti ob koncertih, razstavah in bogatem kulturnem dogajanju.
Od Gradiščanske smo se poslovili v mestecu Stadtschlaining, kjer smo preživeli zadnji sončni zaton. Gre za majhno, mirno po-
ratne lepote z ohranjeno zunanjostjo in skrivnostnim parkom; srednjeveška arhitektura nas tu preseneti z vsem svojim prelestjem in mogočnostjo. Grad, ki je bil v preteklosti znan kot gnezdo hudiča, pa je dandanes sedež evropskega muzeja miru. Z znamenitim muzejem je
Zamejsko žensko odbojkarsko gibanje
Izginja z zemljevida deželne članske odbojke
mestece ohranilo svoj mednarodni pomen, kajti zgodovinski viri pravijo, da so se tu, v kraljestvu božjega (cerkev, samostan in sinagoga) in posvetnega (grad), stekale pravzaprav vse evropske poti. No, na današnjega obiskovalca deluje srednjeveško središče dokaj umirjeno, o hudiču, ki naj bi tu razsajal, ni več ne duha ne sluha, vsi spomeniki so lepo ohranjeni in kraj je, verjemite ali ne, res vreden ogleda. Pet dni na Gradiščanskem je minilo, kot bi mignil, dežela nežnih pobočij, neskončnih nižin, polj in vinogradov pa nama je tako prirasla k srcu, da je bilo slovo dokaj boleče. V prvem trenutku je vse skupaj delovalo na nas skoraj moreče, sedaj pa smo dojeli ritem tega mirnega in srečnega življenja v deželi, ki je bila še pred leti znana kot najbolj revna avstrijska pokrajina, a je ravno v času krize, nekoliko zaradi inovativnih idej, nekoliko zaradi padca meja in odprtja novih trgov, pa tudi zaradi pametnega kmetovanja znala ohraniti in celo povečati tako proizvodnjo kot delovna
mesta.
Daleč za stoletnimi debli panonskih gozdov se za oddaljenimi vetrnicami, ki so komaj vidne prostemu očesu, že spušča večer, ptiči v vinogradih in sadovnjakih pojejo kot za stavo, ogromni stroji požirajo polja in nad to prostranostjo se v večernem letu dviga štorklja. Jaz ji otroško sledim, stečem na travnik, kjer je pristala, in grem za njo. Gleda me, a ljudi se ne boji, tu je človek našel pravo pot sožitja z naravo, razvoj in zgodovina gresta vštric, midva pa se z žalostjo v srcu poslavljava
od dežele vinotočev, šmarnice, gradov in neskončnih panonskih gozdov. V njej sva odkrila nekaj, kar sva že poznala in nosila v sebi, našla sva mir in spokojnost, prehodila kulturne poti sredi ravnine in v skupni zibelki različnih narodov okušala počasno rojstvo prastare evropske biti. Naslednje jutro se bova poslovila in počasi odpeljala. Z občutkom, da se bova kmalu vrnila, kajti počasni utrip nižine bova v vsakodnevnem vrvežu močno pogrešala.
Suzi Pertot
Giissing je sedaj edino mesto na svetu brez škodljivih izpustov; sonce, les, koruza, odpadki in celo rastlinske maščobe se v Giis-
vijo mu tudi grad na vodi, iznajdljivi avstrijski arhitekti pa so njegov dobršni del namenili prijetnim stanovanjskim eno-
deželsko mestece z burno preteklostjo in velikim srednjeveškim srcem. Grad, Burg Schlaining (trinajsto stoletje), je utrdba enk-
Niz obračunov športne sezone nadaljujemo z domačo odbojko. O moških vrstah (nenadejan uspeh Sloge Tabor v B2 ligi, dodaten napredek dveh mladih postav 01ympie, toplo-hladna sezona Vala, izpad Sloge z ekipo, ki je vsekakor delovala v funkciji drugoligaškega moštva) smo že pisali, ravno tako o prvi ženski ekipi Zaleta, ki je le dosegla minimalni cilj obstanka v C ligi.
Tokrat bi se zato malce bolj poglobili v zgodbo druge šesterke Zaleta, ki je klavrno nazadovala iz deželne D lige v pokrajinsko prvo divizijo. Pred nekaj tedni smo že nakazali problem občutnega osipa tekmovalk v ženski odbojki in roza športu pri nas nasploh. Zakaj so nekoč slovenski sestavi celo z medsebojnimi derbiji za napredovanje krojili vrh C lige, ali tekmovali kar v državni B ligi, danes pa smo ostali z eno samo ekipo na deželni ravni? Kam gredo odbojkarice, ko dopolnijo 18 let? Mar je prihodnost le v nezahtevnem igranju v "udobni" prvi diviziji, kjer je dovolj priti dvakrat tedensko v telovadnico in so konci tedna praviloma prosti? Zagotovo to ne more biti vzgib, ki žene naprej naše gibanje.
Zaton zamejske ženske odbojke je torej velika tema. Krvavo bode v oči v prvi vrsti na Goriškem, kjer mladi združeni ekipi Soča/Govolley žal ni uspela vrnitev v D ligo, potem ko je vso sezono prednjačila v pokrajinski prvi diviziji in se ji je nato nerodno zalomilo v play-offu. Tako na državni kot na deželni ravni nastopa še kar nekaj (starejših, pa tudi mladih in obetavnih) slovenskih igralk pri
boljših deželnih italijanskih društvih, naši klubi pa so na članski ravni dobesedno izginili z deželnega zemljevida ženske odbojke. Zakaj, ostaja vprašanje brez odgovora.
Veliko radovednih vprašanj pa bi bilo vredno postaviti tudi športnim delavcem na Tržaškem. Vodstvo hvalevrednega projekta Zalet je po bolečem izpadu druge ekipe iz D lige v Primorskem dnevniku preko športnega vodje Petra De Waldersteina sicer branilo opravljeno delo, vendar rezultati zgovorno kažejo, da le ni bilo vse z rožicami postlano. Roko na srce, pri obeh članskih ekipah so bile v ospredju preverjene, izkušene posameznice, tako da je bilo na papirju tveganje zelo majhno, saj niso stopili v ligo z dvema-
tremi mladinkami v vsaki postavi. Omenjene starejše igralke so pač igrale približno tako ali še slabše kot v prejšnjih letih, tako da sta obe vrsti ostali brez načrtovanega preboja v skupino za napredovanje (v C oziroma D ligi). Igranje brez skrbi za obstanek bi seveda dovoljevalo tudi eksperimentiranje z mlajšimi igralkami, medtem ko je sezona naenkrat postala neizprosen boj za obstoj.
Tretjeligašicam je naposled gladko uspelo, druga ekipa pa je ob spletu nesrečnih okoliščin (v prvi vrsti ponavljajoče se poškodbe in bolezni) na koncu izpadla po play-outu. Kljub temu da jo je vodil poklicni trener (Berlot) in da so z izjemo dveh, treh mladink (ki so se lepo uveljavile, to je treba priznati) ogrodje postave sestavljale sama dekleta, ki so v preteklosti igrale tudi stopničko više (Gantar, Spangaro, Spanio, Starec).
Morda bo Zalet v prihodnji sezoni bržkone kljub vsemu ponovno razpolagal tudi z ekipo v D ligi, a problema s tem ne rešimo. Samo v dopolnilo obračunu iz tabora projekta o združevanju pri slovenski ženski odbojki iz omenjenega članka, ki je morda malce zavajal bralce. Kakorkoli že, zdaj dekleta Zaletavih članskih ekip trenirajo skupaj in kmalu se bodo izoblikovale skupine za prihodnje leto, ko se obeta nekaj novosti tudi v trenerskem kadru. Pozitivna novica ob koncu odbojkarske sezone pa je bila, da je v dodatnih srečanjih za obstanek v moški C ligi vsaj sovodenj ska Soča ohranila status prvoligaša po ravno tako zelo težavni sezoni.
HC
16 14- junija 2012__________AktUalllO_______________________GLAS
PD Štandrež/ Gledališče pod zvezdami
Trije razgibani komedijski večeri
Ob malce soparnem, k sreči ne deževnem junijskem mraku, v petek, 8., se je na dvorišču ob župnijski dvorani Anton Gregorčič v Štandrežu, na odru, ki ga je dala na razpolago goriška občina in so ga prireditelji namestili pod zvonik domače farne cerkve in s tem njegovemu ozadju dali čaroben nadih, začel letošnji niz petih gledaliških predstav pod naslovom Gledališče pod zvezdami - Iz komedije v komedijo, ki ga je petič pripravilo Prosvetno društvo Štandrež. Temu že več let uspešno predseduje Marko Brajnik, za gledališko dogajanje pa se pobliže že veliko let vneto zavzema Božidar Tabaj. Pod milim nebom se je zbralo veliko gledalcev, očitno jih doma ni zadržalo Evropsko nogometno prvenstvo, ki se je začelo prav tisti dan. Po prijetnih, s hudomušnostjo prelitih besedah Božidarja Tabaja so se na odru, kot projekcije na platnu, najprej prikazali sklepni takti predstave Mož moje žene Mira Gravana, komedije, ki so jo igralci Beneškega gledališča postavili na oder v letih 90. in jo predstavili tudi na mavhinjskem festivalu zamejskih, amaterskih dramskih skupin. Prizor iz tiste uprizoritve je bil namreč iztočnica za predstavo Mož naše žene, ki jo je s humorno žilico v gostobesedni sočnosti benečanskega narečja spisala Marina Cemetig, ena izmed stebrov te ljubiteljske gledališke skupine, ki že veliko let poživlja kulturno življenje na tem robu, v
preteklosti - pa še sedaj - raznarodovalno najbolj preizkušene slovenske zemlje. Cernetigeva je bila tudi glavna protagonistka predstave, zelo “napredna" žena, ki je poročena s kar dvema moškima, seveda z bivališčem v drugem kraju. Stvari se zapletejo, ko Bepo - Franco Qualizza - eden izmed njenih mož, razkrije drugemu možu, Petru - Andriano Ga-riup -, da ima njuna žena Anica razmerje s tretjim moškim v Ljubljani, z očetom svoje hčerke Matilde, ki živi v družini z Bepom. Podkrepljena od vzajemnega poguma ji vse to vržeta v obraz, ona med eno omedlevico in drugo - ni vedela namreč, da se moža med seboj poznata! - ju najprej prosi odpuščanje in jima obljubi večno zvestobo, potem pa spet gospodovalno, kot doslej, vzame zakonske vajeti v svoje roke in vse ostane po starem. Žuboreče replike, ki so se kar ulivale iz ust igralcev, so prijetno pozabavale gledalce, ki so se nasmejali in ob koncu namenili nastopajočim prisrčen aplavz.
V	soboto, 9. junija 2012, se je Gledališče pod zvezdami "preselilo"
v	župnijsko dvorano Anton Gregorčič, saj popoldan oblaki niso obetali nič dobrega. Na štan-dreškem odru so prvič nastopali igralci gledališke skupine Smotea-ter iz Majšperka pri Ptuju. Skupina je nastala pred štirimi leti, a ima
za seboj že kar nekaj uspehov. Med drugim se je lani uvrstila v finalni del Linhartovega srečanja gledaliških ljubiteljskih skupin Slovenije v Postojni. Tudi letos je že srečno prestala območno preizkušnjo istega festivala. Sestavljajo jo predvsem mladi igralci, ki jih umetniško usmerja režiser Darko Zupanc, obenem duša te skupine. Štandreški publiki so se predstavi-
li	s komedijo sodobnega ameriškega avtorja Kena Ludwiga. Tekst je Srečko Fišer prestavil v pristen, sočen slovenski prevod. Dogajanje se suče okoli italijanskega tenorja, zvezde, ki pride na gostovanje v clevelandsko gledališče, a ne more nastopiti v operi, ker se je pre-
najedel in mu je zato slabo. Štrena se zaplete, ko direktor gledališča misli, da je zaradi prevelikega odmerka pomirjevalnih tablet tenorist umrl. To situacijo izkoristi mladi Max, direktorjev pomočnik, ki si srčno želi nastopiti kot solist. Nastop mu čudovito uspe, a zadeva se zaplete, ko se pojavi pravi tenorist Tito Morellli in oblečen v Otella šari po hotelu in ga varnostniki imajo za norega. Situacijska komika in zmešnjava ob zamenja-
vi	oseb se še ojači ob prihodu le-
pih deklet - v takih zgodbah ljubezenske spletke ne smejo manjkati! -, ki so zagledane v Morellija, čigar žena je seveda izredno ljubosumna. Komedijo zmešnjav z veliko vrati - kot v najboljšem vodvilu -, za katera se skrivajo protagonisti, zahteva, še posebno v drugem delu zelo dobro zgrajene komedije hiter tempo z nepričakovanimi obrati in zasuki. Vse to je režiser Zupanc dobro izkoristil, saj je dogajanju dal pospešen ritem, tako da predstava gladko teče s svojo privlačnostjo in humornostjo. Osem mladih igralcev se je na splošno dobro vživelo v like in spretno poudarilo zadrege, v katerih se le-tl znajdejo. Odlika predstave so tudi realistična scena, ki prikazuje hotelski apartma, in zelo fini, elegantni kostumi, ki poudarjajo lepe postave mladih igralk. Gledalci so nastopajoče z burnim ploskanjem večkrat priklicali na oder za poklon in s tem pokazali, da so bili s predstavo zelo zadovoljni. Temni oblaki so prekrili nebo tudi
v	nedeljo pod večer in zato so se prireditelji odločiti še tretjo predstavo Gledališča pod zvezdami, v nedeljo, 10. junija, predstaviti na odru župnijske dvorane. Tokratni gostje so prišli z Visokega pri Kranju. To je bila gle-
dališka skupina KUD Valentin Kokalj, ki je uprizorila grenko-sladko komedijo Sobe švicarskega avtorja nemškega rodu Markuša Kobelija, v režiji Hermana Mubija, ki je tudi priredil tekst. Kot je povedal Božidar Tabaj in kot je zabeleženo v zgibanki, ki spremlja predstavo, so na Visokem že v prejšnjem stoletju imeli živahno kulturno delovanje. L. 1955 se je društvo preimenovalo v Kulturno umetniško društvo Valentin Kokalj Visoko. V njem je delovala tudi dramska skupina, katere gledališka dejavnost pa je pred šestnajstimi leti presahnila. Da je v sezoni 2010/11 spet oživela, ima zasluge Matjaž Zupanc, ki je z igralci postavil na oder Vstajenje Jožefa Svejka Igorja Torkarja. V letošnji sezoni so naštudirali komedijo Sobe, s katero so gostovali v Štandrežu. Med humornimi trenutki se kažejo tudi bolj trpke strani te komedije, v kateri sta glavna protagonista mlado dekle, ki išče smisel in smer svojega življenja in se preživlja z oddajanjem sob, in upokojenec. Dekle ima navadno za podnajemnike malce "odšteka-ne" ljudi, take, kot je ona sama. Zgodi pa se, da sprejme v svoje stanovanje za podnajemnika upokojenega vdovca, ki je moral zapustiti svoje dotedanje bivališče in čaka, da ga pokličejo v dom ostarelih Paradižek. Njuno sobivanje se v začetku zdi nemogoče, saj sta si generacijsko, po vedenju, mišljenju, občutjih in seveda tudi izražanju misli zelo oddaljena. Ona govori v slengu mladih, v katerem se prepletajo tudi angleški
izrazi, on pa v uglajeni slovenščini. Kljub tem velikim razlikam lepo sobivata in se po svoje navežeta drug na drugega. Razuzdano dekle Buli, ki rada pije "poseben omamljiv čaj”, in uglajenega, olikanega vdovca Dedija sta živo odigrala Katja Sreš, ki je presenetila s svojo igralsko sproščenostjo, saj je to šele njena druga vloga. Očitno se v njej skriva igralski talent. Dedija pa je imenitno, z včasih čisto zasanjanim nadihom in s svetlim pogledom v daljne srečne dni, poosebil Frenk Kranjec, ki se po odrskih deskah suče že trideset let, kar seveda preseva iz njegove zelo dobre, povsem naravne igre. Le-to prežarja njegova pridobljena igralska izkušenost.
Poleg njiju sta v obrobnih vlogah Klavdičeve in Andra igrala še Nataša Gros in Aleksander Gašperlin. Toplo ploskanje je bilo potrdilo, da je bila gledalcem všeč ta komedija, v kateri se smeh oglaša bolj z zadržanostjo, saj vsebina odslika-va današnje življenje, v katerem je kar nekaj grenkih kapljic.
Letošnji niz ljubiteljskih predstav Gledališče pod zvezdami so podprli Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, občina Gorica, Zveza slovenske katoliške prosvete in Fundacija Goriške hranilnice. Nadaljeval se bo vpetek, 15., in v soboto, 16. junija, ko bosta na vrsti predstavi Ali ženske kdaj odnehajo? v izvedbi KD Domovina iz Ospa in režiji Edite Frančeškin in Zbeži od žene dramskega odseka PD Štandrež v režiji Jožeta Hrovata. Ne zamudite ju!
Iva Koršič
SCGV E. Komel / Snovanja 2012
Segavost ljudskih pesmi iz otroških grl
Sredi vinorodnih gričev na Jazbinah, na kmetiji Aleša Komjanca, se je v soboto, 9. junija 2012, oglaša-
lo	otroško petje. Snovanja
2012	so namenila posebne poznopopoldanske koncerte, poimenovane Glasbene pravljice od Brd do Krasa,
J	H
	2*. >
pravijo taku ..."Majda Zavadlav in Božidar Tabaj sta se pristno in domače, kot le ona znata se vživljati v upodobljene like, preobrazila v Tinco in Poldiča, ostareli zakonski par, ki se preko ljudskih pesmic spominjata na lepe, pa tudi bolj trpke trenutke iz svojega
fr
A
Foto DPD
najmlajšim učencem Slovenskega glasbenega centra Emil Komel iz Gorice. Na Komjančevi domačiji, pod prostorno lopo so se zbrali otroci, starši in nonoti, da bi prisluhnili malim pevcem treh skupin: DO MI SOL, Male glasbene šole in Nauka o glasbi I. Enaindvajset malčkov je pod energično taktirko prof. Michele De Castro zelo uglašeno zapelo deset poskočno okroglih ljudskih pesmi, ki so jih z veseljem prepevali naši nonoti. Prav dva posebna "nonota" sta v drobnem gledališkem prizoru bila vezna nit med pesmicami, malimi pevci in sporedom prireditve z naslovom "Naši ta stari pa
ne zmeraj lahkega življenja, in se znata tudi pošaliti na svoj račun. Ob koncu veselo odideta domov, zadovoljna, da sta bila deležna takega lepega srečanja z otroki. Narečna beseda priljubljene ljubiteljske igralske dvojice se je naravno prelivala v ljudske glasbene biserčke, ki so jih otroci s kristalno čistimi glasovi in dobrim smislom za ritem zapeli ob instrumentalni spremljavi Tomaža Škamperleta (klarinet), Mihaela Lavrenčiča (harmonika) in Davida Šuligoja (kontrabas). S tem svojim zelo natančno, disciplinirano pripravljenim pevskim nastopom so pokazali, koliko znanja so si že pridobili na
glasbeni šoli E. Komel, da so lahko peli celo ob spremljavi glasbenikov, pa še sami so pri nekaterih pesmicah zaigrali na glasbila. Zelo pozitivno in razveseljivo je, da se mentorji SCGV E. Komel ogrevajo tudi za ljudsko glasbeno literaturo sedaj, ko se s tako vsiljivostjo pojavljajo pesmi iz tuje glasbene literature. Na tak način se otroci že v rosnih letih seznanijo z našo ljudsko zakladnico in tako spoznajo delček nekdanjega življenja, v katerem ni bilo vse rožnato, pa tudi to, da so naši predniki ljubi-
li	petje, ki jih je spremljalo mimo vseh pomembnih življenjskih mejnikov, in v njem izražali svoja čustva in občutke tudi v še-gavem tonu. Prisrčen nastop, prežet z otroško pristnostjo in neposrednostjo, je sklenil prihod kuharja, večletnega šefa Ennia Furlana, ki je otroke in odrasle pospremil na neobdelan košček vrta domačije pri Komjančevih in jim pokazal različna zelišča: npr. koprivo, ki jo uporabljamo samo, ko je mlada - cvetje in plodovi so strupeni! -, regrat, gozdne jagode itd. Otroke, pa tudi starše je opozoril, naj v gozdu ne nabirajo raznih vabljivih plodov živih barv, kajti večina izmed njih je strupenih.
Po tej zeliščni lekciji so se otroci naučili delati "stoličke" iz trpotca in napravili jed iz zelišč.
V	imenu SCGV E. Komel je pred nastopom pozdravila občinstvo podravnateljica Alessandra Schettino in se zahvalila Robertu Komjancu, njegovi ženi Rafaelli Nardini in Alešu Komjancu za gostoljubje. Gospodar Robert pa je izrazil svoje veselje ob tem lepem otroškem gostovanju.
IK
Slovensko zdravniško društvo Trst - Gorica
Slovesno praznovanje 30-letnice ustanovitve
Slovensko zdravniško društvo Trst - Gorica, ki združuje zdravnike, zobozdravnike, živinozdravnike in lekarnarje iz zamejstva, je v petek, 25. maja 2012, slovesno zabeležilo 30-letnico ustanovitve in plodnega delovanja v no-
vi	konferenčni dvorani hotela Sonja pri Domju v dolinski občini. Na prijetni prireditvi se je zbralo približno 60 članov društva in skupno podoživljalo tridesetletno pot, ki so jo ponovno prehodili v sliki in besedi. Častni gost večera je bila dolinska županja Fulvia Premolin, ki je imela prisrčen nagovor in ob koncu izročila priznanje, ki ga je Slovensko zdravniško društvo podelilo svojemu prvemu in do sedaj edinemu predsedniku dr. Rafku Dolharju. V utemeljit-
vi	priznanja je zapisano: "za 30-letno neprekinjeno in požrtvovalno delo v korist društva in za prizadevanje na področju stalnega izobraževanja slovenskih zamejskih zdravnikov in drugih zdravstvenih delavcev v materinem jeziku ter za njihovo medseboj-
C-P
9 SLOVENSKO ZDRAVNIŠKO DRUŠTVO
dravil dr. Marijan Spetič. Poudaril je, da se je pred 30 leti uresničila želja nekaterih zdravstvenih delavcev, da bi ustanovili svoje društvo. Le-to sedaj združuje nad 100 zdravnikov, zobozdravnikov, živinozdrav-nikov in lekarnarjev z namenom, da bi svojim članom posredovalo strokovno izobrazbo v materinem jeziku. Druženje naj bi vsem dalo možnost medsebojnega spoznavanja, pretoka misli in tkanja prijateljskih vezi, je poudaril dr. Marijan Spetič, ki je tudi živahno povezoval posamezne točke programa, saj je na odru povsem domač. Za glasbeno in pevsko kuliso je poskrbel MePZ Fran Venturini od Domja, ki je pod vodstvom Cin-zie Sancin ubrano zapel primor-
no spoznavanje, druženje in navezovanje koristnih prijateljskih odnosov". Temu priznanju se je pridružila še zahvala žena zdravnikov, ki jih je zastopala prof. Olga Lupine. Predsedniku se je zahvalila, da so žene lahko spremljale svoje soproge na izletih in bile ob tem vselej deležne lepih, nepozabnih trenutkov. V imenu odbora je najprej poz-
sko ljudsko Dober večer v priredbi Mihaela Rožanca, Vilhar-Hribarjevo Mlatiči, Prešernovo Luna sije v priredbi Mateja Hubada, ljudsko Lepa ptica kukavica v priredbi Zorka Prelovca. Nastop na slavnostnem večeru je končal s skladbami Aleksandra Vodopivca Drag spomin na besedilo Borisa Pangerca, Razočaranja na besedilo Srečka Kosovela v priredbi Marca Podde in s prekmursko Ne ouri, ne sejajv priredbi Radovana Gobca. Predsednik SZD dr. Rafko Dolhar se je v svojem govoru zahvalil od-
boru in posebno tistim odbornikom, ki že od ustanovitve aktivno sodelujejo v društvu. V tridesetih letih je bilo 160 strokovnih predavanj z najrazličnejših področij zdravstva. Izvedeli smo, kako zdravijo doma in v tujini, saj je bilo kar nekaj predavateljev s Koroškega oz. iz Avstrije in Slovenije, pa tudi takih, ki so si strokovno znanje pridobili v Franciji, Švici ali pa imajo v tujini stike s svojimi kolegi. Seznam vseh predavanj je objavljen v prikupni publikaciji, ki jo je izdalo SZD ob tej okrogli obletnici. Poleg uvodnih besed dr. Rafka Dolharja in seznama predavanj knjižico bogatijo še zabavne skice - "stripi" - pokojnega stanovskega kolege dr. Hlavatyja ter lepe barvne fotografije z raznih izletov po zeleni Koroški in naši lepi domovini Sloveniji ter tudi z zanimivih srečanj. Predsednik Dolhar je povedal, da je nameraval združiti slovesno praznovanje z občnim zborom, toda strah, da bi ta obveznost marsikoga zadržala doma, mu je narekoval, da je bolje sklicati občni zbor kdaj kasneje. Do takrat bi morali mladi kolegi, ki so pristopili k društvu in že uspešno organizirali nekaj srečanj, poskrbeti, da bi se odbor pomladil in prinesel društvu novega zagona. To je bila želja, s katero je dr. Dolhar končal nagovor. Udeleženci večera so nato uživali ob projekciji mojstrsko izdelanih videoposnetkov o društvenih izletih, srečanjih in družabnostih, ki so se nanašale na zadnjih pet let delovanja. Pripravil jih je dr. Oskar Volpi s pomočjo svojih posnetkov in slikovnega materiala članov ter jih zlil v celoto, kot zna le on, ki je za ta svoj konjiček prejel že veliko nagrad. Po besedah zahvale dr. Spetiča vsem sodelujočim se je druženje nadaljevalo ob okusni večerji.
Marilka Koršič