Reichenburč O stoletnici Vodnikovih Spisal in izdal v prid družbi sv. Cirila in Metoda v Ljubljani Ivan Vrhovnik. Ponatisnjeno iz „Slovenskega Lista“. „Lublanrkih l\loviz“ V LJUBLJANI, 1897. Založil Izdajatelj. — Natisnili J. Blasnlkovi nasledniki. Stoletnica. Kar si je tako srčno želel Valentin Vodnik, po čemur so tako hrepeneli vsi te¬ danji prijatelji slovenščine — na čelu jim pleme¬ niti mecen Žiga Zois, izpolnilo se je po leti 1796: Vodnik se je preselil z daljnega Koprivnika v Ljubljano. Z dekretom, podpisanim dne 23. rže¬ nega cveta 1796, je postal Demšar-Uparjev be¬ neficija! pri sv. Florijanu in h kratu kapelan pri sv. Jakobu.*) Po smrti Linhartovi dne 14. malega srpana 1795 se je čutil Zois jako osamelega. Krasni načrti, tičoči se slovenstva, napolnjevali so mu dušo, ali nikogar ni bilo, ki bi mu jih bil *) Dne 6. prosinca 1795 je umrl D -Uparjev beneficija! pri sv. Florijanu v šentjakobski župi Florijan Možina. Za njim je dobil D.-Uparjev beneficij Anton Eržen, ki je bil zajedno kapelan pri sv. Jakobu. L. 1796. je odšel Eržen za' ekspozita na Rove, na njegovo mesto pa je stopil Vodnik. Šentjakobski župi je ondaj načeloval župnik Janez Nep. Kristijan (Chriftian), ki je umrl kmalu po Vodnikovem prihodu k sv. Jakobu dne 12. kimalca 1796. Župno upravi- teljstvo je prevzel potem prvi kapelan Gregor Valant (Wal- land). L. 1797. je prišel za župnika k rečeni cerkvi dotedanji nadškofijski semeniški vodja in Juvančičev beneficijat v stol- 4 pomagal oživotvarjati. Sedaj je dobil v svojo bli¬ žino Vodnika, — veseljaka, narodnjaka, pesnika „Zadovoljnega Kranjca". On mu je uresničil že marsikatero misel. Še v bohinjskih gorah biva¬ joč je izdal dva letnika »Velike Pratike" — sedaj pa naj se obistini še jeden namislek ba¬ rona Zoisa: izide naj pod uredništvom Valentina Vodnika prvi slovenski časnik. »Kako mu bo ime? Kalendar sva po laško krstila, našim cajtingam pa izberiva po¬ polnoma slovensko ime Drugi Slovenci in Moško- vitarji cajtinge imenujejo no vine. Začnimo ven- dajati »Lublanske n o vine", meni Zois. »No- vina pomeni pri nas novo njivo — ugovarja mu Vodnik — rajši se držimo imena, katero nam Go¬ renjci v roke dado. Po celi gorenjski strani nad Kranjem tako govore in sploh med seboj pravijo, kadar kdo pride od daljnega kraja: kajzene novice prineseš? kaj se v novicah bere"? »Torej »Lublanske Novice" — novice, ponavlja baron, ne zamerite, reverende, malo bo pa le na niči, konzistorijski svetnik Jožef Pinhak, prijatelj Žige Zoisa in Val. Vodnika, s katerim sta si dopisovala, ko je bival le-ta še na Koprivniku. Z Valantom in z Vodnikom vred sta tedaj kapelanovala pri sv. Jakobu še Jožef Stein- metz in slovenski pisatelj, prevajalec nekaterih starozaveznih svetopisemskih knjig, sotrudnik Japljev Jožef Rihar (Richer). Poleg imenovanih duhovnikov je imel sv. Jakob pred 100 leti tudi svojega nemškega propovednika: razjezuvita Karola Pauerja. Raabov beneficij je ondukaj užival Mihael Pezderec (Pesderz). Pri sv. Florijanu je bil kuratni beneficijat Jožef Boben. (Catol. Cleri Archid. Lab. 1796, 1797). laško cikalo to ime; vem, da na Krasu in v Go¬ rici nevestam pravijo — novice, kar pa je iz laškega posneto." Ime je izbrano, sedaj treba poiskati za¬ ložnika. Zois pridobi za svojo namero Janeza Friderika Ege rja. Podjetnemu tiskarju je jako ugajal baronov načrt. On nagovori Vodnika, ki mu je rad svoje ,,tumpasto pero v štero posodil". Tesna kapelanska soba v šentjakobskem žup¬ nišču je postala uredniška pisarnica prvega slo¬ venskega časnika: „Lublanskih Noviz", ka¬ terih 1. številka je izšla v Egerjevi tiskarni na Poljanah hiš. št. 3 dne 4. prosinca 1797. Kakšna je bila 1. številka? Naslov je segal do polovice 1. strani. Glasil se je tako-le : LUBLANSKE | NO VIZE | JANN. FRIBR. EGERGA, | *) (tiskarski škrat je že v naslovu, kakor pozneje večkrat ponagajal; prouzročil je spako: Egerga namesto Egerja, v poznejših listih je seveda založnik Eger dobival pravilno rodilnikovo končnico); med dvema črtama je nameščen cesar¬ ski orel, ob katerem stoji datum : V, Sredo 4. dan | Profenza 1 7 9 7. Pod orlom je zabeležen: Nro. 1. Dve vzporedni črti, segajoči od konca do kraja tisku odmerjenega prostora, završujeta naslov. *) Celotnemu prvemu letniku je ta-le naslov: LUB¬ LANSKE | NOVIZE | OD | vfih Krajov zeliga (vejta j V LEJTI 1797. | Nro. L. Potem je cesarski orel, pod njim dve vzpo¬ redni črti, gorenja debelejša od spodnje. Pod njima stoji: V’ LUBLANI, | Vendajati sazhete inu natitnene Per Joannesu I Fridrihu Eger, na Polanah Nro. 3. 6 ' A Pod njima je v treh skupinah devet zvezdic ter uvodna pesem Vodnikova: Je Kafka savrela, Se terga kej nit? Moj fofed kaj dela? Sim barat she fit. * * * , * * , * * * * Al vumnofti jmajo Po fvejti kej vezh? Al drujga kej snajo, Ko hrufhke fam’ pezh? * . * * , * * , * * * * Od tega Novize Lublanfke povdo; Sa nov lejt poliže She take ni blo Prvi dve kitici sta na prvi strani, poslednja na drugi. V preprosti obliki je povedal Vodnik v tej pesmi, zakaj je jel pošiljati „Novize“ v dežel. Nova doba, spočeta, ob francoski revoluciji, trka na vrata; zastarele naprave razpadajo, na njih razvalinah poganjajo kali človeške „vum- nofti“. Da se seznanijo ž njimi Slovenci, da se jim razširi dosedanje tesno obzorje, k temu naj pripomorejo „Novize“. Namesto uvodnega članka prinaša prva noviška številka na 2., 3. in v treh vrstah 4. strani: „General-Pardon, to je vbgshnim Soldatam odpufhanje — s spodaj pridejanim da. tumom: Na Duneju 1. Grudna 1796. „Od rimfke Zefarlke, tudi Ogerfke inu Pernfke Krajleve apo- ftolfke fvitlofti fe vfakimu vedit da“ — tako se 7 začenja general-pardon, ki obeta popolno pomi- loščenje vojaškim uhajalcem, kateri razven bega nimajo nobene druge krivde nad seboj ter se prostovoljno zglase do 31. „Kosaperfka“ 1797. „V tvoje perfege prelomlenju terdovratni, ne nasaj pridejozhi, temuzh zafs te milosti v’ nemar pufheozhi" pa ne zadobe pardona, takisto ne ubežniki, ki uidejo „po osnanenju tiga general- pardona." Na 4. do 8. str. (opomniti treba, da strani niso označene s številkami) je razvrstil Vodnik politiške novosti z vsega sveta, kajpada najprej domače avstrijske pod zaglavjem: Is Duneja pifhejo ta 24. dan Grudna 1796. Tu poroča, da so odlični Avstrijci zložili 9275 gld. „sa ven- dershanje Wurmsarfkih dobrovolzov", da so c. kr. pevci in pevke štirikrat zapeli pesem „refhnik v’ nevarnofti 11 v prid dunajskim dobro- voljcem. Potem omenja svetinje, katero je podelil cesar Tirolcem, ki so se 1. 1796. hrabro bili s Francozi; ,,na eni ftrani ftoji podoba fvitliga Zefarja; na drugi ftrani je okolpif: v' L