Kmetijstvo. Gorenjski pašniki v deželnem zboru. Govor g. Povšeta. Važen in ob jednem nujno potreben predlog mi je utemeljevati, katerega naj bi visoka zbornica blagohotno ter resno uvaževala. Napotilo me je to pereče vprašanje razpravljati deloma marsikatera prošnja, katero so mi prišli z daljnega Bohinjskega izražat ondotni kmetje, deloma če dalje bolj se množeče razprave o tej zadevi v raznih domačih listih. Že leta 1891 govoril sem v državnem zboru o gozdnem zakonu, o njega pomankljivosti in o njega izvrševanji, katero je v veliko škodo našim živinorejcem, ki imajo pravico do paše v gozdih. Žal, da ta moj govor, ki je povsem stvarno razpravljal o tej zadevi, ni odpomogel nedostatkom ter ni odpravil krivic, ki se gode do gozdne paše opravičenim kmetom osobito po Gorenjskem. Gotovo jste gospodje poslanci brali jako obširne razprave o teh zadevah prav v zadnjem času skoro v vseh domačih listih. Ti članki pač v raznih časopisih tiskani, kažejo, da to vprašanje mora biti zelo pereče, in ker so te deloma zelo obširne razprave brali naši kmetje, torej je vsa zadeva postala obče poznata; neizogibno je, da se to vprašanje tudi javno reši, in dolžnost našega deželnega zbora je, da se o tako važni gospodarski zadevi, ki je vitalnega pomena za cele okraje naše domovine, posvetuje, in če se prepriča, da so ona obdolževanja utemeljena, da vse potrebno ukrene v zboljšanje teh odno-šajev, da se odpravijo v narodnogospodarskem oziru toliko škodljive krivice. Mene in moje tovariše, ki so z menoj stavili ta predlog, vodi skrb za blagor, da smo to neovrgljivo in pereče vprašanje spravili v razpravo v tej visoki zbornici, ker nam je na tem, da se cela zadeva mirno pre-sojuje, nedostatki ali krivice odpravijo in tako zopet pomiri vznemirjeno kmetsko ljudstvo v ondotnih krajih. Ne bom se spuščal v nadrobnosti celega vprašanja, katero se je po listih tako obširno razpravljalo, in opustiti hočem danes, govoriti o tem, kako se je postopalo pri uravnavi paše in odvezi zemljišč. Jaz za-se sprejmem dejanske razmere, kakoršne so vsled dognanih obravnav in ne bom preiskoval, kako so se vršile, izraziti si pa dovoljujem željo, da bi od kompetentne strani se ovrgle trditve, kakoršne so v listih bile navedene, kako se je izvrševala uravnava paše in odveza zemljišč, ker to bi služilo v pojasnjenje in ob jednem v pomirjenje ljudstva, osobito onega^ ki je prizadeto v tej zadevi. Torej za-me velja dovršena, pravnomočno postala uravnava. Pač pa mi je dokazati, ali se do gozdne paše oprav cenim kmetom njih pravica tudi popolnoma in dejansko izkoristiti omogočuje. In tu pa ne morem izogniti se trditve, in to na podlagi izjav in zatrditve od strani mož, obče spoštovanih znanih domoljubov, ki žive med narodom in katerim so te razmere povsem znane, da se ta postavno zajamčena pravica opravičencem krati, in sicer s tem, da se od paše opravičenim kmetom pri izvrševanji paše nagaja ter da se gozdni zakon napačno tolmači. Gozdni zakon! Kaj naj o tem rečem? Kot kmetovalec ne morem si kaj, da ne bi izpovedal tega, kar mi veli moje prepričanje, da je res zakon v izključljivo obrambo gozda, in se kaj malo ozira na dejanske potrebščine gospodarstva sedanjega živečega rodu. Tega ne trdim jaz sam, tako so govorili pred menoj sloveči možje v državnem zboru. Tudi jaz priznavam rad in v polni meri, da je gozdni zakon potreben, le to mu imam očitati, da se tako malo ozira na sedanje potrebščine osobito kmetskega ljudstva, katero iz svojega poljedelstva in živinoreje jedino se more še preživiti. (Dalje sledi.) 24 32 I Kmetijstvo. Gorenjski pašniki v deželnem zboru. Govor g. Povšeta. (Dalje.) In kdo mi more ugovarjati, da je obstanek, oziroma ohranitev sedanjega kmetskega stanu zadeva eminentne važnosti ter potrebe za domovino in tudi državo. Tu mi pride v spomin prava beseda državnega finančnega ministra barona Kallay-a, ki je kot vrhovni upravitelj Bosne v delegaciji na vprašanje nekega delegata o gozdnih razmerah v Bosni odgovoril: „Ne morem se pridružiti takim nazorom, ker ni mogoče, da se ljudstvu prikrajša pravica, kakeršno je izvrševalo stoletja; to bi bil čin zatiranja. Pa tudi gospodarstveno ne bi bilo modro, ker z omejitvijo ali celo odpravo pašniških pravic bi bilo ljudstvo silno oškodovano, ker njegov gospodarski obstanek odvisen je in oprt v prvi vrsti na teh pašniških pravicah. To, kar vladna uprava želi doseči, je uravnava služnosti in nje namen, pravice, katere uživa ljudstvo, spraviti v soglasje modrega in umnega gospodarstva." Da bi taki nazori bili od nekdaj in da bi tudi sedaj pri merodajnih oblastvih bili veljavni, |je moja iskrena želja, in ko bi taki modri nazori vselej bili vodilni, bi se bilo marsikaj srečnejše izvršilo. Ostre določbe ima v sebi naš avstrijski gozdni zakon, toda shajalo bi se ž njim, ko bi se le napačno ne tolmačil. Toda prav to napačno, ali da bolje se izrazim, samovoljno tolmačenje paragrafov osobito 9. in 10. tega zakona je, katero provzročuje nezadovoljnost in britke pritožbe opravičencev. Lastniki takih velikih gozdov, v katerih imajo kmetje pravico do paše, prav poljubno odločujejo prostore, na katerih se sme pasti, oziroma na katerih se ne sme pasti. Prav ondot, kjer je najobilnejša in najboljša paša, zljubi se logarjem, da zagrade dotični svet, seveda le tako, ne da bi ga res ogradili trdno in v bran pasoči se govedi, ampak potaknejo nekaj količev, ali kakor kmetje pravijo, zaklinčijo dotični svet. Toda najhujše je pa to, da silno kruto postopajo gozdni čuvaji proti kmetom, ako jih zasačijo, da je kaka njih žival zašla v tak zaklinčan svet. Ker ograje ni in ker so taki „zavarovani" prostori pogostoma ob potih, po katerih gonijo kmetje svojo živino na pašo ter kaj lahko zaide žival v prepovedani svet, da znašajo mnogo- krat globe ali kazni v denarju toliko ali še več, kakor je vredna vsa paša. Imel sem v rokah celo kopico kazenskih plačilnih listov, in nič kaj redkega ni, da jeden sam kmet ima skazati vplačanih glob po 50, 80 in več goldinarjev. Kar pa je jako trpko in graje vredno, je to, da zadostuje ovadba gozdnega čuvaja na c. kr. glavarstvo, katero na podlagi te ovadbe prisodi kmetu kazen. Mirno in stvarno vprašam tu osobito one gospode, ki so veščaki v lovu, ali ni mogoče, da je pojedla in poškodovala to, za kar je ubogi kmet obsojen, divjačina?! Povsod velja v naši državi, da se zaslišita oba, tožnik in zatočenec, le tu velja tolika prednost in izjema. Trdi se, in tako so tudi listi pisali, in jaz sam sem že večkrat slišal, da znašajo denarne kazni, katere so ti opravičenci morali v teku let plačati, ogromno svoto. Želja moja je le, da bi ta trditev bila pretirana, vsekako pa bi bilo umestno, da bi se uradne poizvedbe izvršile, da bi se o tem kaj pozitivnega vedelo. Bodisi, kakor že, neovrgljivo je, da se trdo postopa v tej zadevi, kakor je tudi kaj čudno, da ne rabim dru-zega izreka, da se je do paše opravičenim kmetom na planini Pungert v tržiškem okraju odkazalo, da smejo pasti od 9. ure predpoldne do 3., oziroma do 4. ure popoldne, tedaj v najbolj vročih urah, ko sleherni zna, da takrat se navadno vsaj ob poludne živina spravi v hleve, ali vsaj v staje. Ali se ne pravi to smešiti in norčevati se, ali vsaj nagajati kmetom? Ali je mogoče potem za-treti sumnjo, da se hoče res zatirati kmete in spraviti jih ob njihovo pravico? Skoro bi veroval, da je dokaj na prislovici, ki je v navadi pri gozdarjih, da se zamore gozdno-postavno koga izgrizti (forstgesetzlich jemanden heraussekiren). (Dalje sledi.) 42 Kmetijstvo. Gorenjski pašniki v deželnem zboru. Govor g. Povšeta. (Dalje.) Ne bom nadaljeval teh žalostnih odnošajev, ter hočem prestopiti na pozitivno razpravo te zadeve. Kaj tedaj je storiti, da se ti slabi pdnošaji odpravijo? Moj apel gre na visoko c. kr. vlado, katera naj skrbi za to, da se bo osobito § 9. gozdnega zakona res tudi izvrševal, in če se bo tudi na § 10. skrbno oziralo, bo se to paš-niško vprašanje dokaj zboljšalo. In tu želim, da bi se naša slavna c. kr. deželna vlada ravnala po odredbi Nj. prevzvišenosti kmetijskega ministra našega, ki je dne 11. marca 1890. odposlal dekret br. 3767 na c. kr. deželno vlado za Štajersko v Gradci, v katerem doslovno zauka-zuje namestništvu: „Kakor zelo mi je na tem ležeče, da se gozdni zakon točno izvršuje, tako pa tudi želim in pričakujem, da se pri izvrševanji zakona skrbno ozira na gospodarske razmere in potrebe kmetijstva." Slavna naša c. kr. deželna vlada naj strogo zaukaže in skrbi za to, da se bo § 9. gozdnega zakona v polni meri izvrševal in tako tolmačil, kakor ga je treba, da se pravici služi. Omenjeni paragraf pa slove: „Gozdi, ki so obremenjeni s služnostmi, morajo se primerno oskrbovati. Način in velikost gozdnega užitka v takih gozdih se določi na podlagi gospodarskega načrta, ki se ima sestaviti ali na zahtevo opravičencev, ali lastnika. Ta načrt more določiti na zahtevo prvega ali drugega tudi okrajno glavarstvo, in sicer po zaslišanji obeh strank in na podlagi načrta, katerega izdelajo nepristranski zvedenci. Za slučaj, da se obe stranki zaradi gospodarskega načrta ne moreta zjediniti, odloči c. kr. oblast na podlagi izpovedbe strokovnjakov o načrtu, kakor to veli' ministerska naredba br. 9870 z dne 17. septembra 1858." C. kr. deželna vlada naj torej zaukaže okrajnim oblastvom, da poučujejo opravičence, kmete, in naj vpliva sploh na to, da se po § 9. gospodarstveni načrt redno in vedno napravlja, ter naj nadzoruje izdelovanje teh načrtov. In prav zaradi tega, ker teh načrtov doslej ni bilo, so nastale te obilne pritožbe. Za trdno se nadejam, če se bo resno skrbelo za točno izvršbo § 9., da se bo to pereče vprašanje srečno obrnilo na bolje. S tem se bode preprečilo nagajanje pri izvrševanji paše, ker odločeni bodo jasno in stalno vsi oni prostori, ki se bodo pogozdili, in kje se mora pasti, in če bo slavna c. kr. oblast po intenciji kmetijskega ministra preso- jala predložene gospodarske načrte ter varovala do paše opravičene kmete v tem, da se ne bodo poljubno v pogozdovanje zagrajali najboljši pašniški prostori, in prav po duhu tudi § 9. gozdnega zakona, ki veli da se mora tako oskrbovati gozd, da se tudi opravičencem varuje njih pravica, prenehati morajo potem ti veliki nedostatki. Glede § 10, pa naj deželna vlada vpliva na to, da se v varstvo odločeni deli gozda ne le zaznamujejo, ampak tudi dobro zagrade. Vsaj je ondot polno lesa, kateri se brez škode more porabiti za napravo trdne ograje, in drznem se gojiti nado, da bodo tudi gozdni lastniki v lastnem interesu udali se takim naredbam, le da se vendar že povrne mir in zadovoljnost ter poleže nevolja kmetov. Z dobro voljo od obeh stranij se morejo take zagradbe prav lahko izvršiti, jeden da les, drugi pomaga pri delu. Tako bo mogoče, zavarovane dele, ki so odmenjeni za pogozdovanje, obvarovati živine, da ne bi se moralo toliko žrtvovati za pastirje ker, kakor doslej, moralo bi se takorekoč živali pasti na vrvi. Sicer navajam, da § 10., veli, da morata gozdni lastnik in do paše opravičeni skupno skrbeti za to, da se obrani živini vhod v zagrajene gozdne dele. Paragraf se doslovno glasi v tretjem odstavku: „Gozdni lastnik in do paše opravičeni imajo pašno živino z nastavljanjem pastirjev ali na drugi primerni način od za pogozdovanje izločenih delov odvračati. Tudi naj se živali ne posamezno, ampak skupno pasejo." (Dalje sledi.) 51 Kmetijstvo. Gorenjski pašniki v deželnem zboru. Govor g. Povšeta. (Dalje.) Te določbe so toliko jasne, da se le čuditi moram, zakaj se ne izvršujejo, in ne morem razumeti, da niso v tem merodajni krogi, katerim je gotovo znano, koliko škode prav zaradi tega trpe opravičenci, vplivali na obe stranki, osobito na lastnike gozdov, da bi se na podlagi gospodarskega načrta obe stranki poravnali in skupno prav v duhu tega paragrafa delovali v varstvo za nasa-ditev odločenih delov gozda z napravo trdnih ograj. Naj mi bode še dovoljeno, navajati nekatere misli in nasvete, ki naj bi bili vodilni pri določitvah glede gozdne paše, da bi se vsa zadeva srečno in mirno uredila. Naj bi c. kr. deželna vlada priznala, kar so veščaki zbrani v posebnem shodu v Gradci po večletnih študijah in opazovanjih v gozdih, soglasno izjavili glede dobe, ki naj se odmeri v varstvo onih delov, kateri se imajo po-gozditi. Ta zbor veščakov izrekel je, da niso mogli zaslediti ni konstatirati, da bi bila goveja živina v gozdu napravila kako škodo z objedanjem dreves. Le na strminah 52 zamoglo se je opazovati nekako poškodovanje po paseči se govedi, to pa le zaradi udiranja zemlje, ker je živina vsled svoje teže drče se udirala zemljo. Sicer pa se je pokazalo, da pašna goveda še celo pospešuje natorno pomlajevanje, in to s tem, da vsled svoje hoje rahlja svet, zopet pa z nogami marsikatero seme ali zrnce v zemljo potisne, da more kaliti; ob jednem koristi paša, da goveda požre trave, katere, če so bile preobilne, zadušijo kal in vspevanje semena. Koder se pa svet umetno, to je, s setvijo ali z na-sajanjem mladih dreves, pogozduje, vzrastejo nasađena dre vesca v treh do štirih letih že toliko, da se ni bati poškodovanja, če tudi goveda pride v tak gozdič, v katerem nahaja živina navadno mnogo hrane in gotovo goveda ne sega po smrečju, ko ima polno dobre trave. Zato je omenjeni shod veščakov smatral, da zadostuje doba petih let povsem v varstvo onih gozdnih delov, ki so odločeni za pomlajevanje. Pri nas pa ta rastvena doba celo deset in več let traja, kar seveda omejuje oziroma prikrajšava opravičencem njih pašo. Upam sicer, da tem stvarnim razlogom in dokazom dejanskih nedostatkov nihče ne more ugovarjati. Da pa na podlagi uradnih izkazov doženem spričanje mojih dokazov ter jasno pokažem, da jeden del gorenjske pokrajine naše dežele res vsled teh razmer dokaj trpi škode, navesti hočem, kaj nam kaže uradna statistika glede množine živine osobito v radovljiškem okraju, ker je ta zadeva najperečejša. Po uradni statistiki se je v letu 1880 v tem okraji naštelo 3 2.032 glav goveđe, 7.437 ovac, 1.718 konj. Pri štetvi v letu 1890 pa so uradne našteli le: 9544 glav goveđe, le 5522 ovac, in le 1581 konj; toraj v desetih letih znižalo se je število goveje živine za 2.488 glav, ovac za 1.915 glav in konj za 137 glav manj ! To so tako glasno govoreče številke, da me oproste glede tega obširnih nadaljnih besedij. Te žalostne statistične številke pa opravičujejo povsem moj predlog, da se ima visoki deželni zbor baviti s tem vprašanjem, ker neovrgljivo je po uradnih izkazih konstatirano, da v tem nekdaj tako krepkem in — recimo naravnost — blago-stanem okraji tako silno propada število živine. Kaj naj bodi temu uzrok? Omejitev paše je, to je neovrgljiva resnica. Rekel bi mi kdo, da so nekdaj imeli ondotni kmetje zlato dobo, ker so smeli tako prosto pasti, sedaj pa se je paša vrav-nala. Temu takoj zakličem: Stoj! ker visoko ministerstvo našega premilostnega vladarja je s posebnim cesarskim patentom z dne 5. julija 1. 1853. zaukazalo, da se ima paša vravnati na podlagi resničnega užitka, torej da imajo opravičeni kmetje po vravnavi paše toliko dobiti pašnih pravic, kolikor so jih poprej uživali. Prezanimivo je to vprašanje in mikavno, da bi se spustil v to razpravo, ki bi marsikaj zanimivega dokazala ; toda izrekel sem v začetku govora že, da sprejmem dognano vravnavo kot legalno podlago in da hočem le o nje pomanjkljivi izvršbi govoriti. To tedaj storim in le trdim, da vravnava ali pa sedanja izvršba ne zadostujete, ker za ogromno število je padla množina živine v tem okraji, in to je živ, jasen, neovrgljiv dokaz, da kmetje nimajo v tem okraji več toliko paše, kakor poprej pred vravnavo, z drugimi besedami, jasno je, da so paše opra-vičeni kmetje v tej pravici prikrajšani. (Konec sledi.) 62 Kmetijstvo. Gorenjski pašniki v deželnem zboru. Govor g. Povšeta. (Konec.) Drugih razlogov za tako nazadovanje živinoreje glede števila ni mogoče najti, ker tu živi čil, delaven, varčen narod, ki torej ni po zapravljivosti prišel ob toliko živine v zadnjem desetletji, odkar velja nova vravnava. Kdor je nepristransk ter stvarno sodi, mora priznati, da tu treba odpomoči, in zato je opravičen moj apel na visoko c. kr. vlado. V drugem okraji tržiškem začele so se tudi čudne prikazni: Tuj milijonar pokupuje na tisoče oral planin in od kmetov še pašniške pravico. Rad bi tudi to pravico razpravljal, toda prekoračil bi čas in Vašo potrpežljivost, vsaj upam, da bo prišel čas, da tudi ta zadeva pride v razgovor v tej visoki zbornici, kateri mora biti mar, da se za našo domovino tako nezdravi odnošaji pravočasno zajezijo, oziroma zabranijo. Slavna gospoda! Vsi brez razločka političnega mišljenja smatrate si kot najvažnejšo dolžnost v izvrševanju poslaniškega posla, skrbeti za srečo in za povzdigo gospodarskega blagostanja dežele in njenih prebivalcev. Izda-vajo se velike svote v zboljšanje gospodarskih razmer v deželi, in tu, ko vidimo, da propadajo celi okraji v blagostanji, naj bi molčali? Vestna dolžnost naša je, da posežemo vmes in da ohranimo, kar je dobrega, ter zabranimo propad tako marljivih naših sodeželanov. In ali naj čakamo, da se tudi v pokrajino gorenjsko, katero smo doslej navadno šteli za premožnejšo v domovini naši, prikrade siromaštvo ? Kaj nam pomaga, pa tudi državi, če se bodo iz prostih kmetskih domov napravila obširna veleposestva, če tudi z zverinjaki? Ali naj prepustimo, da bo ondot zginil, ali vsaj skrčil se steber naše narodnosti, slovenski oratar ? Ne, tega nihče ne more in ne sme dopustiti. Pa tudi interes dežele in države zahteva od nas, da vsi, brez razločka političnega mišljenja, vse mogoče in potrebno storimo proti tem nameram. Slavna gospoda! Resen je položaj socijalni v celi Evropi, in že se slišijo razni zvoki podobni gromenju, ki naznanja hudo nevihto. Kdor ni slep, mora priznati, da socijalni odnošaji niso povoljni. Ozrimo se v južno Italijo, in dovolj strašnega slišimo od ondot prav te dni, in uzrok ondotnim prekucijam je nezdravo razmerje glede zem-ljiščnih lastninskih odnošajev. Žal, da se ne upam trditi, da ne bo tudi v naši državi prišel čas, ko bomo morali razpravljati o reševanju socijalnega vprašanja. Želim le, da bi takrat vsaj v naši lepi, ljubljeni domovini bili toliko srečni, da bi nsš narod miroval kot zadovoljen in srečen. Skrbimo tedaj o pravem času, da ohranimo naš narod v povoljnem stanji, skrbimo za njegov gospodarski napredek, in ne puščajmo ustvarjati v naši domovini nezdravih razmer: tu velikaš, tu siromak. Ohranimo naš srednji stan, ki je, če srečen, najzanesljivejša zaslomba naše narodne bodočnosti, pa tudi najzvestejša opora za deželo in državo. Končam s prošnjo, da blagovoli visoka zbornica izročiti moj in mojih tovarišev predlog, katerega sem imel čast s temi besedami utemeljevati, upravnogospodarskemu odseku v posvet in poročilo.