K R I 1
INFO
Na sestanek j šefom Paramountovega študija, Francom Mancuso. je Edie Murphy zamujal 45 minut. Spremljalo ga je šest telesnih stražarjev. Četrt ure je potreboval, da je nanj zlil vej svoj žolč in odšel. Govori se, da bo Edie Murphy z iztekom pogodbe, po kateri mora posneti še dva filma za Paramount, presedlal k Disneyu. Možna izguba Edieja Murphya je samo ena od težav, s katerimi se sooča Martin Davis, predsednik vodilne svetovne korporacije za komunikacije. Paramount Inc. je kolos, ki združuje največje komercialne, izobraževalne in revijske založnike, najuspešnejši filmski studio, zelo donosno TV podružnico in Madison Square Garden s športnima kluboma Knicks in Rangers. Davis je še vedno junak na Wall Streetu, ker sedi na 1,8 S bilijona gotovine. Kljub ogromnemu denarju se Paramount ni odločil za nakupe ali združitev z drugo korporacijo. Ogromna količina denarja, ki ostaja inertna, lahko stane Davisa njegovega prestola. Ko se je Warner skušat združiti s Timom, je doživel neljubo presenečenje. Paramount, s katerim si deli kinematografe, je ponudil 175% za vrednost Timove delnice. Izklicno ceno si je priboril Warner, Davis pa je imel več sreče kot pameti. Če bi mu uspelo kupiti Time, bi je znašel v težko odplačljivih dolgovih. Wall Street je pričakoval naslednjo potezo, izkazalo pa se je, da Davis ni imel pripravljenega drugega načrta. Neodločnost, kako obrniti denar, ga je naredila ranljivega — še posebej v filmskem poslu, kjer bi mu nekaj flopov 50—60$ milijonskih filmov povzročilo strahovit padec vrednosti delnic.
Od vodilnih delavcev je Davis izgubil Barryja DUlerja, Michaela Eisnerja in Jeffroyja Katzenberga. Slednja dva sta presedlala k Disneyu. V 80-ih so Paramountu prinesli največ denarja Edie Murphy in producentski par Don Simpson in Jerry Bruckheimer. S filmi Flash Dance, Beverly Hills Cop I, II in Top gun sta ustvarila 1 $ bilijon čistega dobička. Leta 89 jima je potekla pogodba in po dveh letih pregovarjanj sta podpisala najekskluzivnejšo pogodbo vseh časov. Rezultat tega je bi! Days of • < Thunder — flop. Don in Jerry sta ekscesno zapravljala in 58 S milijonski film je prinesel v blagajno samo 80 S milijonov. Paramount je zahteval, da producenta vrneta 9$ milijonov, ki sta jih dobila za Thunder. Don in Jerry sta plačilo zavrnila, koalicija se je razdrla in gospoda sta odšla k Disneyu, ki mu predseduje Jeffrey Katzenberg. Wall Street je razdor pogodbe
ko jagenjčki obmolknejo
the silence of the lambs ■ ■ ■ ■ E
režija:	Jonathan Demme
scenarij:	Ted Tally po romanu Thomasa Harrisa
fotografija:	Tak Fujirnoto
glasba:	Howard Shore
igrajo:	Jodie Foster, Anthony Hopkins, Scot Glenn, Anthony Heald
proizvodnja:	Strong Heart/Demme za Orion Pictures, ZDA, 1991
Proti nenadnim očitkom, da s tem filmom ne leze v nas le nova delitev v zgodovini klasičnega suspenzne-ga psihotrilerja, temveč celo množično navdušenje za serijske morilce, ponuja naš čas nekaj prav hvaležnih argumentov. Prvi pravi, da morijo pravzaprav skrivnost, ne-lagodje in samota, nikakor pa ne kakšna oprijemljiva hudodelska pojava. Serijska morija ne pozna kakih posebnih junakov-civilistov, ki bi se dokazovali z močjo in intelek-tom, večjim od nasprotnikovega profesionalizma; serijska morija pozna samo izvedence — bodisi policiste ali pa znanstvenike-specialiste, ki rešijo najnatančnejši primer. Drugi argument, s katerim se lahko čudimo obsodbam vseh potencialnih serijskih morilcev, pa je čisti paradoks: Kadar se v mestu pojavi serijski morilec, se vse živo, zlasti žensko, poskrije, vozaka s taksiji, obsedeno kupuje zapahe, ključavnice in verige, med čajem govori o eni sami temi, oživlja vsako senco, osumi vsak mrakobnejši obraz; toda kadar vdre na cesto vojska, pravzaprav edina prava serijska morilka, tedaj se najdejo cela krdela neustrašnih subjektov vseh spolov, ki skačejo po oklepnikih, tekajo pred transporterji in nastavljajo lici tem ali onim hladnim in toplim orožjem. Serijski morilec je pač ljubitelj komornega ozračja, živi za topline intimnih kotičkov, ra-cionalizme, zasebno strast, vojska pa ustvari morilsko serijo hipno, nacionalno, hladno, tako da vsakdo čuti, kako ga v nevarnosti opazuje
n f o
istomisleča množica. Strah pred morilcem ni strah pred smrtjo, temveč pred dodatnim neznanim, pred »drugo smrtjo«.
Nenehna bo|azen je tudi sindrom »pametnega morilca«: Kaj ko me bo ubijal lucidnejši, intelektualno sposobnejši subjekt; kaj ko me bo mučil z verbalnimi domislicami; kaj ko bom preminil v nevednosti; kaj ko se mi bo razodelo novo vednostno polje, ki ga ne bom mogel nikdar več udejaniti, aplicirati, potlačiti, investirati? Pričujoči film si intelekt — pač zgledno po romanu — razdeli na več mučiteljev. Edina oseba, ki je prepuščena zgolj intuiciji, je klasična žrtev {Catherine Martin/Brooke Smith), sicer pa so vsenaokrog sami nadpovprečneži; vsi pa se ukvarjajo z žrtvijo — psihopat entomo-log Jame Gumb/Ted Levine zato, da bi si po mučenju izvolil z nje sneti kaj uporabnega, morda kožo za mično oblekco, ki bi zadostila materini podobi in obogatila njen arzena! za modne revije; psihopat kani-bal dr. Hannibal Lecter/Anthony Hopkins zato, da vsaj za hip prekrije svojo identiteto — ko pobegne iz zapora vseh zaporov, naredi dobro delo in nima več komu kaj povedati (če lahko zenigmami izdaš morilca na prostosti, potem si spet sam zmožen zakriti kako svojo nakano); absolventka akademije FBI Clarice Starling/Jodie Foster pa mora nekako pasti v kariero — le kako bi mogla lepše kakor z dvojno nalogo, pri kateri mora Lecterjevim dedukcijam najti pravo podlago in jih potisniti v orožarski razplet. Izmučena od rebusov je Starliingova v strastnem finalnem dvoboju zreducirana na moč tradicionalnega kolta, medtem ko Jame Gumb ves svež od prepuščanja sproščeni igri z žrtvami transponira svoj intelekt v pogled skoz Infrardečo kamero. Obračunavata torej v temi, prostoru, ki ga kot dan zaznavajo le malezijske vešče — Gumbovi primerki — in tehnična priprava. Svetloba tega obračuna z jasnim in predvidljivim izidom pa vendarle ni samo biološka in fizikalna konstrukcija, temveč izvira iz vloženega dela nekega razuma, ki ni tako neposredno vpleten v igro patologije, psihologije in psihopatstva. Njen prvi del pooseblja Claričin profesor Jack Crawford/Scott Glenn, človek, ki daje zanesljivost, da zada-neš tudi v temi. Drugi pol pa so en-tomologi z univerze Johns Hopkins,
ki malezijsko veščo razkrinkajo kot napovednico srečanja v temi. Tako trdna in trda scenaristična zgradba mora imeti svoj mehki transparent. To je zamolčana ljubezenska zgodba med pobesnelim psihiatrom Lecterjem in zadržano policistko Starlingovo. Njuna čustva so razdeljena v očitna in ločena dejanja; ko bi ne bilo strogo nadzorovane kletke, v kateri čemi dr. Lecter, ker je znanost pomešal s strastjo, bi bil objem močnejši od rešetk. Med obiski Starlingove v zaporu se spolna razlika najprej zniči v nasprotje pacienta in spoštovane te-rapevtke, zatem pa prerase v novo stroko: Ce so Starlingovo na akademiji poučili vse o psihologiji, je zdaj na mah pahnjena v osrčje psihoanalize; dr. Lecter ji razodene vse o podobi njenega očeta in raz-sanja njeno povest o jagenjcih, ki v frustracijskih momentih zakričijo. Kulminacija te obvezne ljubezni je tisti hip, ko jagenjci v sanjah obmolknejo. Tedaj se začne razpletati thriller z Gumbom; tedaj pobegne Lecter; tedaj Starlingova ve, da mora najprej opraviti nalogo, če bo hotela biti kdaj vredna psihiatrove ljubezni. Njegove bolezni je namreč že vredna: Ko Lecter razmesari policista, ga sleče iz kože in poje nekaj njegovih notranjih organov, to ni več preprosto dejanje serijskega morilca in kanibaia, pač pa grožnja vsem tistim »nabreklinam, ki se stiskajo h Claričini zadnjici, kadar kolona na akademiji čaka na strelske vaje«. Režiser Jonathan Demme je v filmu izpustil še tisto malo konkretnega ljubezenskega razmerja, ki ga nahajamo na koncu romana, ko pobegli Lester piše Clarice pismo, ki bi mu s slogovno analizo lahko našli kaj več ko vljudnostni pridih: »Orion sveti tako. kakor do konca stoletja ne bo več; da bi Vam pa povedal, koliko je ura. bi pa bilo že preveč...« Tudi nad Clarice v knjigi mežika Orion, ko leži v objemu entomologa Johnsa Hopkinsa. In na filmu? Enigma na* kazanih flirtov in neizživete ljubezni ostaja dosledno izpeljana: Dr. Hannibal Lecter se sprehaja nekje v Južni Ameriki. Demme je ugotovil' koliko je bila ura med pisanje^ pisma iz knjige, in lociral psihiatre^ azil. Nadaljevanje neogibno sledi. Z začetno težavo, da serijski morilci po definiciji niso mednarodni tiči-
MIHA ZADNIKAR