/ /a SLOV!-. ..! — v LJU' :*i;W Prašičja kuga ali rdečica, kako se odvrača in Mo zdravi. I ~ 3 > - Po najnovejših preiskavah in izkušnjah spisal ARTUR FOLAKOVSKI, c. kr. okrajni živinozdravnik za »Ljubljansko okolico« in odbornik c. kr. kmetijske družbe kranjske. V LJUBLJANI. Založil deželni odbor kranjski. — Tisek J. Blasnika naslednikov. 1893 . Kratice: % pomeni odstotke. m » meter, m ' 1 » štirjaški meter, cm » centimeter. 0300^52^ Uvod. V saka žival, katero si je človek udomačil, da mu koristi ali ga zabava — bodisi naj veča domača žival ali pa najmanjša ptica, kojo zapre v sobo, da mu krati čas — potrebuje postrežbe in primernega oskrbovanja. Le če pametno ravna ž njo, ostala mu bode zdrava, uspevala bode ter mu koristila ali ga zabavala. Skrb za zdravje je v živinoreji sploh pogoj, brez katerega ni misliti na povoljen uspeh. Toda šele v novejšem času so se začeli bolj zanimati za pre- važno to zadevo. Zato se pa tudi uže kažejo pre¬ cejšni uspehi, posebno v govedoreji in konjereji. Kar se tiče prašičje reje,’ ne goje jo — če izvza¬ memo veče posestnike ter nekatere odličnejše kmetske gospodarje — nikakor tako, kakor bi jo morali z ozirom na zdravstvena načela. Ravno prašičjo rejo ljudje bolj zanemarjajo, nego katero si bodi panogo živinoreje, tako da peša povsod, posebno pa na Do¬ lenjskem in Notranjskem. Stvar je tolikega narodno¬ gospodarskega pomena, da se nikakor ne sme prezreti. Pešanje prašičje reje je kmetovalcem v veliko škodo. Mladi prašički so slabotni in grdega života ter se slabo prodajajo, potem pa se tudi vsako leto prikazuje kužna prašičja rdečica (prašičji šen), katera po nekaterih krajih pobere po 80—94 % prašičev. Taka škoda seveda silno popari kmetovalce in zato so po nekod omejili prašičjo rejo prav zelo. Da je pa 4 prašičja reja zelo važna panoga živinoreje ter tudi manjšemu posestniku lahko koristi, ker pri njej s pridom porablja kuhinjske, vrtne in obrtne odpadke, razvidi se iz tega, ker je vse, kar dobivamo od pra¬ šičev. precej drago. Tega nikakor ne smemo prezreti, kajti preko¬ morski (i. s. ameriški) živinorejci —- ljudje, kateri se primeroma še malo časa pečajo z živinorejo posebno pa z rejo prašičev — poprijeli so se je tako marno ter so uže tako napredovali, da nam pošiljajo meso v Evropo, dasi morajo plačevati precejšno uvoznino in jih mnogo stane tudi prevažanje. To seveda zelo vpliva na mesno porabo in bo tem večega pomena, čim bolj bode pri nas pešala prašičja reja in čim manj se bode mogla upirati natecanju drugih dežel. Da se nam bode prašičja reja izplačala ter se bode mogla meriti z inozemsko, vzgojevati moramo prašiče, krmiti in oskrbovati jih kolikor moči umno, t. j. pametno in primerno današnjim izkušnjam. Prašič je sicer požrešna, nikoli sita žival, ki uživa skoro vse, živalske in rastlinske odpadke, vender pa zahteva primernega oskrbovanja. Če hočemo, da nam bode prašič koristil, skrbeti moramo zanj, kakor skrbimo za druge domače živali. Da moramo prav soditi ali je prašič zdrav ali ne, poznati moramo vse zunanje znake, po katerih vajen opazovalec takoj spozna, kako je s prašičevim zdravjem, ter potem pravočasno vse potrebno ukrene, da prepreči bolezen. Ali je prašič zdrav ali ne, pozna se na vsem telesu ali pa na posameznih delih. Kakor druge živali, bode naj tudi prašič pra¬ vilnega telesa (pravilne rasti). Koža naj bode napeta, brez golih mest, dlaka gladka, isto tako ščetine. Pre¬ bavljanje, dihanje in sploh vsi pojavi življenja vršiti se morajo pravilno. Prašič mora biti tudi ješč. Zdrav prašič dobro pozna čas, kadar se navadno krmi, ter zahteva hrane s tem, da ni miren in kruli. Hrano, ki jo dobi, žre slastno in brez prenehanja; da, še celo potem, ko se naje, rad seže v korito, če mu pri- neseš kaj dobrega. Diha naj prašič mirno in brez truda. Kašljanje ali hropenje je slabo znamenje. Če je prašiču vroče, ali če je zelo debel, diha pač nekoliko hitreje; tedaj pa je hitro sopenje brez pomena. Le tedaj, če diha prašič težko, nenavadno odpira in za¬ pira nosnice ter nenavadno napenja prsi in trebuh, lahko je to znak bolezni. Zdravi prašiči so živi in pazni. Na paši ali na gonji se drže skupaj; če jih ločimo, tišče za svojimi tovariši. Ujeti prašiča ni lahko, in če se to tudi po¬ sreči, brani se na vso moč. Pogled ima prašič prost in živahen, oko jasno, čisto in svetlo. Rilec — če se potiplje — čutiti se mora na neki poseben način hladen in vlažen (ne suh, vel, usnjast). Telesna toplina je pri zdravem prašiči enakomerna, le ušesi in noge so nekaj hladnejše. Zdrav in krepak prašič je polnega telesa, čistega in jasnega glasu ter se vedno dobro počuti; žival počenja, kakor jo ravno vodi naravni nagon. Prašič posebno lahko nenadno oboli, kar pa ni tako lahko spoznati. Zato se bolezen v začetku na¬ vadno prezre in opazi šele tedaj, ko se uže shujša. To se pri prašiči zgodi tem laže, ker človek nima vedno prilike, da bi ga opazoval, ali pa tudi, ker se znaki bolezni pri njem ne pokažejo tako očitno, kakor pri drugih domačih živalih. Prašiča je pa tudi zaradi njegove upornosti mnogo teže preiskavati, nego druge domače živali. V obče prašičje bolezni niso zelo pogoste. Poleg ikravosti je rdečica najvažnejša in najbolj poznana bolezen; deloma zato, ker se mnogokrat silno razširi, deloma pa zato, ker obolele živali večinoma ni moči ozdraviti in sicer iz vzrokov, katere smo ravnokar navedli. I. Zgodovina rdečice. Stari kmetovalci trdijo, da rdečica v naši deželi tedaj ni bila še znana, ko so gonili prašiče še na pašo. Zato so jih pa tudi redili po več, nego sedaj. 6 Toda imamo dokazov, da se je prikazovala ta bolezen na Kranjskem uže v preteklem stoletji, le da se takrat nikdar ni tako razžirila, kakor dan danes. Sicer pa so še pred kratkim mislili (do 1. 1885.), da je to črm (vranični prisad). Rdečica torej nikakor ni nova bolezen. Priznati pa moramo, da ni pri nas doma, ampak, da so jo najbrž zatrosili k nam iz Angleškega. Nekatera leta divja rdečica silno, včasih pa je zopet bolj redka. Tudi se pripeti, da obišče eno leto ta, drago leto kak drag kraj Tako n. pr. je poginilo na Kranjskem leta 1888. 95, leta 1889. pa 83 prašičev od 100 na rdečici obolelih živali. Toda naj se pokaže rdečica tukaj ali tam, vse- kako pripravi kmetovalca vsako leto v veliko škodo in mu zmanjšuje gospodarske dohodke sploh, posebno pa iz živinoreje. — Sedaj dobro poznamo kužilo in njegovo življenje ter vemo, da je vzrok nalezljivosti te bolezni neka glivica (bacil), ki se ne razširja po zraku, ampak pra¬ šiči zbole, če uživajo ž njo okuženo hrano. Ker nam je torej znan vzrok bolezni*), gledati moramo, da bolezen preprečimo. Kako se to zgodi najlaže, poučili se bomo v nastopnih poglavjih. II. Pojavi na živi živali. Bolezen se pokaže navadno hipoma in napade rada po več prašičev naenkrat. Kakor hitro prašič oboli, ne meni se več za to, kar se godi okrog njega, poišče si temen kot, vtakne glavo v steljo, diha na kratko in hitro, ječi, ne žre, pač pa pije mnogo vode, toda težko požira. Glas ima hripav in slab, posebno, če mu oteče vrat takoj v začetku bolezni. Blato trebi redkokedaj in še takrat je sluzasto, večkrat celo kr¬ vavo. Ko je bolezen najhujša, pritisne rada še driska (hitrica) in prašič iztreblja gostotekoče in črnikasto blato (govno). Kjer je koža bolj nežna in malo pora¬ ščena — spodaj na trebuhu, na prsih in na vratu, *) Glivica, ki provzroči kužno bolezen. 7 na notranji strani prednjih in zadnjih nog, na rilci in na ušesih — prikažejo se med boleznijo lise, ki postanejo rdeče, vijoličaste ali rjave. Sčasom diha žival hitreje in bolj na kratko, večkrat ječi, je zelo slaba in malo občutljiva. V za¬ četku bolezni hodi po zadnjih nogah le težko in ne¬ okretno, pozneje pa se je poloti v celem zadnjem delu života velika slabost, ali pa še celo popolnoma otrpne in žival kmalu pogine. Rdečica je večkrat tako hitra, da najde posestnik zjutraj prašiče mrtve, ki so bili zvečer še zdravi. Včasih traja bolezen le malo ur, včasih pa tudi 5 do 6 dni. Pri raztelesenji vidimo, da se je kri izpremenila. Zvodenela je, postala redka, črnikastordeča ter se ne strdi, ali pa prav malo. Na različnih krajih telesa — v koži in drugod — se najdejo s krvjo napojena mesta, ki so toliko temnejša, kolikor več se je zalezlo vanje rdečih krvnih delov. Poleg tega je videti, da se je razlila kri tudi po srci, plučih, jetrih, ledvicah in posebno po vranici. Čreva so posebno zelo vneta, otekla in po nekaterih krajih napojena z zdrizasto tekočino. Vsled vnetja teh delov kroži kri nepravilno in zastane zaradi tega po nekaterih mestih III. Kateri je pravi vzrok bolezni? Če preiskujemo kri na rdečici pogiblega prašiča pod drobnogledom, najdemo posebno v vranici, žlezah, jetrih, ledvicah, plučih in srci premnogo mičkanih, predrobnih paličastih telesec. Ta telesca so glivice (bacili), ki provzročijo rdečico in jih zato lahko ime¬ nujemo „rdečično kužilo.“ Rdečično kužilo je prvi našel slavni in neumorni francoski preiskovalec Pasteur (beri Paster) v Parizu leta 1884. in šele v najnovejšem času se je po mno¬ goterih poskusih posrečilo spoznati naravo in nevar¬ nost glivično. 8 IV. Kako pride rdečično kužilo v prašičevo telo in kako je moči to preprečiti? Rdečica je kužna (nalezljiva) bolezen, ki nastane na ta način, da pride glivica (rdečično kužilo) s hrano vred v čreva in od tod v kri, kjer se v prav kratkem času silno razmnoži; kri jo pa raznese po vsem telesu. Dokazano je, da se glivično kužilo ne zanese po zraku. Ker je tedaj gotovo, da pride kužilo le skozi čreva, oziroma prebavila, v prašičje telo, jasno nam bode, na kak način se ta kuga v razmeroma kratkem času razširi tako silno. Splošne izkušnje so pokazale, da je rdečica po¬ letna bolezen, t. j. da razsaja najbolj po leti. Meseca aprila, majnika in junija se pokazuje posamezno le tu in tam, najbolj divja meseca julija in avgusta, potem pa zopet ponehuje, tako da izgine meseca no¬ vembra ali decembra popolnoma in se pokaže le iz¬ jemno kakega prav gorkega dne. Te izkušnje nam potrjujejo mnenje, da poletna vročina zelo pospešuje prašičjo rdečico. Če zboli v kakem svinjaku eden prašič, zbole večinoma tudi vsi ostali. Bolezen se navadno prikaže pri hiši, kjer so kupili kakega prašiča iz uže okuže¬ nega kraja. Prašič potem okuži prašiča. Bolezen se širi od hiše do hiše, od občine do občine, večkrat po več ur daleč. Izkušnje nas uče, da se zatrosi rdečica največkrat z mesom bolnih prašičev, katero poprodajo ali porazdele v različne kraje. Rdečično kužilo ostane namreč na mesu živo in kamer pride tako meso, tje pride tudi kuga ter se brž še tamkaj vgnezdi in razširi. Z odpadki od zaklanega prašiča se zatrosi kužilo prav gotovo v prašičjo krmo — naj ravnamo še tako previdno — s krmo pa pride v zdravega prašiča. Tu se za bolezen novoobolelega prašiča ne me¬ nijo dosti in če pogine, zakopljejo ga površno kje v bližini, ali pa ga vržejo v kak potok ter si tako doma vzgajajo kužilo. Se ve, da ga potem ni moči tako lahko zatreti! — £^=0 /a — v LJUBIJA* Ker vemo, da imajo na rdečici bolni prašiči največ kužila v krvi in prebavilih, bode nam jasno, da ga mora biti mnogo tudi v njihovem govnu (blatu). Če tedaj zdrav prašič pride v dotiko z gnojem bolnih živali, ali če uživa krmo, katero je ponečedil bolan prašič, ali so vanjo zanesle podgane njegovega govna, okužiti se mora vsekako. Krajevni vzroki kuge pa so v prvi vrsti slabo napravljeni svinjaki z visokoležečimi lesenimi podi (tlami), ki so večinoma zelo nesnažni. Vanje navadno vtaknejo po mnogo prašičev, če prav so svinjaki vlažni, nizki in zaduhli. Če opazujemo take lesene svinjake natančneje, pritrditi moramo, da pač ni moči najti ugodnejših razmer za razkrajanje živalskih snovi, nego tu. Ne le, da odteka gnojnica skozi špranje lesenih podnic, na¬ bira se pod svinjakom in se zaleze v tla, ampak tudi deske — ker so luknjičave — navzamejo se s časom popolnoma njenih razkrojin. To in pa vpliv zraka in vročine, ki od vseh strani lahko pristopata, silno po¬ spešuje gnitje in pomnožuje pri gnitji razvijajoče se pline in pa kužila. Zelo neprimerno in škodljivo je tudi to, da ljudje radi postavljajo tik svinjakov stranišča. Stranišče ne tvori le gnilobnih plinov, ampak prašiči tudi lahko nalezejo ikravost, čo brbajo po iztrebkih takih ljudi, ki imajo trakuljo. Čim viša je toplina, tem bolj pospešuje gnitje. Svinjaki so torej tem slabši, čim bolj se segrejejo in čim dalj ostane v njih vročina. Tako vidimo, da za¬ hteva rdečica v prvih gorkih pomladnih dnevih prve svoje žrtve, meseca junija, julija in avgusta pa na¬ stopi kužno. Dokaz, da svinjaki res tako zelo pospešujejo to kugo, bodi to, da se rdečica pri prašičih po gorskih krajih, kjer so vse poletje na paši ali po gozdih, več¬ krat niti ne prikaže ne. Zelo potrebno je torej, da so prašiči, posebno v gorkem poletnem času na prostem, v zdravem zraku. 10 Koder ljudje zaradi gnoja nastiljajo prostor pod svinjaki, pogine večkrat po 80—94 od 100 prašičev na rdečici. Ker slaba oprava svinjakov kugo le po¬ spešuje, razmnoži se v njih kužilo, če se zanese vanje, čudovito hitro in močno. Pri hišah s takimi svinjaki se rdečica kar udo¬ mači. Prašiči dobe kužilo iz nečednih koritov z oku¬ ženo krmo v prebavila, iz prebavil pride v kri, v krvi pa se pomnoži in moti njeno kroženje. Posledica temu je, da kri zastaja. Zato oboli okužen prašič najprej na želodci in črevih. To se spozna po tem, da nima slasti do jedi, da ne prebavlja pravilno ter da se mu zapira blato. Včasih pa celo dobi drisko ali ga napne. Vse to provzorči kužilo (glivica), ker draži prebavila. Ko pride glivica v kri kar se zgodi zelo hitro — napade srce in pluča. Žival težko diha, trese se po celem životu, napade jo vročina in koža pordeči na raznih mestih. Čim hujša je bolezen, tem temnejša so ta mesta — temnordeča, vijoličasta ali rjavkasto- rdeča — in če se bolezen zelo shujša, kmalu je po prašiči. Samo razkuženje lesenih svinjakov ne pomaga dosti, če prav vzamemo najboljših sredstev (razkužil), kajti ž njimi razkužimo le toliko, kolikor namažemo. Les pa je napojen skozi in skozi z razkrojinami in kakor hitro oslabi po lesu razkužilo, pridejo kužne kali zopet iz sredine na površje in v nekaterih tednih je kuga zopet tu. Toda ne samo leseni, tudi zidani svinjaki lahko pospešujejo rdečico, posebno če so slabo tlakani, da zadržujejo in propuščajo gnojnico. V takih slabo tla- kanih svinjakih prevzamejo s časom razkrojila iz blata (govna) in scalnice vso mavto v tlaku in zato tak tlak lahko vpliva ravno tako škodljivo, kakor lesen. Da zadostimo zdravstvenim in gospodarskim zahtevam in da se po moči ubranimo rdečice, ali pa, da jo hitro zataremo, če se uže zatrosi, napraviti moramo takih svinjakov, v kakeršnih nam bo vse to 11 storiti mogoče. V nastopnem podam nekaj navodil, kakšen bodi pravilen svinjak. Pri svinjakih razločujemo: 1. oddelek za ravno odstavljene prasce, katere bi lahko poškodovali večji prašiči; 2. „ za prašiče v starosti do enega leta; 3. „ „ „ „ „ „ dveh let; 4. „ „ plemene svinje s prasci; 5. „ „ prašiče pitance; 6. „ „ mrjasce plemenjake. Seveda so posamezni svinjaki lahko ločeni. Isto tako je tudi na različnih kmetijah treba različno ve¬ likih svinjakov. Samo ob sebi je umevno, da se vse to povsodi ravna po gospodarskih razmerah. Kjer se pečajo s prašičjo rejo le malo, napravijo vse oddelke pri enem koritu. Ves svinjak razdele z blizu 140 o« visokimi predelki v posamezne oddelke (koče). Prostor, kjer naj stoji svinjak, bodi suh in ne¬ koliko vzvišen, da lahko odteka gnojnica in da ne prihaja vlaga v svinjak od zunaj. Tudi iz zemlje ne sme prihajati vlaga ali celo gnojnica v svinjakov zid ali tlak, kajti vlažen svinjak je uže sam na sebi ne¬ zdrav in škodljiv. Pročelje svinjakovo bode naj obrnjeno proti jugu ali jugovzhodu. Na ti strani naj se napravijo tudi te- kališča. Stranišča in greznice naj se nikdar ne po¬ stavljajo blizu svinjakov, nikar pa še celo ob njih. Najboljše je, če so svinjaki kolikor moči na prostem — ne med drugimi poslopji — da imajo dosti zraka in in svitlobe. Nikakor pa ni prav postav¬ ljati svinjake ob rebrih ali skalnih strminah, kjer pri¬ dejo na eni ali več straneh globoko v zemljo Taki svinjaki so podobni kletem in so zmiraj vlažni. Zato so pa tudi prašiči v njih kaj pogosto bolni, posebno trga jih rado. Velikost svinjakov naj se ravna po številu prašičev. Biti ne sme niti prevelik, niti premajhen. Prevelik svinjak je po zimi premrzel, če je premajhen, je pa navadno pregorek in se rad pokvari v njem zrak. Na plemenega prašiča se računa 1'40—l'90m 2 prostora 12 (tal). Za 10—15 plemenih svinj imajo navadno po enega mrjasca, ki ima svoj koč (oddelek), velik kake 3'40—3 90 m 2 . Tudi prašiči pitanci morajo imeti svoje koče. Navadno sta po dva ali trije v enem koču. Koči za posamezne prašiče pitance naj bodo po 1.60—1.90 veliki. Povprečno se računa: za prasca.0 6—0 8 m 2 „ prašiča do pol leta .... 0 9 „ n n n « .... 1 1 j ( »sl „ „ pitanca.16—2 0 „ „ plemeno svinjo. 3 9 „ „ mrjasca .3'4—39 „ Višina svinjakova se ravna po številu prašičev, ki so v njem, oziroma po njegovi obsežnosti, in znaša 2—2'5 m. Stene morajo biti trdne, trpežne in suhe, da ne more neugodno vplivati vreme. Imeti pa morajo svinjaki dobrih vetril, da se lahko čisti zrak v njih; vender pa ne sme biti prepiha. Za steno je najboljša žgana opeka ali peščenec. Stene iz ilovice so sicer dobre, ker skozi nje prehaja zrak in naravnim potom prevetruje svinjak, ker pa se lahko navzamejo vlaž¬ nosti iz zraka, ne priporočajo se. Predelki (pregraje), ki ločijo posamezne koče v svinjaku, naj bodo visoki po 125—140 cwi in so naj¬ boljši, če se napravijo iz kamenitih stebričev in plošč ter se na vrhu zvežejo z lesenimi ali železnimi preč¬ niki, ali pa če se sezidajo iz cementa. V novejšem času delajo predelke tudi iz železnih mrež, posebno ob hodnikih. Taki predelki so zelo trpežni in pripravni tudi zato, ker človek lahko pregleda vse prašiče ob enem, živali pa se privadijo človeka. Strop je najcenejši iz lesenih tramov, ki se po- lože drug tik drugega in se omečejo. Vsak svinjak imej zadosti oken, da je svetel in zračen. Glavna vrata naj bodo vsaj 125 cm široka, dvo- krila in naj se odpirajo na zunaj. Zelo pripravni so linjeki, ki se odpirajo na zunaj in znotraj. Pred krm- 13 ljenjem odpre se linjek notri, korita se osnažijo in krma položi, ne da bi tiščali prašiči vanjo. Tla v svinjaku naj bodo kamenita, da se ne more zalezti vanja nič odpadkov. Tudi če je spodaj kamenit tlak, na njem pa lesen, ne more se prepre¬ čiti, da bi ne zastajala gnojnica. Da se gnojnica laže odteka, naj bodo tla nekoliko nagnjena. Zgornji rob naj bode kakih 16—40 cm viši, kakor svet zunaj svi¬ njaka. Najbolje je, če je tlak udelan v dober cement in ima ob strani žlebove za odtekanje gnojnice, ali pa naj visi proti sredi, kjer odteka tekočina skozi za¬ mreženo luknjo v nalašč za to napravljen rov, ki se lahko snaži. Za tlakanje so najboljše kamenite plošče (ali pa dobro žgana opeka), ki se vlože v cement, potem se pa še skladi zamažejo ž njim. Dobro je tudi, če se nasuje pod tlak steklenih črepinj, da ne morejo pod¬ gane blizu. Tudi se priporoča namočiti opeko, če se rabi za tlak, v vročem karbolineji, ker potem ne srka gnojnice. Pod tlakom nikdar ne sme biti praznega pro¬ stora. Tudi lesa naj ne bode v svinjakih, vsaj toliko od tal ne, da bi se lahko onesnažil z odpadki. Toda redkokedo hoče tak tlak v svinjak, češ da je predrag in za prašiče premrzel. — Prvi ugovor je ničev, kajti, če prav je kamenit tlak v primeri z le¬ senim dražji, pa je tudi trpežen, in če je pravilno na¬ rejen ter se prašiči prav opravljajo, varni so pred rdečico; nikakor pa ne na lesenem, o katerem uže vemo, da je lahko zelo škodljiv zdravju. Za to imam iz svoje skušnje mnogo dokazov. Pa tudi drugi ugovor ne velja. Če je kamenit tlak zadosti nastlan, *) je svinjak prav gotovo gorkejši, nego tak, ki ima lesen tlak z mnogimi špranjami in je vrhu tega še vedno vlažen. V svinjakih z lesenimi tlaki so prašiči po zimi redkokedaj brez trganja ter dobe trde, neokretne ude. kar jim seveda nikakor ni v hasen. V dobro *) Ker prašič ljubi suho in gorko ležišče, ne smemo štediti stelje v svinjaku. 14 opravljenih zidanih svinjakih s kamenitimi tlaki teh bolezni ni. Če nastiljamo svinjake, ki imajo lesene tlake, še tako pridno, so prašiči v njih vender vedno na prepihu. Prepih provzroči po zimi deluma močnejše kroženje zraka, deloma pa velika razlika topline v svinjaku in zunaj svinjaka. Zato prehaja zrak skozi špranje in provzroča bolezni. Tudi korita naj bodo kamenita ali železna in naj imajo na notranji strani nekoliko na pošev po¬ stavljeno leso, da prašiči ne morejo vanja. Svinjak in njegova oprava — vse mora biti kolikor moči čisto. Zato je treba izkidati gnoj in prevetriti svinjak vsak dan, posebno po leti Da se zrak v svinjaku ne okuži po nakupičenih odpadkih in starem gnoji in da prašiči ne obole na parkljih, treba je skrbeti, da se odpravlja slabi zrak in nado¬ mešča s svežim, pa tudi nastiljati je treba pridno. Svinjakovo opravo je večkrat treba pomiti z lugom. Če je moči prašiče kopati, naj se po leti ne opusti nikdar. Tudi je dobro izpuščati jih ob gorkem deževji na prosto. Kakor vsaka druga domača žival zahteva tudi prašič primernega oskrbovanja, in če to storimo, obvarujemo ga različnih bolezni, posebno rdečice. Napačno je mnenje, da prašič, katerega si mislimo kot znak vsega nečistega in umazanega, ne potrebuje nikakega oskrbovanja. Kakor umazan še nam tudi prašič zdi in kakor rad se valja po blatu in lužah, vender hoče imeti čedno ležišče. Seveda nima vsakdo toliko sredstev, da bi mogel napraviti svinjak, kakeršnega smo opisali. Opozarjam le na slabe svinjake po premnogih krajih naše dežele, želeč, da bi jih po moči izboljšali. Pa tudi krmljenje lahko provzroči različne bo¬ lezni, in sicer laže, nego se navadno misli. Zato nam je biti tudi tukaj jako opreznim. Škodljivo je vsako izprijeno krmilo, bodi plesnivo, zaduhlo. nagnilo, pre¬ perelo ali preležano, posebno kisla in nagnila zelena krma, žarka in vsled razkrojitve strupena krmila, solomurija, zmrzel krompir, zmrzla repa, krompirjeve 15 kali i. dr. Iz izprijenih krmil ni moči napraviti dobrih. Edino, kar se more storiti, je, da se jim od¬ pravijo škodljiva svojstva; pa tudi to se ne posreči vselej. Ker pa iz gospodarskih ozirov ni moči popol¬ noma zavreči takih krmil, ravnati se je pri njihovi porabi po teh-le nasvetih: 1.) Izprijena krmila naj se polagajo le po ma¬ lem; poleg njih pa je treba dajati dosti dobre in tečne krme. Kolikor moči odpravijo naj se škodljivi deli, da bode krma vsaj manj škodljiva. Plesniva kr¬ mila na pr. naj se izbero in izpraše, zaduhlo žito opraži itd. 2.) Taka krmila naj se osole, da se telo in v prvi vrsti prebavila laže upirajo škodljivim njihovim vplivom in da laže prebavljajo. rdečico? Dognano je, da navadni domači in pa hrvatski prašiči niso tako občutljivi, kakor taki, ki imajo v sebi kri več plemen (bastardi). To so pri nas veči¬ noma potomci domačih prašičev, katere oplemene angleški. Gotovo je pa tudi, da ste plemeni jork- širsko in pa „poland-kina“ najmanj občutljivi za rde¬ čico in se ji zato tudi najlaže ustavljata. Najrajša napada rdečica prašiče od treh me¬ secev do enega leta; mlajših ali starejših se poloti redkeje. Nikakor pa iz tega še ne smemo sklepati, da napada le mlade prašiče; polotila se je — če prav le redko —- tudi starejših, celo 3- do 41etnih plemenjakov. Ker pa na Kranjskem rede največ pra¬ šičev do leta, ume se samo ob sebi, da mora sploh zboleti več mladih, nego starejših. Da pa bolezen rajša napade mladega prašiča, nego starega, posne¬ mamo iz tega, ker je zbolelo po svinjakih, koder so bili mlajši in stareiši prašiči, mnogo manj starih nego mladih. 16 korito, tla in vsa lesena oprava, ki se je tamkaj rabila, oprati z vročim lugom in odrgniti z ostrimi metlami ali trdimi krtačami. Ko se svinjak posuši, namazati je treba tlak, stene in korito s karbolno kislino ali s kreolinora. Zidanim svinjakom pa se ostržejo stene, namažejo se s karbolno kislino in po¬ belijo z apnom. Zato se zelo priporoča, da bi v vsaki vasi imel župan ali pa kak drug občan vedno pripravljeno kako razkužilo, da bi bilo v potrebi takoj pri rokah. Razkužen svinjak naj bode vsaj osem dni odprt in prazen. VI. Kako naj se ravna z bolnim prašičem in ali je na rdečici bolnega prašiča sploh moči ozdraviti? sča s svežim, pa tudi nastiljati je treba pridno, njakovo opravo je večkrat treba pomiti z lugom. Če je moči prašiče kopati, naj se po leti ne sti nikdar. Tudi je dobro izpuščati jih ob gorkem evji na prosto. Kakor vsaka druga domača žival, teva tudi prašič primernega oskrbovanja, in če to rimo, obvarujemo ga različnih bolezni, posebno 5ice. Napačno je mnenje, da prašič, katerega si limo kot znak vsega nečistega in umazanega, ne rebuje nikakega oskrbovanja. Kakor umazan še i tudi prašič zdi in kakor rad se valja po blatu lužah, vender hoče imeti čedno ležišče. Seveda nima vsakdo toliko sredstev, da bi gel napraviti svinjak, kakeršnega smo opisali, izarjam le na slabe svinjake po premnogih krajih e dežele, želeč, da bi jih po moči izboljšali. Pa tudi krmljenje lahko provzroči različne bo- Li, in sicer laže, nego se navadno misli. Zato nam liti tudi tukaj jako opreznim, Škodljivo je vsako ■ijeno krmilo, bodi plesnivo, zaduhlo. nagnilo, pre- ilo ali preležano, posebno kisla in nagnila zelena ta, žarka in vsled razkrojitve strupena krmila, 'murija, zmrzel krompir, zmrzla repa, krompirjeve 19 in pomijejo z lugom. Pomije pa naj zlijejo v jamo, kamer zakopljejo čreva. V obče se mora z vsako rečjo tako ravnati, da se kužilo pri hiši ne more vkoreniniti in se potem dalje razširjati. Pri klanji vse premalo pazijo, in vendar'je uže premnogokrat provzročilo, da se je širila ta kuga. Ljudje niso vedeli, kako silno nalezljiva je rdečica, ravnali so z odpadki brezskrbno in so celo nosili meso v druge hiše, koder so imeli še zdrave prašiče. Če pogine kak prašič, vzame naj ga konjederec, kakor hitro le more. Nikdar se ne sme zakopati kje blizu doma ali površno, ali celo vreči v kak potok ali drugo vodo. S tem pride vsa okolica v nevarnost, da se okuži. VII. Ali so vsi prašiči enako občutljivi za rdečico ? Dognano je, da navadni domači in pa hrvatski prašiči niso tako občutljivi, kakor taki, ki imajo v sebi kri več plemen (bastardi). To so pri nas veči¬ noma potomci domačih prašičev, katere oplemene angleški. Gotovo je pa tudi, da ste plemeni jork- širsko in pa „poland-kina“ najmanj občutljivi za rde¬ čico in se ji zato tudi najlaže ustavljata. Najrajša napada rdečica prašiče od treh me¬ secev do enega leta; mlajših ali starejših se poloti redkeje. Nikakor pa iz tega še ne smemo sklepati, da napada le mlade prašiče; polotila se je — če prav le redko — tudi starejših, celo 3- do 4letnih plemenjakov. Ker pa na Kranjskem rede največ pra¬ šičev do leta, ume se samo ob sebi, da mora sploh zboleti več mladih, nego starejših. Da pa bolezen rajša napade mladega prašiča, nego starega, posne¬ mamo iz tega, ker je zbolelo po svinjakih, koder so bili mlajši in starejši prašiči, mnogo manj starih nego mladih. 20 VIII. Ali se rdečica povrača? Skoraj vse izkušnje nas uče, da prašič, ki je prebolel rdečico, ne zboli več za njo. Vender so znani tudi nekateri slučaji, da je napadla rdečica kakega prašiča večkrat. IX. Užitnost mesa na rdečici bolnih pra¬ šičev in nasledki uživanja takega mesa. Kakor uže povedano, po mnogih krajih razpro¬ dajo ali porazdele posestniki meso od prašičev, ki jih pokoljejo zaradi rdečice. Premožnejši ljudje za tako meso ne marajo, ampak dajo je poslom, ali je razdele med delavce. Predpisano je, da tako meso pregleda meso- glednik in da se ravna ž njim po predpisih meso- glednega reda. Če prav večina poročil povdarja, da ljudje, ki so uživali meso na rdečici bolnih prašičev, niso trpeli škode, vender je uže marsikdo dobil* za¬ radi tega kako bolezen v želodci ali črevih. X. Kako se prašič more varovati rdečice še drugače, nego na uže navedene načine ? Odkar natančneje poznamo prašičjo rdečico in vemo, da jo provzroči rdečično kužilo, ko pride v prašičje telo in se tamkaj tako pomnoži, da so je v 24—48 urah polne vse žile,*) poskušali so uže mno- gokaj, da bi jo ukrotili. In posrečilo se je slavnemu in neumornemu francoskemu preiskovalcu Pasteurju v Parizu iznajti neko cepilo, s katerim se cepijo zdravi prašiči in so potem varni pred rdečico. XI. Iz česa je Pasteurjevo cepilo? Pasteur napravlja svoje cepilo tako, da vzame na rdečici bolnemu prašiču krvi ter jo večkrat cepi *) Omeniti moram, da ostane rdečično kužilo tudi potem še dolgo živo in lahko zatrosi bolezen, ko prašič uže pogine. 21 na kunca (domačega zajca) V kuncih se rdečično kužilo preredi in nekoliko oslabi. Potem Pasteur vzame kužila (glivic) iz telesa cepljenega in pogib- lega kunca, dene je v steklenice, napolnjene s po¬ sebno tekočino, ter je pusti na prostem, da se raz¬ množi. S to tekočino se cepi prvikrat. Drugič je treba cepiti 12 dni po prvem cep¬ ljenji. Vzeti pa je treba močnejšega cepila, ki se na¬ pravi ravno tako, kakor za prvo cepljenje, le da se kužilo vzgoji na domačih golobih. XII. Koliko stari, kedaj in kako se pra¬ šiči cepijo s pridom? Kdor hoče cepiti, biti mora izveden in pri cep¬ ljenji silno previden. Zato smejo cepiti le diplomo- vani živinozdravniki. Ko se prašič cepi prvič, ne sme biti več star, nego 3 mesece in ne manj, nego 6 tednov, biti pa mora uže odstavljen. Pri cepljenji se rabi posebna brizgalnica, ki jo je sestavil Pasteur nalašč za to in ima tanko iglo. Imenaje se Pravačeva brizgalnica. Predno se brizgal¬ nica rabi, mora se dobro razkužiti in še le potem napolniti s cepilom. Potem primeta pomočnika pra¬ šiča za prašičem, ki se imajo cepiti, za prednji in zadnji nogi, položita ga na mizo na hrbet in eden raztegne zadnji nogi toliko narazen, da ste notranji strani stegen obrnjeni kvišku. Živinozdravnik razkuži na desnem stegnu mesto, kjer misli prašiča cepiti, vbode ga z brizgalnično iglo in mu brizgne kakih 12 centigramov, t. j. 2 — 3 kapljice cepila pod kožo.*) Če se cepljenje posreči, nastane na vbodenem mestu kakor grah debela bulica. Cepljenega prašiča je treba zaznamovati, da se ne pomeša med necepljene in se ne cepi po nepo¬ trebnem drugič. Vse cepljene prašiče je treba dejati v hladen in zračen svinjak, ki je ločen od onega, *) Množina porabljenega cepila se razvidi iz brizgalnice. Ena stopinja na brizgalnici ima cepila za enega prašiča. 22 kjer so necepljeni prašiči. Njihove odpadke (gnoj) je treba spravljati na tak kraj, da ne pridejo do njih drugi prašiči. Ločeni naj bodo cepljeni prašiči 28 dni. Čez 12 dni se cepi prašič drugič, in sicer na levem stegnu. Drugo cepljenje je prav za prav le preiskušnja in se mora izvršiti ravno tako previdno, kakor prvo. Na ta način se v eni uri lahko cepi 25 — 30 prašičev. Dan po cepljenji dobe prašiči neizogibno mrzlico, ki traja 2 — 3 dni, in so nekam klaverni. Potem pa kmalu zopet okrevajo in rdečica se jih ne prime več. To dokazujejo mnogobrojni poskusi, ki so jih naredili na Nemškem, Ogerskem in Francoskom. De¬ jali so cepljene pra,siče k bolnim in so jih krmili s krvjo in z mesom od prašičev, ki so poginili na rde¬ čici, pa vender nobeden cepljen prašič ni zbolel na ti bolezni. Od sto prašičev pogine zaradi copljenja navadno kakih 4—6. Če pa pomislimo, da pobere rdečica vsako leto od sto zbolelih necepljenih prašičev 80—94, tedaj s temi izgubami gotovo niso v nikakem razmerji iz¬ gube, katere provzroči cepljenje.” Na Ogerskem, kjer z velikim vspehom cepijo prašiče uže od leta 1885., cepili so leta 1887. » 1888. . 1889. . 1890. . 1891. . 1892. do . . 4 665 . . 24.464 . . 132.469 . . 261.803 . . 351.959 maja 300.000 prašičev Poginilo jih je zaradi cepljenja: 1. 1889. 2%, 1. 1890. 1 57% in 1. 1891. le še 0’4%. Navedene številke kažejo, kako izborni so vspehi in kako zelo se širi cepljenje po Ogerskem. Saj je pa tudi zelo podpira ogersko kmetijsko ministerstvo. Izdalo je uže dva ukaza (z dne 20. maja 1889 in 19. junija 1891) gledč cepljenja in ogerski kmetovalci dobivajo cepilo za 20% ceneje, nego drugi. 23 Glede majhnih izgub vsled cepljenja je opom¬ niti, da je bilo precejšno število teh prašičev od uže cepljenih starišev in so prinesli precej neobčutlji¬ vosti proti rdečici uže s seboj na svet. Pa tudi prva leta, ko so Ogri cepiti še le začeli, ni jim provzročilo cepljenje več izgube, nego 4—6%. Če pa se začeto cepljenje nadaljuje, manjšajo se izgube od leta do leta. V Pasanji na Ogerskem so nalašč dejali 220 cepljenih prašičev k 1500 necepljenim. Med letom je poginilo od 1500 necepljenih prašičev 750 na rdečici, od cepljenih pa niti eden ne. Nekaj enakega se je zgodilo tudi na Nemškem, in sicer na Badenskem. Ko se je meseca avgusta leta 1891. prikazala rdečica, pobrala je mnogo ne¬ cepljenih prašičev, cepljeni pa so ostali vsi popol¬ noma zdravi. Zelo važno in za marsikoga osodepolno je to, da rdečica ne oškoduje vseh posestnikov enakomerno, ampak nekaterim prizanese popolnoma, druge oško¬ duje le nekoliko, zopet drugim pa pobere vse pra¬ šiče. Če se te izgube ponavljajo leto za letom — kar ni nemogoče — dotični posestnik lahko uboža, ali pa mora opustiti prašičjo rejo, ki bi mu lahko mnogo donašala. XIII. Ali je cepljenje res koristno? Če človek premišlja, da počepa zaradi cepljenja 4—6% prašičev, usiljuje se mu nehote vprašanje, ali je cepljenje v resnici koristno ali ne? Takoj na prvi pogled vsak lahko vidi, kako velik je razloček med izgubami pri necepljenih in pri cepljenih prašičih; pri prvih 80—94%, pri drugih pa le 4—6%. in še te samo prva leta. Korist cepljenja je torej očividna. Če upoštevamo izgube, ki nam jih provzročita cepljenje in rdečica, ne smemo gledati toliko na šte¬ vilo prašičev, kolikor na njihovo vrednost. Cepijo se 24 le mladi, k večem 25 kg težki prašiči, in kakor nas uči izkušnja, so najmlajši za cepljenje najpriprav- nešji, pa so tudi najcenejši. Rdečica napada bolj od¬ rasle in pa pitane prašiče, od katerih je vsak pač 5—lOkrat toliko vreden, kolikor tisti, ki jih cepimo. Če torej pogine od 100 cepljenih prašičev 5, je ta iz¬ guba neznatna v primeri z izgubo, če pogine 5 uže bolj odraslih ali celo pitanih živali. Na Ogrskem, Francoskem in Nemškem nikdar niso opazili, da bi se bila zanesla rdečica od cep¬ ljenih prašičev od svinjaka do svinjaka; pač pa so jo nalezli necepljeni prašiči od cepljenih, če se go¬ spodarji niti toliko niso menili zanje, da bi jih bili ločili, ampak so jih pustili skupaj v enem in istem svinjaku. Ker je dognano, 1. ) da se prašiči lahko cepijo proti rdečici, 2. ) da jih zaradi cepljenja jako malo pogine, če prašiči niso prestari in ne čez 25 kg težki, 3. ) da cepljenje nič ne ovira prašičem rasti, 4. ) da so cepljeni prašiči res varni pred rdečico, cepil sem po Pasteurjevem načinu za poskušnjo dne 14. in 26. junija 1. 1892. tudi jaz več prašičev na DrenovemSŠriči in na Vrhuiki, v okraji »Ljubljanske okolice' 1 , na račun c. kr. kmetijske družbe kranjske. Vspeh je bil prav dober. Poskus je potrdil vse, kar so izkusili na Francoskem, Nemškem in Ogrskem v 10 letih. Zato se je oglasilo sedaj več posestnikov, da naj bi cepil tudi njih prašiče. Tej želji pa nisem mogel ustreči, kajti bilo je uže poletje in preveč gorko, cepi pa se z vspehom le od marcija pa do srede junija. Da se bode popolnoma pokazala korist cep¬ ljenja, treba bode cepiti vse sposobne prašiče po vseh krajih, koder se je do sedaj redno pokazovala rdečica. Končno naj še omenim, da bi ne imelo nika- kega smisla, če bi hotel po vrsti naštevati vsa sred¬ stva, katera rabijo ljudje proti rdečici iz praznover¬ nosti, ker jim jih nasvetujejo mazači ali so prišli po 25 naključji nanje. Ta sredstva uže iz tega vzroka nič ne veljajo, ker prav nič ne morejo rdečičnemu ku- žilu v krvi. Če se pa prašič cepi, utrdi se uže v prvi mladosti tako, da se ga rdečica niti ne prime ne. Kadar bodo tudi prašiče krmili pravilneje, bolje jih oskrbovali in bolj skrbeli za snago v svinjakih, nego do sedaj, in kadar bodo vestno in trajno popri¬ jeli se cepljenja, postala bode kmetovalcu tudi pra¬ šičja reja izdaten vir blagostanja, rdečica bo pa go¬ tovo kmalu izginila. za SLOVENIJO v L JUB L J 2G VSEBINA. Stran Uvod.3 I. Zgodovina rdečice.5 II. Pojavi na živi živali.6 Tli. Kateri je pravi vzrok bolezni?.7 IV. Kako pride rdečično knžilo v prašičevo telo in kako je moči to preprečiti ?.8 V. Kaj je treba storiti, če zboli kak prašič na rdečici? . 15 Vi. Kako naj se ravna z bolnim prašičem in ali je na rde¬ čici bolnega prašiča sploh moči ozdraviti? ., . . . 16 VII. Ali so vsi prašiči enako občutljivi za rdečico? ... 19 VIII. Ali se rdečica povrača? .... 20 IX. Užitnost mesa na idečici bolnih prašičev in nasledki uživanja takega mesa .20 X. Kako se prašič more varovati rdečice še drugače, nego na uže navedene načine? . . 20 XI. Iz česa je Pasteurjevo cepilo?.20 XII. Koliko stari, kedaj in kako se prašiči cepijo s pridom ? 21 XIII. Ali je cepljenje res koristno? . 23 v-'- ; • .. NARODNA IN UNIUERZITETNA KNJI2NICA 00000443859 if-r wj~r-.