LETO (VOL.) X. Mati. ZGODOVINSKA POVEST. Po Bolandenu priredil K. (Dalje.) "Je to zadnja vaša beseda, grof Wik- lastni graščini. — bert?" je vprašal škof, ki je vdružbi o-stalih prijateljev obiskal Wikberta na Igu in ga prosil, da odpusti Bronislavo. "Zadnja! Zapomnite si, tu sem jaz gospodar in delam kar in kakor hočem!" "Da, res ste gospodar. Toda nikakor ni res, da smete delati kar in kakor hočete." "In kdo je ki mi more braniti?' "Bog nad Vami!" "Bah! To povejte patru Janezu tu in njegovim prismojenim menihom ali morda mojim zabitim kmetom!" "Gospod grof, tudi vam! In z vso re-snobo svoje škofske službe vas opominjam, da drugače postopajte s svojimi podložni, ker Bog je močan dosti, da bode tudi vas. kaznoval." "IIaha! In to si upa povedati ljubljanski skof; meni, obmejnemu grofu, tu, v moji Samo spoštovanju do vaše osebe se morate zahvaliti, da si dovolim kaj takega!" "Gospod grof, ne bojim se vas. Da grozovit in okruten človek ste. Toda . . . "Nič toda." Zakričal je Wikbert. "Dosti nii je teh neumnosti! Vi kot škof brigajte se za-svoje posle, vi kot bistriški prijor držite v redu svoj samostan, z vami imam itak še resno besedo, vi kot ljubljanski župan skrbite za svoje mesto, vi, graščak Kogoj skrbite za svojo Vrhniko, kjer bom kmalu jaz gospodar, mene pa popolno ma pri miru pustite! Obmejni grof sem, imam svoje pravice in vi imate svoje dol žnosti do mene. Odločno prepovem vsa kemu, da bi se umeševal v moje zadeve. Kmetje so moja lastnina, moje posestvo kakor moja živina v hlevi in delam ž nji- mi kar hočem. Danes je naša pravica naša moč. Opravili ste!" Grof Wikbert je vstal in vstali so tudi vsi navzoči. "Dobro!" govori resno ljubljanski škof. "Vedite pa, da si posledice sami sebi pripišite. Kot škof nikdar ne bom mirno gledal, da se gode tolika krivica mojim ovči-cam. Če treba dati kri zanje, rad jo dam. Če vi, ki zastopate svetno oblast sodite, da je vaš podložni to, kar vaša živina, potem je moja dolžnost, da nastopim. Prišli smo sem k vam, da se najprej pogovorimo z lepa. Nočete nas poslušati. Dobro. Glejte nas, voditeljev ljudstva, pripravljeni smo dati v obrambo tega ljudstva svojo kri! In če bode treba, dali jo bomo." "Kri za pravice stiskanega ljudstva!" so zakričali ostali tovariši škofovi. "Ven! Ven! dokler mi ne mine potrpežljivost," začel je kričati razjarjen grof. "Kaj, duhovščina mi bode ukazovala? Meni, obmejnemu grofu? Ven, drugače boste nesli svoje glave v rokah iz te graščine. Ven!" Škof se je obrnil in šel, in za njim o-stali. Grof je kričal za njimi in jih pre-kljinjal. "Skrajna predrznost, kaj si že ti f. . . vse upajo v naši državi. Naščuvajte pse nanje!" je zaklical na dvorišče. "Poskusi. Imamo meče!" odgovori 11111 škof. Glasen krohot z okna je spremljal poslanstvo, ko so šli črez dvorišče. Pri vra-tah graščine se pater Janez obrne nazaj in požuga: "Zapomni si nesrečni človek stari Bog še živi. "Haha! Poglejte meniha, kako je predrzen. O. saj se bodeva kmalu zopet videla v Bistri. Bomo videli, kaj more tvoj stari Bog!" S solznimi očmi so šli možje iz graščine in sedli na voz in se odpeljali proti Ljubljani. "Ta človek je popolnoma zaslepljen!" "Da, bojim se, da je to že greh zoper svetega Duha ----!" "Pomilovanja vreden človek. Bog se ga usmili!" Dolgo so molče sedeli in vsak je premišljeval, kaj sedaj. "Kaj sedaj", pravi slednjič škof. "Naprej po načrtu, katerega smo si naredili," meni Kogoj. "Iztirati ga moramo s silo!" "Nevarno je ta delo. Vlada se bode zavzela zanj in nas poklicala na odgovor, kakšni možje pa sedaj vladajo, pa sami veste. Veste tudi kakšna je pravica? Vendar . . .?" "Zastonj je! Mera krivice je polna. Nič, ne smemo trpeti, da bi se z našim ljudstvom tako postopalo," meni pater Janez. "Da! Pred Bogom sem odgovoren za svoje ljudstvo in branil ga bodem!" odgovori resno škof. "V resnici v žalostnih časih živimo! Vera je izginila in višji krogi se vračajo nazaj v poganstvo. Boga nočejo več priznati. Tu pa se vidi resnica, da je človek brez vere — zver!" "Hujši in krutejši kot zver," dostavi ljubljanski župan. Ali more biti zver krutejša, kakor je ta človek?" "In to ni samo Wikbert. To je naše plemstvo skoraj splošno. Zatoraj nam tukaj ne kaže drugega, nego, da rabimo silo !" V Ljubljani so se natanjčno dogovorili in naredili cel načrt, kako bodo naoadli Wikberta. Vse se mora tako izvršiti, da se ne bode prelivalo krvi. Navdušeni so se razšli. Priprave za napad so potrebovale časa Ta čas je pa zlasti Kajtimar dobro porabil. Skrivaj je hodil kot berač preoblečen po Ižanski soseski in ljudi navduševal za skupni nastop proti grofu. Ljudstvo je rado poslušalo "berača" kajti bilo je popolnoma obupano. "Boljša smrt kot tako strašno življenje," so rekli. Kaitimar je pa posebno pazil tudi na Kurešček. Bil je večkrat tam in tudi videl Bronislavo, toda le od daleč. Grof jo je zadnji čas začel pogosteje obiskovati. Govorilo se je med vojaki, da jo namera- va prepeljati na graščino, da je za Liut-svindu poslal morilcev, da jo bodo na poti domov umorili. Kajtimar se je bal tega. In v tem svojem strahu se je ojunačil da je čel tudi na pristavo, kakor bi šel beračit. Straža ga je videla, vendar vojaki so mislili, da je to navaden berač. Bronislava ga je spoznala, toda pomi-gnil ji je, da se je premagala in se delala, kakor bi ga ne poznala. Prosil je žita. In ko je šla oskrbnica v hišo, da ga mu prinese, dobil je priliko, da ji je povedal, da se bliža čas rešitve. Grof Wikbert jo od onega dne,, ko je bilo poslanstvo pri njem še bolj divji. Svojim valpetom je naročil naj neusmiljeno bijejo kmete, naj jim nalagajo še več tlake in za vsako najmanjšo uporno besedico naj jih strogo kaznujejo, pretepo ali v ječo vržejo. To je bilo kakor olje na ogenj. V tem se je pa zgodil slučaj, ki je pospešil celo stvar. Ravno so želi po Igu. Kmetje so dobili tri dni prosto, da so spravili vsak svoje pridelke domov. Tretji dan se je pa stemnilo in pripravljalo se je za dež. Seveda so vsi kmetje hiteli, kolikor so mogli, da spravijo žito domov pred dežjem. Bilo je pa zunaj tudi nekoliko grofove-ga sena. Trije valpeti pridirjajo v vas in na polje in zahtevajo od kmetov, da gredo najprej spraviti grofovo seno. Kmetje že precej naščuvani se niso za klic valpetov niti zmenili. To je enega razsrdilo, da je z bičem udaril po glavi "aibližnjega. To je bilo pa kmetom dosti, kakor je-den so zgrabili vsi za svoje kose in vile 1,1 planili na svoie rovražnike. Predno so se valpeti zavedli, so ležali vsi trije smrtno ranieni na zemlji 1 Vse je obšla groza Vendar zastonj ie! Nazaj ne tnoraie več. Vse čaka samo nri-zovita smrt. Zbežali so v vas z velikim krikom. Na njih krik bila je kmalu cela vas skupaj, kakor ogenj je šla vest o tem po celi soseski. Bilo je to kakor ogenj v slamo, katero je pripravil Kajtimar. "Nad graščaka!" je naenkrat nekdo za-klical med razburjeno množico in kakor val se je vlila množica po polju proti graščini. V tem so pa že sosednje vasi storile enako. Razjarjena cela soseska se je oborožila kakor se je pač mogla in vse je hitelo proti graščini. V tem se je v graščini odigral drugi prizor. Grof Wikbert je izvedel, da se proti njemu nekaj plete. Izvedel je o pripravah v Ljubljani in v Bistri. "Pripraviti se moram tudi jaz," je govoril svojemu zaupnemu možu. ' Na vsak način, gospod grof!" "Čudno da ni nazaj vojakov, katere sem poslal za ženo, da jo spravijo s poti!" "Res čudno. Sedaj bi morali biti že zda-vno tukaj" "Morda se jim je napad ponesrečil?" "O, o tem še misliti ni treba!" "Kje bi pa bil tako dolgo. V tem se pa začujejo močni koraki po stopnicah graščine. Težko oboroženi vojaki morajo to dobiti. "Kdo pa sedai gre? In mi straža ni naznanila prihoda," pravi prestrašen grof Oba planeta k vratam, ki so se že odprle in v sobo stopi pet oboroženih in v železje okovanih vojakov. Wikbert jih ni spoznal, imeli so obraze preveč zakrite. "Halia! Grof Wikbert ne pozna brata svoje žene! Na tu imaš roko, da se pozdraviva." Grof Wikbert se je prestrašil vendar je segel v roke. "Hahaha! Grof Wikbert se je prestrašil mojega prihoda. — Seveda vest ga peče, ker je s svojo ženo tako lepo postopal in ker jo je tako ljubil, da ji je skleni1 smrt. — Nesramnež ti si onesrečil mojo sestro in nazadnje si celo sklenil, da jo ubiješ. In ko bi ne bila tvoja žena mo-drejša kakor nje mož. bila bi danes že mrtva. Toda še je živa in jaz sem tu, da maščujem našo kri. Na, tu imaš, pes . . •" Meči so se zasvetili v solnčnih žarkih in 11a tleh sta ležala v krvi dva, ki sta morje grenkih solz istisnila iz oči ubozili trpinov, ki sta toliko nedolžnih deklet in mladeničev poprodala v turško maurovško sužnost, toliko prezgodnjih smrti povzročila. Kakor so vitezi prišli, tako so zopet odšli. Ravno so odhajali iz graščine ko pri drvi razjarjena množica iz vasi. Za trenutek se je množica ustavila. Niso vedeli, kdo so to. Mislili so, da jih pošilja Wikbert v svojo obrambo. Zc so se dvignile kose, vile sekire proti vitezom, ko da jeden izmed njih znamenje z roko, naj počakajo- Ko jc možica povedala kaj hoče, pravi prvi izmed vitezov: "Prepozno ste prišli. Wikbert je že mrtev. Pojdite in poglejte!" Ljudstvo je osupnilo. Pustilo jc viteze oditi, samo je udrlo v graščino. Za prvo trumo jc prišla še druga in še tretja. Tako je bila kmalu graščina polna ljudstva. Razjarjeno ljudstvo je začelo razbijati po graščini, drugi so pa hiteli v ječe in reševali uboge žrtve, katere so tam zdihova-le. Med temi so prvega iskali in tudi našli Ižanskega župnika. Ljudstvo jc glasno zajokalo, ko je zagledalo svojega ljubljenega dušnega pastirja vsega sivega, oslabljenega, ukl j enega v težke verige. Zgrabili so ga in ge nesli ven na dvorišče. Glasen jok se je začni po celi graščini- Vse jc hitelo na dvorišče. Postavili so ubogega mučenika za pravice svojega ljudstva na vzvišeni prostor. Ko se je navdušenje nekoliko pomirilo, in ko je duhovnik zvedel, kaj se je zgodilo, dvignil jc svoje še uklenjene roke in nagovoril ljudstvo. Pregovoril jih je, da niso več razbijali po graščini, temveč spodili vse vojake iz graščine in sami se je polastili, dokler sc drugače ne ukrene. Vendar toliko jim pa ni mogel zabra-niti, da bi ne priredili veselice in slavnostne večerje v proslavo rešitve. Cel dogodek so hitro zvedeli tudi v Bistri in Ljubljani in še isti večer so bili v graščini ljubljanski župan, Pater Janez in patron Kogoj. Samo enega je pogrešal pater Janez — Kajtimara. Toda ni bilo treba dolgo čakati, ko se pojavita pred graščino dva jezdeca, oziroma mlad jezdec in krepko dekle. "Živel, Kajtimar, naš rešitelj," jc zaklicalo navdušeno ljudstvo. Da, bil je to Kajtimar in — Bronislava. Ko je izvedel, kaj se godi 11a Igu v graščini, vzel je nekaj fantov in odhiteli so na Kurešček- Straža se jim je ustavila. Vendar Kajtimar jim je pokazal v dolini graščino in jih opozoril na množico ljudi, ki se jc razločno videla. "Grof je mrtev," jim jc rekel, "prosti ste tudi vi. Prosta pa tudi Bronislava." Vojaki so sc udali in zbežali. Ne bomo popisovali veselja v celi okolici, ko sc je razvedelo o dogodku 11a igu. Zvedelo sc je tudi na Nemško. Toda škof je pojasnil cel slučaj in tudi povedal, da prevzema celo odvovornost nase. "Sv. katoliška cerkev je jedina mati stiskanih in preganjanih v teh žalostnih časih. Zato je pripravljena v obrambo svojih otrok tudi dati svojo srčno kri do zadnje kaplji-le," je pisal cesarju. Ne smemo pozabiti omeniti tudi veselega dogodka iz onega večera na Ižanski graščini- Ko je poleglo navdušenje za Kajtimara med ljudstvom in je Kajtimar pozdravil tam tudi svojega očeta, predstavil mu je tudi Bronislavo. "To jc ona Bronislava. hči gornjegraj-skega graščaka, o kateri sem vam pravil. Kaj bi še odlašal. Oče, dajte nama svoj blagoslov." Tako so oni večer obhajali tudi zaroko onega, ki je največ storil za dosego zmage in ki je — bi! imenovan črez nekaj mesecev naslednikom Wikbertovim. Nekateri sosedje in prijatelji Wikber-tovi so sicer skušali doseči, da bi bila občina kaznovana radi upora proti obmejnemu grofu. Tožili so tudi škofa in prijorja, patra Janeza, toda vpliv kato- liške cerkve je bil prevelik, da bi si bil sv. katoliška cerkev tudi po naših sloven-kdo upal nastopiti. -sitih zemljah edina varhinja stiskanih in Tako je postala v onih žalostnih časih preganjanih in njih mati. Konec. PRED PODOBO MARIJE POMOČNICE. (Dr. Josip Valjavec.) Luč je umirala, ni imela olja. A še bolj je umirala uboga žena, sklonjena pri mizi šivajoč revno perilo. Bili so oguljeni ostanki ženitovanjske obleke . . . Kako lepa je bila nekoč ta obleka, pred devetimi leti! Kako ljubeče je čula v dolgih nočeh, ko jo je dovršila, vso sama, tam v družbi svojega Karla, ki se je smehljal in ji obljubljal toliko in toliko .. . .... Kdo je bil bolj srečen od nje? In tudi uboga mati, stara ženica, ki je toliko let preživela srečno in mirno s svojim Markom, se je ob pogledu na Karla, ljubečega njeno Brigito. čutila veselo in je rada pomagala dobri hčeri. Kari pa je sedel za mizo in se nagajivo šalil . . . Slaboten plamen je trepetal in ugašal . . . Brigitine oči so bile meglene od dolgega čuvanja; krvave so bile in trudne. Glava je silila v naročje. In če bi šla spat? . . je mislila. Bila je tako trudna! Toda če se povrne Kari in ne najde večerje, gorje! Stopila je v spalnico otrok. Spala sta. Tončku je visela ročica čez posteljo, glavica je padla z blazine. Nežno je prijela ročico in jo skrila pod odejo, potem glavico in jo položila nazaj na blazino. In Klarica s sklenjenimi rokami, kakor da moli. Pokrila ju je, in se z globokim vzdihom vrnila v hišo — čakat moža. Zadnjo kapljo olja je vlila v svetilko. Luč je oživela. Spet je sedla Brigita k mizi in prijela šivanko. A glava je bila pretežka. Trepalnice so padle skup, kakor zatisnjene od nevidne roke, in so zakrile oči, Brigita je zaspala. Sanjala je. Bila je tako srečna pri svojem Karlu. Živela sta složno, mirno, ljubeče. Ljubila je Karla in Kari njo. Dva zlatoglavč-ka sta jima z angeljskim smehom sladila življenje. Kari je bil najboljši človek. Nekega dne se vrne domov z dvema prijateljema, ki ju je našel v tovarni. Nič več ga nista izpustila. Prišla sta zjutraj in ga izvabila, pozno v noč sta ga spet spremila domov.Kdo sta bila? Brigita ju ni poznala, toda ob pogledu na nju jo je vselej zaskelelo v srcu. Nekdaj se je vrnil domov pijan, potem drugič, tretjič . . . O Bog! kako je postal hudoben, njen Kari! Ukradla sta ga, umorila sta ga! — Oh, moj Kari! . . . Nenaden trušč, trešč na zemljo, potem močna kletev . . . Brigita se zbudi, di. "Zmiraj tako!" je vpil Kari in počasi vstajal. Vse je bilo temno. Luč je že davno vzplapolala in ugasnila. "Si ti, Kari?" vpraša Brigita prestrašeno. "Aha, si tukaj!" je rohnel in preklinjal. "Me res misliš končati?" "Bodi miren Kari! Ne vpij! Boš zbudil otroka!" "Luč pravim, luč!" "Ne vpij, jo takoj prižgem!" Iz miznice je potegnila svečo in jo prižgala. "Tako dolgo sem te čakala, vidiš, da je ugasnila luč." Kari je stal tam, naslanjajoč se na steno, z roko pa je drsal k sebi stol in skušal sesti. Bil je brez klobuka, ves prašen, z divjimi, napol zaprtimi očmi. Brigita ga je zrla z gnjevom in pomilovanjem. Tolikokrat sem že povedal, da ne trpim varčevanja. Kje je večerja?" "Postavila sem jo k ognju, da ne omr-ine. Sedi, takoj jo prinesem." "Ne maram 1" "Bi rad šel spat?" "Ne grem . . . grem ven!" "Še ven? Ne vidiš, da stojiš komaj na •logali? Kari, pojdi spat, je že tako pozno!" "Skončaj, pravim. Tu jaz zapovedu-;cm!" "Ali. Kari, vsaj enkrat ..." "Nobenkrat. Denar daj! . . . Denar sem ! pa tiho!" "Denar? Kje ga bom vzela?" je odgovorila Brigita in si brisala oči. Pijanec je razprl oči in jo pogleda' 'ako ostro, da se je Brigita stresla od groze. "Toraj varčuieš . . . varčevati misliš? Ti bom pokazal . . ." in je dvignil roko i:i mahnil proti Brigiti. Komaj re je umaknila, jokaje, tresoč e . . . . "Zaboga, Kari .... Kari je zubil ravnotežje, omahnil je n se zgrudil na tla. Tam bi bil obležal, la mu ni žena pomagala vstati. V tem se je dolg žvižg razlegnil od ceste. Brigita ga je spoznala. Bil je navaden žvižg prijateljev, morilcev njenega Karla. Brigita je padla onemogla na tla- "Slišiš? ... Mi daš ali ne? Denar! Takoj ! . . ." In je stegnil desnico, z levico pa se je oprijel peči, da se zopet ni zgrudil na tla. . .Brigitine oči so ga pogledale z očita-jočo bolestjo, tako milo. "Iz ljubezni do mene, do tvojih otrok Kari ne hodi! . . ." "Denar sem, ti rečeni!" "Vzemi, nimam drugega . . ." In mu je vrgla v roko nekaj drobiža. Kari je pohlepno pogledal, preštel je in divje zavpil: "Deset centov! ha, deset centov! Pogini s svojo beračijo!" In jih je jezno treščil v Brigito, da so re katalikali naokrog. Prijatelja sta sc utrudila s čakanjem: približala sta se in pridrla v sobo. "O, kakšno bogastvo4 kar po tleh se valja denar. In ti, ali ne prideš? Aha, razumeva, te je vjela žena, jeli? Jetnik ha, ha! Nesrečni Brigiti je zavrelo v srcu. Od jeze je drhtela, od srda do onih vzroči-teljev njene nesreče, in ni mogla prikriti srčega ognja: "Proč nesrečneža, proč od tu, pijanca, tolovaja, pohujšljivca mojega Karla, morilca moje družine, mojih otrok! Pijanca grda, proč od tu!" "Proč od tu?" jc ponovil zaničljivo Kari in udaril po bledem Brigitinem obličju, da je zaječala in zaihtela glasno. Ob gromkem smehu dveh tovarišev ob divjem vpitju in hrušču sta se zbudila mala otroka in sta prestrašeno pritekla k materi prav v trenotku, ko je oče udaril Brigito. "Uh, hudobni ata! — sta zajavkala nedolžna otroka — kako grd, hudoben je!" In sta se stiskala k jokajoči materi. Ta je prijela Klarico in jo z bolestnim glasom pomolila možu: "Bij — je viknila — bij tudi ti dve ubogi bitji . . . na, bij jih, če te ni sram! C e moriš mater — je nadaljevala s tresočim glasom — zakaj teh dveh stvaric ne upaš umoriti?" "Grdi ata! ..." sta ponavljala otroka in re tresla pred zlobnim očetom. Kari je ostal kakor okamnel. Zdelo se je, da je zmcril grozovitost svojega početja. Težko je dihal in nemirno gledal Brigito, otroka . . . "Pusti jih vpiti!" sikne eden tovarišev. "Zbeži pred strelo!" reče drugi. In sta prijela Karla in ga odpeljala. * * * V gostilni je Kari govoril malo . . .Bil je zamišljen. Kozarec vina je ostal poln na mizi; ni mogel piti. Tovariša sta se trudila, da bi pregala njegovo otožnost a nič . . . "Hudobni ata, grdi ata! . . . " Kak čuden vtisk so mu napravile te besede, nežnih otrok, ki jih je ljubil! Nemir mu je glodal v duši in mračil obličje. Žalost je tičala v njegovem glasu, zrla je iz njegovih oči, na čelu mu je risala temne poteze, trepetala je po vseni obličju . . . To noč je prebil v gostilni. Zaspal je za mizo, sam ni vedel, kdaj in kako. Na tihem je prišlo spanje in ga položilo na klop in mu zaprlo trdo oči in zamorilo spomin, da ga gostilničar ni mogel spraviti PO koncu. "Pa spi!" je mrmral nevoljno, ko so pivci izpraznili sobo, pozno v noč, ko je že trkala polnoč na uro. * * * Bi li mogla počiti uboga Brigita po takih trenotkih? Položila je otroka, legla tudi ona, da ju je umirila, in ko sta zatisnila oči in zaspala, je še jokala in molila in v strahu pričakovala Karla, svojega Karla, a zastonj. O jutranjem svitu je z gorkim poljubom zbudila Tončka in Klarico, draga o-troka. "Ali še jokate mama? ..." je vprašal Tonček. "Kje je ata?" je vprašala Klarica. Pred Marijino podobo je brlela luč, ki jo je malo poprej prižgala Brigita. Pokleknili so. Brigita ni mogla zadušiti solz. Videč jokajočo mater, so tudi v očeh nedolžnih otrok zabliščale solze. Vsi so jokali. "Nikar ne jokajta, otroka moja; molita z mano!" Roke nedolžnih bitij so se sklenile med rokami žalostne matere. "Tolažnica žalostnih, pomagaj!..... Pomoč kristjanov! . . . Hudobneži so oropali očeta . . . Bil je dober, postal je hudoben in nas ne ljubi ... A mi ga še ljubimo . . . Spreobrni ga. o Pomočnica!" Brigita je utihnila s povešeno glavo, z rokami na prsih, globoko zamišljena. "Marija, ne pusti jokati naši dobri mami . . ." je vzdihnila Klarica in se oklenila matere. Kari je stal pred vrati. Srce mu je po-kalo_ Ob pogledu na žalostno družino, klečečo pred podobo nebes Kraljice, ni mogel krotiti srčnega ginjenja; tekel je k svojim nesrečnim. "Ne, nič več, nič več!" je vzkliknil. O-troka sta viknila in se stisnila k materi od strahu pred očetom. Brigita je skočila pokoncu. "Nič več, nič več, Brigita moja!" je ponovi! Kari in razprostrl roke. Brigita se mu je vrgla na prsa, ga oklenila okrog vratu in ihtela. Ginjenje ji je zaprlo glas. . . . "Odpusti mi Brigita! Nikoli več ne bo tako!" Otroka sta prestrašeno-veselo gledala prizor. Marija se je pa ob blesketanju luči ljubeznivo nasmehnila .... Ena družinj je bila zopet srečna . . . MIR LJUDEM NA ZEMLJI. M. G. Strašno klanje je Prenehalo, — upajmo - za vedno. Mir, mir! kako strašno doni in odmeva letošnji božič ta nebeška, zemljo osrečujoča beseda. O Hog, mi Te-be hvalimo! C) Bog, Tebe blagoslavljamo! O Bog Tebe molimo! Celi svet vsi v hva- lospevu ki se združuje s spevom zborov nebeškega Jeruzalema: "Slava na višavh in na zemlji mir ljudem ki so dobre volje!" Božja pota niso človeška pota.Kdo bi si bil mislil, da bode mir, čeravno toliko zažel-jen, prišel tako skoraj nepričakovano. Človek obrača, Bog obrne, Medtem ko so voj- kovodje kovali načrte, medtem, so sc v-zdigovale goreče molitve miljonov in mil-jonov potrtih src proti nebcsom proseč Boga, naj milostno pogasi-ta svetovni požar. Na sv. apostolov Petra in Pavla, v so- boto 29. junija so vsi duhovniki celega sveta po naročilu sv. Očeta darovali sv. mašo za skončanjc vojne. Hog je uslišal te molitve! Nebeški Oče je uslišal prošnje svojega Sina v prečudežni daritvi oltarja. Kako čudna so Božja pota! Bulgari-ja je izstopila iz zveze centralnih zavez- nikov. Turki so jim kmalu sledili. Av-stro-Ogerska se je vdala. In Nemčija, ponižana Pred celim svetom je sprejela pogoje premirja. Naj reče svet kar hoče, vsak veren človek pa mora videti v tem božjo roko. Nemčija je dala svetu Luter Martina. Poslednjega zločin na katoliški veri in Cerkvi Kristusovi je bil najfamejši od kravave žaloigre na kalvarski gori. Strupeno seme, sejano od upornega redovnika, je bujno raslo skozi cela štiri stoletja, njega smrtni sad je okušal celi svet skozi zadnja štiri leta strašnih grozodejstev. Nazdevna zmaga Nemčije bi imela biti krona proslave štiristoletnega obstanka nemškega lutrovstva. Kaj vidimo danes! Nemčijo ponižano v prah in prosečo milosti od moža, vzgojenega v katoliških šolah, kateri je zajemal vso svojo moč iz zakramentov sv. Cerkve, katerega nesmrtni čini so sad pravega krščanskega življenja. Ob vžno-žju altarja, pred altarskim zakramnetom se je njegova duša vzdigala do te višine v katerej danes celi svet občuduje nesmrtnega maršala Focha, vrlega sina katoliške cerkve. Predsednik Wilson in vsi združenci so polovili v roke Fochove o-blast, pogajati se z nemškimi odposlanci glede premirja in njegove pogoje je Nemčija sprejela ko se je vdala n. nov. To je bila primerna proslava za lutrovsko krivo vero ob štiristoti obletnici njenega obstoja. -o- NA PRAGU NOVEGA LETA. S tem smo končali deseti letnik in sicer za dve številki večji, kakor prejšni letniki. Pri tej priliki naj nam bode dovoljeno, da se najprej, za Bogom in Marijo, kar najiskreneje zahvaljujemo vsem našim zastopnikom za njih težka delo pri razširjanju lista "Ave Maria." V resnici lahko rečemo, da je ves naš vspeh v prvi vrsti samo sad žrtev in dela teh naših so-trudnikov. Ce se kak slovenski list sme imenovati delavski list, je to v prvi vrsti list Ave Maria. Ti naši zastopniki so vsi sami delavci. Vsi so po celi dan na težkem delu za svoj vsakdanji kruhek. Toda to so navdušeni socijalni delavci. Vidijo nesebično delovanje lista Ave Maria, zlasti pa njegovo velikansko potrebo za slovenskega delavca, pa, dasi utrujeni in izdelani, vzamejo v roke nabiralno knjižnico in gredo od hiše do hiše. Zato je samo slovensko delavstvo, katero list Ave Maria razširja in katero ga je spravilo na to višino, na kateri je danes. Hvala Vam, toraj dragi zastopniki in prisrčni "Bog plačaj!" Bodite zagotovljeni, da je dobro delo, katero vršite in da Vam bode Bog plačnik. Enako srčna hvala tudi Vam, dragi pisatelji in dopisniki, ki pišete za list "Ave Maria." Kolikor več sodelavcev, pisateljev in dopisnikov bode imel list "Ave Mara," toliko zanimijvši bode, toliko raje ga bode slovensko delavstvo čitalo in naročalo. List "Ave Maria" čita najmanj dvaj-settisoč rojakov. Govoriti, podučevati, navduševati dvajset tisoč ljudi naenkrat — kako velikansko delo. Zato ostanite nam zvesti tudi nadalje. Iskreno hvalo pa slednjič tudi vam dragi naši naročniki! Vi ste življenje lista. In lepo število vas je že! Pet tisoč šteje že družina "Ave Maria." In še več nas mora biti skupaj! Ncsmcmo mirovati dokler vsi dobri in pošteni Slovenci v Ameriki ne bodo naši člani. Kajneda, dragi naročniki, da nam boste pomagali, da to dosevemo. Koliko navdušenih prijateljev in naročnikov smo zadnje leto dobili, kate- rili preje nismo poznali in ne oni nas. Dober naš naročnik jih je nagovoril, da so stopili v naš krog in danes so — z nami. Navdušeni delavec porabi vsako priložnost, da dela dobro, da stori kaj za svojega bližnjega. Prihodnje leto, enajsto, bomo šli po začeti poti naprej, navdušeno in pogumno, kakor dosedaj. Prizadevali si bodeino, da bode list izhajal redno, da bode prinašal zanimivosti, da bode koristen, da bode lepo okrašen. Zato pa prosimo naj nam ostanejo zvesti tudi naši zastopniki, kakor naši so-trudniki in naši naročniki! Cena listu ostane, kakor letos in izhajal bode kakor letos vsako drugo soboto. Sedaj pa, ob sklepu prvega našega jubileja — desetletnice, ponovimo zvezo prijateljstva med seboj. Zavihajno zopet vsi skupaj rokave, krepko se oprimimo začetega dela in dalje — naprej — naprej na poti napredka za list Ave Maria, proti drugemu srebrnemu jubileju. Končujemo s prav srčnim vošilom za vesele Božične praznike in za srečno novo leto. Naprej z Bogom in Marijo za narod! Uredništvo Ave Maria. ZDRUŽIMO SE. Ta klic odmeva po vseh naših slovenskih naselbinah. O, kolika sreča za nas, ko bi ravno tisti, ki sedaj toliko kriče o združenju, to kričali vsaj pred petimi leti, ko bi ne bili po svojih listih, po svojih shodih nastopali kakor turški paše proti vsakemu, ki si je drznil biti drugega prepričanja, ki so zlasti rabili vero v to, da so sejali mrž-no med brati, med stanovi, da so delili in cepili narod. Najsvetejša reč bratova jim ni bila dosti sveta, da bi je ne bili ometali z blatom, samo, da so nas delili, cepili v stranke. Seveda so kričali pri tem svojem vandaljskem početju na vse grlo, da kazimo mir mi, ki smo samo svarili, ki smo samo branili, kar nam je najsvetejšega in in kar niso imeli nobene pravice napadati, da, s čemer so pokazali da so surovi fanatiki in nestrpneži. Seveda oni so mislili, da bodo v nekoliko letih prekričali ves zdrav razum slov. delavstva, da bodo z aroganco in auto-kracijo uničili vse, ki bi si upali jim nasprotovati in bodo tako "zjedinili slovenske Amerikance v eno boljševiško stranko. Seveda danes, so spoznali, da to ne gre. Danes vidijo res, da so preslepili večino svojih rojakov, toda vseh niso mogli in še za te, katere so, — je samo vprašanje časa — za kako dolgo? Račun bode treba polagati in narod jih bode pozval na odgovor. Tudi vidijo da se je velikansko delo osvobojenja naroda slovenskega v domovini izvršilo brez njih, da, vkljub vsem njih mahinacijam, divjanjam, vkljub vsej njih večini, vkljub vsemu njihovemu denarju. katerega so jim zaslepljene žrtve dale za narodno delo. Niti toliko niso dosegli, da bi jih bila vlada sprejela in poslušala. Pridobitev Ameriške vlade, zlasti predsednika Wilsona za pravične zahteve Jugoslovanov — največja zmaga v zgodovini naroda našega — izvršili so možje "manjšine", oni, proti katerim so oni ščuvali narod in zbirali delavske krvave žulje. (Primerni članek "Vstajenje" v Glas Naroda). V tem je prišel pa Italijan. Da! Velikansko dobro delo je izvršila laška imperialistiška grabežljivost na našem narodu — streznila je prevroče glave. Okupacija Jugoslovanskega ozemlja po Italiji katerega ne bode dala nikdar več nazaj — to je bil kakor potres. In — hvala Bogu — tudi oni, ki so iskali preje svoje zmage v ščuvanju delavskega stanu proti duhovskemu, v cepljenju naroda v grdem preganjanju vere. "Združimo se!" kličejo selaj. Hvala Bogu! Veselimo se tega klica, po katerem smo že tako dolgo koprneli! Da, bratje Slovenci, združimo se! Bodimo nazaj enega duha in enega srca, to je tudi klic "Ave Maria." Ubogo slovensko delavstvo, združi se! V nekaterih dopisih in člankih je pa "Glas Naroda" naredil tudi opazko: "Zakaj bi Konda in Zakrajšek ne mogla skupaj delovati ?" Take tedencijozne opazke imajo namen nas zaznamovati kot fanatika kajti Konda je protiverski fanatik in nestrpnež, da jili pozna zgodovina le malo enakih. Zato vprašamo, slovensko javnost, vzla-sti rojake, ki so leta sledili našim ciljem in našemu delovanju: Ali smo mi začeli kak medsebojni prepir? Najmanj 5 let obstanjka našega lista se niti s pičico nismo dotaknili ran na telesu našega naroda — kar si seveda danes v greh štejemo. Ali niso, Konda, Proletarec, večkrat tudi Glas Naroda napadali versko prepričanje velike večine Slovencev že leta in leta preje se je list Ave Maria oglasil? Ali niso napadi verskih resnic, cerkvenih naprav, ali niso ščuvali proti celemu duhovskemu stanu še predno je bil list "Ave Maria" ustanovljen? Da smo se spustil i v polemiko smo to storili, ker je cela gonja šla že predaleč. Glede narodnega dela ali smo bili tukaj 1111 fanatiki ? Ali ni urednik našega lista pi-Slov. R. Zdrruženju in mu ponujal svoje sodelovanje in ne samo svoje, temveč Vseh katoliško zavednih Slovencev? In kaj so odgovorili na to ponudbo sprave in složnega delovanja? Zato, če je bil kdo zmeren, toleranten in spravljiv, to smo bili mi. Sedaj je tu predlog združitve. Dobro, združimo se! , Toda, ker poznamo le predobro svoje svoje nasprotnike za to opozarjamo naprej na to-le: Tudi vsi katoliško zavedni Slovenci, kakor naša duhovščina, vsi ničesar bolj ne želimo, kakor ljubega miru kakor združenja, zjedinjenja. Med nami ni nikakih srboritih prepiralcev, kajti ko bi jih imeli, vsi smo pripravljeni odpustiti vsem, vse žal j en je, vse sramotenje, vse krivice! Veliki čas je našel doma ves narod edin in složen — hvala Bogu in ljubi Mamki božji. Prav nič ni vzroka, zakaj bi se mi ne združili. Zato imate na naši strani vso dobro voljo, vso popustljivost in vso bratsko ljubezen. Mi se nikdar nismo zaganjali v prepričanje drugega. Kot katoliki ljubimo prostozidarja ali Juda ali Turka, kakor svojega brata in spoštujemo prepričanje vsakega, če je v zmoti ga samo pomiljujemo. Mi nikomur ne usiljujemo svojega prepričanja, ne gremo po mestnih ulicah, po saloonih po društvenih dvoranah, da bi komu s silo utepa-li svoje Prepričanje. Ako tedaj hočete združenje, dobro. Mi smo za to in smo že dolgo pripravljeni na ta veseli dan. , Toda na vsaki način pa moramo odločno zahtevati vse to tudi od svojih nasprotnikov ! Pustite vero in versko prepričanje popolnoma pri miru vsem onim, ki so tega prepričanja. Ako ima vaš sosed, rojak ovratnik zapet zadaj mesto spredaj — t- j. ako ne spoštujete v njem duhovnika, pustite ga pri miru, spoštujte v njem vsaj človeka. Prenehajte z napadi na verske nauke 111 naprave. Spoštujte nas in naše prepričanje in mi bomo spoštovali Vas in Vaše prepričanje. Vi pustite našo vero, mi bomo vašo brezvero. Vi ne usiljujte s silo narodu svojih zmot kakor vam mi prav nič ne usiljujemo svoje vere. I11 ako boste to vpoštevali, danes smo vsi Slovenci v Ameriki združeni, edini, složni! Nas ničesar bolj ne boli, kako če mo- ramo dragi papir svojega lista rabiti za brezpomembne polemike, ko je toliko drugega bolj potrebnega za čitatelje in naročnike. Večkrat smo že povdarjali stavek, bodimo pravi gentlemani! Nestrpnost in napadanje radi prepričanja je sad pomanjkanja omike in izobrazbe — znamenje posirovelosti. Sedanji Chicaški nadškof je sezidal v Brooklynu krasno cerkev in šolo v vrednosti pol milijona dol. na Lafayette St. Zanimivo je, da je to stavbo postavil prav tik "prostozidarskega templa," tako da tvorita "tempel in cerkev cel "block." Ko so opozorili na to nadškofa, rekel je mirno: "To sem namenoma naredil, ker sem hotel pokazati, da stojita pri omi-kancih prav lahko in nemoteno "katol. cerkev" in "prostozidarski tempel" popolnoma drug poleg drugega, dasi sta si v ciljih in prepričanju popolnoma nasprotna." Popolnoma tega prepričanja smo mi! Popolnoma tega prepričanja je tudi doma cel naš narod. "Mučenci za vero" — so znamenje bar- barske neomikane in divjaške dobe. Zato, "Ave Maria" klic po združenju celega naroda v Ameriki kar najprisrčne-je pozdravlja in se mu pridružuje in kliče : "Združimo se 1" Povdarjamo v prihodnje raje samo to, kar imamo skupnega, kar nas drži, in se ogibajmo vsega, kar bi nas razdruževalo." Toda, ako smo za združenje pa to nikakor ne pomenja naš "surrender," da smo predali svoje prepričanje, da bomo molčali ako bodo naše svetinje napadane, da mi le za inčo popustili od svojega ravnanja. Ne napadajte nas, pa se nam ne bode treba braniti! Pustimo verska vprašanja v politiki na strani! Naj bode kdo duhovnik ali soci-jalist, sedimo skupaj in rešujmo samo eno vprašanje — narodno — in lepo složno delo je pred nami. V nekoliko mesecih lahko stotisoče naberemo domovini v podporo in tako nadomestimo zamujeno. In tako bomo pokazali, da smo v velikem času veliki ljudje. Slovenci, združimo se! TIHA NOČ. Sil vin Sardenko. Tiho, Sion! Sveta noč prihaja! Morajo se njeni dihi čuti: nad kraljevim mestom Davidovim zgrinjajo se bele nje peruti^ Tiho, vetri! Sladek spev budi se. Angeli prikazali se bodo: Himno hvale Stvarniku pojoči, ali stvarstvu odrešenja odo. Tiho, pevci! Rahel šum iz jasli. Lilija iz Nazareta k jaslim sklanja se nad blaženo mladiko nad nedolžnim cvetom novovzraslim. Tiho, jasli, zibelka božična! Da se v srcih večni Bog bo slišal. Tudi v duši hoče biti rojen k angelskim jo zborom bo povišal. Vse je tiho_ Tih je sveti Sion, vetri tihi, angeli so tihi, jasli tihe, tiha je Devica — Čujejo se le še božji dihi. KJE JE GROB SV. CIRILA? Dr. F. Ušeničnik. Dalje II. Proti koncu 1. 863. sta dospela sv. brata Ciril in Metod na Vtelehrad h knezu Rastislavu. Dobra tri leta kasneje sta potovala prvikrat v Rim. Nikolajev naslednik je bil Hadrijan II. Ko sta se sv. Ciril in Metod koncem listopada ali začetkom grudna istega leta bližala večntemu mestu, je šel jima naproti papež sam, njegovo svcčenstvo in množica blagovernega ljudstva; z veliko častjo so ju vzprejcli. 5- prosinca 1. 868. je Hadrijan oba brata posvetil v škofa. V Rimu sta sc mudila dobro eno leto. Previdnosti božji pa je bilo všeč, da se Ciril ne vrne več v ravno Podonavjte krš-čevat Slovane. Bog razodene Cirilu, dn mu bode kmalu umreti. Štirideset dni sc je pripravljal na srečno smrt. Z dovolitvijo papeževo si je oblekel meniško haljo, bržkone sv. Bazilija, in si izbral ime Ciril: prej se mu jc reklo Konstantin. 14. svečana 1. 8y6. jc zaspal v Gospodu. Papež Hadrijan je ukazal, da naj pridejo k pogrebu vsi svečeniki, grški in rimski, psal-m te lene igre udeležil vsak Slovenec oziroma Jugoslovan. Dvorana "Pulaski" na Ashland in cesti je dovoli velika za vse. Igra se ho vršila 5. januarja 1919. S knjigami Zveze K Slov. je tukaj vsak za- dovoljen in je upati, da ho prihodnje leto veliko več udov iz naše naselbine. Vaš zastopnik, neutrudljivi g. Josip Zupančič že pridno nabira naročnino, V nedeljo 8. decembra smo slovesno blagoslovili službeno zastavo na kateri je 51 modrih zvezd; ena srebrna in dve zlati. Imena teh vrlih junakov bodo pisana in shranjena v okvirju v cerkvi sv. Štefana v vodni spomin na njih hrabrost v boiu za svobodo. K spovedi in sv. obhajilu se tudi v Chicagi ne branimo iti. Vsako soboto in nedeljo vidimo lepo število vernikov, ki prav pobožno pristopajo k mizi Gospodovi sedai v adventnem času. Edina stvar, ki v Chicago nazadn