CENA 1500 LIR NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996 LETO VI. ŠT. 10 (251) / TRST, GORICA ČETRTEK, 15. MARCA 2001 NOVI SETTIMANALE SPEDIZ. IN A.P. - 45% - ART. 2 COMMA 20/b LEGGE 662/96 - FILIALE Dl GORIZIA ISSN 1124-6596 0,77 € SIC ET NON ZA EVROPO .V temi latinskimi besedami so srednjeveški sholastičnifilozofi izražali svoj “da ” in “ne” v definicijah raznih stvarnosti oz. v debatah, ko je šlo za afirmacijo ali negacijo nečesa. Veliki Abelard ima celo knjigo s tem naslovom. Mi smo to danes uporabili v političnem izrazoslovju kot odločitev za določeno izbiro. Pred kratkim je v Švici potekal referendum za vstop v Evropsko unijo ali proti njemu. Ta stara zibelka demo-kracje in državnosti v Evropi je namreč ohranila samosvojo pot, čeprav če je v samem osrčju Evrope in skoraj izven nje. Prej smo spomnili na stare vzore vladavine, ki jih pozna ta dežela med Alpami. Že ob koncu srednjega veka nastaja ta država, ki po enem svojih kantonov oz. mest (Schwyz) nosi danes svoje ime. Država, uradno tudi imenovana z latinskim imenom Helvetia (kdo se ne spominja še zgodovinskih opisovfulija Cezatja o njej), je nato poznala zlasti v dobi reformacije svojo versko-politično zavest in ustanove, katerim so botrovali reformatorji kot Zivingli (v Baslu in Bernu) in Kalvin (v Ženevi). Kasneje pa še veliki politični mislec 18. stoletja Rousseau, ki je iz i odne Ženeve prinesel v Francijo idejo o direktni demokraciji. In prav od tod že stara švicarska simpatija za ljudsko glasovanje oz. referendum... Ze splošno poznanje Švice nam navadno to deželo Prikazuje kot skoraj pravljično državo med Alpami, polno epih jezer in dolin. Nadalje je to bogata dežela, znana po svojih urah in čokoladi, zaznamujejo jo še bajne vile bivših 1 uljev in kraljic nekdanje Evrope, zgodba plavolase dekli-c e Heidi, pa še kaj. Z eno besedo: dežela, kjer naj bi se cedila mleko in med... Ta država je zadnjo nedeljo na ljudskem glasovanju zavrnila začetek pogajanj za vstop v Evropsko unijo. To je gotovo določen simptom, ki ga ne gre podcenjevati. Že samo dejstvo, da je 76% volivcev zavrnilo pobude za vstop v združeno Evropo, je zelo zgovorno. Švica je danes nasploh sinonim blaginje. Znala je prebroditi velike težave zlasti v sodobni zgodovini. Svetovne vojne je nisoprizadele. Vzadnji vojni si niti Hitler ni upal Pogaziti tradicionalne švicarske nevtralnosti, čeprav je lep del te dežele nemško govoreč. Zato je Švica tudi v tistih res tudih časih pomenila neko oazo v Evropi. Zdi se, da hoče taka obstajati še naprej. Izolacija, nevtralnost, samozadostnost - to so le nekatere poteze tudi današnje švicarske konfederacije. Njeni državljani se verjetno boljepoču-'j° v svojih tradicionalnih kantonih kot pa od Bruslja nadzorovanih provincah Evrope. Seveda moramo take odločitve spoštovati in predvsem razumeti, zlasti glede na zgodovinske tradicije Švice, kljub temu, da se bo to marsikomu zdelo anahronistično. Poglejmo sedaj malo bolj proti vzhodu. Slovenijo večkrat imenujemo slovenska Švica. In vendar se je prav republika Slovenija danes odločila za čisto drugačne izbi-1 e, saj si na vse načine prizadeva za pot v Evropo. Skoraj vsakodnevno lahko poslušamo ali beremo v slovenskih medijih o prizadevanjih naše matične domovine za vstop v h 11 (to naj bi se verjetno uresničilo leta 2003). stran 3 ANDREJ BRATUŽ ■ makmmtmmmm —, —, Kristjan že po svoji naravi ni konser- ■ I vativec; prav dobro ve, da mora nekatere — vrednote braniti, a prav tako dobro ve, »-tr-ir-i da ima pred seboj nadaljnje cilje, . 4 — proti katerim je usmerjena njegova pot. mmmm ■—»II Vatikanski koncil pravi, da je krščanski mmmmm laik dolžan krščanske vrednote v možnih — mejah in obsegih vnašati v konkretno MM zz življenje in v politične izbire. Za katoliča- NMMNMM —« na je pomembno, da mesta, državo —— -— upravljajo sposobni in nesebični ljudje, ki osebne koristi podrejajo splošnim. — Tudi konflikt interesov je vprašanje, ki ima velik moralni pomen. PICTR0 SC0PP0LA, UNIVERZA LA SAPIENZA V RIMU L PREDSEDNIK REPUBLIKE RAZPUSTIL PARLAMENT VOLILI BOMO V NEDELJO 13. MAJA ČETRTEK, 15. MARCA 2001 PO SPORAZUMU V FRANCOSKI NICI NOVE IN STARE DILEME EVROPSKE ZVEZE ALOJZ TUL Čedalje več ljudi se sprašuje, kaj je danes pravzaprav Evropska zveza petnajsterih držav in kaj utegne postati v bližnji prihodnosti glede na svojo napovedano novo organizacijsko strukturo, gospodarsko moč in politično vlogo v mednarodnem svetu. To vprašanje stopa vedno bolj v ospredje, zlasti po dogovoru, sprejetem v francoski Nici, kjer so decembra lani zasedali zunanji ministri EZ. Pred kratkim so sprejete sklepe strnili v formalno pogodbo in jo 26. februarja letos slovesno podpisali. Najpomembnejši sklep je vsekakor izražena volja za razširitev Evropske zveze, kar pomeni, da je slednja pripravljena na široko odpreti vrata novim državam. Trenutno so v teku pogajanja za vstop 12 držav (Slovenije, Poljske, Češke, Madžarske, Estonije, Cipra, Malte, Slovaške, Latvije, Litve, Romunije in Bolgarije), so pa še nekatere druge države, ki bi se rade vključile v Evropsko zvezo. Po teh podatkih bo Evropska zveza v prihodnjih letih imela 27 članic, to število pa se utegne povečati na 30. Zaradi predvidenega povečanega članstva je bilo nujno, da se ustrezno okrepijo obstoječi organi Zveze: evropska komisija, ministrski svet in evropski parlament, v katerih bodo zastopane tudi vse na novo sprejete članice. Vsaka nova članica bo imela po enega člana v omenjeni komisiji, ki je nekakšen izvršni organ ali "vlada". Zdaj ji predseduje bivši italijanski ministrski predsednik Romano Prodi. S to odločitvijo so bile zadovoljne zlasti manjše države kandidatke, med njimi Slovenija. V prihodnjem ministrskem svetu bodo članice razpolagale s skupno 345 glasovi. V poštev prihaja predvsem število prebivalstva vsake države članice. Tako bo Slovenija imela štiri glasove. Število sedanjih poslancev v Evropskem parlamentu se bo povečalo na 732, medtem ko jih je sedaj 626. Slovenija bo izvolila sedem predstavnikov v Evropski parlament. KRITIČNI GLASOVI O DOGOVORIH V NICI Kot je po eni strani pozitivno, da se EZ ob sprejemljivih pogojih odpira drugim članicam, pa obstajajo tudi kritične ocene na njen račun. Pri tem kritiki opozarjajo na ne dovolj poglobljene reforme, na veliko birokracijo in na pomanjkanje učinkovitega demokratičnega nadzora. Zlasti Evropski parlament ima tako omejene pristojnosti, da dejansko ne more pogojevati drugih pomembnih organov Zveze. Izvršna komisija EZ bi morala biti nekakšna avtonomna vlada, v resnici pa deluje po natančno določenih smernicah Sveta predsednikov držav članic, v katerem imajo odločilno besedo velike države, ki hkrati med seboj tekmujejo za čimvečji vpliv v strukturah Zveze. To je prišlo do izraza tudi na vrhunskem srečanju v Nici, kjer je Nemčija odkrito zahtevala večjo težo, češ da je po številu prebivalstva najmočnejša država članica. Francija je na to odgovarjala, da je na prvem mestu, kar zadeva varnostno-obrambno področje, saj ima jedrsko orožje. Čutiti je bilo tudi prizadevanje Španije, da bi se uvrstila med velike. Veliko besed je bilo izrečenih na račun izvršne komisije Zveze, češ da nima natančno oblikovanih in avtonomnih pristojnosti, kar velja tudi za njenega predsednika. STRAN 2 Janez Povše OGROŽENA PREHRANA ODSLIKAVA DRUŽBO Ivan Žerjal TRST SE JE POKLONIL UMETNIKOMA Breda Susič PRIČAKOVANJA SVETOVNE JAVNOSTI Matjaž Rustja SPOMENIK JE OBELEŽJE MIRU, SOŽITJA IN... Jurij Paljk / intervju MAJDA KAUČIČ BAŠA Harjet Dornik OSMI MAREC DRUGAČE msj>r. dr. Jurij Bizjak ZAČNI ZNOVA! Marjan Drufovka / pogovor LUCIJA PRINČIČ Rafko Dolhar KOROŠKI SLOVENCI 1900-2000 [ Peter Szabo I MATI AMERIKA?! DRAGO LEGIŠA Predsednik republike Ciam-pi je razpustil parlament tik pred rednim iztekom njegovega mandata, vlada ministrskega predsednika Amata pa je sklenila, da bodo nove državnozborske volitve v nedeljo, 13. maja. S tem je tudi konec 13. zakonodajne dobe v zgodovini italijanske republike. Od volitev leta 1996, na katerih je zmagala "Oljka", so se zvrstili trije ministrski predsedniki, in sicer Prodi, D'Alema in Amato. Prodijeva vlada je oktobra 1998 odstopila, ker so ji v parlamentu odrekli podporo Bertinottijevi komunisti. Krmilo vlade je nato prevzel politični tajnik Levih demokratov Massimo D'Alema, njegovo vlado pa je podprla tudi skupina disidentov iz Berlusconijevega "Pola svoboščin". D'Alema je prvo resnejšo krizo vlade decembra 1999. leta us- pešno prestal, ni pa mogel premagati druge v aprilu leta 2000, zato je odstopil, na njegovo mesto pa je bil izvoljen socialist A-mato, ki bo štafetno palico predal svojemu nasledniku po volitvah v letošnjem maju. V zgo- dovini italijanske republike je A-matova vlada 53. po vrstnem redu. Prva je bila namreč sestavljena 8. maja 1948, kar pomeni, da se je v 53 letih zvrstilo prav toliko vlad. Zato je politična nestabilnost ena glavnih značil- nosti italijanske povojne demokracije. Za našo slovensko manjšino v Italiji je 13. legislatura pomembna predvsem zato, ker je parlament končno odobril zaščitni zakon. ............ STRAN 2 ČETRTEK, 15. MARCA 2001 S 1. STRANI VOLILI BOMO... Po dolgih desetletjih obljub in zagotovil sta oba zakonodajna zbora z večino glasov le izvedla 6. člen republiške ustave -ta namreč pravi, da republika "s posebnimi normami varuje jezikovne manjšine" - in hkrati izpolnila obveze, ki izhajajo iz mednarodnih sporazumov ter mednarodnih konvencij. Priznati sicer moramo, da je naša manjšina v tem pogledu pričakovala oblikovno in zlasti vsebinsko popolnejši zakon, vendar bo gotovo držalo, kar nam je povedal prijatelj iz Doline Aosta, poslanec Caveri, češ da v sedanjih okoliščinah boljša rešitev sploh ni prihajala v poštev. Poslanec Caveri, ki je bil med predsednikovanjem Massima D'Aleme državni podtajnik za vprašanja jezikovnih manjšin, je hkrati opozoril na pomen in politično težo spreminjevalnih predlogov in samih sugestij, ki jih je Rimu pravočasno posredovala Slovenska skupnost in so jih parlamentarci narodnih manjšin jemali za svoje ter jih odločno zagovarjali na vseh pristojnih mestih. Ne gre dalje zane- S 1. STRANI DILEME O tem je ob večkrat odkrito spregovoril tudi predsednik Prodi, ki kljub svojemu ugledu in znanju ne more uveljavljati kakih svojih pobud ali idej. Toliko je res, da ga v Nici niso povabili niti k sklepnemu delu pogajanj, čeprav na zunaj predstavlja predsednika EZ. Iz tega, kar smo povedali, je razvidno, da smo še daleč od tega, da bi Evropska zveza zares postala nadvladna organizacija s svojo zunanjo in varnostno politiko. V Zvezi še vedno prevladujejo nacionalni interesi, sicer odeti v "evropske obleke". Zdaj gre v glavnem za organizacijo skupnega gospodarskega prostora, politično združevanje pa se na tiho odlaga v prihodnost. Pogodbo iz Nice bodo poleg Evropskega parlamenta morali potrditi tudi parlamenti vseh petnajsterih držav članic. Poznavalci razmer napovedujejo, da se bodo ob tej priložnosti obnovile stare kritike na račun preskromnih institucionalnih in političnih reform Zveze. Obeta se torej zanimiv potek ratifikacijskih postopkov. marjati vztrajnega dela sloven-! ske diplomacije in odločnih prizadevanj najbolj reprezentativnih predstavnikov Republike Slovenije. Končno pa ne smemo pozabiti na "Oljko", to je na politično zvezništvo, ki je v samem Trstu v marsičem obrnilo novo stran zgodovine, kar zadeva odnose med Italijani in Slovenci, da pozitivnih učinkov v sami manjšini niti ne omenjamo. Besedilo zaščitnega zakona je bilo 8.t.m. objavljeno v Uradnem listu, naša manjšina pa bo morala čimprej izpolniti to, kar od nje zahteva sam zakon. Tu mislimo predvsem na paritetni odbor, ki mu zakon določa pomembne in v marsičem tudi odločilne naloge. Sam ministrski predsednik Amato je namreč izjavil, da bo ustanovitev tega odbora ena prvih nalog. Kot smo v našem časniku že naglasili, je naša manjšina vsekakor pred hudo preizkušnjo , ki jo bo prestala brez škode, če bo ravnala politično modro in odgovorno. Na 13. zakonodajno dobo moremo in moramo seveda gledati tudi z očmi navadnih državljanov. Ta doba se je začela s svečanimi obljubami tako večine kot opozicije da se bodo izvedle nekatere ustavne reforme, pri čemer sta se omenjala predvsem federalna ureditev države in večinski volilni sistem, slednji naj bi zagotovil predvsem politično stabilnost. V ta namen je bila že na začetku ustanovljena dvodomna parlamentarna komisija, ki jo je vodil politični tajnik najmočnejše stranke Massimo D' Ale-ma in v kateri je bil primerno zastopan tudi Berlusconijev "Pol svoboščin", to je opozicija. Toda komisija je morala zaradi nespravljivosti obeh taborov junija leta 1998 prekiniti ! dela, ki se niso več nadaljevala. Tik pred koncem zakonodajne dobe je bil sicer odobren ustavni zakon federalni ureditvi države, a ga opozicija ni odobrila, tako da ni bil potrjen z dvotretjinsko večino in se bo lahko čez tri mesece razpisal referendum za potrditev ali za-i vrnitev zakona, če bosta tako zahtevala pol milijona volivcev ali petina deželnih svetov. Od ostalih ustavnih reform omenjamo neposredno izvolitev predsednikov dežel (tako imenovanih "guvernerjev") in priznanje volilne pravice Italijanom v tujini (slednji zakon ostaja na pa- pirju, ker ni ustreznih izvršilnih norm). Zakon predvideva, da bodo italijanski izseljenci izvolili 12 poslancev in 6 senatorjev. "Pol svoboščin" je preprečil odobritev zakona o konfliktnih interesih, ki zadeva zlasti medijskega in založniškega mogotca Berlusconija. Pomembne zakonske novosti so v tej zakonodajni dobi nastale na področju družine, družbe, šolstva, okolja in zdravstva. Vse to pa bi zahtevalo posebno pozornost. Leva sredina, ki je leta 1996 prevzela oblast, si je zastavila dva strateška cilja. Najprej je treba poskrbeti za korenito izboljšanje javnih financ, saj v nasprotnem primeru ne bi bilo | skupne evropske valute in bi se Italija dejansko odtujila evropski integraciji, zatem pa se je bilo treba lotiti gospodarske rasti, brez katere ni zaposlenosti. Stanje javnih financ je bilo leta 1996 tako slabo, da se je zdela skupna evropska valuta kot sanje. Javni primanjkljaj je namreč leta 1995 znašal 7,7% BNP ( Bruto narodnega proizvoda), medtem ko je Maastrichtska pogodba dovoljevala največ 3% . Prodijeva vlada je z znanim finančnim manevrom leta 1996 korenito izboljšala omenjeno razmerje, tako da je tudi Italija dobila že v prvem krogu skupno evropsko valuto. Odprto pa je ostalo vprašanje zadolžitve, ki je leta ! 1996 znašalo 122 % BNP, leta 2000 pa 112 %. Inflacija je na začetku zakonodajne dobe znašala štiri odstotke, letos pa znaša tro odstotke. Razmerje javni primanjkljaj - BNP pa znaša zdaj 1,5 %. Predvidevati je treba, da se bo predvsem okrog teh problemov bil volilni boj med levo in desno sredino. MINISTER VERONESI ZAPUŠČA POLITIKO Minister za zdravstvo Um-berto Veronesi, ki je znan italijanski onkolog, je izjavil, da "zapušča politiko in se vrača za kirurga v bolnišnico". "V tistih palačah ne pomenim nič, je še dejal, saj me poslušajo le iz vljudnosti". Tudi ministrski predsednik Giuliano Amato ne bo kandidiral na bližnjih državnozborskih volitvah. Pojasnil pa je, da bo še dalje ostal tesno na strani leve sredine ter vedno na razpolago kandidatoma za predsednika in podpredsednika vlade leve sredine Rutelliju in Fassinu. NOVI GLAS UREDNIŠTVO IN UPRAVA 34170 GORICA, RIVA PIAZZUTTA 18 TEL. 04 81 533 177 FAX 0 481 5 36 9 78 E-MAIL noviglas@tmedia.it 341 33 TRST, ULICA DONIZETTI 3 TEL. 040 36 5 473 F A X 04 0 775 419 E-MAIL nglasts@tin.it GLAVNI UREDNIK ANDREJ BRATUŽ ODGOVORNI UREDNIK DRAGO LEGIŠA. IZDAJATELJ ZADRUGA GORIŠKA MOHORJEVA; PREDSEDNIK DR. DAMJAN PAULIN REGISTRIRAN NA SODIŠČU V GORICI 28.1.1949 POD ZAPOREDNO ŠTEVILKO 5 TISK TISKARNA BUDIN / GORICA NOVI GLAS JE ČLAN ZDRUŽENJA PERIODIČNEGA TISKA V ITALIJI - USPI IN ZVEZE KATOLIŠKIH TEDNIKOV V ITALIJI - FISC LETNA NAROČNINA ITALIJA IN SLOVENIJA 80.000 LIR, INOZEMSTVO 120.000 LIR, ZRAČNA POŠTA 150.000 LIR POŠTNI TEKOČI RAČUN 10647493 CENA OGLASOV PO DOGOVORU BC NOVA IZRAELSKA VLADA PRIČAKOVANJA SVETOVNE JAVNOSTI BREDA SUSIC V sredo, 7. marca, je prisegla nova izraelska vlada, ki jo je sestavil izvoljeni premier Ariel Sharon. Gre za t.i. vlado narodne enotnosti, ki jo sestavlja sedem strank: poleg dveh največjih - konservativnega Li-kuda in laburistov - še ortodoksna Shas, dve stranki ruskih Judov in nekaj manjših strank desnice in levice. Sharon lahko torej računa na solidno večino v parlamentu, saj razpolaga s 73 sedeži od 120, kakih dvajset poslancev pa bo podpiralo njegovo vlado, čeprav ne spadajo v koalicijo. Sharonova vlada je vlada rekordov in protislovnih pričakovanj. Premierje moral ponuditi položaje kar 26 ministrom in 13 podtajnikom. Se nikoli ni vlade sestavljalo toliko žensk (tri ministrice in ena podtajni-ca, Dalia Rabin - hči pokojnega premiera), prvič pa je bil v vlado povabljen tudi izraelski Arabec. To vlado pa so mnogi mediji označili tudi kot "vlado starčkov", saj vsa ključna mesta zasedajo veterani izraelske politike: poleg 73-letnega Sharona (desno) 77-letni zunanji minister, laburist Shimon Peres (levo), in 65-letni obrambni minister Benyamin BenEliezer, prav tako iz laburistične stranke. Enrico Franceschini v La Re-pubblica piše, daje po zaporednem propadu vlad dveh "mladih levov", Netanyahuja in Baraka, zdaj na dvojici "stare garde", Sharonu in Peresu, da se pomerijo z Arafatom. Marsikateri komentatorje izrazil upanje, da bodo izkušnje omenjenih političnih voditeljev botrovale večji previdnosti, umirjenosti in razsodnosti pri odločitvah vlade - če že drži, da "stara kost je modrost". Kazalo je že, da prve Sharonove izjave po- trjujejo razvoj v to smer. Ponudil je namreč roko Palestincem in izrazil upanje, da se bodo mirovna pogajanja (tudi s Sirijo in Libanonom) nadaljevala. Pomenljiva je bila njegova izjava, da Izraelci ne bodo obnovili naseljevanja na zasedenih teritorijih in da se ne bodo vrnili na tista območja, ki jih že avtonomno upravlja palestinska oblast. Glede Jeruzalema je po eni strani ponovil, da gre za večno prestolnico judovskega ljudstva, obenem pa je priznal, da so v njegovi vladi mnenja glede nedeljivosti mesta deljena. Šel je celo tako daleč, daje napovedal izboljšanje gospodarskih pogojev palestinskega ljudstva, ki ga blokade izraelske vojske in razdeljenost teritorija, na katerem živijo, potiskajo v brezposlenost in revščino. V intervjuju v časniku Washington Post je povedal, da je že izdelal načrt, po katerem bo razkropljena palestinska ozemlja v Čisjordaniji združil in dovolil, da se prebivalci prosto premikajo po cesti, ki bo ta ozemlja povezovala. Čeprav je ob vsem tem poudarjal, da je pogoj za obnovitev pogajanj konec palestinske intifade, je nekdanjega "buldožerja" celo zmerni palestin- ski tisk zaradi spravnih tonov označil za "novega Sharona". Kljub temu pa nekateri dogodki in mediji opozarjajo na drugo plat medalje. Potem ko je Sharon izjavil, da zaradi govoric o novih terorističnih napadih še ne bo preklical blokad, je v ponedeljek 1500 Palestincev z buldožerjem skušalo prebiti izraelsko pregrado. Izraelski tisk je obenem pojasnil, da je premier odobril nov načrt, ki gaje pripravila vojska in ki predvideva utrjevanje blokad in razkosanje Cisjordanije ter Gaze na stotine majhnih delčkov. Le Monde diplomatique označuje program Sharonove vlade kot zaskrbljujoč, ocene, da gre za zmerno vlado, pa za zavajajoče. Koalicijski sporazum, ki so ga dosegli predstavniki Likuda in laburistov, predstavlja "tabu-lo raso" v primerjavi s tem, kar so dosegli prejšnji pogajalci: v njem niso predvideni novi umiki izraelske vojske z zasedenih ozemelj (v sedmih letih so Palestinci dobili v upravo manj kot 20% obljubljenih ozemelj), ne dogovor o statusu Jeruzalema in niti o vrnitvi beguncev. Na tak način, pravi še Dominique Vidal, nova koalicija vsiljuje Palestincem ponižujoč status quo. POVEJMO NA GLAS JANEZ POVSE OGROŽENA PREHRANA ODSLIKAVA DRUŽBO Vse več pojavov dokazuje, kako je celotna družba razvitega sveta, in z njo seveda mi vsi, na velikem razpotju. Vse večja a fera z na vso moč vprašljivo hrano je še en primer, kako bi morali v lastnem interesu ukreniti vse potrebno, da bi se sedanji tok našega življenja korenito preokrenil. V nasprotnem primeru se nam bodo približale velike nevarnosti, ki nas utegnejo dobesedno ogroziti. Dovolj je na primer, da se spomnimo varnosti narave, dovolj je, da se spomnimo radioaktivne oborožitve oziroma osiromašenega urana, dovolj je, da se spomnimo mladine, ki je v bistvu ne razumemo. Na vsa navedena in nemara še kakšna druga vprašanja nimamo pravih odgovorov, slabše pa je, da se delamo, kot da jih imamo in tako gredo stvari več ali manj po starem naprej. Res, prav neverjetno je, kako človek razvitega sveta prav ničesar ne stori, da bi vzpostavil takšno držo, ki bi bila smiselna in bi se hitro odzvala v primeru vsakršne nevarnosti. Toliko bolj osupljivi so podatki, ki se tičejo ogrožene prehrane, saj je iz njih mogoče razbrati ma-šinerijo, ki nas drži v šahu in jo na nek način kar sami poganjamo. Bolezni živali v večini primerov prihajajo iz Velike Britanije. Pri tem je zanimivo, da je Velika Britanija že leta 1988 prepovedala uporabo živalske moke, ker je bil tri leta prej odkrit prvi primer bolezni "norih krav". Uporabo je sicer prepovedala, ne pa tudi proizvodnje in izvoza, poleg tega je menda zelo natihoma opozorila svoje kupce, da je takšna krma lahko spod- bujevalka okužbe. Ob teh podatkih človek ostane brez besed, kot da ni več pomoči, saj nevarnost prihaja očitno od nas samih. V čem je torej problem in kako se mu upreti, da ne hi zapadli v morje lepih besed in vsega tistega, kar bi moralo hiti, pa ni, hkrati pa bi ostalo vse po starem ? Verjetno je bistvo v resnici, da v razvitem svetu živimo v tisti kapitalistični družbi, katere temelj delovanja in bivanja je dobiček. Zadeva, ki ne prinaša dobička, propade. Dobiček je osnovni pogoj, brez dobička se vse zaustavi. Ker je dobiček obvezni pogoj, uničujemo naravo, čeprav v lastno škodo, zaradi večje učinkovitosti opremljamo vojsko z radioaktivnim orožjem, čeprav v lastno škodo, proizvajamo nevarno hrano, čeprav v lastno škodo. Vse našteto pa je dovolj, da ugotovimo, kako so takšne usmeritve brez smisla in znotraj njih je prav gotovo slej ko prej in, žal, jalovo govoriti o vrednotah. V takšnem vzdušju in v takšnem svetu zato verjetno ni čudno in nenavadno, da mladi ljudje ne vedo, kaj hi, saj so se znašli v razmerah, ki jih niso oni ustvarili, z njimi pa tudi ne morejo vzpostaviti pravega življenjskega navdušenja in zanosa. Na vsa sedanja odprta vprašanja je seveda mogoče učinkovito odgovoriti, pa ne z drobnimi popravki, pač pa s temeljito preusmeritvijo celotnega razvitega sveta. In prav ta naloga je edina, ki je zares smiselna, nujna in brez izpolnitve katere je vse ostalo zelo malo pomembno. AKTUALNO POGOVOR / PROF. MAJDA KAUCIC BASA VIZIJA PRAVNEGA POLOŽAJA SLOVENSKEGA JEZIKA JURI) PALJK Gospa profesorica, na tržaški univerzi predavate slovenski jezik, sicer pa ste redno zaposleni v Ljubljani. Razložite nam, kaj pravzaprav delate pri nas v Trstu in kaj v Ljubljani. Na Filozofski fakulteti v Trstu sem pogodbena profesorica predmeta Slovenski jezik od jeseni 1998, ko je bil predmet uveden. Predmet je pomembna vsebinska dopolnitev slove-nistišnega študija na fakulteti: bodoči slovenisti študirajo tako slovensko li-teraterarno vedo pri Miranu Košuti, slovensko jezikoslovje pri meni, praktično znanje jezika pa poglabljajo na lektoratu slovenskega jezika pri Ljudmili Cvetek Russi in pri Zoltanu Janu. Moj predmet, iz katerega je mogoče tudi diplomirati, je seveda eden temeljnih predmetov za bodoče profesorje slovenščine in humanističnih predmetov na slovenskih šolah v Itali-v študijski program pa ga lahko vključijo tudi študentje drugih smeri na fakulteti in študentje drugih fakultet. Redno sem zaposlena na ljubljanski Pedagoški fakulteti, in sicer sem docentka za slovenski jezik na kopr- 5 1. STRANI SIC ET NON Minister za evropske zadeve Igor Bavčar stalno zagotavlja slovenski in mednarodni javnosti, da Slovenija spoštuje vse za to določene roke. Prepričani smo, da je to lahko tudi res. Vsekakor pa se večkrat poraja misel, da Slovenija morda včasih skoraj preveč hlapčevsko izvaja navodila iz Bruslja, kijih druge države kandidatinje sploh nimajo. Zakaj danes Slovenija hiti v Ev-roPo? Kljub vsej mrzličnosti (in včasih nervozni neučakanosti) Moramo zatrditi, da Slovenija potrebuje Evropo. Če stoletna nevtralna in idilična Švica v tem oziru mnogo manjpotrebuje Bruselj, je pa naši matični domovini to ne-obhodno nujno. Slovenska država je tako predvsem iz praktičnih in političnih razlogov na takem strateškem prepihu, ki si ne more m ne sme privoščiti izolacije. Slovenija mora najti svoje mesto tako v evropski politični skupnosti (E IJ) kot v vojaškem varnostnem sistemu (NATO). Oboje je danes za Ljubljano brezpogojno, je -conditio sine qua non Bern si lahkoprivošči ohranitev celotne politične in gospodarske suverenosti, sal &a tako včeraj kot danes nihče ne ogroža. Pri vsem tem tudizgo-ovinski oz. legendarni junaki, r„S° T-U Euenspiegel in Viliem u Za Svico ali kralJ Matjaž in Martin Krpan za Slovenijo, ne morejo spremeniti. Naj končno zaključimo z bese-umi, ki jih je napisal švicarsko-Jrancoski filozof Jean -Jacques ousseau in kažejo tudi na njego-v? c,u,iovno širino: “Vse evropske s! ? sestayljajo med seboj nekak si-‘ CI™’ ki jih povezuje v isti veri, s P°uobnini narodnim pravom, s še-zami’s književnostjo, s trgovino in nekakim ravnovesjem, ki je na-yna posledica vsega tega”. žei rero^e besede misleca, ki kave l) evroPsko dimenzijo njego- Majda Kaučič Baša je profesorica slovenskega jezika na Filozofski fakulteti Univerze v Trstu, sicer pa je tudi predsednica Slavističnega društva Trst-Gorica-Videm, ki je znano po prizadevanjih za rabo slovenščine v naših krajih. Pri svojem sociolingvističnem raziskovanju se je veliko ukvarjala z zaščito manjšinskih jezikov. Na pogovor smo jo povabili, da bi nam povedala kaj več o svojem delu in tudi o tem, kako gleda na zaščito našega jezika, ki jo prinaša novi zakon. ski enoti te fakultete, na Filozofski fakulteti v Ljubljani pa predavam sociolingvistiko bodočim političnim geografom. Na Pedagoški fakulteti v Mariboru sem mentorica podiplomskega študija sociolingvistike. Sem članica strokovne komisije za jezikovno politiko pri Odboru za kulturo, šolstvo in šport Državnega zbora Slovenije. Še vedno sem nosilka raziskovalnega projekta pri Slovenskem raziskovalnem inštitutu v Trstu, ki mi je omogočil strokovno rast. Kako vam uspeva vse to združevati? Težko, zato sem vam hvaležna za vprašanje. Poglobljeno raziskovalno delo, pa tudi priprava dobrih predavanj, je v nasprotju z bezljanjem od ene naloge k drugi. Za ustvarjanje je potreben mir, vsaj za take vrste raziskovalca, ki dobiva ideje bolj iz življenja kot iz knjig, pa tudi stik z življenjem. Ker skušam kljub vsemu delati po svojih merilih, namreč pošteno do snovi, ki jo obravnavam, in do ljudi, s katerimi imam opraviti, veliko delam, a sem kljub temu kar naprej z nečim v zamudi. Prav zdaj bom z zamudo začela predavanja na Filozofski fakulteti v Ljubljani, ker hočem pred začetkom spraviti pod streho občni zbor Slavističnega društva. Pedagoško delo na univerzi doživljam zato kot čast, a tudi kot past. Čast, ker se vrata univerze ne odprejo vsem doktorjem znanosti, komur se odprejo, pa je dana možnost, da s sistematičnim prenašanjem lastnih spoznanj vpliva na ljudi, ki jih uči, o-benem pa to, kar uči, dodeluje in razvija dalje. Če je pedagoških obveznosti preveč, pa lahko raziskovalca tako zaposlijo, da svojih spoznanj nima časa objavljati. Poti iz te pasti zaenkrat ne vidim, saj vlagam v delo na univerzi v Trstu veliko energije in imam pri tem veliko zadoščenja, ne pa tudi redne zaposlitve. Vse življenje ste posvetili preučevanju slovenščine, spremljate razvoju jezika pri nas, doktorirali ste iz sociolingvistike. Nam lahko poveste kaj več o svojem podiplomskem študiju? Med dodiplomskim študijem slovenskega jezika na Filozofski fakulteti v Ljubljani in še dolgo po diplomi me je silno pritegovalo splošno jezikoslovje; s sodobnimi teorijami jezika sem si želela razložiti nekatera manj jasna mesta slovenske slovnice. Na lastno roko sem prebirala priročnik Milke Ivič Pravd u lingvistki in potem po bibliografiji, ki sem jo tam našla, sistematično študirala tujo jezikoslovno teorijo. Sled tega študija je v razpravi Rodilnik zanikanja, mojem študentskem delu, objavljenem v Slavistični reviji, ki je bilo kakih deset let po objavi ocenjeno kot ena redkih ge-nerativno-transformacijskih obravnav slovenskega jezika. Da bi potešila lakoto po teoriji jezika, sem se po diplomi vpisala na podiplomski študij slovenske slovnice. Od takega ukvarjanja s slovenskim jezikom me je odvrnilo življenje v Trstu. V okoliščinah, kjer sta daleč najpomembnejši jezikovni vprašanji, ali lahko svoj jezik sploh govoriš in kaj se zgodi, ko ga ne govoriš več, sem začela gledati na svoje razmišljanje o morfemih in sememih kot na nekoristno trošenje energije. Sredi osemdesetih let sem pri gibanju za kulturo slovenskega jezika, katerega duša je bila Mira Sardoč, jaz pa njena desna roka, spoznala Darka Bratino, ki je kot sociolog in ravnatelj Slovenskega raziskovalnega inštituta razumel, da je ena od strok, ki so manjšini najbolj potrebne, sociolingvistika. Preko Slovenskega raziskovalnega inštituta mi je omogočil, da sem se ponovno vpisala na podiplomski študij slovenskega jezikoslovja na Filozofski fakulteti, tokrat z drugo, sociolingvistično temo. Na študijski poti, ki sem jo takrat začela, sem opravila magisterij in doktorat znanosti ter dosegla naziv univerzitetnega učitelja za slovenski jezik in prva v Sloveniji tudi izrecno za poučevanje sociolingvistike. Kaj pravzaprav je sociolingvistika? Na kratko povedano je to znanstvena disciplina, ki preučuje družbe- f Univerza v Ljubljani ni položaj jezika, govorno vedenje ljudi in odraz obojega v jeziku samem na sebi. Mene osebno zanima predvsem, ali so ti pojavi vzročno-posledi-čno povezani, in če so, kaj je vzrok in kaj posledica. Zato sem tako v magistrskem kot v doktorskem delu z različnih zornih kotov obravnavala zvezo med govornimi navadami ljudi in družbenim položajem jezika. V magistrski študiji o govornem vedenju tržaških Slovencev odgovarjam na vprašanje, v katerih okoliščinah govorimo slovensko in kdaj italijansko, in od česa je odvisna naša izbira jezika. V doktorskem delu obravnavam zvezo med našimi govornimi navadami in družbenim položajem našega jezika iz nasprotne smeri: predmet moje analize je pravni položaj slovenščine v predlogih zakona o zaščiti slovenske manjšine v Italiji. Ker je ohranjanje jezika pogoj za o-hranitev narodne identitete manjšine (izguba jezika pomeni izgubo ljudi) in ker se v razmerah, kakršne so naše, manjšinski jezik ohranja samo, če se uporablja tudi v javnosti, javno rabo jezika pa določajo zakoni, skušam z raziskavo odgovoriti na vprašanje, kakšna je vizija pravnega položaja slovenščine v zakonskih osnutkih do leta 1993 in kako se je ta vizija spreminjala skozi čas. Ob tem seveda razmišljam, kakšen naj bi bil položaj slovenskega jezika, da bi Slovenci zares lahko govorili slovensko tudi v javnih situacijah. Ste zadovoljni s tem, kar nam prinaša pravkar izglasovani zakon? Z vidika jezikovnega varstva je ta zakon poraz dolgoletnih prizadevanj manjšine za javno rabo slovenščine. Če bi rekla še kaj, bi bilo v tem preveč jeze. Ste predsednica Slavističnega društva Trst-Gorica- Videm, ki je velikega pomena za naše slaviste in tudi za nas, ki vaše delo spremljamo, za ves naš prostor. Omenili ste občni zbor društva: ali nameravate še kandidirati za mesto predsednice? Na občnem zboru, ki bo 22. marca, bom predsedniško funkcijo predala. V našem društvu je veliko sposobnih in zelo aktivnih ljudi; za predsednico kandidiramo Lojzko Bratuž, ki bo znala vse te energije povezovati. Sama ji bom pomagala tako, da bom še dalje usklajevala nekatere dejavnosti, za katere sem skrbela do zdaj, med drugim tekmovanje za Cankarjevo priznanje. Razen tega nameravam kolegom predlagati, da z delom sredstev, ki smo jih prihranili s prostovoljnim delom, ustanovimo štipendijski sklad, s katerim bi pospeševali dodiplomski in podiplomski študij naših šolnikov na univerzah v Sloveniji, v prvi vrsti študij bodočih učiteljev in vzgojiteljev ter profesorjev slovenskega jezika. Bodočim učiteljem in slovenistom priporočate študijsko izpopolnjevanje v Sloveniji, ob tem pa želite z gostovanji predavateljev iz Slovenije popestriti redno študijsko ponudbo na Filozofski fakulteti v Trstu. Nam lahko poveste kaj več o tem ? V letošnjem študijskem letu uvaja Filozofska fakulteta tudi petnajsturni ciklus predavanj iz zgodovine slovenskega jezika; ciklus je sestavni del (tako imenovani integrativni tečaj) mojega predmeta. Gostujoča profesorica bo prof. dr. Zinka Zorko, rektorica U-niverze v Mariboru; spada med vodilne slovenske jezikoslovce. Ker je Zinka Zorko zelo zanimiva predavateljica, predavanja na univerzi pa so javna, kaže to izjemno priložnost izkoristiti. Predavanja bodo ob četrtkih popoldne in ob petkih zjutraj v tretjem nadstropju Filozofske fakultete, Ul. Lazzaretto Vecchio 8; začela se bodo v četrtek, 29. marca (uro predavanja bomo objavili v Primorskem dnevniku). Priporočam jih ne le vsem slovenskim študentom humanističnih predmetov, ampak tudi profesorjem na slovenskih šolah. Včasih se zgodi, da dobiš po elektronski pošti od dveh prijateljev naenkrat kako pismo, ki sta ga sama prejela od drugih znancev. Tako se je tudi meni pripetilo, da mi je prijatelj in zdravnik Vilko Antonič pred nekaj dnevi poslal pisemce v italijanskem jeziku in prijatelj ter prevajalec ter naš duhoviti sodelavec Peter Szabo tudi pisemce, le da tokrat v angleškem jeziku. Gre za pismi z isto vsebino, ki si jo je vredno pobliže pogledati, ker nam odkriva resnice, na katereprera-do pozabljamo; govori pa nam tudi o tem, koliko lepega se lahko pošlje po elektronski pošti, koliko dobrega lahko prijateljem sporočimo in z njimi neposredno delimo. Zaradi stiske s prostorom bomo navedli zlasti glavne odlomke. Začnimo: "Če bi lahko vse človeštvo na svetu spravili v eno vas in bi le-ta štela sto (1(K» ljudi, in to vseh ljudstev in narodov na svetu, bi bila ta vas tako CE BI LAHKO VSE ČLOVEŠTVO SPRAVILI V ENO VAS... V RAZMISLEK! sestavljena: 57 ljudi bi bilo azijskega rodu, 21 bi bilo Evropejcev, 14 iz Severne in Južne Amerike, 8 Afričanov. Med njimi bi bilo 52 žensk in 48 moških, 30 bi bilo belcev in 70 bi jih ime- lo drugačno barvo kože. 70 bi bilo v tej vasi nekristjanov in torej le 30 kristjanov. 89 ljudi bi bilo heteroseksualne narave, 11 bi bilo homoseksualcev. 6 oseb bi imelo v tej globalni vasi 59% vsega bogastva sveta; vsi ti bi bili se-verneoameriškega rodu. 80 ljudi bi živelo v barakah in človeka nedostojnih bivališčih, 70 bi bilo nepismenih, 50 podhranjenih; eden bi umiral, bi bil torej tik pred smrtjo, eden pa bi se moral vsak čas roditi. Eden od stotih prebivalcev bi imel doma računalnik in eden (prav ste prebrali: samo e- den!) bi imel v taki vasi univerzitetno diplomo." Pismo nadalje govori o zornem kotu, s katerega gledamo na svet: "Če torej gledamo na svet s tega zornega kota, nam postane takoj jasno, da naš svet potrebuje razumevanje in sprejemanje drugačnega kot seveda tudi vzgojo. Zato pomislite tudi na ta dejstva: če ste se morda danes zjutraj zbudili zdravi, ste bolj srečni od milijona oseb, ki ne bodo dočakale prihodnjega tedna, saj bodo prej umrle. Če niste okusili vojne, samote zapora, bolečin lakote, ste na boljšem kot 500 milijonov ljudi na svetu. Če lahko greste v cerkev, ne da bi se bali groženj, zapora, mučenja ali usmrtitve, ste na veliko boljšem, kot so danes na svetu tri milijarde ljudi. Če imate na sebi obleko, če imate hrano v hladilniku, streho nad glavo in posteljo za spanje, ste bojj srečni, kot pa je 75% ljudi na svetu. Ce imate odprt bančni račun, nekaj denarja v denarnici in kakšen kovanec kje v hiši, ste med osmimi odstotki bogatih ljudi na svetu. Če so vaši starši še živi in so še poročeni, ste gotovo med redkimi na svetu, še posebno, če živite v ZDA in Kanadi. Če ste prebrali ta zapis, ste med srečneži, in to zato, ker je nekdo pomislil na vas in ker niste ena izmed dveh milijard oseb na svetu, ki ne znajo brati!" Pisemce se zaključuje z besedami iz evangelija, ki nam govorijo, da moraš bližnjega ljubiti, in še z drugimi lepimi mislimi, med njimi je tudi napotek, naj pisemce pošljemo naprej, še posebno tistim, za katere smo sami prepričani, da so naši prijatelji. Rečeno, storjeno! ———— |UP 3 ČETRTEK, 15. MARCA 2001 4 ČETRTEK, 15. MARCA 2001 KRISTJANI IN DRUŽBA S V E TO P I S E M S K A RAZMIŠLJANJA rra E B V L I T U R G I C N E M LETU C ŽLAHTEN IZBOR BOŽJE BESEDE, NEDELJO ZA NEDELJO VILJEM ŽERJAL | 3 P0STNA NEDELJA “Tako reci Izraelovim sinovom: ‘Jaz sem ’ meje poslal k vam.” (2 Mz 3, 14) “Mojzesu je dal spoznati svoja pota, Izraelovim sinovom svoja dela. ” (Ps 103, 7) “Pili so namreč iz duhovne skale, ki jih je spremljala. In ta skala je bil Kristus. ” (1 Ko r 10, 4) “A če se ne spreobrnete, boste vsi tako pokončani. ” (Lk 13, 5) Stara zaveza je v celoti senca Nove zaveze: govori namreč o Jezusu, sicer še zakrito, ker je šele v Novi zavezi iz veličastva v veličastvo (2 Kor 3, 18). V Stari zavezi si Mojzes ob srečanju z Bogom v gorečem grmu zakrije pred njim obraz (2 Mz 3, 6). Ko seje vračal s Sinaja (Horeba), je njegov obraz kar žarel od Božje bližine. Vredno je obiskati cerkev sv. Petra v vezeh/verigah v Rimu, kjer je Michelangelova umetnina, kip, ki prikazuje veličastnega Mojzesa (na sliki) z dvema rogovorma luči na čelu ter s tablama postave-zapovedi v rokah. Ko se je namreč vračal od pogovora z Bogom, si je zakrival žareči obraz, ker bi ga sicer Izraelovi sinovi ne prenesli: prežgal bi jih, kot da bi bil laser. Toda tudi danes, v Novi zavezi, se kaj lahko zgodi, da živimo, kot da bi bili v Stari zavezi, ker potujemo proti večni domovini, proti Očetovi slavi v veri, ne še v polni luči božjega veličastva, zaradi česar doživljamo še strah in negotovost. S tem moramo neprestano računati. Toda prav vera v Boga je dajala vsem vernim Stare in Nove zaveze moč za vse boje, za vodenje ljudi skozi puščavo tega sveta, ker je Bog tisti, "ki je" (2 Mz 3, 14-15). Ni pa Bog filozofov, marveč tisti, ki se izkazuje v vsej zgodovini kot edini rešitelj. Saj je Gospod naših "očetov, Bog Abrahamov, Bog Izakov in Bog Jakobov... To je moje ime na veke in to je spomin name iz roda v rod" (2 Mz 3,15). On bo delal nad Izraelci v puščavi čudeže, dela pa jih tudi zdaj, čudeže; vodi, varje, je Emanuel, t.j. Bog z nami. Sv. Pavel bo zapisal: "Različna so dela, isti pa je Bog, ki dela vse v vseh" (1 Kor 12, 6). To božjo bližino, to božje ime spoznavamo zakrito v vseh dogodkih kot odrešujoče. Vera vanj je skrita sila, ki deluje v srcu in telesu človeka, ki stavi nanjo vse: življenje in smrt, saj mu nihče in nič ne pride do živega. Čeprav "so bili vsi naši očetje pod oblakom,... so šli vsi skozi morje in ... so bili v oblaku in morju krščeni od Mojzesa. Vsi so jedli isto duhovno jed in vsi so pili isto duhovno pijačo. Pili so namreč iz duhovne skale, ki jih je spremeljala. In ta skala je bil Kristus" (1 Kor 10,1-4). Oblak in voda/morje/sta vedno prisotna tudi v Novi zavezi, tudi Mojzesov krst, še posebej pa njegove zapovedi in prepovedi. Obenem ostaja vsa teža krivde in greha, toda vse nas danes usmerja v Kristusa, v njegov krst trpljenja in prekletstva, a predvsem vstajenja. Tako lažje razumemo skoraj žaljiv, vsekakor pa trd Jezusov odgovor na poročilo o smrti mladih fantov, judovskih partizanov, ki jih je dal Pilat cinično poklati v templju, ko so darovali živemu Bogu svojo ljubezen do podjarmljenih rojakov: "A če se ne spreobrnete, vse čaka enak konec. Ali pa onih osemnajst, na katere se je podrl stolp v Siloi in jih ubil... A če se ne spreobrnete, boste vsi prav tako pokončani" (Lk 13, 3-5). Če torej upoštevamo Jezusovo smrt na tako krut način s strani Rimljanov in rojakov, njegov krst za nas, njega kot nedolžnega, tedaj občudujemo njegovo ljubezen do nas grešnikov in strah, da bi spregledali zlo, vse hudo v svojem srcu. Da bi namreč ne le ugotavljali smrti zaradi lakote, nasilja nad nedolžnimi, marveč da bi se spreobrnili k Bogu in priznali, da je hudo to, kar sili v lakoto, nasilje, posiljevanje, umor in smrt. Postni čas nas mora zato spreminjati v ljudi, ki se zavedamo svoje grešnosti in hočemo spremeniti hudo v dobro, tudi za visoko ceno trpljenja. Kajti prav greh je tisti, ki skrivnostno razžira življenje v ljubezni. Ta greh je pa v nas in nam zaradi tega grozi poguba. Tedaj prisluhnemo Jezusovemu klicu po sreobrnjenju k njemu. Zato naj ne bi vladale več lakomnost, oblastiželjnost in ošabnost, marveč duh uboštva, krotkost in ponižnost. Naj ne vlada jeza nad grešnikom, marveč zmaga nad hudim v našem srcu. To pa prinaša življenje, medtem ko je krčevito oklepanje greha smrt. Potrebujemo potrpežljivosti po zgledu Očeta-vinogradnika, ki ne da takoj posekati nerodovitne smokve (Lk 13, 6-9). V letošnjem postnem času naj vsaj malo bolj poglobimo se v Božje življenje, da lahko doživimo Boga v oblaku in morju gorja kot tistega, "kije" (2 Mz3,14-15), kot tistega, ki nas ljubi in rešuje. Ker je Bog tisti, "ki je", postal viden v Sinu Jezusu Kristusu, tako da lahko ves postni čas posebno zaupno upremo svoj pogled v moža bolečin in znanca bolezni (Iz 53, 3). Ob njem, ki ni imel podobe ne lepote (Iz 53, 2), najdemo tudi njegovo mater, sočutno gotovo tudi mogočnega priprošnjika sv. Jožefa. "Molim te ponižno, skriti Bog nebes, ki v podobi kruha tajno bivaš res"; poklekujemo pred tabernakljem s sv. Tomažem Akvin-skim, v katerem je mož bolečin na razpolago kot kruh in vino na mizi, da se z njim krepčamo. 233 NOVIH BLAŽENIH NA VELIKI SLOVESNOSTI V VATIKANU "TERORIZEMiJE SOVRAŽNIK ČLOVEŠTVA!" Trg sv. Petra v Vatikanu tik pred nedeljsko svečanostjo JURIJ PALJK Papež Janez Pavel II. je v nedeljo, 11. t.m., med bogoslužjem na Trgu sv. Petra pred velikansko množico vernikov, med katerimi je bilo več kot petindvajset tisoč Spancev, razglasil 233 novih blaženih, ki so vsi bili po rodu Spanci in so umrli mu-čeniške smrti v španski državljanski vojni v letih 1936-39. Papež je izkoristil to priložnost tudi za ponoven poziv proti terorizmu v Španiji, saj se je "z ljubeznijo, a odločno" spomnil vseh baskovskih teroristov in njihova krvava in nasilna dejanja odločno obsodil. Vse Špance je pozval, naj zaupajo svojo skrb za preprečevanje terorizma tudi novim blaženim, h katerim naj se obračajo z molitvijo, kajti: "Že več desetletij ste podvrženi nizom grozotnega nasilja in strašnih umorov, ki so imeli za posledico veliko števi- lo žrtev in so povzročili veliko gorja in trpljenja." Sveti oče se vse življenje zavzema za odpravo nasilja na svetu in je zato v nedeljo vzkliknil: "Terorizem se rodi iz sovraštva in je zato že v sami korenini nepravičen in rojeva še večje nepravičnosti; terorizem strašno žali Boga in dostojanstvo vsakega posameznika! Z nasiljem vsak človek vedno izgublja! Noben namen ali ideološki načrt ga ne moreta opravičiti in ne upravičiti, kajti samo mir gradi sožitje med narodi, samo mir gradi narode. Terorizem je sovražnik vsega človeštva!" Ko se je sveti oče spomnil novih blaženih, je pomembno dejal: "Novi blaženi, mučenci, ki se jih danes spominjamo, niso bili vpleteni v nobene politične ali ideološke boje, ampak so bili umorjeni samo zato, ker so bili živi in dejavni člani Cerkve." Prav zato seje papež med svojim nagovorom zavzel, da se prav tem mučencem v spomin in čast "na španskih tleh prepreči in onemogoči vsaka oblika nasilja, sovraštva in maščevalnosti, in to še posebno med mladimi, da le-ti lahko na sebi okusijo blagoslov miru in svobode." Samo mir in življenje v svobodnem duhu sožitja namreč po mnenju svetega očeta rojevata take razmere za zdravo družbo, v kateri se mora in se more vsak človek uveljaviti. "Mir za vedno in mir z vsemi in za vse!" je vzkliknil stari sv. oče, ki je od vedno gledal z veliko naklonjenostjo na kristjane, ki so stali in stojijo za svojim krščanskim življenjem, ki so svojo vero večkrat plačali z mučeni-škim življenjem, tudi s smrtjo, kot so to storili novi blaženi. Veliko je ljudi in tudi kristjanov, ki z začudenjem gledajo na svetega očeta in na njegove številne razglasitve blaženih in svetnikov. Nekateri celo govorijo o pravi "inflaciji blaženih in svetnikov", češ da jih je že preveč. Pa vendar bi vsi ti kristjani in drugi ljudje morali razumeti, da ! si sveti oče želi današnjim kristjanom in vsemu svetu poka- ■ zati, da Cerkev sestavljajo res kristjani, ki ne živijo-živimo vedno zgledno krščanstva, a tudi in predvsem taki ljudje, ki so danes lahko za zgled nam in tudi drugim, ki se ne prepoznavajo v krščanski veri. V tej luči moramo gledati na svetega očeta, ki je sam imenoval več kot polovico vseh do sedaj v Cerkvi razglašenih blaženih in svetnikov. Janez Pavel II. je namreč trdno prepričan, da še danes in v razdrobljenem svetu, ki ne prisega na vrednote, ampak jih postavlja pod vprašaj, še kako velja pravilo: "Exempla trahunt! -Zgledi vlečejo!" Prav zato je tudi imenoval nove blažene iz ene največjih morij minulega stolet-' ja, saj vemo, da so "republikan-[ ci" v španski državljanski vojni pobili dvanajst škofov, kar štiri tisoč duhovnikov in več kot dva tisoč redovnikov v samo šestih mesecih, od julija do decembra 1936, ko je bila državljanska vojna v Španiji na višku svoje blaznosti. Zgodovina nas uči, da nobena grozota ne pride sama. Tako je bilo tudi v Španiji, saj je "republikanska" morija imela za posledico totalitarni režim zloglasnega Franca, režim, ki se je potem znesel nad "republikanci" in seveda nad nedolžnimi ljudmi in imel za posledico spet veliko nedolžnih žrtev. Sveti oče je do danes imenoval že 473 blaženih iz španskega sveta, in to na desetih bogoslužnih prireditvah. V dvain-dvajestih letih, odkar je na čelu Cerkve, je imenoval 1229 blaženih in 446 svetnikov. To število je skorajda enako številu blaženih in svetnikov, ki so jih imenovali Petrovi nasledniki v zadnjih štirih stoletjih, se pravi od same ustanovitve Kongregacije za imenovanje svetnikov. Če torej številna imenovanja novih blaženih in svetnikov po eni strani pričajo o velikem občudovanju mučencev in svetih žena in mož, ki ga ima papež Janez Pavel II. do ljudi, ki so zgledno živeli evangelij, pa ta podatek tudi priča, kako krvavo in strašno je bilo minulo stoletje, gotovo eno najbolj nečistih in najbolj označenih s pokoli in grozotami v vsej zgodovini človeštva. Tudi v tej luči lahko torej razumemo papeževo vsakdanje naprezanje, da bi današnjega človeka prepričal, kako zgrešeni, zmotni in človekovega dostojanstva ter poslanstva nevredni so vsi totalitarizmi, vsi ideološko in nacionalistično o-barvani režimi, ki so v minulem stoletju zakrivili milijone in milijone človeških žrtev, med njimi tudi smrti ljudi, ki so umrli samo zato, ker so vero v Kristusa živeli z vsakdanjim zglednim življenjem. Med njimi so bili med tisočimi drugih gotovo tudi novi blaženi iz španske državljanske vojne. NOVA KNJIGA POBLIZE ZANIMA TUDI SLOVENCE "POMAGAL SEM PREGANJANEMU JEZUSU" Tako je naslov knjigi, ki jo je na pobudo nekdanjega goriške-ga nadškofa msgr. Bommarca napisal minoritski pater Apoilo-nio Tottoli in je izšla letos v Padovi. V podnaslovu pa je jasno nakazana njena vsebina: "življenje, trpljenje in smrt patra Placi-da Corteseja, mučenca nacizma". Nicolo' Cortese se je rodil leta 1907 na Cresu, kjer je tudi obiskoval tri razrede Ciril-metodove hrvaške osnovne šole. Tega jezika ni pozabil, kar mu je še kako prišlo prav med drugo svetovno vojno, ko je bilo pri Padovi koncentracijsko taborišče za povečini slovenske internirance. Po kapitulaciji Italije se je k temu minoritskemu patru zatekalo mnogo ljudi najrazličnejših narodnosti. Njegove pomoči so bili deležni Judje, pobegli zavezniški ujetniki in tudi člani obveščevalne službe, ki jih je v Trstu vodil Jože Goleč in so pripadali znani mreži, na čelu katere je bil polkovnik in diplomat Vladimir Vauhnik. V začetku oktobra leta 1944 sta se v padovanskem samostanu, kjer je živel in deloval p. Cortese, zglasila dva moška, ki ju je pater očitno poznal, in ga zvabila na bližnji trg, kjer je stal avtomobil. Vsi trije so stopili v avto, ki je odpeljal neznano kam. Pri pričevanjih, ki so jih zbrali povečini po vojni, se je pater Cortese znašel v krempljih nacistične policije v Trstu, in sicer v prostorih na Oberdankovem trgu. Tu so ga zasliševali in tudi strašno mučili, kot je med drugimi znal povedati slovenski slikar Zoran Mušič, ki je bil prav tako zaprt ter zatem odpeljan v koncentracijsko taborišče v Nemčiji. Vse kaže, da je pater umrl med zasliševanjem in mučenjem ter da so njegovo truplo sežgali v tržaški Rižarni. To mračno obdobje je natančno raziskal tudi naš kolega, časnikar in politik Ivo Jevnikar, ki se mu nadškof Bommarco, prav tako rojak s Cresa in bivši visok predstojnik minoritskega reda, toplo zahvaljuje za podatke, ki jih je dal na razpolago avtorju knjige Tottoliju. Kot vemo, je v tržaški Rižarni končal tudi Ivan Goleč, medtem ko je njegov sodelavec, duhovnik Peter Šorli bil odpeljan v taborišče Dachau, od koder se je vrnil živ, tako da je lahko do smrti deloval kot dušni pastir pri Sv. Ivanu v Trstu. Ivo Jevnikar bi zlasti demokratičnemu odporniškemu gibanju in sploh zgodovini celotnega slovenskega odporništva v naših krajih naredil veliko u-slugo, če hi svoja dognanja napisal in tudi objavil. Kot sta za marsikoga pravo odkritje naravnost junaški lik in delo patra Corteseja v korist ljudi, ki so tvegali življenje za zmago zave- znikov in torej za svobodo ter demokracijo, bi prav takšno odkritje predstavljalo delo vseh tistih naših rojakov, ki so prav tako pomembni za poraz nacizma in fašizma, česar jim uradno slovensko zgodovinopisje j še danes ne priznava. Ho soccorso Gesu perseguitato GOVOR MSGR. DR. JURIJA BIZJAKA ZAČNI ZNOVA! Objavljamo "okostje" predavanja, ki ga je imel 1. marca letos koprski pomožni škof msgr. dr. Jurij Bizjak v komorni dvorani Kulturnega centra L. Bratuž v Gorici na povabilo Skupnosti družin Sončnica. Gre za gosto besedilo, prepojeno z velikim znanjem, modrostjo, ljubeznijo do Svetega pisma in do zdravega življenja. Zato ga objavljamo, ker menimo, da je kot tako dragocen dokument, vreden, da si ga vsakdo kdaj pa kdaj prebere. “Znova in znova si sklenil zavezo z ljudmi" (Četrta evharistična). Pred kratkim smo prestopili prag novega leta in novega desetletja, prag novega stoletja in novega tisočletja. Vemo, da čas zvezno teče, merimo pa ga z enotami, ki imajo vsaka svoj začetek in svoj konec. Četrti dan je rekel Bog: "Naj bodo luči na nebesnem oboku za ločevanje med dnevom in nočjo in naj bodo za znamenja in za čase, za dneve in leta" (1 Mz 1, 14). Dneve in leta merimo po soncu, tedne in mesece pa po luni. Vsaka prelomnica nas spominja, naj začenjamo tudi v življenju vedno znova: vsak dan in vsak teden, vsak mesec, vsako I leto. Naš pregovor pravi: "Človek se utrudi, navada ga podse vzame." Zaporedni porazi lahko človeku vzamejo pogum in ga zatolčejo. Zato je pravilo "začni znova" zlato pravilo, ki j razkriva skrivnost uspeha in prinaša bogate sadove. Vztrajen ni samo tisti, ki nikoli ne opeša, temveč tudi tisti, ki začenja vedno znova. Znan je latinski pregovor: Gutta cavat lapidem, non vi sed saepe cadendo -kaplja dolbe kamen, ne z močjo, temveč s padanjem na gosto! Pesnik Zupančič je to pravilo izpeljal iz pregovora v pesmi- VERNIKI V SLUŽBI Ravnatelj liturgičnega urada pri goriški nadškofiji nam je posredoval vest, da je nadškof msgr. Dino De Antoni podelil y nedeljo, 11. marca, službo 'zrednega delivca svete evha-nstije šestdesetim vernikom, aikom in redovnikom, v naši nadškofiji. Med njimi so tudi udvik Devetak, Nicolo' Mar-*,nes in Martin Marušič iz dekanije Štandrež, sestri Dominika Ferjančič in Darina Slavec iz Kongregacije šolskih sester ter s. Justa Dolhar iz družbe Marijinih sester. Služabnikom in služabnicam evharističnega Kralja želimo obilo Božjega blagoslova ln polnost Marijinega varstva. KONGRES O CIGANIH V Cistercijanskem samostanu v Stični bo od 16. do 18. marca 26. Mednarodni katoliški kongres za cigane, ki bo letos prvič v Sloveniji. Udeleženci, predvsem sodelavci v ciganski pastorali, prihajajo iz raznih evropskih držav. Med uglednimi gosti srečanja bodo tudi nadškof Stephen Fumio Hamao, predsednik papeškega sveta za pastoracijo prese-Ijencev in turistov, predstavniki vladnega urada za narodnosti, predstavniki Zveze Romov Slovenije in posamezni Romi, ki živijo nedaleč od Stične. Sobotno somaševanje bo vodil ljubljanski nadškof msgr. dr. Franc Rode. c/ Taka je: "Osel gre le enkrat na led! - Baš to je oslovstvo! i Modrec ve: danes sem pal, jutri bom plesal po njem! “ Lepo ga je izrazil tudi v pesmici To je tako - o materi in sinu: "Pojdi, moj sinko, na pot, na življenja \ pot, čuvaj, moj sinko, se zmot, življenja zmot. Glej, in sedaj sem nazaj, ali, majka, znaj: sinko tvoj često je pal, ali vselej je vstal!" Rabini zelo priporočajo začenjanje in ponavljanje: “Kdor se uči in ne ponavlja, je podoben človeku, ki seje in ne žanje". “Kdor je odlomek prebral stokrat, ni enak tistemu, ki ga je prebral sto enkrat." "Bodi rep levov in ne hodi glava lisjakov: Bodi zadnji med močnejšimi in ne bodi prvi med slabšimi!" "Postavi visoko svoje cilje!" Gospod nas je ustvaril po svoji podobi in zahteva, da to podobo izpopolnjujemo: "Bodite torej sveti, kajti jaz, Gospod, vaš Bog sem svet" <3 Mz 19,2). “Bodite popolni, kakor je popoln vaš Oče nebeški" (Mt 5, 48). Iz-popolnjeva ti se pomeni začenja- ti znova, vračati se na pravo pot in začenjati znova. Najtežje je vprašanje, kako pristopiti in se lotiti. Na obeh ravneh: na osebni in na družbeni ravni. Na osebni ravni: Z vero! Vera je ključ do omike, pa je tudi in najprej ključ od ječe. Vera kakor gorčično zrno pomeni kakor luknja v čolnu: zadostuje čisto majhna! Z vero človek vedno znova odpira vrata svoje ječe in se poganja v prostost. Vera prebija oklepe človeške omejenosti in trga verige človeške ujetosti. Saj človek nikoli ne ve, kaj mu je Bog namenil za jutri: "Vse svoje skrbi prelagajte nanj, kajti ; on skrbi za vas" (1 Pt 5, 7). Na družbeni ravni: Elijevo načelo in njegov pristop! "Glejte, pošljem vam Elija, preroka, i preden pride dan Gospodov, veliki in strašni. Obrnil ho srce očetov k sinovom in srce sinov k očetom, da ne pridem in ne udarim dežele s prekletstvom" (Mal 3, 23-24). To je zadnja vr-i s tiča zadnjega preroka med preroki pisci: Srce očetov k sinovom in srce sinov k očetom! Začeti je treba pri družini in v družini: "Tako vsako dobro drevo rodi dobre sadove, slabo drevo pa rodi slabe sadove" (Mt 7,17). Narodi bodo v prihodnjih časih spet zahrepeneli po duhu, po darovih Svetega Duha: po modrosti in razumnosti, po svetu in moči, po spoznanju in strahu Gospodovem! "Prišla bodo številna ljudstva in rekla: Pridite, pojdimo na goro Gospodovo, v hišo Boga Jakobovega. Poučil nas bo o svojih potih in hodili bomo po njegovih stezah. Kajti s Siona bo prišla postava in beseda Gospodova iz jeruzalema. - Razsojal ho med narodi, dokazoval številnim ljudstvom. In prekovali bodo svoje meče v lemeže in svoje sulice v srpe. In ne bo več vzdignil meča narod zoper narod, ne bodo se več vadili v vojskovanju" (Iz 2, 3-4). V NOVI ŠTEVILKI REVIJE COMMUNIO KNJIGA VSEH KNJIG Tudi v novi številki mednarodne katoliške revije Commu-nio, ki jo izdaja Svet te publikacije pri Slovenski škofovski konferenci, je objavljenih veliko člankov ali drugačnih prispevkov, ki so aktualni predvsem za vernike, a tudi za t.i. laike. Osrednja tema vseh zapisov je razmišljanje o Svetem pismu (Stare in Nove zaveze), ki ga spričo pomembnosti in razširjenosti po vsem svetu imenujejo tudi knjigo vseh knjig. isci so znani cerkveni dostojanstveniki in druge ugledne osebnosti iz katoliškega sveta: kardinal John Henry Nevvman, Marija Zupančič, Hans Urs von althasar, kardinal VValter Ka-sper, Andre Louf, Stefan van Calster, Origen, Elizabeta Bro-lh in Zmaga Kumer. Navedli bomo najvažnejše misli, poudarke ali priporočila Posameznih avtorjev zapisov o vetem pismu, ki so del vernosti tudi katoličanov v Sloveniji ln pri nas v zamejstvu. Kardi-na John Henry Nevvman je, “°nimo, zapisal, "da sta odličnost m zaželenost Božjih darov ® aj, kar nam sveto pismo ved-ok /n°Va Stavi Precl oči- Verniki bpL^° 'n Poznaj° milosti evan-'Ja, molijo, mislijo na Boga. Zanje ne bo potreben noben dokaz, da je vera nekaj prijetnega; da, prijetnejša od česar koli, vredna, da seje držimo bolj kot vsega drugega - in neprijetna I samo za tiste, ki niso verni". Marija Zupan pa zatrjuje,"da je prav ! vsaka stran katekizma kakor obložena miza božje besede. Božja beseda v katekizmu pomeni v navdihnjenih knjigah stare in nove zaveze zapisano Božjo besedo. V Svetem pismu nam je Bog enkrat za vselej razodel vse; v njem so izpolnjene in uresničene vse Božje besede, celotno razodetje. Tako moramo brati katekizem". Izreden poslušalec in razlagalec božje besede in vsestranski poznavalec človeške duhovne kulture Hans Urh von Baltha-zar piše, "da je Sveto pismo edinstvena knjiga na svetu. Se vedno velja Hieronimov stavek: Kdor ne pozna Svetega pi-5 sma, ne pozna Kristusa. To je knjiga, ki jo človeštvo najbolj bere, najbolj občuduje, najbolj ! zaničuje, a jo kljub prepovedim povsod išče in skrivaj vtihotaplja. Vsak njenih stavkov in črk . je bil stokrat osumljen, kritizi-! ran, relativiran. Čeprav Sveto pismo dejansko sploh ni knjiga, marveč sveženj iz dvain- sedemdesetih povsem različnih spisov - pripovedi o pradavnini, zakonikov, zgodovinopisja, ljubezenskih pesmi, tožb proti Bogu, zbirk življenjskih modrosti, grozilnih pridig, pisem, vizij - je Sveto pismo vedno znova strnjeno tukaj kakor bronasti steber, kakor trdnjava, ] stokrat rušena in vendar neza-vzetna. Rodovi se vedno znova naveličajo večno enakih besed, toda njihovi otroci spet željno in radovedno segajo po njem, ustanavljajo biblične krožke in spet začenjajo meditirati ob njem". Kardinal VValter Kasper pa I je v prispevku z naslovom /e-zus Kristus - dokončna Božja Beseda, ko je analiziral resnice in načela v Svetem pismu, tudi za-, pisal, "da je Bog po svojem bi-i stvu vseobsegajoča in prese-[ gajoča realnost. Zato more biti Bog po svojem bistvu samo e-den. Kdor priznava več bogov, ta ni razumel, kaj v resnici beseda Bog pove in kaj pomeni. Misel se da izraziti v obrazcu: | Ce Bog ni eden, ni nobeden". Znani francoski duhovni pi-; satelj Andre Louf pa je v svo-| jem prispevku, ki ga je prevedel Janez Zupet, zapisal tudi naslednje: "Melji svoje telo s posti, dobrimi deli in bedenjem, melji svojo dušo s pazljivim branjem Svetega pisma, Božje postave". Stefan van Calster, profesor katehetike in homile-tike na več katoliških teoloških fakultetah na Nizozemskem, v članku z naslovom Beseda in homilija, zatrjuje, "da je Gospod navzoč tudi v svoji besedi, tako da on sam govori, kadar se v Cerkvi bere Sveto pismo. Duhovniki morajo božjo besedo obračati na dejanske življenjske okoliščine, ne pa je razlagati le abstraktno". Podobnih tem s poudarjanjem evangelija in Boga se je v svojem zapisu lotil tudi Origen, eden najpomembnejših učiteljev zgodnje grške Cerkve. Sestra Elizabeta Brolih iz karmeličanskega I samostana v Sori na Gorenjskem pa je zapisala, "da je od Boga navdihnjeno Sveto pismo koristno za pouk, za prepričevanje, za poboljševanje in za vzgojo v pravičnosti". Zadnjo i številko slovenske izdaje mednarodne katoliške revije Com-munio zaključuje prispevek Zmage Kumer z naslovom Božja beseda -lučživljenja. V njem tudi opozarja, "da je Sveto pi-! smo resda veljavno za vse ča-! se, ker je Božja, ne človeška beseda. Toda komur je Sveto pismo samo knjiga vseh knjig, ki naj v lepi vezavi stoji na knjižni polici, temu vsebina ne bo pomenila dosti ali nič". SVETNIK TEDNA 12. MARCA SILVESTERCUK | DOROTEJA, MUČENKA V življenju svetnikov in svetnic božjih, dveh zajetnih knjigah, ki sta izšli že v prejšnjem stoletju pri Družbi sv. Mohorja, je današnja svetnica Doroteja ali Rotija, kakor ji pravi naše ljudstvo, tudi upodobljena, in sicer kot mlado dekle, ki drži v desni roki palmov list, simbol mučeništva, v levi pa meč, s katerim je bila umorjena. Ob njej stopa majhen deček, ki nosi v rokah košarico s cvetjem. Ta upodobitev se naslanja na legendo o njenem mučeništvu. Ko je sodnik izrekel smrtno obsodbo, je Doroteja glasno zaklicala: “Srčna hvala, ljubitelj duš, ki me vabiš, da kot nevesta pohitim k tebi!" Mladi odvetnik Teofil se je ponorčeval iz nje: "Dobro se imej, Kristusova nevesta, pa mi pošlji z rajskega vrta svojega ženina jabolk in rož!" Doroteja mu je obljubila in obljuba je bila čudežno izpolnjena. Zaradi tega legendarnega dogodka sveto Dorotejo častijo kot zavetnico nevest in cvetličarjev. Bistveno o svetnici pove rimski martirologij na dan 6. februarja (do pokoncilske preureditve koledarja je bil njen god ta dan): “V kapadokijski Cezareji se praznuje rojstni dan (za nebesa) svete Doroteje, device in mučenke. Sapricij, cesarski namestnik te province, jo je kaznoval z mučenjem, potem so jo s pestmi bili v obraz, nazadnje pa obsodili na smrt z obglavljenjem. Ob njenem pričevanju se je k veri v Kristusa spreobrnil sodni pristav Teofil; tudi tega so takoj nato trdosrčno trpinčili na mučilnem konjiču, končno pa umorili z mečem." To poročilo dopolnjujejo stara izročila, ki hvalijo na svetnici njeno zgledno deviško čistost, ljubezen do Boga in do ubogih pa tudi njeno modrost. Nobenega dvoma ni, da je Doroteja samostojna svetniška osebnost, izpričana po zelo starem življenjepisu, pozneje legendarno spremenjenem v spodbudno pripoved. Mučeniško smrt je pretrpela za časa cesarja Dioklecijana, najbrž leta 304. Ime Doroteja je na Slovenskem bolj redko, znano pa je bilo že v srednjem veku. Druge znane oblike so: Dora, Dorica, Doris, Rotija pa tudi Tea, Teja. Do prenove svetniškega koledarja po drugem vatikanskem koncilu je bil 12. marca god sv. Gregorja Velikega, papeža in cerkvenega učitelja, ki je umrl leta 604. Ko je veljal še stari "julijanski" koledar (ime je dobil po juliju Cezarju), je bil njegov god ravno na prvi dan pomladi, po novem "gregorijanskem" koledarju (uvedel ga je papež Gregor XIII. leta 1582) je bil sv. Gregor pomaknjen za deset dni nazaj. V ljudskem mišljenju velja ta znameniti svetnik za začetnika pomladi. V tem času že pihljajo tople sapice, sonce si je opomoglo, ptički veselo žvrgolijo, ker čutijo pomlad v zraku. Odtod po vsem Slovenskem govorica, da se na današnji dan ptički ženijo. To je lepo izpovedal Oton Župančič v svoji pesnitvi Duma. Na Gregorjevo se odpre pomladansko delo. Ponekod je bil običaj, da so na ta dan "luč zanesli v vodo": v vodo so spuščali papirnate ladjice, v katere so postavili več prižganih svečk. Ta običaj se je najdlje ohranil v Kropi in Kamni Gorici. Od svetega Gregorja pa do svetega Mihaela (29. septembra) čevljarji, krojači in šivilje ne šivajo več pri luči, temveč samo pri dnevni svetlobi. DAN DAROVANJA IN PRESADITVE ORGANOV PLEMENITO IN VISOKO MORALNO DEJANJE Prostovoljno združenje darovalcev organov (Associazio-ne Donatori Organi-ADO) naše dežele in njen krajevni predsednik inž. Karlo Mučič sta nam poslala dopis, v katerem nas o-pozarjata, da bo v nedeljo, 25. t.m., Svetovni dan darovanja in presaditve človeških organov. Ker gre pri Združenju za človekoljubna dejanja, je prav, da povemo kaj več o delovanju Združenja in o tem, kako je lani avgusta Janez Pavel II. spregovoril na svetovnem kongresu zdravnikov, ki opravljajo presaditve organov, ko je pred štiri tisoč zdravniki in vso svetovno javnostjo povedal, da so presaditve organov izjemna, plemenita dejanja, saj lahko nekomu podaljšajo, včasih celo rešijo življenje. Zato je potrebno vsa taka združenja podpirati in pospeševati tudi razvoj medicine v tem smislu. V nedeljo, 25. t.m., bodo predstavnikih Združenja darovalcev organov postavili stojnice po večjih mestih in osveščali ljudi. Danes je medicina tako napredovala na tem področju, da se lahko s presaditvami marsikateremu bolniku reši življenje. Danes je že skorajda rutin- ska operacija presaditev jeter, ledvic, srca, pljuč, kostnega mozga, trebušne slinavke, očesne roženice, raznih tkiv, delov črevesja in celo posameznih okon-čnin. Italija je žal še vedno skoraj na dnu presaditev organov, in to po eni strani zaradi zaple-! tene zakonodaje, po drugi strani zaradi slabega delovanja zdravstvene službe, saj, recimo, v Italiji čaka vsako leto na presaditev ledvic po 40 tisoč bolnikov, opravijo pa samo dva tisoč ; presaditev. Samo tisti ljudje, ki so od blizu spoznali trpljenje ljudi, ki morajo vsak dan hoditi na dializo, da lahko živijo, vedo, kako pomembne so presaditve ledvic. Po drugih virih pa zvemo, da je danes v Italiji na voljo samo 13,7 človeških organov na milijon prebivalcev za presaditev, v naši deželi pa 23. Evropsko povprečje je 17 organov na milijon prebivalcev. Tudi zato se je Cerkev aktivno vključila v osveščanje ljudi na tem področju in bo 25. t.m. molila za bolnike, ki čakajo na presaditev, kot tudi za člane Združenja. K takim plemenitim dejanjem je potrebno ljudi stalno in povsod spodbujati. 5 ČETRTEK, 15. MARCA 2001 ČETRTEK, 15. MARCA 2001 ABONMAJSKA SEZONA SSG / GOSTOVANJE SNG DRAMA IDIOT V POSTAVITVI MILETA KORUNA P R E D STAV ITEV NOVE FE S M AR IC E GORICA, GLEJ IVA KORSIC Slovensko stalno gledališče že vrsto let nudi v abonmajski sezoni poleg svojih uprizoritev tudi gostovanja gledaliških hiš iz Slovenije. S temi ponudbami SSG odstira zamejskim gledalcem zastor na ustvarjalno delo slovenskih dramskih hramov, ki imajo pač vsak svojo publiko s svojimi zahtevami, željami in pričakovanji. Tako tudi spremljevalci gledališkega življenja tostran meje lahko okusijo in spoznajo težnje velikih matičnih gledališč. V ta okvir sodi gostovanje Slovenskega narodnega gledališča Drama, ki je potekalo od petka, 9., do ponedeljka, 12. t.m., v Kulturnem domu v Trstu, ko se je v tržaško dvorano - poleg italijanske - preselila tudi goriška publika, ker goriški dvorani spet nista bili kos široko zasnovanemu, sicer skoro golemu scenskemu prizorišču. Ob tem smo Goričani spet nekoliko grenko začutili podeželski pečat našega mesta. Drama je gostovala s slovitimi trinajstimi skicami iz romana F. M. Dostojevskega Idiot, kot ga je z gledališkim srcem prebral in za oder - po prevodu Janka Modra - "izseke" prečistil znani režiser Mile Korun s sodelavci, dramaturginjo Darjo Dominkuš, scenografko in kostumografko Janjo Korun, lektorico Majdo Križaj in drugimi, ki so sooblikovali zahtevno štiriur-no predstavo. Resnici na ljubo moramo povedati, da le-ta ni bila naporna samo za igralce, ki so bili prisotni v ospredju odra kot akterji posameznih prizorov ali skic, v ozadju pa so sedeli še sami kot gledalci, pač pa tudi za občinstvo, ki se ne srečuje ravno vsak dan s tako obsežnimi predstavami. Moč uprizoritve je v besedi - to je drama dialogov, brez glasbe in brez svetlobnih iger -, kateri mora občinstvo slediti s pozorno zbranostjo, drugače se pač vezna psihološka nit pretrže. Premiera odrsko obdelanega pripovednega mozaika je bila 25. septembra leta 1999 v Ljubljani. Kritiki so posvetili veliko pozornost tej vrhunski postavitvi, ki je doživela veliko odmeva tudi pri publiki, predvsem pa odlične ocene na Borštnikovem srečanju 2000. Tu je delo poželo mnogo nagrad in priznanj, med katerimi se blesti Velika nagrada Borštnikovega srečanja za predstavo v celoti. Tako markantno in igralsko številčno uprizoritev si gotovo lahko privošči le osrednje slovensko gledališče, ki razpolaga z mnogimi odličnimi igralci. Z njimi je Korunov pogumni podvig odrsko brezhibno zaživel, od največje do najmanjše vloge. Vse je bilo izredno dodelano, tako da se predstava odraža v vsej svoji uglajeni zbornosti, ko prikazuje večplastnost duševnega življenja in skrivnost človeške usode. Igralci se v prvem prizoru pojavijo kot liki, stoječi v dolgi vrsti na vlaku; iz teh brezobličnih ljudi, katerih družbeni položaj lahko sicer že razberemo iz natančno zamišljenih in do pičice pretehtanih kostumov, se polagoma spreminjajo v celovite osebnosti, vsaka s svojim življenjem, hotenjem in mišljenjem. V naslednjih odrskih slikah se te podobe še jasneje izrišejo v gledalče- vi zavesti, ki odkriva njihove vrline in napake ter jim zre naravnost v dušo; le-ta je pri nekaterih hudo izprijena. Ti "junaki" so pač zrcalo tedanje ruske meščanske družbe, ki zna biti prijazna, dobra, pa tudi plitva, prazna, pripravljena za denar kupovati oz. prodajati ljudi in čustva, pijančevati, se strastno zaljubljati in zakriviti nepopravljiva dejanja. V to družbo "pade" knez Miškin, ki je zaradi svojih epileptičnih napadov označen kot idiot, v resnici pa je "pozitivno lep človek", zaradi bolezni krhek, z otroško dušo, ki bi vsakomur odpustil in nikogar obsojal. Odličnemu Branku Sturbeju-Miškinu stoji nasproti Jernej Šugman kot bogataš Ro-gožin, cinik, pijanec, pa tudi nori zaljubljenec, ki je prepričan, da mu je zaradi denarja vse dovoljeno. Aleš Valič je imenitno karakteriziral njegovega "ponižnega slugo" Lebedeva, ki ga pač sile razmer pehajo v različna obnašanja. Z izpiljeno igro je prevzela Nataša Barbara Gračner kotzapeljiva Nastasja Fi-lipovna, ki s svojo lepoto vzburja vročo pohotnost moških likov, a je tudi sama večkrat ranljiva in si želi iskrene ljubezni. Zgoraj omenjene so le nekatere izmed suvereno izpeljanih igralskih stvaritev, ki so v režiji Mileta Koruna po ocenah žirije Borštnikovega srečanja "mnogoplastnost in razpršenost posamičnih usod zgostile v enkraten | trenutek pesniške lepote in odrske čarobnosti". MOHORJEVA ZALOŽBA CELOVEC, LJl BL DUNAJ 2000/2001 JANA, KOROŠKI SLOVENCI 1900-2000 RAFKO DOLHAR Nedavno sem dobil v roke zanimivo knjigo, ki jo je založila Mohorjeva družba v Celovcu. Naslov: Koroški Slovenci 7900-2000. Podnaslov: Bilanca 20. stoletja. Izdajatelj knjige je profesor Andreas Moritsch, ki je zborniku napisal tudi uvod in prvi sestavek: Nacionalne ideologije na Koroškem. To je zadnje delo poznanega in prizadevnega koroškega zgodovinarja Mori-tscha. Kot sem pa zvedel po nekaj dneh, je to tudi njegovo poslednje de- lo. Smrt ga je namreč iztrgala iz snovanja in načrtov, 3. marca letos pa so ga pokopali v Crešnjah v njegovi rojstni Ziljski dolini. Tam se je rodil leta 1936. Ko je dokončal učiteljišče v Celovcu, je nekaj let poučeval na koroških dvojezičnih šolah, obenem pa na dunajski univerzi študiral geografijo, slavistiko in zgodovino. Zgodovini v najširšem pomenu besede seje nato posvetil najprej kot asistent na Inštitutu za jugovzodnoevropske raziskave na Dunaju, od leta 1993 pa je bil redni profesor za zgodovino vzhodne in jugovzhodne Evrope na Univerzi v Celovcu. Zanimanje za ožji srednjeevropski prostorje pokazal že z doktorsko disertacijo, ki jo je posvetil Trstu in njegovemu zaledju. Odkar je deloval v Celovcu, pa je postal pra- vi agitator za proučevanje zgodovine, etničnih konflikotv in ekonomskoso-cialnih vplivov na dogajanje v trona-rodnem prostoru. V ta namen je organiziral tudi poletno zgodovinsko šolo v Bovcu, kjer so se srečevali in predavali avstrijski, slovenski in italijanski profesorji in študenti. Tudi njegov zadnji trud, zbornik Koroški Slovenci 1900-2000, verno odraža njegovo pojmovanje raziskovanja zgodovine. Zbornik je namreč osmi zvezek zgodovinske serije Oddelka za zgodovino vzhodne in jugovzhodne Evrope na Univerzi v Celovcu in Doma prosvete Sodalitas v Tinjah na Koroškem. Serija zgodovinskih knjig ima pomenljiv naslov: Unhe-grenzte Geschichte - Zgodovina brez meja. Zbornik na 290 straneh vsebuje dvanajst predavanj, ki sojih imeli strokovnjaki zelo različnih strokovnih profilov v Domu prosvete v Tinjah med novembrom 1999 in februarjem 2000. Ciklus predavanj je bil posvečen usodi koroških Slovencev v nacionalističnem 20. stoletju. Že v svojem uvodnem sestavku profesor Moritsch označuje dvajseto stoletje kot nacionalistično, v katerem so za dinastičnimi državami nastale nacionalne države. Težnja teh držav pa je bila sovpadanje državnega teritorija z narodnostjo prebivalstva, ki je na njem živelo. Narodne manjšine, ki so nastale zaradi neizvedljivosti tega načrta, pa so postale motilni dejavnik. V postnacionalni ali tranz-nacionalni integrirani Evropi pa vidi Moritsch rešitev manjšinskih nacionalnih problemov. Zbornik je vsestransko zanimiv, ker so sestavki posvečeni zelo različnim področjem: od zgodovine in poli-tično-volilne stvarnosti, šolstva, cerkvene ureditve in gospodarstva pa do prikaza koroške proze in poezije ter iikovne umetnosti in glasbe. Avtorji so poleg profesorja Andreasa Morit-scha še Teodor Domej, Jože Till, Avguštin Malle, Karel Smolle,Tina Bahovec, Valentin Sima, Janez Struz, Janko Ferk, Janko Zerzer, Feliks Bister in Igor Grdina. Naj posebej omenim Grdinov sestavek, ker se z značilnim naslovom Nekaj misli o Koroški kot slovenski boli ! povsem razlikuje od ostalih. V njem zelo kritično ocenjuje poniglav odnos | osrednjih Slovencev do koroških bra-' tov "tužnega Korotana"; od poskusa osvojitve južne Koroške po prvi svetovni vojni ter začetkov državnosti v Kraljevini SHS in plebiscitne tragedije preko federativne družbe jugoslo-| vanskih narodov do današnjih dni v samostojni Republiki Sloveniji. Vsi sestavki so opremljeni z zelo obsežnim strokovnim aparatom in so zato zelo primerni tudi za poglobitev v najširšo stvarnost koroških Sloven-i cev v preteklem stoletju pa do danes. V soboto, 10. t.m., je bila v komorni dvorani KC L. Bratuž predstavitev pesmarice Gorica, glej, ki sta jo obe organizaciji, Združenje cerkvenih pevskih zborov in Zveza slovenske katoliške prosvete v Gorici izdali kot rezultat skladateljskega zborovskega natečaja ob 1000-letnici Gorice. Večer je v imenu organizatorjev uvedel predsednik ZSKP Damjan Paulin, ki je v glavnem orisal pobudo za natečaj ob jubileju Gorice. Nato je Anka Černič prebrala motivacije za nagrade oz. priporočila za objavo skladb. Skupno je bilo poslanih 27 skladb. Nato je bilo na vrsti nagrajevanje, ko sta dva nagrajenca - Stanko jericijo in Patrick Quaggiato prejela nagradi, ki sta ju podelila predsednika ZSKP Damjan Paulin in ZCPZ Lojzka Bratuž. Sledil je nastop skladatelja Štefana Maurija, skupno s Pavletom Merkujem in Hila-rijem Lavrenčičem člana žirije, ki je predstavil nagrajena dela. Sam natečej sta razpisali ZSKP in ZCPZ že lansko leto. Decembra je bil znan njegov izid. Natečaj je predvideval pesmi za mešani, moški in ženski zbor (kategorija A) in za otroške ali mladinske zbore (kategorija B). Komisija je ocenila posamezne skladbe in ni dodelila nobene prve ali druge nagrade. Tretjo nagrado pa sta prejela Stanko Jericijo (za skladbo Gorica, vsa bela in spokojna) na besedilo Prežihovega Voranca in Patrick Quaggiato (za skladbo Gorica, glej) na besedilo Lukvika Zorzuta. Kot že omenjeno, je o izidu natečaja spregovoril skladatelj Štefan Mauri. V prostem govoru je primorski glasbenik globoko in obenem duhovito razčlenil dela, objavljena v pesmarici, ki so bila nagrajena in priporočena. Med temi so dela Stanka Jeri-cija, Patricka Quaggiata, Borisa Vrem-šaka in Sama Vremšaka. Omenil je značilne poteze avtorjev, ki so tu objavljeni. Ne bomo tu navajali specifičnih analiz s strokovnega glasbenega vidika. Veliko je stvari, ki bi jih lahko povedali. Vsekakor pa gre za dela, ki so, vsako po svoje, dragocen prispevek naši glasbeni literaturi. Vsak avtor ima seveda svoj stil, svojo govorico, svojo glasbeno obzorje, kar se potem kaže v o-menjenih delih. In prav s tega vidika je treba gledati na objavljene skladbe. Sicer pa sami, tudi veliki skladatelji, včasih ne uspejo presoditi lastnega dela. Tako je barvito omenil tudi Mauri, ko je navedel primer zelo znane Mozartove pesmi Ave verum. Salzburški skladatelj naj bi jo napisal na prošnjo domačega organista, rekoč da je to le nepomembna skladbica. Pevska skupina Musicum je potem zapela nagrajeno Jericijevo skladbo. Pobuda za goriški zborovski natečaj je gotovo zelo uspela. Poleg proslave letošnje tisočetnice Gorice je to vsekakor dragocen doprinos naši glasbeni kulturi. ——— AB NA REŠETIJ KJE JE KAŽIPOT? Dobro blago se samo hvali, pravi slovenski pregovor, pa še Dober glas seže v deveto vas. Res, če je blago dobro, se glas o tem širi in kupec lahko seže po dobrem "blagu", pa naj bo to kruh, lak za lase, avto ali pa knjiga, predstava, film... Pri radijski ali televizijski oddaji pa tega kroženja informacij ni: ali oddajo vidiš oz. slišiš ali pa si jo zamudil. In čeprav je bila oddaja še tako dobra in bo odmev nanjo dober, ne bo pridobila niti enega poslušalca, če je samo enkratna sporedu. Ne, na oddaje lahko opozorijo samo radijski delavci in to, preden gredo v eter. In prav seznanjanje poslušalcev oz. gledalcev z vsebinami oddaj je pomanjkljivo. Še celo navadnih tedenskih sporedov ni moč dobiti. Pred leti so objavljali sporede Radia Trst A Primorski dnevnik, tednika Katoliški glas in Novi list, pa tudi italijanski Radiocor-riere je prinašal poleg italijanskih tudi slovenske sporede. Poleg tega je bila na sporedu tedenska oddaja, ki je opozarjala na posamezne oddaje. Če hočeš danes vedeti, kaj bo na sporedu slovenskega radia in televizije, imaš samo skop (in ne vedno točen) spored v Primorskem dnevniku ali pa prav tako telegrafski Napovednik po radiu. Redko -in ne vem po kakšnem ključu - ima kaka oddaja krajšo predstavitev v tisku, redko kak urednik ali urednica pove kaj ueč o svoji oddaji v jutranjem sklopu oddaj Iz studia z vami. Premalo, da bi poslušalci vedeli, kaj lahko pričakujemo od enigmatičnih napovedi: Obzornik, Glasbena skrinjica, Fleureka... Enkrat sem že omenila, da bi bilo primerno, da bi bil napovedan tudi gost v studiu, na primer v oddaji Heureka ali Veš, poet, svoj dolg. Pa tudi pri napovedih jutranjega sklopa oddaj Iz studia z vami ali popoldanskega Mladega vala bi lahko spored malo bolj razčlenili - saj imata obe vsak dan svoje stalne rubrike in sodelavce - zakaj jih ne bi omenili in priklicali pozornost nanje? Zdi se mi, da se morajo danes tudi postaje za svoje poslušalce oz. gledalce boriti, pa ne samo s kvaliteto, ampak tudi z informiranjem o posameznih oddajah. Za ilustracijo naj dam dva primera iz prejšnjega ted- na. Zanimalo me je, kaj bo na sporedu v soboto zvečer po televiziji, zdaj kose je iztekla nadaljevanka o Primožu Trubarju. V Primorskem dnevniku preberem napoved: Karantanija. Kaj bo nek: to? Tukajšnja produkcija? Produkcija iz Ljubljane? Zgodovinska oddaja? Kakšen ansambel? ... V soboto popoldne poslušam Mladi val, v katerem voditelj oddaje seznanja mlade o televizijskih programih ob koncu tedna. Gotovo bom zvedela kaj o Karantaniji, si misli. Ne! Voditelj oddaje sicer začne z napovedjo slovenskih televizijskih oddaj Deželnega sedeža RAI, a o Karantaniji ra zen imena ne pove ničesar... Potem pa na dolgo in široko predstavlja oddaje na vseh slovenskih in italijanskih televizijskih mrežah.. Brez pretirane radovednosti sem zvečer vseeno pokukala, kaj bi bila "Karantanija", in kmalu sem se začela kesati, da nisem oddaje snemala: Koroška televizija ORT je namreč pripravila poučen in izredno zanimiv zgodovinski prikaz in sprehod po sledeh nekdanje države Karantanije. Verjetno bi marsikateremu profesorju zgodovine oddaja prišla prav, da bi z njo popestril suhoparno učenje zgodovine iz knjig. Seveda - ko bi vedel zanjo... Za nedeljo ob 12. uri je bil napovedan: Obzornik. Suh in splošen naslov, iz katerega se ni dalo sklepati, kaj me čaka: kaj dobrega ali slabega. Pa je bilo dobro, saj je bila na sporedu ponovitev čudovitega intervjuja, ki ga je pred štirimi leti imela Erika Buzečan z operno pevko Ksenijo Vidali. Mislim, da danes poslušalci ne poslušajo oddaj kar vsevprek, ampak samo tiste, ki pritegnejo njihovo pozornost, bodisi zaradi tematike, sodelavcev, izvedbe, itd. Bolje je, da so opozorjeni na oddajo, še preden gre v eter. Predstavljam si, da bi obširnejše napovedi oddaj predstavljale dodatno o-bremenitev za že tako obremenjene programiste. Pa vendar - ali ne bi bilo mogoče uvesti poleg Kažipota po diskotekah tudi Kažipot po radijskih in televizijskih oddajah naše postaje? -----------------TEJ RAZSTAVI BOGDANA GROMA IN KLAVDIJA PALČIČA V l LICI MARCI TTA TRST SE JE POKLONIL UMETNIKOMA g FOTO KROMA ški knjigarni predstavili novo Palčiče-vo grafično mapo s petimi sitotiski). Kot sta dejala kritika Zoran Kržišnik in Toni Toniato, ki sta tudi avtorja spremnih esejev v lepem katalogu, predstavlja Palčič s svojo umetniško individualnostjo specifičnost tega področja in njegovo odprtost novemu (Kržišnik je tu opozoril na kontaminacijo med Mediteranom in Severom). Izpostavljene so bile umetnikove glavne značilnosti, se pravi izziv, hojo po robu in avanturo duha. Palčič je umetnik, ki še vedno verjame v slikarstvo, v etično načelo slikarstva, in se v svojih delih prepušča ideji o meji kot kraju odprtosti in srečevanja različnosti. S tema dvema pobudama se je Trst torej oddolžil vrhunskima slovenskima umetnikoma, ki predstavljata neločljiv del tržaške kulturne stvarnosti. Razstavo Bogdana Groma v palači Costanzi si bo mogoče ogledati do 1. aprila vsak dan od 10. do 13. ure in od 17. do 20. ure. Razstava Klavdija Palčiča v muzeju Revoltella pa bo na ogled do 1. maja vsak dan (razen ob torkih) od 9. do 19. ure. NA TREH RAZSTAVIŠČIH V NOVI GORICI PRELEPI NAMIŠLJENI SVET KLAVDIJA TUTTE mična dela, v katerih zaznamo umirjenost zrelega umetnika in seveda njegov posluh in smisel za lepo ter tudi uporabno. Njegove keramične vaze, krožniki in druge navidez (ne)-uporabne lepe stvari, ki jih Klavdij Tutta razstavlja v galeriji Artes, nam predstavljajo umetnika, kakršnega doslej nismo bili še vajeni, saj za svoje lepo izdelane keramične predmete uporablja nežne barve, če seveda čr-no-sive tone lahko označimo s tem izrazom. Tudi na keramičnih izdelkih so prisotni Tuttovi liki, ki jih že poznamo iz njegovega bogatega likovnega opusa. V Hitovem razstavnem paviljonu pa nam novogoriški umetnik tokrat predstavlja izbor lesenih, obarvanih predmetov, dejansko niz samosvojih barvnih umetniških del, ki gledalca prepričajo tako zaradi svojih nežnih, ovalnih in zaobljenih oblik kot tudi z nadgrajevanjem že itak bogate Tut-(ove likovne pripovedi. Tudi ta likovna dela so topla, živobarvna in predvsem pa jih, tako kot vsa druga, odlikujeta notranja umetniška harmoničnost sodobnega likovnega izraza ter skladna in tiha Tut-tova pripoved o zavezanosti življenju, kot da bi umetnik nenehno skušal gledalcu povedati na glas in prepričano: "Življenje je lepo in ga je vredno živeti, imeti rad!" ROBERT AGAN V RIMU ;l Goriški umetnik Robert Faganel bo v četrtek, 15. t.m., ob 18.30 praznoval, saj mu bodo v ulici Margutta 83/ B, v znani ulici umetnikov v Rimu, odprli razstavo v likovni galeriji II Saggia-tore. O slikarju in njegovem delu bo spregovoril likovni kritik Italo Evangelisti, razstavi pa so dali lep in zgovoren naslov Popotovanje (In itinere). Popotovanje zato, ker je razstava antološkega značaja, saj se bo Faganel predstavil s 30 slikami v tehniki olje na platno, 40 let druženja z barvami in predvsem s krajino, ki ji je vse življenje ostal zvest. Faganel razstavlja v Rimu zlasti svoja značilna dela, ki so skoraj vsa uglašena na krajinsko tematiko; tako bo razstavil veliko vedut iz Slovenije s kraško, z briško, vipavsko ter go-riško tematiko. Ker pa gre za sicer skromen, a zgovoren pregled njegovega dela, bo predstavil tudi nekaj del iz svojih odmevnih ciklusov; po teh poznamo Roberta Faganela. Večkrat se je namreč podal na študijska potovanja po svetu in tako so nastali nizi imenitnih platen s Flavajev, iz Severne Amerike, Afrike, s Kanarskih otokov itd. Njegovo zadnje, letošnje potovanje, ga je vodilo v Indijo in prav sedaj umetnik začenja v ateljeju razvijati nov niz slik in akvarelov iz te čarobne dežele. V galeriji II Saggiatore bo Faganel predstavil platna večjega formata, v katerih bo zajeto vse njegovo ustvarjanje, od začetkov slikanja v Trstu do da- nes, ko ustvarja v Gorici. O njegovem delu smo že večkrat pisali, prav pa je, če ponovimo, da njegovo slikarstvo odlikujejo izjemen občutek za naravne barve in svetlobno igro, resna in dovršena barvna kompozicija ter navidez preprosta, a zgovorna in dognana likovna govorica, ki temelji na občudovanju narave in dovršeni slikarski tehniki. Večina njegovih del sloni na realističnih izhodiščih slikarstva iz konca 18. stoletja in začetka 19., umetnik pa je svoje odslikavanje narave in ljudi nadgradil z vsebinami impresionizma, ekspresionizma ter tudi romantičnega realizma. Njegove slikarske kompozicije odlikuje dobra zasnova, ki temelji na prepričljivi risbi. Zvest figuraliki, naravi in človekovi umestitvi v njej je Faganel naslikal tudi nekaj temeljnih slik naše umetniške prisotnosti na Goriškem v minulem stoletju. V Rimu se Faganel predstavlja kot član naše narodne skupnosti in tudi zato so svojo prisotnost na razstavi zagotovili predstavniki slovenskega veleposlaništva v Rimu in veleposlaništva republike Slovenije pri Sv. sedežu, saj so njegove lepe vedute slovenske pokrajine posredno tudi več kot dostojna reklama za našo lepo domovino. Prav gotovo pa si Faganel zaradi izjemnega likovnega opusa zasluži večjo pozornost in smo tudi zato veseli njegove razstave, ki ga bo predstavila širšemu krogu ljubiteljev likovne umetnosti. O Robertu Faganelu, njegovi razstavi in o veliki monografiji, ki je pravkar izšla v treh jezikih (slo., it., angl.) in bo v kratkem predstavljena v Državni knjižnici v Gorici, bomo z veseljem še podrobneje poročali. JUP Pri obeh razstavah gre, kot že rečeno, za pregled večdesetletne likovne dejavnosti Bogdana Groma in Klavdija Palčiča. Gromovo t.i. "ameriško obdobje" traja že več kot štirideset let, saj seje umetnik, sicer rojen leta 1918 v Devinščini, leta 1957 preselil v Združene države Amerike, potem ko je leta 1944 diplomiral na umetnostni akademiji v Benetkah in po drugi svetovni vojni razstavljal v Trstu (bil je najmlajši od skupine slovenskih tržaških likovnikov, ki so razstavljali v galeriji Scorpione), Ljubljani, Zagrebu, Beogradu, Pragi, Subotici in na Ptuju. Začetek njegove umetniške poti predstavljajo pretežno figurativna dela manjšega formata (nekaj le-teh smo imeli možnost videti pred leti na razstavi Dualita-Dvojnost v palači Costanzi in na Gromovi razstavi v Tržaški | knjigarni), po preselitvi v ZDA pa se je posvetil likovnim stvaritvam velikega formata, še posebej kar se tiče kiparskih del, s katerimi je umetnik oblikoval urbana področja in prostore. Na tržaški razstavi, katere kurator je John De Fazio, ki je leta 1996 tudi uredil monumentalno Gromovo monografijo, in na kateri sta spregovorila kritika Luciano Perissinotto in Giu-lio Montenero, je poudarek sicer dan Gromovi slikarski dejavnosti (zlasti so tu zanimiva olja), kljub temu pa je prisotnih nekaj kiparskih vzorcev in nekaj fotografskih posnetkov večjih kiparskih del. Bogdan Grom pa je umetnik, ki se je sicer vživel v ameriško stvarnost in njeno izročilo, ohranil pa je tudi vez z rodnim krajem in lastne korenine, tako da je v njegovih deli rodni Kras vedno prisoten. Razstava Klavdija Palčiča, ki je na ogled v muzeju Revoltella, pa je potovanje skozi različne cikle umetnikove več kot štiridesetletne dejavnosti j (od 1959 do 2000) na likovnem področju, s posebnim poudarkom na njegovih slikarskih in grafičnih delih (naj omenimo, da so nekaj dni pred odprtjem razstave, v sredo, 7. t.m., v Trža- stavljata tako sklenitev niza pobud II-lyjeve uprave na kulturnem področju. O teh pobudah je podžupan in odbornik za kulturo Roberto Damiani dejal, da so imele dvojni cilj: po eni strani seje hotela ovrednotiti umetniška dediščina tako tržaškega kot tudi širšega srednjeevropskega prostora; po drugi strani pa je bil cilj tudi ta, da se tržaška kultura "deprovincializira", se pravi, da se Tržačan odvrne od tega, da se samo ukvarja s seboj in z lastno kulturo in da se zazre tudi v širši svet. Sicer je bilo odprtje obeh razstav tudi priložnost, da se je še enkrat poudaril tako njihov simbolični pomen od-i dolžitve "presenetljivemu" (tako ga je imenoval podžupan Damiani) doprinosu Slovencev k vsesplošnemu razvoju Trsta kot tudi, da je bila poudarjena dosežena raven sožitja v obmejnem prostoru, za kar je najboljše potrdilo predstavljala prisotnost slovenskega zunanjega ministra Dimitrija Rupla na obeh otvoritvenih slovesnostih. IVAN ŽERJAL Konec prejšnjega tedna je v Trstu minil v znamenju odprtja dveh razstav priznanih slovenskih tržaških u-metnikov. V petek, 9. t.m., so v palači Costanzi odprli razstavo del iz "ameriškega obdobja" Bogdana Groma, naslednji dan, v soboto, 10. t.m., pa so v razstavnih prostorih muzeja Revoltella odprli antološko razstavo del, ki so nastala v štiridesetletni dejavnosti Klavdija Palčiča. Pobudo za Gromovo razstavo je dala tržaška občinska uprava, Palčiče-va razstava pa je sad koordinirane pobude med občinsko upravo, muzejem Revoltella ter Slovensko kulturno-go-spodarsko zvezo in Zvezo slovenskih kulturnih društev ob podpori dežele Furlanije-Julijske krajine in Fundacije Tržaške hranilnice. Do obeh razstav prihaja v času, ko se občinski upravi, ki jo je skoraj osem let vodil župan Riccardo llly, izteka mandat, in pred- JURIJ PALJK e d° konca meseca bo v Novi orici na treh prizoriščih na ogled Pregledna razstava zadnjih likovnih v novogoriškega slikarja in zadnje case zares vsestranskega likovnega umetnika Klavdija Tutte, ki ga dobro poznamo tudi v naših krajih, saj je pri nas ze večkrat razstavljal. Klavdij Tutta predstavlja v Novi orici zares zajeten opus zadnjih ne-£.in k H I MBACA Krožek za družbena vprašanja A. Gregorčič je v sodelovanju s KC L. Bratuž priredil Tečaj preživetja za Slovence v Italiji, ki ga je vodil in oblikoval profesor Samo Pahor iz Trsta. Na štirih zaporednih petkovih večerih je neutrudni borec za uveljavljanje slovenskega jezika v javnosti predstavil prisotnim zakone in mednarodne konvencije, na katerih slonijo manjšinske pravice, katerih se lahko poslužujejo italijanski državljani slovenske narodnosti. Na prvih dveh večerih je zaobjel mednarodne konvencije in deklaracije o manjšinskih in človečanskih pravicah ter vlogo ustavnega sodstva v Italiji. Na ostalih dveh večerih pa so se prisotni lahko poglobili v odnose s krajevni- mi organi, deželno upravo ter periferičnimi organi državne uprave. Vsak tečajnik je dobil tudi kopijo brošure z naslovom Za uveljavljanje slovenščine v odnosih z javno upravo, za katero je poskrbela SSk, med drugim pa so sodelujoči podpisali tudi skupen poziv, ki so ga naslovili na krovni organizaciji, z namenom, da bi si omenjeni ustanovi organizirali u-rad za strokovno pomoč vsem, ki so pripravljeni uveljavljati slovenščino v odnosih z upravami in sodnimi oblastmi. Vsem tistim, ki se tečajev niso udeležili, povejmo, da se v kratkem pripravlja objava re-| feratov, ki jih je prof. Samo Pahor posredoval prisotnemu občinstvu na omenjenem tečaju. ■ " ' SP ANDREJ BRATUŽ V petek, 9. t.m., je bil v dvorani goriškega pokrajinskega sveta zanimiv posvet, ki ga je organiziralo Združenje Concor-dia efpax(Sloga in mir), ki združuje vrsto duhovnikov in laikov med Gorico in Novo Gorico. Združenje deluje že nekaj časa, vendar je bil to prvi javni nastop. Večerje uvedel tajnik združenja Franco Miccoli, ki je tudi orisal namen tega večera. Združenje je pred tem imelo že nekaj pomembnih manifestacij tu in onstran meje, tako npr. lansko jesen v Logu pri Vipavi, ki sta se ga udeležila tudi koprski škof msgr. Pirih in goriški generalni vikar msgr. Cabas. Ob tej priložnosti je sam predsednik italijanske poslanske zbornice Luciano Violante poslal posebno poslanico in podčrtal pomen podobnih prireditev. Nato sta spregovorila predsednik dekan Sergio Ambrosi in podpredsednik solkanski dekan Vinko Paljk. Še prej je prinesel pozdrav goriškega nadškofa generalni vikar, ki je poudaril zlasti vlogo in novost nove organizacije za skupno delo. Predsednik Ambrosi je orisal nastanek te organizacije, pri kateri je gotovo imela svojo vlogo tudi preteklost. Pri tem je omenil zelo pomembno vlogo goriškega semenišča, v katerem so se zbirali italijanski, slovenski in furlanski duhovniki. Posebej je nato podčrtal svetogor-ski duh, ki je po želji gori-škega in koprskega škofa že pred leti s skupnim romanjem v Marijino svetišče začel spravno pot obeh škofij. Nato je spregovoril podpredsednik Vinko Paljk, ki je predvsem podčrtal prijateljski duh, ki vlada med obema škofijama. Omenil je tudi nove družbene razmere, ki so še olajšale vse oblike medsebojnega FOTO B UM BACA sodelovanja. Ob koncu je še podčrtal pomen sprave in očiščenja spomina. Posvet sam je imel kot temo prav spomin in zopetno spravo. Zato so prireditelji povabili dva zgodovinarja, enega iz naše dežele, drugega iz bližnje Slovenije, da osvetlita znane tragične polpretekle dogodke. Za italijansko stran je spregovoril prof. Raoul Pupo s tržaške univerze; slovensko stran pa je zastopala prof. Nataša Nemec iz Nove Gorice oz. z jubljanske univerze. Tržaški zgodovinarje nedavno izdal knjigo o vojnem oziroma povojnem času na italijanski vzhodni meji med leti 1938-56. Pri tem je najprej nanizal vrsto poglavij, ki jih obravnava in ki so del na simpoziju obravnavane stvarnosti. Tako je zlasti omenil porušenje ravnovesij, vojne na vzhodu in zahodu, nato problem zasedbe in osvoboditve, pa tudi nasilja totalitarnih režimov. Veliko vlogo je v našem območju igralo tržaško vprašanje in nato njegova rešitev. Iz sodobne zgodovine pa je zlasti omenil nastanek nacionalnih držav v Evropi že po prvi vojni in s tem povezane narodne manjšine. Ob koncu je Pupo še podčrtal pomen velikih idealov, ki vodijo človeka v zgodovinskem procesu. Zgodovinarka Nataša Nemec je v bistvu obravnavala po- vojne dogodke, sicer vezane na vlogo ideologij in režimov tega časa. Posebej je osvetlila vprašanje deportacij, aretacij in usmrtitev političnih nasprotnikov s strani jugoslovanskega režima v maju 1945 na Tržaškem in Goriškem. Še posebej je v svoji raziskavi poglobila goriško stvarnost. Nemčeva je obenem analizirala drame posameznih oseb in njih usodo. Po njeni o-ceni naj bi šlo pri vsem tem za aretacijo oz. deportacije okoli 4000 ali več ljudi. Pri tem sta zlasti v Gorici sodelovali Škofjeloški odred in Prešernova brigada. Mnogo aretiranih so takrat peljali iz goriških zaporov v Tolmin, Idrijo in še kam drugam vse do Ljubljane. Pri vsem tem je predavateljica še omenila vlogo raznih zbirnih taborišč kot Ajdovščina in Idrija ali pa razne sedeže OZNE od Ljubljane do Kočevja, Vipave itd. Veliko ljudi, Slovencev in Italijanov, je tu umrlo. Drugi so bili kot vojni ujetniki tudi na prisilnem delu. Razne amnestije so potem delu teh deportirancev omogočile povratek domov. Pri vse tem se je Nemčeva naslanjala na direktne vire in arhive. Posveta se je udeležilo res lepo število poslušalcev. Sledila je še krajša debata, v kateri so nastopajoči osvetlili posamezne probleme. SEJA KONZULTE PRI GORIŠKI POKRAJINI ČEZMEJNO SODELOVANJE IN ZAŠČITNI ZAKON Sprejetje zaščinega zakona za Slovence v Italiji predstavlja visok znak demokracije in odpira novo poglavje v naši deželi ter pospešuje in nadgrajuje prijateljske odnose med Italijo, deželo Furlanijo-Julijsko krajino in Slovenijo. Zaščita ne vsiljuje ničesar nikomur in Slovencem ne prinaša privilegijev, nudi pa možnost vsem pripadnikom slovenske narodnosti, da uveljavijo svoj jezik in kulturo povsod tam, kjer so zgodovinsko prisotni. Slovenska konzulta pri goriški pokrajini je na svoji zadnji seji razčlenjeno analizirala novosti, ki jih prinaša zaščitni zakon, ter se s tem v zvezi prvenstveno zahvalila krovnima organizacijama Slovencev, SKGZ in SSO, in še posebej njunima predsednikoma Rudiju Pavšiču in Sergiju Pahorju za nenehno prizadevanje, ki sta ga vložila v korist zaščite. Obenem so tudi člani konzulte izpostavili pomembno vlogo, ki jo je pri izglasovanju zakona odigral sam predsednik pokrajine Giorgio Brandolin, kateremu so se posebej zahvalili. Na seji so ocenili postopek aplikacije zakona o jezikovnih manjšinskih skupnostih, zakon 482/99, na goriškem teritoriju. Na podlagi dosedanje conizacije izhaja, da nekatere občine, v katerih prebivajo tudi Slovenci, niso še zavzele stališča do tega vprašanja. To velja za občine Gorica, Zagraj, Štaran-can, Sredipolje in Dolenje. Člani konzulte so sklenili, da bodo župane teh občin zaprosili za srečanje, da bi razumeli razloge, zaradi katerih se niso še izrekli o vprašanju slovenske in furlanske prisotnosti. Še posebej zaskrblja zadržanje goriške občine, ki kljub številnim pozivom tega vprašanja ni še postavila na dnevni red občinskega sveta in s tem ustvarja nepotrebne napetosti in polemike. Slovenska konzulta pri goriški pokrajini se želi aktivno vključiti v dinamike čezmejnega sodelovanja in bo zato dala nekaj pobud, da bi tovrstno sodelovanje zadobilo še obsežnejše dimenzije in vsebine. ODOBREN NAČRT ŠIRITVE POSTAJALIŠČA V torek se je sestal odbor pri goriški občini in med drugim o-dobril dokončni načrt širitve blagovnega postajališča, t.j. tretji sklop del na goriškem blagovnem terminalu. Poseg je vreden približno trideset milijard lir, predvideva pa gradnjo nove hale ob že obstoječih strukturah v bližini Jeremitišča, na drugi strani pa prinaša novo poslovno in servisno središče. Kot so pri odboru že večkrat zagotovi- li, hiše Jeremitarjev bodo ostale nedotaknjene, saj zaenkrat se jih načrt le posredno tiče, v smislu, da bodo z novimi gradnjami "le" obkoljeni. Kako bo in kaj načrtujejo v primeru, da bo občina dobila še druge finančne prispevke za uresničitev novih posegov na avtoportu, ki predstavlja, po besedah Valentijeve večine, gospodarsko prihodn-sot našega mesta, je odprto vprašanje, na katerega doslej niso odgovorili. O načrtu se mora sedaj izreči pristojni deželni urad, zatem ga mora odobriti deželno ravnateljstvo za prevoze, ko bodo na občino dobili pozitiven odgovor, pa bo na vrsti izdelava izvršilnega načrta, razpis in oddaja del. Na občini računajo, da bi lahko z deli začeli konec tega v prvih mesecih drugega leta. ZNAMENJE CESARSKE HIŠE Tak je naslov velike razstave, ki sojo sinoči, v sredo, 14. t.m., svečano odprli na goriškem gradu v Pokrajinskem muzeju. O sami slovesnosti in o razsta- vi bomo sicer podrobneje poročali prihodnjič, prav pa je, da povemo nekaj več besed o razstavi sami, ki je ena večjih razstav v naši deželi v letošnjem letu in jo je tudi zato finančno podprla deželna vlada. Razstava Znak-znamenje Habsburžanov bo na ogled v naslednjih mesecih, in sicer na štirih razstavnih mestih: na treh razstavnih prostorih v Pokrajinskih muzejih na goriškem gradu (hiše Dornberg-Taxis, Mo-rassi in Formentini) ter v palači Locatelli v bližnjem Krminu, kjer bo na ogled fotografska razstava. Odveč je pripomba, da bo veliko razstavo o Habsburžanih in njihovih sledovih pri nas spremljal ličen in zajeten katalog, ki ga bodo predstavili na goriškem gradu naslednji teden. Znak Habsburžanov je namreč razstava, ki so jo v celoti pripravili v Pokrajinskih muzejih na goriškem gradu v sodelovanju z avstrijskimi, slovenskimi in drugimi italijanskimi muzeji ter seveda drugimi arhivi. Namen razstave je prikazati pet sto let trajajočo prisotnost in vladanje Habsburžanov v naših krajih na nevsakdanji način in predvsem pokazati na sledi in simbole, ki so se ohranili pri nas vse do današnjih dni, in jih sami poznamo, a se jih morda tudi ne zavedamo več. Prav zato je razstava bogato dokumentirana in nam predstavlja tako dokumente časa kot tudi vsakdanje življenje za časa Habsburžanov pri nas. V ta namen so organizatorji razstave pripravili razstavo denarja in bankovcev iz tega obdobja, razstavo raznih uniform in uradnih, a tudi vsakdanjih, prazničnih, dvornih in mašnih oblek ter seveda veliko fotografij iz zadnjega obdobja Habsburžanov, a tudi fotografij, ki pričajo o življenju tiste dobe in o prisotnosti Habsburžanov pri nas. Del razstave o prisotnosti Habsburžanov pri nas bo posvečen tudi satiri in razglednicam tedanje dobe kot tudi tisku in umetniškim portretom ter tudi odlikovanjem, tako državnim kot tudi vojaškim. Razstava o Habsburžanih na goriškem gradu in v Krminu skuša skozi vsakdanje predmete tedanje dobe prikazati predvsem na simbolni ravni svet, katerega del smo nekoč tudi sami bili. JUP ODŠLA JE ROZA JANČIČ V nedeljo, 11. marca, je po kratki bolezni tiho v Gospodu zaspala Roza Jančič. Pokojnica je bila doma s Kojskega, kjer se je rodila 20. oktobra 1909. Njeno življenje ni bilo lahko, a globoka vera ji je pomagala premoščati vsakdanje težave. Redno je zahajala v cerkev in, dokler je mogla, je pomagala pobirati miloščino. Njen pogreb je bil v cerkvi sv. Ivana pretekli torek; vodil ga je g. župnik Cvetko Žbogar. Draga Roza, Bog naj vam bo bogat plačnik za vse dobro, ki ste ga naredili v svojem dolgem življenju! KD SABOTIN / VESELO OTROŠKO POPOLDNE RAZIGRAN SKLEP SV. VALENTINA IVA KORSIC Prijazna vasica Štmaver, ki se tesno oklepa strmega Sabotina, se je tudi letos praznično odela na čast sv. Valentinu na že ustaljenem prazniku, ki ga prireja domače Kulturno društvo Sabotin v sodelovanju z župnijo sv. Maura in Silvestra ter Zvezo slovenske katoliške prosvete. Letošnje praznovanje se je začelo 17. februarja - nadaljevalo se je v nedeljo, 18., s slovesno mašo in družabnostjo - s kulturnim programom ob odprtju razstave Slike v cvetju Vilme Zotti, po rodu Rumitarke. Nežne slike, "stkane" z veliko ljubeznijo do narave in njenih malih krasotic, najrazličnejših cvetic, so bile na ogled do nedelje, 11. marca, ko se je v prostorih KD Sabotin sklenilo vsakoletno praznovanje z Veselim otroškim popoldnevom. Zgibanke živahnih barv so vabile na prireditev, katere oblikovalci so bili otroci iz Stmavra, bližnjih vasi in tudi Gorice. Starši, nonoti pa še prijatelji so do zadnjega kotička napolni- i domačo, za to priložnost pretesno dvoranico, da bi sprem- ljali otroško igrico Zajčkov čarobni lonec, ki jo je spisala Jožica Rupar, na oder pa sta jo postavi- li Irena Ferlat, ki je z otroki vadila igralski del, Nadja Kovic pa pevskega. Dogajanje namreč spremljajo pesmice, ki jih je u-glasbila Dina Slama. Trinajst nastopajočih štmavrskih otrok, ki so up v svetlo prihodnost vasice, je uprizorilo pravljico. V njej so protagonisti otroci (Greta, Andrea, Boris, Sandi), zajci (Martin, Luka, Denis, Valentin), muce (Veronika, Martina, Lara), kuža (Sebastjan) in petelin (Filip). Lačni zajčki najdejo na jasi ob gozdu lonec. Zdi se jim, daje čaroben, in zato vneto izgovarjajo čarobne besede, a, žal, se nič ne zgodi, tudi ko se jim pridružijo petelinček, muce in psiček, zato skakljaje stečejo na bližnje polje grist zelje. Medtem pa otroci zagledajo lonec in postavijo vanj zelenjavo, da bo mamica skuhala juho, in se oddaljijo nabirat rožice. Zajčki se veselijo dobrot čarobnega lonca, toda otroci jim razkrijejo resnico in vse povabijo na dom, kjer bo mamica poskrbela, da ne bo nihče lačen. Prisrčno ploskanje je nagradilo pridne iz- FOTO BUMBACA vajalce, ki ustvarjalno napolnjujejo svoj prosti čas in se radi odrekajo vsiljivim televizijskim programom, kot je v dvojezičnem nagovoru lepo povedala Irena Ferlat, ki je tudi povezovala in na kratko predstavila pet pesmic, s katerimi je otroški pevski zbor Štmaver zaokrožil prireditev. Pod taktirko Nadje Kovic in ob glasbeni spremljavi Tanje Kovic so radostno zazvenele Svet postal bi lep - besedilo Ljubke Šorli je uglasbil Nace Duh - in hudomušne narodne Na planincah, Naš maček - zapel jo je sekstet fantičev -, E con la mano ter Na oknu deva je slonela; le-to so otroci tudi duhovito prikazali. Ker je doživela velik aplavz, so jo še enkrat pono vili, seveda v "drugi" zasedbi. Predsednik KD Sabotin Jordan Figeli seje zahvalil otrokom in požrtvovalnim vaditeljicam, ki mlademu rodu navdušeno posredujejo svojo predanost slovenstvu in naši kulturi. Ob prigrizku in žlahtni briški kapljici se je še v poznem popoldnevu spletala družabna vez med udeleženci zadnjega dne uspelega praznovanja sv. Valentina. SCGV EMIL KOMEL / DESETO SREČANJE Z GLASBO 2000-01 TARTINI IN NJEGOV ČAS JOŽE ŠTUCIN V torek, 6. t.m., so se s koncertom dveh priznanih glasbe-P ?y, y'°linista Črtomirja Šiš- si, da bi ostali nekje v sredini in ■ [ Poročali o vsem, kar se dogaja in )e Povezano z Goriškimi Brdi. Lucija Prinčič je mlada Brika, ki se je z zagnanostjo in strokovnim znanjem lotila urednikovanja Briškega časnika, sicer zahtevnega dela, ki ji prinaša veliko zadoščenja. O sebi, o med ljudmi že priljubljeni reviji in delu pri njej ter o stikih z delom Brd na italijanski strani meje je v pogovoru za naš tednik povedala marsikaj zanimivega. Omenila si, da časnik izhaja štirikrat letno. Štirikrat letno izhajanje je prilagojeno letnim časom. Vsak letni čas prinese novo številko Briškega časnika. Predlagali so, da bi postali dvomesečnik in bi torej izhajali šestkrat letno. Vendar moram poudariti, da Briški časnik ustvarjamo vsi nehonorarno po že opravljeni službi nekje drugje; pogostejše izhajanje pa bi že skoraj zahtevalo zaposlenega človeka. Tega pa si, žal, še ne moremo privoščiti. Kdaj in kako je prišlo do zamisli o časniku, ki naj bi povezoval celotna Brda? Vsaj to je, domnevam, vaš prvotni namen in edina želja. Prva številka Briškega časnika je izšla že pozimi 1995. Občina Brda je začela delovati 1. januarja 1995; že kmalu je občinska uprava predlagala občinskemu svetu ustanovitev glasila, ki bi povezal Brda v celoto. Komisija za volitve in kadrovske zadeve, ki ji je predsednikoval Oskar Kristančič, ! še sedanji član uredniškega odbora Briškega časnika, je izdelala osnutek in predlagala Mitjo Blažiča za odgovornega urednika, k sodelovanju pa povabila tudi tajnika Občine Brda, Bogdana Mariniča, ki je sedaj glavni urednik. Skupaj so nato ustanovili u-redniški odbor in decembra 1995 je Briški časnik zaživel. Zanimivo je bilo predvsem zbiranje imena za to glasilo. Sedanje ime je predlagal žal že pokojni oblikovalec Briškega časnika, Zmago Šfiligoj. Bila pa so predložena tudi druga zanimiva imena, kot na primer Dindiot (puran op.a.) pod figo, Bric, Briški list... Potem je Briški časnik počasi začel pridobivati današnjo podobo in obliko. Kdo pa skrbi za finančno plat, za kritje tiskarskih in honorarnih stroškov? V začetku si je občina v celoti prevzela stroške izhajanja Briškega časnika, potem pa so se zanj začela zanimati tudi razna podjetja, tako da sedaj stroške deloma pokrivamo tudi z oglasi. Osebno si želim, da bi zbrali še več denarja, saj bo le tako lahko časnik še bolj kakovosten. Kdo sodeluje pri vašem časniku, kdo vam pošilja pisne prispevke? Briški časnik oblikuje uredniški odbor. V njem so standardne rubrike, kot na primer Občina, Dogodki, Gospodarstvo, Evropska unija, Kmetijski nasveti, Šola in vrtec, Šport, Iz zamejstva, Nekoč in danes, čestitke, Križanka, Oidij in Akcija Briškega časnika, kjer vsako leto ocenjujemo in zbiramo "naj" stvari. Trenutno zbiramo "Naj Briko". Slovesno jo bomo razglasili v sredini marca. Še posebej pa mi je pri srcu rubrika Tema trimesečja. V uredništvu določimo aktualno ali pa zgolj večno perečo temo in jo obdelamo. Tako smo pisali o oljkarstvu; vesela sem, ko vidim, da se vedno več Bricev odloča za to in med trte posadi tudi oljko. Razpisali smo se tudi o bio- in integriranem kmetovanju, pa o t.i. deloholizmu v Brdih. Verjamem, da ima tudi Briški časnik določen medijski vpliv v Brdih in prav to zavedanje še povečuje mojo odgovornost pri urednikovanju. Poleg članov uredniškega odbora pošiljajo prispevke tudi razni strokovnjaki. Rubriko Iz zamejstva pa oblikujejo Števerjanski vestnik in včasih tudi skupina zamejskih Slovencev iz Krmi-na. Seveda sem omenila zgolj člane, ki ustvarjajo vsebino Briškega časnika. Ne smem pozabiti tudi na odličnega fotografa Andreja Coljo, ki s svojimi slikami bogati članke, in na tehnično urednico Vando Colja, ki časniku dodaja oblikovno noto. Mislim, da je mladi kolektiv Briškega časnika odlična skupina, ki lahko naš izdelek še izboljša. Omenila si sodelovanje s Števerjanskim vestnikom. Sodelujete še s kakim drugim listom? Katera je skupna točka, ki povezuje vaše uredništvo s temipobudnimi sodelovanji? Nedvomno Brda. Želimo si pokrivati dogajanje na celotnem območju Brd, tako na slovenski kot na italijanski strani. Sodelovanje s Števerjanskim vestnikom je zelo učinkovito, želimo pa si še sodelovanja s Krminom in Dolenjem. Le tako bomo res izpolnili cilj o poročanju iz Brd. Mar ne bi bilo lepo, ko bi imela Brda na tej in oni strani meje enoten Briški časnik, ki bi ga vsi z veseljem prebirali in bi v njem našli zanimive informacije? Ali nam lahko orišeš namene in cilje vašega časnika za prihodnost? Kako se odpira novo tisočletje Briškemu časniku? Nekatere cilje in želje sem že omenila. Ustvarjanje glasila za celotna Brda bi pomenilo prvo takšno medijsko sodelovanje v Sloveniji in hkrati bi zaživel duh združene Evrope, v katero si v Sloveniji tako močno želimo. Prepričana sem, da lahko na tak način stopimo v Evropo že danes, saj so pomembna človeška sodelovanja, ne pa formalna povezovanja. Če ne bomo živeli skupaj na obeh straneh meje že sedaj, tudi v prihodnje ne bomo, pa čeprav bomo v Evropi. Poleg omenjenega sodelovanja in ustvarjanja glasila za celotna Brda si želimo še večjega sodelovanja z našimi bralci. Prav zato smo ustanovili Akcijo Briškega časnika, kjer bralce pozivamo, naj izberejo "naj stvari". Sedaj zbirajo "Naj Briko", upamo, da bodo lahko kmalu izbirali "Naj vas"... itd. Veseli smo, ko nam ljudje pišejo in se odzivajo. Zahvaljujemo se ti za lep pogovor in hkrati tebi ter celotnemu uredništvu želimo veliko novinarskega zadoščenja, vašemu trudu, Briškemu časniku, pa, da bi res postal časnik celotnih Brd. 15 ČETRTEK, 15. MARCA 2001 KULTURA PRVA ŠTEVILKA V LETOŠNJEM LETU 45 LET REVIJE MLADIKA 16 ČETRTEK, 15. MARCA 2001 V Trstu je pred kratkim izšla prva številka revije Mladika v letošnjem letu. S tem je revija tudi stopila v 45. leto svojega izhajanja, danes pa je, kot ugotavlja v uvodniku odgovorni urednik Marij Maver, tudi edina slovenska revija, ki še vztraja na Tržaškem. Mladika je v 45. leto svojega izhajanja stopila z novo grafično preobleko, barvna platnica pa je posvečena openskemu zboru Vesela pomlad in njegovemu dirigentu Francu Pohajaču, ki je pred kratkim praznoval 60. rojstni dan. V uvodniku, ki nosi naslov V petinštiridesetem letu, urednik Marij Maver opozarja med drugim tudi na nekatere težave, ki jih danes doživlja slovenski človek in ki si jih včasih nismo pričakovali. Pri tem ima v mislih nedavno sprejeti zaščitni zakon, ki "ne bo prinesel veliko" in "ga bo treba nadgrajevati" (a "Kako dolgo? Do kdaj? Bomo vzdržali?", se sprašuje Maver). Urednik Mladike opozarja tudi na pojav multikulturnosti, ki po njegovih besedah "slovenščini jemlje njen tradicionalni življenjski prostor"; na koncu pa se sprašuje, "ali bo samo Cerkev kot v preteklosti tudi v prihodnje reševala naš slovenski čolnič sredi širnega neprijaznega morja lažne mul-tikulture in večjezičnosti". Bralec, ki bo vzel v roke prvo letošnjo številko Mladike, bo po uvodniku najprej naletel na novelo Veronike Szillich Notranjski potep za dušo, ki je bila priporočena na literarnem natečaju Mladike. Peter Merku' objavlja deveto nadaljevanje svojih spominov na starše, Ivo Jevnikar pa je v okviru rubrike Iz arhivov in predalov prispeval prvi del žalostne zgodbe o "primorskem padalcu" Ivanu Volariču, članu skupine primorskih slovenskih fantov, ki so jih med drugo svetovno vojno zahodni zavezniki odposlali na ozemlje Slovenije, da bi vzdrževali zvezo. Pisatelj Alojz Rebula je za to številko Mladike prispeval intervju o francoskem pisatelju Julienu Greenu. Intervjuvanec je koroški slovenski duhovnik dr. Mairitsch, župnik v cerkvi sv. lija (sv. Egida) v Celovcu, kjer je Green tudi pokopan. Stanko Janežič in Saša Martelanc sta prispevala spominska članka ob 25. oz. 10. obletnici smrti dveh nadvse zaslužnih povojnih kulturnih delavcev in šolnikov na Tržaškem: gre za prof. Jožeta Peterlina, ki je umrl leta 1976, in za prof. Maksa Šaha, katerega srce je prenehalo biti leta 1991. Mladika pona-tiskuje tudi del intervjuja s filozofom dr. Ivanom Urbančičem (objavljen je bil v revijah Ampak in Apokalipsa), kjer je govor o pomenu uporabe jezika pri filozofskem mišljenju. Urbančič med drugim trdi, "da je v slovenskih besedah zelo velika možnost filozofskega mišljenja" ("Zame pristne filozofske misli ni, če ne prihaja obenem iz neke poslušnosti bistvu besede, ki je zame pač slovenska"), pri tem pa opozarja, da Slovenci začenjajo opuščati svoj intelektualni jezik. Takih primerov je več: dr. Urbančič navaja npr. predlog, da bi slovenskim študentom predavali analitično filozofijo kar v angleščini, ali pa dejstvo, da dolo- čeni kongresi in simpoziji potekajo v tujih jezikih. V nadaljevanju je Ester Sfer-co opravila analizo pesmi Vinka Beličiča Sneg, vsebino revije pa dopolnjujejo še vrsta literarnih in likovnih ocen izpod peresa Magde in Martina Jevni-karja, Neve Za^ghet, Cirila Velkovrha, Irene Žerjal in A.R. ter Mladikine tradicionalne rubrike, kot so na primer Antena in Mogoče bi vas zanimalo zvedeti, da... Tudi tokrat je skupaj z Mladiko izšla njena mladinska priloga Rast, ki je tudi doživela grafično spremembo. Rast po- I sveča precej prostora 10. Slovenija Partyju, ki je bil januarja letos v dvorani nemškega dobrodelnega društva v Trstu. Namesto uvodnika je objavljen pozdravni nagovor, ki ga je ob tisti priložnosti imela Breda Su-] sič, poleg tega pa sta prispevala poročili Primož Šturman in Sara Magliacane. Jadranka Cergol seje pogovarjala z Miriam Čermelj, ki se je lani udeležila srečanja predstavnikov manjšinskih gledališč v Nimesu v Franciji. Andrej Maver piše o zimski številki manjšinskega mladinskega časopisa Ven/, Erika Hrovatin pa o delovanju krožkov Mladih v odkrivanju skupnih poti in Slovenskega kulturnega kluba. Daniel Beorchia je prispeval članek o prosti izmenjavi glasbe prek interneta, Ivana Mahnič pa je napisala prispevek o mladinski gledališki dejavnosti v Borštu. Objavljeno je tudi predzadnje nadaljevanje literarnega dela Luke Pierija Ko se strast zaganja. —— NL NARODNA GALERIJA V LJUBLJANI / DOGODEK DESETLETJA VALENTIN METZINGER 1699-1759 zakristiji cerkve sv. Ignacija na Travniku, in za Trst, kjer je v cerkvi Marije pomočnice ohranjen Sv. Frančišek Asiški. Poleg dokumentarno izpri-! čanih, a, žal, večinoma izgubljenih portretov je Metzinger slikal predvsem za cerkvene naročnike, tako za redovne skupnosti kot za župnije in pa za lju- bljanskega škofa Ernesta Ama-deusa Attemsa; zato ne preseneča, da se na razstavi srečujemo predvsem s svetniškimi liki. Ponavljajoče se podobe najbolj priljubljenih svetnikov (naslikal je kar 24 sv. Janezov Ne-pomukov) je zato umetnik variral z ustvarjanjem bolj individualiziranih potez, s smiselnim prilagajanjem potrebam naročnikov (Kristus na križu in Marija Magdalena, ž.c. sv. Petra v Ljubljani), največkrat pa je slike bogatil s krajinskimi izseki in tihožitji (mikavno v svoji svežini je grozdje na sliki Sv. Notburga iz Slapa pri Vipavi). Času in okusu primerno je znal dramatizirati dogajanja tako z dinamičnimi kompozicijami (Poveličanje sv. Frančiška Šaleškega, Narodna galerija) kot z držami svetnikov, ki imajo navadno ponebeščen, v nebo uprt pogled, vedno ubrane barvne kompozicije pa so najbolj prikupne, ko zazvenijo v vedrih rokokojskih tonalitetah (Sv. Lucija, na sliki, Narodna galerija). Razstavo si je mogoče ogledati od 10. do 18. ure vsakdan, razen ponedeljkov; vsako nedeljo ob 11. uri so vodeni strokovni obiski; vse ostale informacije so na voljo na spletni strani Narodne galerije www.ng-slo.si. ---------SQ Še do 1. aprila bo v Narodni galeriji v Ljubljani na ogled obsežna monografska razstava, posvečena življenju in delu Valentina Metzingerja, največjega slovenskega baročnega slikarja. Z več kot stotimi razstavljenimi in štiristotimi v spremnem katalogu popisanimi deli (vse to je sad dolgoletnega raziskovanja bivše ravnateljice Narodne galerije dr. Anice Cevc), je pričujoča razstava gotovo dogodek desetletja, tudi ker je terjala izjemen napor na restavratorskem področju. Valentin Metzinger se je iz rodnega Sa-int Avolda pri Metzu, po še skrivnostni poti, leta 1727 preselil v Ljubljano, kjer je ostal vse do smrti leta 1759. V teh treh desetletjih plodnega ustvarjanja se je uveljavil kot vodilni kranjski slikar - kronist frančiškanskega samostana v Požegi ga je označil za "ljubljanskega Apela" -, ki je presegel meje dežele Kranjske, saj je s svojimi deli prisoten tudi na sosednjem Hrvaškem in v Istri, na avstrijskem Štajerskem in na Bavarskem, kjer je zapustil sliko v mestu Passau. Novejše raziskave dr. Ferdinanda Šerbelja (Acta historiae artis Slovenica, 5) pa kažejo na to, da je Metzinger slikal tudi za Gorico, njegov naj bi bil oval s Sv. Andrejem v KAR J K MATI AMERIKA?! PETER SZABO Pred leti sem sanjal o Ameriki. Ko sem gledal našo malo stvarnost, sem sanjal o širših obzorjih in globalnih priložnostih. Hotel sem iti študirat v tujino. Mislil sem, da je po svetu drugače, da so tam odprte neverjetne možnosti. Ameriške sanje pač. Potem pa sem, k sreči, zrasel. Režiser Kusturica, ki mi osebno sploh ni všeč, je pred kakim letom podal zanimivo razmišljanje o ameriškem filmu. Ameriška filmska industrija je reklamno sredstvo za ameriške sanje. Obstajajo modeli, ki se jih uspešni filmi morajo držati, junaka najprej predstavijo tako, da nam postane simpatičen. Istovetimo se z njim. Nato zabrede v težave. Vendar z odločnostjo, vztrajnostjo in sposobnostmi premaga težave in končno uspe. V zadnji sceni gleda sončni zahod s prekrasnim dekletom, ki ga je spoznal v vseh zapletih in s katerim je premagal težave. Končno sreča! Happy end! Sami se ne zavedamo, da živimo v takšni sreči. Nimamo časa za to, da bi premislili, kako smo v bistvu srečni. In mislimo, da se takšne stvari dogajajo le v Ameriki. Za to si želimo, da bi bili v Ameriki, oz. da bi Amerika prišla k nam. Ko odprejo McDonalds v Sloveniji, za to mislimo, da je to prvi korak k sreči. Ko nam potem še tovni vojni zmagali samo v filmih, je samo en korak. Ameriški film je v bistvu veliko propagandno sredstvo za širjenje ameriške kulture in z njo ameriških izdelkov ter političnega vpliva po vsem svetu. In mi to sprejemamo z odprtimi rokami. Flvala Bogu, sem Ameriko videl in vem, kako je živeti doma, v Sloveniji. Pred meseci je Slovenka, ki živi v Ameriki, prišla na o-bisk k sorodnikom v Slovenijo in se je čudila njihovemu standardu. Ona si kljub dobri službi ne more privoščiti frizerja, ker je to v Ameriki predrago. To si privoščijo bogataši, tisti filmski igralci, ki jih gledamo na platnih. V Ameriki si mnogi ne morejo privoščiti mnogih ameriških izdelkov, ki jih mi tako veselo uporabljamo. Ko sem dobro premislil zadevo, sem ugotovil, da si sploh ne želim živeti v Ameriki. Tu je veliko bolje. V mali Sloveniji veliko "počitnikujemo". Hodimo smučat, plavat, se sprehaja t po gorah. V Ameriki si to privoščijo le tisti, ki imajo tako dobro plačano delo, da si lahko vzamejo počitnice. Večina do-brostoječih dela od ponedeljka do sobote in nedelja ni dovolj, da bi se kam umaknili. Pa še drago je. Celo življenje delajo kot norci, da bi imeli prevlado na svetovnih trgih in, šele ko se upokojijo, si privoščijo kaj več počitnic: seveda, če so v prejšnjih letih prihranili dovolj denarja. Ameriški filmi so pravljice za odrasle. In tem pravljicam nasedamo prav vsi, ko si želimo, da bi prav povsod bila Amerika. obljubijo, da nas bodo sprejeli v NATO, si mislimo, da bomo po-I stali Američani. In ko letalonosilka IFK pripluje v koprsko pristanišče, vemo, da je Amerika že tu in smo pripravljeni stati ure in ure v vrsti na soncu samo zato, da lahko obiščemo Ameriko, da se načudimo in si mislimo, da smo le še korak od Amerike. Od ameriškega filma pa do ameriških vojakov, ki prihajajo v našo državo ovenčani s slavo za tiste vojne, ki so jih po drugi sve- ODMEVEN KONCERT V CANKARJEVEM DOMU TINKARA NA ROBU KROGA BREDA SUSIČ Komaj 22-letnaTinkara Kovač je v soboto, 10. marca, na slovenski glasbeni sceni postavila zavidljiv primat: postala je prva rock in pop glasbenica s samostojnim koncertom v največji slovenski dvorani, to je v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani. Med zelo uspešnim koncertom je predstavila svojo novo CD ploščo, Na robu kroga. Dvorana je bila polna: zastopane so bile vse generacije, od otrok in najstnikov do mladih in že nekoliko zrelejših poslušalcev. To je pričalo o veliki popularnosti mlade pevke in flavtistke, ki je izdala že tri plošče, se venomer povzpela na najvišja mesta lestvice prodanih plošč in prejela veliko število priznanj in nagrad (naj ome- nimo le, da je minuli dve leti odnesla kar osem Zlatih petelinov - to so najprestižnejše nagrade za glasbenike v Sloveniji). Koncert se je začel s hitom s prejšnje plošče Od zvezd pijan. Takoj za tem pa se je dvignil navdušen aplavz, ko je Tinkara intonirala svojo v tem trenutku najpopularnejšo pesem: to je prvi single z njene nove plošče, In sta šla. Sicer pa je predstavila deset pesmi z zadnje plošče. Med temi naj o-menimo pesem Mesec moj in mesec tvoj, ki je navdušila zaradi dueta s hrvaškim pevcem Nenom Belanom, pesem Sonce v očeh, pri kateri so sodelovale Šavrinske pupe (s to pesmijo se je Tinkara letos tudi predstavila na izboru za Evro-song), in pesem Doma, ki sta jo obogatila violinist Bojan Cvetrežnik in kitarist Dani Černe iz (zdaj že nekdanje) skupine Terra Mystica. Publika pa se je še posebno ogrela, ko je Tinkara intonirala nekatere svoje zelo znane uspešnice, med katerimi sta največji uspeh želi Ko bo prišel (s plošče Košček neba) in, seveda, Veter z juga (njen prvi pravi hit s plošče Ne odhaja poletje). Na koncu je bila publika tako navdušena, da so se morali Tinkara in člani njenega odličnega banda kar trikrat vrniti na oder. Kot gostje so na koncertu nastopili tudi trije zamejski glasbeniki, in sicer Raffaella Petronio-violina, Valentina Bembi-viola in Aleksander Slu-ga-violončelo. Tinkaro, ki jo zamejci dobro poznamo, saj je obiskovala slovenski jezikovni licej v Trstu, bi zaradi njenih izrednih vokalnih sposobnosti, dokazane profesionalnosti in talenta lahko primerjali z znanimi in priznanimi italijanskimi pevkami, kot sta Giorgia ali Elisa. Tistemu, ki je še ne pozna, pa bi o njej rad izvedel kaj več in poslušal odlomke njenih pesmi, priporočamo obisk njenih predstavitvenih spletnih strani na naslovu www.tinkara.com.