SREČANJA
O   POLJSKI   LIRIKI
Katka   Š a 1 a m a n
>Poezija dvajsetega stoletja? je pojem, pri katerem ne mislimo toliko na njegov časovni okvir, ampak predvsem na njegov vsebinski pomen: na moderno poezijo, ki ustreza občutju današnjega časa. na pesnike, ki doživljajo in izražajo temeljna ontološka navzkrižja sodobnega človeka. Te temeljne dileme so si po vsem svetu izredno podobne, moderna senzibilnost prestavlja meje različnih kultur. Pesniško dvajseto stoletje se ni začelo z začetkom stoletja. Ponekod so ga pesniki začutili prej, drugod pozneje, toda novemu doživljanju sveta se ni mogel nihče izogniti. Seveda pa mu niso bili vsi, ki pišejo poezijo, tudi dorasli. Zato so si v eni sami kulturi različne pesniške generacije tega stoletja večkrat bolj tuje kot sočasne generacije različnih narodov.
Sodobno pesniško misel povezuje dandanes tudi po vsem svetu potekajoč proces prevrednotenja tistih starih pesniških avtoritet, ki so bolj anahroni-stične kot pa časovno stare. Poiskati je namreč treba vrednote, ki so v skladu z občutjem današnjega človeka, ali pa odkrito povedati, da je to ali ono delo danes mrtvo.
18 llalf Dahrendorf: Soziale Klassen und Klassenkonfliki in der industri-ellen Gesellseliaft, str. 14b, 148.
1040
k
Pred nami je knjiga, ki nam hoče predstaviti poljsko poezijo dvajsetega stoletja.* Prvo načelno vprašanje, ki se nam ob taki antologiji postavlja, je tole: ali je dvajseto stoletje le časovni okvir, v katerega je treba strpati vse zaporedne pojave v neki literaturi tetra časa — če so seveda vsaj deloma pomembni — ali pa bi bili potrebni globlji kriteriji, vezani na občutek in merila današnje pesniške misli v svetu. Če sprejmemo trditev, da takšne antologije ne bi smele ostati le mrtve knjige, ki so opravile pač nekakšno kulturno dolžnost, marveč !>i morale tuje izkustvo tvorno vključiti v domače literarno življenje, se moramo odločiti kajpak za drugo možnost. Pri tem pa je jasno, da tu ni govora o kakšni trenutni samovolji sestavljalea, pač pa se mora njegova sodobna, neanahronistična senzibilnost. ki je tu seveda prvi pogoj, opreti na sodobno mnenje najboljših literarnih kritikov in zgodovinarjev obravnavane literature, oziroma na sodobno pesniško misel v svetu sploh. Seveda se mora lak estetski kriterij nujno vezati s kriterijem značilnosti za posamezno dobo. Vendar posameznih značilnosti, ki so nekdaj morda veljale za visoko kvalitetne, ni dopustno predstavljati in povzdigovati, če se je izkazalo, da nam danes samo še zelo malo povedo.
Sodobna poljska poezija je v tesni zvezi z modernimi antiromantičnimi pesniškimi tokovi v svetu. Isto velja za najzanimivejši del sodobne poljske literarne kritike, ki se na podlagi novega, filozofsko poglobljenega pojmovanja poezije spopada z branilci starega. Lojze Krakar je z delom pri omenjeni poljski antologiji spreiol torej odgovorno nalogo. Prikazati bi nam moral živost in visoko poetsko \ rednost pesniških pojavov, ki si jih Poljaki sami šele zdaj odkrivajo iz svoje preteklosti, obenem pa nas prepričati o kvaliteti sedanje poljske poezije. Pri tem bi bilo zelo važno, ko bi se oprl na mnenje resnično sodobnih poljskih  kritikov.
Pri slovenski antologiji sta poleg Krakarja izbirala pesmi še Zvgmunt Sto-berski in Rvszard Matuszevvski, ki je knjigi napisal tudi uvod. Predstavili so 55 avtorjev s t")1) pesmimi, vse pa z namenom, da prikažejo poljsko poezijo od konca prve svetovne vojne do naših dni. (Torej je strogo časovni pojem dvajsetega stoletja že s tem odpadel, saj niso upoštevani ustvarjalci Mlade Poljske, čeprav so ustvarjali še v času, ki ga zajema naslov antologije. Sklepamo lahko, da morda zato. ker spadajo ti pesniki po svojem doživljanju sveta bolj v prejšnje kot pa v naše stoletje.) Namen je bil lop, poglejmo sedaj, kakšna je njegova izvršitev.
Že v uvodu R. Matuszevvskega, ki hoče podati razvoj poljske poezije t celoti, nas presenetijo izredno naivne definicije in poenostavljanja, prirejena za že kar žaljivo nizko mentalno stopnjo. Maluszevvski zna namreč zelo različno pisati — (prim. njegov razvpiti, vendar mnogo boljši priročnik za isto obdobje, namenjen poljskim srednjim šolam, ali pa razmeroma dober uvod — skupno s Seuervnom Pollakom — v antologijo poljske poezije med obema vojnama.) Naj navedem nekaj citatov: »Književnosti tega obdobja [ 101S—1938] se ni bilo treba več boriti za tisto, za kar so se pisatelji in pesniki borili dotlej: za svobodo in neodvisnost domovine. Zato so se preti književnostjo zdaj zvrstile nove naloge. Prvič:   posvetiti   vso   skrb   vprašanjem    umetniške   narave   in   čimprej   dohiteti
* Poljska lirika dvajsetega stoletja. Antologija. Prevedel Lojze Krakar. U\od napisal Ryszard Matuszevvski. DZS. Ljubljana 1965. — Antologija je bila sicer že ocenjena v Sodobnosti !<i'>4. št. 1. toda ker prinaša pričujoči kritični sestavek nove vidike in podatke, ga objavljamo. — Op.urvd.
1041
sodobno Evropo... Drugič: boj za neodvisnost je zamenjala skrb za pravično družbeno podobo nove države, kar je angažiralo tudi književnost (str. 11 in 12)... ISkamandriti] so si že kmalu pridobili široko občinstvo, saj so znali lepo izpovedati čustva generacije... in že kmalu po svojem nastopu so zasluženo sedeli na poljskem Parnasu (str. 13)... Tragična usoda naroda in strašna doživetja [med vojno] so marsikomu. podrla umetno zgrajeno stavbo njegove umetnosti in marsikateri vase zaverovani poet je postal epik. realist (str. 15—16) ... Vendar lahko povemo, da je ta [najnovejša] poezija daleč od pokornega rimanja kitic na predpisane teme (str. IT—16) ...
Po Matuszewskem se pesmi torej »delajo«, v skrbi« za ta ali oni problem (ob Miekie\viezevih pesmih je zato treba neizogibno govoriti o »vključitvi vsega ljudstva, tudi politično in gospodarsko zaostalih množic v ta boj« itd., str. 7—S), radujejo pa ga obenem tudi »odlični umetniki peresa« (str. 7). Popolnoma tuj pa mu je problem ustvarjanja samega, kakor tudi ustvarjalčeva duševna intenzivnost in napetost, skratka poezija kot poezija.
Človek bi se čudil, kako da izdajatelj ni mogel pridobiti k sodelovanju kakega Sandaucrja, J. K\viatko\vskega ali BIonskega — da omenim samo tri sodobne poljske, iz filozofskih osnov izhajajoče literarne kritike in esejiste ¦— če ne bi nenadoma opazil med celotno podobo te knjige in uvodom neke čudne podobnosti. Gre za odnos do poezije nasploh, za odnos, ki je največkrat potvoril podobo prave sodobne poljske poezije. Viden je v celoti in v posameznostih: v izboru imen in pesmi oziroma v prevodih, to je v podobi, v kakršni so nam poljski pesniki predstavljeni, še celo Krakarjeve kratke, opombe o prevedenih pesnikih so v tem smislu zgovorne, ne le zaradi posebnega podeljevanja super-lativov, ampak tudi na primer zaradi takih »zanimivosti«: -Za nas bo še posebej zanimivo, da je med obema vojnama |IUako\vicz6\vna] rada obiskovala Dalmacijo in tu napisala ciklus...«
Naloga tega sestavka bo. da ob vseh, v tej antologiji predstavljenih pesnikih primerja mnenja sodobne poljske literarne kritike s podobo, v kakršni nam prevajalec — s pomočjo Matuszewskega — predstavlja poljsko poezijo našega stoletja. Vendar pa namen ne bo samo kritika, ampak predvsem dopolnilo in poskus delnega prevrednotenja tudi pri nas ustaljenih pojmov. Zadržala se bom zlasti pri pomembnejših pojavih in imenih, ki so bila nerazumevajoče, napačno predstavljena, ali pa jih v knjigi sploh ni. Analizi prevodov ne bo glavni smoter ocenjevanje njihove besedne vrednosti, ampak duha celotne knjige. Morda nam bo na koncu uspelo odkriti tudi vzrok, zakaj je antologija prav takšna, kakršna je.
Boleslam Lešmian (1878—1937) zavzema v poljski poeziji posebno mesto, mesto samotnega, za življenja nepriznanega vizionarja, v katerem šele najnovejši čas odkriva njegove filozofske osnove in visoko umetniško vrednost. Spočetka, do svoje prve pasniške zbirke leta 1918, je bil povezan s simbolistično Mlado Poljsko, potem pa si je zgradil popolnoma samosvojo poetiko. Artur Sandauer piše o njem v Tmorczosci (1964, 1) takole: >Od tedaj [od prve zbirke] dalje ga stvari ne bodo zanimale kot simboli, ampak kot konkretnosti. Iz tega seveda ne sledi, da hoče to, kar je slučajno, spet narediti za pesniško snov. Tudi on — kot simbolisti — skuša doseči Absolutnim to je večno resničnost pojavov, vendar drugače dojeto. Ne išče je izven prirode, ampak v njej sami. hoteč ponovno odkriti njeno tvorno moč, tisto schopenhauersko voljo, s katero
1042
realizira  sama  sebe.   Hoče  torej   vrniti   predmetu   resničnost,  toda  ne statično, ampak dinamično resničnost...«
Lešmianova filozofska osnova, ki jo Sandaner povezuje s Husserlovo feno-menologijo in eksistencializmom, je vidna v vseh pomembnejših Lešmianovih pesmih, pa tudi v njegovih teoretičnih razpravah. Najvažnejša mu je bila iden-tičnost predmeta s samim seboj. Zato je ustvaril nešteto novih izrazov, navideznih tavtologij ( pomlad pomladuje- itd.), ki pa so predmet prenesli v dejanje samodogajanja in ga tako dinamizirali. Vsak predmet ponavlja neprestano eno in isto eksistencialno delovanje, z obsedeno zagrizenostjo uresničuje definicijo samega sebe.« Vsak predmet, delovanje ali stanje pa je v sebi razklano na sebe in ne-sebe. pa tudi na bit in nebit. Vse to pa ni enkratno, ampak se. neprestano ponavlja, obstaja mnogo svetov, časov, neskončnosti, načinov bivanja, zornih kotov... Vesolje pri Lesmianu razpada... Njegovi delci obstajajo neodvisno drug od drugega .,. To je čisto poseben svet animizirane priiode, pa tudi nebivajočih bitij, saj nastopa avtorjeva domišljija v vlogi neomejenega demiurga-st\ urnika. Vendar pa se Lešmian vedno vnaprej zaveda, da njegov izmišljeni svet vseeno realno ne obstaja... Podobno protislovnost srečujemo tudi pri romantikih. Tako je na primer Fleine svoje lirične emocije opremil navadno z avtoironičnim komentarjem. Pri l.ešniianu uničujoči komentar zastrupi tvorbe njegove fantazije že v zarodku, negacija postane značilnost ne samo misli o njih, ampak njih samih....'' Lešmian govori večkrat o istih stvareh kakor idealistična Mlada Poljska, vendar se secesijska problematika, ki je v svoji prvi izdaji imela obliko metafizične tragedije.... pojavi sedaj kot metafizična komedija. Osmešujoč jo, utirajo ti avtorji [Lešmian, modernistični dramatik \Vitkiewicz in kafkovski predvojni novelist Schulz] pot sodobnosti; v tem je njihova novatorska vloga«  (Sandaner v študiji o Brunu Schulzu).
Sodobna poljska literarna kritika je povzdignila Lešmiana na najvišji vrh poljske poezije med obema vojnama. Jerzv Kvviatknvvski. ki pri tem obdobju pogreša filozofsko utemeljenost poetik. piše v kritiki poljske antologije poezije iz teh let tole: Kdo drug je, razen malega notarja z Zamošča |tj. Lešmiana] ustvaril pravo Delo? . . . Lešmian je v poeziji med obema vojna najvišja stopnja konsekventnosti, ne toliko tehnično pesniške, kolikor Filozofsko pesniške. Bogatejši za celo obširno območje intersubjektivnih izkušenj . . . izbira med njimi skorajda od samega začetka temeljne pojave in jim ostane zvest v vsem času svoje ustvarjalnosti.«
Takega pesnika, čigar veličina je razvidna predvsem iz celote njegovega dela, je v izboru seveda težko predstaviti. Vendar pa je pri Lešmianu mnogo karakterističnih motivov, ki se neprestano ponavljajo, in prav te bi bilo treba izrabiti. Tak je na primer ciklus pesmi o pohabljencih v drugi pesniški zbirki iz leta 1920, take so pesmi o fantastičnih, ljudsko pruvljičarskih tvorbah domišljije, ustvarjenih zaradi atmosfere trenutka, in če so nekatere pesmi s skovanimi novimi izrazi dejansko neprevedljive, pa bi bilo treba vsaj opozoriti na njihovo presenetljivo dinamično metaforiko.
Poglejmo zdaj. kako je predstavljen Lešmian v naši antologiji. Vse. kar je Matuszevvski o njem povedal, je tole: »Tudi Lešmian, ki je umrl dvajset let pred Staffom, je bil večkrat vzor mlajšim pesnikom. Bil je poet z bogato domišljijo,
* Vsi  citati so iz navedene  Sandanerjeve študije.
1043
ki  se  je  rada  izživljala   v  pravljičnem   svetu   in   iskanju   nenavadnih   izraznih možnosti, s čimer je prav gotovo vzpodbudil Tuwima> . ..
V prevodih o tipičnem Lesmianu ni niti sledu. Tu sta dve tradicionalni erotični pesmi (prevod konca pesmi brez naslova smiselno ni ustrezen), prisrčna, vendar nič lesmianovska Uršula Kochanoroska in daljša pesem Dekle, ki bi edino lahko vsaj deloma spregovorila o Lesmianu. Prav pri njej pa se nam pokaže, kako izkrivlja prevajalcev odnos do poezije in sveta pravo podobo njemu tujih pesnikov, kar se ne kaže le v izboru, ampak tudi v pojmovanju posamezne pesmi. Pesem Dekle se v prevodu bere kot resno pojmovati senti-mentalizem in tožba nad grdim« svetom. Original pa je vse kaj drugega, kar lahko razberemo seveda le s tankim posluhom za stil. Na videz gre za neznatne razlike: pri Krakarju so trije bratje po pesniško polni sanj*, pri I.ešmianu pa taki. ki verjamejo v sanje . Krakar patetično prevede: Za sencami ni več sledu ' pozaba nas za zmeraj loči.«, pri Lesmianu pa se to glasi: 1 znikla trešč i zginul slad ' i povvišc o nich jttž skonezona! Kar pomeni: In zginila je vsebina / in zginila je (vsaka) sled / in že je roman o njih pri kraju! : I.ešmian vzklikne: l.ecz dzielne ntlotv — Bože moj! — mdlej nie poddalv sit; žalobie!« »Ampak pogumna kladiva — o ti moj bog! — se niso vdala medlemu žalovanju! . Krakar pa smrtno resno napiše: Samo kladivo se. moj Bog. ni vdalo žalosti ne Tebi. Podobno je z razmerjem med kitico: Ker vse je bil le jok in mrak in le prividi v hrepeneti ju! Če tak je svet. je slab ia svet! Zakaj ni drugega v življenju?« in originalom: Takiž to šwiat! Niedobrv švviat! Czemuž innego nie ma švviata?« Za vsemi Lesmianovimi verzi se skrivata grenko posmehovanje in ironija ali pa stanje na robu prepletajočih se občutij, ne pa senti-nicntali/em. Prav tako nam Krnkarjev prevod zadnjega verza ne posreduje občutja Lešmianove grozljive misli o smislu nesmisla. Pri Lesmianu pesem ni sami) to. kar nam na zunaj posredujejo besede, važen je smisel, podtekst. ki ga lahko uniči že sprememba slovničnega časa in tega nobena gladka rima ne more opravičiti.
Pri tej pesmi sem se   nto dalj  pomudila, ker je z njo na videz vse v redu ritem,   enake   tekoče   rime   itd.,   pa   vendar   ni   avtorjeva,   ampak   pravzaprav prevajalcev n. Celo ohranjeni  ritem   v   prevodu   ni   več tako  funkcionalen  kot v originalu, ker je v nasprotju s sentimentalno resnobo prevoda.
Leopold Staff (1S7S —19") je razmeroma dobro predstavljen, zlasti s prvimi tremi pesmimi in zelo dobrim prevodom Prvega sprehoda. Res je. da je Staff znan kot klasični apolinični refleksivni pesnik, vendar je tu morda le preveč poudarka no njegovem harmoničnem, afirmativnem odnosu do življenja. San-dauer piše o njem v knjigi Pesniki treh pokolenj: Pesniška ustvarjalnost zanj ni toliko sprostitev čustev, kolikor .pot do modrosti'. Prek nje se trudi pridobiti notranje ravnotežje, določiti za stalno svoj odnos do sveta: stališče, ki je za pesnika dovolj paradoksalno. Jasno je namreč, da bi po odkritju takega poslednjega ravnotežja moral avtomatično umolkniti: vsaka pesem je poskus ustalitve odnosa do sveta na novo. Sandauer vidi pri Staffu rešitev pred to zagato v njegovi filozofiji večnega iskanja in večnega zametavanja že doseženih ciljev. V tem leži njegova notranja protislovnost, pa tudi možnost razvoja njegove poezije, ki je v neprestanem kalebajočem ravnotežju.-; J. Kwiatkowski pa je študijo o Staffu na kongresu, posvečenem sodobni poeziji (Varšava, novembra   1965),  naslovil Staff —  pesnik paradoksov in  na  primerih  pokazal,  kako
1044
zapletena je bila v njem pot do tega nestalnega »od kritikov stavljenega ravnotežja ¦•. Zato bi bilo nujno prevesti tudi kakšno tako filozofsko dinamično pesem. Zadnji dve pesmi: Srce in Pri ribniku bi tako po kriterijih vrednosti kakor tudi značilnosti morali odpasti.
Pesniki, ki so se od leta 1920 zbirali okoli revije Skamander, Tnvim. Slonimski, Lechoii. Wierzynski. Iwaszkie\\ icz: Illakov\"icz6\\ na. Paw likovvska. so današnjemu pojmovanju poezije precej tuji, predvsem v svoji -najbolj tradicionalni — leehonsko-slonimski — verziji«, kot je napisal Jerzv Kvviat-kowski. Zdi pa se, tla je tu treba izvzeti deloma Tuvvima in Ivvaszkievvit-za. Pa še o Tmvimu je J.M.Rymkiewicz, predstavnik najnovejše poljske klasicistične poezije, napisal med drugim tudi tole: Tako Tuvvim kot Galczviiski sta bila lirična pesnika nevisokega leta. pesnika, kakršnih je povsod mnogo in ki so nedvomno potrebni. Tragedija Umrlih in tragedija poljske pesmi je v tem, da so njihovim verzom nekdaj pripisovali vrednost, ki je nikdar niso zaslužili. Tragičen nesporazum je bil. da je bilo takšnim pesnikom zaupano oblikovanje narodove zavesti... Odpor do misli v pesmi in do mišljenja s pesmijo se je nazadnje moral maščevati... Pesniki odločajo o Zgodovini. Če bi v tistih letih drugi pesniki organizirali pesniško misel Naroda, bi se Zgodovina obrnila morda  dni ga če ...«
Skamandriti so verjeli v talent, v moč življenja in (lastno) vitalnost. to pa je bila tudi vsa njihova filozofska podlaga. J.Bloiiski jih je v knjigi 7,miana martij (Izmenjana siraže) takole primerjal s prozaistično generacijo literarnega štirinajstdnevnika Wspolezesnošč (Sodobnost — izhaja od leta 1956 dalje): »Ta generacija spominja nekoliko tta skamandrite. Prav njim je namreč Irzvkovvski [znan kritik med obema vojnama) očital programofobijo: in ni slučaj, da so si prav oni osvojili literarno javno mnenje v medvojnih letih. Hudobnež bi torej lahko — po analogiji — prerokoval zvezdam Wsp6tezesnošči lepo kariero, dodajajoč po tiho. da bo z dosežki slabša...« Seveda vsi ti kritični glasovi sodobne poljske literarne kritike ne pomenijo, tla poezijo skaman-dritov kratko in malo negirajo. Ne bi pa hoteli, da se njihove pesmi precenjujejo na predvojni način.
Krakarjevo stališče do njih je nedvomno bližje predvojnemu ocenjevanju. Sicer bi mirne duše izpustil vsaj dve pesmi Illakovviczovne (uspavanka Baj. ki je sicer posrečeno prevedena, že kot otroška pesem ne spada v antologijo lirike), vsaj dve pesmi Slonimskega. pa tudi kaj iz Lechoria ali Pa\\likowske. oziroma bi pri prvem moralo biti bolj upoštevano mladostno puntarstvo. pri drugi pa njeni miniaturni »kameralni« verzi. Pri Wierzynskem je druga pesem le ponavljanje prve. Sicer pa so ti prevodi meti najboljšimi v antologiji, ker Krakarjevo »posvajanje« tu ni v nasprotju s poetiko pesnikov samih (prim. »poslovenjenje« v občutju generacije Pesmi žtirili lirike Slonimskega). Omenila bi le, da je subtilnost Pavvlikovske zajeta nekoliko preokorno (deklica s »svilenimi nožicamin se na primer zato, ker je manjkal en zlog. spremeni v deklico, ki ima »svilene nogavice«.).
Imaszkiemicz (r. 1H94) ima med skamandriti razen \Vierzynskega najmanj pesmi in to ni prav, še posebej zato ne, ker je enostransko predstavljen le kot umirjen star gospod, v resnici pa je bila njegova poezija zelo raznolika, saj se pne od mladostnih impresionističnih in ekspresionističnih pesmi do ljudsko
66   Sodobnost                                                          \ (\±X
1045
preprostih in klasicističnih, nasičenih z evropsko kulturo ter sodobno zvenečih, kakršne so v njegovi najnovejši zbirki Jutro žniroa (Juiri bo žetev) iz leta 1963, na  primer  pesem Kvartet s posvetilom  predvojnemu  dramatiku  Vv itkiewiczu:
Spominu Witkacija vonj sena
kje tvoja roka kroži kje tvoja kri?
rdeči curek
se dviga in spleta
z zelenim trakom trave
ne kriči ne kriči ne kriči
zaplelo se je vse
ne vse samo dva curka
dva potočka
v obliko fuge
je življenje res toliko vredno du se je treba trgati zanj:1
odplulo v najvišjem bo tonu
gosli sena
krvi
Jerzv Kwiatkowski, ki pri Iwaszkiewiczu najbolj ceni klasicistično obdobje, na katerega je po vojni deloma navezal med drugimi tudi Milosz, pa mu je v pohvalo napisal, da je bil vedno najmanj »tipičen« predstavnik ska-mandritov: To, kar vzbuja danes antiskamandritsko kritičnost — se njegove poezije razmeroma malo dotika«.
Večje nasprotovanje vzbuja, kot smo že videli, pesniško delo Turnima (1894—1953). Vendar mu je treba priznati živost. iskanje novih oblik in morda tudi nove vsebine. Simbolistična, večkrat dckadcntska Mlada Poljska se je s svojim impresionistično pasivnim odnosom do sveta preživela, takoj po prvi svetovni vojni je nastopilo obdobje optimistične opojenosti nad civilizacijo in dinamiko življenja. Poleg skupin z ekspresionističnim ali futuristienim programom, o katerih bomo še govorili, se je tudi Tuvvim navduševal ob Whitmanu in razglašal, da mora verz objeti vse. kar obstaja. Vendar pa je v tem obdobju pri njem še mnogo mladopoljske tradicije. Zato vidi Michal Glowinski njegov največji pomen v tem, da je s svojim delom predstavljal most med 19. in 20. stoletjem  poezije,  da je s   .črno tlako«  očistil  prostor svojim  naslednikom.
To se pravi, da je sedem pesmi v antologiji zanj verjetno preveč; vsekakor pa bi morala odpasti nekvalitetna Ab urbe condita. Dolini prevedeni artizem pesmi Da in ne je tudi v originalu prazen in sam sebi namen. Pri pesmi Neznano drevo je bistveno, da je posvečena spominu Žeromskega, kar pa je v prevodu izpuščeno.
1046
Wladyslam Bronieiuski (1S97—1962), pesnik-revolucionar, je v današnjem poljskem vzdušju izrazito nepriljubljen kot čisto deklarativni proletarski pesnik. To je verjetno posledica prejšnjega, večkrat vsiljivega povzdigovanja, pa tudi slabih povojnih pesmi. Krakarjev izbor gotovo prav nič ne prispeva h kakšni drugačni predstavi o njem. Vendar pa so v njegovi predvojni poeziji pesmi trajne vrednosti, kjer je revolucionarna tematika res povezana z vsem njegovim bistvom (Balada o gledališkem trgu, Roža, Mladost itd.), in prav te pesmi, o katerih Sandauer piše. da je Bronievvski v njih hodil hkrati po poteh Jesenina in Majakovskega, bi bilo treba prevesti. (Od pesmi v izboru je pred vojno nastala samo pozna deklarativna A o pnssaraiil)
Bronievvski je kot pesnik pomemben sam zase (podoben mu je bil še marsikdo, vendar le kot epigon). mi pa se moramo zdaj vrniti k skupinam, ki so kot celota odigrale v poljski literaturi pomembno vlogo.
(Nadaljevanje prihodnjič)
1047
SREČANJA
O   POLJSKI   MRI KI   DVAJSETEGA   STOLETJA
Katka   Šalamun (Nadaljevanje)
Takoj po koncu pno svetovne vojne je v poljski poeziji vrelo od iskanju novega. Nekaj časa je to novo izražal termin futurizem (še Tinvim se je predstavljal za prvega futurista), nekaj časa pa izraz ekspresionizem, ne da bi dajali tema izrazoma pomen, ki se je ustalil v evropski literarni zgodovini. Kazimierz Wyka, znani literarni zgodovinar in kritik, imenuje to vretje »velika sarabanda vseli bodočih ,iznio\' . Po letu 1920 pa so se poti začele razhajati. Poznan jska revija Zdrdj (Izvir) je začela uveljavljati pravi ekspresionisticni program, vendar je v mešanici z niladopoljščino ustvarila zelo malo kvalitetnega (Zegadlow icz. \Vittlin). Mnogo pomembnejši sta zato revija Norva sztuka (Nova umetnost, izhajala 1921—1922 in almanah 1924) in grupa okoli nje. za katero je Wyka napisal, da je neupravičeno izpadla iz kroga pozornosti poznejših kritikov« in v svoji pravi vlogi tudi iz kroga pozornosti avtorjev naše antologije. Najpomembnejša v tej skupini sta bila Anntol Stern in Aleksander \Vat. Wat nima v izboru nobene predvojne pesmi (edina pesem v antologiji je iz sicer zelo pomembne zbirke iz leta 1937). Sternova najzgodnejša prevedena pesem pa je iz leta 19">4. Prav tako značilni Bruno Jasienski. ki je predstavljen z odlomkom iz resda znane Pesnitve o Jakobu Sze/i iz leta 1926 (ki ima — mimogrede povedano — v prevodu čisto drugačen ton. ker jo je /aradi specifičnega kmečkega izražanja skoraj nemogoče enakovredno prevesti). pa je leta 1926 tudi že živel v Parizu in se je njegova vloga na Poljskem (pet futurističnih publikacij) že zaključila. Pri tem programu je sodeloval pozneje tudi nekoliko mlajši Wažyk. ki ima v antologiji spet nerazumljivo dosti prostora z odlomki iz Pcsnttoe za odrasle iz leta (05"> (ki nima nobene umetniške, ampak kvečjemu delno idejno literarnozgodovinsko vrednost), pri tem pa nobene zgodnejše pesmi.
Popolnoma pa je — neupravičeno — izpuščen Ti/tus Czyžewski (iS8'5— 1945), ki je v iskanjih nove umetnosti igral pomembno pionirsko vlogo. Kot slikar je že med prvo svetovno vojno nastopal s skupino fonnistov. ki so svoj program navezovali na kubizem in poljsko folklorno izročilo, pozneje pa je sodeloval s fu turist i. ki so v precejšnjem nasprotju s tem programom bili blizu evropskim dadaistom. Helena Za\vorska je v monografični študiji o poljskih artističnih programih iz let 1917—1922 (O nowi\ sztuke — Z;i novo umetnost, Varšava 1961) o tem pisala takole: »Zgodnji poljski futurizem je ustrezal dada-istični življenjski orientaciji. Podobno kot dadaizem je bil kričav in provoka-tiven. napadalen in avanturističen, ustvarjajoč veliko zabavo, v kateri so največ štele maske, [ireobleke. grimase. Prelom z vsemi pojmovanji tradicije se ni odigraval v polemiki z njimi, ampak tako. da jih je smešil. Velik izbruh smeha je spremljal to pno reakcijo proti preteklosti...« Vendar pa ti futuristi niso samo rušili. Verjeli so v povezavo nove umetnosti i, množicami, utopično so sanjali o tehniki in civilizaciji (gospodarska zaostalost Poljske!), zraven pa si postavljali  trdne artistične zahteve  Jasienski je že leta  1921  pisal:    l)o-
71*                                                            1127
vršena kompozicija, se pra\i ekonomična in železna — minimum materiala pri maksimalno doseženi dinamiki — to je futurističnu kompozicija . . . Pre-lumljamo za vselej z vsakršnim opisovanjem. . .< Nekoliko spremenjeno, a vendar podobno je iste misli kasneje formuliral tudi Przvboš kot predstavnik krakovske avantgarde. V programatičnih verzih je Jasienski leta 1C)24 to takole oblikoval:
Gremo
izdret iz lave metafor
nastajajoči
obraz
Sveta.
Anatol Siern pa je leta 1024- pisal: : Gre za dve življenjski filozofiji: aktivno in kontemplativno... Toda ne delovali, pomeni — biti mrtev. Ska-inandriti in drugi — to so mrtvi ljudje. Ne moremo zanikali, da ne ustvarjajo lepili reči — ampak to so lepa trupla... Nova umetnost ne olepšuje resničnosti, ampak jo preoblikuje...«
Kljub trdno zastavljenim programom pa je v pesmih te skupine \ečkrat prišla do izraza kaotičnost. saj je vse to vrenje in iskanje novega na Poljskem trajalo mnogo krajši čas kot drugje po Evropi. Tako se v Električnih vizijah Czyže\vskega ljudsko primitivna domišljija prepleta / grozo pred znichuui-ziranim svetom, čeprav ga drugod spet poveličuje:
. . . ooščene figure morilci  geniji generali z elektromelianičnim aparatom s ključem naviti  mickievvic/ piše odo na mladost .. . figure iz noska figure iz vosku plešejo pognane z elektriko plešejo zaljubljeni pari  figure menueta mazurke morengo marino manekeni ta ta ta monolitni marija terezija car pave) katarina kralj edvard knez pnniato\vski napoleon ibsen razigrani zagnani lutkizirani zgalvanizirani
direktor panoptika : gospe in gospodje jaz lastnik panoptikum spoštovana publikum gledat pridite to je veliki napoleon znotraj avtomatičen navit to je električni mickieuicz piše z magnetičnim peresom
1128
naročil  sem  nove modele
na poti: žorž san
: neznani junak naravnost izpod verduna
: hamlet z ofelijo
¦ chopin v zadnjih izdihljajih
. dauuncjo speči in vstajajoči
: dante na električnih žicah
vstopite oglejte si
zadnji  dan senzacije
publika in  manekeni (skupaj)
ljubimo se ljubimo se ljubimo se
z elektriko plodimo se rodimo se zmanekenizirajmo ta svet
(Odlomki iz  Transcendentalne sin panoptika i/  leta  19211
'\ poznejšem razvoju (zvževvskega so umetniško pomembne njegovi ljudske Pastoralke.)
¦/.-
it            *
Kasnejša umetniška pot prvih poljskih liituristov je bila različna in vodstva v artističnem novatorstvu niso obdržali. To vlogo je prevzela skupina okoli krakovske revije Zmroinica — Kretnica. (1922—1923, 1926—1927), znana pod imenom krakovska avantgarda. Od prvih futuristov je prevzela treslo mesto-množica-mašina«, vendar so sčasoma na mesto elementarne spontanosti vedno bolj stopale ideje rigoroznega programa, nova, strogo določena poetika, ki pa je. čeprav v zagrizenem nasprotju s skamandriti, uveljavljala nekaj novega v glavnem samo. kar zadeva oblikovanje. Prvi idejni vodja je bil Tadeusz Peiper. ki pa pozneje njegovi zalitevi po razcvetajoci se poemi . kjer naj se osnovni motiv stalno ponavlja in razrašča, in njegovemu preganjanju pesniških slik ostali niso sledili. Przyboš ga je leta 1933 imenoval »pesnik pojmov« in nastopil proti taki -literarni poeziji«. Poleg Peipera in Przvhoša je v tej skupini še zelo pomemben Jan Br/.ekorvski, pomembna sodelavca pa sta med ostalimi še VVažvk in Jalu Kurek. ki je od leta 1931 do leta 1933 urejal revijo Linia (nekakšna naslednica Ziurutniee. čeprav pri njej Peiper ni več sodeloval).
V naši antologiji je Peiper kolikor toliko zadovoljivo predstavljen. Pesem Iz Gornje Šlezije je oblikovno morda premalo značilna, pa še je na primer nazorna metafora ...streha iz oblakov, ki jim puhti iz prepotene kože prevedena kot ...strelni iz oblakov, ki se od njih kadi«. Zato pa neupravičeno manjkata Jalu Kurek (rojen 1904) in Brzekovvski. Posebno Jan Brx(;komski trojen 1903. od leta 1928 živi v Parizu) je pomemben kot pesnik in kot teoretik. Tesno je sodeloval s francoskimi kubisti in surrealisti, poleg enajstih pesniških
1129
zbirk in dveh romanov je pomembna zlasti njegova teoretična razprava Integralna poezija iz leta 1935. Pred njim je sicer že Peiper zahteval, naj bo metafora ekvivalent čustev«, jezik pa orodje, ki naj temu cilju zavestno služi. Vendar je Brzekovvski ta proces ekonomičnega grajenja in konstruiranja, kjer ima najvažnejšo vlogo elipsa, ki skondenzira vsebino v integralnost, tako da ni v zgradbi nič več prozaičnega, še bolj poudaril: -Gre za to. da bi se pesniška napetost razmestila enakomerno po vsej pesmi«. Tako kot Przvbošu mu je šlo za enotno pesniško vizijo, vendar pa je pri gradnji pesmi dosti bolj upošteval asociacije in antirealističnost podob. Przvboš ga je označil za surrealista, čeprav se Brzekowski sam s to oznako ni strinjal. Naj navedem za primer odlomek iz pesmi Baroe iz leta  1936:
.. . kositrn dež z živosrebrnega pada neba
zelenina sočna prehaja  vame — kot vrtinec narašča
kot Mojzes z egipto\ske zemlje sredi privzdignjenih vod morja
6 kač modrih armadami z brado razmršeno v vetru zamahujoč s palico z nog težkim križem merim rumenino kromasto peska m stopam  v rdečem z barvami bičan kot požar strašen
Tudi/ulian Przijboš (r. 1901) je z novimi metaforami hotel bralca predvsem čustveno angažirati, vendar pa je glede čustev pesnika samega dosledno zahteval  le posreden  izraz,  »sramežljivost  čustev«   in  označil   vero   v  navdih   za
najškodljivejši snobizent« (predvsem proti poeziji skamandritov). \ publikacijah grupe a. r. (»revolucionarni artistk — zveza slikarjev in pesnikov v začetku tridesetih let) je definiral poezijo kot »enotnost vizije, skondenzirane v maksimum imaginativnih aluzij in minimum besed. Ideja rigoroznosti¦_- je v smislu »delanja« pesmi (avantgardisti niso gledali na umetnika kot na obrtnika samo \ socialnem pomenu besede, ampak tudi v smislu poetike) igrala še dolgo pozitivno vlogo kot jez takratnim nepomembnim besednim in čustvenim
izlivom« drugih pesnikov, vendar pa se Przvboševa koncepcija ni tako bistveno razlikovala od skamandritske. kot so takrat mislili. Posreden dokaz za to je tudi prevod Przvboševih pesmi v naši antologiji, ki so potrebovale samo za odtenek bolj poetične besede kot so v originalu (Krakarjeve »dlani«, dalja . »brez konca je pot, ki drži med spomine« itd.) in že so — čepra\ ne vse — na meji sentimentalnega opevanja sveta, [zbrati bi bilo treba kako zgodnejšo, bolj »avantgardistično« pesem, vsekakor pa je preveč povojnih, saj v sedanji pesniški situaciji na Poljskem Przvboš — predvsem mladim — bolj malo pomeni.
Ta odpor, ki je utemeljen v povezanosti sodobne poezije z vprašanji človekovega bivanja, je v času, ko izhajajo na Poljskem pesniške zbirke s pro-grainatičnim naslovom Metafizika in prevodi angleških pesnikov 17. stoletja, izrazil mimogrede tudi kritik J. J. Lipski v Tmorczošči leta 1961 ob oceni Ja-strnnove nove lirike: »Ustalil se je mit o nekakšni nekomunikativnosti Przvbosa in njegovih učencev, medtem ko je razumevanje te najbolj amelafizične poezije izmed vsega, kar poznam, samo funkcija urejanja prostorske in asociativne
1130
domišljije. ..« Mnogopomensko metafizično vsebino, uporabljajoče komplicirane simbole, pa vidi Lipski prav v Jastrunovi zbirki Večje od življenja (leta 1962 je izdal Jastrun še podobno zbirko lntonacije).
Ker smo že omenili Mieczijslama Jasfruna (r. 1903), naj ga kar tu uvrstimo v tu kratki pregled poljske poezije, čeprav pred vojno (prva zbirka leta 1929) ni pripadal nobeni izmed pesniških grup. Njegove takratne verze označuje Sandauer za simbolistične refleksije, ki vedno odražajo enotnost občutja in za katere se mu zdi najznačilnejše pesnikovo priznanje:
Vse kar doživljam  in čutim je kot prividi sanjski .. .
V številnih povojnih zbirkah se je Jastrun — tako kot teoretično v člankih — boril za »historično literaturo«, povezano z aktualnostjo in s tem, »kar je vidno vsem«, ter je šele v zadnjem času navezal — poglobljeno — na svojo predvojno ustvarjalnost. V antologiji so na žalost — in to je značilno — trije prevodi iz te vmesne neuspele dobe: Snežinka iz leta 1950. Človek in Zmaga resnice iz leta 1955, edine predvojne pesmi Spomin pa Jastrun ni uvrstil v nobeno od svojih zbirk... Škoda, ker Jastrunovim zadnjim dvem zbirkam tudi mladi priznavajo pomembno mesto v sodobni poljski poeziji.
Še en pesnik zavzema v obdobju med obema vojnama popolnoma posebno mesto, čeprav je objavljal v reviji Skamander. To je Jerzt/ Liebert (1904—1931), pretresljivo tenkočuten katoliški lirik, ki se je boril z grozečo mu smrtjo Ijetika) in s »poslednjimi rečmi«, doživljajoč naravo podobno kot naš Stanko Vuk. ki mu je tudi drugače po marsikateri potezi soroden:
Jabolka na drevesih plešejo, šum se dvigne in oddalji, sonce naglo posije. veter zbudi se — ohladi.
Smehljam se. V tem nasmehu
skrita je otožnost.
A nihče, nihče ne vidi,
da tiho tiho jočem.
Le konji moji, speti na travnikih velikih, v očeh še imajo žalost in ližejo dlani mi.
O neizmerni prostor! Jesen nedojemljiva — sadeži, oblaki samota in živali.
(Začetek jeseni)
Njegova neposrednost in neprestana notranja napetost (.čeprav sem za večno izbral, moram vsak trenutek izbirati na novo«), pa tudi prezgodnja smrt
1131
so njegov« poezijo postavili pred vojno izredno visoko, pa tudi zdaj v zadnjem času na Poljskem mnogo pomeni. V naši antologiji je Liebert prav mačehovsko obravnavan. Pa še edina predstavljena pesem Čarnolaška lipa ga s spremenjenim ritmom preveč poenostavlja. Liebert ima v prvi, na ljudski način »zapeti kitici drugačen ritem kot v ostalih, bolj osebnih kiticah. Krakar je obdržal v vseh kiticah enak. ne povsod ustrezen ritem in ton.
Vrniti se moramo spet k delnemu zaporedju pesniških pojavov na Poljskem med obema vojnama in sicer k skupini okoli revije Kmaclri/ga. ki je izhajala v letih 1927—1931. Tudi ta grupa je nastopala proti skamnndritom, predvsem proti njihovemu literarnemu tedniku IViadomošči Literackie (Literarne novice. 1924—1939), katerega uredništvo je v odgovor na očitek neangažiranosti izjavile, da so »programsko eklektični« (leta 1928). Kmadrygo so ustanovili varšavski študentje, ki so se borili za tesno povezanost umetnosti z družbenim življenjem. Nekateri so pozneje nastopali kot znani levičarji; tak je na primer S. R. Do-browolski, ki pa po kvabteti verzov verjetno ne spada v antologijo. Namesto njega bi bilo bolje uvrstiti podobno usmerjenega, toda pesniško kvalitetnejšega Lucjana Szcnvvalda (1909—1944). Prav tako je v naši antologiji glede kvalitete dvomljivo ime W'.Slobodnika, povsem neupravičeno pa sta iz nje i/padla Wladyslam Sebyla in Štefan Flukomski.
Wladysla.ro Sebijta (1902—1940) je urejal Kwudrygo v njenem najboljšem obdobju (1929—1931). V začetku se je Kmadryga borila predvsem za ^po-družbljenje poezije* in so tudi v Sebvlovih verzih izraziti socialni zvoki. Pozneje pa je vedno bolj rasel v samotnega ontološkega pesnika, »moralista« — kot ga imenuje \Yieslaw Szvmaiiski v knjigi tenkočutno napisanih esejev o tej generaciji (Ballady przed burza — Balade pred nevihto).
Kaztmierz Wyka pa piše o pesimistični miselnosti in čustveni viziji sveta, ki je Sebvlo — tako kot Czechovvieza in pozneje žagariste - najbolj ločila od krakovske   avantgarde   in skamandritov.
Bolj je bil z avantgardo povezan Štefan Flukomski (rojen 1902). čigar davni verzi zvenijo danes presenetljivo sodobno. \Y. Szvmaiiski je pri njem opozoril na podobno organiziranost domišljije kot pri I [arasyjnowicz.li in Biatoszewskein, dveh sodobnih pesnikih. (»Ujeta reč: cerkev, noč, čebele... je vržena v asociativni proces z drugo rečjo. gibanjem ali situacijo.. . Za Mukovvskega je značilna vizualna domišljija, toda ne enostranska (površinska) . .. Tvoril je besedno transpozicijo oblike . . . To je težitev. da bi izpolnil prostor v stvaritvi...«).
Za primer naj služi začetek vojaške pesmi Konec pehoie, ki bi jo bilo treba na vsak način v  celoti prevesti:
Krik — in takoj nato je nemočno navzdol padla široka  pot med ogromne stene topolov.
Kje bo zdaj — prazna črta — zemljo prebodla?! Do kod — s koraki našimi razburkano blato — zaplove?! Topoli kot v odrevenelem zelenju navzgor viseči kapniki: v konkavnem nebu jih bodo segrele in stopile v modrino zore poletne.
1132
Nič več ne bomo šli vsak dan po cesti, nič več ne bo nas naprej zemlja nesla, orožje odvržemo na kosmata strnišča in v rove karabinke potopimo kot vesla.
Iz kroga Kmadrpge je izšel tudi Konstantyn lldefons Galczyriski (1905 1953), ki pa je v antologiji, kljub temu da ima 12(!) pesmi, zelo slabo predstavljen. Razen pesmi O najinem gospodinjstvu in pesmi Lirični pogovor, ki dobro predstavljata ta veselo nežni del pesnikove ustvarjalnosti, je večina izbranih pesmi v takem razmerju do pravega Galezvhskega, kot naj metaforično prikaže razlika med kitico pesmi Sermus, madona, — ki je v originalu sicer za Galczvriskega značilna —, in pa Krakarjevim prevodom.
Smisel verzov Gatczyriskega (in dobesedni prevod, le z zamenjavo besednega reda) je tak:
Mir knjig, blestečih visoko — to vendar ni zame in pomlad tudi ni  zame in sonce, dišeča podrast, samo noč, deževna noč  in veter in alkohol servus, madona.*
V Krakarjevi  verziji  —  in  ne le zaradi  gladkih   rim!   pa   to   zveni   tako:
Saj zame ni mir besedi, blestečih, zvenečih visoko, kot zame ni nikdar pomladi, sonca in rožnega vonja, jaz ljubim le noč in veter, dež in pijačo pod roku servus.  madona.
1/ večnega puntarja je tako nastal sentimentalne?., ki vzdihuje, da zanj ni pomladi in se smili sam sebi, medtem  ko koketira z nočjo.
Galezvriski-polemik, norčujoč se iz vsega okoli sebe, v svojem bistvu nosi tragično noto, toda ne v sentimentalnem smislu. Marta Wyka-Hussakowska je ob njem napisala, da pripada k tistim maloštevilnim, ki so iz dvojnosti in negotovosti ustvarili dosleden pesniški program in v pesniški groteski iskali in našli izraz svoje ustvarjalne individualnosti in formulo neodvisnosti«. O takem Galezynskem, ali pa tudi o neukrotljivem .renesančnem človeku« (Saruluuerjev izraz), nam kaka bleda Zima po šolsko (v originalu je krepkejša) ali pesem O orabčku, ki naj bi predstavljali to smer, nič ne povesta. Zato pa imamo Galczvuskega v verziji, ki se kar dobro ujema s Krakarjevo pripombo: »Toda ne samo sebe in svojo ljubezen. Galc/viiski je v svojih pesmih rešil pred pozabo tudi del čustev svojega časa in si zagotovil trajno mesto v poljskem pesništvu« ...
Sebvla je pritegnil h Kvvadrvgi tudi Jožefa Czechomicza (1903—l'J39). neposrednega lirika, ki ga je Kazimierz  Wyka zajel  v izraze:    nepevna  mii/.i-
* Przecie nie dla mnie spokoj ksiag lšniqcych vvvsoko i vnosna tež nie dla mnie, sloriee i run vvonna. tvlko noc.  noc dcszczovva i  vviatr,  i  alkohol — scruus, madona.
1133
kalnost«, »lapidarai vizionaT« in moralna organiziranost«. Czechowicz je začel svojo pesniško pot kot član lublinske grupe Reflektor, od leta 1935 pa je živel v Varšavi, kjer je postal vodja novega vala mladik v poeziji. Skupno s kritikom Frvdejem (1912—1942), ki velja za najboljšega literarnega teoretika svoje generacije, je v skupno izdajani publikaciji Pioro zastopal misel čiste poezije,:, kjer je najvažnejša domišljija, ki ni le instrument v službi metafore, ampak resničnost sama po sebi. Vendar sam ni bil teoretik in je na druge vplival predvsem s svojimi kvalitetnimi pesmimi V antologiji sta zlasti prva in zadnja pesem dobro izbrani in prevedeni, lahko pa bi bila dodana še kakšna poznejša. (Mimogrede: zadnja pesem je naslovljena Provinca noč /.. kar pa je neka popolnoma druga pesem. Pesem, ki je tu prevedena, nosi naslov Lublin od daleč.) V spremni besedi pa bi bilo treba bolj poudariti njegovo vlogo v poeziji tridesetih let in njegovo svojevrstno intimno doživljanje narave, ne pa pisati, da je »postal skoraj programski poet poljske vasi, kjer je v letih pred drugo svetovno vojno sam videl in čutil revščino...-, kar v tem smislu nikakor ni točno.
O Stanishuvu Pietaku (1909—1964). ki je izšel i/ čehovičevskega kroga, je \V. S/.vmanski napisal, da je bil med najzanimivejšimi poljskimi liriki mei obema vojnama in tla mu je predvojna kritika to tudi priznavala, da pa je pozneje to priznanje izgubil, morda deloma tudi po svoji krivdi zaradi slabih povojnih pesmi. Zalo bi bilo nujno prevesti kako predvojno pesem, značilno intimno zrnščeno z. zemljo, ne pa povojnih (posebno obupna je sentimentalna Po branju).
Ista napaka se pojavlja pri sicer slabšem Jami Špievvaku. kjer bi le s trudom lahko izbrali kaj slabšega, kot je zapis Okoli sebe iz leta  1960.
Čehovičevskemu krogu je pripadalo še mnogo obetajočih mladih pesnikov (Michalski, Domiriski). ki pa so večinoma postali žrtve vojne. Pomemben še živeči pesnik med njimi je bil Jožef Lobodinvski. ki pa ga trenutno v Poljski nikjer ne omenjajo, ker kot emigrant sodeluje v protikomunističnih radijskih oddajali v Španiji, pa tudi njegove fanatične predvojne antiboljše-viške pesmi po vsej verjetnosti vplivajo na takšno zadržanost. To je. kolikor vem, edini večji ustvarjalec, ki ga v domovini dosledno bojkotirajo, saj drugače Poljaki, vsaj literarnozgodovinsko. poljsko emigrantsko literaturo — s številnimi edicijami in revijami v Parizu. Londonu in drugod — vključujejo v svojo literarno dediščino. Przvbos je leta 1956 po radiu oficialno razglasil (v knjižni obliki objavljeno' leta 1939): Sodim, da je delitev poljske književnosti na domovinsko in emigrantsko literaturo umetna: tako lahko delijo dela besedne umetnosti samo enodnevni propagandisti. ne pa literarni zgodovinarji, kritiki in sami pesniki. Poljski pesnik ali pisatelj, pa naj piše kjerkoli, samo da ustvarja umetniška dela. ne pripada dvema različnima, ampak eni sami literaturi. Delijo nas politični in družbeni pogledi: v domovini smo za socializem in ljudsko oblast, medtem ko je mnogo pisateljev v emigraciji zato. ker jim odgovarja kapitalistična ureditev. Toda poljska umetniška beseda ima svojo vrednost, neodvisno od tega, kje je bila izpovedana. in to mnogokrat celo pisateljevim pogledom navkljub«. Tega principa se držijo tudi sestavljale! obširnega biografsko bibliografskega Slovarja sodobnih poljskih pesnikov in pisateljev (doslej sta izdano dva z\ezka do črke P), kjer so zajeti vsi emigrantski  pisci  (z Lobotlinvskim  vred), pa tudi v obširni poljski antologiji poe-
1134
zije  med   obema   vojnama   nastopajo   vsi   pomembnejši   pesniki   (tu  je   izjema Lobodovvski).
Zato bi morali od emigrantskih pesnikov — glede na kvaliteto — tudi v našo antologijo, tako kot Milosza, uvrstiti vsaj še Mariana Czuchnomskega (r. 1903). ki je bil delno povezan s krakovsko avantgardo (obj. 195t—1953 v Liniji), ki pa je ustvaril svoj osebni stil. Ob izidu prve zbirke (leta 1930) je znani literarni kritik in zgodovinar K. Czacbo\vski o njem pisal pod naslovi Rojstno poeta, Poljski Rimbaud. V tridesetih letih je poleg pesniškega dela (sedem zbirk in dva romana) tesno sodeloval z radikalnim delavskim in kmečkim gibanjem in bil zaradi svoje levičarske politične dejavnosti večkrat zaprt. Prvi dve leti vojne je preživel v ruskih taboriščih, odkoder je odšel v Anglijo, kjer živi in piše še danes. Tu prevedena pesem Resničnost je nastala leta  1951:
Na poljih je modro kot veter bil bi razlit.
Od staj puhti tišina. V svit, kot v bel kožuh, diha jasno
živalsko sopenje. V  i rtov ih šelestijo siva krila  deklet od sna srebrnega
potoka zardelih do kapelj koral.
Minevamo čas, negibno jutro mrazu in oblakov, sebe. Čakamo, medtem ko si  na rumenem  pogorju rišemo bledi dom,
ki ga je ljubezen obsedla, ko smo se z besedo kot s kruhom   obhajali. Žalost   odhaja  od  mnogih   stvari,  čeprav   jim   ne   nasprotuje. Stvari, ki jih cesto kot roke zlagamo hladne. Najbolj   žalosten   veter, kar jih poznam,   bije razburkan
od zelenega  \ ala. tišina  se umika. Zgoraj čisti stebri   zraka,  ki  nebo jih
vsrkava. trepetajo kot ogromna zrcala.
(Konec prihodnjič)
I 1 35
O POLJSKI  LIRIKI  DVAJSETEGA  STOLETJA
Katka   Šalamun
(Konec)
Omeniti bi morali še predvojne tako imenovane avieniiste. ki jim je šlo za neposrednost vizualnih asociacij, na primer Jana Boleslawa Ožoga (r. 1913), mnogo pomembnejša pa je skupina pesnikov iz Vilna, ki jih po reviji Žagary imenujejo iagarhte. po njihovem osnovnem občutju sveta pa katastrofiste. V tridesetili letih se je osnovni ton v poljski poeziji močno spremenil. Vedno bolj moreča politična situacija Poljske in slutnja bližajoče se vojne se je v doživljanju mlajših pesnikov tako močno izrazila, da marksistični kritik 261-kie\vski že samo na tej osnovi deli poljsko dvajsetletje med obema vojnama na prvih »jasnih« in drugih »temnih« deset let (zanimiva bi bila primerjava v tem pogledu z našim ¦dvajsetletjem«!). Frvde pa je v uvodu k Antologiji sodobne poljske poezije iz leta 1938 pisal o razvoju dveh pokolenj od naturalistične do spiritualistične poezije: »Razvija se [poezija] od brezskrbnega opajanja z življenjem do s pesimizmom obarvane resnosti in od naturalističnega stila. nazivajočega reči tega sveta po njih. do vizionnrnosti, ki postavlja nasproti materialnemu svetu   umetnost kot kreacijo duha.«
Frvde združuje v to drugo pokolenje tako čehovičevski krog kot žagariste. Vendar pa je bila med njimi važna razlika. Szvmanski jo je izrazil tako: ( /echo\vicz in pesniki njegovega kroga so bili samo liriki in se niso mogli spoprijeti s .smislom" resničnosti. Pred njim so bili nemočni. S tem smislom so lahko v umetnosti načeli polemiko samo tisti, ki so bili sočasno — in v enaki meri — liriki in publicisti ...« To so bili žagaristi.
Na začetku te študije sem ob Tutvimu opisala odnos predstavnika sedanjega mladega pokolenja — J. M. Rvmkievvkza do Zgodovine. Podobno odgovornost za moralno sooblikovanje družbe so čutili tudi tedanji mladi pesniki iz Vilna (ki pa se niso mogli — tako kot se zdaj mladi na njih — na nikogar sklicevati). ?Brezidejnost. »intelektualistični vitalizem in biologizem« Skamandra. proti kateremu se je bodla že skupina K\\adryge. je bil že premagan (tudi zato. ker so njegovi predstavniki v teh letih prav tako podlegli temu »temnemu« doživljanju sveta), važnejši je bil odpor do »esteticizma« krakovske avantgarde. Vendar pa so žagaristi v smislu poetike marsikaj dolgovali tej smeri in jih nekateri poljski literarni zgodovinarji imenujejo tudi »drugo avantgardo«. Jerzv Kwiatkowski je leta 1957 v Tmorczoiči pisal, da je bilo to prvo pokolenje. ki je prišlo v literaturo že z dediščino avantgarde [krakovske] v krvi«: »Žagaristi so smatrali pesnike, Linije za tehnicistično skupino brez ideologije in so vodili z njimi nekakšen boj za vsebino. Vendar — kje drugje bi bilo možno iskati škarje, s katerimi bi pristrigli Samsonove lase preveč razbohotene domišljije, kje iskati izhod pred romantizmom. če ne v strogih, racionalističnih pravilih krakovskih matematikov poezije?« Na osnovi teh skupnih potez, ki se kažejo v diskretnosti objektivizacije in obvladovanju čustev z distanco do lastnih preživljanj, se je poezija žagaristov pozneje razvijala v smeri vedno večje intenzivnosti in notranje napetosti v prave eshatologistične vizije groze. S to »kasandričnos poezijo in teoretičnimi članki so žagaristi hoteli preoblikovati narodno zavest, da bi bila družba pripravljena na bližajočo se katastrofo.
1220
Najpomembnejši pesnik te skupine in eden izmed največjih poljskih pesnikov nasploh je Czeslam Milo&z (r. 1911). Pred vojno je izdal dve pesniški zbirki, od katerih je predvsem druga (Tri zime) iz leta 1916 izredno pomembna. Krakar je v antologiji napisal, da predstavlja Miloszeve pesmi iz tega obdobja. To pa ne drži, saj so vse tri prevedene pesmi nastale proti koncu vojne oziroma po njej in so izšle v zbirki Ocalenie — Rešitev leta 1945. Prevesti bi bilo treba npr. pesem Ptice iz leta I936. kjer prihaja najbolj do izraza Miloszevo tragično občutje sveta.
V Miloszevem tragizmu. ki so o njem že leta 195T pisali, da je »fenomen iracionalnega integralnega pesimizma brez začetka in konca«, pa so ¦toni antične tragedije«, ker si je — kot piše K\\ iatkovvski — pesnik svojega tragizma svest in sprejema njegovo težo«. Podobno misel citira Kvviatkovvski tudi iz uvoda Andreja Malrauxa k Miloszevi knjigi Čas prezira. Nadalje opozarja na heroični patos v ritmu in imaginaciji, ki pa ga brzda pesnikova askeza. Svet prikazuje suh speeie aeternitatis — z odtenkom: sub specie apocaliptis.s V Miloszevi poeziji so bili vedno toni najviše pojmovane moralnosti, ki so se v medvojnih in povojnih pesmih samo še okrepili, dokler ni uvide! smisla poezije v reševanju drugih. Zato se je njegova poezija objektivizirala in piše celo pesniške traktate, žal  ponekod  z rahlim  publicističnim  prizvokom.
Njegovim  vojnim  pesmim  v   Krakarjeveni   prevodu  nekoliko  manjka  lapi-darnosti. ki   pribija   vsako   besedo  (mešanje  ritma  s  številnimi   »in«,    pa  .    ti itd.),   v  pr\ i   in  zadnji pesmi   pa   je  v   zaključni   kitici-poanti   odtenek   nerazumevanja.
Krakar je na primer prevedel:
Saj   nor je, kdor hodi po svetu brez smeha  in vam. ki ste mrtvi
ponavlja dve stari besedi......
bolj točen smisel teli vrstic pa je:
.Blazno je živeti tako brez nasmeha in ponavljati dva pojma vam,   umrlim ....,
Od /agaristov sta v antologiji — upravičeno — še Jerzv Zagorski in Aleksander Rymkiewicz, Le da je Rvmkiovvicz predstavljen samo /. umetniško nepomembno povojno pesmijo Poljska veja namesto z najboljšimi predvojnimi pesmimi in isto velja tudi za drugo prevedeno pesem Zagorskega. Njegova prva pesem (Oda ob padcu funta) pa kljub svoji značilnosti ni karakteristična za poljski predvojni katastrofizem. ki je — kot vidimo — kljub svoji pomembnosti ostal v naši antologiji  nepredstavljen.
I u nekako se končuje ta bežni pregled poljske poezije med obema vojnama, saj na primer prevedeni Piechal, Pollak ali Leon Pasternak niso dovolj kvalitetni in značilni za dobo. da bi jo lahko upravičeno predstavljali. Izjema bi bila morda prevedena Pasternakova pesem, vendar velja to samo zanjo in ne  za   Pasternakovo  celotno   tvornost.
"   Sodol......i                                                    J221
1221
Prehajamo v drugo obdobje poljske poezije 20. stoletja, katere mogočen uvod je poezija dramatičnega pokolenja«, pesnikov, rojenih v začetku dvajsetih let, ki so po velikem pesniškem delu padli v tragični varšavski vstaji leta 1944. Največji imeni sta tu Krzysztof Baczijnaki (1921 —1944) in Tadeusz Oajcy (1921—1944; in to ne samo kot najsijajnejši obet, kar jih je kdaj poljska poezija imela. Baczviiski je bil sprva močno povezan z miloszevskim katastro-fizniom. pozneje pa je vedno bolj navezoval na romantično tradicijo Slovvackega in Norvvida. veliko retorično refleksivno liriko. Kazimierz Wyka je že leta 1945 v Pismu Janu Bugaju (to je bil vojni psevdonim Baczvnskega) analiziral njegovo konspirativno izdano zbirko in poudaril splet arealistične vizionarnosti in intelektualizma. njegovo »moško razumevanje zgodovine« in zadržanost in čistost* v ljubezenski liriki. Podobno je M i losz leta 1957 pisal, da so bile pesmi te generacije »molitev za moškost«, dvajsetletnega predstavnika najmlajše pesniške generacije Zbignievva Jerzvno pa je leta 1962 poleg drugih kvalitet v teh verzih prav tako fascinirala ta »moralna čistost« pesmi Baczvnskega. Vendar je Wyka v monografiji o tem pesniku iz leta 1961 opozoril na njegovo neprestano notranjo borbo med dolžnostjo do časa in dolžnostjo do lastnih pesniških zapovedi, na dvome in iskanja, ki pa na zunaj — v življenju vojaka niso nikoli zameglile osnovnega načela — zvestobe do konca.
Poezija kontrastov, ki pa se veže včasih že z grotesko v stalnem občevanju s smrtjo, je tudi poezija Tadeusza Gajcega. Kazimierz Wyka jo označuje kot »višjo stopnjo katastrofističnega posploševanja* in kot »barok, ki črpa svoje rekvizite iz izkušenj okupacije, pomešanih s splošnimi apokaliptičnimi atributi«, vendar ta barok ne nastopa povsod:
Ena je zemlja, ki nosi
tebe in mene, in ena mladost:
strahu naučen v njej — pesti
dvigoval sem uporne nad glavo
in šklepetu železja prisluškujoč
kot križe sem dan za dnem puščal za sabo
kot ti — kamen boš name vzdignil
ali kepo prsti vrgel s prezirom.
(odlomek iz daljše pesmi Poiotncu)
Gajcega v slovenski antologiji ni, Baczvnski pa ima eno samo pesem in še ta je v prevodu zazvenela nekoliko sentimentalno. (Zapisanemu dejstvu mesta gorijo« doda na primer Krakar prislov »strastno« zaradi naslednje rime. Spet se postavlja načelno vprašanje, kakšen smisel ima prevajanje v rimah zaradi rim. če te samo izumetničijo verz ter ga narede ohlapnega, torej prav nasproten pojav funkciji rim v pesniškem procesu, ko ustvarjalca disciplinirajo in funkcionalno vežejo.)
Istemu pokolenju kot Baczvnski. Gajev in Borovvski (pomemben predvsem kot prozaik) pripada tudi Tudeusz Roicmicz (r. 1921). čeprav je grozo vojnih doživetij izpovedal šele po vojni. Njegovi prvi dve zbirki (Nemir, Bdeča rokavica) sta avtentičen odsev komaj minule katastrofe, pretresljiva gola dejstva, ki zavestno odklanjajo vsakršen formalizem. Jan Btoiiski  (v knjigi Poeci i umi
1222
— Pesniki in nepesniki) o tem »postkatastrofizmtK piše: »Pokolu teles odgovarja deformacija v izrazu: navidezno naturalistične drobne slike prehajajo v miniaturne pesniške Guernice.« Prevedene pesmi iz teh let (Roža, Domek iz kart, Vrnitev, sem bi spadala še poznejša Proa ljubezen II.) so v naši antologiji dobro izbrane, dodati bi bilo morda treba še kakšno značilno, skorajda že groteskno nizanje situacij, ki odsevajo avtomatično izurjeno okrutnost masovne smrti«, kjer je svse oslepljujoče jasno in golo. Svet se pojavlja v ostrih, brutalnih, mehanično nakopičenih barvah; izrazi se ponavljajo, usta jecljajo kot primitiven, toda v tem primitivizmu pretresljiv govornik; človek je predstavljen kot lutka...«. (J. Blohski — ibid.) Druge pesmi v antologiji so odveč, predvsem Ditiramb na čast tašči in Tank-spomenik. ker samo zabrisiijejo Roževviczevo postavo. Prevesti bi bilo morda treba kako pesem iz zadnjih let. značilno za R6ze\viezev razvoj v vedno večji hoteni prozaizem in sarkazem (prim. dramo Kartoteka), kar pa predstavnik najmlajše literarne kritike J. tukasievvicz (v knjigi Szmaciarze i boliateroivie — Cunjarji in junaki) označuje že kot poraz, kjer je bila realizirana iluzija o tem. da je treba poezijo odvreči, da bi se jo doseglo . Z ozirom na kvaliteto pa bi morale popolnoma odpasti Roževriczeve pesmi iz obdobja, o katerem je Wyka (v že večkrat citirani knjigi Rzecz wyobraini — O pesniški domišljiji) napisal, da se v njem na klinično točen in patološko sijajen način... slediti uničujočim rezultatom... nasilja nad zavestjo, nasilja, na katerega je v dobri veri pesnik sam pristal-. Gre za en sam vzorec, vsiljen v letih 1949 — 1955 vsem pesnikom, ne glede na njihove individualnosti  .
V  letih neposredno po drugi svetov«i vojni se je literatura v Poljski namreč relativno zelo svobodno razvijala in je predvsem v prozi dosegla visoko kvaliteto. (Od pesnikov bi bilo morda treba iz tega obdobja uvrstiti v antologijo intelektualističnega Zbigniewa Bierikovvskega ali mlajšega \Vitolda Wirpszo.) Po letu 1949 pa je vsiljeni socialistični realizem zadušil vso pravo ustvarjalnost — Miloš/, je na primer emigriral — in danes se na Poljskem z velikim odporom spominjajo tega stalinističnega obdobja. Ze leta 1955 pa so se zaslišali kritični protesti proti mehanični : graditeljski literaturi. Jan Btoiiski je takrat pisal: iKoliko mladih pesnikov se je pojavilo od leta 1950 do srede leta 1954? Dva. trije? Ne, niti eden. Ne samo da ni bilo odkritij; bilo ni niti enega pesnika s šanso prihodnosti. Kaj je treba še govoriti o tem. da ne obstaja nobena šola. smer, pesniška koncepcija? Literatura brez debutov je bodoča puščava; literatura brez ambicij do novega — kraljestvo bibliografov.« In še: Administratorji, ki so z dobro — ali slabo? — voljo uničevali poezijo, so imeli opravičilo: za ta namen so obstajali. Ampak ustvarjalci bi morali vedeti, kako se bo ta zabava končala..: Vedno bolj napeta situacija je končno pripeljala do oktobrskega preloma leta 1956 in do pravega izbruha navideznih ali resničnih debutov nove poezije v tem letu. od katerega se začenja obdobje prave sodobne poljske poezije.
V  tem letu so se med drugimi pojavili knjižni prvenci Stanislava Groeho-vviaka in Jerzvja Harasymo\vicza (rojenih \ začetku tridesetih let), pa tudi Mirona Bialoszevvskega ali Zbignieua Herberta (približno deset let starejših), ki sta morala pred tem letom pisati za predal (njihov pojav leta 1956 imenuje \\ yka navidezen debut). Od pesnikov, ki so že prej izdajali zbirke, je najbolj presenetila nova poezija Karpowie.za. Szvmborske, Novvaka, pa tudi Wirpsze. To so imena letnikov, rojenih v začetku dvajsetih let (edino Novvak je nekoliko
::*
1223
mlajši), ki so z novim občutjem sveta prerasli neplodno obdobje izpred leta 1956. pridružujoč se približno deset  let  mlajši  generaciji.
Mnogo njihovih vrstnikov pa je seveda tudi po tem letu pisalo prav tako slabe verze kot pred njim. Velika škoda za slovensko antologijo ie. da je v predstavitvi sodobnega poljskega pesništva toliko teli nekvalitetnih štirideset-letnežev« (pa tudi takih, ki so še kakih deset let starejši, med katerimi so: Lee — ki piše sicer zelo dobre satirične uforizme — Švvirszczvnska. Ctetromecki, Olcha). To so Julia lfartvvig. Bnczkovv na. Pogonovvska. \Vorofczylski. od generacije, rojene v 30-tih letih, pa bi verjetno mednje lahko uvrstili Drozdovvskega in Malgorzato Hillar. Vseh teh deset povojnih imen bi morali izpustiti (pa še na primer zadnjo Kubiakovo pesem), saj je zanje značilen le neploden sentimen-talizem (parafraziran v tipičnem Krakarjevem komentarju: ...Njegove pesmi so zadržana izpoved življenja, katerega lirične sanje udarjajo kakor krhka ptičja krila v pločevinasto nebo časa ...). zadovoljujejo se z opisi in nemočnim sanjarjenjem ( ...v tem neveselem življenju / je neka prav majhna ulica... h banalno opozarjajo pred atomsko bombo ali pa se navdušujejo (Pogonovvska o svojih otrocih: »Na mehki preprogi iz. detelje nagi / zarajali moji sta srčeci dragi. )
Mislim, da sem o tej skupini že tako porabila preveč besed in prostora, naj raje napišem nekaj o pesnikih, ki bi namesto navedenih imen morali biti v antologiji, pa jih ni.
Krakovska pesnica Halina Poiniatoroska (r. 1955) je leta 195s izdala zbirko Hi/mn balTOochmalczy (Himna malikovanja). leta 1963 pa zbirko Dziefi dzisiejszi/ (Dan današnji). In če je v prvi zbirki več pretresljive gole odkritosti in elementarne vznesenosti in deprintiranosti ob doživljanju ljubezni, porajajoče se v bližini smrti in nesmisla, je v drugi zbirki več metaforične občutljivosti v sprejemanja pojavov okoli sebe. pa zato morila manj poglobljenega eksistencialnega bisiva. Vendar je za Szvmborsko nedvomno najpomembnejša sodobna poljska  pesnica.
Tadeiisz Noroak (r. 1930), ki prav tako živi v Krakov u. izhaja iz poljske vasi. kamor se v svojih pesmih neprestano vrača. Vendar pa to ni obujanje idile, vaška poezija, ki je je bilo na Poljskem pred letom 1956 mnogo (tudi v Novakovih prvih dveh zbirkah), ampak jeseninovski življenjski nemir, zavest o izobčenosti v mestu pa tudi o tem. da poti nazaj ni. V prvi pomembnejši /birki ProrociJ ju/, odcliodza (Preroki odhajajo, leta 19561 igra še veliko vlogo vzdušje pesmi, v najboljši zbirki Jaselkoroe niebiosa (Nebesa jaslic) je več refleksije, v poznejših zbirkah pa je domišljija, ki se rada veže z ljudskimi motivi, skorajda preveč neobvladana. Novak piše tudi prozo.
Marian Grzeic/.nk (r. 1954) objavlja od leta 1955. Njegova prva samostojna pesniška zbirka je izšla 1960 in dobila nagrado kot najzanimivejši debut leta. V letu 1961 je izdal zbirko WyjLcie z pozordm (Izhod iz navideznosti). s katero se uvršča med [lesnike ostrega, suhega i/raza. pesnike problemske poezije, ki gradi na intelektu in tiepomirljivosti s stvarnostjo.
Seveda Pošvv iatovska. Novvak ali Grzesczak ne spadajo \ najvišji vrh poljskih ustvarjalcev. Vendar hi jih bilo treba predstaviti, ker s svojim delom sodijo v antologijo \ -~aj tako kot na primer Zvch ali Ficovvski. Slucki. Ka-mienska, Miedzv rzecki ali T. Kubiak, to je vsi še neomenjeni pesniki iz naše antologije. Najkvalitetnejša imena (Herbert, Bialoszemski, Sziimborska. Kar-porviez. J.M.Ri/Tnkieroicz, Grochoroiak) v antologiji sicer so. vendar največkrai
1224
neustrezno predstavljeni. Res je, da to ni samo kri\da sestavljaleev, ker se ti pesniki neprestano razvijajo in so njihove zadnje zbirke neprimerno boljše od prvih, ki so v antologiji edine upoštevane. Vendar pa, če je bila lahko vključena na primer ne najboljša pesem Szvmborske V reki Heraklila iz zbirke Sol iz. leta 1962 (mimogrede — z netočno prevedenim koncem), pa bi gotovo lahko upoštevali na primer kvalitetno Karpovviezevvo zbirko Znaki rdmnania (/.namenja primerjanja) iz leta 1960 (recimo pesem Lov ali pa Svinčnikov nun).
Pri Szvmborski pa v izboru treh pesmi sploh ni prišel do izraza njen erotični trngizem. ki pa ni nikoli sentimentalen. Za prevod bi predlagala pesem Sen ali pa pesem Senca.
Tudi Bialoszcvvski je neizrazit in netipičen, brez svojih značilnih filozofskih prvin, Harasymowicz pa je prav tako neustrezno predstavljen le kot dobrodušen šaljivec. Če je bila v njegovih prvih zbirkah morda še res najbolj vidna ta vedra nebrzdana otroška domišljija, pa je pozneje vedno bolj prihajal do izraza pesnikov nemir in podzavestni kompleksi, ali kot je napisal Bloiiski 'ki omenja ob ITarasvmovviczu Salvatorja Dalija): Ce senzibilnost mladega pesnika ne bi bila podložena z nemirom, privzdignjena s strahom, bi bila neznosno banalna.;
Dober primer razvijajočih se stopenj kvalitetnejšega dela poljskih mlajših pesnikov se mi zdi razmerje med prvo zbirko (Avtoportret z bikom, leta 1960) in drugo (Neodslonjen obraz, leta 1963) pesnika Ernesta Rri/llu (r. 1935). kritik J. J.Lipski je ob njegovi prvi zbirki v Tmorczoiči pisal: Generacija pesnikov, ki ji Brvll. čeprav nekoliko mlajši, pripada... je všla v literaturo manifestirajoč resnico (aluzija na leto 1936 — op. pis.). In ta gorečnosi ji je ostala, izražajoč se v odkritosti, potisnjeni že na mejo psihičnega ekshibicionizrna, v želji za čimbolj popolnim samospoznavanjem. Od tod prodor podzavesti, od tod blodnje po svetu mitov, ki so se rodili   v   obsedenosti  otroštva...
Že v drugi zbirki tega istega pesnika pa opazimo popolno obvladanje čustev, na videz neprizadeto refleksijo, nasičeno s tisočletno kulturno preteklostjo. Z. Biekovvski je o njem pisal: Brvllove pesniške besede so trde kot kamni v Demostenovih ustih. Njegova poezija se uči govoriti resnico brez jec-lanja. Govoriti, ne kričali.
Gre za približevanje klasicistični antiromantični smeri (občuteni že pri Grzešezaku). ki je v zadnjem času na Poljskem vedno močnejša. To je miselna, strogo urejena, filozofsko iščoča poezija, opirajoča se na teoretične misli T. S. Eliota in iskanje angleških metafizičnih pesnikov sedemnajstega stoletja. pa tudi povojno pesniško delo Milosza (značilen je na primer programatičen naslov zbirke J. M. Rvmkievvicza iz leta 1963 Metafizika), lak razvoj zasledimo še pri Stanislavvn Grochcnviaku (sicer ne v celoti, kult grdote« je pri njem še vedno močan) ali Zbignievvu Herbertu. O tem kvalitetnejšem obdobju ni v antologiji niti sledu.
Na koncu naj navedem kot najmlajšega Michala SpruMnskega (r. 1940) iz Krakova. ki je s svojo prvo zbirko Popoludnie (Popoldne) iz leta 1963. nekje na sredi med obema zgoraj opisanima fazama. Njegova lirika je bila sprejeta kot nov objekt (J. J. Lipski). že od začetka izrazito težeč v klasicistično smer. ki ima v trenutni pesniški situaciji največjo ustvarjalno možnost.
S tem je trenutno treba zaključiti ta kratki pregled poljske lirike dvajsetega stoletja, ki pa — pisan v obliki razširjene recenzije — seveda ne more biti  samostojna celota.  Vendar  ti zapiski   niso hoteli  biti   samo  kritika  obrav-
1225
navane knjige, ampak predvsem dopolnilo in poskus delnega prevrednotenja tudi pri nas ustaljenih pojmov (na primer splošen odnos do Tuvvima oziroma skamandritov). Zato sem se najmanj zadrževala ob literarnih pojavili, ki so slovenski literarni publiki tradicionalno znani in ki jim je tudi v tej knjigi odmerjeni) največ prostora; prav tako nisem ponavljala drugih podatkov in sprejemljivo definiranih dejstev iz antologije. Glede na živo pesniško življenje na Poljskem (samo v letu 196"i je izšlo več kot sto pesniških zbirk, od tega čez trideset debutov. sedemdeset avtorjev, med njimi pa so taki, ki so se pojavili šele v zadnjem desetletju), bi bilo morda treba dodati še kakšno kvalitetnejše ime (na primer Czachorovvskega, Czvcza ali še koga), vendar pa se mi zdi. tla je stroga selekcija ob predstavitvi navzven za vsak narod samo koristna.
Če na koncu še enkrat spregovorimo o duhu predstavljene antologije, moramo ugotoviti tole: Odnos sestavljalcev in prevajalca do sodobne poezije je nesodoben, sloneč na anahronističnem. romantičnem precenjevanju lepe pesmi . na pojmovanji! poezije kot nenevarne prigode duha (Matuszewski). Ta odnos je viden v izboru, pa tudi v prevodih, ob katerih moramo zapisati še nekaj načelnih  ugotovitev.
Značilno je. da se je Krakarju najbolj posrečil Tn\vim: Tuvvim kot mojster besede, kot resnično odličen umetnik peresa.- (Matuszevvski). Pa tudi drugi skamandriti oziroma njim sorodni pesniki, so kolikor toliko ohranili svoj izraz. To pa zato. ker njihova poetika jasnih verzov in lepih rim. toda brez intenzivnosti v filozofsko poglobljenem, problemskem odnosu do sveta ni v nasprotju s Krakurjev im odnosom do poezije. Kritik antologije v poljski centralni reviji Tmorczoše (Ustvarjalnost)* se pritožuje, da so pesmi v tej antologiji izbrane brez kakršnegakoli kriterija. Smiselnih kriterijev, ki bi ustrezali resnični predstavitvi poljske poezije, res ni. zato pa občutimo kriterij duševne afinitete do lepih oblik in lepih duš . odnos, ki mu je vsebinsko najbližje opevanje . oblikovno pa  nnt  dela   največje  zadovoljstvo artistična   rešitev  pravilnih   rim.
Pri starejših predstavnikih poljske lirike 20. stoletja resnično srečamo tudi tako — seveda ne tako poenostavljeno — pojmovanje poezije in Krakarju je pri prevodu njihovih pesmi uspel marsikak artistično res visok dosežek. Slika pa se popolnoma spremeni pri mlajših pesnikih, neprimerno bližjih temu. kar nam običajno predstavlja pojem poezije 20. stoletja. Jcrzv Kvviatkovvski je ob oceni poljske antologije pesmi med obema vojnama napisal : »Velika revolucija lirike v svetu pa se je izvršila — proti pesniškemu tehnieizmu. Izvršila se je v imenu poezije, pojmovane — najsplošneje rečeno — kot izraz psihične aktivnosti, proti poeziji, pojmovanj kot artizem. Krakar v svojem odnosu do poezije te revolucije ni doživel. Zato je njegova napaka v tem. da s prevajalskim delom ni obstal pri dobi. ki mu bolj odgovarja, ampak je hotel predstaviti tudi najmlajše in najsodobnejše generacije. In tako je prišlo do tega, da je v antologiji cel kuj) imr;n mlajših pesnikov, ki so blizu Krakarjevi miselnosti oziroma miselnosti, ki je predstavljena v uvodu Matuszevvskega. ki pa v razvoj nove poljske poezije ne vnašajo nič novega. Pa tudi pomembna moderna predvojna in povojna imena so  največkrat predstavljena  v izkrivljeni  perspektivi,  namreč v izboru pesmi.
* Tvvorczošč 1963, št. 10: ad (Alija Dukanovič) se tu previdno — med vrsticami — norčuje iz uvoda Matuszevvskega. izraža svoje nezadovoljstvo z izborom pesmi — s tolažbo, češ. nekaj pa tudi veudarle je, in vljudno hvali prevajalca — tujca.
1226
Značilen neproblemski odnos avtorjev antologije do različnih pesniških tokov in miselnosti je viden tudi v tem, da sta pesnike razvrstila enostavno po letnicah rojstva, ne da bi upoštevala njihovo sorodnost ali celo skupen umetniški program; saj se končno res podobno sentimentalno bere Jastrunova Snežinka kot Pietakova Po branju ali Lovske pravice Buezkovvne. Zato se v tem pretresu antologije nisem držala njihove razvrstitve, ampak sem sledila pesniškim skupinam oziroma samotnim pojavom poljske poezije.
Ob vsem nezadovoljstva nam torej preostane le upanje, da nam ta antologija ne ho pomenila le zamujene priložnosti, ampak da bo opravila vlogo spodbude za resničnejše spoznavanje bogate poljske kulture. Te vrednosti pa ji seveda nihče ne odreka.
1227