H I .... „, Razpravo Strrngek dr, P. 81 filf imst.t. v Mr.riiKfia Ma.4 i Kobaii-ki tiram i mmm priloge) . . . Mravlfrk Josip Muh! .......... ii;i-.ci J. Anion Lah šli nm - , hnrfhft J,w brafija s ilt - .i- , ' , .".' i Stfidenili Mravljui- f.i«., Sajfctrsivo v Vsrn-mot . . , • rkioM ir . p rt , rbi ,1, m ipo$ .mu z vvstr") Mu .ii.ij JSKS i\, k;>, . varsi.', . i«. j«,\... ,,-h tontinle sinoti H ' % a arhiva 4 III. Slovstvo. „ ■ ■ I HM.M - v . '' t: Ijjlc-. m 'A' tcuh'-■!, iJtc l.di,ii- . i,, ar......... „ ifo uifzoK&T ' an i ill. ifet- k , thai \ova|č . .... H| Or"'< ii ,i..nk.». /tfoUuviiui Celja ii rr.'_ —.......... iske Rari.t. f->. »Jii vatovec rr:u,. K sk.rciši iipra^ai in Jif.r»odai ski arhdj.vini i.-. Sit Afberi, Sfc .i-i,. , :,ro«ffi& ! .. Kutub, .,.,»-., ^•nuk. I-r. Ba . . ....... Outuč \ i jftU, •■•••( •. h i .....nr. P. Si.........& ■ IV. Drttžtvenl glasnik, Zgodovinsko društvo v /ffjuibon, , , ftjBxcM-ii društ.o i . mju . - . Muzej*];«. drsi' i v o v Mariboru BpiSL- ■ ■ - :*• Let tu i Jiia "mina tg 4ovii. k sm fli..5ha oziroma naročnin icu • C|8opl. je ft) Din ...... -V : ... - « « ■ ■ . , ' S* • 07 .. . J l ......100 - " - i'.....iff ' Časopis za zgodovino in narodopisje. Izdaja Zgodovinsko društvo v Mariboru. Leto XXIII. Uredil Prof. Fran Kovačič. Maribor 1928. Mariborska tiskarna. 57749 0&aoM$£'1 Kazalo. Letnik XXIII. 1928. I. Razprave: Stran Strmšek dr. P., Dramatično društvo v Mariboru................1 Baš Fr., Kobanski hram.................17 Mravljak Josip, Muta....................42 Glaser J., Anton Lah in njegova »Družba slovenskega branja v Lem- bahi« ........................53 Ilešič dr. Fran, Iz Vrazove slovenske literarne zapuščine .... 101 Munda Matija, Zgodovinski pregled literarnega in društvenega življenja v mariborskem bogoslovju............116 Dolenc dr. Metod, Odkod — vsobenjki?...............165 Kratka navodila za ohranitev arhivov iri glavna načela spomeniškega varstva: A. Mai dr. Jos., Ohranitev arhivov............175 B. Stelč dr. Fran, Osnovna načela varstva spomenikov.....179 Stele dr. Fran, Najdbe v bivšem dominikanskem samostanu v Ptuju • 185 Glaser Janko, Študijska knjižnica v Mariboru.........191 Travner dr. Vlad., Grški, rimski in bizantinski novci mariborskega muzeja ......... •............216 Baumgartner Egon, Zbirka srednjeveških novcev v mestnem muzeju v Mariboru...................223 Druzovič Hinko, Deset let slovenske glasbe v Mariboru (1918—1928) 225 Travner dr. Vladimir, Pomen in delokrog pokrajinskih muzejev . . 246 Kotnik dr. Fran, O svetem Štefanu, zaščitniku konj....... 250 Kovačič Fr., Postanek in razvoj mariborskega muzeja......255 II. Izvestja Mravljak Jos., Osemletna pravda v Vuzenici.........64 Strmšek dr. P., Boj za slovensko šolo v Studencih.......71 Mravljak Josip, Šajkarstvo v Vuzenici ........... 76 Pirkmajer dr. O., Naše pravice po arhivskem sporazumu z Avstrijo 78 Mravljak Jos., Nekaj slovarskih in zgodovinskih drobtinic iz staro- trškega arhiva..................82 Kelemina J., Slovarsko gradivo..............139 Baš Fr., Arheološke najdbe v Slov. goricah.........145 Glonar J. A-, Iz mladosti Lenarta Budine .........146 Stran Kotnik Fr., Slovenska prisega iz Hrastovca..........I47 Glonar J. A., Iz pisem Josipa Hašnika ............I48 Glonar J. A., »Kolomonov žegen« in enake reči pri nas......150 Kovačič Fr., Kdaj je nastal mariborski minoritski samostan? . . . 151 V- Skrabar, Votivna slika s Ptujske gore ..........268 Ilešič dr. Fran, Varožl (Varaždin) .............270 Dolar dr. Anton, Heterogenija krajevnih imen . ........272 III. Slovstvo. Državni grb kraljevine SHS. Prijatelj K............84 Jaksch-Wartenhorst, Die Edlinge in Karantanien und der Herzog- bauer am Fiirstenstein bei Karnburg. Fr. Kovačič ...... 87 Orožen Janko, Zgodovina Celja II. Fr. Baš . . . ..........89 Melik Anton, Kolonizacija ljubljanskega Barja. Fr. Baš ..... 90 zgodovini laškega ....... 91 .......93 ....... 94 .......95 .......153 ....... 155 .......156 Dr. V. M—k ... 157 ..... 159 Vatovec Fran, K starejši upravni in gospodarsk okraja. Fr. Baš.......... Sič Albert, Slovenske narodne noše. Fr. Kotnik Sbornik, Fr. Baš........... Curčič Vejšil, Starinsko orožje. Dr. P. St- , . Pitamic dr. Leonid, Država. J. Sedivy .... Orožen Janko, Zgodovina Celja I. Fr. Baš . . Kranjec Silvo, Zgodovina Srbov. Bog. Stupan . Mravljak Josip, Nadžupnija in dekanija Vuzenica Maribor, das jugoslavische Meran. Fr. Baš • . Schneeweis Edmund, Die jugoslavische Volkskunde in den Jahren 1914—1924. Fr. Kotnik................159 Steska V., Slovenska umetnost I. Slikarstvo. Fr. Kovačič.....160 Carinthia 115, 116. J. M...... .......... 163 Bulic don Fr-, Razvoj arheoloških istraživanja i nauka u Dalmaciji kroz zadnji milenij. K. Prijatelj . ......•••• • •274 Kos dr. Fr., Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku. V. knj. M. Ljubša . „ . . • • • • ». ........ -.277 Bulic Fr.—Karaman Lj., Palača cara Dioklecijana u Splitu. Fr. Ko-va5i5 .................>-f- • .< I. I!. 279 Orožen-Savnik, Celje- Vodnik po mestu in okolici. M. Ljubša . . ..282 Feder Alfred, Lehrbuch der geschichtlichen Methode- M. Ljubša • \ 283 IV. Društveni glasnik. f Zgodovinsko društvo v Mariboru.....• • • •• • • 95, 163 Muzejsko društvo v Ptuju.......• • • • 't; 97 Muzejsko društvo v Mariboru . . . , . . . . .. 100 V. Imenik članov 1928 ..................... 283 Dramatično društvo v Mariboru. iPrispevek k naši politični in kulturni zgodovini v dobi od 1909 do 1919.]1) Dr. P. Str m š e k. a) Ustanovitev. Na začetku tega stoletja je obstojalo poleg Slovanske čitalnice v Mariboru tudi Bralno in pevsko društvo Maribor, h kateremu so pristopali nižji sloji, delavci, trgovski nastavljenci, sprevodniki i. p. Bralno in pevsko društvo je imelo nekaj časa svoje prostore v podzemlju Narodnega doma, nato v drugem nadstropju, ko pa je kupila družba sv. Cirila in Metoda Iiišo v Studencih, se je preselilo društvo tja, kjer se je pozneje tudi razšlo ter prepustilo svoj inventar deloma Dramatičnemu društvu deloma Zvezi Jugoslovanskih železničarjev. Predstave so bile tako za Čitalnico kakor za Bralno in pevsko društvo glavni vir dohodkov. Padi tega so nastali med obema društvoma prepiri, kajti čitalničarji niso hoteli sodelovati pri predstavah Bralnega društva in obratno. Tako je prišlo, da neko sezono sploh ni bilo nobene predstave, o kakem sistematičnem, resnem in rednem delovanju seveda ni moglo biti niti govora. Da bi prenehala napetost med obema društvoma in da bi bilo mogoče prirejati z medsebojnim podpiranjem gledališke predstave, sta osno- ') Pri sestavljanju te razprave so mi bili na razpolago zapisniki odborovili sej in občnih zborov Dram. društva (nepopolni), računi, akti mestnega magistrata in policijskega komisarijata v Mariboru, Pivkovo poročilo o slovenskem gledišču v Mariboru v Ljublj. Zvonu 'eta 1910. in v Slovanu leta 1911., Boc-Savinovi spomini na Dramatično društvo v Zrnju 1920/1921, ter nepopolni letniki takratnega političnega časopisja. Glavna stvar pa so bila sporočila takratni!) kulturnih delavcev in narodnih borcev; največ sta mi pomagala pri sestavljanju g. Kejžar in g. dr. Pivko. Njima, kakor vsem drugim, ki so mi šli kakorkoli na roko, hvala lepa! Obžalovati je treba, da je popolnoma izginil društveni arhiv — razen gorenjih zapisnikov in nekaj gledaliških lepakov, — nihče ne ve, ali se je izgubil ali pa ga je kdo iz strahu pred persekucijami leta 1914. radi nekih dopisov uničil, saj je bila že pozdravna brzojavka na iproslavo ustoličemia sumljiva in povod preiskavam. Društveni odbor za društvenim arhivom že celo desetletje zaman izprašuje. vali obe društvi skupen Dramatični odsek, pod vodstvom V. Bahovca2). Dramatični odsek je priredil še leta 1909., in sicer 24. januarja »Rokov-njače«, 7. marca »Desetega brata« in 19. marca zopet »Rokovnjače«. Ker pa so bile večne težave z oblastjo, ki je zahtevala, da si pridobi Dramatični odsek koncesijo za prirejanje predstav, so sklenili ustanoviti rajši posebno Dramatično društvo. Bilo pa je tudi nujno potrebno, da so si po društvenem zakonu zagotovili dovoljenje za gledališke predstave, kajti vsi faktorji so se zakleli, da jih bodo preprečili. Kakor je razvidno iz aktov policijskega ko-misarijata, je mariborski Theater- und Kasinoverein leta 1900. ugovarjal celo proti nedolžni igri »Cvrček« mariborske Čitalnice, na kar je oblast predstavo tik pred pričetkom prepovedala. Bralno društvo je smelo prirejati predstave samo za svoje članstvo in mu ni preostajalo drugega, kakor vpisati vse obiskovalce med člane. (Še celo leta 1912. se opravičuje okrajno glavarstvo dne 26. aprila mestnemu svetu, da ni moglo neke predstave zabraniti, češ, da je društvo po odobrenih svojih pravilih upravičeno prirejati predstave tudi za nečlane.) Pod temi in takimi pogoji so si takrat narodni krogi hoteli zagotoviti možnost delovanja. Najprej so hoteli zaprositi res za posebno koncesijo, a končno so našli varnejše okrilje pod društvenim zakonom. Pa tudi pozneje, ko je bilo društveno delovanje že v polnem razmahu, je hotel magistrat predstave preprečiti. Kar naenkrat je leta 1911. zahteval, da se prekinejo predstave v Narodnem domu dotlej, da se izvršijo razne preureditve, pred vsem, da se napravi železen zastor. Najvišje sodišče je sicer septembra 1912 razveljavilo na pritožbo Posojilnice kot lastnice Narodnega doma ferman mestnega magistrata, češ, da ne spada to v kompetenco magistrata; a zahtevane preuredbe je Posojilnica že izvršila, kar jo je stalo sicer težke tisočake, a s tem je omogočila Dram. društvu sezono 1911'12. Dne 26. maja 1909 sta torej predložila Vekoslav Bahovec, poštni kontrolor, in Ivan Kejžar, revident južne železnice, namestništvu v Gradcu pravila Dramatičnega društva. Namestnija pravil dne 17. junija 1909 ni potrdila, češ, da manjka določilo, kdo sprejema člane pred ustanovnim občnim zborom in kako se bodo objave veljavno razglašale. Mestni svet mariborski naj zahteva to izpopolnitev najkasneje do 20. junija, ker bi sicer morala namestnija pravila zavrniti. Mestni magistrat mariborski je prejel ta odlok šele 19. junija in res povabil g. Kejžarja za 25. istega meseca. Med tem pa je dne 22. junija štaj. namestnija pravila končno zavrnila in naročila mestnemu magistratu, da predlagatelje o tem obve- ') Čitalnica je imela že vsa leta svoj gledališki odsek, ki je bil najmarljivejši pod vodstvom ravn. Schreinerja. sti najkasneje do 25., kar je mestni magistrat izvršil že 23. junija s pripisom, da g. Kejžarju sedaj ni treba več priti 25. junija na magistrat, kakor je bil pozvan. Preostalo ni torej ničesar drugega, kakor pravila izpopolniti, kar se je zgodilo dne 11. julija. Takrat sta jih Bahovec in Kejžar vložila znova in štaj. namestnija jih je odobrila dne 23. julija, kar je sporočil predlagateljema mestni magistrat dne 2. avgusta; dne 14. avgusta se je vršil ustanovni občni zbor. Društvu je takoj pristopilo 56 rednih članov in dva ustanovnika, dr. Pipuš in dr. Rosina. V svojem nagovoru omenja predsednik pripravljalnega odbora, Vekoslav Bahovec, da se je društvo ustanovilo »v prvi vrsti radi tega, da se omogočijo redne predstave in se začne na tem važnem polju sistematično delo za probujo milega nam naroda slovenskega«. Za delovanje na polju dramatike takratni časi niso bili ugodni, kajti politična razdrapanost se je zajedala čim dalje globje v široke vrste naroda. Ustanovitve Dramatičnega društva so se lotili takozvani napred-njaki, vzroka dovolj, da te ustanovitve »Straža«, ki je leta 1909. začela izhajati v Mariboru trikrat na teden, niti ne omenja. Enako ne omenja niti prvih predstav Dramatičnega društva v tako narodno ogroženem mestu, kakor je Maribor, pri čemer pa je treba omeniti, da je že takrat prirejala Krščansko-socijalna zveza diletantske prireditve v Splavarski ulici. Še-Ie Miklavžev večer s predstavo »Snegulčice« je našel prostora v predalih gori omenjenega lista, čeprav je dobivalo uredništvo ves čas prosto vstopnico. Bilo je pač volilno leto 1909. Enako je politična nestrpnost povzročila, da se niso smeli letaki Dramatičnega društva prilagati »Straži« in »Slov. Gospodarju«, akoravno so se tudi letaki tiskali v Cirilovi tiskarni. Ne bili bi pa objektivni, ako bi ne ugotovili tudi nestrpnost na drugi strani. Društveni odbor v svojem zapisniku z dne 4. januarja 1912 z obžalovanjem konštatira, da noče »Slov. Narod« prinesti reklamne notice za »Betlehemske pastirje«. Po vsem tem se človek kar čudi, kako je bilo mogoče vzbuditi toliko zanimanja za predstave. Skoraj skozi vse seje se vije skrb za reklamo; poleg časopisnih vesti so bili najvažnejši letaki, ki so jih pošiljali rodoljubom in v narodne gostilne po okolici. Pozneje so se delili med vsako predstavo z vsebino iste predstave in z reklamo za prihodnjo prireditev. Posebne važnosti pa je, da je stala društvu Posojilnica ob strani; brez nje bi društvo ne moglo niti nastati, kaj šele delovati. Ze kar v začetku je dala Posojilnica Dramatičnemu društvu oder in obe dvorani v najem za letno vsoto 600 kron. Dramatično društvo je postalo s tem gospodar v Narodnem domu in je oddajalo dvorane naprej proti določeni najemnini, čeprav je bilo Bralnemu društvu rezervirano Miklavževo in Čitalnici Silvestrovo. Posojilnica je sicer najemnino tirjaia, a je zato dajala društvu vsako leto visoko podporo, po potrebi tudi znatna posojila. Ko zahteva oblast drage preureditve v dvoranah, se Posojilnica proti odloku sicer pritoži, a mu vendarle ustreže, samo da omogoči Dramatičnemu društvu sezono. — Le od časa do časa so gospodarji pri Posojilnici gluhi za nove prošnje in dr. Pipuš je upravičen, ko priporoča na občnem zboru, maja 1912, odboru večjo štedljivost pri gospodarstvu, češ, ne beračite za podpore, skrbite rajši za točnost pri predstavah, kajti dramatika ima v prvi vrsti vzgojevalni namen, kateremu se pridruži še-le v drugi vrsti zabava. Ko je bilo društvo v največjih težavah, ko je imelo 3502 kroni dolga in med vojno nikakih dohodkov, takrat je stala Posojilnica ob strani, češ, kadar bo sila ... In po marljivosti blagajnika profesorja Voglarja, in po požrtvovalnosti premožnejših rodoljubov ter pristopu večjega števila članov je bil dolg plačan. Tega se veseli na občnem zboru 1918 najbolj predsednik Posojilnice dr. Rosina in pripoveduje zgodbo o Pavlihi, ki si je sam pomagal in s tem spoznal svojo moč; tako je tudi Dramatično društvo spoznalo svojo moč in življensko upravičenost ter se pripravljalo za naloge, ki še stoje pred njim po svetovni vojni. Seveda so se pojavljale tudi »otroške« bolezni diletantskega odra. Odbor se huduje v svojih zapisnikih nad »govoricami, ki se izcimijo od zlobnih jezikov, glede posameznih ljubezenskih vlog« tor odloži predlog, naj se razpišejo nagrade za najboljšega igralca, samo z ozirom na slabo gmotno stanje Dramatičnega društva, na poznejši čas. Kam bi peljal tak razpis v praksi, na to odbor niti pomislil ni. b) V boju za narodne pravice. Kakor je tajnik v svojem poročilu na IV. občnem zboru (leta 1913.) jasno izjavil, da zasleduje društvo pred vsem narodne namene, tako je društvo delovalo že od vsega začetka. Vzbujalo je narodno zavest, kjerkoli je moglo, in tako je n. pr. tudi Miklavž leta 1910. spodbudno opozarjal na bližajoče se ljudsko štetje. Dramatično društvo se je postavilo takoj v boj za narodne pravice skupno z drugimi društvi; kmalu se je nahajalo v prvi vrsti, mnogo bojev pa je bojevalo samo. Ko se je nameravala vprizoriti v mestnem gledališču v maju leta 1912. igra »Waldbrand«, je vložilo društvo na okrajno glavarstvo svoj protest z zahtevo, da tako vprizoritev vlada prepove že z ozirom na § 302.—305. k. z., ker blati naše slovensko ljudstvo in hujska proti Slovencem ter neti sovraštvo med narodi, ki so naravno prisiljeni živeti drug poleg drugega. Vojaška godba ni bila nikoli Slovencem na razpolago; treba je bilo Se ugotoviti, da tudi železničarška ni neutralna, marveč Slovencem so- vražna. Dramatično društvo je zaprosilo zanjo celo po poslancu dr. Ploju na Dunaju, a je seveda dobilo le dokaz za svoje prvotno mnenje. Godbo pa si je moralo iskati drugod: treba je bilo ustvariti poseben glasbeni odsek pod okriljem Trgovsko-obrtnega društva, ki je kmalu postal samostojen glasbeni klub in nato posebno glasbeno društvo. Največ zaslug za to so si pridobili Berdajs, Bureš in dirigent Koudelka. Gasilno društvo (Požarna bramba) mariborsko ni hotelo odgovoriti na slovenski dopis Dramat. društvu, ko je prosilo na zahtevo magistrata za varnostno stražo pri prireditvah. Društvo je pisalo mariborskemu magistratu, naj on prisili Gasilno društvo, da ugodi slovenskemu dopisu in prevzame nadzorstvo pri predstavah v Narodnem domu, a Gasilno društvo se je postavilo na stališče, da mu nima magistrat ničesar ukazovati. Ker pa je želelo društvo samo, da prevzame kdo ognjegasno nadzorstvo, je poverilo to službo osebno Volčiču, ki je bil že pred vojno med mariborskimi ognjegasci. Velikanska pravda pa je nastala radi plakatiranja slovenskih gledaliških listov po Mariboru. Odbor v začetku ni niti slutil težav, ki se mu bodo stavile nasproti (čeprav tudi Čitalnica že poprej ni uspela v tem), saj je začetkom svojega delovanja naročil tajniku Kejžarju, naj se domeni enostavno s postreščkom Ornikom radi plakatiranja, ker sta imela reklamne table po mestu le zadruga postrežčkov Union in pa tiskarna Kra-lik. Kmalu pa se je izkazalo, da to ne pojde tako lahko. Oba koncesijo-narja sta izjavila, da imata obrtno dovoljenje za plakatiranje samo nemških lepakov. In sedaj se prične: Slovenska vloga na magistrat nima uspeha, treba je priložiti nemški prevod, a še vedno ni rešitve. Napravijo novo vlogo, in sicer v nemškem jeziku, a mestni magistrat jim nakaže le deske zadruge Union in tiskarne Kralik. Odbor že razpravlja o rekurzu na ministrstvo in prosi dr. Rosino, naj posreduje pri dr. Ploju, da budno zasleduje pot društvenega rekurza. — Ker pa še najbrže ni bila podana prava podlaga za rekurz, se sklene oktobra 1911 provocirati znova sklep tukajšnjega magistrata, ki se pa naj izpodbija potem instančnim potom do upravnega sodišča; v ta namen naj zaprosijo vsa narodna društva za dovoljenje plakatiranja. Hkrati se naj zaprosi tudi za koncesijo plakatiranja, in siccr naj bo prosilec koncesije Vilko Weixl, ki bi napravil po mestu lastne kioske, ako doseže koncesijo. Tako se je obrnilo Dramatično društvo na mestni magistrat 18. januarja 1912 s prošnjo, naj mu nakaže kaka druga mesta. Ker ni dobilo odgovora, ga je urgiralo 31. januarja, 16. in 28. februarja, na kar je prišlo že 29. februarja od mestnega sveta naročilo, da naj Dramatično društvo svojim zadnjim vlogam priloži nemške prevode, hkrati s pripombo, da se vendar ne bo dovolilo plakatiranje drugod, kakor na oglasnih deskah zadruge Union in tiskarne Kralik. Istočasno se je opozorila varnostna straža, da mora preprečiti nalepljenje slovenskih gledaliških listov. Proti odločitvi mestnega sveta je vložilo Dramatično društvo preko mariborskega magistrata 13. marca 1912 pritožbo na namestnijo v Gradcu, in sicer radi tega, 1. ker je magistrat zavrnil slovenske vloge, 2. ker odgovarja na slovenske vloge nemški in 3. ker odkazuje društvu za plakatiranje prostore zasebnikov, katerim pa na drugi strani magistrat sam za-branjuje plakatiranje slovenskih oglasov. Ko zopet ni bilo odgovora, je Dramatično društvo poslalo isto pritožbo 6. julija naravnost na namest-ništvo v Gradcu in ponovno urgiralo rešitev ter interveniralo po zastopniku društva osebno pri referentu na namestniji, a odločitve ni bilo, kajti namestništvo je poslalo ves akt mestnemu magistratu v izjavo. Res je tudi namestništvo to izjavo ponovno uradno urgiralo v Mariboru in doseglo, da se je mestni svet mariborski izjavil po 11 mesecih, dne 14. marca 1913, češ, da zadeva ni bila nujna in da društvu ne gre za stvarno rešitev, marveč za nasilno načetje jezikovnega vprašanja, kar dokazuje tudi to, da so nekateri člani društva že skušali sami nalepiti slovenske oglase po ulicah, kar pa je policija preprečila. V društvenem zapisniku seje od 18. marca 1913 res najdemo sledečo beležko: »Konštatira se, da je Dramatično društvo prvokrat tekom svojega obstoja plakatiralo svoje gledališke liste igre »Ben (Hur« v okrožju mesta Maribor, ne da bi ga policijska oblast mogla kaznovati, oziroma nadaljnje plakatiranje zabraniti. To se je zgodilo 27. svečana 1913.« Dne 1. marca 1913 pa je dobil mestni magistrat anonimno pismo, ki je pravi nacijonalno-političen dokument tik izpred vojne dobe in se hrani med akti mestnega magistrata. Glasi se: »P. T. Auf den Ankiindigungs-tafeln der Dienstmanner sieht man seit gestern zum Erstenmal »slowe-nisehe Plakate« aufgeklebt. 1st das ein VorstoB gegen den deutschen Charaktcr der Stadt Marburg? Wir haben so nicht einen deutsclien Dienstmann, geschweige Dienstmadchen oder Arbeiter in der Stadt Marburg. Gerade die slowcnischen Dienstmadchen und Arbeiter sind die groBte Gefahr fiir das »deutsche Marburg«. Warum gibt es in Marburg keine deutsche Dienstvermittlung? Ein Deutscher, der die groBe slowenische Gefahr kommen siebt « To anonimno pismo so smatrali za tako važno, da so ga poslali policiji v izjavo, ki poroča, da sta pustila tajnik Dramatičnega društva Karel Troha(r) in načelnik Feliks Stegnar lepiti po nekem delavcu gledališke lepake za predstavo »Ben Hur«; sporočilo se jima je, da se je načelstvo postrežčkov pritožilo, na kar se ni plakatiralo dalje; že nalepljeni listi pa so že prelepljeni. (Stegnar* TroTia in delavec so bili tudi aretirani, a kmalu odpuščeni s pozivom: »Die Sache nicht auf die Spitze zu treiben.« Izjava g. Trohe.). Tudi sedaj, ko je imela namestnija v Gradcu že referat mariborskega magistrata, pritožbe ni takoj rešila. Treba je bilo urgence poslanca dr. Ravniharja v ministrstvu za notranje zadeve, da je izdalo namestništvo •dne 12. februarja 1914 v društveni pritožbi radi plakatiranja rešitev. Po dveh letih je namestništvo pritožbo zavrnilo, češ, da ni kompetentno razsojati v pritožbah proti mestnemu svetu. Čeravno je pristavila namestnija, da proti njenemu odloku ni nobenega pravnega leka, vendar se je društvo pritožilo na upravno sodišče, ki je vzelo pritožbo v pretres in zahtevalo, da se pritožba formelno popravi v teku 14 dni. Ta poziv je društvo prejelo 23. maja iti mu ugodilo 8. junija. S tem je po mnenju upravnega sodišča društvo prekoračilo dovoljeni termin in radi tega je sodišče dne 10. septembra 1914 postopanje ustavilo. Bili so že časi, ko je postajalo mnenje upravnega sodišča v naših jezikovnih sporih nemerodajno. Društvo pa je že leta 1912. mislilo na to, da bi nalepilo svoje oglase na hišah slovenskih hišnih posestnikov. Ko torej ni uspelo, da bi smelo samo trajno oglašati na deskah zadruge Union ali tiskarne Kralik in tudi uradnega dovoljenja ni moglo doseči, je ponovilo poziv hišnim posestnikom in sklenilo pribiti na njihovih hišah železne table, kjer bi plakatirala vsa narodna društva. Dne 27. marca 1914 je javilo Dramatično društvo mestnemu magistratu, da bo nalepilo svoje oglase na hišah hišnih posestnikov, ki so to izrecno dovolili, ter jih našteva: 1. Na hišah g. Rapoca v Mariboru, Jožefova ulica 35 in na Tržaški cesti 35. 2. Na obeh hišah bogoslovja v Mariboru na Glavnem trgu št. 7 in na Koroški cesti št. 1. 3. Na hiši Cirilove tiskarne na Koroški cesti štev. 5. 4. Na hiši g. Feliksa Ferka na Tegetthoffovi cesti 58. 5. Na hiši g. Alojzija Šumenjaka na Tegetthoffovi cesti 57. 6. Na hiši g. dr. Frana Rosine na Tegetthoffovi cesti 16. 7. Na hiši g. dr. Radoslava Pipuša v Sodnijskih ulicah 15. 8. Na hiši Posojilnice v Mariboru, Kopelne ulice 17. 9. Na hiši g. J. Jančera na Koroški cesti. 10. Na hiši g. dr. Vladimira Serneca v Viktringhofovi ulici štev. 21, dalje v Edmund Šmidovi ulici 11 in tudi Kaiserstrasse. Na to prijavo je dobilo društvo v treh dneh odgovor, češ, da je tako plakatiranje kaznivo in da bo policija ovadila društvo državnemu pravd-ništvu, ako bi društvo kaj takega poskusilo. Hkrati je dobila policija nalog, da to prepreči. Pritožbo proti tej odločitvi mestnega magistrata je namestnija zavrnila tudi radi svoje inkompetence dne 19. septembra 1914. Včasih pa je imelo društvo tudi srečo: Že 1. 1909. se je sklenilo, da se vložijo igre, ki jih namerava društvo vprizoriti, skupno v cenzuro, da se tako prištedijo kolki. L. 1911. je vložilo na nasvet dr. Rosine med drugimi tudi Jurčičevega »Tugomera«. Ko se je imela otvoriti sezona, je Kejžar urgiral pri glavarstvu cenzuro iger. Glavarstvo pa je bilo pozabilo na igre in je vsled tega obljubilo izvršiti cenzuro tekom enega do dveh dni ter naročilo pisarju Cvetu, naj takoj igre prečita in predloži v podpis. Ta je pa kratkomalo napisal na igre cenzurno klavzulo, ki jo je glavar brez vsega podpisal in tako podpisal tudi cenzuro za »Tugomera«, čeravno ga je bila kranjsko-vladna cenzura že davno prej prepovedala. In takoj pomisli Dram. društvo na nadaljnje narodne zahteve, kajti v zapisniku stoji pri poročilu, da je »Tugomer« aprobiran: »Z ozirom na to bi se morda dalo doseči, da bi se igra smela čitati v srednjih šolah štajerskih, na kar bi tudi Kranjci sledili«. — Da je nekatere rodoljube postalo strah celo pred odobrenim »Tugomerom«, ne spada sem. c) O društvenem življenju in delovanju. Vse te sitnosti, posredovanja in stroški pa se ne dajo niti primerjati z osebnimi žrtvami izvršujočih članov. Samo pomisliti je treba, da so se morali diletantje po težkem poklicnem delu vaditi pozno v noč in to večer za večerom skoraj brez izjeme, saj so hoteli spraviti na oder po tri nove igre na mesec. Človek se kar načuditi ne more, kje so se našli tako požrtvovalni ljudje. Danes bi jih zastonj iskali. Za vsem je bilo resno stremljenje in radi tega tudi uspehi niso izostali. Že kar po ustanovitvi je Dramatično društvo sklenilo, da si nabavi vse slovenske dramske spise, da dobi odbor točen vpogled v celotno naše dramsko slovstvo; odtod društvena bogata knjižnica, ki je bila in je še danes s tolikim pridom na razpolago vsem odrom mariborske okolice. Prirejanje predstav ima to dobro stran, da ostane društvu vedno nekaj novega inventarja, tudi takrat, če je predstava sama deficitna; tako je bilo tudi pri Dramatičnem društvu. Res je, da je prejelo društvo takoj kulise, garderobo in drug inventar od Posojilnice, Čitalnice in Bralnega društva, kar je še rabilo, si je nabavljalo sproti. L. 1911. pa je prišel ravnatelj in zakupnik mariborskega mestnega gledališča g. Door v plačilne težkoče. Dramatično društvo mu je odkupilo njegovo gledališko imetje,, ga rešilo bremen, samo pa se tako opremilo, da čitamo v takratnem taj-nikovem poročilu: Pridobili smo lepo pohištvo in garderobo, ki omogoča skoro vsako, še tako luksurijozno opremljeno predstavo. Ko je istega leta železničarski organizaciji pretil razpust, je prepustila ves svoj inventar Dramatičnemu društvu in mu pristopila kot ustanovnik. Pri opremljanju odra društvo in intendanca nista bila ravno skromna, saj je stala oprema za igro »V znamenju križa« 1000 kron, pa čeprav so napravili društveniki v nalašč zato urejeni gledališki delavnici pod vodstvom Poseba vse zastonj, s čimerkoli bi se dalo kaj prištediti. Tako moramo tudi umeti poziv dr. Pipuša k štedljivosti. — Daiies uporablja vso garderobo Narodno gledališče v Mariboru. Pekli smo že, da je imelo društvo velike denarne težkoče, kajti stroški so bili veliki, poset srednji, dohodki pičli. Poleg daril, vstopnin, članarin in posojil je društvo iskalo še novih virov; tako je omislilo inserate na lepake; pismen poziv na tvrdke ni našel pravega odziva, edino tovarna Ježek je takoj pritrdila; a po osebnem nabiranju so dali in plačali inserate: brivec Berglez, urar Bureš, krojač Vezjak, restavracija Narodni dom, manufakture Šepec, Šoštarič in Ulaga, špecerije Berdajs, Šumenjak in Vertnik, slikar Horvat, zavarovalnici Slavija in Prva češka, papirnica Weixl, slaščičarna llich, mizar Pleteršek, strugar Stauber in kipar Skaza. Iz Celja sta jih priglasila ključavničar Rebek in veletrgovina Majdič. Že v prvi sezoni je bila bilanca predstav precej neugodna. Otvoritvena predstava dne 10. oktobra 1909 »Gospod svetnik« izkazuje izgube 89 kron; predstava »Mlinar in njegova hči« je prinesla prebitka 128 kron, Krasna Lida« prebitka 103 kron, »Snegulčica in škratje« prebitka 100 kron, »Veleturist« prebitka 15 kron, »Graničarji« izgube 105 kron, »Va-lenska svatba« izgube 17 kron, »On in njegova sestra« prebitka 63 kron, >:Rcvček Andrejček« prebitka 16 kron, »Šivilja« izgube 17 kron, »Sveti-nova hči« izgube 12 kron, »Klofuta za 100.000 frankov« izgube 56 kron in »Martin Krpan« izgube 27 kron. Predstave je obiskalo v prvem letu vsega skupaj 7028 oseb, povprečno 540 na predstavo. - V drugi sezoni je bilo pri 15tih predstavah skupno 6870 obiskovalcev, tako da je znašal povprečni obisk predstave le 438 oseb. — V tretji sezoni je bilo vseh obiskovalcev 4592, povprečno na predstavo 510 oseb. — V četrti sezoni je poset znašal skupno 5807 oseb ali 484 na predstavo. O peti in zadnji redni sezoni 1913/14 nimamo tozadevnih poročil. Že v drugi sezoni (1910/11) je društvo doseglo največje uspehe svojega delovanja sploh z zgodovinsko sliko »V znamenju križa«, ki je zanesla ugled mariborskega društva po vsem Slovenskem. S to igro je društvo gostovalo tudi v Celju in v tajnikovem poročilu čitamo o tej predstavi: »Igrala se je v Celju pred popolnoma razprodano hišo in z enako dovršenostjo, ki je vzbudila občudovanje najhujšega kritika. Toda ne samo igranju, tudi izvrstni opremi se občinstvo ni moglo načuditi in v burnih ovacijah je dajalo duška priznanju našemu društvu. S to igro smo tedaj dosegli triumpf, in ako ne bi bili storili ničesar drugega, je to dovolj, da dokažemo velik pomen našega narodnega gledališča za ves spodnji Štajer.« Predstave te igre v Mariboru je obiskalo 2273 oseb, torej več kakor ena tretjina vseh obiskovalcev iste sezone. V naslednji sezoni (1911/12) je društvo gostovalo v Slov. Bistrici s »Charleyovo teto«, v Ptuju z igro »Graščak in kmet«; najimenitnejše pa jc bilo gostovanje 12. maja 1912 v Celovcu z igro »V znamenju križa«. Čeravno se je proti temu gostovanju tako v Celovcu kakor doma od neke strani rovarilo, je društvo doseglo tudi v Celovcu velik moralni uspeh, saj so se predstave udeležili celo Slovenci s Tirolskega; železnica pa je dala celo poseben vagon na razpolago za diletantsko godbo, ki jih je spremljala. Diletantje pa so napravili skupaj s Celovčani na posebnem parniku izlet po Vrbskem jezeru; izleta se je udeležilo 40 oseb. — Tudi v Mariboru je društvo ponovilo »V znamenju križa«; dramatizirano Tolstojevo »Vstajenje« pa je moralo odpasti, ker je takrat zahteval magistrat preureditve v dvorani. V tej sezoni je imela najboljši obisk »Trnjulčica« z 881 obiskovalci, najslabšega pa »Graščak in kmet« s 348 osebami. In ravno s to igro je društvo gostovalo kakor v Ptuju 1. 1912., tako naslednjega leta, 13. aprila 1913 v Celovcu. To gostovanje je vzbudilo misel, da se tudi v Celovcu osnuje posebno dramatično društvo. Največji dogodek četrte sezone 1912/13 je bila predstava »Ben Hur«-ja; omenili smo že, da so bili lepaki za to predstavo nalepljeni celo po Mariboru. Dosegla pa je predstava tudi splošno največji obisk: posetilo jo je 1020 oseb, okroglo 100 ljudi pa ni moglo dobiti več prostora in je moralo oditi. Na nje je društvo računalo pri reprizi, a repriza je bila obiskana zelo slabo. Vsega skupaj je društvo priredilo v štirih sezonah 61 predstav, in sicer 5 izven in 56 v Mariboru. V peti sezoni je Dramatično društvo postavilo na oder dramatizacijo Sienkiewiczovega romana »Ouo vadiš?«, a učinkovala je mnogo bolj proslava petstoletnice ustoličenja korotanskih vojvod, ki so jo priredila pod vodstvom »Zgodovinskega društva« vsa narodna mariborska društva. Dramatičnemu društvu jc pripadel pri tem seveda glavni delež, kajti uprizoriti je moralo Aškerčevo zgodovinsko sliko »Knez Volkun« in 5. dejanje Jurčičeve tragedije »Tugomcr«. Proslava se je vršila 19. aprila 1914, s pričetkom ob štirih popoldne in jc bila verna slika naše nacijo-nalne zavesti, pa tudi kot prireditev vredna proslave velikega historičnega dogodka. Takrat, ko je društvo doseglo tako svoje najvišje uspehe, so se začeli zbirati tudi temni oblaki, ki so kazali že prve znake bližajočega se svetovnega požara. Tudi po izbruhu vojne je hotelo društvo svoje delovanje nadaljevati, a vojaštvo je zasedlo dvorane Narodnega doma in tako nadaljnje predstave onemogočilo; društvo pa je tudi med vojno prirejalo zabavne večere in koncerte. Repertoarni pregled Dramatičnega društva v letih 1909. do 1914. Prva sezona 1909/1910: 10. X. 1909. Kadelberg-Jesenko, Gospod svetnik, veseloigra. 3. XI. Raupach-Malavašič, Mlinar in njegova hči, žaloigra. 14. XI. O. Faster-Podgornik, Krasna Lida, burleska. 5. XII. Gorner, Snegulčica, pravljica. 19. XII. Ganghofer-Brociner, Valenska svatba, igrokaz. 9. I- 1910. Kraatz, Veleturist, burka. 23. 1. Freudenreich, Graničarji, ljudska igra- 2. II. Buclibinder-Kobal, On in njegova sestra, burka. 20. II. Morre, Revček Andrejček, ljudska igra. 6. III. Held, Šivilja, burka. 19. III. Wildbrandt-Trstenjak, Svetinova hči, igrokaz. 3. IV. Klofuta za 100.000 frankov, burka. 17. IV. Govekar, Martin Krpan, narodna igra. 21- V. Somerset Mangham-Govekar, Sebastijan, \ Gostovanje veliki knez Georgijski, komedija. / ljubljanskih 22. V. Kadelburg-Bresber, Črni madež, burka. , igralcev pod 24. V. Dramski, operni in operetni večer, Brat SokolA vodstvom šaloigra. / r. Nučiča. Druga sezona 1910/1911: Uprizorili so 15 iger, med temi 9 novih in 6 repriz, starih je bilo pravzaprav le troje, ker se je »V znamenju križa« igrala trikrat in »Svet brez mož« dvakrat. 2. X. 1910. Dum-Chivot-Zeel-Tekavčič, Rezervistova svatba, burka. 9. X. Govekar, Rokovnjači, narodna igra. 16. X. Vošnjak, Lepa Vida, drama. I. XI. '^aupach-Malavašič, Mlinar in njegova hči, žaloigra. 13. XI. O. Faster-Podgornik, Krasna Lida, burleska- 20- XI. Walter-Stein-Kobal, Gospodje sinovi, ljudska igra. 4. XII. A. Wette-Markič, Janko in Metka, bajna igra. II. XII. W. Baret-Govekarjeva, V znamenju križa, zgod. slika. 8. I. 1911. Engel-Horst-Govekar, Svet brez mož (Pereant možje), burka. 15. I. W. Baret-Govekarjeva, V znamenju križa, zgod. slika. 22. I. Nestroy-Železnikar, Danes bomo tiči, burka. 5. II. Engel-Horst, Svet brez mož, burka. 12. II. Gustav Raeder-Gecelj, Robert in Bertram, burKa. 5- III. Kersnik-Rozman, Testament, narodna igra. 25. III. W. Baret-Govekarjeva, V znamenju križa, zgod. slika. Tretja sezona 1911/1912: Radi prepozno napravljenega železnega zastora se je pričela sezona šele 3. decembra. (19. XI.1911. Tolstoj-Bataille, Vstajenje, drama, pripravljena, a izostala.) 3. XII. Baeckers-Pugelj, Trnjulčica, pravljica. 10. XII. Schiller-Orelick, Razbojniki, žaloigra. 6. I. 1912. Baara-Pivko, Betlehcmski pastirji, otroška spevoigra. 21- I. Thomas, Charley-eva teta, gluma. 4. II. Harry-Vaulton, Nioba, angleška gluma. 11. II. Thomas, Charley-eva teta, gluma. (V Slov- Bistrici.). 18. II. Nestroy-Alešovec, Hudobni duh Lumpacij Vagabund, burka. 3. III. Stroupežnicki-Gestrin, Grajščak in kmet, igrokaz. 17. III. Baret-Govekarjeva, V znamenju križa, zgod. slika. 24. III. Stroupežnicki-Gestrin, Grajščak in kmet, igrokaz. (V Ptuju.) 14. IV. Jurčič-Plemič, Hči mestnega sodnika, žaloigra. 27. IV- Halbe, Reka, drama. J Gostovanje Ijubljan. 28. IV. Horst-Nučič, Nebesa na zemlji, burka. [ igralcev pod vod-30. IV. Funtek, Tekma, drama. ) stvom rež. Nučiča. 12. V. Baret-Govekarjeva, V znamenju križa, zgod. slika. (V Ce- lovcu.) Četrta sezona 1912/1913: 6. X. 1912. Guimera-Perušek, V dolini, drama- 20. X. Kadelburg-, V civilu, burka in Alešovec-, Vzbujeni lev, opereta. 3. XI. Meško, Mati, drama. 17. XI. Laufs-Klas, Vražja misel, burka. 8- XII. Rdeča kapica, pravljica. 5. I. 1913. Cagnotte, Pojdimo na Dunaj, burka. 19. I. Engel-Horst, Vražji Rudi, burka. 9. II. Nissl-Trstenjak, Čarovnica pri jezeru, drama. 2. III. O. Faster, Ben Hur, zgodovinska igra. 16. III. O. Faster, Ben Hur, zgodovinska igra. 6. IV. Puškin, Naš župnik, gospod Jakob, ljudska igra. 13. IV- Stroupežnicki-Gestrin, Grajščak in kmet, igrokaz. (V Ce- lovcu.) 20. IV. Govekar, Rokovnjači, narodna igra. 18. V . Hennequin, Sladkosti rodbinskega j Gostovanje Ijubljan. življenja, veseloigra- > igralcev pod vod- 20. V. Rovetta, Nepošteni, drama. ) stvom g. Bukšeka. Peta sezona 1913/1914: 5. X. 1913. Subert-Kvedrova, Žetev, drama. 19. X. Puškin, Naš župnik, gospod Jakob, ljudska igra. 1. XI. Anzengruber, Četrta božja zapoved, narodna igra. 16- XI. Walter-Stein, Ubogi možiček, burka. 7. XII. Drinkler-Zupančič, Pogumni krojaček, otroška igra. 31. XII. Trifkovič, Srečno novo leto, burka. 6. I. 1914. Kadelburg-Vašič, Dva srečna dneva, burka. 25. I. Govekar, Legijonarji, narodna igra. 1. II. Vošnjak, Fred, dram. slika in Frisch, V medenih tednih, burka. 22. II. . • . . Vrban Debeluhar, burka. 1. III. Sudermann, Tiha sreča. (Gostovali Celjani.) 22- III. Sienkiewicz-Svetic, Quo vadiš?, zgod. slika. 5. IV. Deutsch-Finžger, Trpljenje in smrt Jezusa Kristusa, pas- jonska igra. 19. IV. Slavnost 5001etnice ustoličenja: Aškerc, Knez Volkun, zgod. slika in Jurčič, Tugomer, žaloigre 5- dejanje. 10. V. Repriza najlepših točk gorenje slavnosti. 24. V. Jurčič, Tugomer, žaloigre 5. dejanje. [Gostovanje v Ptuju.]") Gorenji seznam morda ni popolen in tudi ne absolutno točen, kajti treba je bilo repertoar šele zbrati iz raztresenih poročil, za prvo sezono iz blagajniške knjige in za peto iz beležnice dr. Pivka; gledališki listi so Je deloma ohranjeni. Članov je pristopilo na ustanovnem občnem zboru 56 in je število še istega leta naraslo na 79. V drugem letu pa so nastala neka nesoglasja, tako, da je članov samo 66. Isto število prilično je tudi ostalo do izbruha vojne; takrat se seveda ni nihče več brigal za članstvo in število je precej padlo. Leta 1918. pa je hotel takratni blagajnik, prof. Voglar, sanirati društvene finance s članarino, zato se je posebno potrudil; na občnem zboru 11. maja 1918 že poroča, da je pristopilo društvu 122 »zanesljivih« članov, ki so že plačali društvu 950 kron. Kdor ve, v kakem političnem ozračju so živeli mariborski Slovenci med svetovno vojno, bo razumel, zakaj povdarja blagajnik zanesljivost novih članov. Važni pa niso bili toliko društveni, kakor pa izvršujoči člani- Za prve tri sezone imamo točne podatke. Nastopilo je v prvi sezoni 31 diletantov in 27 diletantk, v drugi 186 diletantov in 112 diletantk in v tretji 117 diletantov in 59 diletantk. Najmarljivejši diletantje so bili: Majer (ki je nasto- *) Radi popolnosti bodli omenjeno, da je Dramatično društvo uprizorilo po prevratu še naslednje igre: 26. IV. 1919: Freudenreich: Graničarji. 17. V. 1919: Nušič: Svet. 2. Vili. 1919: Ibsen: Strahovi. 1 Gostovali ljubljanski igralci 3. VII. 1919: Fuintek: Za hčer. pod vodstvom lež Nučiča Heyermanns: Amnestija. ) v gledališču. 11. IV. 1927: Halbe: Mladost. pal takorekoč pri vseh predstavah), Ašič, Boc, Dobrave, Hohnjec, Marin, Medved, Novak, Pajnhart, Joško Stegnar, Žemljic in Weixl; med dile-tantkami pa so se posebno odlikovale: ge. Čepičeva, Zinka Gorjanc, Kocuvanova, Marinova, Matkova, Pivkova, Planinškova, Posebova In Stegnarjeva4). Že takoj v prvi sezoni se je odbor trudil, da bi otvoril režiser ljubljanskega gledališča, H. Nučič, v Mariboru dramsko šolo; ker se pa ideja ni dala uresničiti, je šolo pozneje otvoril režiser-diletant Boc in dosegel ž njo v dveh sezonah lepe uspehe. Posli društvenega odbora so bili preveč mnogostranski, da bi jih bil zmogel. Zato se je osnovala poleg odbora intendanca, ki je imela skrbetj samo za predstave. Leta 1913. je bil odobren še poseben poslovnik, ki je razbremenil odbor in določil vsakemu odborniku poseben in samostojen delokrog. Najtežavnejše, najodgovornejše in najzamudnejše pa je bilo delo režiserja. Društveni režiserji so bili: najprej Boc, pozneje Stegnar in nato Majer. A vsakemu je bilo težko, ker je bil še v svojem poklicu dovolj zaposlen. Radi tega je društvo za sezono 1913/14 angažiralo stalnega poklicnega režiserja Moleka iz Ljubljane, ki je res spravil z mariborskimi dile-tanti precej predstav na oder"). Voditelji Dramatičnega društva pa se niso zadovoljili s prirejanjem predstav v Mariboru- Že na 2. občnem zboru (leta 1911.) poroča tajnik Kejžar: »Predložili smo popolnoma nova pravila, ki so že pravomočna, ker jc rok štirih tednov že potekel. Ta pravila raztezajo društveni delokrog na vse slovensko ozemlje in omogočajo društvu potom podružnic delovati po vseh krajih Štajerske. Take podružnice se imajo osnovati še tekom letošnjega poletja v Ptuju in Št. Lovrencu in bodo izdatno po-mogle sistematično gojiti dramatiko na Štajerskem«. Res odgovarjajo ta nova pravila tem principom. § 2 se glasi: Dramatično društvo ima svoj sedež v Mariboru; vendar sme tudi po drugih krajih na Štajerskem v smislu teh pravil snovati podružnice. *) Celo med Statisti je bilo mnogo življenja. Po neki predstavi »V znamenju križa* so se posebej organizirali v »Društvo narodno-naprednih Statistov« ter si omislili nekako zastavo. To zastavo opisuje Spurius v »Mariborskem Delavcu« z dlne. 12. marca 1919 takole: »Na rmeni podlagi je režala Sofokljeva maska, ki smo jo prerisali iz šolske knjige. Brez oči, usta odprta, z nerazumljivim izrazom je uplivala smešno, tragično in zagonetno obenem. Kumica je obesila pri krstu krasen svilen trak v narodnih barvah na drog, ob slovesni prisegi na zastavo pa so se vršile še različne druge simbolične ceremonije«. Tudi to zastavo je zasledila ob izbruhu svetovne vojne mariborska policija in jo smatrala za veleizdajniški simbol. (O tem gl. »Mariborski Delavec« z dne 11., 12. in 13. marca 1919.) s) Sicer pa gostje v Mariboru niso imeli nikdar posebne privlačnosti: Nušič, Danilova, Povhe, Bukšek, Skrbinšek i. dr; 15 § 3. Društvo ima namen: b) prirejati na Štajerskem, Koroškem, Kranjskem, Goriškem, v Trstu z okolico, Istri in Dalmaciji proti vstopnini slovenske gledališke predstave v najširšem pomenu besede za člane in nečlane ter skrbeti za to, da se ustanovi pod njegovim vodstvom stalno slovensko gledališče v Mariboru. Iz Dramatičnega društva v Mariboru je izšla ideja za Zvezo dramatičnih društev. Povodom 501etnice ljubljanske Čitalnice, dne 6. jan. 1912, se je vršila v Ljubljani anketa vseh dramatičnih društev in sklenila osnovati zvezo, katere namen bi bil, medsebojno podpirati dramatična društva, poglobiti sistematično delo na polju dramatike, prirejati tečaje za naraščaj, skrbeti za dober repertoar in oživiti zopet redno izdajanje Talije, ki je zadnja leta popolnoma zaspala. A na četrtem občnem zboru (leta 1913.) poroča ravno isti tajnik, da Zveza dramatičnih društev ni izpolnila nad, ki so jih stavili v njo. Pač pa je bila ustanovljena 8- febr. 1913 podružnica Dramatičnega društva v Ptuju, ki je priredila pod vodstvom dr. Leva Brunčka še v isti sezoni 12 predstav. V počaščenje marljive podružnice so se morali dvigniti vsi udeleženci občnega zbora na zahtevo predsednikovo s sedežev. Tajnik istočasno poroča, da v Št. Lovrencu ne žele več podružnice, da pa se ustanavlja z mariborsko pomočjo Dramatično društvo v Celovcu in v Gorici, kamor se je preselil marljivi član mariborskega društva, F. Majer. In tajnik pristavlja: »V snovanju podružnic in podpiranju novih dram. društev zasledujemo narodne namene«. Istega leta žele Celjani, da bi se dosegel med dramatičnima društvoma v Celju in Mariboru pri sestavljanju repertoarja nekak sporazum; in tako pride 1. nov. 1913 do drugega sestanka spodnještajerskih društev, ki goje dramatiko, kakor je bil prvi že dne 21. jan. 1912- leta. Sestanek je bil zelo dobro obiskan; posamezna društva so prijavila nameravani repertoar, povdarila, kako nujno je potrebno delovanje zveze dramatičnih društev in nadaljnje izdajanje Talije ter si zagotovila medsebojno podporo in pomoč. Podpirati in pomagati je moglo pač v prvi vrsti mariborsko Dram. društvo in res, že na prihodnjem občnem zboru poroča tajnik, da je društvo posodilo v zadnjem letu knjige 29tim, garderobo pa 32tim društvom. — Tako je društvo delovalo blagodejno v Mariboru, podpiralo pa tudi enako stremeča društva bližnje in daljne okolice. Pomuditi se moramo še pri duševnih voditeljih in organizatorjih tega društvenega delovanja. Prvi predsednik je bil kaznilniški učitelj v p., Srečko. Stegnar. Odstopil je leta 1913., ker radi visoke starosti ni več zmagoval tolikih skrbi in truda. Društvo ga je ob tej priliki izvolilo za častnega člana ter mu po njegovi smrti postavilo nagrobni spomenik, kakor so postavili prijatelji nagrobni spomenik tudi Bahovcu. Za njim je postal predsednik ustanovnik društva, vseletni tajnik, železniški nadrevident, Ivan Kejžar. Ko je ta bil 1. 1915. kazensko premeščen radi »politične nezanesljivosti« iz Maribora v Leoben, je odložil svoje mesto- Društvo, kateremu je posvetil toliko truda in časa, ga je imenovalo za svojega častnega člana. V teh nevarnih časih je postal predsednik davčni upravitelj Boc-Savin; žal je že leta 1918. hudo obolel, tako da ga ni bilo mogoče siliti, da naj obdrži še nadalje nelahko in zelo delikatno mesto predsednika. Tudi njega jc izvolil občni zbor za častnega člana, predsednik pa je postal za leto dni prof. Voglar, nato dr. Koderman, pozneje pošt. vodja Novak, danes pa je predsednik zopet Ivan Kejžar, ki je še edini častni član, kajti Stegnar in Boc sta legla že v prerani grob. a * * Po prevratu je pripadala Dramatičnemu društvu naloga sodelovati pri ustanavljanju rednega slovensk. gledališča s poklicnimi igralci v Mariboru. Naloga ni bila lahka, kajti zavedali so se vsi, da ga slovensko občinstvo samo ne bo moglo vzdrževati, od državne uprave pa takrat ni bilo nikake obvezne obljube za subvencijo. Na oseben in društven riziko so takrat predstavniki Dramatičnega društva angažirali ravnatelja Hinka Nučiča, ki je rade volje prišel s požrtvovalnimi svojimi tovariši v Maribor in tako položil tukaj temelj stalnemu slovenskemu gledališču. Tako je mogel pisec te razprave kot zastopnik Dramatičnega društva dne 27. septembra 1919, pred otvoritveno predstavo Tugomer na odprti sceni izjaviti: »Danes obhaja Dramatično društvo svoj praznik, svojo slovesno desetletnico. To desetletje je bila doba navdušenega, požrtvovalnega, idealnega dela, z določenim ciljem pred očmi, da narod drami iz zaspanosti, da ga budi, ga dviga, vzgaja- In danes je deset let tega dela . . . Postali smo zreli, vredni lastne kulture in zato slavimo ta dan v Talijinem hramu. Ne zadošča nam več rodoljubje mesto umetnosti; storili smo diletantje svojo dolžnost, izvršili svoje visoko poslanstvo, tako da lahko sedaj položimo delo v roke umetnikom, da nas bodo učili z živo besedo življenske modrosti, da nas bodo vodili po višinah in nižinah človeškega življenja. Izpolnjujejo se sanje naših prednikov, upi naših očetov, vroče želje nas vseh, kajti danes otvarjamo na skrajni meji tako težko pričakovane domovine stalno slovensko gledališče in mu pričenjamo prvo sezono«. 17 Kobanski hram. Fr. B a š, Maribor. I. Ozemlje severno od Drave med Libeličami in Mariborom je enotno samo v geološkem oziru. Stratigrafsko, orografsko, paleogeografsko, morfološko in tektonsko pa se izraža v več skupinah: grudasta Golica s Ko-šenjakom med Dravo nad Dravogradom in Radijem; nadaljevanje Golice vzhodno Radija so Radlje, pogorski greben, katerega predstavljata Ka-punarjev vrh in Pankracij. Južno Radijev se širi Remšnik, planota, ki se nadaljuje proti vzhodu tja do Liičan in Črmenice. Regresivna erozija proti Dravi tekočih potokov je na vzhodu razčlenila sicer izrazito planoto v srednji dolinski in severni ter južni pogorski del. Nadaljevanje južnega dela, v katerem se dviga Sršenov vrh, tvori vzhodno od Črmenice do Rošpoha Kozjak z 988 m visokim Kolarjevim vrhom. V geografiji skupnega imena za vse to ozemlje nimamo in ga tudi domačini sami nočejo poznati. Pač pa uporabljajo južni sosedi tega ozemlja, Pohorci, za ves svet severno od Drave — šaljivo — ime Kobansko, prebivalce Golice, Remšnika in Kozjaka pa istotako enotno nazivljajo Kobance. Ker je to edino enotno ime za naše ozemlje, imenujem gorovje Kobansko gorovje, liišo z njenimi značilnostmi kobansko; ker pa nazivlje domače ljudstvo hišo izključno hram, pa kobanski hram, ime, katerega rabim v prvi vrsti v geografsko-teritorijalnem in šele v drugi vrsti v etnografskem smislu. Podolžna in pritlična lesena, ilovnata ali zidana viničarska hiša, ki vlada v Slovenskih goricah, sega na zahodu na Kozjakovem grebenu do Sv. Križa, na pobočju pa do Janževega vrha (nad Selnico) in do ozemlja južno od Arveža. Tako oklepa kot širok obroč Kozjakovo vznožje in pobočje v ozemlju, do kamor sega vinska trta. Pobočje je posuto s samotnimi kmetijami; viničarske hiše leže na solnčnih pobočjih nad erozijskimi jarki in pa na zunanjih, izbočenih delili hrbtov, ki se dvigajo med imenovanimi jarki. Ker so tudi na zunaj vedno pobeljene, tvorijo pokrajinsko značilnost severne slovenske vinarske pokrajine. Majhna polica zadostuje za razvoj slovenjegoriške viničarske hiše. Pobočja od Vurmata do Viča (pod Košenjakom) pa nosijo redka selišča izključno na svojih hrbtih, katera sicer večinoma pokriva gozd; ob potočkih stoje mlini in žage, ki so pa redko stalno in vedno obljudene. Samo na izhodišču potoka iz gorovja se razvije selišče in to ne samo samotna kmetija, ki prevladuje na Kobanskem gorovju, ali pa stalno delujoči in obljudeni mlin z žago, ampak vas in trg kot Libeliče, Vič, Dravograd, Vrata, Muta, 18 Marenberg, Brezno, Sv. Ožbolt, Selnica, Bresternica, Kamilica. Po množini prometnih možnosti, katere nudi potok, gospodarske moči po-tokovega območja in morfološke enote, v kateri se izliva potok v Dravo, so se razvili najvišje Dravograd, Muta in Marenberg. Kakor se razvije selišče na izhodišču potoka iz gorovja, tako se razvije redno tudi par kmetij na mestu, kjer ustvarijo razni studenci v kotu doline potok, n. pr. Veliški (ali Velički) potok pod Sv. Urbanom v ozemlju Golice. Kozjak je paleogeografsko poleg Golice najstarejši greben in je zato morfološko tudi najbolj razčlenjen. Na njegovem, iz neštetih kop se-stoječem hrbtu nosijo kopasti grički kmetske dvorce ali kmetije, tako da prevladuje na Kozjaku lega kmetij na kopah, ali vsaj na kopastih ter poličastih koncih grebenov. To je v zvezi z dejstvom, da so kmetska posestva na Kozjaku kot na vsem Kobanskem gorovju strnjena, sklenjena, tako da tvori morfološka točka, na kateri leži kmetija, tudi antropogeo-grafsko središče posestva. Samo na Spodnjem in Gornjem Boču leže kmetije v sedlih med dvema hriboma, n. pr. pod Jarčevim vrlum; pa tudi tu je antropogeografski položaj kmetije isti, v sredini posestva. V kolikor pa leže kmetije v gornjih dolinah, ne leže nikdar ob potoku, ampak na prvi polici ali ravna imenovani planoti nad potokom. Medtem ko se je večina prej imenovanih krajev v Dravski dolini razvila iz mlinov in žag ob doljnjih potokih, so se na Kozjaku na najizrazitejših in središčnih vrhovih iz kmetij, oziroma poleg kmetij razvila najprej cerkvena in nato upravna središča kot Sv. Križ in Ostri vrh; pri upostavitvi cerkveno- kot državno-upravnega središča župnije In občine je igrala odločilno vlogo lahka prometna odvodnica. Pri Sv. Križu jo predstavljajo Huda luknja s Kamniško grabo, Bresternica in bližina Pesnice, pri Ostrem vrhu pa Šturmova graba, še bolj pa Crmenica, ki vodi človeka tako k Dravi, kot k Pesnici, k Lučanam. Remšniška planota je paleogeografsko mlajša; vsled tega je tudi rezultat delovanja eksogenih sil mlajši. Na mesto kozjaških kop stopijo grebeni, kateri preprezajo in križajo vso planoto. Kmetije leže na teh grebenih, na njihovih policah ali ravnali ter v dolinskih kotih pod spajanjem grebenov. Na obeh glavnih hrbtih, severnem z državno mejo in južnem s Sršenovim vrhom, leže kmetije pred vsem na ravnali. Na pobočjih pa leže kmetije na meji Remšnika in Radijev. Vzrok temu ni samo morfološki prehod planote v pogorje, ampak pred vsem zvišana vzpetost pobočij na Radljah in mala razčlenjenost grebena; sigurnost in stalnost tal ogrožajo pogosti in močni plazovi, vsled česar se je človek naselil na solnčnih, pa položnejših izrastkih — v kolikor taki obstajajo, izogibajoč se bližine erozijskih dolin. Čim višje leži kmetija, tem solnčnejša je njena lega na kolikor toliko položnem izrastku, n. pr. kmetija jugovzhodno od Kapunarjevega vrha, na markirani poti s Kapu.- narjevega vrha k Pankraciju. Središči Kapla in Sv. Jurij na Rcmšniku predstavljata s prvim lego kmetije, ki leži na ravni, oziroma na sedlu, katero loči polica od glavnega grebena, z drugim pa kmetijo na grebenu. Ostri vrh in Sv. Križ sta vrhova, periferni in centralni vrh Kozjaka; Sv. Jurij na Remšniku in Kapla pa sta sedli, ki vežeta dvoje gornjih dolin. Sv. Jurij na Remšniku usmerja dolini Veškega in Brezniškega potoka na jug k Dravi, Kapla pa Pubaherjevo in Kapelsko vodo na jug in na sever, k Dravi in Pesnici ter Čakavi, k Arvežu. Golico deli erozijska Bistrica v dva dela, ki se od jedra odcepita severno od Sobot v Avstriji. Vzhodni hrbet med Bistrico in Radijem, h kateremu spada Sv. Jernej, Sv. Primož pod Lipo (ali nad Muto), Sv. Trije Kralji in ki se nadaljuje v Radljah s Sv. Janžem, je močno razčlenjen. Na ravnali, katere izjednačujejo pobočja, leže kmetije, kakor tudi na solnčnih pobočjih samih. S tem tvori ta hrbet glede lege kmetij zvezo med Remšnikom ter Radljami s Košenjakovo skupino ali s hrbtom med Dravo in Bistrico. Golico označuje prelom Lavantinsko-inislinjske doline na zahodu in razsed s prodorno dolino na jugu. Pobočja masivne grude so morfološko označena po velikih, amfiteatralnih začetkih dolin kot Velički ali Veliški ter Svetoduški potok. Vsled velike višine (nad 1100 m) so vrhovi pokriti z gozdom, medtem ko se na Košenjaku, kot edinem, razvijajo pašniki, košenina, ki se pa izrablja samo v slabih, suhih letih. Pod pasom vrhnih sklenjenih gozdov se širijo proti vznožju mešano travniki, njive in gozdovi. Tam pa, kjer se sklenjeni gozdni pas druži (v višini 900—1100 m) z nižjim pasom mešanih kultur, so nanizane kmetije pod gozdovi na pobočjih v amfiteatralnih začetkih dolin. Nižje pa se razvijajo kmetije kot že rečeno v kotih dolin na policah in pa na položnih delili hrbtov. Hudourniška Bistrica, ki je geografska os južne Golice, onemogoča radi svojega značaja selišča v svoji ozki erozijski dolini; iz istih razlogov in pa vsled prevelikega strmca vode ni moglo nastati središče ozemlja v drugih dolinah. Vode same pa tudi vodijo človeka preveč radijalno in premalo centripetalno, tako da je tudi tu postala prvotna podružnica župnija, ali pa občina in kot taka središče ozemlja. Samo da ta središča ne vežejo hrbtov ali planot in dolin kot kozjaška in remšniška, ampak samo pobočja. Sv. Primož, Pernice, Ojstrica so središča cerkvene ali posvetne uprave. Sv. Primož in Pernice predstavljajo središča visokih pobočij; umetni izvor označujejo pri Sv. Primožu občina, šola, gostilna in podružnica, na Pernicah pa občina in župnišče s cerkvijo in šolo kot sklenjeno selišče. Kmetije so med seboj oddaljene vsaj pet minut. Kakor leži kmetija sredi svojega posestva, tako leži tudi župnišče in cerkev sredi cerkvenega posestva, brez sosedne ljudske aglomeracije. Geografsko utemeljena je lega Ojstrice, ki prevaja ozemlje Veličke in gornjega Svetoduškega potoka k Dravo- gradu, oziroma k Dravi, ne da bi bilo potrebno rabiti hudourniški Ve-lički ali Svetoduški potok. Osamljeno prvotvorno tnalo Strojne je voda ostro razčlenila; grebeni, ki so poseljeni po policah, imajo obenem imena zaselkov. Vmesne erozijske doline kratkočasijo samo večino leta zapuščeni mlini in žage. V Kobanskem gorovju leže kmetije na Kozjaku na kopah, na Remš-niku na grebenih in policah, na Radljah in Golici na pobočjih; na Strojni pa po hrbtih. Povsod pa je izrabljena kolikor mogoče solnčna stran, posebno še v večjih višinah. V vznožnem pasu, v katerem se nahaja na Mučkcm in Marenbcr-škem polju široki kozolec, in v spodnjih pobočnih legah prevladujejo pri kmetskili stavbah vplivi Maribora, Marenberga, Mute in Dravograda, splošno vplivi industrijskega stavbarstva. Provincijalno malomestni stav-barski vplivi so na vznožju in dolnjem pobočju štrli nebroj estetskih ljudskih stavbarskih pojmov in uvedli rjavo, sivo in rumeno dolgočasnost, ki se s račje šopiri z raznimi gotskimi in renesančnimi elementi v slovenskih trgih in mestih. Oblike, ki so sicer same na sebi lepe, morajo tvoriti prirodno sklenjeno enoto, sicer ne ugajajo, ampak dolgočasijo. V gornjem pasu pa imamo za enkrat šele toliko tujih vplivov, da jih lahko eliminiramo in pri konservativnem značaju našega Kobanca ugotovimo razvojne stopnje dimnice in oblike, katere jc postavil naš kmet sam s svojim stavbarskim pojmovanjem. Na vrhove Kobanskega gorovja tujec meščan ni prihajal, dokler se niso začeli vsled razvoja železnic v letih 1847. in 1863. z intenzivnejšim gospodarskim izrabljanjem prirodnih zakladov širiti tudi mestni stavbarski vplivi. Ti vplivi so bili največji v bližini Maribora, posebno pa Marenberga, Mute in Dravograda ter Guštanja, najmanjši na Pernicah, pri Sv. Primožu, na-Radljah, Remš-niku, Kapli, Ostrem vrhu, Slemenu in Brdih. Na to višinsko ozemlje od Strojne do Sv. Urbana se nanašajo naša proučavanja. Našo kobansko hišo ali hram so dosedaj samo mimogrede omenjali Murko1), in sicer hišo pri Sv. Križu; za njo kratko konstatira, da se v dimnici priključi »zid« imenovanemu ognjišču soba potom krušne peči in pa da se včasi izpremeni zid direktno v štedilnik. Sicer pa samo konstatira isto kot pozneje Geramb2), da se nahaja na Kozjaku v večini dimnica. Pri tem moram omeniti, da mislita oba pod Kozjakotn vse Kobansko gorovje; Kozjak sam na sebi znači prvotno hrbet, pobočje, na katerem rodi trta izborno vino, med Sv. Križem in Gornjo ter Spodnjo Sv. Kun-goto in Sv. Urbanom. Uprava in šola ga je do danes raztegnila od Sv. ') Murko M.: Zur Geschichte des volkstiimlichcn Hauses bei den Siidslawen. Wien 1906. Separatabdruck, p. 22, 23, 24. s) Geramb V. R.: Das Bauernbaus in Steicrmark. Zeitschr. d. hist. Ver. v. Stink. IX. Jhg. Graz 1911. p. 209, 260. Urbana do Ostrega vrha. Razširiti ga do Košenjaka, znači potvarjanje in ignoriranje narodnih izrazov, ki obstajajo. K. Rhammove študije mi niso bile na razpolago. V kolikor pa razvidim iz Jakschevega3) poročila, se tudi Rhamm ne bavi s kobansko hišo. Indirektno, a še bolj splošno kot Murko, omenja z antropogeografskega stališča geografije selišč kobansko hišo Sidaritsch4). Gradivo za pričujoči članek sem zbral, da sem prepotoval ozemlje od Sv. Urbana preko Sv. Križa, Ostrega vrha, Kaple, Remšnika, Radijev, Sv. Primoža, Pernic, Ojstrice in Strojne. Na potu sem ugotavljal najprej splošne znake hiše in kmetije sploh, nakar sem iz splošnih prilik ugotovil na tipih bistvene lastnosti hiš v celotnem ozemlju z ozirom na lego, materija!, tločrt, kuhinjo, zunanji ter notranji izraz hiše. Dvakrat me je na potu spremljal učiteljiščnik Vladimir Lorber, enkrat pa učiteljiščnik Karel Vollmaier; slednji je tudi izvršil vse fotografije. Obema najlepša hvala! II. Na vzhodnih pobočjih Kozjaka se druži viničarska slovenjegoriška hiša s kobansko. Z njo prodre na vzhodni Kozjak tudi na betonskem ali pogosteje na kamnitem temelju iz ilovice, zmešane s slamo in borovimi vejicami v horicontalnih plasteh zgrajena nabojna hiša Srednjega Po-donavja, ki se pa do Sv. Križa in Janževega vrha umakne prostornejši, splošno leseni, deloma pa kamniti iz škriljavcev, redkeje iz peščencev zgrajeni kobanski hiši. Na vsem ozemlju od Strojne do Sv. Urbana se širijo prvotvorne škriljaste hribine, predvsem filit. Apnenec je zastopan v geografsko neznatnih formacijah. Radi pomanjkanja apnenca in peska ni vezivo med kamenjem apnena malta, ampak zopet glina, pomešana s finim peskom. Če pa tega ni na razpolago, potem se meša glina z drobno sesekano slamo. Ker pa se glinasti ali ilovnati omet hitro osuši, tudi brž odpade, vsled česar so zunanje kot notranje stene zidanih stavb večinoma neometane. Pomanjkanje apnenca in obilica stavbnega lesa, iz katerega je rodbina s pomočjo sosedov še pred petdesetimi leti sama zgradila hram, medtem ko je bilo pri gradbi zidanega poslopja potrebno najeti tuje zidarje, povzročajo, da po Kobanskem gorovju prevladuje leseni hram. Samo tam, kjer je apnenec na razpolago, kot n. pr. v ozemlju Sv. Križa, Ostrega vrha ter nad Muto in deloma tudi nad Maren-bergom, vlada beli omet in vsaj deloma bela, zidana poslopja. Vendar pa popolnoma zidanih hiš, tudi cerkev, šol, župnišč in gostiln, ne najdemo nikjer razen pri Sv. Križu, ki je z apnencem kolikortoliko založen. Drugje pa je vsaj streha škodljasta. Zidane imamo pri kobanskih poslopjih vedno *) Jaksch A.: Kari Rhamm, Carinthia CII. p. 147-158. 4) Sidaritsch M.: Geographic des bauerlichen Siedlungswesens im ehem. Her-zogtum Steicrmark. Graz 1925. Karte e. a. tri dele: Zidan je vedno oni del hrama ali gospodarskega poslopja — redko (Strojna, Pernice) se vidi, da leži »prvo nadstropje« na stebrih, ki nosijo ogle —, ki je vdelan, podzidan v pobočje. Nadalje oni del stanovanjskega hrama, ki leži okoli krušne peči, zida (ognjišče v dimnici) in kotla za svinje, kateri se običajno nahaja v kotu na oni strani vrat, ki je bližja glavnemu vhodu v liram, skozi katerega pridemo v kuhinjo. Pojem kobanske kuhinje pa združuje v sebi splošno slovensko »hišo« ali belokranjsko »prvo hišo«5) in kuhinjo, oziroma belokranjsko vežo. Zelo pogosto je zidan veliki štiblc ali mala hiša, ki leži kot nižji prostor na drugi strani veže kot kuhinja (slika št. 6 in tločrt 5, 7). Zid, ki se nahaja ob svinjskem kotlu, ob glavnem vhodu v hišo, je vedno pobeljen. Kako se ta sestava: lesena kuhinja, pobeljen zid pri glavnih, vežnili vratih in navadno lesen, včasih zidan veliki štiblc izraža v novejših stavbah in to ne mogoče kmetskih, ampak obrtniških, gostilniških, kaže Radelj (slika 2). Nekdanja lesena dimnica in poznejša kuhinja je še vedno lesena; razvoj se kaže v tem, da je pobeljena, isto, kar opažamo tudi pri premožnejših kmetih. Del zidu pri vhodu predstavlja zid, za katerim je stal nekdaj svinjski kotel, ki je bil nekdaj pobeljen; danes je ometan z ilovico. Veliki štiblc je zidan, neometan ter se predstavlja kot najmlajši razvojni del hiše v pokrajini, kjer manjka apnenec in pesek, in kjer nadomešča apno ilovica. Od Sv. Urbana do Ostrega vrha, v mali meri še preko Remšnika do Sv. Primoža pod Lipo je pobeljen leseni in zidani del hrama; normalno pa je od Kaple do Strojne pobeljen samo zidani del. Zunanji beli in svetli izraz hrama nam jasno odkriva tudi približno mejo vinarskega ozemlja, odkoder se proti zahodu sivi in temnejši hram barvno skriva tujčevim očem ter se priljublja gozdu in travniku. Kamniti podzidani del gospodarskega poslopja je redko ometan ter zato ne-pobeljen (slika 9). Leseni del hrama, ki hrani v notranjosti dimnico, ni pobeljen. Izključno lesena pročelja hiš tvorijo vertikalno pribite, večinoma neenotne deske (slika 2). Samo v bližini Maribora so zidana pročelja in to do Žlemberških ribnikov, do kamor pokrivajo strehe z opeko in škriljem. V vsem drugem ozemlju pa pokrivajo strehe s škodljami, v manjši meri s slamo. Slamnate strehe pojemajo; v hribovitih legah zraste za škopnike velikokrat prekratka in preslaba slama, katero uporabljajo za krmo živini, posebno v slabili letih. V zadnjem času nastopa pomanjkanje krovcev, vsled česar krije ljudstvo poslopja vedno bolj s škodljami. Škodlje so največ do 1 m dolge, do 10 cm široke in do 5 mm debele smrekove treske, katere pribija tesar na strešno ogrodje. Čim starejše je drevo in čim počasnejše je rastlo, tem trpežnejiše so škodlje. Na Pernicah, Ojstrici in Strojni uporabljajo za pokrivanje streh tudi smrekove skorje. Smrekovo deblo najprej omajijo in rešijo skorje; nato izravnajo skorjo sj~Lokar J.: Belokranjska hiša. Carniola *III., Ljubljana 1912. p. 2—3. in jo obtežijo s kamni, da ostane ravna in izgubi težnjo za zvijanjem. Ko se to doseže, se skorje namočijo v vodi in nato pribijejo na streho tako, da glave žebljev ne dosežejo skorij, ampak da ostanejo v latah, ki pri skorjastih strehah leže na stikališčih dveh skorij spodaj in zgoraj. Tla so v dimnici vedno iz zbite ilovice. Kjer pa nadomešča zid štedilnik, torej tam, kjer imamo kuhinjo, se širi zbita ilovica samo med štedilnr-kom in svinjskim kotlom (slika 5), drugje pa pokrivajo tla deske. Pri Sv. Križu in Ostrem vrhu, pa tudi na Remšniku pod Radljami sestoje tla v kuhinji in veži iz »štrajlia«, t., j. zmesi apna in peska. V velikem štiblcu, katerega pa imenujejo Kobanci mala, boljša ali gorša hiša, na Strojni6) pa nova hiša, je redno vsaj del tal iz desek, drugi del pa ima kot del kuhinje in veža tla izdelana iz zbite ilovice ali krcljev; to so približno K- m dolgi kostanjasti ali hrastovi hlodi, ki so zabiti v ilovico ali prst sploh, in iz škriljastih plošč, redkeje iz desek. Kjer vodi žulj, to je stopnišče k vhodu v hišo, tam tvorijo posamezne stopnice škriljaste plošče; isto-tako je pri znižanih v zemljo vkopanih vhodih v klet (slika 6). Kleti so večinoma neobokane; kjer pa imamo obok, tam predstavlja cela klet pol-krogli iz kamenja obokani cilinder. Kmetski mlini — normalno ima vsaka kmetija svoj mlin — so leseni; starejši so zgrajeni iz malo obdelanih, včasi samo iz omajenih in podolžno razpolovljenih horicontalno ležečih hlodov, mlajši pa iz vertikalno na ogrodje pribitih desek. Vedno lesena je kuhinja, ki je obenem tudi najstarejši del hiše. Temelj hiši ali hramu tvori kamenit podzidek, nakar so položeni horicontalno na podzidanem kamenju izredno močili povprečni trami, kateri leže na oglih hiše prekrižano eden preko drugega. Na vsakem teh izredno močnih povprečnih tramov (slika 1, 7) se vrstijo v višino slabejši, a še vedno krepki in enakomerni trami. Na vrhnili podolžnih tramih leže povprečno mogočni reš-terniki, kateri (eden do trije) zopet nosijo podolžno ležeče tramove, ki tvorijo strop hiše. Zid in podstavek peči sta naravno zidana. Vedno je lesen klobiičnjak7) (slika 3) nad zidom. Radi nevarnosti ognja je znotraj, pa tudi zunaj ometan z ilovico; ali pa sestavljajo samo stranske klobue-njakove stene močne hrastove deske, klobučnjakova streha ali pokrov pa je iz opeke. Dimniki so zidani samo na premožnejših kmetijah pri novejših poslopjih, večinoma pa so leseni, pokončne in ozke prizme, zbite iz štirih desek, včasih priklenjene na strešno ogrodje z verigo. Ker pa začno lesene stene rade izstopati, se kriviti navzven, zato morajo trame zvezati s pokončnim stebrom znotraj, z drugim pa na istem mestu zunaj, ki sta medsebojno strnjena. Tak steber (na sliki 1 levo od otroka) imenujejo Kobanci trlica. Zidne opore niso znane. Kakor kuhinja so lesena °) Osebno sporočilo prosvetnega šefa g. dr. Fr. Kotnika. 7) Kotnik Fr.: O slovenski kmetski hiši. DiSv. XIX., Ljubljana 1906. p. 736. Strok, učitelj g. Robnik poroča, da rabijo Pohorci za klobiičnjak izraz nebo. tudi vsa manjša poslopja kot koruznik, drvarnica, ali krnica (kobanski izraz za stiskalnico za sadje in grozdje), tudi če so kot steljna uta ali listnica, listnjak pridelana hramu ali gospodarskemu poslopju (si. 9). Isto-tako je lesen vodnjak, oziroma utica, v kateri je vodnjak na žago ali na pipo, poleg njega pa korito (Altenbach, Ojstrica). Redno pa sta zidana: kame-nfta rjača, to je priprava ali prostor za sušenje lanu, potem ko se po travnikih raztresen lan osuši na prostem in preden se začne treti (slika 8, četverokotni zid levo spredaj) ter žulj. Oprava in posoda je vsa lesena, tako sklednik, kuhljenik, žličnik, krušnik, škafi za vodo in svinjsko krmo, nečke ali ničke imenovana, iz enotnega debla izdolbena ali iz desek narejena posoda za mesenje kruha, krnica v ožjem smislu besede in deloma dojnik (»žehtar«). Lonci in skodelice, ki so bile še pred tridesetimi leti večinoma glinaste, se naglo umikajo porcelanastim in železnim. Vplivi mestne, dolinske obrti in industrije se kažejo najbolj pri posodah, siccr pa vladajo v celem ozemlju na posameznih kmetskih posestvih nekake avtarktične razmere. Ker imajo, razen manjših, kmetije lastne mline, zmeijejo same vse, kar rabijo, lastne kovačnice okujejo in prikrojijo vse, kar je potrebno za gospodarstvo. Kmet, oziroma Kobanec jc sam sebi mizar, kolar, tesarstva se priuči pri delu v gozdovih, mlinar, kovač, ključavničar itd. Manjša kinetska posestva delajo izjemo, ker so gospodarsko odvisna od velikih, kjer najde mali človek delo in borni kruh. Splošno prodaja kmet z vrhov v dolino les in živino in kupuje v dolini živila, in sicer pred vsem koruzo in koruzno moko, katera ga živi (slika 4, koruzni žganci na štedilniku). Kmetovi dohodki so izredno majhni; živinoreja namreč ni na posebno visoki stopinji. Izrabljanje našega kmeta od strani lesnih trgovcev in prekupcev pa je eno najbolj žalostnih poglavij naše novejše socialne zgodovine. Skromni dohodki silijo kmeta k stavbarskemu konservativizmu, vsled česar razvija, širi in popravlja svoj hram v etapah. Slučajev, da si postavi Kobanec novo celo hišo, nimamo razen pri gostilnah. III. Tločrt kobanskega lirama je zato sanio deloma simetričen; na Strojni pa je celo po pravilu nesimetričen. V ozemlju nabojne, pobeljene viničarske hiše nahajamo do Janževega vrha, sporadično pa do Strojne tločrt, ki jc v bistvu enak tločrtu slovenjcgoriške hiše. Na pobočju ležečemu poslopju jc podzidana klet; nad njo je zidana kuhinja in zidana veža s še enim stanovanjskim prostorom. Roleg zidu v smeri padajočega ali dvigajočega se pobočja je prostor za krnico (tločrt 1). Ta tip, za katerega je značilen tločrt poslopja nad kletjo in pa podolžni prerez, prevladuje na pobočjih. Na kopah pa se izvrši kombinacija s tem, da se prostoru, ki je tvoril nekdaj dimuico in ki predstavlja danes ku- SI. 2. RADELJSKO SEDLO (Smrekar). voiim.,,r k. SI. 5. SPODNJA KAPLA (Črešnik). Fot. Vollmaier K. SI. 7. SPODNJA KAPLA (Konečnik). Fot. Vollmaier K- hinjo, prida, pristavi še Sden lesen del in sicer povprečno na prvega in v naslednji etapi na strani dodelanega prostora zopet nov hišni del. Okoli najstarejšega dela hiše in njemu nasproti ležečih novejših hišnih delov je lično izdelana galerija, hodnik (tločrt 2). Tako imamo toliko sob, kolikor je gradbenih etap; vsako stavbarsko delo predstavlja vedno novo ali vsaj prenovljeno sobo. Tločrt 1. — Breznica (Bojnik) Krnica (stiskalnica). Soba za vse — Hiša :-■><■-I T J ' ' ' ^O A J-1 1-1 1- --11- Tločrt 2. — Strojna (Janež) |--••-—I '-- - t I I- a odprtina za odhod toplote od krušne peči v mali štiblc b = krušna peč c = zid d = mesto svinjskega kotla zidana, lesena stena ; navadno je zidana stena samo levo od vhoda v vežo * = ntesto fotografiranja slike 3. Slučaj predstavlja tločrt 7, a brez malega štiblca, ki leži pred velikim, kot krak na sicer pravokotnem tločrtu. Krušna peč, ki se nahaja v dimnici poleg zidu, se kuri iz veže. Iz velikega štiblca pa se je razvila stanovanjska soba in spalnica s štedilnikom, medtem ko je ostala dimnica v prvi vrsti delavnica in shramba. Po leti in pri lepem vremenu se še kuha na zidu, večinoma pa se pripravlja jed na štedilniku. Slučaji je zanimiv, ker nam predstavlja dejstvo, da odpade mali štiblc kot prvotna pridelava, na mesto katere stopi veliki in nastane s tem podlaga za ko-lenasti tločrt, ko se pozneje prizida mali štiblc, na drugi strani pa, ker prenese takoji s štedilnikom središče družinskega življenja iz dimnice, ki še obstaja, v drugo, novo sobo s štedilnikom. Nenavadni razvoj se je izvršil pod vplivom bližine večje aglomeracije prebivalstva v dolini (v Marenbergu), z drugim naprednejšim tipom hiše s štedilnikom. Kot delavnico smatram prostor za pripravo krme živini, za utrgavanje fižola in drugega, popravljanje in shranjevanje orodja, deloma tudi za prejo. Imamo pa tudi, a redkeje, slučaje, kjer je veliki štiblc spalnica in mali shramba. Tam pa odpade lega malega štiblca v križnem prizidanem prostoru. V teh slučajih se kuri kot pri tločrtu 5 v krušno peč iz malega štiblca, ki se nahaja v isti legi. SI. 8. VELIČKA (Obram). Fot. Vollmaier K. Drugi pogosti slučaj razvoja prvotne dimnice kot stanovanjskega prostora opazujemo tam, kjer tvori dimnica eno enoto z gospodarskim poslopjem; dimnico druži z gospodarskim poslopjem veža (Sleme, Žni-dar). Dimnica ostane tu dimnica in sicer kot kuhinja in jedilnica; kakor pri vsaki dimnici, tako se nahaja tudi tu v zidu nasprotnem kotu miza, a ne bela javorjeva ali jesenova, ampak motna miza iz mehkega lesa. Spalnica in delavnica pa se razvija v drugem poslopju, normalno poleg krnice in nad kletjo, ki je redno vdelana v zemljo. Razvoj gre torej v tej smeri, da postane gospodarsko poslopje izključno gospodarsko poslopje z nekdanjo dimnico kot shrambo, delavnico in kašto nad njo, ter stanovanjskim hramom, ki se razvija iz kleti in stiskalnice za sadje in grozdje. Kakor se izrabi v tem slučaju stransko poslopje, tako se pri manjših posestvih razvije iz dimnicc boljša hiša, veža se pa — pod vplivom bližine 32 industrijalizirane mežiške doline — (tločrt 1) racijonalno izrabi, s tem da se v prvi del postavi štedilnik in miza s tem ustvari kuliinja in jedilnica, iz drugega dela veže pa soba za vse. Iz tločrta 1, 5, 8 razvidiino racijo-nalistično misel, gospodarsko izrabiti vežo, kar vodi do delitve veže v dva prostora. Ko se odloči oni del veže, iz katerega se kuri v krušno peč. nastane začetek kuhinje v splošnoslovenskem smislu. Povdariti pa moram, da med Sv. Jurijem na Remšniku in Sv. Križem kuhinja kot splošno-slovenski pojem sploh ne obstaja. Slučaj, kjer se |e iz prizidanega malega štiblca razvila kuhinja (Napečnik), kaže dejstvo, da je del malega štiblca zamenjal proti nekdanji dimnici vlogo ogrevanja. Pravokotni tločrt hiše pa imamo tudi v onih slučajih, kjer se je hiša razvila v eno enoto iz dveh prvotno samostojnih hiš (tločrt 8, slika 1). | X | bučna peč □ žrmlje ttttt klop a = jasli za perutnino b = zid c = krušna peč d = svinjski kotel e == postelja f = miza Že na zunaj se vidi ta sestavljenost pri žulju; polovica z leseno ograjo, ki se rabi kot mesto za vodne škafe, je del prvotne (136 let stare) stavbe. Ta najstarejši del tvorijo veža, štiblc in dimnica. V 7.5 m dolgi in 6.3 m široki dimnici se nahaja desno od vhoda zid, poleg njega Krušna peč, ki greje tudi štiblc, in poleg krušne peči svinjski kotel. Ker je svinjski kotel pri krušni peči, odpade obzidani vhod v vežo. Levo od vhoda v dimnico stoje jasli, v katerih spi perutnina. V nadaljevanju veže, v katero je vdelan štiblc in katera tvori prostor za žrmlje in pa za shranjevanje orodja, je mala hiša. Iz male hiše pridemo v kamrico, ki pa je obenem shramba za živila. Za malo hišo in kamrico je krnica. Poleg nje in pod kamrico In malo hišo se nahaja novejša s kamenjem obokana klet. Starejša klet nam kaže svoj vhod pod žuljem ter leži pod delom veže in delom dimnice. To je tudi vzrok, zakaj ni svinjskega kotla levo od vrat v dimnico. Kajti neobokana klet ne more nositi zidu, v katerem leži kotel. V mali hiši je bučna peč, ki se kuri iz veže. Dim, kateri se iz te peči širi po veži, se strne z dimom iz dimnice, vsled česar imamo odprtino za odvajanje dima, ki vodi v baldahinasti kamin v veži nad vhodom v dimnico; iz kamina se dim vali, v kolikor ne uhaja na prosto skozi sprednja in zadnja vezna vrata, v lesen dimnik. Prvotna hiša je obstajala samo iz dimnice in dela veže. Razvoj novega poslopja pa je povzročilo vprašanje preskrbe pre-vžitkarjev, za katere so pozidali klet in leseno današnjo malo hišo in Tločrt 8. — Sleme (Čepe). Krnica Kamrica --)f— X -I I-) (- □ Veža žulj -II-1 I—I I- Mala hiša -11 Štiblc Dimnica kamrico. Bližino stavbe je narekovala skupna kuhinja v dimnici, podaljšano linijo pa morfologija terena. Vprašanje preskrbe prevžitkarjev je bilo tudi sicer merodajno za razvoj velikega in malega štiblca in pa za razvoj novih poslopij. Danes imajo med Strojno in Sv. Janžem prevžit-karji stanovanje v manjših, »koče« imenovanih poslopjih, medtem ko se od Sv. .lanža do Sv. Križa zadržujejo v svojem kotu, redkeje v posebni hiši. Nad žuljem se širi streha v podsek imenovani prekrov. Razširitev veže kot shrambe v zvezi s predelavo štiblca je ustvaril iz dveh hiš eno poslopje. Razvoj dveh stavb v eno odbija križni ali kolenasti tločrt. Izredno očividen primer združitve dveh poslopij v eno predstavlja tudi hram mežnarja cerkve Sv. Pankracija na Radljah. Križni tločrt odbija tudi lega na strmejših pobočjih. Križnega prizidka nimamo nikdar k dvi-gajočemu se pobočju, ampak vedno proti napadajočemu (slika 7). Pri tem, ko končno ugotovimo prevladovanje križnih in kolenastih tločrtov in da-leko vzporednost pravokotnih, moram povdariti, da se tudi iz pravokotnih tločrtov stavb razvija danes križni tločrt (tločrt 9). Iste slučaje kot Tločrt 9. — Pernice (Rihčen). na Pernicah nahajamo tudi v Spodnji Kapli, povsod pa tvori križni pri-zidani del arhitektonsko najbolj okrašeni del hrama. Okraski pa so redno izdelani v lesu ter spominjajo na dekoracije naših galerijskih hodnikov. IV. Kar se tiče lege poslopij, ki tvorijo kmetije, odvisi lega poslopij v prvi vrsti od morfologije terena. Kjer leže kmetije na kopah, policah ali hrbtih, tam je izraženo v legi poslopij stremljenje, ustvariti ravno dvorišče. Vzporedno s hramom leži gospodarsko poslopje, druga poslopja pa imajo med obema glavnima poslopjema zvezano lego. Sv. Primož pod Lipo (Poltenik, slika 9.): 1 == hram 2 == gospodarsko poslopje (hlev) 3 — listnica in svinjski hlev Sv. Križ (Breznik): 1 = hram, 2 — zidanica s kasto, 3 = gospodarsko poslopje Sp. Kapla (Črešnik): « \ 1 = hram 4\ 2 = drvarnica in svinjaki > 3 = gospodarsko poslopje (volovski + ovčji hlev) 1 4 = gospodarsko poslopje (kravji -f- konjski hlev) Kmetijo, kjer leže poslopja na polici Košenjakovega pobočja, kaže slika štev. 8. Vpliv pobočij, kjer so poslopja nanizana v podolžni smeri, je vplival na lego poslopij na nižji polici. Razvrščena so paralelno eno poslopje za drugim, in to v podaljšani smeri; samo koča (levo) leži pravokotno na podolžno os hiše. Poslopja pa leže vsa na ravni polici. Na pobočjih je princip paralelne medsebojne lege v podaljšani smeri ostal isti, vendar prevladuje podolžna smer in ne skupina v zaokroženi gruči. N. pr. Pernice (Ravnik): ali Ojstrica (Pečenik): 1 1 =• koča , , . 3 2= hram t 2 1 = gosp. poslopje „--0 , . _f__2 = hram l o = gosp poslopje Vpliv morfologije tal, na katerih se širi kmetija, se torej ostro izraža v medsebojni razvrstitvi posameznih poslopij. Lep, impozantno efekten je pogled na kmetijo, posebno na ono, katere poslopja stojijo na ravnali vzporedno eno z drugim (slika 8). Skoro kvadratasti tločrti masivnih poslopij dajejo celemu kompleksu kmetije resen in mogočen izraz, ki tvori izredno harmonično enoto s skladnim, a pestrim območjem pokrajine z njenim gozdom, polji in travniki. V gotovi oddaljenosti od kmetije je zgrajen plot, ki brani mladi živini vstop v prosto naravo; ograjene so pa tudi radi živine njive, ki leže v neposredni bližini kmetije. Radi cvetja in pa radi zelenja, katerega po-kladajo Kobanci živini v suhih letih, stoji na dvorišču ali okoli kmetije ena ali več lip. Redko najdemo v Sloveniji pokrajino, kjer bi krasilo kmetije toliko lip kot v Kobanskem gorovju. Nikjer pa ne vidimo bezga. Uničujejo ga radi vere, da so v hramu, okoli ali v bližini katerega raste bezeg, otroci slabi. Z gruščem ali drugače posuta dvorišča so redka. Edino, kar opazimo v tem oziru, je pločnik, ki sega od sprednje hramove stene do tja, kjer bije kap s podseka, ki pa bije na črti izven pločnika (prim, slika t). Pločnik tvorijo škriljaste plošče. Dvorišče je prostor, kjer se suši, žaga in cepi les za drva in običajno tudi prostor za gnojišče. Značilno za vse ozemlje od Sv. Križa do Ojstrice, z izjemo dela na Remšniku in Radijev, je lega gospodarskega poslopja. Z ozirom na hram leži gospodarsko poslopje ali v isti višini, ali pa nad njim, višje povsod tam, kjer leži kmetija na pobočju in ne na ravni polici. Očividno Je to med Sv. Janžem in Ojstrico, kjer leže kmetije (zlasti na Pernicah in Ojstrici) na rebrih. To je v zvezi z žuljem, preko katerega vodijo stopnice, katerih se Kobanec kolikor mogoče izogiblje. Če pa leži hram višje ko gospodarsko poslopje, potem se dostop v vežo preko žulja vsaj z ene strani izravna (slika 1). Pri tem se moramo zavedati, da ima žulj arhitektonski značaj, žulj krasi, dekorira vhod, ki se navadno ne uporablja; uporablja se drugi, vhod zadaj, ki je brez žulja (tločrt 9.). Preko žulja pa je treba, posebno če je klet podzidana in je dostop visok, da ga ni mogoče izravnati, s težavo nositi v hišo orodje, živila, posode i. t. d. Že itak težavno prenašanje preko žulja pa ovirajo še povsod običajne lesene coklje. Proti žuljevi uporabi sami se obrača tudi psihološka antipatija gorjancev do stopnic sploh. To povzroča nastanek drugega vhoda, obenem pa dejstvo, da razpolavlja veža hram v dva dela. Kakor sem že omenil, se poslopja širijo sukcesivno s pridelavanjem. Na tej podlagi se je razvil križni in kolenasti tločrt. Z zadnjim se je na nekaterih planotah in policah razvila trostranska kmetija z zaključenim dvoriščem (slika 9), obenem pa je odpadel žulj. Med hramom in svinjaki je danes cestni prehod. Sedanjo obliko je dobila kmetija 1. 1857. Kjer je danes hlev, je bil poprej hram, kjer je danes stelna uta, je bil poprej lilev in kjer je danes hram, je bil poprej skedenj. Kljub temu, da niso danes več strnjeni svinjaki s hramom, kot je bil to slučaj pred 1. 1857., vendar ni preuredba vplivala bistveno na dvorišče in lego kmetije. Bistveno je vplivala le na hlev in hram. V začetku preteklega stoletja še tega ni bilo, ampak današnje leseno nadstropje, ki je predstavljalo takrat hram, je slonelo na stebrih, kar, kot že omenjeno, še danes opazujemo na Strojni. S tem tudi razumemo lego in pomen izredno močnega prvega trama na sliki 1. in 7. Šele s predelavo 1. 1857. se je dotakrat podprti prostor zazidal in uporabil za hlev, medtem ko se je prostor pod nekdanjim skednjem, sedanjim hramom, zazidal v klet. Isto ugotavlja tradicija tudi na mnogih drugih mestih. Kleti so začeli graditi predvsem potem, ko so opuščali in opustili shranjevanje skuhe čez zimo v jamah, izkopanih v zemljo, katere so danes že izginile. Hlev je bil preprost; ob ogrodje so bile pribite deske, ali deskam podobni tramovi, za katere se je na zunanji strani pozimi zadelala, zapažila ste-lja, kot vresje, praprot, ki je tako varovala živino pred prehudim mrazom. Od primitivne hiše, kot jo opisuje Cvijic4) iz Srbije ali Schultze— Jena iz Macedonije15), pa do naše kobanske pred 100 leti je tehnično samo korak. Isto je s tehničnim razmerjem med prostimi govejimi stajami okoli senenih kop do našega primitivnega hleva, zapaženega s steljo. Ce še upoštevamo kulturno razmerje med hramom in hlevom, kot ga iz poznejše dobe opisuje Kotnik'6) iz Mežiške doline, potem je tehnični razvoj naše hiše in gospodarskega poslopja na podlagi balkanske hiše in balkanskega gospodarskega poslopja podan, kot nam tudi tločrt predstavlja zvezo naše hiše z noriško ali tavriško pred 2000 leti. SI. 9. SV. PRIMOŽ POD LIPO (Poltenik). f„t. v<>iim.i.r k. Prvotni sestavni deli poslopja so današnja lesena nadstropja, oziroma leseni predeli na pozneje prizidanih podstavkih, na današnjih kleteh in hlevih. ") Cvijtf J.: Balkansko poluostrvo i južnoslovenske zemlje. I. Zagreb 1922. p. 338, p. 363 ss. 15) Schultze-Jena L.: Makedonien. Jena 1927. Čiftlik Bardovce Pr. L1X. le) Kotnik Fr.: 1. c. Čebelnjaki so v višinah redki ter sestojijo iz lesenih kranjskih panjev ali pletenih košev, ki slone v utici, zbiti iz desk in pokriti s slamo. V. Centralna točka vsake kmetske hiše je ognjišče, ali sploh prostor za kuhanje, ki kaže na Kobanskein gorovju sigurne znake razvoja iz dimnice. Geramb in Stegenšek, pa tudi drugi etnografi smatrajo za bistvena dela dimnice ognjišče ali zid in krušno peč. Na Slemenu sem v dimnici (Žnidar) ugotovil pečko pod zidom, katera se ne rabi samo kot prostor, kamor odpada pepel in žerjavica ali kjer počivajo piščanci ali kaj podobnega, ampak tudi za peko. V pečki (ki je slična pečki pod bučno pečjo na sliki 10), se zakuri kot v krušni peči, pomete pepel, vsadi kruh in nato odprtina zapre. Tradicija pa trdi, da se je nekdaj peklo samo v takih pečkah, še prej pa na žerjavici pod pepelom na nizkem zidu. Posledica zvišanega ognjišča je pečka. In šele v naslednji, zadnji etapi dimnice se pojavi poleg zidu kot posebni sestavni del dimnice krušna peč, obenem z njo pa zopet znižani zid; kajti pečka, ki služi za prenočevanje perutnine, je na svojem dnu postala ena ravnina s tlom ostale dimnice, kar poprej ni bila (slika 3). Obenem pa se je z zgradbo posebne krušne peči znižal zid tudi vsled tega, ker se v krušno peč kuri z zida in ker je nivo zida in pa krušne peči redno v eni ravnini. Prvotni sestavni del dimnice je potem samo zid s pečko. Krušna peč in zid nam predstavljata zadnjo fazo razvoja dimnice v ožjem smislu. V dimnici kuri gospodinja na sredi zida (in sicer na mestu med pripravljenimi drvmi in pa med trinožnimi [konji, koze itd. imenovanimi] pripravami, na katerih stoje lonci, na sliki 3). V krušni peči se peče samo kruh in pripravljajo obilnejše jedi. Dim se potem, ko ga ustavi baldahi-nast klobiičnjak, razširi pod ves strop tako, da pokrijejo saje ves strop, ob vseh štirih stenah kot lestve. Poleg drv se na isti način suši koruza, proso, mak. Na strani zidu (na sliki 3, desno v steni) je redno vzidan prostor za posodo, v kateri se kuha; na strani tega prostora pa je na steni sklednik. Slika 3 nam na nasprotnem oglu zidu kaže primitiven, doma izdelan žličnik, spodaj na tleh pa istotako doma izdelane košare. Pogosto imamo pritrjena pod klobiičnjak dva droga, gliste, da se nanj nadevajo treske ali sveža polena, da se tako hitreje posušijo. Desno od žličnika leže klešče, priprava, s katero se urejuje ogenj na ognjišču. Pod zidom je široka pečka, s priprosto leso zaprt prostor, kjer prenočuje perutnina. Vso krušno peč obdaja močna, po tesarju izdelana klop, ki se širi tudi okoli vsega zidu. Prostor na tleh je pred zidom iz zbite ilovice, pred krušno pečjo pa lesen, iz desek (mlad gospodar!). Dim, ki se razvija v dimnici, ni samo neprijeten, ampak v gospodinjstvu tudi kvaren, vsled česar je gospodinja, ki mora ure in ure stati sklonjena in solznih oči pri zidu, gledala, da se dim odpravi in dimnica olepša. Nositeljica vsega razvoja kobanskega hrama, tudi estetskega, je gospodinja, žena, medtem ko je nositelj razvoja drugih gospodarskih poslopij gospodar, mož. Vsled gospodarskega položaja Kobanca se je to delo lahko vršilo samo postopoma. Najprej se je odstranil hudi dim iz dimnice s tem, da se je na del zidu postavil štedilnik (slika 4), medtem ko se drugi del zidu uporablja kot prostor za pripravo jedil in izvrševanje kuhinjskih del. Dim iz štedilnika se je napeljal naravnost v dimnik, ki postaja zidan ali pogosteje pločevinast, tako da dim ne kvari več obleke, orodja, jedil i. dr. v dimnici. Najvidnejši znak preurejene dimnice je ime. Dimnica izgine, na njeno mesto stopi izraz kuhinja. Po preurejeni stari dimnici, novi kuhinji, se kadi dim samo iz krušne peči; za odvajanje tega je prirejen izhod nad odprtino, skozi katero se kuri v krušno peč, naravnost v dimnik, ki vodi iz štedilnika. Ker se pa kuri v krušno peč samo za peko kruha, ne nadleguje dim tolikokrat kuhinjskih stanovalcev. Pač pa je zunanji izraz kuhinje ta, da je črna kot dimnica, samo s to razliko, da odpadejo pri kuhinji vsled manjšega in redkejšega dima svetločrne grozdnate saje na glistah in stropnih tramih. Prav tako kot dimnica je tudi kuhinja stanovanjska, spalna in delovna soba; tudi dekoracija kuhinje v tem štadiju obstoji kot pri dimnici iz razpela v zidu nasprotnem kotu in dveh nabožnih podob na obeh straneh Kri-žanega. Tla kuhinje so še večinoma iz ilovice. Okna pa, ki so bila dose-daj včasi velika komaj za širino enega trama (Spodnja Kapla), se povečajo s tem, da se okoli starega okna izžaga iz tramov večja odprtina. Tudi perutnina izgine iz kuhinje, navadno na podstrešje. Problem, ki nastopi v nadaljnjem razvoju kuhinje, je, kako urediti, kako odpraviti iz kuhinje dim iz krušne peči. To se ustvari na ta način, da se strneta krušna peč in štedilnik ter da se odvede dim v obema skupni dimnik (slika 5). Pri tem delu pa radi težkoče odvajanja dima odpade bučna peč. katero nadomestijo s pečjo, sezidano iz navadne opeke. Štedilnik se pa razširi in zavzame mesto celega nekdanjega ognjišča ali zida. Na lahek način se odvede dim iz svinjskega kotla, ki leži v kotu, skozi steno na prosto. Medsebojna lega krušne peči, štedilnika in svinjskega kotla je ista kot pri nekdanji dimnici medsebojna lega krušne peči, zidu in svinjskega kotla (tločrt 7). Kuhinja postane svetla in motnobela, vsled sopare iz štedilnika, posebno pa iz svinjskega kotla nekako rumenkasta. Tudi okna se zopet povečajo vsaj na pravokotnik 50X60 cm. Odprtina za odvajanje dima na vhodu nasprotni steni, zbita ilovica na tleh med štedilnikom in svinjskim kotlom v nasprotju sicer z deskami pokritim tlom in velika višina kuhinje do 4 m — pa nam poleg tradicije zatrjujejo, da je bila tu nekoč dimnica. Višina dimnice je razumljiva: prebivalec je skušal odvesti dim v višino, da si ustvari spo- daj pri tleli kolikor toliko od dima prost prostor. V tem štadiju razvoja kuhinje, ki je sigurno najbolj značilen element kobanskega hrama, se pojavlja težnja za dekoracijo in za raznimi civilizacijskimi dobrinami. Svečnik (slika 4) se n. pr. umika petrolejki, nastopa že mizarsko pohištvo (slika 5); kuhinja kot spalnica — razen pozimi — izginja, ostane samo še kuhinja, jedilnica in delavnica. Ta tip kuhinje, kot zadnja razvojna stopnja dimnice, je razširjen med Sv. Urbanom (nad Mariborom) in Sv. Primožem. Pod vplivom bližine trgov Marenberga, Mute, Dravograda in industrije v Guštanju, Pre valjali, Dravogradu in Vuzenici pa si je med Ojstrico in Sv. Primožem, pa tudi na zahodnem Remšniku človek pogosto postavil v dimnico ali kuhinjo premakljiv štedilnik, ki ni bil vezan na mesto zidu, ampak ga je postavil poleg zidu; pa tudi na sredo kuhinje, potem ko se je krušna peč postavila poleg ognjišča, tako da se kuri v njo od zunaj, iz veže ali iz malega štiblca. In ko je kuril krušno peč v kuhinji od zunaj,, je stanovalec polagoma prenesel tudi štedilnik in svinjski kotel v štiblc ali vežo, ki se razvije sedaj kot kuhinja v splošnoslovenskem pojmu besede, kot prostor, kjer se samo kuha in pripravljajo jedi. Bivša kuhinja pa je ostala jedilnica, spalnica, delavnica. Poleg splošnoslovenske kuhinje pa je v ozemlju Strojne, Ojstrice, Pernic in Sv. Primoža močno zastopana kuhinja v remšniško-kozjaškem smislu. Za prvotno dimnico je značilen samo zid; to potrjuje tiidi prazgodovinska hiša na Pošteli; nadaljnja stopnja razvoja dimnice je označena po pridelavi krušne peči. Po namestitvi štedilnika na zid, lesenih tal, povečanju oken, je nastala iz dimnice kuhinja, ki je značilna za Kozjak in Remšnik in ki se zahodno od tod druži s kuhinjo v splošnoslovenskem smislu. Problem za sebe tvori notranjost dimnice in poznejše kuhinje. Absolutno napačno je govoriti o tem, da Kobanec svojega stanovanja ne dekorira. V nobeni, še tako črni dimnici ne manjka razpelo in poleg njega dve sliki nabožnega značaja. V novi, boljši ali gorši hiši pa mrgoli slik svetnikov tovarniškega izvora, vencev nad njimi, na oknih pa cvetlic, posebno, če imajo okna solnčno lego. Ker postane lesena hiša kmalu temna po svojem zunanjem izrazu, zato so priljubljene cvetice krepkih barv, ki iz monotone lesene barve stopajo v oči, kot pelargonije in fuk-sije. V temni ali preveč okrašeni sobi lahko pritegne na sebe pozornost samo krepka, močna barva. Kakor pa pritegne vso pozornost v dimnici ali kuhinji na sebe zid, štedilnik ali velika krušna peč, tako skuša Kobanec osredotočiti vso dekoracijo v sobi na eno točko. To je navadno prostor v kotu pri razpelu, ali pa stena okoli velike podobe, na nasprotni strani vhoda; v stranskih sobah igra to vlogo pogosto oltarček . sredi pred steno, nasproti vhodu ali pa peč v kotu. Bučne peči ne smemo gledati samo tehnično, ampak tudi dekorativno in arhitektonsko. Izginjati je začela bučna peč vsled razvoja dimnice in kuhinje, poleg tega pa z dohodom novih sobnih okraskov, kot so boljše, finejše izdelane mize, omare, stoli. Cisto dekorativne peči sem našel na Pernicah in v Spodnji Kapli. Izgleda, da so prišle lepe in mogočne peči v premožno kmetsko hišo koncem XVIII. ali začetkom XIX. stoletja, v dobi, ko je plemstvo začelo definitivno opuščati bivanje v gradovih, iz kakega bližnjega grada. Moderen, dekorativen značaj v kuhinji s koncentracijskim stremljenjem sem našel na Pernicah. Temna kuhinja se brezuspešno beli; isto je z vsakim okraševanjem v večjem slogu. Da pa ugodi človek svoji estetski težnji, prelepi s časopisi vso steno okoli razpela od vrha do klopi, v horicontalni oddaljenosti od razpela, ki jo predstavlja širina in dolžina mize, in na tako nalepljeno steno obesi nabožne slike. Ko dim iz krušne peči in sopara iz štedilnika počrni časopisno steno, takrat se stari časopisi odstranijo in nalepijo zopet novi. Kuhinja predstavlja tako s svojimi stenami človeka iz dimnice in pa modernega človeka, katerega vodi poulična reklamna deska. Danes se uvaja na Kobanskem gorovju mizarsko pohištvo. Prvotno je bil edini rokodelec na Kobanskem tesar, kateri je stavil hišo in napravil vse, kar hiša rabi. In če človek hoče praktično s svojimi očmi rešiti vprašanje, kako se je razvilo mizarstvo, naj pride na Kobansko. Na licu mesta bo videl, da je mizarstvo fino tesarstvo. Današnja kobanska klop ob steni je še večinoma tesarska, izključno pa v dimnici (slika 3). Dve bruni nekoliko gladkeje obtesani, postavljeni eno poleg drugega ob leseno steno, podstavljeni z močnima nogama, in klop je gotova. Isto je z mizo: na proporcionalno premočni leseni kozi leži borova, smrekova ali bukova tabla; deske, iz katerih sestoji tabla, je izoblikoval in spahnil tesar; klop je naredil na ta način, da je posadil desko na štiri noge. Podobno je s podboji pri vratih in mnogim kmetskim orodjem. Vendar pa ni do zadnjega časa predstavljal 'kobanski tesar obrtniškega stanu poleg kmetskega. Največje bogastvo Kobanca je njegov gozd; pri sekanju drv, hlodov, se privadi vsak sekiri, sekanju in tesanju lesa. Tako je kobansko hišo gradil v gozdu izučeni Kobanec, gospodar s hlapci in s pomočjo prvih sosedov; zato je kobanska hiša zares zrastla s svojo zemljo, na kateri stoji, in z ljudmi, ki žive v njej. Cela notranjost kuhinje kot velikega štiblca je osredotočena na de-korirano mesto in napravi vtis samote; omare, klopi, mize In stoli (slika 5) so razvrščeni ob stenah, sredina je prazna, na sredi se izvršujejo domača dela. Vrata so povsod močna in enotna; vrata pri vhodu v hram so na zapah. Na sredi kuhinje visi s stropa petrolejka, ki izpodriva svečnik s treskami. Tudi v velikem štiblcu se masivne, iz enega debla izdolbene ničke ali nečke umikajo mizarskim iz desk. Na poti je razvoj, ki bo vpeljal v pohištvo dolinske mestne oblike. SI. 10. OSTRI VRH (Ropič). Fot. Vollmaier K. Zunanjost hiše krasi in lepša žulj. Žulj sam na sebi je važen razvojno radi tega, ker tvori podlago za razvoj nekega balkona, ki Je navadno obrnjen na solnčno stran. Iz njega se je razvil galerijski hodnik vsled izobešanja gotovih predmetov kot perila, koruze, maka za sušenje, za kar je moral imeti človek sigurno in trdno podlago pri delu. (Na redkih vrtovih in njivah se goji izredno dosti maka, katerega uporabljajo za pripravljanje olja, kajti buče vsled višine ne dozorijo.) Vsi hodniki so iz dekorativno izrezljanih desek in to ovalne in povprečno prekrižane oblike. Hodnik na gospodarskem poslopju je samo deloma odprt in prost; in to takrat, ako leži na oni strani n. pr. severni ali vzhodni, odkoder ne zanaša veter poleti dežja, pozimi pa snega na galerijski hodnik, medtem ko so južni in zahodni deli hodnika vedno z deskami obiti. Drugi razlog za nastoj galerijskega hodnika in podseka (napušča) pa je varovanje sten pred deževno in snežno mokroto. Pročelje hiše je vedno leseno. Zaradi svetlobe in zračnosti podstrešja pa so v deskah, ki tvorijo pročelje, izdelane line, ki zavzemajo večji prostor tedaj, ako je na podstrešju shramba, sušilnica ali kaj podobnega. Line se razširijo čez celo pročelje, tako da tvorijo oblikovno in prostorno lože, za katerimi leži notranje pročelje, skozi katero vodijo vrata na podstrešje, v kasto. Ostrejše linije kot pročelje daje zunanjemu izrazu streha. Streha kobanskega hrama je vedno strma in pokrita v manjši meri s slamo, v večji s škodi jami. Najbolj strme strehe imamo tam, kjer so na podstrešju prirejene shrambe za žito, slanino, meso itd. Šele z izdelavo kašt, povečanjem kleti, sploh z razširjanjem in postavitvijo poslopij kot pritiklin se polagoma oblažuje strmina strehe. Za zvezo strehe s pročeljem je značilen šop ali zatrep za vse ozemlje od Sv. Urbana (nad Mariborom) do Sv. Janža, odkoder proti zahodu vedno bolj izginja. Vse Kobansko gorovje razdelimo po legi, materijalu, tločrtu in središču hrama v dva dela: V ozemlje Radijev, Remšnika in Kozjaka s kmetijami na kopah, grebenih in ravnah ali policah in v ozemlje med Radijem in Ojstrico s kmetijami na pobočjih. V obeh delih je prostor okoli kotla, zidu in krušne peči zidan, pri premožnejših kmetih tudi veliki štiblc; v obeh delih prevladuje križni in kolenasti tločrt. Na Radljah, Remšniku in Kozjaku se je razvila iz dimnice tipična kobanska kuhinja, ki se na Golici, zahodno Radija, meša s kuhinjo v splošno-slovenskem smislu. Muta. Josip Mravlja.k, Vuzenica. Grad Muta, mitnica in urad'). Nekdaj, pred nekako 800 leti, ni bila v Dravski dolini meja med Štajersko in Koroško tam, kakor pred 10 leti, temveč je tekla veliko bolj vzhodno, nekako pri Sv. Ožbaldu; torej tudi naša pokrajina, ki se ji je reklo Dravski gozd (»Traavvalt«), ni spadala pod Štajersko, temveč h Koroški. Radi tega nahajamo mejno mitnico v Bistrici pri Selnici. Pokrajini vzhodno Dravskega gozda se je reklo »marka onkraj Dravskega goz- J) Kjer vir posebej ni naveden, je gradivo povzeto: iz raznih letnikov »Bcitrage« in »Mitteilungen«, iz listin deželnega arhiva v Gradcu, iz Zahnovega »Urkundenbuch« in Kosovega »Gradiva«. da», središče je bil Maribor, gospodar te marke pa Bernard Šponhajm-ski-Trušenjski-Mariborski. Kot najmogočnejša vlastelina v Dravskem gozdu, zlasti na levem bregu Drave, nahajamo ob koncu 11. in v začetku 12. stoletja Werianda, mejnega grofa Savinjske marke, in grofa Bernarda Mariborskega; darovala sta velik del svojih posestev samostanu v Admontu, tako da je ta imel okoli 1147 na Radeljskem pogorju skoro 100 kmetij. Ker pa je grof Bernard določil v svoji oporoki samostan v Št. Pavlu za svojega dediča, ni dobil Admont nič in izgubil še povrh vso svojo dotedanjo last na Radiju. Vlastelinstvo ob Dravi in v Dravskem gozdu je po Bernardovi smrti prešlo na njegovega nečaka Otokarja 111. (Traungavca); s tem je prešla Dravska pokrajina na levem bregu Drave od nekako Sv- Boštjana do Št. Ožbalda k štajerski marki (1147). Ker je postala vsled nove meje obmejna mitnica v Bistrici pri Selnici brezpomembna, so jo preložili dalje proti zapadu. Kot najpriprav-nejša točka je prišla v poštev le Muta, ker je bila blizu meje, nedaleč od stikališča obeh takrat najvažnejših cest: via regia (kraljeva cesta, današnja državna cesta ob Dravi) in via publica (ljudska cesta, današnja okrajna cesta, ki se odcepi pri Vižingi in pelje čez Radelj v Ivnik); pa tudi prostora je tu bilo dovolj, da se je mogla razviti blizu mitnice pomembnejša naselbina, ako takšna že ni prej obstajala. Ore le še za to, ali je bila mitnica na Zgornji ali na Spodnji Muti. Mnenju, da bi bila mitnica stala v srednjem veku na Zgornji Muti, mogoče nekje tam, kjer je danes Leitingerjeva gostilna, se ne moremo pridružiti; nasprotno trdimo, da je bila prvotna mitnica pod bregom bržčas tam, kjer je danes Turnerjevo posestvo, južno od cerkvice sv. Janeza. To trditev opiramo pred vsem na dejstvo, da je tik ob Dravi stal tudi stolp, ki je bil zvezan z mitnico po podzemskem hodniku, ki je še danes kakih 50 m daleč ohranjen; dalje pravi eolninska tarifa (mitnice na Muti) iz 1. 1489.s) in 1586.3), da se je pobirala mitnina tudi od splavov, potemtakem pač ni kazalo, da bi bili v kraju dve mitnici, ena zgoraj in ena spodaj ob Dravi, tembolj, ker je itak tudi spodnja stala tik ob cesti. Tudi ni neverjetno, da je stala cerkvica sv. Janeza res že sredi 11. stoletja'), in če je res stala vsaj že v sredini 12. stoletja, potem pač ni dvoma, da so postavili tudi mitnico blizu nje. Uvaževati je tudi dejstvo, da še danes pravijo ljudje, da je vodil nekdaj podzemski hodnik od Drave (stolpa) pa na Grašin kogel na grad, kar je za oni čas tudi precej verjetno, — če pa bi bila mitnica na Zgornji Muti, to z ozirom na teren ne bi bilo verjetno- S tem pa nikakor ni rečeno, da se mitnica ne bi bila začetkom 17. stoletja prenesla na Zgornjo Muto, 2) Zalin: Miszcllcn, 308 s. 3) Časopis 1927: Vuzeniški urbarji. ') Orožen: Dioc. Lavant 1., 116. ko je grad že bil bolj ali manj v razvalinah, in se je začela širiti in razvijati graščina Kienhofen. Kdaj pa se je zvršila preložitev mitnice iz Bistrice na Muto, se ne ve točno, bržčas kmalu po letu 1147. Sicer pravi listina iz 1. 1181.5), da se jie Rajnbert iz Cmureka odrekel mitnini pri Bistrici (»in loco apud 1'eustritz dieto«), toda po prej rečenem imamo pomisleke, ali je to Bistrica pri Selnici; nasprotno bi sklepali iz tega, da se je tudi prvotni naselbini ob Bistrici (potoku) pri Muti reklo Bistrica. — V varstvo mitnice so bržda istočasno sezidali na Grašinu tudi grad Mutenbcrg. Kakor je imel šentpavelski samostan začetkom 13. stoletja v naših krajih obširna posestva, zlasti v okolici Vuzenice in Marenberga, tako je spadala Muta z okolišem, mitnica in grad Mutenbcrg, kakor izvemo iz listin, pod škofijo bamberško. Kdaj in na kak način je to prišlo pod Bamberg, in kdo je sezidal grad, nam je znano prav tako malo kakor to, kako so prišli (tudi bavarski) grofje Lebenau do posesti Sekožni vpri Vuzenici). Znano pa je, da je dobival dohodke od mitnice in grada štajerski deželni knez; ta je bil potemtakem fevdnik vsakokratnega bamberškega škofa, Muta pa fevd deželnega kneza od bamberške škofije. Leta 1246. je padel pri Litavi vojvoda Friderik II. Bojeviti v bitki proti Madjarom; ž njim je izumrl slavni vojvodski rod Babenberžanov. Mitnica in grad na Muti sta pripadla kot prosta zajma zopet bamberški škofiji. Ker potem do 1. 1260. na Štajerskem ni bilo pravega deželnega gospoda in je takratnemu bamberškemu škofu Henriku de Schmiedefel-den (1242—1257) često primanjkovalo razpoložljivih sredstev, — saj mu je moral celo Seifrid Marenberški enkrat pomagati iz zadrege, — je škof zastavil mitnico in grad na Muti Henriku de Greifenfels (na Koroškem). V juniju 1255 sta se oba sestala v Beljaku in sta se pogodila spričo mnogih plemenitašev, — med njimi je bil tudi Seifried Marenberški -- glede modalitet zastave. Tozadevno sestavljena (latinska) listina (gl. prilogo 1). prva o gradu in mitnici na Muti, nam pove to-le: Škof Henrik je bil dolžen Henriku de Greifenfels dvesto mark oglejskih denarjev. Za ta znesek mu je zastavil grad Mutenberg in dohodke, 55 mark, od pripadajočih posestev; nadalje je imel dobiti Henrik de Greifenfels za varstvo grada, grajsko stražo in za osebno bivanje na gradu 45 mark, torej skupaj 100 mark, — ostali dohodki so pripadali škofu. H grajskemu zajmu je dobil še nadaljnjih 10 mark iz dohodkov, in sicer 5 mark od mitnice in 5 od drugih posesti. Škof mu je prepustil tudi enega izmed dveh prostorov v gradu ali pa onega pred gradom, toda prepovedal mu je, da bi sezidal tam kako poslopje, ki bi bilo višje ko grad. Zanimiva je na tem mestu vrinjena opomba: » ... prostor pod gradom, kjer je nekdaj 5) Kos: Gradivo IV. št. 648. bilo obzidje,« iz tega sledi, da je bil grad nekdaj po obsegu večji, če je že 1. 1255. bil del obzidja opuščen aH razpadel. Tudi celotni dohodki iz posestev pač niso bili ravno mali, če je dobil zajmnik 110 mark, »ostali« dohodki pa so imeli še pripasti škofu. Leta 1261- je dobila Štajerska s kraljem Otokarjem II. (Premislom) strogega vladarja, ki si je prizadeval, spraviti v deželo zopet red in pravico; posebno pažnjo je posvetil tudi upravi deželnoknežjih uradov in posesti. Njegov namestnik v deželi, škof Brunon iz Olomuca, je dal po tu-rinškem notarju Helwigu sestaviti deželnoknežji urbar cele Štajerske; v tem so bili kolikor toliko točno popisani vsi deželnoknežji uradi in posesti ter njih dohodki, kakor tudi izdatki za njih upravo. V tem urbarju najdemo tudi grad Mutenberg in mitnico. Mislili bi, da je oni čas bilo oboje že deželnoknežja last, — toda bilo je še tedaj kakor prej le fevd deželnega kneza od bamberškega škofa. Herbord de Fulmenstain (na Moravskem), stolnik štajerskega deželnega glavarja škofa Brunona in poznejši deželski sodnik za Štajersko, je imel leta 1267. — kakor zvemo iz tega urbarja — dohodke mitnice v najem za 120 mark; skrbeti pa je moral tudi za varstvo grada, in kot plačilo za to skrb se mu je prepustilo po priliki 150 mark dohodkov iz urada in dež. sodnije v lvniku.9) Kakor bi sklepali iz gornjega, ni mitnica prinašala bogve kakih dohodkov; toda plačilo mitninske takse (čeprav je bila malenkostna), so smatrali kot težko breme trgovci, trgi in samostani, ki so običajno imeli velika posestva izven dežele in so izmenjavali pridelke. Med tem ko se na prva dva (trgovce in trge) sploh ni oziralo, so deželni knezi samostane kmalu oprostili mitnine, ako ne popolnoma pa vsaj za gotove pridelke. Tako je dovolil tudi kralj Otokar dne 6. decembra 1270 samostanu v Ve-trinju prostost mitnine na Muti. Vladal je Otokar v naši deželi v celem le 17 let. Pri Suhih Krutih je izgubil v boju z Rudolfom Habsburškim avgusta 1278 bitko in življenje. Mitnica in grad na Muti sta prišla kot prosta fevda nazaj pod Bamberg. Kralj Rudolf se je kot pravni naslednik Otokarjev odpovedal svojim pravicam do tega fevda v prid svojim sinovom in tako je bamberški škof Bertold podelil ta fevd dne 19- septembra 1279 Albrehtu, Hartmanu in Rudolfu. Ker je umrl Hartman že 1. 1281. in Rudolf 1. 1290., je bil kmalu Albreht sam v posesti naših bamberških zajmov. Leta 1298. se je potegoval vojvoda Albreht za nemški cesarski prestol, in ko ga je zasedel, je določil za vladarja Avstriji in Štajerski svojega sina Rudolfa III. Nekako ta čas je bilo, ko je točaj Bertold de Emmer- ") Dopsch: Landcsfiirstliclic Gesamturbare, str. 61: »Itcm muta sub Mutenbcrch 120 marcis "et officium et judicium provinciale circa Ybanswaldc deputata sunt dapi-fero de Fulmenstain pro custodia eiusdem castri Mutenbe-rch ad aestiniationem 150 Jnarc. denariorum.« berg, posestnik vlastelinstva Marenberg, zajel viteza de Peclielbach, ki mu je bilo ali poverjeno grajsko varstvo na Muti, ali pa je dobil na kak protipraven način grad v svoje roke. Bertold je imenovanega viteza Izročil svojemu, stricu Henriku Viltuškemu in mu je s tem tudi pridobil mutski grad. Sedaj se je oglasil tudi vdjvoda Rudolf in zahteval zase mut-ski grad »iure principatus«, to je: da mu gre grad kot deželnemu knezu. Za razjasnitev obojestranskih pravic se je bil določil dan; Henrik Viltuškl pa k razpravi ni prišel, temveč je zasedel in utrdil grad. Vojvoda je nato ukazal svojim kapitanom pl. Hakenbergu, pl. Hohenloheju, pl. Taufersu in maršalu pl. Landenbergu, da se ima grad oblegati. Slednji pa je že po 14 dneh izprevidel, da se bode vsled dobrih utrdb in ker je bil grad od treli strani sploh nedostopen, obleganje zavleklo mogoče za celo leto, zato je dal napraviti in spraviti na dostopno mesto (bržčas proti severozapadu) dva oblegovalna stolpa, za katerima se je potem utrdilo vse oblegovalno moštvo. Nato je sam odjahal na Dunaj in prosil vojvodo, da bi osebno prišel na Muto in si zaslužil tam svoj prvi lovor. Ko se je raznesla novica, da pride vojvoda sam na Muto, so se na mah pojavili tukaj tudi vsi najmogočnejši v deželi, ki se dotlej za obleganje sploh niso zmenili. Prišli so grof Ulfik Vovbrški s svojim sinom, se-kovski škof Ulrik, Konrad pl. Auffenstain, celo Bertold pl. Emerberg, nečak obleganega, je bil navzočem Vojvoda se je odločil, da bode sam ostal čez zimo pred gradom; dal si je postaviti barako s 17 sobami in povabil spremstvo in goste, da ostanejo pri njem. — Ko je Henrik Viltuškl to videl in tudi zvedel, da si je vojvoda prilastil vsa ostala njegova in njegove matere posestva, je skrivaj poslal poslanca k vovbrskemu grofu in ga prosil, da naj posreduje za mirno rešitev spora pri vojvodu in naj zastopa njegovo stvar. Grof je njegovi prošnji ugodil in posredoval skupaj s Kolo-nom (IV.) Vuzeniškim, Bertoldom pl. Emerbcrgom, pl. Aufensteinom in Weissenekom pri vojvodi Rudolfu in dosegel, da se je spomladi 1299 sklenil mir: Henrik Viltuški je mor^l odstopiti vojvodu grad na Muti. dobil pa je od njega kot odškodnino 200 mark srebra7). Tako je prišel mutski grad v last Habsburžanov, čeravno je imel vojvoda Rudolf do njega prav tako malo pravice kakor Viltužan; kajti grad kakor mitnica sta bila slej ko prej lastnina bamberške škofije, in je še 1. 1291. dovolil škof Arnold vetrinjskemu samostanu za njegova vina lastnega pridelka prostost mitnine na Muti. Umljivo je, da si bamberški škof te posesti ni pustil kar tako iztrgati, temveč je vedno Habsburžanom očital nasilje, povdarjal svojo pravico in apeliral na njih pobožnost. Tako nam je tudi razumeti, da je izjavil vojvoda Albreht II. z listino z dne 19. novembra 1341 svečano na Dunaju, 7) Archiv f. ost. Gcscichte, Bd. 25, stran 252. Ottokars Rcimchronik, cap. 720—721; Mudhar VI. Mitteilungen 47: Krones, Herrenstand str. 72, samo letnica je inapačna! da sta njegova brata Friderik in Oton izpovedala na mrtvaški postelji, da nimata do kraja in grada na Muti nikake pravice, in da se tudi on (Albreht) odreče zase in za svoja nečaka Friderika in Leopolda tej posesti in jo vrne v popolno last bamberškemu škofu Leopoldu. (Glej prilogo 2.) Tako je postal kraj in grad Muta zopet last bamberške škofije in Habsburžani so ga sprejeli kot zajem. Leta 1346. nahajamo kot gradnika na Muti nekega Haidenreicha. Bržčas je ta dobil od vojvode Albrehta grad. mitnico in kraj (Muto) v zastavo za kako (večje) posojilo; bil je nedvomno iz plemiške rodbine, ker ga kot navadnega grajskega variha pač ne bi nahajali v družbi s Kolonom V. Vuzeniškim in kot pečatnika njegove listine, ki se tiče nakupa dvorca v Tisingu (1346, 12. VII.). Toda že kmalu nato je Albreht zastavil mutski grad za 660 gl. Rudolfu Otonu Liclitensteinskemu. L. 1350. mu je ta (Lichtenstein) grad zopet prepustil in dobil za to odpadajoči delež na gradu Durrenstein. Iz druge polovice 14. stoletja imamo le malo podatkov o gradu 'in mitnici. Znano nam je, da je dobil samostan v Vetrinju prostost mitnine na Muti v letih 1359, 1380 in 1404. Grad je bil v upravi deželnoknežjih oskrbnikov in gradnikov, mitnino so pobirali mitničarji, ki so bržda imeli mitnico v podnajemu, — dohodki obojega so se stekali v deželnoknežjo blagajno. Začetkom 15. stoletja je bil gradnik Oton Pergauer (1407), in pred njim Wolf Spangstainer (1405); oba sta z Mute pustošila in napadala tujo lastnino. Falski urbar iz 1. 1638. pravi, da je 1. 1407. za časa šentpavel-skega opata Ulrika opustošil Oton Pergauer falsko graščino in sotesko, poškodoval brod, dvorec in cerkev in zavzel in požgal trg Št. Lovrenc (na Pohorju). Opat si je vse z orožjem zopet osvojil. S posredovanjem in razsodbo vojvoda Ernesta se je sklenil med obema potem zopet mir"). Wolf Spangstainer, ki je bil za Pcrgaucrjem zopet gradnik na Muti, je pa z Mute delal 1. 1409. neprilike Bernardu Ptujskemu: napadel je njegove služabnike in podložnike in jih vrgel v ječo. Bernard pa, energičnejši kakor opat, je kratkomalo zavzel mutski grad in se je s tem osovražil pri bamberškem škofu. Izvoljeni razsodniki so se sestali na Božič (1409) v Solnogradu (med njimi je bil tudi celjski grof Herman) in so v zadevi razsodili tako, da mora bamberški škof plačati 1000 gl. odškodnine, Bernard Ptujski pa ima vrniti grad. — Iz leta 1419. vemo, da je bil gradnik Krištof Falbenhaupt, o katerem nam pa sicer ni znano nič- Ko je Bamberg uredil gornje prepire, v katere je prišel po svojih oholih gradnikih, se je kmalu s celjskim grofom Hermanom sam zapletel v spor, katerega izid je bil za grad in trg Muto za prihodnost velikega pomena. 8) Urkundenbuch Stift St. Paul, štev. 3fe2 in 353. Nastal je spor zaradi sodne pravice in sodnih mej med bamberškima graščinama Volšperk in Grebinj na eni in Weissenek in Hartnidstein na drugi strani. Ta spor je bil tudi vzrok mnogoterim protipravnostim na deželnoknežji lastnini in se je baš radi tega trudila tudi vlada, da ga poravna. Dne 13. februarja 1425 so sklenili menjalni dogovor: škof je prepustil Celjanu Muto in dobil zato grada Hartnidstein in Weissenek. Vse rente in dohodki gradov naj bi se ocenili in če bi se izkazalo, da donaša Muta več kakor oba ona gradova, bi se ta razlika izravnala na drugih posestvih. Škodo, povzročeno po dosedanjem sporu, naj popravi vsak sam, vse jetnike je izpustil na svobodo brez odškodnine. Dne 26. aprila so se sestali svetovalci trgov Mute in Vuzenice, ki je že bila celjska last od 1. 1376., da ocenijo vse davščine, in 29. aprila se je menjava izvršila. Bam-berški škof Friderik je tega dne prepustil celjskemu grofu Hermanu grad in trg Muto z mitnico in enim letnim sejmom proti izročitvi gradov Hartnidstein in Weissenek (oba v Labodski dolini) z deželskimi sodnijami In vsemi pritiklinami, ljudmi in posestmi. Ker pa je bil Hartnidstein le zajem od vojvode Friderika, si je celjski grof Herman moral od njega šele dobiti zadevno dovoljenje; odstopiti je moral vojvodu zato grad Waldstein. Tako je prešla Muta po 2001etnem gospodovanju Bamberga v last celjskih grofov, domače plemiške rodbine, najmogočnejše oni čas v naših krajih, in jo je prejemal naprej kot zajem deželni knez od celjskih grofov. Še istega leta (1425, 21. VI.) je grof Herman potrdil vetrinjskemu samostanu prostost mitnine za lastne izdelke in podelil 1. 1427. (7. VI.) isto svoboščino samostanu v Št. Pavlu; zajedno je oprostil slednji samostan tudi mitnine v Dravogradu. Zdi se, da je bil Celjan Herman 11. zelo naklonjen samostanu v Št. Pavlu; za grofa Friderika II. pa je utrpel imenovani samostan od gradnika na Muti Sigmunda Weisspriacha veliko škodo. Iz leta 1439. zvemo, da je neki Wolfgang Schrampf odvzel pri Muti z dvema pomočnikoma šentpa-velskemu samostanu dva voza s 16 konji in vso opremo na javni cesti in brez vsake pravice (in menda tudi brez povoda). Opat Janez se je radi tega pritožil pri vojvodu Frideriku in ta je opatu sporočil, da se bo moral Schrampf 7. aprila o tem činu zagovarjati. Radi drugih poslov pa se je morala razprava preložiti, toda tudi o kaki poznejši razpravi ne zvemo nič več- Kakor se kaže, je cela zadeva sploh zaspala, kajti 1442, ko je upravitelj na Muti zajel župnika Jakoba in nekega tržana iz Št. Lovrenca, se pritožuje isti opat pri cesarju Frideriku, da mora trpeti od celjskih grofov toliko škode, ker so mu že tudi nedavno odvzeli dva voza in 16 konj z vso opremo. Povod, da sta bila župnik Jakob in oni tržan zajeta, je bil neki prepir med šentpavelskim opatom in gradnikom na Muti Sigmundom Weisspri- 49 acliom zaradi obinirja, ki je segal nazaj v leto 1440. Mutski grad je namreč imel v marenberški deželni sodniji svoje obmirje, to se pravi, pravico nižjega sodstva nad svojimi podložniki, in sicer v teli mejah: ob potoku, ki tvori še danes mejo na vzliodu med Spodnjo Muto in Sv. Primožem I. (Kaiserbach), od Drave gor po jarku do vrlia Bricnika, odtod po potu in rebru do Boronika in Hadernika, potem skozi Hadernikov gozd na veliko bukev (tedaj seveda!) v Mlakah, odtod naravnost dol k Bistrici in ob tej dol do mosta čez Bistrico. O lažjih prestopkih, kakor pretepih, poškodbah (pri katerih pa ni tekla kri), sramotitvah, motenju posesti i. t. d., v teh mejah je sodil gradnik, oziroma oskrbnik na mutskem gradu; deželska sodnija pa, ki je bila (tudi) v oblasti šentpavelskega samostana, je imela tudi pravico krvnega sodstva, to je pravico, soditi o zločinih, na katere je bila nastavljena smrtna kazen. Torej se je sodilo v deželski sodniji v Marenbergu, pod katero je spadala tudi Sobota, o cestnem ropu, posilstvu, tatvinah, pretepih, če je tekla kri, umorih i. t. d. — Takratni upravitelj v Marenbergu, Prašnik, je gnal nekega ujetnika iz Sobote po cesti z nabito puško in samostrelom skozi distrikt mutskega obmirja, ne da bi bil prej o tem obvestil upravnika na mutskem gradu. To je smatral Sig-mund Weisspriach kot hudo kršitev pravic vojvoda, ki je imel Muto z obmirjem kot fevd od celjskega grofa, in je zahteval od opata in upravnika v Marenbergu zadoščenje za to drznost, »wie . • . sollecher muet-willen mich . . . unpilleich bedunkht und vor bey andern plilegern nicht gesehehen ist.« Opat .lanez, ki se je oni čas mudil v Mariboru, je pozval na odgovor Prašnika, ki je slučajno tudi bil tam, in ta je izjavil, da je gnal vjetnika »ze zeitten und an stetten«, kakor to že od nekdaj pripada deželski sodniji v Marenbergu. Vse pisarjenje med opatom in Weisspriachom (ohranjenih je pet pisem, od 6., 7., 9., 12. in 14. oktobra 1440) ni dovedlo do nikakega rezultata, temveč je slednji s 34 prijatelji (katerih imena so vsa navedena), napovedal opatu 14. oktobra boj, o čigar izidu ni znano nič.0) — Leta 1451. sta volila celjska grofa (Friderik in Ulrik) grad in trg Muto ter grad in trg Vuzenico cesarjevima svetovalcema Volfgangu in Rajnprehtu Valzejccma, bržčas radi tega, da bi ona dva bila v razprtijah med cesarjem in Celjani (radi izročitve kralja Ladislava) stala na strani slednjih; in resnično sta Valzcjca že koncem decembra odpadla od cesarja in pomagala Celjanom- Iz fevdnih knjig celjskih grofov zvemo, da je grof Friderik podelil Juriju Leisserju (morda gradniku?) hišo v trgu na Muti z dvorcem in pri-tiklinami in desetino v Ribičju in pri cerkvici sv. Janeza, kar je do tedaj imel ranjki Ulrik, ki je bil upravnik mutskega grada in obenem tudi mit-ninar. (1441, 7. IV.) ") Urkundenbucli Stift St. Paul, štev. 445 (str. 392—395). Z Ulrikoin III. je 1456 izumrl imenitni in mogočni rod Celjanov, ta-korekoč naša (slovenska) edina avtohtona dinastija. Za zapuščino Celjanov se je med mnogimi drugimi potegoval (na podlagi dedne pogodbe iz 1. 1443.) cesar Friderik. Kakor zvemo, je cesar Friderik podelil že začetkom 1457 Frideriku Verlu za neke usluge grad Vuzenico in grajsko varstvo ter 100 gl. dohodkov, in ker sta tvorila takrat Vuzcnica in Muta nekako enoto, moramo iz tega sklepati, da Valzejca svoje dediščine nista dobila; in ker je cesar v prihodnje postavljal tudi za Muto oskrbnike, zastavljal grad in ga slednjič podaril, moramo iz tega s sigurnostjo sklepati, da je dobil cesar iz zapuščine Celjanov tudi Muto. Istočasnih poročil sicer ni, toda že v letih 1460 do 1472 nahajamo na Muti cesarskega oskrbnika Antona pl. Holleneka. Temu je sledil Hartnid pl. Hollenek (1472—1478) in dne 21. aprila 1478 je cesar dal grad in mitnico na Muti v najem za 120 funtov letno Hansu Gallu iz Puhenštajna. Zapovedal je tudi (v isti listini) svojim h gradu spadajočim podložnikom, da morajo biti novemu zajmniku Hansu Gallu v vsem pokorni. Znano nam je še, da je dobil 1. 1483. grad in mitnico v zajem Andrej Spangstainer, I. 1490. pa Friderik pl. Hollenek. Že takrat je mutski grad vidno propadal. Radi tega ne nahajamo tu več nobenega oskrbnika, pač pa je imenoval za Friderikom pl. Hollene-kom cesar Maksimilijan za upravitelja dohodkov in rent mutskega grada marenberškega oskrbnika Jurija Koloniča (Krabat) leta 1494. Ta je dobil tudi nalog, da naj poruši razpadajoči grad. — Leta 1510. se grad že omenja kot razvalina; istega leta podari cesar Maksimilijan te razvaline za nekdaj izkazane usluge svojemu svetovalcu in komorniku Sigmundu pl. Dietrichsteinu; dovoli mu tudi, da si sme grad na novo postaviti in ga potem imeti v popolno last. Dietrichstein pa tega ni storil, temveč je prodal razvaline z obmirjem, ribiško pravico in h gradu spadajočo pristavo dne 21. marca 1532, — istega leta, ko so bili Turki prvič in zadnjič na Muti — za 500 gl. Rozini pl. Herberstein, vdovi po Hansu pl. Eibiswaldu. S tem je prišla Muta zopet k vuzeniški graščini nazaj; to je namreč imela v zastavo tudi Rozina. Eibiswalderji so imeli potem Muto v lasti precej časa (okoli 50 let), toda ravno glede Mute manjkajo vsa poročila, — vemo to le iz vuzeniških listin. Leta 1584. še govori Jurij Žiga pl. Eibiswald o svojem razpadlem gradu Mutenbergu, — potem pa izgine to ime brez sledi v zgodovini. - Toliko nam poročajo zgodovinski viri o zgodovini .rutskega grada. Danes je ves Grašin gosto zarasel s smrekami in hojkami, le na vrhu še moreš najti malce razvalin in zasut vodnjak, — to je vse, kar priča o starodavnem slavnem gradu nad Muto! - . Od mitnice na Muti sta nam ohranjena še dva mitniška tarifa. I rvl je iz leta 1489.: »das Mawtbuch zu der Mawt« (priobčeri v »Steitrm. Geschichtsblatter« 1883 in pa v Zalili: »Miszellen«); omenimo iz tega le zadnjo opazko: »die Urbarlewt an der Mawt sullen mawtfrey sein,« — da torej domačim podložnikom ni bilo treba plačevati mitnine ne od uvoza ne od izvoza. Drugi je ohranjen v vuzeniškem graščinskem urbarju iz leta 1586: »Ordnung und Vectigal«10) in je priobčen v »Časopisu za zgodovino in narodop.« 1927. O uradu na Muti (»das Ambt an der Mawt«) vemo, da je leta 1498. imel 60 graščinskih podložnikov, raztresenih od Drave do Sobote in še čez (najdaljnejši so bili v današnji občini Wiel, zračne daljave 15 km severno od Mute), da je bilo v trgu Muti 72 liiš — ali pač le samo 12 — (»hofstet«), da se je od vsake plačevalo davka po 12 fen., potem da je še vsak moral dati: za 1 prasca 36 fen., za 1 ovco 12 fen., za 1 sir 2 fen. in za 2 plečeti, 2 kokoši in predivo skupaj 19 fen., torej vsega vsak tržan 81 fen. H gradu je spadalo tudi polje za 6 dni dela, potem travnik ob Bistrici in pa grajski travnik (»hofwisn«), oba za 20 dni dela. Podložniki so morali obdelati polje in požeti žito, pokositi travo in seno zvoziti v grad. »Der Ambtman hat die vorgeschriebene Robat bis auf ain yeden umb ncun tag geringert und was der guetcr sein auf widerrufen, die sein in massen auf etlicli Henngnusse zti Lclien aufgelassen wor-den«"). Vuzeniški urbar iz leta 1586. nam pove, da je urad na Muti imel le še 51 podložnikov, da je trški sodnik moral plačati vuzeniški graščini letno kramarine (»ladtgeldt«) 10 gl. 2 P 20 !)• in da se je pobirala mitni-na ne le od robe, ampak tudi od vozov in konjev, in da se je slednji denar moral uporabljati izključno le za popravilo ceste. (Obširneje glej »Časopis« 1927-). Urbar vuzeniške graščine iz leta 1619.") izkazuje v mutskem uradu le še 14 podložnikov; ti so morali plačevati razen običajnega davka (»Zinsgelt«) še: 300% doklade (»Steur«), potem namesto robote in lova (»fiir Robat und Jagfrisch«) večina po 6 fl 6 P (posamezni tudi po 3 fl 6 ali 4 fl 4 P ali 5 fl 6 P), nekateri pa še zraven tega v naturalijah po 2—4 škafe rži , 2—9 škafov ovsa in 1—3 škafe pšenice. Za tem pa tudi o mutskem uradu utihne vsaka vest. „ , , Priloga 1. 1255, juni, Beljak. s Pogodba med bamberškim škofom Henrikom tu Henrikom Greifcnfelsom zastran Mu- tenberga. Nos Henricus dei gratia babenbergensis episeopus et ego Henricus de Griffen-vels communi verbo et voluntate protestamur presentium per tenorem, — quod cuin 10) Gradec, deželni arhiv: Stockurbar Saldenhofen. ") Gradec, deželni arhiv: Ratkerspurger Schachcnamt, fol. 111—121. ") Gradec, deželni arhiv: Mappe Saldenhofen, Specijalni arhiv. castrum Mutenberch, quod ad ecclesiam Babenbergensem spectat, milii Henrico esset pro duccntis marcis Aquilegcnsium obligatum, convenimus in liane formam, quod ego reeepi in pignore pro dicta pccunia redditus quinquaginta quinque marcarum de bonis ad ipsum castrum pertinentibus, et domino meo ipsum castrum libere assignavi, et redditus, quos in pignore recepi, sibi libere remittam, quandocumque ducente tri -ginta quinque marce solidorum Veronensium vel ducente marce Aquilcgensium fuerint persolute; ct nos episcopus dabimus sibi (et) Henrico quadraginta quinque marcas ad procurandum castrum in vigilibus, ianitoribus et aliis, et in subsidium, quod hoc anno ibidem residentiam faciat personalem, et sic in uuiversis percipiet de mutta et aliis no-stris redditibus marcas centum, residuum vero omnium redditiium nostrorum nostris usibus remancbit. Deputabimus etiam (et) sibi unam de duabus areis in castro, si voLu-mus, vcl aream ante castrum, u'bi propugnaculum iuit sltum, ita quod ibidiein nonj po-nat edificia nostris edificiis altiora, nisi de nostra liccntia speciali, et si' aream ante castrum habere volumus magis, quam aream in castro, expensas cdificiorum, quas fecit in ipsa area, sibi refundemus, et quamcumque aream de predictis tribus areis sibi dimiserimus. — Ad eandem contuliinus sibi (ei) in feodum castrense reddiitus X. marcarum denariorum, quinque de mutta et quinque de prediorum redditibus assumendis. — In cuius rei testimonium prcsentes iussimus litteras sigillorum nostrorum impressio-nibus roborari. Actum Villaci, anno domini MCCLV, mense junii, XIII. indictione, pre-scntibus Burchardo de Aliorn, Sifrido de Merenberc, Ottoue de Vinchcnstein, Henrico de Qriffenvels, Harlibo de Wincer ct aliis multis. Priloga 2. 1341, Nov. 19. Dunaj. Vojvoda Albreht se odreče pravici do gradu na Muti in prizna isto bamberškemu škofu. Wir Albrecht von gotes gnaden hertzog zu Oesterreich und Steyer, tun chunt mit disen brif, daz wier beweiset sein sunderlichen von unseren liben hern und bruder kunig Fridrich von Rom und unscrew brpder hertzog Otten seligen, die sich des an iren todpet erchant habent, daz wier zu d«r stat und veste Mauttenberch, di in unseren lande ze Steyer gelegen ist, chain recht haben und wan wier uns auch noch der sclbcri be-weisung des erchenen, haben wier uns fuer unscr liben hertzog Leutold und hertzog Fridrich und unser crben der vorgenanten stat und veste Mauttenberch genzlichen verzigen und. verzeigen uns auch des init diesem brif, also daz wier diselben stat und veste dem gotshauz ze Pabemberch, dem si von »redit zugehort, lediglichen widerge-ben haben, mit alio dem, daz daczuc gdhoeret, und sol der erwierdig bischof Leupold und daz gotshauz daselbs di obgenante stat und veste Mauttenberch furbaz niezzen und inne haben als ander ir eigen guet. Und sullen wir und ulnser vorgenant vetern und unser erben dem vorgenantcn Bischof Leupold, seinen Nachkomcn, noch seinem gotshaus ze Pabenberch chain irrung daran tun in dhainem we«, und des ze urchund geben wir disen brif vcrsigelten mit unserm insigel. Der Qeben ist ze Wiemne an Sand Elzpeten tag, da man zalt von Cliristes gepurde drewzdlion hundert iar, darnach in dem ains und viertzigtsten Jar. Anton Lah in njegova „Družba slovenskega branja v — Lembahi". J. Glaser, Maribor. 1. Antona Laha pozna naša književna zgodovina kot prevajalca Schmi-dovega »Lesenega križca« (Glaser, II, 181, 253) in izdajatelja »Duhovnih pesmi za šolsko mladost« (ZMS 1905, 104; CZN 1907, 174). Sicer pa so podatki o njem zelo skromni. V naslednjem priobčujem nekaj drobiža o njegovem življenju in njegovih literarnih poskusih, prvo večinoma po Slekovčevih zapiskih (v arhivu Zgod. društva v Mariboru), drugo po Lahovi ostalini (v župnem arhivu v Limbušu), deloma tudi po beležkah kanonika Pajka (v moji lasti: dobil sem jih od pokojnega prof. Košana). Porodil se je Anton Lah 3. jan. 1803 v Jarenini in od 1817 do 1822 študiral gimnazijo v Mariboru. Bil je ves čas odličnjak, prvi, drugi ali tretji v razredu; skoraj nikdar nima v katalogih drugačnega reda ko »emi-nenter«. Med njegovimi sošolci najdemo Marka Glaserja, ki je bil Lahu najljubši prijatelj, in poznejšega dajnčičarja Antona Šerfa. Od profesorjev je menda najbolj vplival nanj J. A. Zupančič, ki je 1. 1819. prišel v Maribor in naslednjega leta kot učitelj prve humanitete prevzel Lahov razred ter z njim napredoval tudi v drugo humaniteto (prim. ZMS 1912, 89). Nedvomno Zupančičev vpliv kaže najstarejša pesem Lahove ostaline, »Abschied von Marburg«, nastala 1. 1822. ob zaključku gimnazijskih študij. V njej jemlje avtor slovo od Maribora, učiteljev, prijateljev, spominja se lepe preteklosti in z negotovostjo gleda v bodočnost. Kot primer navajam 11. kitico, ki je posvečena Pohorju: Des Bachers hocli erhab'nes Haupt BegruB' ich nochmals, und die blauen Hohen; Sein holier Rii.cken diclit umlaubt Šali manehen Sturm der Zeit voriibcrwehen. Leb' wolil, du Riesensohn Mit griin gewebter Kron'! Podobno se poslavlja od Ptujskega polja, od Drave, od vinorodnih gričev. Vse to se glasi kakor prepesnitev elegije, kr jo je istega leta z naslovom »Jungling's Abschied von Marburg« napisal Zupančič, in sicer baš za Lahov razred; elegijo je 13. sept. 1822 ob slovesnem zaključku šol. leta dcklamiral Lahov sošolec Anton Lorber iz Sv. Ruperta v Slov. goricah. V njej čitamo o Pohorju med drugim te-le verze: Wie hebst du, ernster Bacher, deine Zinnen In hehrer Majestiit so kuhn empor! Du siehst so still den Zcitenstrom verrinnen! Geschlechter schwanden hin wie schwankes Rohr Und viele deiner Eichen sind gesplittert, Doch nirnmer hat dein Felsenhaupt gezittert! Ni dvoma, da je Lah posnemal svojega učitelja. Vendar je njegova pesem zanimiva, ker vsebuje — biografske podatke. Proti koncu, kjer govori o nejasni bodočnosti, je pozneje Lah dostavil pod črto tri pojasnila, ki se nanašajo na njegove takratne načrte in njih usodo. V prvih dveh pripombah pravi, da se ni mogel odločiti, kje bi študiral filozofijo, in da je končno izbral Pešto. Tretja se glasi: »Michael Lorber, ebcnfalls von Jahring gebiirtig Ito ni bil zgoraj omenjeni deklamator Lorber!], machte die Reise mit nach Pesth, \vo man aber nicht verblieb, sondern den Winterkurs in Raab, den Sommerkurs aber in PreRburg als Logiker absolvierte. — Lorber M. trennte sich jedoch schon zu Weihnachten ao 822 von A. L.lah I und ging allcin nach Gratz zur Fortsetzung seiner Studien, wohin ihm A. L. nach einem Jahre folgte«. V Gradcu je dovršil Lah modroslovje in bogoslovje ter bil posvečen kot tretjeletnik 28. avg. 1827. Od 18. sept. 1828 do 26. avg. 1832 je kaplanoval pri Sv. Petru pri Radgoni, nato pa zaradi bolezni moral v začasni pokoj; živel je v Gornji Radgoni. A že čez eno leto (K), avg. 1833) je zopet nastopil službo, in sicer kot kaplan v Radgoni, odkoder se je 24. avg. 1835 vrnil k Sv. Petru, kjer je služil do 21. sept. 1837. Nato je šel za provizorja h Gornji Sv. Kungoti, kjer je 7. febr. 1838 postal župnik in pastirjeval do 22. okt. 1843, ko se je preselil kot Cvetkov naslednik v Limbuš. Pred imenovanjem dr. Antona Murka za hoškega dekana je bil začasno tudi upravitelj hoške dekanije (zahvalni dekret'v limbuškem župnišču). Umrl je 26. jul. 1861 v Limbušu, kjer je tudi pokopan. V mladih letih — ob konkretnih prilikah pa tudi še pozneje — se je poskušal v nemških verzih. V njegovi ostalini so se ohranili med drugim trije sešitki, ki jih je napolnil z nemškimi pesmimi, deloma s svojimi, deloma z raznimi prepisi. Prvi snopič je iz leta 1822. in vsebuje samo zgoraj omenjeno »Slovo od Maribora«. Drugi (nekoliko večji) ima naslov »Knospensammlung auf dem Musengebieth« in je nastal večinoma najbrž že v graških letih; prvih 13 strani je pisanih z istim črnilom in isto potezo, potem sledi še nekaj poznejših vpisov. V zbirki čitamo še enkrat »Abschied von Marburg« (v novi redakciji), za tem elegijo »Das Heimweh«, napisano v distihih 1. 1823., dalje »Meincm Freunde«, posve- čeno Marku Glaserju (z večkratnim akrostiliom), pesem »Entsagung«, v kateri pesnik izraža sklep, da se noče izpostavljati »Amorjevim pši-cani«, istotako z akrostiliom (»Lacli mir als Freund«), razen tega pa same prigodnice, večinoma voščila h godu. Tretji zvezek vsebuje večinoma prepise; kar je izvirnega, so zopet prigodnice, in sicer iz gornjeradgon-skili let; le en grobni napis, priložen na posebnem listu, je iz Limbuša. Prepisi so posneti po listili »Der Aufinerksame«, »Sonntagsblatt« ter po pesnikih Jos. Christ, v. Zcdlitz, C. G. v. Leitner, Joh. Pollack. Kot primer Laliove nemške verzifikacije naj sledi tukaj začetek in konec pesmi, posvečene M. Glaserju: Gcrne hat ein fiihlcnd Herz, Leicht geriihrt von Freud' und Schmcrz, An der Seite ein mitfiihlend Wcsen; Solches hat man, wenn ein Freund, Ein vertrauter uns erseheint, Ratsam dann in ihm sicli auserlesen. Glaube mir, daB alles Irdisch-Schone Locker stehe und verganglich sey, AuRer Gott gibt's keinen festen Grund. Sing nur ihm das Lob durch Freudentone — Es sey lieiter stets Dein Lebensmay — Rein komm' jedes Wort aus Deinem Mund. Iz ostalinc se vidi, da je bil Lah dokaj spreten nemški verzifikator. da pa se je te spretnosti posluževal le za »domačo rabo«. »Inspiracijo« so mu dajali godovi, smrtni slučaji in razna darila, ki jih je opremljal z epistolami v verzih. V teh epistolah je skušal biti včasih dovtipen, vendar zašel večkrat v bizarnost, tudi v banalnost. Pisal je v nemščini, spočetka pač pod vplivom šole in svojega prvega literarnega vzornika — prof. Zupančiča —, pozneje najbrž zato, ker mu je bil izpiljeni nemški pesniški jezik bolj pri roki, morda tudi zaradi oseb, katerim so prigod-iice veljale. Slovenskega pisanja se je lotil najbrž po vzgledu Petra Dajnka, ki je do 1831 kaplanoval v Radgoni, tako da sta z Lahom tri leta bila soseda. Morda je vzpodbudno vpival nanj tudi prijatelj Marko Glaser. V pismu Glaserju 1. maja 1833 (VBV 1910, 302) ocenjuje Lah literarne poskuse, ki mu jih je prijatelj poslal v pregled, ter dostavlja: »Fiir das Kompliment, das Du mir meines Versuches in der wind. Pocsie wegen machtest, danke ich schonstens — glaube aber, dali ich wolil noch viele Obung brauchte, bis es mir gelingen wiirde, etwas furs allgemeine Beste zu Stande zu bringen. Du aber brauchst Dicli audi nicht gar so sehr zu erniedrigen. Und wcnn Du in Deinen Augen noch nicht gut genus: zu slavicrcn glaubst, so, mcine ich, wird es ein oftcrer Vcrsuch, wcnn nicht so leicht in gebundener — docli vielleicht in ungebundener Rede, so weit bringen, daR Du den Wenden etwas Niitzliches selbst in die Hande liefern — oder zu liefern beytragen konntest.« (L. c. 302.) Iz tega je razvidno, da se je Lah takrat že »poskušal« v slovenski poeziji, da pa mu je - po lastni sodbi — manjkalo vaje. Ovirala ga je pred vsem pač jezikovna neokretnost, to tem bolj, ker je po vsej priliki imel za blago-zvočnost verza dokaj prirojenega čuta. V Glaserjevih pesmih hvali »čistost izraza in pobožni pesniški duh«, graja pa številne apostrofe: »Diese Licdcr klingen mehr oder weniger hart — weil so viele notwendigen Selbstlaute fehlen, die zur FlieBigkeit viel beytragen«. Smisel za obliko1) se kaže tudi v opombi, da je za resno vsebino daktilski verz preveč poskočen (1. c. 302). Po vsem tem je umljiv njegov občutek, da bi mu, če bi hotel ustvariti kaj dobrega, bilo treba »pač še mnogo vaje«. Kakor pa se zdi, do tega ni prišel. Dr. Pajek v svojih beležkah sicer poroča, da je 1. 1881. našel v Lahovi ostalini »dosti cerkvenih in posvetnih pesmi«, in zadnje tudi našteva. Vendar se iz naslovov vidi, da so bili to skoraj sami prepisi, in še ti večinoma najbrž iz poznejše dobe. Vmes so tri pesmi iz Šerfovega »Cvetenjaka«, Slomškova »Svete sa-bote večer«, Staničeva »Deklica, ki je v šolo hodila«, Strelov »Popotnik«, narodna »Kadar nevesto razpletajo« itd. Nedvomno Lahova je po Paj-kovi sodbi (razen ene nemške prigodnicc) samo pesem »Za gospoda farmeštra Sellinšegga« (dekana pri Sv. Barbari v Halozah) ter dvoje ali troje prevodov. Kake so bile te pesmi in kedaj so nastale, se ne da ugotoviti, ker jih je pridržal Pajek; ali so še v njegovi literarni zapuščini, ki jo hrani stolni kapitelj v Mariboru (ČZN 1905, 4), pa žal nisem mogel zvedeti. Iz začetne dobe Lahovega slovenskega »pesnikovanja« utegne biti med njimi prevod Huberjeve »Die Todtenwache«: »Mcrtvečka valita«; to sklepam iz tega, ker je naslov pjsan v dajnčici. Zanimivo je, da je F. Kočevar našel ta prevod tudi v Vrazovi ostalini (Slov. Gospodar 1868, 90)2); ali jo je Vraz dobil naravnost od Laha, ali po kaki drugi osebi, ne vem; tudi ne, v kak namen. Nemara za »Cvetlice«? 1) Morda je čut za te stvari v zvezi z Lahovo muzikaino izobrazbo; dr. Jožef Pajek piše o njem, da jei bil »vešč godec in pevec in je kot župnik Lembaški celo večkrat v gledišči godcem pomagal«. 2) Na isti strani stoji tudi: »Prevodi v prozi so ti-lc: »Cirkvica (Waldkapclle) pri-povest poslovenil St. Vraz«; — »Kanarek, povest iz pisem Krištofa Schmida, posloven-čena od F. Miklošiča«. Ta precej obsežna povest je tako na čisto sipisana (v bolioričici), da bi se mogla ko-j v tiskarnico nesti. — »Izgubljeno dtete«, poslovenil Bal. Vidosl. Stu-hec, je tudi precej dolga povest«. — To v izpopolnilo in korekturo Ilešičevih trditev na 54. str. lanskega »Časopisa«. V tisku je izdal Lah, kakor znano, dve delci: 1. 1835. »Leseni križec«, I. 1850. »Duhovne pesme za šolsko mladost«. Kakor bomo videli, je razen tega sodeloval tudi pri Murščevem »Bogočastju«, kar doslej ni bilo znano. O postanku »Lesenega križca« bi se točnejši podatki našli skoraj gotovo v Dajnkovih pismih Lahu; žal pa teh pisem nisem mogel dobiti, ker jih je 1. 1881. odnesel dr. Pajek. Na razpolago mi je kratek izvleček, ki si ga je Pajek zapisal med svoje beležke o Lahu; ti izpiski se — kronološko razvrščeni in numerirani — glase: »(1.) Pismo Laha Dainku 3/6 1834. (2.) Dainko piše 22'6 834 Lahu, kaplanu pri mestnej župniji v Radgoni, v zadevah knjižice »Das holzerne Kreutz«, kojo je Lah v slov. jezik prestavil. (3.) Concept nemškega pisma Lahovega Dainku 6. Juli 834. (4.) P. Dainko piše iz Velke nedlje 15/7 834 Lahu o istej zadevi (o »Lesenem križcu«). (5.) Pismo dekana Danjka Lahu 25. avgusta 834. Na zadnjej strani je tudi podpis i pozdrav Šerfov. (6.) Sckavski škof Roman daje 3. septembra 834 dovoljenje, da se sme natisniti leseni križec po Schmidovi povesti'1). (7.) Krauss iz Gradca piše 17. septb. 834 Dainku v zadevah Lahovc knjižice »Holzernes Kreuz«. Tudi omenja, da je razpisana stolica za slov. jezik s 400 gold. To pismo je poslal Dajnko Lahu, ki je bil takrat kaplan pri okrožnej dekaniji v Radgoni. (8.) Dainko piše Lahu, naj le napravi konkurs za slovenščino; pismo je od 2/12 1834. (9.) Dainko Lahu 6/7 836 v zadevah domačega slovstva.« Dasi skope, nam te beležke vendarle precej jasno pričajo, da je Lahovemu »Lesenemu križcu« kumoval Dajnko. Isto potrjuje tudi dajnčica, v kateri je knjižica izšla. Zanimiva je v beležkah razen tega vest, da se je Lah nameraval potegovati za slov. stolico v Gradcu. Prevod je opremil Lah s predgovorom, v katerem govori o namenu svojega dela, največ pa o svojem jeziku. Opravičuje se, naj bralca ne motijo »cifre '), 2)> 3) i.t.d.«, »kajti tote so le za tega delo postavlene, ki vsaki lehko, či mu ena ali druga beseda nej prav znana, spoda eno leki bole znano besedo najde«. Vsem, »posebno vučenim prijatelom slovenskega jezika«, sicer ne bo »nagodil«, a tolaži se s tem, »da na totem sveti celo nič nej popunega, naj menje pa naša slovenšina. Naj le vsaki vardene, te bo vidil, ki je dalč leži gučati no popravlati, ko pa pervo-krat prav kaj dobrega napraviti.« Na koncu še dostavlja ob praktičnih primerih »novo-navadne pismence« (dajnčico). Prevod sam kaže v jezikovnem oziru močen vpliv Lahovega domačega narečja, obenem pa je zanimiv primer za način, kako je skupni knjižni jezik nastajal, oziroma se udomačeval: med besedami, ki so označene s »ciframi« in razložene pod črto, najdemo razne dialektične izraze in oblike, ki jim je 3) Natisnjeno v knjižici takoj za naslovnim listom. pisatelj pristavil knjižno-slovenske, drugod zopet obratno. Evo nekaj primerov! Za prvo: rajžati — potovati; maternik — mučenik; ratati — svetvati; žmetno — težko; lučki — ludski, neznan, tuj; nemrem — nemoren; ma — borna, bova; rma — midva. Za drugo: zediniti — zgli-hati; zadovolni — cofridni; red — oringa; odpovedal — gorkundal; računiti — rajtati; brati — šteti; ona — oma; z očmi — z očesami (žensko a-deblo, kakor tudi na Pohorju!). S knjižico je imel prevajalec praktičen, vzgojni namen in v skladu s tem je tudi njegov jezik: pisatelj upošteva dejanske potrebe in skuša biti kolikor mogoče umljiv. Vendar pa vpliva z razširjanjem čitateljevega (krajevnega) besednega zaklada v splošno-slovensko smer tudi jezl-kovno-vzgojno in je za vzhodni Štajer soudeležen pri prizadevanjih za ustvaritev skupne knjižne slovenščine. Nato je Lah 15 let molčal. Zapel je kvečjemu kako prigodnico. Selc 1. 1850. ga srečamo zopet v slovenski knjigi, tokrat kot prireditelja cerkvenih pesmi. Predvsem je prevedel 7 antifon in 4 sekvence (ter eno popravil) za dr. Josipa Muršca (ZMS 1905, 104 s.). Prevodi so priobčeni v Murščevem »Bogočastju«, antifone na str. 20—22, sekvence na str. 88—98. Avtor sicer ni imenovan, vendar je iz pisma 19. apr. 1850, pri-občenega na navedenem mestu, nedvomno, da so prevodi Lahovi. Dotični del pisma se glasi: »S' tem Vam pošlem vse 7 »Antif. O« ino še ovili »4 sequenc« na slovensko prestavlenih, pa nevem, kak sem Vam vstrcgel. Zakaj tako delo bi se še moralo po časi skozi in skozi spiliti, in kar se spervega ne vda, zadnič popraviti. Dokler pa teh reči že skoro potrebujete, nje pošlem, kakor so mi najprej na misel prišle. Is velikonočne sequencie si nisem zmogel vun pomagati; pervič sem jo v-jambe. zadnič v-trohee zložil, pa menda eno tak malo, kak ovo velja — samo, da v-troheah bolj gladko teče. Vzemte zato, kero hočete, ali imate kar bolšega. Največ dela je dala sequencia, kera se bere na telovo. Pod štev. sem neke »variante« postavil, n. pr. »quantum isti, tantum lile« ino »mors est malis, vita bonis etc.« kjer znate vzeti, kar se Vam dopade. Volkinerovo »stabat Mater« sem nekaj predelal, pa nevem, ali sem popravil, ali po-gubil, — sami presodite.« Pri velikonočni sekvcnci se je Muršec odločil za troheje: Jagnetu velikonočnem Hvalo dajo naj kristjani. Upravičeno pa Lah ni bil zadovoljen ne s troheji ne z jambi, kajti v izvirniku je pesem napisana v prostem ritmu. Iz sekvence za Telovo (Lau-da Sion Salvatorem) hočem 8. in 9. kitico, ki se na nji nanaša opomba v Lahovem pismu, navesti obenem z izvirnikom kot primer Lahovega prevajanja: Sumit unus, sumunt mille, quantum isti, tantum ille, nec sumptus minuitur. non confractus nec divisus integer accipitur. A sumente non concisus, Kteri koli Njega vživa, Vsaki celega dobiva, On ne da se razdelit'. Ed'en vživa, alj stoteri, Vsaki ipo ednaki meri:4) Vunder vživan ni povžit. Sumunt boni, sumunt mali, sorte tamen inaequali vitae vel interitus: Mors est malis, vita bonis, vide pariš sumptionis, quam sit dispar exitus. Vživa dober, vživa hudi: Alj v tem najdeš uzrok tudi Smerti alj zveličanja. Hudim smert, dobrim zdravilo: Glej ednako obhajilo Kak razločen konc ima. — Približno v istem času ko te prevode je pripravljal Lah samostojno knjižico, ki jo je izdal 1. 1850. (brez letnice) pri Leyrerju v Mariboru z naslovom »Duhovne pesme za šolsko mladost«. Kakor je razvidno iz La-Iiovih pisem Muršcu (n. m. 105—107), se je knjižica tiskala v prvi polovici 1. 1850. in je imela prilogo z napevi (za pet pesmi). Knjižico samo je tiskal J. Janžič v Mariboru, prilogo pa (v 300 izvodih) Kissmann v Gradcu, in sicer s ploščami, ki jih je izdelal Johann Diem, istotako v Gradcu; posredoval je Muršcc. Stroške za prilogo je plačal pisatelj sam, zato pa so mu ostale »cinate ploše v-last«r'). Priloga je bila namenjena »školnikom«, šolarjem so se prodajale »samo pesemske bukvice brez viž«. Izvod »Pesmi«, ki mi je na razpolago (iz gimn. knjižnice v Mariboru), je žal brez priloge. Knjižica sama obsega kratek predgovor, za tem 15 pesmi, nato par molitvic v prozi, končno kot nekak dodatek šest nemških pesmi, samih takih, ki so spredaj prevedene. Glede teh pravi pisatelj v predgovoru: »Imate zadnič še nekoliko nemških pesem za poskušnjo, ker je dobro ino lepo, ako slovenska mladost poleg svojega maternega jezika tudi nem-šine se pervadi«. Slovenske pesmi po večini niso izvirno Laliovo delo, ampak posnete po starejših predlogah. To priznava na naslovni strani avtor sain: »nekoliko predelal, pomnožil ino na svetlo dal«. Pesmi so sledeče (poleg naslova navajam povsod prvo vrstico, za tem eventu-elne predloge): I. K-že g ni. (Častimo te.) V dodatku je priobčen nemški izvirnik: Segenlied. (Wir ehren Dicli.) Pesmi ni prevedel Lah; ima jo v skoraj popolnoma isti obliki že 1. 1826. Dajnko (»Sto cirkvenih pesmi«, 121). — II. K-pervemu žegni. (Nisko se zdaj perklonimo.) Se nahaja skoraj doslovno že 1. 1840. v Glaserjevih »Cirkvenih pesmah«, 55. — III. K-šolarski meši. (Jezus! male kličeš k-sebi.) V dodatku izvirnik: Zur Schulmesse. (Jesus rief zu sich die Klemen.) Tudi to pesem *) K temu verzu je pod črto pristavljeno: Kelko eden, telko vsakteri. *) Ali so še v limbuškem župnišču? ima že (jlaser (o. c. 23), in sicer po Volkmerju, ima jo tudi Dajnko (o. c. 210); vendar se Lahov prevod močno razlikuje od obeh. — IV. K - m e š i. (Pred tobo mi klečimo.) V dodatku: Zweites MeBlied. (Wir werfen uns darnieder.) Najdemo jo v raznih inačicah davno pred Lahom, n. pr. pri Volkmerju, Verdinku, Dajnku, Glaserju; Lahov prevod pa je predelan in močno okrajšan. — V. K-černi meši. (Zadne sodve strašna sila.) To je posneto po sekvenci, ki jo je Lah prevedel za Muršca, torej brez dvoma njegovo lastno delo. Prevod metrično točno odgovarja originalu in znatno nadkriljuje Volkmerjevega (v jambih), ki ga je priobčil Glaser, o. c. 57. — VI. Pred p r e d g o. (V- Očeta ino Sina.) Skoraj doslovno že pri Glaserju, o. c. 3. — Vil. Prednavukom. (Kjer so otroci vkup.) V dodatku: Vor dem Unterrichtc. (Komm' herab, heil'ger Geist.) Prevod je precej svoboden. V starejših knjigah ga nisem našel, torej utegne biti Lahov. — VIII. Adventna pesem. (Češena si Divica.) Pesem pozna že Volkmer 1. 1783. (»Pesme k-tem opravili te svete meše«, 52), Dajnko, o. c. 135, Glaser (po Volkmerju), o. c. 33. Lah se v glavnem naslanja na Dajnka, uporablja pa tudi Glaserja, vendar oba »popravlja«. -— IX. Božična pesem. (Čujte, čujte ludi vi!) Najbrž nova. — X. Postna pesem. (Čem terplenje tvojo peti.) Že Volkmer, o. c. 59, Dajnko, o. c. 167, Glaser (po Volkmerju), o. c. 44. Lahova redakcija je svobodna kontaminacija Glaserja (ozir. Volkmerja) in Dajnka. — XI. Veliko-nočnapesem. (Zvcličar je gor stano.) Prevzeta je iz Volkmerja (o. c. 62), kar je pod črto izjemoma celo zabeleženo; le jezikovno jo je Lah opilil, predvsem odstranil spolnike. Ima jo (po Volkmerju) tudi Glaser, o. c. 47. — XII. Pred sv. obhajilom. (Lubi Jezus! pridi k - nam.) Najbrž nova. — XIII. Per procesjah križovega t j e d n a. (Bog! poglej na vsako njivo.) V dodatku izvirnik: Bei der Prozession an Bitt-Tagen. (Blick', o Gott, mit Wohlgefallen.) Pozna jo tudi Dajnko, o. c. 195, vendar jo je Lah prevedel drugače. — XIV. K - n a j s v e t e š c m u R e š-n emu Telesi. (Pridi brumna družbica.) V dodatku original: Vor dem allerli. Altars-Sacramente. (Komm', o 'fromme Christen-Schaar.) Pesem ima (po Volkmerju) tudi Glaser, o. c. 52, vendar za eno kitico manj; tudi drugače jo je Lah precej izpremenil. — XV. Te De um laud am us. (Tebe, Bog! mi hvalimo.) Posneta je po Volkmerju, ki jo je izdal kot samostojno tiskovino 1. 1795. v Ptuju"), in ki jo je po njem prevzel tudi Glaser, o. c. 54. Dajnkov prevod (o. c. 47) je drugačen. Od teh 15 pesmi jih je našel Lah 12, torej štiri petine, že v dota-kratnem repertoarju slov. cerkvene pesmi. Nekatere je prevzel skoraj 8) Ker stvarca naši bibliografiji ni znana, evo točnega naslova (po izvodu, ki ga hranim v svoji knjižnici): Te Deum lauidlamus. Is latinskega prestavleno ino v- pesem spravleno v- leti 1795. (V Ptuji pritifkano pri Franzi Ant. Schiitzi.) 8°, 4 nepaginiranc strani. 61 doslovno, večino pa z raznimi »popravki«. Tri med njimi (št. Ill, IV in XIV) je predelal v toliki meri, da jih lahko smatramo za njegovo last; istotako seveda tudi št. V in XIII, kjer Volkmerjevega, ozir. Dajnkovega prevoda sploh ni upošteval, ampak prevajal nanovo. Ostalim trem pesmim (št. VII, IX in XII) nisem mogel najti (slovenskih) predlog; najbrž jih je spesnil, ozir. prevedel šele Lah ter z njimi »pomnožil« (kakor pravi v naslovu) stari repertoar. Morda govori za to tudi dejstvo, da so vse te tri pesmi med tistimi, ki jim je oskrbel Lah posebne napeve. V uvodu čitamo o tem: »Gospodi školniki najdejo skoro za vse te pesme potrebne viže v znani D u k o v i zbirki cirkv. pesem, ali imajo druge navadne; samo za sledeče pod štev. V. VII. VIII. IX. XII. so posebne viže narete«. Kot primer, kaka je Lahova slovenska verzifikacija tam, kjer je najboljša, naj sledita tukaj še 1. in 3. kitica pesmi »Per proccsjah ...«, obenem z izvirnikom in Dajnkovim prevodom. Blick', o Gott, mit Wohlgefallen Auf die Flur, die wir durchwallen; Unser Herz erweitert sich, Dcniii es ftihlt als Vater Dich. (Deine milde Hand gibt Scgen, Gibt uns Sonnenschein und Resell.) Sii'n und pflanzen liilft nocih wenig, Das Gedeiiien gibt kein Konig; Keiner hat mit aller Maclit Nur ein Blatt hervorgebracht. (Selit, von oben kommt der Segen, Kommt uns Sonnenschein und Regen.) Izvirnik: Dainko: Lab: O Bog! tebe livalti četno Bog! poglej na vsako njivo, Vsako gorco dopadlivo, Nam se serce veself, Dokler ti naš Oča si. (Tvoja roka vse žegnava, Ona dež no sonce dava.) Tii na polah, kde zdaj gremo: Vsaka reč nas podviičf, Da si dober Oča ti; Tvoja roka nam nadava Deža, sunca, blagoslova. Da še setba liasek mali; Kajti obrodenja krali Vsi v' kiip njemi z' močjo vso Dati le ne zmorejo, Dober Bog nam le nadava Deža, sunca, blagoslava. Znamo sejat no orati, Zrasti pa ne morino dati, Zrasti dati kral ne zna, Ci vso drugo moč ima. (Bog le setve nam žegnava, Zrast no dež no sonce dava.) Posebnih pesniških kvalitet Laliovo delo sicer ne kaže, vendar je relativno dobro. Kot nagib literarnega delovanja je označil Lah 1. 1833. v pismu M. Glaserju težnjo, da bi mogel dati »den Wenden etwas N u t z 1 i c h e s«. Ta označba velja v polni meri za obe njegovi knjižici. Korist vidi pred vsem v skrbi za dušni blagor, zato prevede pobožno-vzgojno Schmidovo povestico, zato izda »duhovne« pesmi, da bi z njimi »zbujal k pobožno-sti«. Nekoliko pa misli tudi na svetno korist, ko dodaje k slovenski knjigi nemške pesmi, češ, naj se mladina privadi »tudi nemšine* Tako spada z obema delcema popolnoma v okvir takratne utilitaristične slov. literature na Štajerskem, kakor jo reprezentirata Dajnko in Slomškov krog. Še eno Lahovo delo zasluži, da se na kratko zabeleži. Kot župnik v Limbušu je 1. 1847., torej še v predmarčni dobi, ustanovil za svojo župnijo nekako bralno društvo, »Družbo slovenskega branja v-Lembahi«. Kako si je stvar zamislil, nam najbolje kažejo pravila, ki so se v dveh lastnoročnih zapisih ohranila v limbuškem župnišču (enega ima sedaj pisec teh vrst). Napisana so v gajici na četrtinko pole (na obeh straneh) in se glase: 1. Kupile se bodo samo slovenske, dobro zvezane bukve za lepi keršanski navuk ino za kratki čas. 2. K' toti družbi znajo le ludie 'z domače Lempaškc fare perstopiti, tako, da eden k* menjšemu 10 krajcerov srebra naprej vloži; ino taki bojo pomočniki dobre reči imanuvani. 3. Leti pomočniki znajo kuplene slovenske bukve zabstonj brati na tako vižo: a.) Postavim, keri 10 kr. maprej vloži, zna 2 meseca zabstonj tote bukve brati; po totima dvema mesecoma pa zna ene ali druge bukve še pa 2 meseca tako brati, da bo, kak dolgo bukve v'rokah ima, od dvujih dnevov 1 kr. šajna, od 4. dnevov 2 kr. i. t. d. plačal. - Po tem pa zna vsaki še enkrat tak dolgo, kak je prej zabstonj bral, tudi za tako malo plačilo bukve imeti, kak jc zgorah rečeno, najmreč, da od dlvujih dnevov 1 kr. šajna plača. 4. Keri pa nič naprej ne vložijo, znajo bukve lete družbe tako brati, da od vsakega dneva, dokler bukve v' rokah imajo, 1 kr. šajna v' kaso plačajo. 5. Keri kake bukve za sipoznanje rasterga, omaže ali celo zgubi — mora is svojga lastnega premoženja škodo popraviti. 6. Vsaki mora na posodo vzete bukve nazaj prinesti — ne pa sam komu drugemu dale posoditi; zakaj, da se gor zapiše, g d1 o bukve vzeme, kakšne ino gda jih 2. Družba za branje slovenskih bukvic ima tote regelce: b.) Keri 20 kr. sr. naprej vloži,' zna 4 mesece keri 30 « « « « zna 6 mesecov keri 40 « « « « zna 8 « keri 50 « « « « zna 10 » keri 1 rajniš « « zna edno leto 63 vzenie. Vseli se bukve pri istem išejo — tisti jih mora odrajtati, keri jih je na posodo vzel. 7. S' tistimi penezi, kere ali pomočniki ali drugi, keri bukve berejo, vkup vlažejo, bodo se leipe, koristne bukve kupovale — pa tudi stare, po časi stergane ali oškodjeiib popravlale. 8. Lete bukve se bodo posebno zaznamlale, da toti družbi slišijo, ino bojo se pri G. tarmeštri liranjuvale, keri vižanje cele družbe na se vzemejo. V' Lembahi 14. Svečana 1847 Anton Lah m. p. Farm. Slika, ki nam jo nudijo ta »pravila«, se da izpopolniti z zapiski v dveh drobnih sešitkih,. ki sta se ohranila v Lahovi ostalini. Starejši, osnovan 1. 1847., vsebuje »VerzeichniB der Geldbeytrage zuni wind. Le-severein« in nemški pisan seznam knjig. Iz seznama prispevkov vidimo, da je družba v celem štela 10 »pomočnikov dobre reči«. Pristopilo jih je 1. 1847. šest, 1. 1848. trije, 1. 1849. eden (ozir. ena), če štejemo vsako leto samo nove člane, ne pa tudi starih, ki so svojo »pomoč« obnovili. Odslej najdemo le še take obnovitve, te pa čisto do 1. 1861., ko je Lah umrl. Kot prispevki so zabeleženi različni zneski: 1 fl, 48, 40, 20, 12, 6 kr.; vsota vseh znaša 20 fl 4 kr. V seznamu knjig je vpisanih 41 tekočih številk, v resnici pa jih je samo 40, ker je zapisovalec št. 29 pomotoma preskočil; število zvezkov znaša po seznamu 49, pri tem pa so štete dvakrat po dve in enkrat tri knjižice za en zvezek, pač zaradi skupne vezave. Knjigam so pripisane tudi cene. Med nakupljenimi deli najdemo 1. natis Slomškovega »Blažeta ino Nežice« (cena 1 fl), Drobtince 1846— i858, Jarnikovo »Zber lepili likov« (16 kr.), Ciglerjevo »Življenje sv. Heme« (16 kr.), Malavašičevega »Erazma iz Jame« (15 kr.), razne po-vestice »iz nemškega« (5 Schmidovili) ter nekaj nabožnih in poučnih knjig. Najstarejša med vsemi je »Zber lepili ukov« (1814), najmlajša Drobtince 1858; najcenejši sta Lahov »Leseni križec« in »Življenje sve-tiga Janeza Nepomučana«7) (po 12 kr.), najdražje je Veritijevo »Živle-nje svetnikov« (5 fl). Cena vseh knjig znaša 33 fl 44 kr. Glede krajev, kjer so dela izšla, dobimo iz seznama sledečo zanimivo statistiko: v Ljubljani 25 zvezkov (štejem zvezke, ker so Drobtince bile tiskane v raznih krajih), v Celovcu 21, v Celju 2, v Radgoni 1, v Gradcu 3 (pravzaprav bi tudi radgonskega bilo šteti sem!), v Gorici 1. Zanimivo je, da niti enega dela ni iz sosednega — Maribora. Knjige se še danes naha- 7) Ker omenja Simonič (str. 607) delce brez točnejših ipodatkov, bodi naveden naslov v celoti: Shivljenje Ivetiga Janesa Nepomuzliana. Mladim in odraihenim is verjetnih pi'em sdelano in s lepimi nauki po nem'hko 'pi'ano od Antona Niderhuberja, faj-mo'htra. (S eno podobo.) V Ljubljani, 1847. V saloshbi in na iprodaj per Janesu Gion-tinitu, bukvarji. Natisnil Joshef Blasnik. 8°. C0 str. jajo v limbuškem župnišču, večinoma prav lepo ohranjene, kar priča, da strogi § 5. Lahovih pravil ni ostal brez uspeha. Ohranjene knjige nam tudi kažejo, kako jih je Lah »zaznamlal«: v vsako je vlepil pravokoten listič (ex libris), na katerem stoji natisnjeno: Družba slovenskega branja v-Lembahi. Da je knjižnica tudi poslovala, nam priča drugi zgoraj omenjenih dveh sešitkov, v katerega si je Lah zapisoval izposojevalce in izposojevalke (teh je več) od 1. 1850. naprej. Med njimi najdemo precej imen, ki jih v seznamu »pomočnikov« ni; najbrž so se ubožnejšim posojale knjige zastonj. Kaj je Laha napotilo, da je ustanovil to bralno društvo? Nehote misli človek na »družbo« za zbiranje slovenskih knjig v Gradcu, o kateri poroča liešič v lanskem CZN, str. 46 s., da je obstajala okoli 1832—1835. Ali je eksistirala morda že takrat, ko je študiral v Gradcu Lah (1823--—1828)? Izključeno bi ne bilo. Ali pa je Lah, že kaplan v Radgoni, ozir. v Gornji Radgoni, vsaj slišal o tej »družbi«? Tudi to je mogoče. Prav tako verjetno pa se mi zdi, da je Lah prišel na misel takega društva sam. Že 1. 1835., ko je bil kaplan v Radgoni, je posojal knjige raznim meščanom in meščankam in vodil o tem zapisnik. To so bile po veliki večini nemške knjige, brez dvoma iz Lahove lastne biblioteke. Kakor pričajo njegove beležke, je nadaljeval s takim izposojevanjem tudi pozneje, tudi še v Limbušu; celo iz Maribora so parkrat zabeleženi izposojevalci, zlasti za razne muzikalije. Odtod je bil do ustanovitve posebne knjižnice v obliki bralnega d r u š t v a le še majhen korak. A bodi že temu tako ali tako — eno je gotovo: »Družba slovenskega branja v-Lembahi« je bilo eno prvih bralnih društev na slovenskem Štajerskem in Lahu gre zasluga, da je to društvo ustanovil. Izvestja. Osemletna pravda (1636—1644) med Gregorjem Tavčmanom in Saro Hayd (Vuzenica—Ribnica— Puhenštajn)1). Iz onih časov, ko so bili graščaki še veliki gospodje in tudi sodniki svojih podložnikov, nam je ohranjenih le zelo malo spisov, ki bi pričali, kako brezpravna raja so bili naši predniki. Graščak, če je bil le malo zloben, je lahko neljubega podložnika tlačil in šikaniral, kolikor se mu je ljubilo; na kako pritožbo ali priziv ni bilo misliti; saj bi bil naletel ') Po aktih vuzeniškega madžupnijskega arhiva. povsod na glulia ušesa. In to tlačenje ravno je bilo tudi eden izmed vzrokov kmečkih vstaj. — Kočljiv, dostikrat silno neprijeten in s stroški združen pa je mogel postati kak nepreviden čin graščaku, če ga je izvršil nad tujim podložnikom ali na tujih tleh in če se je drugi graščak potem zavzel za stvar. Tak slučaj se je zgodil v Ribnici na Pohorju in ga v naslednjem opišemo, ker dobimo ž njim tudi vpogled v takratne pravne razmere in forme. Da se bode cela pravda lažje razumela, treba poseči nekoliko nazaj v razmere vuzeniških graščakov in župnikov. Leta 1586. je kupil Lenart pl. Kolnic vuzeniško vlastelinstvo od nadvojvoda Karla; ni ga pa obdržal dolgo, ker zvemo, da je bil že 1. 1589. lastnik graščine Matija Amman »von Ammansegg zum Grotenhoven«. Ta se je sprva dobrikal domačinom in tudi vuzeniškemu župniku, potem pa je pokazal pravo barvo in ga poznamo kot zelo nasilnega in krivičnega graščaka, ki je tedanjemu vuzeniškemu župniku Mihaelu Schiniginu (1589—1601) napravil mnogo neprilik. Kako je ravnal s svojimi podložniki, o tem priča točno ohranjen akt2). Ž njim se je začelo sovraštvo med graščaki in vuzeniškimi župniki, ki je trajalo že dolga desetletja. Za Matijo Amanom je bil graščak v Vuzenici Krištof Maks Regal, o katerem vemo le, da je kratko časa tukaj gospodoval, ker nahajamo že 1. 1617. Hansa Amana, sina Matije A. kot vlastelina. Ta je imel dve sestri, Ano Marijo Elizabeto in Saro; slednja se je (okoli 1635) omožila z Matijem Haydom, graščakom puhen-štajnskim, in mu prinesla kot doto menda skoraj vse podložnike prejšnjega ribniškega urada vuzeniškega vlastelinstva. Po smrti Hansa Ammana (okoli 1636?) je bil graščak v Vuzenici Žiga Friderik Amman, ako ne sin, pa gotovo kak nečak ali bratranec prejšnjega. Ta je bil ože-njen z Ano Regino Schmelzer, in ga nahajamo v vuzeniških spisih od leta 1637. naprej; umrl je bržčas okoli 1644. Regina se je nato omožila z Janezom Friderikom Caraduzi-jem in mu je prinesla kot jutrno vso ded-ščino po svojem prvem možu. Tega Caraduzija nahajamo tudi v vuzeniških matrikah parkrat navedenega, prvič 1646, slednjič spomladi 1654 (»liber baro«) in je bil, kakor je videti, ljudomil človek. Ko je Ca-raduzi umrl (1655), se je Regina v tretjič omožila (1656) in sicer s Han-zom Karlom Kemeterjem, in tako je prešla graščina v last poznejšim gospodom puhenštajnskim. Regina je umrla 26. sept. 1657 in so jo pokopali tam, kjer je sedanji zunanji oltar pri cerkvici Device Marije na Kamnu, H. K. Kemeter pa je prodal 21. februarja 1663. graščino z vsemi pri-tiklinami samostanu dominikank v Marenbergu. — Deloma vsled zapravi ji vosti župnikov Adakvatika (1526—55) in vi-karja bcneficijata Wildpacherja (1542—57), deloma pa vslea objestnosti 2) Namestniški arhiv v Gradcu, fa. 32, vloga komisarjev pl. Gleinz, D. Klials in W. Mlasko na deželnega kneza z dne 8. maja 1606. graščakov, je nekdaj zelo imovita vuzeniška župnija, pri kateri je bilo še okoli 1. 1500. po sedem kaplanov, popolnoma obubožala. Pritožbe raznih župnikov, kakor Schinigina, Grundenija (1604—12), Traunikerja (1612—-25) na deželnega kneza so bile brezuspešne, tako da je bilo res treba energične roke, ki bi vsaj nekoliko uredila posestne razmere župnika kot vlastelina in pa tudi razmerje do graščakov. Ta oseba je bil Gregor Tavčman (župnikoval v Vuzenici 1634—1644). Tri velike pravde je vodil ta župnik; prvo proti nekemu PellizerolI, drugo proti Voliču, naddijakonu med Dravo in Savo in župniku v Laškem radi nekega podložnika, in tretjo proti Sari Hayd, puhenštajnski graščakinji in hčerki ali pa vnukinji onega Matije Ammana, ki je napravil Schiniginu toliko neprilik. S slednjo se hočemo obširneje seznaniti. Začela se je tožba za pravo radi neke malenkosti, ki jo podajemo po izvirniku (akt 1 l/a): »...den 23. Tag Augusti disses lauffenden 1636. jars hadt aus GehaiB der Frauen dero Ehegemahl Herr Matthias Haidt in aigen Person sambt etlichen bey Sich gehabten Personen, deren Nah-men mir unwissendt, ganz gewaltthatig und unbefuegter Weise den zwey Thaill Roggen und Waiz Zehent an Wcixelperg ohne besehehene Ansagung meiner als dritthaillers abzunehmen und davon fiiehren zu-lassen Sich unterstanden. Wann nun aber leh als confirmirter Pfarrcr zu Saldenhoffen dess Dritthail Traidt Zehents und der Ansagung zu Abnembung dessen zugleich neben den zway thaillen weith iiber Jar und Tag in Rechtmassig Rhiierig und unperturbierter Possess bin, ist mir hierdurch ain im Landt hochverbner Gwalt, den ich ringist auff 100 Gold Ducaten aestimire, erwisen und angethan worden, den Ich mit still-schweigen khaines wegs hingehen lassen khann ...« Gregor Tautschmann. Najprej se je Tavčman obrnil naravnost na graščakinjo Saro Hayd, da se tekom osmih dni poravna ž njim v gornji zadevi; ker pa ona menda sploh ni reagirala na poziv, se je obrnil na deželnega glavarja Karla grofa Saurau, da ta posreduje rešitev spora mirnim potom. Deželni glavar je prošnji ugodil in pozval Saro Hayd, da se poravna z vuze-niškim župnikom in poplača vse nastale stroške (»mit Abtrag Cost, Zehrung und Schaden aestimirter massen«), sicer bode prvi pondeljek po Treh kraljih (to je bilo 9. jan. 1637) razprava v zadevi (»in Hoffrech-ten«) v Gradcu. Nato je bila razprava v Gradcu, pri kateri je toženo zastopal Hans Zierfuss in se protivil obtožbi rekši, da mora tožitelj svojo pravico šele dokazati (»die allegierte Possess der Ansagung widerspro-chen, dessen sich der Clager zu beweisen anerbotten«). V dokaz svoje pravice je nato župnik Tavčman navedel kot priče: Primoža Karbelija, župnika na Remšniku; Primoža Prodnarja, Urbana, opravnika župnijskih podložnikov; Lipuša Breznika in Jurija Vindiša, »Herrn Sigmundt Frie- dricli Amman gehorige Burger zu Saldenliofcn«; Boštjana Gribena in Andreja Lužnika, podložnika Jurija Adla. Tudi Matija liayd je navedel iste osebe kot priče, izvzemši prvega, župnika Karbelija; namesto tega je imenoval vuzeniškega graščaka Fr. Žigo Ammana, — toda dalje o stvari sami ne izvemo nič več, — bržčas je župnik Tavčman svojo pravico dokazal z župnijskimi urbarji, Hayd pa je potem bil obsojen na plačilo stroškov. S tem sicer neba ta pravda, že sporedno s to pa se je začela druga, važnejša, hujša in dolgotrajnejša. Dne 24. avgusta 1636 (torej dan po nasilju na Višnji gori) je bila v Ribnici (na Pohorju) Jernejeva nedelja (patrocinij). Kakor menda običajno vsako leto na ta dan, je bila pač tudi tokrat po cerkvenem opravilu popoldne pred župniščem ljudska veselica z godbo, plesom in bržčas še z drugimi zabavami. Iz aktov izvemo o dveh godcih-goslačih (enemu je bilo ime Pez), bil pa je gotovo še tretji s kakim spremljevalnim inštrumentom. Slučajno je bil navzoč na ta dan tudi graščak puhenštajnski, Matija Hayd s svojo soprogo Saro, rojeno Amanseg. Ne da se ugotoviti, kaj je bil povod, — mogoče pa tudi nobenega povoda ni bilo, — dejstvo je, da je Matija Hayd odvzel enemu goslaču gosli »gestrakclis«, drugi, in sicer Pez, pa si gosli ni pustil kar tako iztrgati, temveč se je branil jih izročiti; šele ko je nato pristopila Sara in vdarila nepokornega Peza lastnoročno v obraz, jiii je izpustil. Takratni vikar v Ribnici Janez Legat se je radi tega pritožil pri svojem šefu, vuzeniškem župniku Gregorju Tavčmanu, ki te objestnosti ni mogel in tudi ni hotel kar tako vtakniti v žep. Med akti je reverz Primoža Pannerja, tržana in barvarja v Vuzenici, ki nam pove, da je on zanesel v Puhenštajn dva odprta poziva, naslovljena na gospo Saro Hayd, radi dvojnega nasilja, nedvomno radi onega na Višnji gori in v Ribnici. Bržčas je Tavčman pozval graščakinjo, naj pride v Vuzenico, da se pobotata radi odškodnine. Ker pa Sara ni hotela nič vedeti o kakem nasilju, se je obrnil župnik v Gradec na deželnega glavarja H. F. Freiherr von Kienburg, da posreduje mirno rešitev spora, sicer bode moral vložiti tožbo. Ta je potem pisal Sari Hayd v gornji zadevi in jo opozoril, »... als seye Ihme (Tavčman) hiedurch ein im Landt hochverbotner Gewalt, dene Fr ringist auf 200(!) Gold ducaten aestimire, erwisen worden«. Ker tudi s tem ni nič dosegel, je vložil tožbo »in Hofrechten« v Gradcu in imenoval kot priče: 1. Janeza Legata, vikarja v Ribnici, 2. Gabrijela Pompeja, kaplana v Vuzenici, 3. Andreja Ritosinoninga in 4. Encija Stromačnika, (oba podložnika samostana v Marenbergu), 5. Pankraca, gostača pri Feldenu in 6. Matevža Purggrafa (oba podložnika tožene Sare Hayd), 7. Encija Wotonika (podložnika samostana dominikank v Gradcu), 8. Pankraca v Tisalicu in 9. Encija Stabnika (podložnika župnije v Vuzenici), 10. Andreja Pin- terja (podložnika cerkve sv. Lenarta v Ribnici), 11. Boštjana Wrega (podložnika K. M. Regala) in slednjič 12. Matevža Vinšeka (podložnika Žige Fr. Ammana). Prva razprava je bila 3. aprila 1637 v župnišču v Vuzenici. Preiskovalna komisarja H. G. Gaisruk »Zeugskommissarius im Viertl Cilli« in Mihael Božič, upravitelj zavoda sv. Seyfrida (domin, sam.) v Maren-bergu sta dobila zadevni nalog 26. februarja in sta se še kolikor-toliko potrudila, kajti pet tednov nato se je že vršila razprava, potem ko je Gaisruk pravilno o zadevi pravočasno obvestil obe stranki. Prva in druga priča sploh nista bili zaslišani, sedma priča pa ni bila navzoča; drugi so vsi izpovedali, da se je stvar odigrala, kakor jo popisuje tožitelj. Mislili bi, da je bila stvar s tem končana, — toda sedaj se je šele pravda prav začela. — Drugi dan po preiskavi (4. aprila) so sestavili zapisnik in poročilo na dež. glavarja v Gradcu, obenem pa je Gaisruk predložil župniku Tavčmanu svoj stroškovnik, ki je radi tega zanimiv, ker so nam v njem ohranjene takratne sodne takse. Glasi se: »8 Verkhundtschreiben, von jedem der Gerichts- ordnung nach 2[3«...........2 fl 15 kr za priloge v nekaterih pozivnicah............18 kr »das gebierendt Liffergelt, belauft sich der Ge- richtsordnung getnass .........5 fl 15 kr »wegen 9 aydtpindtig examinirten Zeugen, von jeden laut Gerichtsordnung 1{3.......1 fl 7 kr za spis poročila (»Relation« )................54 kr skupaj 9 fl 34 kr Ker so poročila po preiskavah sestavljena vsa po istem vzorcu, naj popišemo enega nekoliko točneje. Uvodoma je poročilo (»Relation«) dež. glavarju, v kateri zadevi in kako se je razpravljalo; pod tem poročilom podpisa komisarjev. Sledi nalog (»Commission Bevelch«), glasom katerega sta bila komisarja pozvana, da preiščeta sporno zadevo; podpis dež. glavarja oziroma njegovega 'namestnika. Potem je besedilo tožbe in dokazi (priče) [»Hauptweissarticl« oziroma »Gegenweissarticl«], in končno izpovedbe navedenih prič, pri katerih je označena tudi približna starost. Na koncu »Silentium« in zopet podpisa preiskovalnih komisarjev. Proti dokazilom župnika Tavčmana je vložila S. Hayd (bržčas prve dni leta 1638) svoje protitrditve s pričami (»Gegen weissarticl«), da se inkriminirani dogodek ni vršil v župnijskem dvorišču (v Ribnici), »son-dern herforn ausser Dachtraffs in meinen offenen Landtgericht« in navede kot priče: 1. Davida Schottur, 2. Valentina Janže, 3. Andreja Guršnika, 4. Jurija Patuečnika, 5. Melhiora Keferja, 6. Gregorja Močnika (mežnarja v Ribnici), 7. Gregorja Dojnika (vsi puhenštajnski podložniki), 8. Davida Mtilnerja, »Wiertli an der Eggarten« (podložnik Julija grofa Mersperga), 9. Martina Glinaha, »sonst Mawrus genant«, 10. Jurija Schmidta, tržana v Vuzenici in 11. Luko Pičkota v Ribnici (vsi trije podložniki Fr. Žige Annnana v Vuzenici). Vse priče potrdijo, da graščak gosli res ni odvzel pod kapom (»Dacli-traff«), temveč na trati pred župniščem, ki se ji po slovensko reče Gorica, kjer se je plesalo, in ki da baje spada pod »offenes Landtgericht Puchenstain«; trata je bila ograjena s plotom iz lat (»Speltenzaun <). Obravnavala se je zadeva 16. novembra 1638 v Puhenštajnu, komisar Gaisruk sam, župnik Tavčman ni bil pri obravnavi. Ko pa je dobil prepis zapisnika v roke (bržčas prve dni leta 1639.) in je videl, da hoče Sara Hayd zavesti razpravo v drugo smer, je vložil takoj tudi sam protest proti dokazilom graščakinje in sicer dobesedno: »...will ich zum an-dertenmall wahrmaclien, daB die Clagte hinwekhnembung der Geygen nicht in offenen Landtgericht. sondern in dem Eingefangen Vicarlats Hoff in Reiffnig bescliehen. Zum dritten will icli auch beweisen, daB seith der Zeit der Beschchencn Recuperierung der Guetter der Landtgerichts Herr in dem Vicariats Hoff in Reiffnig darunter neben dem Dachtraff aucli der eingefangen Hoff verstanden wierdet, einzugreiffen khaineswegs befuegt, aucli solliches nimallen ausser diesen clagten facti fiirklicrt hat«. Kot priče svoje trditve navede vse svoje prvotne priče. Čeprav sta dobila Gaisruk in Božič preiskovalni nalog že 22. marca 1639, se je razprava vendar vršila šele 4. maja 1640 v župnišču v Vuzenici. Vse priče so potrdile župnikove trditve, cele povesti pripovedujejo nekateri v dokaz. Proti tej »schlieBliche Weisung« je vložila še Sara Hayd svoje »schlieBliche Gegenweisung« in sicer trdi, da ni res, da bi bil župnik na svoji zemlji, ki jo obsega plot, svoj gospod, temveč samo pod kapom, in hoče to z nekaterimi trditvami in dogodki dokazati, ki pa govorijo ravno proti njenim pravicam. Zanimivo pa je, kar izvemo iz njenega dokazovanja, da je bil namreč takrat, ko je ona nastopila gospodovanje na Puhenštajnu (bržčas okoli 1630), v Ribnici vikar Adam Pez. V dokaz svoje trditve navede graščakinja zopet vse svoje prvikrat navedene priče in še par novili zraven, ki pa vsi izpqvcjo več ali manj za župnika Tavčmana. Posebno zanimiva je izpoved nekega 67-letnega Matije Vin-šeka, ki pripoveduje neki dogodek iz časa pred letom 1607. o nekem študentu Danijelu, »so hernach Pfarrer zu Eybeswaldt gewest«, ki da je z neko deklico pred biriči Matije Ammana (star.) bežal v vikarjevo klet, ki je bila na trati, da si pa niliče ni upal dalje ga zasledovati ko do vrat pri plotu. Oni čas (torej nekako med 1600 in 1607) je bil vikar v Ribnici Pongrac. — Tudi marsikatera druga izpoved je še zanimiva za krajevno zgodovino Ribnice, toda tukaj se ne moremo pobliže spuščati v te prigodbe, ugotavljamo le, da od vseli 17 prič, ki naj bi pričale za gra-ščakinjo, izpove več za Tavčmana ko za Saro Hayd. Razprava se je vršila šele 24. novembra 1641, čeprav je Sara Hayd vložila protest takoj in je tudi dež. glavar baron pl. Kienburg izdal razpravni nalog že 9. maja 1640, komisarja pa sta bila Gaisruk in vuzeniški graščak Žiga Friderik Amman pl. Amanseg. S tem je bila cela preiskava končana in izjava deželnega glavarja Krištofa barona Ivniškega od 21. junija 1642 nam pove, da sta obe stranki privolili v otvoritev pravde. Izid procesa pač ni mogel biti dvomljiv, tem bolj, ker je med tem (24. junija 1640) puhenštajnski opravnik Jakob Adart zopet izzival v župnijskem dvorišču v Ribnici, napravil tam zgago in celo hotel vikarjevega hlapca zabosti z mečem v prsa. Vse to je seveda Tavčman takoj naznanil v Gradec, končna razprava pa je bila bržkone prve dni februarja 1643. Dne 15. januarja je Tavčman sestavil in odposlal svoj playdoyer »clag und Impugnations-schrift«, kjer se bavi z vsemi izpovedbami svojih in nasprotnikovih prič in dokaže, da ima le on prav. Na podlagi tega je bila, kakor smemo iz zadnjega spisa celega akta sklepati, Sara Hayd spoznana za krivo in obsojena; kajti v svoji vlogi na nadvojvoda, ki je prispela v Gradec 4. junija 1644. in v kateri skuša dokazati svojo pravico, ki pa je zelo plitva, pravi na koncu dobesedno: «Also gelangt an Fuer Khay. May. mein alleruntcrthenig — diemiictigistcs Bitten, die geruehen mir bey so walir und gegriindter der sachen Beschaffenheit, das saluberrimum benefiei-um Revisionis in sachen allergnadigst zuerthaillen und entzwischen nicht allein alle ferrer Verfahrung, sondern auch die Execution wegen der alberaith destwegen taxirten Expensen bis zu Euer Khay. May. gnedi-gisten Resolution einstollen zu lassen; zu allergnedigister Gewohrung mich allerunthenig — diemiietig befehlent etc etc ... Sara Haydin, gcborene Ammanin«. Med tem pa je Gregor Tavčman že 16. maja 1644 umrl, (pokopan je na listni strani glavnega oltarja v nadžupnijski cerkvi v Vuzenici), in bržda ravno zato je Sara Hayd uporabila to ugodno priliko za rekurz in se hotela izlizati; ker pa ne nahajamo v zadevi tudi pozneje nobene sledi več ne v arhivu v Vuzenici ne v Gradcu (namestniški arhiv), ie bržkone ostalo pri prvotni razsodbi in Sara Hayd je morala plačati vse pravdne stroške in še odškodnine 200 cekinov za objestno nasilje. Prav zanimivo bi bilo videti ves stroškovnik, o katerem si pa sicer lahko vsakdo sam napravi približno sodbo, če pogleda le zgoraj naveden stroškovnik prve preiskave. Žalibog ne bodemo manjkajočih aktov nikdar več videli, ker je puhenštajnski grad, kjer bi imeli iskati manjkajoče, pogorel do tal, in ž njim seveda ves arhiv, dne 23. avgusta 1706'. (Zahn Miszellen, str. 58.) ... , Jos. M r a v 1 j a k. Boj za slovensko šolo v Studencih. Krajevni šolski odbor v Studencih pri Mariboru je izdal ob 50-letnici tamkajšnje šole spominsko knjižico s podatki o šoli, cerkvi in občini v Studencih. Knjižico, ki obsega 54 strani, je sestavil upravitelj tamošnje osnovne šole g. A. Hren, ki mu je bilo na tem, da zbere znani materi-jal v informacijo občanom in onim, ki se zanimajo za javne in gospodarske prilike v Studencih pri Mariboru. Reči se mora, da knjižica svojemu namenu popolnoma ustreza; istočasno pa je treba ugotoviti, da avtor res obzirno omenja narodne boje na šolskem polju, in sicer le na straneh 28 in 29 pod naslovom: Še par zanimivosti. Ta boj Slovencev za šolske pravice v Studencih pa je vendarle tako važen, da ga moramo kot dodatek k omenjeni brošuri, po aktih zbranega, obelodaniti, dokler še žive priče, ki morejo pojasniti nekatere stvari, ki niso točno razvidne iz aktov. Že leta 1908. so prosili stariši za ljudsko šolo s slovenskim učnim jezikom ter so izkazali mnogo več šoloobveznih otrok, kakor pa jih je zahteval ljudskošolski zakon. Dotični prosilci bi bili morali svoje pismeno vložene prošnje potrditi še pred posebno komisijo. Ta komisija pa se ni sklicala v nepristranske uradne prostore okrajnega glavarstva, marveč v pisarno občinskega urada, kjer je imela vso oblast stranka, ki je bila iz političnih vzrokov nasprotna slovenski šoli. Nastala je proti ustanovitvi taka agitacija, da si mnogi prosilci na dan komisije niso upali niti na ulico, posebno še, ker so bili to večjidel revni in odvisni sloji, zlasti delavci, ki so se bali gmotnih posledic, če se zamerijo svojim delodajalcem.1) ') Dne 21. decembra 1908. leta so sklicali Nemci v dvorane Križevega dvora protestno zborovanje proti utrakvizaciii obstoječe .šole. V listu »Marburger Zeitung« z dne 22. i. m. čitamo: Der Redner (Gassareck) wies nacli, daB der Sinn der Petilion auf ein Vorwartsschrciten zur Verdrangumg des deutschen Kiindes, des deutschcn Arbei-ters usw. gerichtet sei. Dicse Bestrebungen seicn GewaltmaBregeln. dtenn schon die Griinder der deutschen Volksschule ill Brunndorf, zum groBen Teile Slowenen, wufiten den Wert der deutsahen Sprache zu schatzen. Jeder soil sich tatkraftig einsetzen, daB dem ewigen Unfriedenstiften in Brunndorf Einhalt getan werde.« K besodii sta se oglasila in se ,protestu pridružila tudi nadučitelj Jagcr in učitelj Mayer, na kar je prečilal protestno rezoluciio neki Piantschitsch (!) Dne 23. 1. 1910 so predstavljali v mariborskem Narodnem domu Freudenreichove Graničarje. V poročilu o tej predstavi čitamo: Veliko smeiha in priznanja je žel kuplet o slovenski šoli v Studencih, ki ga je pela Karolina: Oh die Slaven, to je strašno, so was ni za misliti, že slovensko šolo wollen in Brumtorf narediti. Nemci ti pa so oil bose, das tut mich unendlich well, pravijo, da jetzt Slovenen, je kot listja in trave. Ker se je tako iz — formelnih razlogov preprečila ustanovitev javne ljudske šole, a med prebivalstvom nikakor niso utihnile želje in zahteve po šoli, kjer bi se slovenski otroci poučevali v maternem jeziku In si obenem pridobili tudi znanje nemščine, so se obrnili stariši 150 otrok 1. 1910. na šolsko družbo sv. Cirila in Metoda v Ljubljani s prošnjo, da bi ona ustanovila tako šolo, kar je tudi družba takoj obljubila.") Ker se je bilo bati, da bi družba sv. Cirila in Metoda ne dobila v nakup nikakega zemljišča v Studencih, je kupil od zakonskih Viktorja in Ane Wergles takratni revident .luž. žel. Ivan Kcjžar zemljišče vi. št. 56 k. o. Studenci, obstoječe iz parcele št. 49/1 stavbišče s hišnim poslopjem št. 41, nova 19, ter ga je on naprej prodal družbi. Kupnina je znašala K 10.800—. Ta kupna pogodba se je sklenila 9. novembra 1909 3) Od takrat naprej se je borila družba, da bi smela na tem svojem zemljišču otvoriti zasebno slovensko šolo. Družba sv. Cirila in Metoda je vložila dne 15. marca 1911 po svojem pooblaščencu, odvetniku dr. Franju Rosini v Mariboru pri c. kr. okrajnem glavarstvu načrte za trirazredno ljudsko šolo s slovenskim učnim jezikom in za slovenski otroški vrtec v Studencih pri Mariboru in zaprosila za šolsko in stavbno dovoljenje.4) Ker ni bilo na to vlogo nobene rešitve, je družba z vlogo dne 10. maja 1911 urgirala rešitev svoje vloge, proseč telegrafičnega obvestila. C. kr. okrajni glavar v Mariboru je na to 11. maja 1911 družbi poslal ta-le telegram: »Zadeva po § 187, točka 4. šolskega in učnega reda pri mariborskem okrajnem šolskem svetu še ni dokončana, vendar se utegne čimpreje razpisati komisijonelni ogled.« Ker je bilo jasno, da hoče okrajni šolski svet v Mariboru stvar za-vleči, je C. M. družba dne 12. maja 1911 pri namestništvu v Gradcu vložila prošnjo za hitro rešitev svoje prošnje z dne 15. marca. ") Na našo šolsko družbo so se morali pač takoj spomniti, saj so vedeli, da je podpiral Deutscher Scliulverein celo njihovo javno šolo. 3) Poleg zemljišča, ki ga je kupila Družba sv. Cirila in Metoda v Studencih, je imel hišo in vrt Franc Trummer. Ta je hotel zemljišče prodlati in je bil že v pogajanjih z Su'dlmarko, ki bi bila tam naipravila kovačijo ter tako že kar vnaprej obrezuspe-šila prošnjo za šolsko dovoljenje. Nujna potreba je torej bila, da je tudi to posest kupila CMD, za kar je dala K 17.800.—. Pogodba je bila sklenjena 31. avgusta 1911. 4) Načrte za novo šolo je izdelal šolski ravnatelj Mihael Nerat, izboljšal pa ing. Viktor Brabenec. Stroški so bili preračunjeni na K 53.500.—; pri Posojilnici v Mariboru pa naj bi se za zidanje šole najelo posojilo. Posojilnica je dovolila K 30.000.— po 5%. Za nadziranje stavbe se je po naročilu družbinega vodstva že izvolil v Mariboru stalen stavbami odbor z načelnikom dr. Franjo Rosino in z veščakom in nadzoroval-cema prej imenovanima Mihaelom Neratom in Viktorjem Brabencem. Na to je družba od okrajnega šolskega sveta v Mariboru z dne 5. julija 1911 prejela dopis, ki se glasi dobesedno: »Z odlokom c. kr. deželnega šolskega sveta z dne 30. junija 1911, štev. 3—4106, 2—1911, dobil je okrajni šolski svet naročilo, da na Vašo prošnjo z dne 15. marca t. 1. glede ustanovitve zasebne ljudske šole in otroškega vrtca v Studencih pri Mariboru potrebno ukrene v smislu § 187. dokončnega šolskega in učnega reda. O tem Vas začasno obveščamo z ozirom na Vašo pri c. kr. namest-ništvu v Gradcu vloženo prošnjo z dne 12. maja 1911, štev. 932.« Ker stvar nikakor ni prišla naprej, je družba dne 30. avgusta vložila urgenco pri ministrstvu za bogočastje in nauk. Z razpisom okrajnega šolskega sveta v Mariboru z dne 7. oktobra 1911 je družba na to urgenco dobila to-le rešitev: »Vsled odloka c. kr. deželnega šolskega sveta z dne 20. septembra 1911, štev. 3 3 4106 1911, Vas opozarja okrajni šolski svet, da Vam je prositi dovoljenja za stavbo hiše, v koji mislite ustanoviti nameravano šolo, pri pristojnem stavbnem oblastvu, t. j. pri občini Studenci. Nadalje je c. kr. deželni šolski svet razodel, da je stvar okrajnega šolskega sveta v smislu § 187. dokončnega šolskega in učnega reda edi-nole, da pretrese pozvedbe o sposobnosti dotičnih prostornosti in predloži potem prošnjo deželnemu šolskemu svetu v razsodbo.« Stvar okrajnega šolskega sveta bi torej bila, da bi predložene načrte po svojem tehniškem, zdravniškem in pedagoškem strokovnjaku v smislu § 187. dokončnega šolskega in učnega reda presodil, če bode stavba odgovarjala tozadevnim predpisom; — tega pa ni storil, marveč je načrte družbi vrnil brez vsake opazke. Dne 11. decembra 1911 je dr. Fran Rosina kot družbin pooblaščenec pri občinskem uradu v Studencih zopet vložil pravilno opremljeno prošnjo za stavbeno dovoljenje nameravane slovenske zasebne ljudske šole. Ker na to prošnjo ni bilo nobene rešitve, je C. M. družba z dopisom t dne 13. januarja 1912 pri občinskem uradu urgirala rešitev svoje vloge ter nato dobila od občinskega predstojnika odgovor z dne 16. januarja 1912, v katerem ta naznanja, da je stavbene načrte dal v presojo arhitektu Bayerju na Dunaju5) ter dostavlja dobesedno: »Nach Einlangen der Aeulterung wird sogleich eine kommissionelle Lokalerhebung hinsicht-lich der Eignung des Bauplatzes unter Zuziehung der Interesscnten vor-genommen und das Resultat dahin mitgeteilt werden«. Z vlogo z dne 27. januarja 1912 je C. M. družba urgirala rešitev svoje vloge za stavbeno dovoljenje pri okrajnem glavarstvu in (ker od 5) Arhitekt Bayer na Dunaju je bil stavbni izvedenec društva »Deutscher Schul-verein«. tu ni bilo odgovora) z vlogo z dne 30. januarja 1912 pri c. kr. namest-ništvu v Gradcu. Ko je v tej zadevi osebno posredoval v Gradcu tudi deželni odbornik Fr. Robič, je c. kr. okrajno glavarstvo v Mariboru z dopisom z dne 20. marca 1912 C. M. družbi naznanilo, da je županstvo Studenct glasom poročila z dne 16. marca 1912 določilo stavbno razpravo na dan 15. aprila tega leta. Ob določeni uri 15. aprila 1912 sta dr. Rosina in družbin prvomestnik prišla li komisijonalnemu ogledu na lice mesta; a ogleda ni bilo, ker ga župan sploh ni razpisal. Nato sta družbina zastopnika zoper županovo postopanje vložila pismeni protest Dri županu samem in pri okrajnem glavarstvu, pri katerem se je iz aktov konstatiralo, da je župan poročal, da bode 15. aprila ko-misijonalni ogled. Pri okrajnem glavarstvu sta družbina zastopnika na zapisnik zahtevala, naj okrajno glavarstvo župana prisili k razpisu ko-misijonalnega ogleda, eventuclno istega samo razpiše. Ker na ta protest ni bilo nobene rešitve, je C. M. družba vložila pritožbo z dne 18. junija 1912 na c. kr. ministrstvo za javna dela, na katero pa navzlic intervencije državnega poslanca dr. V. Ravniharja ni dobila nobene rešitve. Z dopisom z dne 9. avgusta 1912, štev. 1729, je C. M. družba pri okrajnem glavarstvu v Mariboru urgirala rešitev protesta, ki sta ga dne 15. aprila ondi vložila družbin prvomestnik in dr. Fr. Rosina proti nezakonitemu postopanju županstva v Studencih. Nato je C. M. družba od okr. glavarstva v Mariboru, pa šele potem, ko je družbin prvomestnik v spremstvu deželnega odbornika Fr. Robiča pri c. kr. namestniku v (iradcu v tej zadevi osebno interveniral, prejela sledeči dopis z dne 11. novembra 1912: »Na ondotno vlogo z dne 9. avgusta 1912, štev. 1729, se spoštovanemu vodstvu družbe sv. Cirila in Metoda vsled odloka c. kr. štajerskega namestništva z dne 30. oktobra 1942, štev. 2, 9, 2082 1912, javlja, da je namestništvo z dopisom z dne 16. julija 1912, štev. 5, 802 1912, deželnemu odboru štajerskemu izročilo razpravne spise v svrho uradnega poslovanja v smislu člena I. zakona z dne 12. aprila 1866, dež. zakon. štev. 12, ter ga naprosilo, da naj naznani, kaj da je ukrenil v sivari. Na odloka deželnega odbora štajerskega z dne 24. julija 1912, štev. 32.205 in z dne 16. avgusta 1912, štev. 34.856, ki sta se bila doposlala občini Studenci in s katerima se je bilo zaukazalo nadrobno poročilo, je občina Studenci sporočila, da bode stavbno prošnjo pritoživšega se društva rešil novi občinski zastop studenški, ki se ima voliti. K temu se pristavlja, da so bili imeniki volilcev za nove občinske volitve v Studencih medčasno že razgrnjeni«. Ker o rešitvi družbine prošnje za stavbeno dovoljenje ni bilo ne dulia ne slulia, je družba na deželni odbor štajerski odposlala vlogo z dne 28. avgusta 1913, v kateri je prosila, naj deželni odbor potrebno ukrene, da se bode družbina prošnja za stavbeno dovoljenje nemudoma rešila. Družba se je sklicevala na to, da veljavni stavbni red za Štajersko predpisuje, da se morajo vloge v stavbinskih zadevah kolikor mogoče hitro reševati in da občina Studenci posluje popolnoma redno in sicer pod podžupanom dr. Juritschem (župan je namreč leta 1912 umrl). Tudi na to vlogo družba ni prejela rešitve. Zato je na deželni odbor štajerski odposlala novo vlogo z dne 29. decembra 1913, v kateri poudarja, da si je občina Studenci izvolila za župana dr. 1. Juritscha in da je sedaj odpadel vsak izgovor, zakaj se družbina prošnja za stavbeno dovoljenje ne reši. Ko je družba zopet čakala mesece in mesece zaman na rešitev, jo je ponovno urgirala z vlogo na deželni odbor z dne 3. aprila 1914. V maju je poslala c. kr. namestnija družbi prepis odloka, v katerem nalaga deželnemu odboru, da mora proti občinskemu predstojniku v Studencih »nunmehr unnachsichtlich vorgehen und iiber das Verfiigte anher (na-mestiiiji) berichten«. hi zopet se ni nič zgodilo. Zadnjič je družba urgirala rešitev 7 vlogo z dne 13. junija 1914 na namestniji. Tudi na to vlogo seveda ni dobila nobenega odgovora, ker deželni odbor na ukaz namestnije ni hotel ničesar ukreniti, da prisili občinski urad v Studencih k poslovanju. Na osebno prošnjo prvomestnikovo sta tudi državni poslanec in deželni odbornik dr. Verstovšek in deželni poslanec dr. Kukovec v zadevi te šole pri deželnem odboru in pri c. kr. namestniku opetovano posredovala. Nameravana je bila deputacija Studenčanov, ki bi jo naj vodil dr. Kukovec, a do izvršitve ni prišlo. Z izbruhom vojne je ta zadeva seveda popolnoma zastala. Ker je bil po izbruhu vojne odpor še hujši in so se razmere za časa vojne še poslabšale in je bilo potrebno, da se znova pregledajo stavbeni načrti In sestavijo po novih cenah stroškovniki, je družba svojo prošnjo za stavbno dovoljenje iz leta 1911 umaknila in zahtevala predložene načrte nazaj. In na tozadevni dopis z dne 8. oktobra 1916 je občinski urad že dne 23. oktobra prošnji ustregel, pri čemer je v spremnem dopisu kakor v zasmeli podčrtal, da vrača prošnjo od 11. decembra 1911 z vsemi prilogami. Tako se je zaključila dolgoletna borba za slovensko šolo v Studencih, ki se v raznih spisih imenuje križeva pot za slovensko šolo v Studencih. Kupljeno zemljišče pa ima Ciril-Metodova družba še danes in ga izkazuje v bilanci z dne 31. decembra 1925 med aktivno imovino z zneskom Din 30.000.—. Dr. P. S t. Šajkarstvo v Vuzenici. Ako pravi Muchar v svoji zgodovini Štajerske, VIII, str. 440,460, 469, da so deželni stanovi izbrali kot gradbeno in vojno-opremno postajo za bojne šajke (»Nassade«, »Nassarnschiffe«) bas Vuzenico, mora to pač imeti poleg dejstva, da je bil kraj skrit in za sovražnika (Turka) ne lahko dosegljiv, še drug vzrok. Ta drugi vzrok nam je iskati v tem, da so tukaj delali že od nekdaj daleč znane in bržčas priznano dobre in za prevoz materijala pripravne ladje, šajke. K temu je največ pripomogla pač narava z izbornim terenom za pristanišče ob izlivu Cerkvenice. Posebno je cvetela gradba teh plovil pred otvoritvijo koroške proge; potem je zaradi prevelikih stroškov in boljših prometnih sredstev, v zadnjem času pa zlasti vsled pomanjkanja veščih ljudi vedno bolj popuščala, dokler ni 1. 1914. menda za vselej zaspala. Da se to zanimivo poglavje naše domače zgodovine otme pozabljenju, naj sledi tukaj kratek opis, kako in v kak namen so šajke delali. Za gradnjo šajke je bilo potrebnih devet mož, osem hlapcev in mojster. Ko je bil ves materijal pripravljen, so zjutraj za rana začeli z delom in z mrakom je morala biti šajka gotova. Materijala pa je bilo treba: nad 3 m'1 štiricentimeterskih štukov, dva velika »žajšpama«, dva mala »žajšpama«, šest »kruk«, šest »špang«, 3 kg »klamf«, 100 kovaških žreb-ljev (štirioglati, okoli 15 cm dolgi s široko, ploščato glavo), 3 punklji mahu, 700 smrekovih cvekov (15 cm dolgi, osemoglati klini) in 700 bolh (8 cm dolgi, štirioglati klini iz topolkinega lesu). Šajka je bila v celem dolga 7 sežnjev in tako dolg je moral biti tudi veliki žajšpam, široka pa 3 sežnje, ravno toliko oba mala žajšpama, kru-ke, špange in štuki. Za veliki žajšpam so rabili dolgo, lepo zraslo smreko; 14 m dolg hlod so razpolovili na ta način, da so navrtali po dolgem luknjo poleg luknje in deblo potem s klini preklali na dve polovici. Tako so dobili iz enega debla dva velika žajšpama. Stalo pa je takšno drevo leta 1880. tri goldinarje — takrat mnogo denarja. Za oba mala žajšpama so uporabili cele 7 meterske hlode, ako so bili lepo vitki, sicer pa so tudi eden hlod razpolovili v kaki žagi, če je tako bolj kazalo. Kruke, na katere so pritrdili šajkina tla in stranske stene, so bile navadno 6 eolske hme-lovke z lepo stransko koreniko; deblo so s koreninami vred izkopali ter potem do ene korenine, ki je tvorila z deblom nekoliko top kot, vse odstranili. Tudi vseh šest kruk je stalo 3 goldinarje. Špange so služile istemu namenu kakor kruke in so bile pravzaprav isto, le da pri njih kolena ni tvorila korenina, ampak se je namesto te postavil znotraj poseben stebrič, nekako 10 cm debel in nad 1 m dolg (visok) štuk (t. z v. »fosten«), na katerega so potem pritrdili stranske štuke. Velika žajšpama sta tvorila gornji rob obeh stranskih sten, mala žajšpama pa gornji rob prednje in zadnje stene; vsi štirje skupaj so predstavljali pravokoten okvir. Kruke in špange so bile položene v notranjosti šajke povprek in so tvorile njeno ogrodje, ob katero so, kakor že omenjeno, bile pritrjene stene in dno, in sicer dno ob debla, stene pa ob korenine (pri krukah), oziroma ob stebriče (pri špangah). Razvrščene so bile izmenoma: kruka, španga, kruka, španga itd. Med seboj so zvezali štuke in tramovje s klamfami, kovaškimi žreb-lji, cveki in bolhami, vsako seveda po gotovem redu in na gotovem mestu. Štuke so med seboj zamašili s pripravljenim mahom, kojega je eden punkelj (prilično en koš) stal en goldinar, torej ves mah za eno šajko tudi 3 fl. Šajke je delal mojster ali po naročilu ali pa tudi na lastni račun. Ako po naročilu, potem so hlapci dobili za vsako šajko vsak po 1 fl., mojster 2 fl., razen tega še, če je dal delati šajko kak »purgar«, en hleb črnega kruha, če pa kmet, pa steklenico slivovke. Ako pa je napravil šajko mojster na lastni račun, potem je stala 60 fl., tu pa je bilo vračunano vse, tudi plačilo hlapcem, ki so dobili ravno tako 1 fl., le nič kruha in nič slivovke. Domačini so prevažali na teh šajkah večinoma rezan les po Dravi dol v Osijek, Novi Sad in Beograd. Naložilo se je povprečno po 30 ton ter je bilo za vsako ladjo treba šest veslačev (hlapcev). V Fali (pri Ilgu) so običajno kupili še čoln (»ranco«), ki je bil za plovbo od Maribora naprej predpisan. Do Kotoribe (Dubrave) je imelo vseh šest veslačev dela dovolj. tam pa je kolmonež (poveljnik ene šajke ali pa tudi večje partije) odpustil z vsake šajke po dva; potem so vozili do Vizvara štirje, tukaj pa so po dve in dve šajki zvezali in so naprej štirje veslači zadostovali za obe šajki; odpustil jih je torej spet polovico. — V Osijeku, Novem Sadu ali Beogradu se je potem tovor oddal in šajka (posebe) prodala; toda novi lastnik šajke tudi ni razdrl, temveč je običajno natovoril tamkajšnje pridelke, nakar je šla na daljnjo pot naprej, po navadi do Črnega morja. Pa ne samo domačini, tudi tujci so radi kupovali šajke. Razen v Vuzenici so delali slične ladje tudi v Vuhredu, v Dravogradu in Libeiičah, toda nobene niso bile tako dobre in solidno zgrajene, kakor vuzeniške, zlasti, odkar je bil mojster neki Kramer. Zato so od Maribora do Brezna po večini vsi reflektanti naročali šajke v Vuzenici. Tako so tudi Rušani*), *) Kakor sem slišal v Rušah od svojega očeta, so vsako jesen, kadar je bila sadna letina (običajno vsako drugo leto), prišli Švabi iz Sedmograško, pokupili sadje, ga naložili na šajke, najeli tukajšnje spiavarje ter z njimi spravili 1'akuipljeno blago domov. Ob takih prilikah so domačini šajke že naprej pripravili; v Mariboru pri Fel-berju jih je okrog 1. 1870. stalo včasih baje po dVajset. Te šajke, namenjene za transport sadja, so se razlikovale od drugih predvsem po tem, da so bile pokrite s streho. J. G 1 a s e r. ki so prodajali svoje sadje na Madžarsko, kupovali ladje v Vuzenici; te so bile posebno lepe, mogoče manj solidne, toda za oko prijetnejše. Sadje iz Ruš se je prodalo navadno v Segedin, Sento, Temešvar ali Arad in so šajke od Slankamna naprej vlekli po Tisi navzgor z volovi. Največ ta stik vuzeniških flosarjev s tujino, drugimi ljudmi, navadami, nazori in novotarijami, ki jih pa niso pravilno umeli, je pač bil kriv tudi revolucionarnemu gibanju v Vuzenici leta 1848., ki je sicer zanimiva epizoda, pa tvori poglavje zase in ne spada sem. Jos. Mravljak. Naše pravice po arhivskem sporazumu z Avstrijo. Saintgermainska mirovna pogodba nalaga Avstriji v členih 93 in 191 do 196 obveznosti napram nasledstvenim državam glede arhivov, oziroma pisanega materijala ter starin in umetnin, ki se nahajajo na njenem področju. Radi izvrševanja omenjenih členov mirovne pogodbe je sklenila naša vlada z avstrijsko zvezno vlado poseben sporazum dne 26. junija 1923, ki je bil ratificiran dne 29. novembra 1923 ter stopil s tem dnem v veljavo.*) Naše pravice se naslanjajo v glavnem na določila členov 93., 191., 192., 193., in 196. mirovne pogodbe. Preko pravic, katere nam daje mirovna pogodba, je Avstrija na podlagi sporazuma prevzela z ozirom na kulturne potrebe srbohrvaškoslo-venskega naroda glede arhivov še nadaljne obveznosti. Že iz poslednjega dejstva izhaja, da mirovna pogodba sama pri rešitvi tega vprašanja ne vpošteva dovolj našega kulturnega momenta; ona nam nudi bore malo. Zato tudi stališče naših delegatov pri sklepanju sporazuma ni bilo lahko; njih uspeh je bil odvisen v glavnem od dobre volje avstrijske vlade, oziroma od protikoncesij, katere smo mogli nuditi Avstriji, da je šla preko obveznosti, katere ji nalaga mirovna pogodba. Danes, ko se skuša ta sporazum praktično izvajati, je postal položaj še bolj neugoden, ker so Avstrijci danes mnogo bolj neodvisni in zato samozavestnejši kot pred par leti, ko so imeli težave s prehrano ter so se smatrali odvisne od sosedov. Čehi so baš v tej za Avstrijo težki dobi izvršili likvidacijo arhivov; dospeli so do dokaj ugodnega rezultata. Seveda je zahtevalo njih delo tako ogromnih denarnih žrtev, da mi na slic-no izvedbo likvidacije arhivov niti misliti ne moremo. Naša javnost je o tem, kar moremo po sedanjem pravnem stanju zahtevati od Avstrije, povsem netočno poučena. Zato naj naslednje vrstice prinesejo malo jasnosti v to vprašanje, da ne bo brczmisclnih rc- *) Sporazum je objavljen v Uradnem listu ljubljanske in mariborske oblasti z dne 18. marca 1924, štev. 94/21. krimnacij in razočaranj, pa tudi nc brezuspešnega nadlegovanja oblasti in naše delegacije. Kaj nam nudi mirovna pogodba? Člen 93. pravi, da izroči Avstrija naši kraljevini arhive, registre, načrte, listine in dokumente vsake vrste, ki pripadajo civilnim, vojaškim, finančnim, sodnim ali drugim upravam odstopljenih oblasti. Ce kateri teli dokumentov, arhivov, registrov, listin ali načrtov niso bili na svojem mestu, jih vrne Avstrija na zahtevo naše kraljevine. Gre tedaj za administrativni materijal, ki pripada našim oblastvom. Ta člen je pomemben, ker izhaja iz njega — vsaj po mnenju avstrijske vlade — prin-cipijelno gledišče, ki se naj uveljavlja pri razdelitvi arhivov. Odločujoča bi naj bila beseda »pripadaj o«, ki se glasi v francoskem tekstu »ap-partenant«. V prvotnem osnutku mirovne pogodbe je bila na tem mestu beseda »concernant«, ki pa je bila na zahtevo avstrijskih delegatov spremenjena v »appartenant«. Avstrijska vlada izvaja iz tega načelno stališče, da je dolžna izročiti le arhive, ki nam gredo po principu porekla, tedaj spise, ki so na našem teritoriju nastali kot produkt delovanja javnili oblastev, pravnih in fizičnih oseb; ne spadali pa bi sem oni akti, ki se sicer nanašajo na naše kraje, oziroma osebe, toda niso po postanku našega izvora, ker se je predmet začel obravnavati n. pr. v centrali na Dunaju ali vsaj izven našega sedanjega teritorija. Avstrijci zagovarjajo svoje stališče z veliko spretnostjo ter so upregli tudi znanstvene kroge za svoj »Provenienzprinzip« proti »Betreffsprinzip«-u, ki je za naše pravice mnogo ugodnejši. Istina je, da ima v znanstvenem svetu princip porekla precej pristašev; vsekakor pa gre Avstrija predaleč, ako misli, da more to načelo nedvomno izvajati iz besedice »appartenant« v členu 93. mirovne pogodbe, iz te besede lahko izvajamo mi z isto pravico princip nanašanja, kakor se je to tolmačilo v avstrijskem arh. ugovoru. Naš arhivski sporazum se je v končni stilizaciji vkljub zahtevi Avstrije izrecni rešitvi tega načelnega vprašanja izognil, dasi je iz posameznih mest razvidno, da si je Avstrija svoje tozadevno stališče skušala varovati. Avstrija sama je morala implicite priznati, da je za nas princip porekla nesprejemljiv ter je pristala na izjeme, oziroma pustila možnost pogajanja v konkretnih slučajih. V kolikor gre za obravnavanje tekočih upravnih zadev, nam bo v splošnem zadostoval člen 93. mirovne pogodbe, ki glede predspisov ni omejen na izvestno dobo, medtem ko je člen VI. sporazuma iz praktičnih razlogov omejil starost predspisov na leto 1888 (glede železnic, vojne, kmetijske, vozne, notranje, rudniške ter poštne in telegrafske upravne grane), oziroma na leto 1848 (1. maj). Starejši predspisi se redoma ne vračajo. Ostali členi mirovne pogodbe (191, 192 in 193) obligirajo Avstrijo k restitucijam. Ure tu za vrnitev materijala, ki je bil odnesen z današnjega teritorija naše kraljevine. Člen 191. se nanaša izključno na Srbijo in Črnogoro ter nalaga Avstriji obveznost, da vrne vse spise, listine, starine in umetnine, kakor tudi znanstveni fft bibliografski materijal, ki se je ob času okupacije odnesel in to brez ozira na to, kdo poseduje ta materijal. Člen 192. m. p. se nanaša na ono bivšo avstro-ogrsko ozemlje, ki je po mirovni pogodbi odstopljeno naši kraljevini, ter predpisuje obvezo vrnitve glede predmetov v istem obsegu ko člen 191., v kolikor so bili ti predmeti odnešeni po 1. juniju 1914 (izvzeti so od privatnikov kupljeni predmeti). Na starine in umetnine imamo tedaj pravo le, v kolikor gre za restitucijo odnešenih predmetov. Navajam člen 196. m. p., ki nalaga Avstriji a) obvezo, da se z nasledstvenimi državami pogaja radi sklenitve sporazumnega dogovora, po katerem bi se omogočila povrnitev vseli onih delov starinskih in umetniških zbirk onim državam, h kojih kulturni posesti pripadajo. b) dolžnost, da omenjene zbirke skozi 20 let hrani in čuva, jih ne proda, ne raztrosi in ničesar ne ukrene, razun če se je v tej dobi sklenil poseben dogovor. Pripominjam, da do sedaj glede teh zbirk do kakega sporazuma z Avstrijo ni prišlo in tudi ostale nasledstvene države tega vprašanja z Avstrijo še niso razčistile. Naš arhivski sporazum obravnava v drugem delu zgolj točko b) čl. 196. m. p., tako da danes o porazdelitvi starin in umetnin, v kolikor ne gre za prej omenjene restitucije, sploh ne more biti govora. Končno prihaja za porazdelitev arhivov še v poštev člen 193. m. p., ki nalaga Avstriji (ob izključitvi principa porekla), da mora vrniti iz javnih zavodov vse spise, listine in historične zapiske, ki so v zvezi z zgodovino naši kraljevini odstopljenih ozemelj in ki so bili odnešeni v zadnjih 10 letih (do leta 1913.) iz'tega ozemlja. Ta člen z ozirom na slično vsebino člena 192. nima mnogo praktične vrednosti. Kakor izhaja iz prednjih izvajanj, nam nudi mirovna pogodba iz-vzemši slučaje restitucije, oziroma zopetne vrnitve iz odstopljenih ozemelj odnešenih aktov, oz. predmetov le po členu 93. mogočnost, da zahtevamo administrativne pripomočke (predspise). Vprašanje odstopitve naših zgodovinskih dokumentov, oziroma arhivnih edinic, ki se tičejo našega ozemlja, v mirovni pogodbi sploh ni rešeno. V tem pogledu nam je arhivski sporazum prinesel nekaj več, dasi so ostala nerešena mnoga vprašanja, ki posegajo globoko v kulturnozgodovinsko interesno sfero. Arhivski sporazum. Ta sestoji iz štirih delov. Prvi del obravnava arhive, oz. pisani materijal ter navaja v prvih štirih členih določila 191, 192, 93 in 193 mir. pogodbe. Nato opisuje člen V. pojme »arhivalije« ali »pisani materijal«. O čl. VI. gl. zgoraj! Člen VII. nam daje pravico preko mir. pogodbe, ker se izjavlja Avstrija pripravljeno izročiti vse arhivalije, ki so nastale kot arhivalne edinice na našem ozemlju in so dospele kot take na ozemlje Avstrije. To načelo velja tudi za poedine spise in zbirke. Člen VIII. gre isto tako preko obveznosti po mirovni pogodbi ter določa, da se nam imajo izročiti v prilogi k ugovoru zaznamovane arhivalije. Za nadaljnje delo naših delegatov je važen še zadnji odstavek tega člena: Zahteve glede arhivalij, ki niso navedene v tej prilogi, ker za sedaj še niso zbrani potrebni podatki o tem, se rešujejo po diplomatski poti. Člen IX. in X. določata souporabo in izposoje vanje arhivov, ki se ne dajo porazdeliti. Nadaljnji členi XI.—XV. urejujejo poslovanje povodom zahtevanja in izročanja zahtevanega pisanega materijala. Člena XVI. in XVII. vsebujeta predpise o čuvanju tajnosti glede pisanega materijala, medtem ko določa člen XVIII., da sme Avstrija vršiti skartiranje (uničevanje) spisov samo, ako po obvestilu niso v določenem roku protestirali. Končno vsebuje še člen XIX. posebne predpise glede pisanega materijala vojaških oblastev. Tu je ločiti normalne upravne vojaške akte od onih, ki se tičejo svetovne vojne; za prve veljajo ista načela, ko za civilne akte, medtem ko se akti, ki se tičejo svetovne vojne, še ne izročajo; izvzeti so vojaški kazenski akti, ki se tičejo izključno naših pripadnikov. Drugi del sporazuma obravnava starinske in umetniške zbirke ter določa v splošnih obrisih, na katere predmete se naj nanaša obveza 20* letnega čakanja, oz. čuvanja po členu 196., lit. b) mir. pogodbe. Vprašanje vrnitve teh predmetov v smislu lit. a), čl. 196. m. p. v tem delu ni rešeno, nasprotno, se je avstrijska vlada zavarovala, da z obvezo čakanja, oz. čuvanja še ni priznana nobena druga obveza. Člen XXII. nam zasigura prvenstvo nakupa ob istih pogojih v prvih 20 letih, prihodnji člen pa določa našo souporabo teh zbirk. Tretji del sporazuma obravnava vrnitev zemljarinskega kataster-skega materijala, ki se tiče našega ozemlja. Četrti del vsebuje zaključne odredbe, ki se nanašajo na slučaje so-prizadetosti kake druge države ter event, razlike v mnenju, tako da je treba razsodnika. Dr. Ot. P i r k m a j e r. Opomba uredništva. Objavljamo članek našega delegata v komisiji za prevzem arhivov, da bo zainteresirana javnost pravilno poučena o pravnem stanju tega vprašanja. Ta članek naj bo obenem apel našim merodajnim krogom, da posvetijo važnemu arhivskemu vprašanju večjo skrb nego do sedaj. Nekaj slovarskih in zgodovinskih drobtinic iz starotrškega arhiva. V 4. in 6. letniku »Časopisa« je Kaspret objavil ^Slovarske drobtinice«, katere je nabral iz raznih urbarjev in aktov 18. stoletja. Nekak slovarček slovenskih izrazov za razne dajatve ima staro-trški župnijski1) urbar iz sredine 17. stoletja (1647). ki ga tu objavljamo. To so pač domači pohorski izrazi in ne smemo pričakovati kakih jezikovnih umetnin, a so baš zato tem bolj zanimivi za jezikoslovca in foklo-rista. Stran 1 urbarja:2) 3 Časten Maas machen 2 Windischgraazer schaff oder Ten Maas. 2 spannen zuesammen undt fiihren —500 (?!) Ziinsgetraydt Casen Kiitz cosle Steuer Stifra Pretter dila Zehrung zehrunga Weizen Pschcniza Ahnlag laglana nalaga Roggcn Raisch Leibsteuer Sivodna stibra Habern aus Rauchgelt Raufansky denari Haydcn Haidina Frischling auca (!) Hirschen Proso Hiindlein Pische Qersten Getschman Ayer Jeice Fennich Beer Kays Sir Orauth Secla Faschanheng Pustnitza Linzen Letscha Haarzechling Predivo Bohnen Bab Schulter Pletschc Arbsen Grach Lamp Jagne Mimogrede omenimo, da zadnjih štirih dajatev (zelja, leče, boba in graha) ni glasom urbarja nihče odrajtal. 1) Stari trg pri Slovonjgradcu. 2) Urbar nima signacije ter je ipravzaprav »Stiftregister«, Kakor prva stran v jezikovnem oziru, je za vrsto domačili župnikov nekolike važnosti še zadnji list, ki se glasi: Post Casparum Freidenschuss vicarium. Sebastianus Bocaliz, dictus Severus, ab ao. 1579 usque ad 1590. Balthasar Tautscher, nuhr 1 Jolir. Andreas Tautscher, 41 minus 3 Wochen, ab anno 1597 usque ad annum 1638. Georgius Pop. Gregorius Rosmanus 1639. A. Chienberg ab ao. 1640 usque 1642. — Eodem anno Rev. Otto Fride-ricus, anno 1642. sub administ. Nicolai Slapnigk H. Johan Dienstman anno 1643 usque 1647. Jacobus Vrabizh, admin, ab 1648 usque 1656. Hermanus Matthias ab Atthiinis 1657, adininistratus per Petnim Stellam 1658—1663. Anno 1664 Michael Aug. Borgnyach Franciscanus. — 10. Martii 1665 assumpsit hanc parochiam Thomas Fridericus Leber- wurst, usque ao. 1680, obiit 20. July 1680. — Franciscus Coppinus ss. Tlilg. Doctor ab 1681 usque 1686. — Ioanes Georgius Ernst ss. Thlg. Bacc. form. Styrus-(Saalnfeldensis) ab anno 1687 usque 1701. Urbanus Cavalier ss. Thlg. Bacc. form«s, parochiam hanc ingressus 17. feb. 1701, sed egressus ad s. Martinum intra Crainburgem anno 1715 in parochum ibidem, ubi obiit anno 1734. — liuic successit ex commissonatu (!) Fraslaviensi Antonius Josephus Marco, ss. Thlg. Bacc. f., institutor in hac ecclesia s. Radegun-dis Beneficii Rosariani et Novenna s. Francisci Xaverii, mor-tuus hie anno 1732, quo successit Daniel Beer, Thlg. Bacc., na-tione Carniolus Camnicensis. — Hue vocatus die 3. Junii 1742 Doctor Nicolaus loannes Kraskovitsh, Sty-rus Saxenfeldensis a principe et eppo Labacensi, Sigismundo Felice, comite a Schrattenpach ex primo confessario religiosa-rum sor. s. Ursulae Labac. ex primario vicario Eppali perpe-tuo parochiae ad s. Petrum Labaci et ex commissariatu Scalen-si, fundator pro pauperibus rusticis et dotandis puellis apud ma-gistratum Labacensem, alumni in convictu graecensi, et ordi-nator, solidator et confundator mane missariatus sclavo-grae-censis etc. Item alumni in seminario soc. Jesu Labaci. Josip M r a v I j a k Slovstvo. Državni grb kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. »Učiteljski dom v Mariboru« je izdal državni grb v barvah na kartonu v velikosti 45 X 45; izdelan je po besedilu in sliki službenega grba, ki je podan v »Služ^ benih Novinah« z dne 14. oktobra 1922, št. 229. Da moremo gornji grb pravilno oceniti, se moramo najprej pomuditi pri službenem. Pri nas Slovencih je heraldika malo poznana, še manj gojena; nič boljše ni pri Srbih; ne eni ne drugi nismo imeli svojega viteškega plemstva. Drugače je bilo pri Hrvatih; tu se je razvilo višje in nižje plemstvo po vzgledu zapada že pod Arpado-viči, torej v času, ko je bila heraldika na višku in zato je imela in ima Hivatska še danes odlične poznavalce heraldike. To sem hotel ugotoviti zaradi tega, ker bi naš državni grb bil heraldično pravilen, če bi bila njegova sestava poverjena strokovnjaku heraldiku. Tako pa je ščit, ki nosi vse tri grbe, neobičajno predeljen, in sicer od sredine na desno in levo v dveh navzgor obrnjenih polkrožnih črtah, kar je pri ščitih, ki so bili v navadi pri vitezih v sredi srednjega veka skoraj nemogoče in tega tudi ne zasledimo v poznejšem času pri onih grb,h, ki so bili izdelani po heraldičnih pravilih- tako razdelitev naziva dr. Bojničič heraldičen nonsens. Po službeni sliki je moral tudi ta grb prevzeti to netočnost, drugih se je ognil in jih popravil, pri tem pa sam postal netočen. -wencn v. Ende des 6. Jahrh. bis z. Mitte des 9. v Mitteil. d. Instit. f. ost. Gesdhichts-forseh. 36, 1915) prišel na misel, da so gospodujoč sloj v Karantaniji bili H r v a t i, ki so Slovence osvobodili avarskega jarma in sami zagospodovali. Njih nasledniki so plemičarji. Na to poda Jakseh kratek pregled razmer in dogodkov v stari Karantaniji od onega časa, ko je karantanski vojvoda poklical Bavarce na pomoč proti Avarom in postal od njih odtvisen, pa do frankovske zavladc. Edini vir je »Conversio —--«, ki pa ni povse zanesljiva, ker zanaša razmere svojega časa (okoli 870) v starejšo dobo. Po .Jakschu je bistveni del obredov pri ustoličevanju im postanek plemičarjev v zvezi s pokristjanjenjem Slovencev. Odkar je Tassilo 772 zlomil odpor paganske stranke med Slovenci in je 778 Karantanija prišla pod frankovsko oblast, ni več slišati o odporu paganskih Karantancev proti krščanstvu, vendar pokristijanjenje s tem ni bilo končano, v deželi sta bili še naprej dve stranki: paganska in krščanska. To razmerje odseva iz znane dlogodbe na dvoru vojvode Inga. Tu nam daje pojasnilo prej omenjeni kapitular Karola Vel. Del plemstva se je •pokristijanil, enako tudi del kmetstva, toda vami niso bili pred napadi svojih paganskih sorojakov, zato so dobili pravico nositi orožje, da so se mogli braniti. In to so ravno svobodni kmetje, ki so pozneje po svojem zastopniku pri ustoličevanju izpraševali novega vojvoda glede njegove krščanske vere, ta uredba je čisto germansko-krščanskega značaja in je prišla v navado za Karola Vel., če ne že za Tassila. Kmet, ki je izprašcval vojvo'da, je dobil to častno opravilo v dedno pravico najbrž ob nastopu Majnhardovem (1286). S tem padejo tudi prej navedene teorije drugiih zgodovinarjev. »Knežji kamen« ni nikak simbol deželne oblasti in posesti, kakor sta mislila Puntschart in Graber; obicd na knežjem kamenu se je: sploh vršil le, če je izumrla vojvodska rddiovina in je (nastopila nova, kakor se je to zgodilo ob nasteipu Sponhajmcev 1122 in vojvoda Majnlia.da 1286. Dotični kamen je bil vznožje nekega rimskega stebra in .kmet-sodnik se ga je kdaj slučajno poslužil pri svoji funkciji, potem pa je dobil nekak nimbus. Od tega je razločevati vojvodski stol; le ko je vojvoda tega zasedel, je dobil polno oblast v deželi. — Knežji kamen tudi ni nikakšen staroslovanski kultni kamen, kakor je mislil Gold-mann. Brez podlage je tudi Hauptmanova teorija, da bi plemičarji bili gospodujoči sloj Hrvatov. Odpade tudi Lessiakova fantastična trditev o gospodujočem avarskem sloju. Zanimivo je, d'a se največ plemičarjev nahaja na nekdanjih brižlnskih posestvih v gornji Ziljski dolini, gornji Dravski in Melski dolini, potem na briksenskih posestvih v Junski dolini in okoli nekdaj karolinškega Blatograda. Krščanska vera dolgo ni bila varna pred pagariskimi napadi, potrebovala je oboroženega varstva. To varstvo so dajali plemičarji. V primeri z drugimi teorijami je ta še najmainj izumetničena in iz historičnih razmer celo umljiva, dasi si popolne izvestmosti in razvidnosti tudi ta ne more lastiti. Fr. K o v a č i č. Orožen Janko: Zgodovina Celja II. Celje 1927. 8". 162 str. Orožen je zbral vse važnejše izsledke o Celjanih in jih v pričujočem delu predal javnosti. Knjiga ne opisuje samo zgodovine Celja, ampak predvsem zgodovino Celjanov, katero pravtako nujno rabimo. Za naše razmere je značilno, da smo dobili izčrpno monografijo o Celjanih šele 1. 1927., torej potem ko so že izšle razne zgodovine Slovencev in slovenskih pokrajin. Po izčrpno izrabljeni literaturi — pogrešam samo Mravljaka — spisano delo bo sigurno in pregledno služilo kot monografija o Celjanih tako strokovnjaku za vipogled kot lajiku za splošno iinformacijo. Vitanjsko gorovje j6 str. Knjiga podaja nastoj, razvoj in sliko barskih vasi Lipe, Črna vas, Ižanska cesta, Ilovice in Havptmanice. Po zgodovinskem opisu osuševalnih d'el na Ljubljanskem Barju v drugi polrnici 18. in v začetku 19. stoletja se začne 183t0 pod vplivom mestne občine ljubljanske kolonizacija na Volarju, 1. 1838. na Ilovici. Iz knjige sem dobil vtis, da je kolonizacija Barja osebno delo Hradeckega. Vsled premajhne brige oblasti in vsled naraščajočih poplav je nadaljna kolonizacija zastala do šestdesetih let preteklega s'.olclja. Prvotni naselbini ste bili živinorejsko-poljedelski. Proti petdesetim letom pa prikroji ljubljanska industrija svoje obrate na šoto. Rezanje šote na Barju da Barjanoin zaslužek, dvigne že obstoječi koloniji na Volarju in Ilovici, na novo pa ustvari Ižansko cesto, Lipe in Havptmanice. Vse barske kolonije se danes razvijajo pod vplivom Ljubljane. Ižanska cesta do Iščice ima predmestni značaj, Lipe, Črna vas, Havptmanice in Ilo vica so pa kmetska selišča. Zelo natančno je opisan razvoj uporabe imen barskih naselbin. Po izvoru prevladujejo v Črni vasi priseljenci z dobravskih vasi, na Ilovici Dolenjci z okolice Šmarja in Grosuplja, na Ižanski oesti in v Havptmanicah pa živijo v enaki meri priseljeni Ižanci in Dolenjci. Večja posest se širi samo v Črni vasi in Lipah, tam je človek kmet, drugod pa mala posest prisili prebivalca na delo v Ljubljani. Med kulturami prevladuje travnik, mnogo manj je njiv, gozd pa skoro popolnoma manjka, kar je še posebno občutno, ko je izčrpana tudi šota. V kolikor ne redi Barjana živinoreja, mu nudi kruh delo v Ljubljani. Radi rahlih tal je v začetku kolonizacije prevladovala lesena hiša; ker pa lesen« hiše radi vlage in poplav hitro propadajo, gradijo danes Barjani zidane hiše, katere postavijo na umetne dvignjeno, zvišano stavbišče in katere fundirajo S svežini jelševim lesom. Podzemeljskih kleti ni, mesto njih so bile nekdaj šotne jamnice. Razvoj hiš kažejo tločrti iz Črne vasi in fotografije. Različna priseljena narečja se pod vplivom ljubljanske govorice izoblikujejo v enotno narečje. Ker manjka Barju — t. j. barskim kolonijam — cerkev in občina^ jim manjka tudi krajevno, topografsko središče. Izvor od revnih, gospodarsko propadlih oseb, pomanjkanje verskega, otroškega, gozdnega življenja, večni strah pred povodnjo je v zvezi s turobno in enolično pokrajino ustvarilo Barjana za fatalista, kateremu tudi manjka potreba in smisel za dekoracijo. »■Kolonizacija Ljubljanskega Barja« je lep zgodovinski, narodnogospodarski in narodopisni spis; metodično je antropogeografski samo v toliko v kolikor je geogra-fija podlaga zgodovini, narodnemu gospodarstvu in narodopisju. Brez ozira na geografsko enotno pokrajino, ki jo predstavlja morfološka kotlina celotinsga Ljubljanskega Barja se vprašamo, ali sploh obstoja v Lipah, Črni vasi, Ilovici, Ižanski cesti in llavplmaniicah antropogeografska zveza med zemljo in človekom. Ali ne veže človeka na Ižansko cesto i. dr. Ljubljana kot ljudska aglomeracija in pa dolenjsko ter notranjsko hribovje? Fizijokratska uprava je Barje izsušiervala in kolonizirala, ljubljanska industrija je to kolonizacijo pospeševala, današnja Ljubljana pa Barje urbanizira. Geografski problem je tu v Ljubljani in ne na Barju, to je element prostora v katerem se širi Ljubljana. Ali pa ne obstoja tu preobražanje narave po človeku v smislu G. Wegenerja? Ne, ker priseljevanje na Barje z dobravskih, ižanskih in šmarskih vasi je izraz pokrajine. Barske kolonije so geografsko izraz stremljenja obrobnega ozemlja Ljubljanskega Barja k svojemu antropogeografskenm središču, k Ljubljani. Problem je torej izven v 19. stoletju poseljenih vasi na robovju morfološke enote. Lipe, Črna vas, Ižanska cesta, Ilovica in Havptmanice so zadnji izraz kolonizacije celotne enote Ljubljanskega Barja in osredotočanja njegovega prebivalstva na mejo hribovja in ravnine, posebno pa na Ljubljano. Dobra bi metodično bila lokalizacija polovica, ki je pogledala iz vode (str. 8), delov katere je bilo mogoče uporabiti za pašnike in travnike (str. 8, 9), kateri posestniki na Ilovici tkje) so ostali kmeti (str. 29), kje prevladujejo posamezni tipi hiš in kje bivališča z, kje brez gospodarskih poslopij. Podatki na str. 27 izpopolnjujejo Bohinca (Geografski ves.tnik 1926, p. 26). Vsebinsko je deilo zelo dobro, posebno se odlikuje zadnji narodopisni del. Za Melika značilni, prijetni epsko-pripovedni slog pa dvigne nazornost njegovega dela do izrazite poljudnosti. V stremljenju popularizirati znanost, pomeni Melikovo delo temeljit in odločen korak naprej, vsled česar mu je uspeh zasiguran. F r. B a š. Vatovee Fran: K starejši upravni In gospodarski zgodovini laškega okraja. Odlomki iz inauguralne disertacije »Kolonizacija laškega okraja«. Ljubljana; 1927. 8°. 95 str. Hauptmann je kot univerzitetni profesor izredno vplival na svoje učence z metodo zgodovinskega podajanja snovi ter s tom, da je zainteresiral svoje učence za geopolitiko, predvsem pa za socijalno in gospodarsko zgodovino. Medtem ko so tdosedaj odhajali učenci z univerze na srednje šole prepojeni s Hauptmannovim du'hom, je sedaj izdal mnogo obetajoči Vatovee javnosti nekatere rezultate svojih znanstvenih raziskavam, ki nam predstavljajo gospodarsko-zgodovinsko stran Hauptmannove šole. Vestno in temeljito delo ne potrebuje ocene1; stoji tako visoko, da ga težko pohvalimo, ker mnogokrat pohvalimo dela, katerih nivo je mnogo, mnogo nižji od Vatovčeve knjige. V laškem okraju najdemo rimsko kolonizacijo na treh kompleksih: 1. Trbovlje— Hrastnik. 2. Zidani most—Loka—Razborje. 3. Laško—Rimske Toplice. Izven teh treh okrožij leži k celjskemu kompleksu pripadajoče ozemlje Rifnega gozda, Slivnega in Tremerja. Ta kolonizacijska okrožja so strnili po svojih zaselkih Slovenci, ki so se tu naselili pod vodstvom svojih županov na skupni posesti. Delo županov so nadaljevali Nemci; ipod njimi izgine skupna posest in nastanejo hube, kmetije. Organizacijo tega ozemlja v 13. stoletju nam kažejo urbarji. Upravno vlada ves okraj officialis — oskrbnik v Laškem; pod njim so 4 šiefoni, vsak v svojem upravnem okrožju: 1. Posavski s sedežem v Sir ju. 2. Trboveljski. 3. Obsavinjski (Velo), 4. šc-ionat dolnje Voglanje (Velika Breza). V Savinjski dolini leži med Ojstrico in Kasazami žalsko okrožje, ki ga ne upravlja šefon, ampak oskrbnik, ki nima stalnega sedeža. Pod šefoni so župani. V kompetenco oskrbnika spada pobiranje davkov in prirejanje sodnih več. Prvotna šefonova oblast je sodstvo, kateremu se pozneje pridruži izterjevanje davkov v Šefonatu. Zupan poseduje 2 ihubi in je naseljen številčno med kmeti (z 1 hubo) v razmerju 1 : 3.6 ter ne predstavlja kot misli Peisker polno-mada proti poljedelcu kmetu. Genetično izhajajo župani iz načelnikov staroslovenskih rodbinskih ali plemenskih zvez in predstavljajo prehod iz staroslovenskc patrijarhalne tradicijonalnosti v nemške upravne oblik® srednjega veka. Zupan ima iz prednemške dobe nadzorstvo nad skupnimi, soseskinimi gozdovi in pašniki, nad ovčjerejo, svinje-rejo, čebelarstvom, lovom in skupnim pridobivanjem kulturnih tal ter sodstvo »de modicis causis«; nemška zavlada mu doda še nadzorstvo nad deželnokncžjimi posestvi v naselbini, pobiranje davkov od podrejenih kmetov, umeščanje in odmeščanje kmetov, ter izpoved o davčni možnosti posameznih kmetov. Kmet plačuje štiri- do devetkrat več davkov kot župan. Napram županom v drugih delih bivše Štajerske zavzema župan v laškem okraju privilegiran položaj. V 13. stol. vlada v laškem okraju izrazito naturalno gospodarstvo. Poljedelstvo predstavlja pšenica, oves, lan in nanovo se razvijajoče vinarstvo; živinorejo svinje-reja in nazadujoče ovčarstvo; izmed obrti se pojavlja sodarstvo v Britnem selu. Poljedleljstvo z živinorejo je razvito v trboveljskem, obsavinjskem in šefonatu med Gračnico in Voglajno; v posavskem šefonatu pa v Ledini, Orehovem, Libovcu, Poča-kovem, Flešjem, Dolinah, Lukovci, Breznu, Širjem, Kernicah in Polju. Ovčarstvo samo prevladuje v Suhem dolu, Zahribu in Kumu. Samo poljedeljstvo se goji v Spodnji in Zgornji Loki, že razvito vinarstvo pa v Slapu. Nemški gospod je pri razdeljevanju zemlje prisodil, kjer je bila boljša zemlja, hubi ali kmetiji polovico slovanske hube t. j. ca 6 ha, kjer pa je bila slabša zemlja (trboveljsko-hrastniški šefonat in Kumovo ozemlje) pa tri četrtine t. i. ca 9 ha. Značilno za agrarni konservativizem je, da se je stanje posesti obdržalo v glavnem do danes isto kot je bilo v 13. stol. Ozemlje laškega okraja je bilo v istem času — razen Lokavca in Jurkloštra, za kar pa nam manjkajo podatki — v splošnem poseljeno v isti meri kot d&nes. Zaselki so že obstojali in njih preustroj se izvrši šele v zadnjih 100 letih pod vplivom obrtnega razvoja laškega okraja. Neenakomerno parcelno odmero je izvedel slovenski župan povsod razem v Loki, kjer je nemški zemljiški gospod izvrši! enakomerno odmero parcel med avtohtono in kompaktno slovensko agrarno prebivalstvo. Na temelju izčrpne uporabe literature (predvsem Peisker, Dopsch, Hauptmann, Orožen, Sidaritsch) in urbarjev, ugotovi Vatovec z duhovito historično kritiko rcfe-rirane rezultate. K razpravljanju vprašanja o poljedeljskem sistemu (p 55. r. s.) pa nastopi vprašanje: Ali je tehnično samo požigalništvo sploh mogoče? Današnja praksa koroških novin, pohorskih »frat« in posavskih lazov nam kaže, d)a ne in da moramo radi tehnike pripravljanja lazov videti poljedeljski sistem v požigalništvu in de'.n s sekiro (tudi v Lokavcu!). Ta sistem pa predstavlja zadnjo razvojno stopnjo kopaštva v krajih, kjer ne more človek uporabiti za poljedelstvo živalske delovne sile. Požigal-ništvo je samo en del priprave laza za kulturo. Iz geografskih razlogov ostane odprt tudi postanek planšarstva. Ali je ono — razen paše po gozdni in grmičastih golicah sploh obstojalo kot planšarstvo? Zakaj ni razvita svinjereja v žalskem okrajtr. ko so ravno tercijerne terase na črti Kasaza—Ojstrica zemlja hrastov, nad katerimi se na pobočjih dvigajo številne bukve? Ali bi ne bilo boljše kot iz paše po nrastju izvajati svinjerejo iz vzporednosti s poljedeljstvom; kjer vlada ovčarstvo, ni svinjereje (V, VI, VII, p. 38); kajti, da na ilovnatih, deloma močvirnih, deloma pa prodnih tleh žalskega okrožja poljedelstvo ni najbolje uspevalo, vsled česar zaostane razvo.i svinjereje, je razumljivo. Pri čebelarstvu je vresje samo eden izmed pogojev in zato ni absolutno nujno. Kostanj, lipa, smreka itd. pa celo daleko nadomeščajo nizko hosto. Ncobhodnost ipožigalništva za čebelarstvo tudi ne obstoja. Kajti, ko se laz opusti — opuščen laz = lazišče — ga prerase leskovie, jelša, breza, robidovje, srobotje, ostiož-nice in maline. Vresje samo pa raste predvsem pod borom ali pa v redkih, svitlih ter mešanih gozdovih ali na takih posekanih tleh. Pri uporabi Sidaritschevih nazorov o razvoju krajev, moramo biti oprezni, ker aplicira S. na tujili krajih doenana dejstva na naša tla in pa ker rešuje historične probleme enostransko geografskim potom. S tem pa ne kritikujem lepega Vatovčevega dela; ono je tako bogato — po'eg izsledkov — na mislih, da jih avtor sam ni mogel rešiti v celoti, ampak, da je rešitev nekaterih misli, problemov samo namignil. K temu sem zgornje pripomnil radi tega, ker ostanemo vedno, kadar rešujemo kulturno-zgodovinske probleme s špecijclnimi geografskimi vidiki, samo pri logično utemeljeni domnevi, ki pa ni nujno sigurna. Glede imen je pravilno Mrzlica mesto M. Planina ali M. planina (p. 8, 9.), Kasaze mesto Kazase (p. 8.) in Gozdnik mesto Goznik (p. 9.). Zaznamovanje — imensko — parcelne odmere s sistemi prog, grud in blokov je pa kabinetsko in zato brez krvi. Z gradivom, izsledki in mislimi bogatega dela ne morem dovolj toplo pozdravili in priporočiti. F r. B a š. Sič Albert: Slovenske narodne noše. Druga i z p o p o I n. jena izdaja z barvani m i slikami M. Gasparija. V Ljubljani 1927. Vel. 8", 57 str. + 11 tabel slik. N a t i s n I! a i n z a 1 o ž i 1 a U č i t e 1) s k a tiskarna. V listku »Slovenskega Naroda« so izhajali Sičevi članki o slovenskih narodnih nošah-ki jih je leta 1919. zbral in izdal deloma preurejene v drobni knjižici. Pričujoča knjiga je druga izdaja omenjene ter je deloma izpopolnjena in opremljena z osmimi barvani-mi slikami »najvažnejših tipov naših narodnih noš«, ki jih je izvršil akad. slikar Maksim Gaspari z naslovno vinjeto vred. Pisatelj je priobčil tudi Schreiberjevo skupino sio-venskih narodnih noš, priobčeno v »Slavjanskem Jugu« 1. 1868., ki so prerisane po Ko-rytkovih slikah, priobčetniih v Carnioliji 1. 1848., razen tega pet Korytkovih in 6 sličic belokranjskih ženskih pokrival ter parto, kot glavni nakit Bclokranjic. Na ta način je podlistkarska vsebina dobila bolj reprezentančno obliko. Pisatelj je imel namen podati gradivo: ni se spuščal v zgodovinska in umetnostno-zgodovinska razmotrivanja o nošah. Gradivo pa je črpal iz tiskanih in živih virov, med katerimi omenja za ljubljansko narodno nošo svojo mater, za belokranjsko pa Frana Lovšina, nadučitelja na Vinici. Prekmursko nošo mu je opisala sestra Valburga iz (ljubljanskega Marijanišča, ki je dbma v Beltincih. Knjiga še ni kompendij o slovenskih narodnih nošah, pač pa nudi gradivo za tak kompendii. Nas kot lokalne patriote seveda najboli zanima V. slika: Noša iz bivše Štajerske. Ker so pa noše na bivšem Štajerskem tako različne kakor na bivšem Kranjskem, kjer imamo oblike od alpskega do slovensko-lirvatskega nižinskega tipa v Beli Krajini, tukaj pa od alpskega do slovensko-lirvatske-ga panonskega tipa, nas ta edina silika ne zadovoljuje, ker ni označeno, od kod in pa iz katere dobe je. Kolikor morem presoditi, je kombinirana slika iz zapuščine nadvojvode Ivana. V njegovi zbirki je slika z napisom: »Ein Bauer aus Sulzbacli iira Alle-tags Kleidung«. Primerjaj spis: O narodni noši v Savinjski dolini, Naš Dom 1926, str. 176, kjer je opisan ta kmet v vsakdanji obleki! Sedaj torej vemo, da je mož Solča-van. ženski pa tudi nista daleč od tam. Slikal je moža slikar nadvojvode Ivana K. Rus leta 1811. Na Rusovi sliki je mož sam. Pisatelj bi bil moral poveldlati, od kod ima sliko in kdo jo je slikal. Opisano so sledeče narodne noša: 1. Ljubljana z okolico in Gorenjsko, Škofja Loka in okolica, Dolenjke. 2. Bela Krajina. 3. Bivše Štajersko. 4. Prekmurje. 5. Koroški Slovenci (Ziljani in noša okrog Bač in Roža). 6. Slovenci iz Trsta in okolice. 7. Istrski Slovenci. 8. Beneški Slovenci. Nato sledijo starejši opisi od Ulrika Lichtensteimskega do trojanskega Konška. Pisatelj je storil dobro delo, da je to gradivo zbral v lično knjižico, ki bo nudila raziskovalcem narodnih noš obilo gradiva. Da pa opis ni živahnejši, je kriv prddlmet in pa stanje te naše narodopisne panoge, ki je šo v povojih. F r. Kotnik. Sbornik I. sjezdlu slovanskych geografu a etnografu v Praze 1924. Praha 1926. 4". 472 str. Uredila B. Šalamon in V. Švambera. Prvi kongres slovanskih geografov in etnografov 1. 1924. je pokazal stanje in znanstveni nivo geografije in etnografije pri Slovanih, izvzemši Ruse in Slovence. Referate, ki prikazujejo slovanske geografske in etnografske izsledke in metodična pota, nam podaje »Sbornik«, urejene po sekcijah, v katere je bil razdeljen kongres. Poročila o historičnem razvoju in današnjem stanju kartografije v Jugoslaviji, Bolgarski, Poljski in Češkoslovaški nas uvedejo v kongresna predavanja, ki nam posebno pregledno podajejo klimatske in metereološke, etnografsko-folkloristične in geografsko-šolske razmere omenjenih slovanskih držav. Slike iz morfologije, rastlinske in živalske geografije, autropologije, etnografije, autropogeografije ipa nam kažejo razmerje posameznih slovanskih narodov v spoznavanju geografije in pa kako, s katerih vidikov proučava eden in drugi narod svojo zemljo. V teh referatih so udeleženci kongresa informirali drug drugega o stanju domače geografije in etnografije. Poleg poročil o domačih slovanskih zemljah so podane geografske slike iz Siama, Alaske, Britanske Kolumbije, Filipinov, Hindukuša, Turana, Sibirije, Spitzbergov; Ante pa išče pri Ptolemeju naš romantični etnograf N. Županič. O iproblemih, ki zanimajo specijelno nas Jugoslovane, poročajo: Boškovic o izvirnih kartografskih delih geografskega oddelka srbskega generalnega štaba in Vojnega geografskega instituta Kraljevine SHS (str. 8). Pick pride pri proučavanju Pivke, Unca, Ljubljanice do rezultata, da hidrografsko ne prevladuje v Krasu talna voda, ampak podzemeljska reka; ne sme se pa postavljati za Kras splošnih pravil (87). Vujevič poda jasen pregled toplotnih in padavinskih razmer naše države (118.). Bon-čev: Tektonika W Balkana. (123.) Matoušek govori o tektoniki Dinarskega gorovja (131). Jovanovič poda Cvijičeve rezultate o študiju abrazije na S Panonskega morja v Šumadiji in na Balkanskem polotoku (171), Petkov: horicontalno in vertikalno razširjenost talofitih organizmov (207) in Pevalek: fitogeni travertin v Plitvičkih jezerih (208). Iz Kliminega članka vidimo, da imajo v naši državi Slovaki absolutno večino v Petrovcu, Kovačici in Stari Pazovi, Čehi pa v Končanici v požeški županiji. Iširkov: Karaktiristika bolgarskih mest (225). Drončilov: Prazgodovinske lobanje Bolgarov 95 (246). Priprosta pa jasna sta Milojevideva autopogeografska profila Jadran—Panonska nižina in Morava—Vardar (261). Vatcv: Antropološka raziskovanja v Bolgariji (288). Ivanov: Axios—Velika—Vardar (297). Romanski: Etnografski problemi Južnih Slovanov (355). Šiškov piše o na smrt obsojenih Pomakih v Macedoniji in južni Traciii (359), Šišmanov o problemih bolgarske etnografije z ozirom na občeslovansko etno-grafijo (374). O zgodovini in stanju Etnografskega muzeja v Zagrebu poroča Tkalčič (385), o pastirjih v Hercegovini Vulctič - Vukasovič (389). Zanimiv je Cveticev članek: Geografija v naši gimnaziji, kjer najdemo lepo očrtano visoko stališče geografije v srbski giminaziji v dobi do 1853, 1853—1882, ki pomeni za geografijo padec in novejšo, današnjo dobo (409). Ker dela razumevanje v vseh slovanskih jezikih pisanih referatov težkočes bi bilo želeti, da prihodnjič dobijo članki resume v kakem svetovnem jeziku, ali pa da sploh izidejo v francoščini. F r. Baš. Vejšll Čurčič: Starinsko oružje. V Glasniku Zcmaljskog muzeja u Bosni i Hercegovini, knjiga XXXVIII—1926 je objavil V. Čurčič svojo lepo študijo o starinskem orožju; na tridesetih straneh je med tekstom razvrščanih 56 naravnost sijajnih slik, ki res naravno kažejo največ puške, ipa tudi sablje, kladiva, sekirice, toke in emanluke. Študija je razdeljena na puške, dolge, tanke in male, potrebščine za puško, dolge nože — handžarje, bodala in nožiao, sablje, kladivca, sekire, emanluke (to so dragoceni žepi, kjer hrani mohamedanec koran, da ga ponese sdboj v boj) in toke (kovinaste ploščice, da je vsaj nekoliko telo zavarovano). 2e iz tega pregleda ipa se vidi, da je avtor izbral samo tisto orožje in opremo (ker emanluka vendar ne moremo prištevati k orožju), ki mu je bila všeč ali ki jo je imel ipri roki. Kje so ostali lok in puščica, kopje, topuz in buzdohan, kje topovi? — Človeku je kar žal, dla to manjka, ko naslov vse obeta in ko je to, kar študija prinaša, res vzorno zbrano. Medtem ko sem moral jaz pri svoji disertaciji (Orožje v jugoslovanski narodni epiki, izdala Jugoslovanska akademija znanosti i umjetnostl u Zagrebu, v Zborniku za narodni život i običaje južnih Slovena XXV./I.) izhajati Iz narodne pesmi in sem bil navezan vseskozi le na književne podatke, se vidi, da Ima Čurčič predmet v roki, ga fotografira, opiše in se ipri tem spomni kakega mesta v narodni pesmi. Ne citira ničesar, na literaturo se ne ozira; edini svetovalec mu je »naš odlični stari puškar Avdija Sabljar«. Omembe vredno se mi zdi, da navaja Curič puške »risanke«, ki so se kovale v Risnu pri Kotoru. Verjeti pa mu ne moremo, ko trdi, da imajo puške »ledenjače (ledenice)« svoje ime od leda, ker so okovane v srebro, ki se beli in preliva; Akad. Rječnik te besede tudi ne tolmači; zelo verjetno pa je, da se po ljudiski etimologiji naslanja ime na ledja ali pa stoji za »venedici«, puške iz Benetk. Čudovito pa je, kar Čurčič izrecno omenja, da ne pozna malih pušk, ki jih najdemo v narodni pesmi najčešče, namreč malih dževerdarov. D r. P. S t. Društveni glasnik. Zgodovinsko društvo v Mariboru. (Poročilo za leto 1927.) Od zadnjega poročila je imel odbor sejo 25. septembra in 25. oktobra 1927, 4. novembra ob /419. uri pa se je v čitalnici Štud. knjižnice vršil 18. redni občni zbor. Društveni predsednik dr. Fr. Kovačič je pozdravil navzoče, konstatiral nesklepčnost (bilo jih je le 16) in otvoril zato — po pravilih — takoj nov občni zbor, sklepčen ob vsakem številu udeležencev. Spomnil se je umrlega odbornika ravn. M. Firca, nato pa poročal o društvenih publikacijah ter o stikih, ki jih je sklenilo društvo v zadnji dobi nanovo z raznimi institucijami, ozir. uredništvi, s katerimi zamenjuje svoje glasilo. Govoreč o nalogah društva je povdarjal, kako potrebno je zbujati zanimanje za domačo zgodovino ter s tem poglabljati spoznavanje domovine. To je važno narcdno-vzgojno delo. Žal društvo tega dela ne more vršiti v toliki meri, kakor bi rado, ker mu manjka sredstev. Storilo pa je, kar mu je bilo mogoče. Nato je sledilo poročilo tajnika J. Glaserja. Da se dvigne število članov, se je poskusilo s pismeno agitacijo, a brez pravega uspeha. Pač pa je pridobil preko 50 novih čianov g. Ivan Malgaj, žel. uradnik v pokoju, za kar se mu je izrekla zahvala. Novih članov je pristopilo v tem letu 72, izstqpilo oz. umrlo jih je 24; prirastek znaša torej 48. »Časopis« je izšel v nekoliko povečanem obsegu, razen tega se je članek M. Dolenca »Kmečko dedno nasledstvo za časa veljavnosti gorskih bukev« izdal v ponatisu. Nanovo se je uvedel zopet imenik članov. Razveseljivo je, da se krog »Časopi-sovih« sotrudnikov neprestano širi. Na novo je stopilo društvo v zameno z uredništvi »Geograf, vestnika«, »Etnologa« in »Mentorja« v LjuNljani, »Glasnika etnograf. muzeja« in »Stranog pregleda« v Beogradu, »Jahrbiicher fur Kultur und Geschichte der Slawen« v Vratislavi ter s Kulturnim društvom v Sombathelyju. Vse publikacije, ki jih dobiva v zameno, istotako tudi recenzijske izvode izroča Štud. knjižnici. Par knjig se je tudi kupilo, med njimi več manjkajočih letnikov revije »Česky časopis historicky« ter vse publikacije Jugoslavenske akademije cid 1. 1920. naprej. Za arhiv se je nakupilo več starih listin, kot dar pa je prejelo društvo razne pečatne odtise in grbe od g. Jos. Mravljaka v Vuzenici, nekaj manjših tiskovin in fotografij od g. ravnatelja D. Zunkoviča, par listin od g. generala R. Maistra ter I pismo od g. dr. P. Strmška. Vsem se je izrekla zahvala. V spomin Jovanu Cvijiču se je 3. aprila 1927 priredila proslava (gl. poročilo v lanskem ČZN, str. 206!), soudeleženo pa je bilo društvo tudi pri postavitvi spominske plošče Bož. Raiču. (Gl. o tem posebno poročilo!) Obsežno je poročal nato društveni blagajnik, viš. ravnatelj Niko Vrabl. Prejemki so znašali 88.511.05 Din, izdatki pa 68.143.88 Din, torej prebitka 20.367.17 Din. Ta visoki prebitek je pa le navidezen, ker je društvo izjemoma prejelo celi znesek državne podpore 15.000 Din v naprej, ima pa v tiskarni obveznosti za tisk novega letnika »Časopisa«. Podpore denarnih zavodov so znašale: Posojilnice v Mariboru 30!X) Din, Južnoštaj. hranilnice v Celju 250 Din, Ljudske posojilnice v Celju 240 Din, Posojilnice v Gornji Radgoni 200 Din, v F na mu 100 Din, v Vuzenici 80 Din, v Žalcu 50 Din, v Šmarju 50 Din. Od zasebnikov sta došli dve večji potdpori, in sicer od prejšnjega blagajnika g. dr. R. Pipuša 1000 Din in 100 Din od g. notarja Jereba v Konji-cali. Članarino je vplačalo v tem letu 497 članov, med temi 322 članov za 1. 1927., drugi pa za prejšnja leta, nekateri tudi že za leto 1928. (»Časopis« je stal 26.672 Din; za leto 1927. plačana članarina krije torej komaj polovico stroškov, ki jih je društvo imelo za izdani letnik »Časopisa«. Iz tega je razvidno, da prejemajo člani društveno glasilo za 50% nabavnih stroškov. To je bilo mogoče samo radi podpor, zlasti državne podpore. Odborovo poročilo se je vzelo z zahvalo na znanje, nakar so sledile volitve. Za predsednika je bil z vzklikom izvoljen zopet g. dr. Fran Kovačič, za odbornike pa na predlog g. kurata M. Ljubše sledeči gg.: dr. Anton Dolar, Janko Glaser, dr. Matija Heric, dr. Maks Kovačič, dr. Vinko Močnik, »dr. Radoslav Pipuš, prof. Kari Prijatelj, dr. Pavel Strmšek, dr. Josip Tomimšek in viš. ravnatelj Niko Vrabl.; za namestnike prof. Fran Baš, prof. Janko Orožen (v Celju) in dr. Vladimir Travner; za rač. preglednike dr. J. .lančič, dr. Alojz Trstenjak in ravn. Jakob Zupančič. Takoj po občnem zboru se je odbor konstituiral tako. da je za podpredsednika bil izvoljen ravn. dr. Josip Tominšek, za tajnika knjižničar Janko Glaser, za blagajnika viš. ravnatelj Niko Vrabl. Odkritje spominske plošče Božidarju R a i e u. Božidar Raič je v sedemdesetih in osemdesetih letih preteklega stoletja zavzemal važno vlogo v našem javnem, (političnem in kulturnem življenju. Bil je po soglasnem mnenju naš najboljši ljudski govornik, goreči buditelj in voditelj naroda, oče ljudskih taborov, neustrašen rodoljub, politik, deželni in državni poslanec, jezikoslovec in ljudski pripovednik. Po vsej pravici se ga je torej ob stoletnici njegovega rojstva (* 9. febr. 1827, f 6- jun. 1886) spominjal slovenski narod s spoštovanjem. Na Zvabu (hšt. 5), prijaznem griču župnije Sv. Tomaža nad Ormožem, stoji Rai-čeva rojstna hiša. Ni mogočna, ne prostorna, preprost nagornjaški dom je. Tu se je v nedeljo, dne 24. julija 1927 vršilo odkritje skromne spominske plošče, ki so jo zaslužnemu možu vzidali na njegovi rojstni hiši njegovi rojaki in častilci v spomin stoletnice njegovega rojstva. Ni bilo oficijelnih zastopnikov prosvetne ali politične oblasti, posebna vabila se niso razpošiljala. Slavnosti se je udeležilo okoli 2000 ljudi od blizu in daleč, mod njimi domača in sosedna duhovščina, pa bližnji in daljni sorodniki pokojnega Božidarja. Človek je dobil vtisek, kakor da je to eden onih velikih ljudskih taborov, ki jih je slavljencc Božidar Raič (s tovariši) prirejal v letih 1868. do 1872. širom naše Slovenije. Slavnost je otvoril, izrekel pozdrave, vodil in zaključil predsednik pripravljalnega odbora, domači župnik g. Matija Zemljič. Poslanec dr. Ho-hnjec nam je v slavnostnem govoru očrtal podrobno in poljudno Raiča kot pisatelja, politika in govornika (govor je v celoti izšel v »Slov. Gospodarju«, dne 28. jul. 1927, št. 30), ob koncu govora pa je v imenu mariborskega »Zgodovinskega društva«, pod čigar okriljem se je cela prireditev vršila, odkril spominsko ploščo, ki nosi tale napis: »Rojstni dom bivšega župnika, državnega in deželnega poslanca Božidarja Raiča. Rojen dne 9. februarja 1827, umrl v Ljubljani dne 6. junija 1886. Vnetemu slovenskemu rodoljubu postavili ob 100-letnici rojstva 1927 njegovi častilci«. V imenu Halo-žanov, katerim je Raič skozi 26 let bil dušni pastir, je spregovoril par navdušenih besed svetinjski župnik g. Bratušek. Vmes sta fant-diiak in dekle-orlica deklamirala vsak po eno pesem, velikonedeljski pevski zbor je zapel več lepih pesmi in lahonska godba je zaigrala par komadov. Slavnost je uspela v občo zadovoljnost. Veselje je žarelo iz obrazov vseh udeležencev. Matija M u n d a. Muzejsko društvo v Ptuju. (Poročilo o društvenem delu odi občlncga zbora dne 27. maja 1926 do 22. oktobra 1927.) Na občnem zboru dne 22. okt. 1927 je podal podpredsednik g. V. Skrabar sledeče poročilo: Arheološka raziskovanja: Meseca avgusta je društvo pod vodstvom našega častnega člana dr. Mihaela Abramiča raziskovalo kripto v cerkvi Sv. Ož-balda. Ugotovilo se je, da je podzemeljska kripta približno 3 m globoka, 4 m dolga ter 2 Vi m široka. Na zapadni strani se nahaja velika množina človeških kosti iz prejšnjega, opuščenega pokopališča. Ugotovilo se je tudi, da so stene deloma zidane Iz rimskih kamenov, žalibog pa brez okraskov ali napisov. Muzejsko društvo je dobilo od »Spomeniškega urada« v Ljubljani podporo 1000 Din za arlieol. raziskovanja. Kopalo se je od 13. IX. do 8. X. t. 1. pod vodstvom g. V. Skrabarja in nadzorstvom učitelja Smodiča na vrtu posestnika Matevža Dobnika v Sp. Hajdini štev. 11 na parceli 1075. Odkrili so se ostanki rimskih stavb treh dob in četverokoten, z opeko tlakovan prostor, ki je bil bržkone basen za ribe (»piscina«). Našli so tudi več mramornatih plošč, poleg odlomkov kipov; eden izmed teh z lepo izdelano roko, najbrž solnčnega boga. Dalje levjo glavo in fragment bronastega kipa, 14 srebrnih in bronastih novcev iz konzularne dobe do Konstantina; odlomke svetilk in drugih lončenih posod. Ker je društvu obljubljena nadaljna podpora 1000 Din, se preišče tudi teren pri g. Jožefu Kravanji na Ljutomerski cesti, kjer se Idlomneva nahajališče rimskega am-fiteatra in vrt za dominikanskim samostanom v Ptuju, kjer se nahajajo rimski mozaiki. Pomnožitev zbirk: 1. Zbirka starih narodnih pesmi z Murskega polja. Daroval g. učitelj Pogrujc. 2. Več knjig in zvezkov iz zapuščine g. dr. Jurtelc. Daroval g. Jurtcla. 3. Stare listine, načrti, slike in rodovnik roldlbinie baronov Dienen-berg. Daroval g. Jožef Breznik, veleposestnik na Kogu. 4. Listine in slike iz 1. 1820.— 1830. ptujske trgovske obitelji Katin. Darovala g. učiteljica Ada Mahnič. 5. Starinski židovski kamen z napisom, ki se je našel na posestvu davčn. naduprav. Toplaka tik Grajene. 6. Izvirna izdaja Valvazorja: »Die Ehre des Herzogtums Krain«. Darovala g. Gailhofer in g. Skrabar. 7. Kužni križ, takozvani »crux Sti. Benedicti« iz 17. stl. iz Hajdine in ženska doprsna podoba, ki se je našla na posestvu trgovca g. Fr. Lenarta na Ljutomerski cesti štev. 31. Daroval g. Skrabar. 8. Paskilna slika »des Pettauer Post-meisters Leichenzug« iz 1. 1847. Darovala ga. Gailhoferjeva. 9. Plemiški diplom nekega Matevža Kasak-a s podpisom cesarja Franca I. iz 1. 1802. Daroval g. Jakob Koser. 10. Gostilničar Emeršič iz Turnišč pri Ptuju, 2 knjigi. 11. Ga. dr. Šalamunova eno pečo iz Središča. 12. Srebrn novec rim. cesarja Opelija Macrine. Daroval g. prof. A. Sovre. 12. Graščina je podarila več starih letnikov »Tagespost«. Naku pljeno je bilo: 1. Aureus cesarja Verpazijana iz Brega pri Ptuju, ki predstavlja veliko redkost. 2. Oljnata slika iz Ptujske gore iz i. 1741. (votivna slika). 3. Rimske svetilke, novci- Meduzin relijef iin fragment nekega rim. oltarja s posestva g. Marije Senekovič, ozir. Metličar v Sp. Hajdini št. 34. Knjig in časopisov je bilo kupljenih: Časopis za Z. N., Narodna enciklopedija, Bibliografski leksikon, Kratka zgodovina Maribora, Ljutomer, Sloven. Štajerska in Prekmurje, Savinjske alpe, Starinar, Zbornik za umetnostno zgodovino, Narodna starina, Celeia antiqua ct nova, Numismatische Zeitschrift, Jahrcshefte des (isterr. archeol. Institutes, Carnumumbericht, Bonner Jahrcsbticher, Zeitschrift des histor. Vereines in Graz in 6 letnikov že precej redke izdaje Steirische Gescihichts-blatter. Vezanih je bilo mnogo knjig. To leto je učitelj A. Smodič uredil ročno knjižnico Muzejskega društva ter jo je jnventariziral po posameznih strokah z dvojnim katalogom. Društvo je dalo napraviti tri železne spone, ki podpirajo in vežejo stene v Mitreju na Bregu. Delo je izvršil stavbenik Treo ter je stalo 1800 Din. Obiski: Muzej so obiskale tekom poslovnega leta razne osnovne, srednje in druge šole. 1. 30. V. 1926 Ljudska univerza iz Maribora. 2. G. univ. prof. Andrej Alfoldi iz Debrecina, znani numizmatik in raziskovalec Panonije. 3. 20. VI. 1926 dr. Friderik Paulsen, direktor klipoteke iz Kopenhagena. 4. 18. VIII. 1926 dr. Friderik Wagincr, kon-servator iz Miinchena. 5. 30. III. 1927 angleški legacijski svetnik Forkes iz Beograda. 6. 24. IX. 1927, obisk 60. nemških in avstrijskih zgodovinarjev ob priliki 16. zborovanja historikov v Gradcu in 7. 26. IX. 1927 obisk nemških žurnalistov. Pri Miklošičevi proslavi v Ljutomeru je društvo zastopal g. prof. Alič. Ob 80-letnici našega odličnega, častnega člana msgr. Don Fr. Buliča, mu je poslalo društvo dne 4. XI. 1926 iskrene čestitke. Muzejsko društvo se je udeležilo s 6 starimi gledališkimi listi iz Ptuja gledališke razstave na letošnjem velesejmu v Ljubljani. Objave, kis e tičejo zgodovine m c s t a Ptuja: 1. Dr. Fr. Kotnik v »Slovencu« 24. X. 1926. »O minoritskem konventu«; in 1. III. 1927. »O rodbini Guffante.« 2. Prof. VI. Mlakar — Ptujska posebna številka ilustriranega Slovenca štev. 45.-7. XI. 1926. 3. Dr. VI. Traviner v »Slovencu« 7. XI. 1926. »Sv. Viktorin, ptujski škof«, in v »Jutru« (Življenje in svet dne 5. III. 1927) članek »Pogreb 'ptujskega brezverca iz I. 1847«. 4. O. Kaukler v »Marburger Zeitung« dne 10. in 11. II. 1927. »Die Anfange unsc-res Theaters«. 5. Dr. Fr. Kovačič v ČZN. XXII. 3.—4. zv. K starejši zgodovini minoritskega samostana v Ptuju. Predavanj žalibog v zadnjem poslovnem letu ni bilo nobenih. Blagajnikovo poročilo: Blagajnik prof. Alič poroča, da ima društvo 205 članov. Celokupni izdatki so znašali ........... 9.793.50 Din dohodki pa .................... 10.649.69 Din Poročilo o prodaji vodnika »P o e t o v i o«. O. bančni ravnatelj Ante Matevžič poroča, da se je prodalo ali oddalo zastonj v zadnjem poslovnem letu 192 slov. broš. — 32 slov. vezan. — 48 nem. broš. in 18 nem. vez. knjig. Za kritje tiskovnfh stroškov so prispevali razni ptujski denarni zavodi več vsot v skupnem znesku 22.000 Din kot brezobrestno posojilo. Saldo računa vodnika »Poe-tovio« pri Ljubljanski kreditni banki Ptuj znaša dne 22. X. 1927 . . 16.063.55 Din napram prvotno .................. 48.399.75 Din oziroma ..................... 26.399.75 Din Volitev dopisujočiih čl a n o v: Soglasno sta bila izvoljena g. iprof. A. Sovre in g. dr. VI. Travner. Ker mestna občina sedaj ne more kupiti dominikanskega samostana, bo Muzejsko društvo stopilo z lastnikom poslopja v zvezo, da bi tam dobilo potrebne prostore za muzej proti primerni najemnini. Na tak način bi se zgodovinsko poslopje lažie in bolje ohranilo, muzej pa bi dobil primerne prostore, ker sedanji prostori ne zadostujejo več potrebam. Muzej ima krasne zbirke, kakor narodopisne, prirodopisne. zbirko slik itd., ki so sedaj tako tesno natrpani v ozkih prostorih, da to ni več muzej, ampak skladišče. V obširnih prostorih dominikanskega samostana bi pa prišle vse te zbirke do polne veljave. Junija meseca 1926 je preminul naš odlični član g. dr. Fr. Jurtela, ki je bil 1. 1923. naš častni predsednik ob 30-Ietnici našega društva. Dalje sta še preminula g. prošt Jurkovič in ga. Marija Straschill. V zadnjem poslovnem letu sta bila premeščena g. prof. A. Sovre in g. dr. VI. Travner. Kot namestnika prof. Sovreta in g. dr. Travner-ja sta stopila v odbor gosp. bančni ravnatelj Matevžič in g. prof. Stiplovšek. Odbor je v svojem delokrogu v zadnjem društvenem letu izvolil kot prisednike, ki podlpirajo zunanje delo Muz. društva, učitelja A. Smodiča, odvetnika dr. Alojzija Remca in ravnatelja Dragotina Kvedra. V ostalem je ostal odbor neizpremenjen. Gotovina: . 856.11 Din Muzejsko društvo v Mariboru. To društvo je leta 1927. dopolnilo svoje 25. leto. Do prevrata je imelo nemško-naeionalni značaj. Muzejsko društvo upravlja v Cankarjevi ulici 3 Mestni muzej, kamor bi se naj izročilo iz cele oblasti vse, kar ima količkaj muzealne vrednosti. Razun članarine 535 društvenih članov po 5.— Din letno in 6000.— DLn podipore od mestne občine mariborske nima društvo nikakršnih dohodkov. Kljub temu vrši tiho in skromno sicer, zato pa važno kulturno delo. Odbor je opravil tekoče posle v štirih sejah. Kar se tiče izkopavainj, je društvo stremelo, da stopi v predvojne Kovačičeve in Schmidove stopnje. S tem namenom se je 'prazgodovinsko proučil teren v mariborski okolici ter se izvršile vse predpriprave za bodoča izkopavanja na pohorskem vznožju. Ko je v Herkovih pečeh pod Kapunarjevim vrhom našel, kot je to ugotovii paleontolog Laskarev, učitelj Bogdan .lurančič kosti špiljskega medveda, je društvo nagradilo njegovega pomočnika in njemu povrnilo efektivne stroške izkopavanja, za kar je on odstopil muzeju šapo. Znanstveno vrednost Jurančičevih izkopavanj bodlo pokazala bodoča strokovna proučavanja izkopanega materijala. 20 km vzhodno od Herkovih peči je na Zlemberškem ugotovil Fr. Baš isto kot Jurančič pod Kapunarjevim vrhom. Ker pa ni izgleda, da bi kopanje prikazalo kaj drugega kot Jurančičevo, namreč ekzistenco špiljskega medveda v naših kobanskili krajih, in pa ker bi bilo gmotno združeno s prevelikimi stroški, je društvo sklenilo obrniti vso svojo pozornost na prazgodovinska izkopavanja na vznožju Pohorja. Dohodkov je imelo društvo 1927 Di,n 13.244.53, izdatkov pa 12.963.33 Din. Za »študijsko knjižnico«, pri kateri je društvo solastnik, je 1927 nakupilo »Kosmos« s prilogami, »Geologisches Archiv« in Rainer- Die Stadt St. Veiit in Karnten ter geološko Pridobitve za muzej 1927. A. Kulturinohistorični in narodopisni oddelek: Nakupilo je društvo celotno žensko narodno obleko iz Ziljs^e doline za 1000 Din, karto za Sp. Štajersko (250 Din). star bakrorez, najden v zemlji pri Selnici ob Dravi, predstavljajoč neko bitko s Turki, ter srebrn ženski pas iz Ponikve. Darovali pa so: ga. Ivanka Lipoldova: leseno žlico in zajemalnico. A. Baumgartner: italijanski vojni robec z raznimi figurami. Vabilo k javni skušnji okrožne šole v Celju 1827 in 1842, enako mariborske okr. šole 1830. N. Vrabl, višji ravnatelj kaznilnice: razne novce kralja Milana in kralja Petra. Fr. Novak, brivec v Mariboru: enoperperski črnogorski bankovec iz 1. 1914. M. Kos, učitelj v Zibiki: prazgodovinsko brončeno zaponko, najdeno v Zibiki. P. Jercin: makedonski srebrni novec »tetra drachma«. Mestni magistrat: pečatnik mariborskega magistrata, klišeje za svoječasne mestne papirnate vrednostnice. Bruno Rotter, črkostavec v Cirilovi tiskarni: razne izdelke in znamke iz vojnih taborišč. Grešak Fr.. kmet pri Sv. Jederti nad Laškim: tri stare slike na steklu. Dr. Oto Ploj, notar v p. v Mariboru: album in zbirko fotografij, slike Doberdo, listnico grofa Janka Draškoviča, škatljo starega denarja in razne drobne slike. L. 1927. umrli vinski trgovec Fric Staudingjer je sporočil društvu 4 portrete. B. Prirodoslovni oddelek: Prof. Fr. Vales: nagačeno bobnarico (Botaurus stel- laris). C. Industrijski oddelek: Lesen tiskarski vrstomer stare oblike, črtalo za note, iz Cirilove tiskarne. Hinko Šiško: Star šivalni stroj tipa »La silencieuse«. asž; ilgggg Doposlane tiskovme. (Od 16. junija 1927 do 25. januarja f »•osKjf fiasairfl illsi^k^. » -i XXXIII, m*. X Pralla^T; Strani Pregled. Beograd 102 , sv. 3.; Unbliamki 2'iofi/7:,it!li!jana'.1927- T ft. rlia-va ! ft o irf.fr. K";;, u jr.; m!, Siavcna. (lU.itK Iz Narodni'a l'i ■) Z«t:M-I, 1970. i i» . e:II; i'h Hištniticiu I^rctljUsjflm; des i - a.i • lio.lovakr • iu,. Spat* aut fovnaliicatinj de, .s-.,i Konici iHokat fJ. vom iimitsclicr. K-.iIgc.RiuNt vm ifabsln.«;: cntrissiiftisn Upentfinder. Celje 1927. L I Vsi i' ji i i;*l; JcJnri- d.. de(ttsch-i)k;n fttelnscli.i Ah ■.hltlll- and fiber die kriegs. • lakuirage. CeH-1927. ,'v . i i h k • r.i i h Hem., Fordov -Menh,.ft I di. 1'r.in: , Re/jak, i (Poimlis i/ «li.,|ekM..Akos zbornika kr. Mjjsk- Akadt-mlie.) Be^rad -Jfemnn 1927. .•i --i ni i j ti l iHt.019 IX. l2T Z I i C ž i s ji i d r. V. N.: buorija ha blgarskjia ,iiy.,ivs pre? siclnitc vekov 'Join i. i .si 2. Sofija i027, : s i s k a k i . Ak att *n$|ia: M e27. Stenica Viktor: Slovensk., timetnosf. 1. SUkiirstvo Pre valje (Dru/ba iVioboMa.) 1027. V a r o v c c i'.: K ssaiigi pravni in g.«|J.ino /»odovlno. LjnhlJana 1927, 1. Slavi«. Piali.a l«27/2«. se3 1. K ■ n j. c S.: Zgixfovinn Srbov freva^ 19» Tu s k J.: Tomaž Hren. ijublianr. 1928 sssi ... • : . - , . 1. M." V zalogi Zgodovinskega društva se dobi: i --■Časopis« L I. XXII. (J904 1907;. Vsled skl< pa '»iborov^a velja vsak letnik po 40 Din. Pošli so letniki, oziroma zvezki: I., zv. 1.. Vtll. XI , XII., ZV. L, m.. XVI, zv, 1. ©i Kazalo za 11. 1.-XX. Časopis« 30 Din, | Zgodovinska knjižnica I. oddelek, J. zv.: Krajevne kronike. Din 2. Zgodovinska knjižnica It oddelek, 1. zv : Prazgodovinske lakopinc. 3P * ss -t t ^^ > ^gg ™ fc^Sggj" * »t u ji .5 M Din 2. r- »V V r s t O v S e k dr. K.: Dr. Matija Prolog. Din 2. I K r a g e I j Jo i P Tolminski opravilnlk. Din 2. Kov auič Fr.; -Trg Središči/, Bi oš, ijlit 25. S poštnino Din .10. Kova č i č r r.: NaJžnpnija Sv. Kriza pri Rogaški Slatini. Din i (J, popovi Din 13. Ko v a č i C i- r.: Ljutomer. Zgodovina trga in sreza. Din 50. po posli Din S3. . Košir P. M ode r n d o r i e r V.: LJiufeba medičina. Dm 10. Dolenc dr. Metod: Kmečko dedno nasledstvo za časa veljavnosti gorskih hflkev. Din 10. mi S s i M- : m ■ •