47330 IN’ 03ooi as H 1. Vst varjenj e sveta. 1. V začetku je Bog vstvaril nebo in zemljo. Pa zemlja je bila še pusta in prazna. Vsa je bila še z vodo pokrita. In povsod je bilo tema. Bog je rekel: »Bodi svetloba!« In bila je svetloba. To je bilo prvi dan. — Drugi dan Bog reče: »Bodi nebo!« In zgodilo se je. Nastalo je modro nebo. 2. Tretji dan reče Bog: »Vode naj se zbero v en kraj, in naj se prikaže suha zemlja!« In zgodilo se je, kakor je bil Bog rekel. Suho je Bog imenoval zemljo, veliko zbrano vodo pa morje. Tudi Bog ukaže, naj na zemlji raste trava, zelišče in rodovitno drevje. In zemlja je ozelenela in rastla so želišča in drevesa. — Četrti dan Bog reče : 1 2 »Naj bodo luči na nebu!* In zgodilo se je. Bog je naredil solnce, luno in zvezde, da razsvetljujejo zemljo. Zdaj je bilo že jako prijetno na zemlji. Po travnikih je lepo zelenelo, bilo je polno krasnih cvetlic po tleh in dobrega sadja po drevju. Na nebu je sijalo solnce po dnevi, po noči pa je svetila luna in zvezde. Toda povsod je bilo še vse mrtvo in tiho. Na zemlji še ni bilo nobene živali; nikjer še ni žvrgolela nobena ptičica; po pašnikih ni bilo še živinice. 3. Zdaj reče Bog peti dan: »Naj bodo ribe v vodi in ptice pod nebom!« In Bog je vstvaril rib in v ptičev vsake vrste, malih in velikih. — Šesti dan Bog reče : »Zemlja naj rodi vsakovrstne ži¬ vali!* In tako se je zgodilo. Bog je vstvaril vse živali, ki živijo na zemlji. Zdaj pa ni bilo več tako mrtvo in tiho na zemlji, kakor poprej. V vodi so živele ribe in ribice, po vodi so plavale gosi in race; v zraku so žvrgoleli škrjančki; po gozdu so skakali je¬ leni in srne; bile so krave, ovčice, pes, mačka, zajec, miš in veliki slon in vse druge živali. Nazadnje je Bog vstvaril človeka. Sedmi dan je Bog počival in je blago¬ slovil in posvetil ta dan. 2. Vstvarjenje in greh angeljev. 1. V začetku, ko je Bog vstvaril nebo in zemljo, vstvaril je v nebesih 3 tudi neštevilno veliko angeljev. (Angelji nimajo telesa, nimajo očes, ušes, rok in nog, kakor mi ljudje.) Angeljev ne moremo vi¬ deti, so duhovi. 2. Od začetka so bili vsi angelji dobri in srečni. (Boga so zelo radi imeli in ga natančno vbogali.) Pozneje pa se je ve¬ liko angeljev prevzelo in niso hoteli več Bogu pokorni biti. Zato jih je Bog ka¬ znoval. Nič več niso smeli v nebesih ostati, v pekel so bili zavrženi. Tam morajo grozovite bolečine trpeti. 3. Drugi angelji pa so ostali dobri. Dobri angelji vedno le to delajo, kar Bog hoče. Zato jih ima Bog zelo rad, vedno smejo pri njem biti. Angelji tudi pojejo prelepe pesmi v nebesih. — Dobri angelji imajo ljudi zelo radi in prosijo Boga za nas. Vsak človek ima svojega posebnega angelja; ta angelj se imenuje sv. angelj varuh. Sveti angelj varuh nas varuje ; skrbi, da se nam ne zgodi kaj hudega. Opominja nas k dobremu in svari pred hudim (grehom). 3. Stvarjenje prvega človeka in raj. 1. Predno je Bog človeka vstvaril, je rekel: >Naredimo človeka po svoji 1* 4 podobi, gospoduje naj nad vsemi živa- limi in nad vso zemljo.« Potem je Bog naredil iz prsti človeško truplo in mu vdihnil neumrljivo dušo. Tako je človek začel živeti. Bog ga je imenoval Adama. 2. Gospod Bog je za človeka za¬ sadil prav lep vrt; imenujemo ga raj ali paradiž. V njem je bilo različno drevje z najslajšim sadjem. Reka se je raztakala na štiri strani in namakala vrt. V ta vrt je Bog postavil človeka, da bi ga obdeloval. — Gospod Bog reče Adamu: „Od vsega drevja v vrtu smeš jesti; od drevesa v sredi vrta pa nikar ne jej; če boš jedel od tega drevesa, boš umrl.« 3. Adam je bil še edini človek. (Sam pa ni mogel pravega veselja imeti. Saj ni mogel z nikomur govoriti, z nikomur se veseliti vseh prelepih stvarij.) Zato reče Bog: »Ni dobro, če je človek sam. Naredimo po¬ močnico, njemu enako.« In Bog je dal Adamu trdno spanje. Ko je Adam spal, vzel je Bog eno izmed njegovih reber in je iz rebra naredil ženo. Ko se je Adam zbudil, mu Bog privede ženo. Adam se je razveselil in je ženo ime¬ noval Evo. Adam in Eva sta bila zelo vesela prelepega raja. O kako je bilo vse lepo! Rastla so veli- o častna drevesa, polna najboljšega sadja. Cvetle so tu prekrasne cvetlice. Tudi raznovrstne ži¬ vali so bile na vrtu. Po drevju so ptički pre¬ pevali svoje vesele pesmice in niso zbežali, če sta se bližala Adam in Eva. Na roko ali na ramo so se jima vsedali. Bili so popolnoma krotki. Na vodi so plavale povodne ptice, v vodi pa so igrale urne ribice. Celo živali, ki so sedaj divje zveri, bile so čisto krotke: lev, tiger, volk, medved itd. Adam in Eva nista poznala nobene bolečine; nikdar nista bila preveč lačna ali žejna; ni jima bilo prevroče, ne premraz; delala sta sicer, a delo jima je bilo le za veselje. Nikdar nista bila bolna; še umreti bi jima ne bilo treba. Nad vse pa sta bila vesela zato, ker je Bog hodil k njima in govoril z njima. 4. Adam in Eva sta zelo srečno ži¬ vela v raju. Ljubila sta Boga in spolno- vala njegovo sveto voljo. (Bila sta pra¬ vična in nedolžna.) Zato ju je tudi Bog zelo rad imel. 4. Greh prvih starišev. Hudobni duh je zelo zavidal srečo Adamu in Evi. Da bi ju pripravil v ne¬ srečo, posluži se kače. Kača je bila naj¬ bolj prekanjena izmed vseh živalij na zemlji. Nekega dne pride Eva blizo prepo¬ vedanega drevesa ter zagleda kačo na drevesu. Kača začne govoriti in pravi: »Zakaj vama je Bog prepovedal, da ne 6 smeta jesti od vseh dreves na vrtu?« Eva odgovori: »Saj jeva sadje vseh dreves, ki so v raju; sadu drevesa pa, katero je v sredi raja, nama je Bog prepovedal jesti, da ne bi umrla.« Kača je pa rekla : »Ne bosta umrla ne, ako jesta; oči se vama bodo odprle in bosta Bogu enaka ter bosta spoznala dobro in hudo.« — Eva je videla, da je sad lep in dober, odtrga ga in je. Potem ga da tudi možu in je ga tudi on. 5. Kazen za greh. — Bog obljubi Odrešenika. 1. Adam in Eva zaslišita glas Božji. Strah ju spreleti in skrivata se med drevjem na vrtu. Gospod pa zakliče: »Adam, kje si?« — Adam odgovori: »Bojim se te in sem se skril.« — Bog reče: »Zakaj se bojiš? Kaj ne, jedel si od prepovedanega drevesa?« — Adam odgovori: »Ženami ga je dala, in sem jedel.« — Bog tedaj reče ženi: »Zakaj si to storila?« — Eva odgovori: »Kača me je goljufala, pa sem jedla.« 2. In Gospod Bog reče kači: »Ker si to storila, prokleta (zavržena) si med vsemi živalimi na zemlji. Po svojih prsih 7 se boš plazila in prst jedla vse dni svo¬ jega življenja. (Sovraštvo bom naredil med taboj in ženo. Ona ti bo glavo strla, in ti boš njeno peto zalezovala.)« — Ženi reče Bog,- »Veliko boš trpela ssvojimi otroci in možu boš pod oblastjo.« — Adamu pa je rekel Gospod : »Zemlja bodi prekleta zavoljo tebe! Rodila ti bo trnje in osat. V potu svojega obraza boš jedel svoj kruh, dokler se ne po¬ vrneš v zemljo, iz katere si vzet. Kajti prah si in v prah se boš povrnil.« 3. Zdaj je Bog Adamu in njegovi ženi naredil oblačilo iz kož ter ju je oblekel. Potem ju je izgnal iz raja. Pred vrt pa je postavil angelja z ognjenim mečem. 6. Kajn in Abel. 1. Adam in Eva sta imela več otrok. Najstarejša sta bila Kajn in Abel. Kajn je bil kmetovalec, Abel pa ovčar. Abel je bil pravičen (pobožen), Kajn pa hudoben. 2. Nekega dne sta oba Bogu daro¬ vala. Kajn je daroval od svojih poljskih pridelkov, Abel pa najboljša jagnjeta svoje črede. Gospodu je bil všeč Abel in njegov dar. Kajn in njegov dar pa 8 ne. Zato je bil Kajn tako zelo jezen, da mu je obraz upadel. Gospod reče Kajnu: »Zakaj si jezen, in zakaj ti je obraz tako upadel? Akc dobro delaš, dobil boš plačilo, če pa hudo delaš, ti bo hitro prišla kazen zi greh. Premaguj grešno poželenje in re udaj se grehu !« 4. Kajn pa ni poslušal Gospoda. Ne¬ kega dne se posebno prijaznega dela Abelu, ter mu reče: »Pojdi, greva skupaj na polje’« Ko sta bila na polju, vzdigne se Kajn zoper svojega brata Abela in ga ubije. 5. Gospod pa reče Kajnu: »Kje je Abel, tvoj brat?« — Kajn odgovori: »Ne vem. Sem mar jaz varuh svojega brata?< — Nato mu reče Bog: »Kaj si storil? Kri tvojega brata vpije z zemlje do mene. Zato bodi nesrečen na zemlji, katera je pila kri tvojega brata. Kadar jo boš obdeloval, ti ne bo več dajala sadu. Potikal se boš in begal po zemlji!« Potem pobegne Kajn izpred obličja Go¬ spodovega in se je potikal po zemlji in ni nikjer našel pokoja. 9 6. Noe dela barko. 1. Kajnovi otroci so bili silno hu¬ dobni, kakor njihov oče. Po njihovem vzgledu so se popačili še drugi ljudje. Hudobija je vedno bolj rastla med njimi. Ko Bog to vidi, nevoljen reče: »Po- trebil bom človeka z zemlje.< 2. Med hudobneži pa je živel po¬ božen in pravičen mož, ime mu je bilo Noe. Temu je bil Gospod milostljiv ter mu reče: »Naredi si barko iz obtesa¬ nega lesa in zamaži jo s smolo znotraj in zunaj. Zgoraj naredi barki okno in na strani vrata; znotraj pa spodnje, srednje in zgornje nadstropje. Kajti glej, po¬ vodenj bom poslal na zemljo in bom pokončal vse, kar je na zemlji. Ti pa pojdi s svojimi v barko. Tudi od vseh živalij vzemi v barko po dvoje in zraven še živeža za-se in za živali.« 3. Noe stori vse, kakor mu je Bog zapovedal. Sto let dela barko in opo¬ minja ljudi: »Strašna povodenj bo prišla, poboljšajte se!« Toda ljudje niso ma¬ rali za njegovo svarjenje, jedli so in pili, igrali in plesali. 10 7. Vesoljni potop. 1. Zdaj reče Gospod Noetu : »Pojdi v barko!« In Noe gre v barko. Ž njim gredo tudi: njegova žena, trije sinovi in žene njegovih sinov, pa živali, kakor je bil Gospod zapovedal. Nato Bog zapre barko od zunaj. 2. Tedaj pridero vsi studenci iz brezdnov, odpro se vse zatvornice neba in dež lije na zemljo štirideset dni in štirideset noči. Vode se naraščajo in vzdignejo barko od tal na kvišku. (Kako so se zdaj prestrašili hudobni ljudje! zdi¬ hovali so in jokali, vsi prestrašeni so klicali Boga, plezali na hiše, drevesa in gore. Toda bilo je prepozno in zastonj!) Voda je stala nad najvišjimi gorami. Barka pa je plavala po vodi. Tedaj so bile pokon¬ čane vse stvari, ki so živele na zemlji. Ostal je le Noe in kar jih je bilo ž njim v barki. 8. Noe pride iz barke in daruje. 1. Sto in petdeset dni je stala voda na zemlji. Voda je začela upadati; pri¬ kazali so se vrhovi gora, in barka ob¬ stane na neki gori. 2. Ko se je zemlja zopet popolnem osušila, reče Bog Noetu: »Pojdi iz barke 11 ti in vsi, ki so s teboj, in vse živali.* Noe gre iz barke in z njim vsi njegovi in vse živali. Ves hvaležen postavi Noe altar in daruje Gospodu. Bogu je bil ta dar prijeten. Lepa mavrica se prikaže na nebu in Gospod reče: »Nikoli več ne bodi potopa, da bi pokončal vso zemljo! Dokler bo zemlja, ne bo več prejenjala ne setev, ne žetev, ne poletje, ne zima, ne noč, ne dan!« 9. Bog izvoli Abrahama. 1. Ljudje so se jako pomnožili na zemlji; a tudi greha je bilo zopet silno veliko. Ljudje so pozabili edino pravega Boga. Molili so solnce, mesec in zvezde. Narejali so celo podobe iz kamena ali lesa, pa so jih molili. 2. V tistem času je živel v mestu Ur na Kaldejskem pobožni Abraham. Njemu reče Bog: »Pojdi iz svoje domovine in od svoje rodovine in iz hiše svojega očeta ter pojdi v deželo, katero ti bom pokazal. Storil te bom očeta velikemu narodu in te oblagodaril. In v tebi bodo oblagodarjeni vsi narodi na zemlji.« 3. Abraham je verjel Bogu in je za¬ pustil dom s svojo ženo Saro, svojim 12 stričnikom Lotom in z vsem imetjem. Prišli so v deželo Kanaan. Ondi se pri¬ kaže Gospod in mu reče: »Glej, to de¬ želo bom dal tebi in tvojemu zarodu.« In Abraham ondi postavi altar Gospodu. Od takrat se imenuje Kanaanska dežela tudi obljubljena dežela, ker je bil Bog to deželo ob¬ ljubil Abrahamu in njegovim mlajšim. 10. Abrahamova miroljubnost. 1. Bog je blagoslovil Abrahama, in bil je zelo bogat. Imel je veliko hlapcev in dekel, kamel in oslov, goved in ovac. Pa tudi Lot je imel veliko čred, tako, da ni bilo dovolj pašnikov za oba. Torej nastane prepir med Abrahamovimi in Lotovimi pastirji. 2. Abraham je ljubil mir. Zato je bil žalosten, ko je videl prepir. Torej reče Lotu: »Ljubi moj, naj ne bo pre¬ pira med menoj in teboj, med mojimi in tvojimi pastirji; kajti saj sva brata. Glej, vsa dežela je pred teboj, prosim te, loči se od mene! (Ako pojdeš ti na levo, ostanem jaz na desni; ako si pa izvoliš kraj na desni, pojdem jaz na levo.)* Lot si izvoli deželo ob Jordanu. Ta dežela je bila kakor raj Gospodov. 13 Lot se je ločil od Abrahama in sta¬ noval v Sodomi. 11. Abraham naj bi daroval svojega sina Izaka. 1. Ko je bil Abraham sto let star, dobil je sina. Imenoval ga je Izaka in ga je srčno ljubil. Ko je Izak odraste), poskusil je Bog Abrahama, če njega bolj ljubi, kakor sina. Reče mu neko noč: »Abraham, vzemi Izaka, svojega edinega sina, katerega ljubiš, pa pojdi na goro Morijo in mi ga tam daruj v žgavni dar.« 2. Na vse zgodaj vstane Abraham in nacepi drv za žgavni dar. Obloži ž njimi svojega osla, vzame s seboj dva hlapca in svojega sina Izaka. Tretji dan od daleč zagleda tisti kraj in reče hlapcema: »Počakajta tukaj z oslom!« Potem vzame drva in jih naloži svo¬ jemu sinu Izaku na rame, on sam pa nese ogenj in meč. Potoma reče Izak: »Moj oče!« —Abraham odgovori: »Kaj ho¬ češ, moj sin?« — Izak pravi: »Glej, tukaj so drva in ogenj, kje je jagnje za žgavno daritev?« — Abraham od¬ govori : »Bog bode že skrbel za žgavni 14 dar, moj sin!« Tako sta šla skupaj na goro. Na gori postavi Abraham altar, položi drva nanj, zveže svojega sina Izaka in ga dene na drva. Potem stegne Abraham svojo roko in prime za nož, da bi zaklal svojega sina. 3. Glej, angelj iz nebes zakliče in pravi: »Stoj, Abraham, in nič žalega ne stori mladeniču. Zdaj spoznam, da se Boga bojiš in zavoljo Boga nisi pri¬ zanesel niti svojemu edinemu sinu!« Nato se ozre Abraham in zagleda ovna, ki je za roge tičal med trnjem. Abra¬ ham prime ovna in ga daruje mesto svojega sina. In angelj Gospodov zopet zakliče z neba in reče: »Tako govori Gospod: Ker si ti to storil in nisi pri¬ zanesel svojemu edinemu sinu, hočem te oblagodariti in tvoj zarod pomnožiti, kakor zvezde na nebu in kakor pesek ob bregu morja. In po nekom izmed tvojih mlajših bodo oblagodarjeni vsi narodi zemlje.« Potem se vrne Abraham k svojima hlapcema in gredo skupaj domov. 12. Jožefa bratje sovražijo. 1. Jakob je imel dvanajst sinov. Predzadnjemu je bilo ime Jožef. Tega 15 je imel oče najrajši. Dal mu je napra¬ viti pisano suknjo. Zavoljo tega so mu bili bratje nevoščljivi. Ko je bil Jožef 16 let star, pasel je črede s svojimi brati. Tu je videl, da so bratje storili nekaj prav hudega, Jožef jih zatoži pri očetu. Bratje so zavoljo tega sovražili Jožefa in mu niso dali nobene prijazne besede več. 2. Jožef je imel tudi nekikrat čudne sanje. Te sanje pove svojim bratom; reče jim: »Cujte, kaj se mi je sanjalo! Zdelo se mi je, da smo snope vezali na polju. Moj snop je vstal in stal po koncu, vaši snopi pa so se priklanjali mojemu.< — Nato reko njegovi bratje (vsi jezni); »Ali mar hočeš biti naš kralj in nam zapovedovati ?« In še bolj so ga zavidali in črtili. 13. Jožefa prodajo njegovi bratje. 1. Nekega dne so šli Jožefovi bratje s čredami daleč proč od očetovega šo¬ tora. Tedaj reče oče Jožefu: »Idi in poglej, kako je pri tvojih bratih in pri čredah!« Jožef gre. Ko ga bratje od daleč zagledajo, pravijo med seboj: »Glejte, sanjavec 16 grč! Ubijmo ga in porečemo, da ga je požrla divja zver.« — Ruben, najsta¬ rejši brat pa pravi: »Nikar ne prelivajte njegove krvi ■ raje ga vrzite v ta-le vodnjak (globoko jamo).* To pa je rekel, ker je hotel Jožefa skrivaj rešiti in očetu nazaj dati. Ko je torej Jožef prišel k svojim bratom, slečejo mu pisano suknjo in ga vržejo v vodnjak, v katerem ni bilo vode. Potem se bratje vsedejo k jedi. Ruben pa je šel k čedi. 2. Kmalu potem pridejo tuji trgovci, ki so šli v egiptovsko deželo. Imeli so s seboj kamele, ki so nesle vsakoršnega blaga. Zdaj Juda reče bratom: »Kaj po¬ maga, ako umorimo svojega brata? Boljše je, da ga prodamo, da ne oma- dežamo svojih rok; saj je vendar-le naš brat.« Jožefa potegnejo iz vodnjaka in prodajo za dvajset srebrnikov. Tuji možje ga odpeljo v Egipt. Večkrat se je še Jožef ozrl nazaj. Mislil je, da bo vendar kateri brat prišel in ga zopet odkupil; a zastonj! Iti mora v daljno tujo deželo! 3. Hudobni bratje pa zakoljejo ko¬ zlička. Pomočijo Jožefovo pisano suknjo v kri in pošljejo krvavo suknjo k očetu. Ko Jakob zagleda suknjo, takoj zakliče: 17 »To je suknja mojega sina, divja zver je požrla mojega Jožefa!« In Jakob je neprenehoma obžaloval svojega sina. 14. Jožef pride v ječo. Trgovci so Jožefa v Egiptu prodali nekemu imenitnemu gospodu, ki se je imenoval Putifar. Žena tega moža je bila zelo hudobna. Hotela je Jožefa v greh zapeljati. Toda Jožef reče: »Kako bi mogel toliko hudobijo storiti in gre¬ šiti zoper svojega Boga!« Žena pa je bila zelo jezna. Nalagala je svojega moža ter mu rekla: »Jožef mi je hotel hudo storiti.« Gospod je verjel besedam svoje žene in nedolžnega Jožefa da v ječo vreči. Pa Bog je bil z Jožefom. Pri¬ kupil se je velikemu ječarju. Veliki ječar mu izroči vse jetnike. 15. Jožef povikšan. Nekikrat je imel egiptovski kralj (Faraon) sanje. Sanjalo se mu je, da stoji kraj reke Nil. Sedem lepih in debelih krav pride iz vode in se pase ob reki. Za njimi pride sedem grdih in suhih krav; te so požrle one lepe in debele krave. V tem se prebudi kralj. Pa zopet 2 18 zaspi in ima druge sanje. Sedem polnih in lepih klasov je vzrastlo iz enega stebla. Nato je prirastlo sedem praznih in snet¬ ljivih klasov; ti so požrli one polne klasove. Faraon se zopet prebudi. Brž, ko se je zdanilo, pokliče vse egiptovske razlagalce in modrijane. (To so bili jako prebrisani možje in so vedeli veliko.) Kralj jim pove sanje. Toda ni ga bilo, da bi mu jih bil mogel razložiti. 2. Zdaj pravi neki kraljev služabnik : »Vječi je neki mladenič; ta zna sanje razlagati.« Kralj pokliče Jožefa iz ječe in mu pove oboje sanje. Nato mu odgovori Jožef: »Sedem debelih krav in sedem polnih klasov pomeni sedem rodovitnih let. Sedem suhih krav in sedem praznih klasov pa pomeni sedem nerodovitnih let. Najprej bo prišlo sedem rodovitnih let, potem pa pride sedem nerodovitnih let in nastala bo velika lakota. Zato naj si preskrbi kralj mo¬ drega moža. Ta naj spravi v sedmih rodovitnih letih veliko žita, da bo dovolj zaloge za sedem lakotnih let.« 3. Ta svet je bil Faraonu jako všeč. Reče Jožefu: »Bi li mogel najti moža, ki je tako moder, kakor si ti ? Glej, po¬ stavim te čez ves Egipet, in tvojemu 19 povelju bodi pokorno vse ljudstvo!* Po¬ tem sname Faraon prstan s svoje roke in ga natakne Jožefu na prst. Obleče ga v oblačilo iz najtanjšega platna in mu obesi zlato verižico okoli vratu. Po¬ tem ga da na svoj drugi voz posaditi in pred njim klicati: »Priklanjajte se mu; kajti postavljen je čez vso egiptovsko deželo.* 16. Jožef zopet vidi svoje brate v Egiptu. 1. Prišlo je sedem rodovitnih let, kakor je bil napovedal Jožef. Jožef je po vseh krajih obilno žita spravil v žit¬ nice. Pa prišlo je tudi sedem nerodo¬ vitnih let, in nastala je huda lakota (v Egiptu in po vseh deželah). Zdaj Jožef od¬ pre žitnice in iz vseh dežel prihajajo ljudje, da bi si kupili žita. 2. Tudi v deželi Kanaanski je bila lakota. Zato pošlje Jakob svoje sinove v Egipet, da bi od ondot prinesli žita. Peljali so jih pred brata Jožefa. Niso ga spoznali ter so se mu priklonili do tal. Ko so pa prišli drugič žita kupovat, se Jožef ni mogel več zdržati. Glasno se je jokal in rekel: »Jaz sem Jožef! 2* 20 Ali še živijo oče?« Bratje mu od strahu ne morejo odgovoriti. Jožef pa jim pri¬ jazno reče: »Stopite sem k meni! Jaz sem Jožef, vaš brat, katerega ste pro¬ dali v Egipet. Ne bojte se! Po božji volji sem prišel semkaj in Bog me je postavil čez ves Egipet. Hitite k mojemu očetu in pripeljite jih sem k meni! Živil jih bom, kajti še pet let bo lakota.« Nato Jožef objame svojega najmlaj¬ šega brata Benjamina in se joka. Potem poljubi še svoje druge brate in se joka pri vsakem. Zdaj še-le si upajo bratje ž njim govoriti. Potem da Jožef svojim bratom vozov, živeža in veliko darov. Pri odhodu jim še reče: »Nikar se ne kregajte po potu!« In veselo gredo bratje domov. 17. Jakob gre v Egipet. 1. Ko so Jožefovi bratje prišli domov, reko očetu: »Vaš sin Jožef še živi in je gospod čez ves Egipet!« Jakob pa jim ne verjame. Zdaj mu povedo vse, ter mu pokažejo kraljeve vozove in pre¬ lepa darila. Tedaj je bil Jakob zelo vesel in je rekel: »Zadosti mi je, da le še živi Jožef, moj sin; tja pojdem, da ga 21 vidim, predno umrjem!< In Jakob se je napravil na pot z vsem, kar je imel (z vsemi svojimi otroci in čredami). 2. Juda je šel naprej in naznanil Jožefu, da pride oče. Jožef brž ukaže napreči svoj voz in se pelje očetu na¬ proti. In ko Jožef zagleda očeta, skoči z voza, oklene se ga okoli vratu in se glasno joka od veselja. Oče pa reče Jožefu: »Zdaj rad urarjem, ko sem še enkrat videl tvoje obličje.« Jožef je dal svojemu očetu in bratom selišča v najlepšem kraju egiptovske de¬ žele (v deželi Gesenski). V tem kraju je bilo jako veliko pašnikov. Jakob je živel v tej deželi še sedemnajst let. Jožef je pa še mnogo let srečno živel v Egiptu. 18. Mojzesovo rojstvo in njegova rešitev. 1. Jakobovi mlajši so postali v Egiptu velik narod. Med tem nastopi v Egiptu nov kralj, kateri ni vedel ničesar o Jo¬ žefu. Ta kralj pravi: »Ljudstvo izraelsko je večje in močnejše, kakor mi!« In ukazal je Izraelce priganjati k težkim delom v opekarnicah in na polju. Na¬ zadnje pa zapove kralj Faraon svojemu 22 ljudstvu: »Vse dečke, ki se narodijo pri Izraelcih, vrzite v reko!« (To je bil žalo¬ sten čas za Izraelce. Očetje so bili hlapci, ma¬ teram pa so jemali male dečke!) 2. Bila je mati Izraelka, ki je imela jako lepega dečka. Skrivala ga je tri mesece. Več časa pa ga ni mogla pri¬ krivati. Zato vzame mati jerbašček iz bičja in ga zamaže s smolo. Vanj dene dete in ga položi v ločje kraj reke. Otrokova sestra pa je od daleč stala in gledala, kako se bo godilo otročiču. Kar pride Faraonova hči k reki. Zagleda jerbašček in pošlje jedno izmed svojih dekel ponj. Ko odprejo jerbašček, za¬ gledajo v njem jokajoče dete. Faraonova hči se usmili otroka in reče: »Oh, to je eden izmed hebrejskih dečkov!« 3. Zdaj pristopi sestra otrokova in pravi: »Ali naj pokličem katero hebrejsko mater, da bi redila otroka?« Kraljeva hči odgovori: »Le pojdi!« Vsa vesela gre deklica domov po mater. Faraonova hči pravi materi: »Vzemi to dete in redi mi ga, poplačala ti bom.« Mati vzame dete in ga redi. Ko otrok odraste, izroči ga Faraonovi hčeri. Ona ga vzame za sina in pravi: »Mojzes naj mu bo ime, kajti otela sem ga iz vode.« 23 19. Bog da deset zapovedi na Sinajski gori. 1. Ko je Mojzes postal mož, reče mu Bog: »Izpelji moje ljudstvo Izrael iz Egipta.< Mojzes stori tako in izpelje Izraelce iz Egipta. V začetku tretjega meseca pridejo Izraelci do gore Sinajske in ondi postavijo svoje šotore. 2. Mojzes gre na goro in Gospod mu reče: »Zapovej Izraelcem, naj se posvečujejo danes in jutri; naj operejo svoja oblačila in se pripravijo za tretji dan. Ko zadonijo trobente, naj pridejo do gore.« Mojzes je storil, kakor mu je bil Gospod zapovedal. 3. Tretjega dne zjutraj je začelo grmeti in se bliskati. Črn oblak je po¬ krival goro Sinaj. Vsa gora je bila strašna: kadila se je, žarila in tresla. Trobente donijo vedno močnejše. Ljudstvo se boji in trepeče. Tedaj pelje Mojzes ljudstvo k gori. In Bog govori iz sredine ognja vse besede sv. deset zapovedij. Govori tako : »Jaz sem Gospod tvoj Bog; ne imej tujih bogov zraven mene. Ne delaj si izrezane podobe, da bi jo molil. Ne imenuj po nevrednem imena Go¬ spoda svojega Boga. 24 Spomni se, da posvečuješ sabotni dan. Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in ti bo dobro na zemlji. Ne ubijaj. Ne prešeštuj. Ne kradi. Ne pričaj po krivem zoper svojega bližnjega. Ne želi svojega bližnjega žene. Ne želi svojega bližnjega hiše, njive, hlapca, dekle, vola, osla in ničesar, kar je njegovega.« Vse preplašeno je reklo ljudstvo: »Vse, kar je Bog zapovedal, hočemo spolnovati. 4. Potem je Mojzes zopet šel na goro in je ondi ostal štirideset dnij in štirideset nočij. Gospod mu je dal dve kameniti plošči, na katerih je bilo z božjim prstom zapisanih deset zepovedij. NARODNA IN UNIUERZITETNA KNJIŽNICA 00000373556