NAGOVOR NA TAVČARJEVIH DNEVIH V POLJANAH Sto let nazaj. Poljanska dolina se kop lje v bogastvu barv in oblik. Sama in samozadostna, poznana le v njej roje nim, izzivalno kaže svojo deviškost. V tisoč barv odeta izziva Suhice. Ažbeta. Tavčarja. Po prašni cesti drdrajo pol janske cize. Njih vozniki udobno dre- muckajo, pregrete živali pa vedo, da do naslednje gostilne ni več daleč. Potuhnje na Sora, ki si ob vsakem deževju utira novo pot. se leno kotali proti škofovemu mestu. Na prostranih hrbtiščih se bahavo ponujajo popotniku razpotegnjene grun- farske domačije; vešča izrezljam Ferja- ni z golidami. polnimi vode. jih varujejo rdečega petelina. Freske nabožne vsebi ne kažejo gospodarjevo duhovno in sta novsko pripadnost. Na obrobju polj, stisnjene kraj poti. potisnjene v globače. kjer je sonce redek gost, zdijo skromne. s slamo krite bajto siromašnih kmetičev in bajtarjev. To so domovi garačev. vaš kih posebnežev, v njih se rojevajo uče- r.iki našega naroda. Takšen svet: idiličen za meščana, trd za bajtarja in donosen za gruntarja. kot je bil Kalar. svet ljudske preproščine in duhovne ozkosti, svet soseske sloge in krvavih fantovskih pretepov, to in še več se je zarezalo v mladega Kosmovega Ivana, kasnejšega doktorja prava, ugled nega liberalnega politika in slovenskega pisatelja. V tem svetu se je počutil do mačega, vanj se je vedno znova vračal, se v njem sproščal in si nabiral moči. za spopade, ki jih je terjala njegova svoj- ska življenska pot. To okolje ga je trajno spojilo z zemljo, ki je njemu in sploh nam iz teh krajev znatno več kot suha pravna in ekonomska kategorija. V tej navezanosti na zemljo je nekaj atavizma. Imeti zemlio. pomeni imeti hrano, omo goča biti sam svoj gospod, posest zemlje daje status. Ta sla po zemlji, po lastni zemlji, je prva in nedvoumno izražena konstanta Tavčarja. Zato on piše: »Zem lja domača ni prazna beseda, del mojega življenja je. in če mi vzamete zemljo, se mi je vzelo tudi življenje.« Nekaj tega, skoraj pozabljenega ali umetno zaprašenega, kuka na dan pri današnjih mestnih ljudeh, ki hočejo — ne vprašujoč za ceno. imeti svoj košček zemlje. Drugo, kar bi mogli reči za našega Ivana, pa je. da je bil vse življenje sam. takšen kot njegovi junaki, ki pa za na meček vsega kažejo še bolj ah manj izrazito deviantnost. V mestu si je res pridobil ugled, bogastvo in vsemogoče časti, a je vendarle bil vseskozi osam ljen, bolj osamljen kot kateri od njego vih podblegoških kmetov, ki imajo do najbližjega soseda debelo uro hoda. Imel je znance, častilce in podložnike. a pri jateljev ne. Zavist someščanov, ta tipično in skrbno negovana lastnost slovenske majhnosti, je razjedala tudi tiste, ki bi mu mogli ali celo morali stati ob strani. Strah, da bi bil od koga odvisen, ga je bržčas tudi odrinila od študija zgodovine ali naravoslovja, do česar je menda ču til veselje. Oprijel se je zato študija prava, da bi mogel biti ekonomsko in si cer samostojen. V Tavčarju, nam tako ljubem rojaku, ki ga danes beremo na Slovenskem bolj kot mnoge druge ugledne pisatelje nje gove in drugih dob. se je po moji sodbi družilo dvoje. Na eni strani izrazita ra cionalnost, ki jo je krepil študij tedaj še eksaktnega prava. Ta njegova značaj ska poteza, ki se je kazala tudi v strogi telesni drži in ostrem, bistrem pogledu, je uravnavala njegovo pot k vrhu stro go hierarhično organizirane avstroogrske družbe, v kateri se je uveljavil kot nihče med slovenskimi pesniki in pisatelji in že samo zato bil deležen sumničenja in nezaupanja med svojimi kulturnimi so potniki. Drugo, kar je nosil v sebi, pa je močno izražena čustvenost, ki mu je lajšala vstop med nesmrtnike slovenske kulture. Ta dvojnost duha, ki je izjemen dar, mu je omogočila pronicljivost v analiziranju razmer ter zanesljivo izbiro poti k željenim ciljem, ki jo je vedno zalival z bogastvom svojih čustev. Ce kje. potem je v svojem dolgoletnem političnem de lovanju, v borbi za liberalnejšo — k svetu obrnjeno podobo ljubljene domovi- 309 ne, potreboval treznih opredelitev in gorečnosti. Kakor vem, doslej še nihče ni tehtneje spregovoril o Tavčarju kot politiku na prelomu v naše razgibano stoletje. Kljub temu pa si dovoljujemo reči, da ga mo ramo šteti med tiste, ki so med prvimi vsaj čutili, če ne povsem doumeli, da je za našega slovenskega človeka vsakršna ortodoksna ideologija, ki postavlja plo tove med vsemi in zoper vse, pogubna. Kot zagozda slovanstva moramo biti odprti za bogastvo miselnih tokov, ki plju skajo preko naših meja, če želimo pre živeti med gospodarsko, kulturno in poli tično agresivnimi Germani in Romani. Sodim, da ni slučajno toliko miselnih naporov posvetil reformacij sikemu gi banju med svojimi Poljanci, ki je, kot pravi Kardelj, »pomenilo zgodovinski prelom epohalnega pomena v slovenskih deželah«, torej je šlo v tem gibanju za revolucionarno preseganje duhovno za tohlega srednjega veka, ki pa je kot dalje pravi Kardelj, »objektivno pomeni lo nacionalno afirmacijo slovenskega ljudstva.« Čeprav katoliško vzgojen, je najbrž v sebi obžaloval, da je Hren uspel izko reniniti to gibanje, ki je Slovence po sedlo v krog kulturnih narodov, ki pa so, žal, kasneje zapadli pod Mahničevo naziranje. Menim celo. da je videl v boju med protestantizmom in katolištvom paralelo svoji dobi, ko se je kot prepri čan liberalec bodel s konzervativno kle rikalno miselnostjo. Res je sicer liberali zem tistega časa kmalu izgubil napredno politično vsebino, kar je Tavčar impli citno priznal, ko je zapisal, da je libe ralna stranka le za tiste, »ki imajo ne kaj pod palcem«. Takšno gledanje je liberalno stranko povsem degeneriralo in Cankar je upravičeno zapisal » . .. Liberalna stranka ... je nevarna pravi svobodi bolj kot armada kaplanov — agi tatorjev.« Vendar pa sodim, da bi vendarle ka zalo — razlogov za to je več, da kdo od poklicanih znanstveno ovrednoti Tavčarja kot politika ter njegovo vlogo v nastajan ju in kasnejši degeneraciji liberalizma med Slovenci. Naše spominjanje na velikega sina Poljanske doline sovpada s praznova njem 40-letnice Poljanske vstaje, katere velik, svetal finale je Dražgoška bitka. Sodim, da je prav, če pribijem, da vsta ja ni slučajno vzplamtela v naši dolini, da ni nekaj, kar bi se zgodilo samo po sebi, ampak je rezultat razgibanega med vojnega delovanja levih — nacionalno čutečih sil, ki pa so v narodno zavednem, trdno z rodno zemljo povezanim Poljan- cem našli »gnetljiv material« za organi ziranje upora z jasno narodnoosvobodil no in socialno revolucionarno vizijo. Menim, da bo tisti, ki bo želel neopo rečno odgovoriti na vprašanje: kako je bilo mogoče toliko ljudi pritegniti v oborožen upor zoper takrat še neprema gljivega, monolitnega sovražnika, moral seči po Tavčarju, ki je pronicljivo razi skal dušo našega človeka. Vedeti je tre ba, da so se naši ljudje skozi stoletja brusili v trdem boju z naravo, da smo potomci duhovnih upornikov-protestan- tov, da so nam sovraštvo do tlačanstva vseh vrst polagali v jasli pregnani tol minski puntarji — torej je naravno, da se je velika večina naših ljudi oprede lila za naipredno — osvobajajočo Osvo bodilno fronto. Dovolite mi še naslednjo misel. Tav čarjeve dneve ne razumem zgolj kot spominjanje preteklosti, čeprav nas more že samo spominjanje pomembnega in na še nacionalne zgodovine duhovno kre piti, temveč nas takšna manifestacija mora vedno znova utrjevati v prepriča nju, da kultura ne domu je le po Cankar jevih in podobnih domovih, da človekovo slo po uživanju kulturnega ne more po tešiti še tako reprezentančna televizij ska oddaja, ampak da se kulturnost iz pričuje in zadovoljuje predvsem ali celo samo v živi igri nas ljudi samih. V tem je bržčas tudi razlog, da je v zadnjih letih ljubiteljstvo v porastu, da pa mu distribucija kulturnega dinarja. žal, ne sledi v zadostni meri. Minilo je dobrih sto let. Podobe pre teklosti izginjajo. Tu pod nami se pletejo skrivnostne žile energije prihodnosti. Mi pa smo tu, da se predamo v uživanje večne besede, ki jo je pisatelj Ivan Tavčar, vpet med duhom romantike in realizma, visoko povzdignil. Veselimo se nocojšnjega snidenja z milo domačo go vorico. Organizatorjem: Turističnemu in kul turno umetniškemu društvu, ki nosita ime dr. Ivana Tavčarja, pa želim, da bi uspela kulturni teden raztegniti v ikutur- no leto Poljancev. Poljane, dne 30. 8. 1981 Viktor Zakelj predsednik SO Škof j a Loka 310