m—mi
»Goriški list« izide vsako sredo in soboto zjutraj. Oprava in uredništvo v Gorici, Corso Verdi štev. 47-Telefon štev. 292.
Gorica, dne 7. junija 1944.
Oglasi se zaračunavajo po ceniku. Bančni konto pri Cassa di Risparmio Gorica.
Slovenska beseda in zastava v Idriji
Idrija, junija.
Na binkoštni ponedeljek so imele Narodne straže v Idriji lepo uspelo protikomunistično zborovanje. Četa Narodne straže je prišla v mesto s slovensko zastavo in s slovensko pesmijo, kar je močno vpliva-
lo	na Slovence v Idriji. Po maši, ki so se je skupno udeležili člani varnostne straže, se je pričelo zborovanje pred cerkvijo.
Zborovanje je začel s kratkimi pozdravnimi besedami g. major Cesar. Za njim je g. Anton Duhovnik spregovoril
0 pomenu Narodnih straž za Primorsko. Narodne straže so edina sila, ki more rešiti
1 rimorsko pred komunizmom, zato je prav, če se jih Primorci oklenejo z vsem srcem.
Drugi govornik g. Jan je govoril o razmerju komunizma do delavstva. Idrija je delavski kraj, tu živi okoli 600 rudarjev, zato je načel govornik aktualno vprašanje. Povedal je, da delavskega vprašanja ne more rešiti komunizem, ne židovski kapitalizem. Za pravo rešitev bo potrebno sodelovanje vseh stanov. To sodelovanje se mora pokazati že zdaj, zato naj se tudi idrijski rudarji pridružijo protikomunistični borbi, ki je obenem borba za novi red. Novi reti Pa tudi ne bo smel biri prisilen, samo papirnat, ampak organsko zgrajen. Temeljiti bo moral na slovenski narodni tradiciji.
Zadnji je spregovoril g. Niko Jeločnik. Orisal je na kratko razvoj komunističnega gibanja v Idriji. Spomnil je ljudi na lanske septemberske dogodke, ko so prišli komunisti iz hribov v Idrijo, kjer so se pogajali z badoljevskinu častniki. Idrijčani pa so kmalu spregledali izdajalsko igro komunizma in so ga obsodili. Zdaj je na njih, da gredo spet Pravo slovensko pot. Govoi Je ljudi navdušil.
Govori so bili vsi toplo sprejeti. Spremljali so jih živahni medklici. Med zborovalci se je okrepila narodna zavest, ko so videli slovensko varnostno stražo s slovensko m so na koncu vsi
aovS« peli himno
Prebivalstvu so se ob tej priliki razdelile tudi večje množine slovenskega časopisja; ljudje so časopisje z veseljem sprejemali in mnogim so prišle solze v oči, ko so ta dan lahko na javnem zborovanju slišali domačo besedo in brali slovensko časopisje.
Borbe proti tolpam v Srbiji
Berlin. Bataljon srbskih prostovoljcev je te dni zahodno °d Leskovca v Srbiji uspeš-no napadel neko boljševiško lolPo. Skupno so izgubili to-I o vaji v Srbiji v preteklem tednu 218 mrtvih ter mnogo ujetnikov in mnogo prebež-nikov.
Ostre borbe na bojiščih
Nad tisoč sovražnih oklopnikou na italijanski fronti — Ruska fronta se polagoma vzbuja
Gorim, G. junija 194-4. -V. R. - Italijansko bojišče zavzema polagoma vedno izrazitejši značaj napovedane druge fronte. Angloamerikanci ne odnehajo s svojimi močnimi napadi in mečejo v boj vedno večje mase ljudi in vojnega orodja Nad tisoč oklopnikov je te dni v akciji, kar je največ do sedaj znanega, tudi z ozirom na rusko fronto. Vendar se jim ni posrečilo zrušiti nemške obrambne sile in doseči odločilnega strategičnega uspeha Niso doslej niti dosegli prave nemške defenzivne črte. Kesselring še ni upolrebil svojih močnih rezerv in brezdvomno čaka ugodnega trenutka in sovražnikove utrujenosti. Angloamerikanci morajo vedno nadomeščati svoje mase, deloma radi izgub, deloma ker so moštva izčrpana. Središče najhujših bojev se je zaradi o-hranitve Rima premaknilo na področje severozahodno mesta Tu zastavlja sovražnik vse sile, ki jih ima na razpolago, oklopnike, rezervna moštva, letalstvo in vendar se le po polževo pomika naprej in pušča za seboj ogromno šte-
vilo padlih in neizmerne množine uničenega vojnega rnate-rijala. Išče brezdvomno taktičnega in prestižnega uspeha, ki mu je potreben, da dvigne nekoliko moralo angleškega in amerikanskega ljudstva. Roosevvellu gre pri tem tudi
za prihodnje volitve...........
Nemci pa v obrambi ne poznajo sentimentalnosti in tudi jim ni treba bali se mnenja lastnega ljudstva. Zato se njihovi obramni boji vršijo načrtno, dosledno in temeljito. To čuti tudi sovražnik in brezdvomno se boji trenutka, ko bo moral sestaviti bilanco te invazijske ofenzive, ki je že zdaj v ogromnem deficitu.
Četudi že dalj časa ai iz vzhoda nikakih poročil o važnih vojnih akcijah, ni ta fronta izgubila niti trohice svoje izredne važnosti. To je razvidno iz poročil vojnih poročevalcev, ki govore o velikih pripravah sovražnika. Seveda nemško vrhovno poveljstvo uvažuje ta poročila, tako da so priprave obojestranske. Med tem ko Sovjeti le pripravljajo, so Nemci prešli pri Jassiju v napade, da s tem izboljšajo svojo obrambno linijo, kar se jim
je tudi posrečilo. Vrhutega se je pričela na tem delu svetovnega bojišča nemška zračna ofenziva, ki zelo moti priprave sovražnika. Vsa važnejša prometna središča - Šepelovkn, Kazatin, Fastov itd. - so pod neprestanim letalskim ognjem. Istotako so opazovana in napadena vsa premikanja ruskih čet, ki zasedajo mesta prihodnjih in morda skorajšnjih odločilnih bojev. Tudi tukaj nemške čete mirno pričakujejo udara sovjetskih čet. Nemčja ima v pridobitkih te vojne tako neizmerne rezerve, da je ni mogoče omajati z nika-kimi pripravami - treba je pričeti akcijo in tudi v tem slučaju mora sovražnik računati z njeno nepremostljivo moralno in materijalno silo.
Na frontah daljnega vzhoda ta teden ni bilo važnejših vojnih dogodkov. Nova japonska ofenziva ima kot cilj mesto Čiangsa in železnico IIankow-Kanton. Večje bitke so v teku na otoku Biask pri Novi Gvineji, kjer so Ameri-kanci zasedli neka ozemlja, Japonci sedaj napadajo te skupine, ki so že stisnjene na ozek pas zemlje in se brezupno branijo.
Izgubljena angleška igra na Balkanu
Ženeva, 6. junija. Sovjet-sko-ruske cilje na Balkanu odkriva dolgoletni dopisnik INS-a na Balkanu in na Bliž-! njem vzhodu Ray Brock \
! daljšem članku, ki ga objavlja I močno protiangleško usmerjeni francosko - kanadski list »Le Bloc«. Istočasno odkriva Brock. zakaj se Anglija v korist Sovjetski zvezi odpoveduje svojim balkmskim interesom in zakaj je zaradi te angleške politike svoječasno Turčija prekinila vojaška pogajanja z Anglijo.
Dopisnik pravi, da sta orožje in denar za državljansko vojno v bivši Jugoslaviji prispela iz Sovjetske Rusije, kri pa je moralo dati domače prebivalstvo. Cilj te državljanske vojne je politična in vojaška prepojitev dežele z boljševi-ki, ki naj bi se končala z zasedbo po rdeči vojski, nakat naj bi prišla na koncu tega razvoja priključitev sovjetski državi. Sovjetska Rusija si tozadevno načrtno ustanavlja svoj obrambni pas, ki ga sestavljajo južnovzhodne, vz-
l°, . srednjeevropske in baltiške države.
Brock piše, da britanska cenzura v Kairu — ista, ki je tako katastrofalno črtala določila o kairski in teheranski konferenci — ne dopušča nobene vesti, ki bi poročala kaj dobrega o Mihajloviču. Namestil tega je London izdal nova poročila, s katerimi le še
bolj utrjuje vpliv boljševikov v vzhodni in jugovzhodni Evropi. Ta nova navodila so prepovedala tudi vsako kritiko politike londonskega zunanjega ministrstva ter washing-tonskega državnega tajništva.
»Kot dolgoletni dopisnik na Balkanu, v Turčiji, na Bližnjem in srednjem vzhodu, s katerega sem se šele nedavno vrnil, sem vsa ta londonska pismena in ustna navodila in prepovedi sam videl in slišal«.
Kairski in londonski cen-, zorji so zahtevali tudi po tvarjanje poročil, da bi se priliznili komunističnim tolpam Broza-Tita. Brezglavno dela jo vse, da bi podpirali Titovo komunistično vlado.
Prav tako se vrši velikan-ska sleparija s poplavo komunikejev, ki jih v zavezniških državah razširjajo o nekih domnevnih vojaških uspehih tolp Broza-Tita, piše Brock nadalje. Celo resni angleški in ameriški listi so nasedli tem lažem, pri tem pa jih njihovi uradni informacijski organi ter zunanja ministrstva še podpirajo.
Egiptovski kralj o Palestini
Ankara. Kralj Faruk je izjavil pri sprejemu palestinskega škofa Hakima, da je zanj palestinsko vprašanje prav tako važno, kakor egipt-sko vprašanje.
Surov napad na Dubrovnik
Zagreb, 5. junija. Pri zadnjem terorističnem napadu na Dubrovnik je bila poškodovana tndi cerkev sv. Blaža, dubrovniškega mestnega pa-trona. Svetnikov kip je ostal nepoškodovan. Sedaj so ga v svečani procesiji prenesli v neko kapelico na otoku Lapadu.
Sovjeti groze Poljakom
Stockholm. Moskovska,,Prav-da“ je prinesla oster napad proti poljski begunski vladi v Londonu ter proti vsem neboljševiškim Poljakom, ki žive v inozemstvu. S tem brez dvoma napoveduje pričetek novega Stalinovega roparskega pohoda.
Churchillov lažni projekt
Neu) York, 5. junija. Časopis „New York World Telegram" napada v soboto zvečer v ostrem napadu vse ono, kar imenuje ,,Churchillov lažni projekt11. Z ozirom na zadnja Churchillova in Edeno-va izvajanja imenuje list načrt britanske vlade, s katerim bi podredili predlagano „Ligo narodov14 nadzorstvu treh velesil, za slabo kamu-firan sistem sil, ki bo naletel na nezadovoljstvo večine majhnih narodov.
Volja in moč
Narod, ki se hoče ohraniti, mora imeli predvsem voljo. Mora imeti v sebi življenjsko silo in tudi v najhujših trenutkih ne sme obupati. Sedanji časi so za Slovence, posebej še za goriške Slovence rešnično strašni, toda še vedno živimo in zato se hočemo tudi ohraniti in iti pogumno čez vse trpljenje, ki ga doživljamo. Vzroki našega sedanjega trpljenja so različni, v prvi vrsti je seveda glavni vzrok sedanja strašna svetovna vojna, zaradi katere trpi ne samo Evropa, temveč ves svet, drugi vzrok je sedanja medsebojna bratovska morija, ki jo je povzročila brezvestna mednarodna agitacija in tretji vzrok je -priznajmo - naše pomankanje prave volje do dela in do življenja.
Vendar si poglejmo v oči in recimo resnično besedo: resničnemu Slovencu, kmetu iz tolminskih, bovških hribov, iz Brd in iz Vipavske doline, Kraševcu in Istranu te volje ne manjka. Ni učen naš človek, govori svoje narečje, toda ugnati se ne da, zlasti pa se sedaj ne bo dal ugnati, ko je naša lepa slovenska beseda dovoljena in ko ga nihče ne sme preganjati, ako govori v družini, na ulici, na trgu, v prodajalnah in v vseh javnih uradih našo domačo govorico. Naš kmet ne obupuje, ni o-bupal poprej, temveč je vztrajal, še manj ima vzroka sedaj. Prav tako ne obupuje slovenski domobranec, ki je dan in noč na straži za naše slovensko življenje. Niti kmet, niti delavec, niti naš domobranec, noben človek poštenega dela in vsako dnevne skrbi ne obupuje in se ne vprašuje: „Kaj naj prinese jutrišnji dan?“ Kdor tako vprašuje, je že omahljivec, že kaže pomanjkanje volje in poguma. Tako lahko misli in počenja kak polinteligent, kak izrodek, ki s svojim malodušjem ne kaže samo svoje plitke izobrazbe, temveč s svojim črnogledstvom zelo škoduje položaju Slovenstva na Goriškem.
Kaj bi rekli na primer vrtnarju ali poljedelcu, ki danes, jutri, ne bi hotel iti na delo, temveč bi lahkomiselno sko-miznil z rameni, češ: ,,Saj je vseeno, če delam ali ne, saj gre vse tako in tako po zlu! ,,Takega vrtnarja, takega delavca in kmeta ni, temveč vsakdo zjutraj vstane in gre pošteno na delo, se znoji in ne vpraša nikoli za morebitne udarce usode, ki naj jih pripravlja bodočnost. Ti ljudje, ti mali in v javnosti malo opaženi delavci, ti so tisti, ki so danes ohranili Slovenstvo na Goriškem, pa čeprav niso
nikoli vprašali, kakšna bo bodočnost. Oni goriški cmeravci in malodušneži, ki so prvi vrgli puško v koruzo in začeli godrnjali, češ, saj se ne izplača nobeno delo, ker tako in tako ne bo rodilo nobenega uspeha, ti so s svojim jadikovanjem, s svojimi lažnji-vimi solzami več škodovali Slovenstvu na Goriškem, kakor pa koristili sebi, čeprav so morda mislili, da jih bodo njihovi rojaki občudovali kot jasnovidce in zanesljive preroke za bodočnost.
Nič prerokovati, nič napovedovati slabih bodočih usod, temveč delati! Moramo imeti krepko voljo in zavest, da nam bo naše vsakdanje delo koristilo in nam že pripravlja lepšo bodočnost. Seveda, ako bomo sedaj dvignili roke od dela in rekli: ,,Naj bo sedaj, kakor že hoče biti, upamo le na bodočnost!“ potem lepše bodočnosti nismo vredni Samo tisti se bo veselil bodočnosti, kdor jo bo ustvarjal. Samo Listi vrtnar in kmet, ki spomladi sadita in sejeta,
smeta upati poleti in jeseni na plodove svojega dela. Prav to velja tudi za inteligenco, za slovensko goriško inteligenco. Kdor sedaj omalovažuje naše delo, kdor samo v kakem skritem kotu kritizira in godrnja, ta ne bo smel nikdar reči da je zaslužen Slovenec, da je zaveden Goričan. Ni naše delo brezhibno in zavedamo se svojih napaK, toda trudimo se pošteno in s čistem srcem.
Vedeti moramo, da imamo opravka z nasprotno voljo, z voljo po uničevanju, po moritvi, po izlrebljevanju našega naroda. Taka volja - ki je na žalost močna in v svoji posledicah grozna - ta volja še ne počiva Tej negativni volji moramo postaviti nasproti krepko voljo po poštenemu delu, po novi zgraditvi našega življa na Goriškem. Nihče ne sme sedaj počivati, vsakdo mora v obsegu svojih možnosti sodelovati in graditi našo novo bodočnost, ki nam bo prinesla tudi našo novo moč. -Ir.
Skof dr. Srebrnič o komunizmu
Belgrajska „Donau Zeitung,, poroča, da je imel nedavno u-rednik zagrebškega dnevnika. Deutsche Zeitung in Kroatien" razgovor s krškim škofom dr. Srebrničem. Ob tej priliki je škof Srebrnič ostro obsodil komunizem ter je omenjal proti komunizmu papeževo encikliko iz leta 1937. Med drugim je poudarjal, da je v interesu cerkve in vsega človeštva sploh, da se vse organizira za borbo proti bolševizmu Ta borba je naj večja zahteva sedanjega časa.
Angloamerikanci in bivši italijanski kralj
Stockhlom. 6. junija. Po nekem poročilu, ki je izšlo v londonskem dnevniku „Times“ so Angloamerikanci zabranili italijanski kraljevski rodbini pravico uporabe kraljevskega gradu v Neaplju. Ta kraljevski grad, ki je bil zgrajen v 16. stoletju in ki je bil prej rezidenca italijanskega prestolonaslednika, so spremenili v bare, igralne sobe in športne dvorane. I0 000"mož pozadke je na-nameščenih v gradu, kjer so bile napravljene vse potrebne naprave za nastavitev in prehrano vojaštva
Amerikanci o nemški vojni sili
Stockholm. Dnevnik ,,New Vork Times“ piše k nameravanemu zavezniškemu vdoru: Kakor so pokazali veliki bojni pohodi na vzhodu, tako je tudi potrdila sedanja bitka v Južni Italiji, kako mogočna je nemška sila.
SLOVENSKA URA
v tržaškem radiu
V nedeljo, je bila pri slovenski kulturni uri v tržaškem radiju na sporedu slovenska kmečka glasba. (Od Celja do Lju-bljance, Ljubca moja, Oj ta sol-daški boben, Imam dekle v Ti-rolah. En glažek vinca in druge).
Na binkoštno nedeljo pa je našla tudi umetna glasba pot k Primorskim Slovencem. Najprej je zapel član narodnega gledališča v Ljubljani g. F. Langus Pavčičevo “Zdravljico,, in Volaričevo “Ne žaluj,, pri klavirju ga je spremljal prof. J. Osana. Nato je recitiral g. Fr. Marolt narodno pesem “Od kneza Marka, kot uvod k Tomčevim -Variacijam od kneza Marka.,, katerim je bila ta kulturna ura posvečena. Igral je veliki simfonični orkester ljubljanske radijske postaje pod vodstvom dirigenta D. M. Šijanca. Ker do sedaj pri slovenski uri še ni bila na sporedu izrazito umetniška glazba, so Tornčeve “Variacije,, prinesle nov, vzvišen svet našim ljudem v Primorju. Na koncu so slovenske poslušalce lepo pozdravile sestre Finkove z narodno pesmijo “Jezusu pušeljček,, in operni pevec g. F. Langus s Prelovčevo "Ti si urce zamudila, ter Pavčičevo “Pojdem v rute“ Prof. J. Osana je pesmi spremljal na klavirju.
Slovenska kulturna ura, ki je vsako nedeljo ob 15.20 od ure do ure kaže nov napredek in vzbuja vedno večje zanimanje pri Primorskih Slovencih.
Portugalska ostane nevtralna
Lizbona, 5. junija. V govoru j na kongresu portugalske na- j rodne stranke »Unitao National« je izjavil ministrski , predsednik Salazar, da bo Portugalska zunanja politika stopala v izpolnjevanju svojih obveznosti še nadalje po starih potih. Izrazil je svojo odločnost za ohranitev nevtralnosti. Prav energično je zanikal trditev, da na svetu ni prostora za nevtralce ter se je izrazil za pravico miru. Temu primerno Portugalska svojega mnenja in svojega stališča ni izpremenila spričo različnih vojnih dogodkov. Predsednik je dejal, da so v Angliji tako.’ ozlovoljeni, ako Portugalci niso vedno istega mnenja kot Britanci.
Pododbor junanjefpolitčne-
Dopisi
IDRIJA
Naš župan g. Filip Vidič je zaradi težke bolezni odstopii. Za sedaj so vzeli občinsko upravo v roke trije podžupani, kateri so bili izvoljeni v nedeljo 21. maja. To so gg. Srečko Bajt, trgovec; Franc Poljane, rudar, bivši poslanski kandidat in Franc Lipu-žič, rudar in posestnik. Potreben je seveda tudi župan, ki bi vodil delo za obnovo občinske samouprave ter za to delo tudi odgovarjal. — Pripravljamo se za sprejem no voimenovanega g. dekana Janka Žagarja, ki bo prišel iz Ledin v Idrijo, kjer ie pred 22 leti nastopil svojo prvo duhovniško službo kot idrijski kaplan. Prepričani smo, da dobi Idrija v njem vrednega naslednika rajnega msgr. Arka. Že sedaj mu kličemo: Dobrodošel !
IZ GORICE
Bitka za naroden obstanek gre naprej. V bitki, ko gre za ideale in narodne tradicije se ne odneha, kajti kdor odneha, je izgubljen, poražen in ves njegov trud, vse žrtve zaman. Dobro vemo kaj nas čaka, če vržemo puško v koruzo, žalosten pogin. A mi tega nočemo. Krvava borba, ki je danes zaokrožila ves svet, bode prinesla človečans-tvu nov in pošteni socialni red. Da se bo to izvršilo, nam je najlepši in najjasnejši porok skupnost in edinost bojujočih evropejskih narodov, ki se hrabro borijo po raznih bojnih poljanah za boljši in pravičnejši socialni red. Tudi mi Slovenci po tej vojni bomo uživali svobodo, kakršno doslej še nismo poznali, za to pa združimo vse naše sile, vse naše duhove in pripravimo pot pravičnosti, ljubavi do svojega bližnjega za dosego naših ciljev.
ŠEMPETER PRI GORICI
V nedeljo 4. t. m. smo pri nas ohajali izredno slovesnost: novo mašo našega rojaka č. g. Mirka Skarabota. Vse je nestrpno čakalo na ta dan in se nanj pripravljalo. Sestavil se je močan pevski zbor, se vstrajno vežbal in žel pod vodstvom g. prof. Komela vsestransko priznanje. Mladina pa tudi kak star veteran so prav okusno okrasili cerkev. Na predvečer je množica faranov sprejela g. novomašnika ob slavoloku pred cerkvijo. Z deklamacijo sta ga pozdravila mašni strežnik in deklica iz Marijinega vrtca
V nedeljo smo med jutranjo sv. mašo prejeli iz novomašni-kovih rok sv. obhaljilo. Ob 9. 1/2 je mogočni sprevod duhov-
ga odseka Narodne zveze je po daljši debati sprejel sledeča načela portugalske zunanje politike:	1. Portugalski
naroči poudarja obstoj svoje suverene in neodvisne države ter zahteva pravico, da si svobodno določi strukturo svojih ustanov ter da rešuje svoje notranje zadeve brez tujega vmešavanja. 2. Portugalski narod smatra za svojo dolžnost, da z ostalimi narodi sodeluje pri stremljenju za najvišjimi cilji miru in napredka na podlagi svobodno priznanih sporazumov. 3. Portugalski narod zavrača vsako pojmovanje mednarodnega sožitja, ki stremi po nadvladi katere koli države ali po kaki meddržavni tvorbi za vodstvo mednarodnih zadev.
ščine. sorodnikov in povabljencev spremljal novomašnika v cerkev. Pred vrati ga je pozdravila članica Marijne družbe. Sledila je slovesna nova maša, kateri je prisostovala izredno velika množica pobožnega ljudstva Lep cerkveni govor je imel č. g. misijonar Gregor iz Trsta
V	največji šempeterski dvorani smo izvoljenci prebili nekaj prijetnih ur z g. novomašnikom. Njegov govor nas je ganil do solz, ko se je spominjal svoje preteklosti in se zahvaljeval za mnogoštevilne in izredne izraze velike naklonjenosti vseh župlja-nov in znancev. Pri popoldanski cerkveni slovesnosti smo prejeli od petih novomašnikov skupno novomašniški blagoslov. Ta obred se nam je močno vtisnil v spomin.
Ljubeznivemu in dobremu g. novomašniku želimo vsi Sempe-terci na njegovo svečeniško pot izrednega božjega blagoslova.
NOVA MAŠA PRI SV. LUCIJI OB SOČI
Preteklo nedeljo 4. junija je pri nas daroval svojo prvo sv. daritev č g. Ivan Kobil, naš župljan iz Loga Mladina predvsem mu je lepo in okusno okrasila župno cerkev, kar je še povečalo lepoto naše že tako lepe cerkve. Povsod si videl vpodobljen križ: v veri cih na stenah, v rdečih rožah na oltarju, v slavoloku pred cerkvijo. Naši rojaki razumejo, da je duhovništvo križ, posebno v današnjih časih, ko duhovnika beseda najde tako malo odprtih src. Tudi na vasi je bil lep slavolok in na poti na Log jih je bilo kar lepo število. Ložani so ponosni, da je iz njihove tako majhne naselbine, komaj 13. hiš, izšel duhovnik. Sprejem je bil zelo prisrčen, povsod: na vasi ga je mojstrsko vodil domači gospod župnik Janko Premrl, na poti na Log pa so mu ga prirejali župljani sami. Po sprejemu na vasi v soboto popoldne so deklice izvajale pred cerkvijo več deklamacij s petjem, ker je bilo zelo dobro naučeno in vodeno. Pri novi maši v nedeljo ob 10. je sverolucijski zbor krasno izvajal latinsko mašo in razne naše novomašne in druge umetne pesmi. Med sveto mašo je govoril č. g. dr. Franc Močnik, ki je podčrtal dve misli: daje duhovništvo božja ustanova in ne človeška,
ki bo trajala do konca sveta in pa da ima duhovnik svoj delokrog povsod kjer so duše, v vsem človeškem javnem in zasebnem delovanju, tudi v politiki, če jo pojmujemo to kar bi morala biti, to je skrb začasni blagor ljudstva. Spomnil se je ob koncu tudi nag. Ludvika Slugo umorjenega kaplana v Cerknem, ki mu je ravno pred dvemi leti, tudi na praznik sv. Trojice, pridigal kot novomašnik. Klena beseda je segla globoko do srca. No-vomašniško slavje se je časom primerno vršilo v župnišču in tudi lepo poteklo.
Bog daj novomašniku mnogo let dela, tolažbe in blagoslova povsod kamor ga bodo njegovi predstojniki poslali.
IZ LJUBLJANE
Vkljub hudi vročini je življenje zelo živahno. Vneti kopalci so že prišli na svoj račun. Kopališče: ..Ilirija" je stalno zasedeno in se kopalna sezona kar lepo razvija. Le kadar je letalski alarm je nerodno, ker se moraš v 10 minutah osušiti, obleči in še biti doma ali v kakšnem javnem zaklonišču. To je naglica vrvenje! Hudo je posebno ženskam, saj še v mirnem času traja toaleta tudi dve uri. Zato nekateri vstrajajo, da je lepše in vsestransko udobnejše kopališče izven Ljubljane ob Ljubljanici. Voda je sicer še mrzla, zato se bolj parijo. Sicer se pa stari ljubljanski rutinirani kopalci ne bojijo mrzle vode.
Pred nekoliko dnevi je Ljubljana doživela senzacijo. Vse je na ulicah občudovalo postavne vojake v črnih tankovskih uniformah-.začudenja ni bilo ne konca ne kraja, ko si videl, da imajo na kapah slovensko trobojnico in na rokavu slovenski grb. To so slovenski domobranci tan-kovci. Lahko si mislimo KakScu mržel tuš so ti naši fantje za ljubljanske in še prav posebno za dolenjske OF - arje.
Borbe se na Dolenjskem ugodno razvijajo. Komunisti povsod beže in kamor pridejo domobranci se ljudstvo oddahne ter jih z iskrenim veseljem pozdravlja. Tudi Bela krajina dviga svojo glavo. Spoznala je, da se je lahkomiselno pustila voditi zapeljivcem iz gozda, ki so že iz itak siromašne pokrajine naredili popolno beračijo. Kjer so še komunisti je pomankakanje vsega vedno hujše. Znano je, da sta sol in cigareta — kraljevski darili. — Upamo, da bo dežela kmalu o-čiščena, da se bo začelo mirno in redno življenje — vredno človeka — kar pod „osvoboditelji“ ni mogoče.	G.	F.
Obletnica električne železnice
Dne 31. maja je poteklo točno 65 let, odkar je stekla prva električna železnica, in sicer na obrtni razstavi leta j 1879 v Berlinu. Železnico je zgradil VVerncr Siemens, ki je j že 13 let prej izumil dinamo-električni princip. S to prvo j železnico se je vsakdo lahko vozil po razstavnem prostoru na progi 300 metrov. Električna lokomotiva je vozila 3 majhne vagone. Siemens je s to | poizkusno železnico pokazat i najširši javnosti, kakšne možnosti daje uporaba elektičnc ga toka za pogon pometnih sredstev. Pri tem je treba u-poštevati, da se je v oni dobi električni tok uporabljal sko-ro izključno le za razsvetljavo. Eno leto po razstavi je Siemens predložil načrte za gradnjo posebne električne železnice okrog Berlina, ki pa ni bil izvršen, ker se je občina odločila zgraditi prvo električno cestno železnico v Lich-' terfelde.
Strašen primer sovjetskih zločinstev
Lvov, 5. junija. V uradu za begunce v Lvovu sta se javili dve ukrajinski rodbini iz ku-pjela, mesteca ob železnici Proskurov-Tarnopol. Bil je to čevljar Nikola Gruščenko s svojo ženo in 14 letno hčerko ter mizar Anatol Romahnjuk s svojo ženo in z 10 letnim sinom. Obe rodbini sta soglasno izpovedali o dogodku, ki se je zgodil ob sovjetskem vkorakanju v mesto in ki označuje sovjetski pohlep po ubijanju.
Nek sovjetski izvidniški oddelek je bil prišel v mestece dan potem, ko so se odmaknile nemške čete. Sovjeti so preiskovali hišo, izropali prebivalstvo, ki je še ostalo v kraju do golega, nato pa so vdrli v cerkev. Še prej so staknili 60 let starega cerkovnika, ki jim je moral cerkev odpreti. Božji hram so pričeli v njegovi prisotnosti sistema-I tično preiskovati ker so trdili,
da je v cerkvi skrito orožje. Divji zaradi tega, ker niso nikjer nič našli, so pometali ikone in križe s sten ter cerkovnika tako pretepli, da se je ves okrvavljen zrušil na tla. Ko še vkljub temu ni hotel izdati domnevnega skrivališča orožja, sta dve človeški zven zavlekli svojo žrtev v cerkveni zvonik. Pred očmi domačinov, ki so sc bili zaradi kričanja zbrali pred cerkvijo, sta ga nato vrgla z zvonika na tla, kjer je ubogi revež obležal z razbitimi udi. Ko so ostali Sovjeti, ki so bili še v cerkvi, opazili, da so v bližini očividci, so pričeli nanje krat-komalo streljati. Na tleh je obležalo več težko ranjenih, ki so jih kasneje pobili. Ko sc je sovjetska izvidnica kasneje zopet umaknila, sc je poročilo o groznem dejanju razširilo od hiše do hiše. Številne rodbine so pobrale svojo imo-vino ter zbežale iz tega groznega kraja.
IN
Preteklost in sedanjost Kostanjevice
S srcdnjevisokega grička nas pozdravlja prijazna in lepa božjepotna cerkvica, imenovana Kapela. Ozka reber, pokrita z belim kamenjem nas kar mimogrede privede do širše, precej strme poti, ki se vije v prijetni senci viso kili in košatih kostanjev. Nekdaj je bil pokrit ves grič s kostanji in od tod tudi njegovo ime. Z griča vidimo na levi strani prostrana polja, ki se razgrinjajo ob bregovih sinje Soče, pred nami se dviga temni Sabotin, med njim in Sv. Goro, pa se kopičijo hiše gosto naseljenega Solkana. Tik pod nami je Svetogorska postaja.
Pri kamnitih stopnicah se med zelenjem zablesti bela kapelica s prošnjami iz lavre tanskih litanij Matere božje Par takih kapelic nas sprem lja prav do svetišča. Na koncu poti pa je večja kapelica s podobo Križanega.
Kostanjevica je bila pred davnimi leti last grofa Manje della Porre. O nastanku cerkvice na nam pripoveduje več legend, Ena pravi, da je bila naslikana slika Matere božje na deblu nekega kostanja in da jo je prihajalo častit mno-
go ljudi. Da bi preskrbel Materi božji primernejše svetišče in češčenje, je sklenil grof zgraditi majhno cerkev.
Druga legenda pa pravi, da je prihajal častit to podobo sam grof in ko je molil litanije, mu je neznan glas odgovarjal na njegove besede: O Marija, Ora pro nobis. Zato ie sklenil zgraditi Materi božji lepo cerkvico. So še druge pripovedke, ki nam pripovedujejo več ali manj iste reči, iz vseh pa moremo sklepati, da je bila na Kostanjevici naslikana podoba Matere božje na kamenju kakšnega zida ali na na deblu kakšnega kostanja. Ljudje so jo hodili častit od blizu in daleč, prižigali nred njo sveče in peli litanije. Grof Matija della Torre je zgradil na lastnem zemljišču in na lastne stroške tu nrijaz-no cerkvico v lepem stilu, poleg nje pa ponosen samostan. Zaradi mazhnosti so imenovali cerkvico Kanela in to ime je ostalo prav do danes.
Po nekaj letih je grof Matija della Torre podaril cerkvico in samostan karmelitan-cem, ki so se slovesno naselili v njem 23. decembra 1649.
Karmelitanci so skrbeli za
dušno pastirstvo, poleg tega pa so obdelovali polja, skrbno gojili vinske gorice in se na ta način preživljali. Skrbeli so tudi za opremo in vzdrževanje Kapele. Poleg navedenih del, so se pečali tudi z znanostjo. Nekateri očetje so napisali zgodovinska dela, med preprostimi brati pa je bilo nekaj pravih umetnikov. Lepa vrata kora in knjižnice, iz pletenega orehovega lesa, ki so še danes ohranjena, so de-
lo	njih rok. Najbrže je tudi oltar sv. Ane delo samostanskih bratov. Kapela je zgndov.
važnosti tudi zaradi grobnice nekaterih vladarjev, ki je v katakombah tih pod glavnim oltarjem. Na stenah vise še dobroohranjena ogrodja pogrebnih vencev. V grobnici je nct krasnih marmornatih krst in ena iz pozlačenega brona, v njih pa so zemeljski ostanki hčerke Marije Antoinelte, Karla X, Ludvika XVI in nekaterih drugih Burhoncev.
Kapela še vedno vabi pobožno ljudstvo, ki ji razkriva svoje težave in svoje prošnje, zdaj bolj kot kdaj prej, saj je v nji slika svetogorske Matere božje.
Nnve policijske ure
Prefekt Goriške pokrajin** javlja: V skladu z odredbo Vrhovnega komisarja operativne zone Jadrana z dne 6. junija 1944, ki določa uposta-vo policijske ure, upoštevajoč mnenje nemškega vojnega poveljništva in v skladu & deutscher Berater-jem v Gorici, se odreja: Policijska ura za občine Krmin m Koprivo od 21 do 5.
la objava stopi takoj v veljavo.	<
PREFEKT GORIŠKE POKRAJINE
V	skladu z odredbo Vrhov-nega komisarja v operativni zoni Jadrana št. 15 od 2. decembra 1943, s katero določa Prefekt policijsko uro in v sporazumu z nemškim poveljstvom in z deutscher Berater-jem se odreja policijska ura za občine: Gorica, Gradiška ob Soči, Fara pri Soči, Zdrav-sčina, Romans ob Soči in Marjan v Furlaniji od 22 do 5 ure zjutraj.
(Odredba stopi takoj v veljavo.
Gorica, 31. maja 1944.
Razdeljevanje živil za junij
1 okrajinski prehranjevalni odsek v Gorici sporoča, da bodo s 1. junijem razde-
ljevala potrošnikom sledeča racionirana živila: testenine, riž, olje, maslo, sladkor, sir in mezga. Količine bodo naznanjene na posebnih razglasnih tablah pri posameznih trgovcih. Cene racioniranim živilom so 4,75 za kg testenin, riž po 4.30, 5.80 oz. 6.40 (po kakovosti). Olje 1.95 lir za del. Maslo 30 lir za kg, sladkor 13 lir za kg, sir 28.10 lir za kg, mezga 19.50 lir za kg.
OPOZORILO
Ker je prišlo poletje in nastopi mrak kasneje, je prepovedan dostop in odhod iz mesta ob 21. uri. Med 21 in 6 uro, bo izpostavljena nevarnosti ustrelitve vsaka oseba, ki bi hotela v mesto ali pa iz mesta.
USODNA NESREČA
V	Vipavi sta stikala za iz-, strelki 20 letni Emil Černigoj iz Sv. Tomaža pri Ajdovščini in 20. letni Franc Trost iz Malih Žabelj. V rokah jima j<-eksplodiral izstrelek. Černigoi ima težke poškodbe na desni nogi in levici, Trost pa na de srici, prsih, glavi in obeh nogah. Stanje obeh je precej lesno. Manjše poškodbe sta dobila pri tem 14 letni Albin Slokar, ki ima rane na desnici m trebuhu, in 13 letni Danilo Slokar.
NE POBIRAJTE SVINČNIKOV IN NALIVNIH PE RES!
V okolici Koprive pri Kr-minu so našli žepni svinčnik, pri katerem je iz konice molel košček žice. Ako potegneš to žico, svinčnik eksplodira. Zato se prebivalstvo poziva da naj ne pobira teh predmetov. Zlasti naj starši pazijo, da se otroci ne bodo igrali s temi nevarnimi igračkami.
DVE SMRTNI NESREČI NA VRTILJAKU
V Morsano na Tailmentu je gostoval vrtiljak na motorni pogon. Med hitrim vrtenjem je počila vrv s katero je bi? 20 letni mladenič privezan na svoj sedež. Odletel je z vso silo proti bližnjemu zidu in treščil vanj s tako močjo, da si je razbil tilnik in obležal mrtev. Preden je nesrečni fant' priletel v zid, je butnil v neko mater, ki je držala 10 mesečnega otroka v naročju. Sunek ie bil tako močan, da je tudi žena odletela proti zidu. Padla je nesrečno in z otrokom zadela ob zid. Tudi otrok st je razbil glavo in bil pri priči mrtev.
i TUDI ZDRAVILA KRADEJO
V Romansu ob Soči so od-| nesli iz hiše Ivanke Bergama-
I	sa večjo množino zdravil,
last lekarniških izdelkov Gio-vanella iz Trsta. Tatinski zlikovci so izginili v smeri proti Zagradu. Bergamasova je prijavila zadevo policiji.
USODEN PADEC S ČEŠNJE
11	letni Alfred Markovič iz Moše, je nabiral češnje. Pri tem je izgubil ravnovesje in padel z drevesa. Obležal je z zlomljeno levico. Dečka so prepeljali v goriško bolnišnico.
NAPLAVLJENO UTOPLJENCEV O TRUPLO
Soča je naplavila truplo o-koli 40 letnega moškega močne telesne konstrukcije in plavih lajs. Verjetno je bil neznanec ubit in nato vržen v Sočo. Utopljenčevo truplo je bilo prepeljano v mrtvašnico osrednjega goriškega pokopališča. Oblastva so uvedla preiskavo.
ZA NEKAJ ČEŠENJ NAD
50(X) LIR
25 letni Izidor Franzon in 17 letna Klara Pensiero iz Krmina sta se peljala na dvosedežnem kolesu iz Krmina v Gorico. V bližini Moše so ju zvabile krasne češnje na nekem bližnjem sadovnjaku. Dvosedežno kolo sta pustila ob robu neke njive, sama pa sta stopila k češnji, kjer sta se pošteno nazobala sočnega in žlahtnega sadu. Toda češnje so bile zelo drage. Ko sta se vrnila h kolesu, sta opazila, da ga ni bilo več. Tako so stale tiste češnje Franzona nad 5000 lir. Tatvina je prijavljena policiji. Iz Gorice sta morala peš domov v Krmin.
Ljudsko gibanje
Goriški magistrat objavlja.
Rojeni so:
Castcllucci Alojz, Turra Santino, Kerardi Janez, Tranl Ana Marija, Figel Antonija, Simčič Marjo, Bressan Lucija, Musič Ana Marija, Brada-skja Marjo, Tomažič Marjo, Pizzi Ferdinand.
Umrli so:
Lenassi Gustav, 79 let, posestnik; Artelli Franc, 62 let, hotelir; Markosič Romana, 29 let, gospodinja; Trampuš Pepca, sestra Rafaela, 76 let, nuna; Posd ar Dušan, 24 let; Pau-si Štefan, 64 let, voznik; Tam-plenizza Natale, 40 let, uradnik; Galizija Amalija, 21 let, šivilja; Dr. Polc Jože, 44 let, sodnik; Salvador Angelo, 29 let, rudar; Paulin Klement, 44 let, delavec; Kamauli A-lojz, 64 let; Cargnello Eolo, 29 let, poročnik.
ŠMARNICE pri SV. ANTONU U GORICI
Nekaj, kar slovenska Gorica ni še doživela, smo doživeli letos zadnji dan maja: slovesni zaključek majske pobožnosti pri sv. Antonu. Večer za večerom je ves mesec niaj rastlo število vernikov, ki so se udeleževali šmarnic Pri sv. Antonu. Prve dni jih ni bilo več ko 200; pozneje pa ie število stalno naraščalo. 'Berniki so z veliko pobožnostjo in zanimanjem sledili res Prav posrečenim in času primernim govorom dr. Močni-"a.* spi rituala v našem bogoslovju, ki nam je slikal trpljenje današnjih dni in našega ljudstva v luči vere in v zau-Panju na Marijo Pomagaj.
rI ako prepričevalno je govoril, da je nekdo ob sklepu šmarnic rekel: »Sedaj razumemo. Naj le pride sedaj, kar hoče, mi smo pripravljeni, za vero tudi umreti«. Škoda je le, da je bila cerkev premajhna in je zato moralo vedno dosti ljudi ostajati zunaj. Kako so se te šmarnice priljubile, priča to, da je vedno piihajalo tudi prav lepo število moških, zlasti fantov iz mesta. Pa tudi otroke smo videli, ki so lepo klečali okrog oltarja najljubše cvetke Materi božji. Želeti je le, da bi prihodnje leto tudi h krščanskemu nauku hodili, da bi po-
tem tudi njihove glasove pri molitvi in pesmi slišali.
Navdušenje ljudstva in njegova ljubezen do Matere božje se jc pokazala zlasti zadnji dan, ko je cerkev bila do zadnjega kotička polna in je še pred vrati na trgu stala precejšnja množica ljudi, ki niso mogli noter. Računajo, da je ta dan prišlo čez 800 oseb. Slovesni blagoslov in zahvalno pesem je imel stolni kanonik ftionsignor Valentinčič. Po blagoslovu so se v spomin delile podobice s prelepim besedliom, ki povzema glavno misel vseh šmarnic: »Nikar se ne jezimo zavoljo tega, ker trpimo, temveč pomislimo in verujmo, da so te kazni manjše kakor naši grehi, in da so nam šibe Gospo-
dove, s katerimi nas kot služabnike tepe, v poboljšanje, ne pa v pogubljenje«, (qdt. VIII, II.)
Gospodu šmarničarju za trud so se naši ljudje izkazali zelo hvaležne s tem, da so za goriško Veliko semenišče darovali zadnji večer 2730 lir.
Za g. dr. Močnika, ki mu je Semenišče tako pri srcu, je bilo to pač najlepše plačilo za trud.
Za to majniško pobožnost sta si veliko prizadevali zlasti gospe Vraničeva in Munihova, za kar jima izrekamo zahvalo.
Za prihodnje leto pa je naša želja da bi se te šmarnice, ki prikličejo toliko goriških vernikov, imele v kaki večji cerkvi v središču mesta.
Oklici:
Tortul Eugen, elektrotehnik - Strgar Ludmila, služabnica; Mancuso Diego, poročnik - Delapietra Wanda, učiteljica.
Poroke:
Uršič Anton, čevljar - Ce^. skuti Pavla, delavka; Simčič Mila,n, zidar - Durli Ana, delavka; Elcro August, železničar - Cecoti Velja, zasebnica; Dole Janez, elektromehanik -Ziani Antonija, asistenka; A-vareli Marja, uradnik - Pais Bolia Licia, gospodinja; Bar-zagi Oreste, urar - Caligaro Lina Olga, ogspodinja.
PODGORA
Naj se oglasimo tudi mi s par vrsticami.
Tudi letos smo imeli dobro o-biskovano majniško pobožnost. Ljudsko petje, petje naših malčkov in posebno lepo branje gosp. duhovnega pastirja nas je navduševalo da smo v obilnem številu hodili poslušat. Knjišica je pisana prav za današnje čase. Vsak pošten in naroden Slovenec, ki ima vsaj malo pameti in vesti, ki hodi rad v cerkev in posluša nauke in besedo božjo ne bode nikdar zašel na krivo pot komunizma, ki je že žali Bog prizadel toliko gorja našemu slovenskemu narodu in še prizade-ja »Jovek se mora razjokati, ko bere članke v našem »Goriškem listu" ki jih osebno pišejo prisilni mobiliziranci. V 3 št. Goriški list smo brali “O strašni usodi goriških Slovencev v O.F. Ker berem tale članek, si mislim ali mora še kje kakšen zaveden Slovenec in Slovenka trditi, da je partizanstvo prava narodna osvoboditev ? Kakšna narodna osvoboditev je če te na vrv zve-šejo in gonijo v gotovo smrt? In v zadnjem listu smo brali kako je moral brat brata gledati ko so ga na nečloveški način ubili za prazen nič. Ali naj bi od teh ljudi kaj dobrega pričakovali?
Sam Bog nam je poslal v trenutku, ko smo že tudi pri nas obupovali in okusili krutost partizanstva, našo pravonarodno stražo, ki nas bo obvarovala pred hudim sovražnikom v vsej naši lepi primorski deželi. Zato kličem : Slava našim vrlim domobrancem, želim mnogo uspeha"!
Zadnjo nedeljo v maju, so naši malčki vprizorili lepo otroško veselico, ki je bila tudi za odrasle v veliko zabavo. Dvorana je bila polna, vsak je hotel videti malčke kako se izkažejo.Po-sebna zahvala gre gospodičnam učiteljicam za trud.
Pa drugič še kaj „Goriški list"! Bog živi.
Col pri Vipavi
Na Colu so praznovali na Binkoštni pondeljek izredno družinsko slavje o katerem govori vsa Vipavska, namreč, zlato poroko, Bajca Antona in Marije p. d. Severjevih. Ugledni mož je bil svoj čas obč. tajnik, več let organist cerkvenega in prosvetnega petja. — Zlato poroko sta imela tudi Ipavec Jože po poklica kovač z Gozda št. 10 in njegova žena Frančiška. Navzočno ljudstvo je bilo ganjeno ob lepih besedah, ki jim je spregovoril č g. župnik v cerkvi, kjer so si slavljenci ravno pred petdesetimi leti obljubili zvestobo. Krščansko so živeli in lepo vzgajali svoje otroke. Slavljencem ki so vsi čvrsti in zdravi častitamo. - Vipavec.
Vesli iz Trsta in okolice
Živilske nakaznice
Do 10. junija morajo predložiti prošnjo za obnovitev živilskih nakaznic za štirime-sečje julij-oktober vsi oni po-trošnjiki na področju tržaške občine, ki imajo provizorične nakaznice za tekoče štirimc-sečje. Prizadeti naj se obrnejo na občinski živilski urad v ulici Malcanton št. 3 in pri odsekovnih delegacijah v Bar-kovljah, Proseku in na Opčinah.
ŽRTEV SVOJE DOLŽNOSTI
V	vojaški bolnišnici je umrl bolničar Silvo Bregant, ki je bil ranjen, ko je v Tržiču izvrševal svojo dolžnost kot član vojaškega Rdečega križa.
ČE HOČEŠ V TRST ...
Prefektura v Pulju je razglasila, da kdor hoče v Trst za več kot 9 dni, mora imeti posebno prefekturrto dovoljenje.
POROKE
Te dni so se poročili v Trstu šofer Karel Vižintin in u-radnica Ana Markon, trgovec Karel Sitran in gospodinja Roma Just, pomorski kapitan Rudolf Bonicioli in uradnica Bruna Štokar, vpokojenec Josip Kobal d in gospodinja Marija Furlan vd. Škabar, trgovski nameščcnec Robert Birsa in frizerka Jožefina Zuber, e-lekritčar 1\. Mora in bolničarka Ana Stojkovič, inž. Lili Vi-dali in gospodinja Marija Ge-lovica, uradnik Alfred Bajo-ni in gospodinja Pia Nemec, železničar Jorgan Škoda in gospodinja Ana Švab, pismonoša Marij Pechiari in frizerka Silva Svetina.
UMRLI SO:
Rafael Kušje, Jurij Godina, Josip Jejčič, Roman Bordon, Oliver Klun, Tilen Strajn, Katarina Berkan, roj. Radič.
NEZGODE
Drobec železa je ranil levo oko 17 letnemu mehaniku Jožefu Palombi, ki je bil zaposlen v neki delavnici, 46 letno gospodinjo Lino Tripoli je povozil tramvaj proge 9. Ima poškodbe po vsem telesu. 41-letni mornar Inocent Calochi-ra, doma z Reke, ima poškodbe na desni nogi, 51 letni mizar Anton Ravbar iz Verdele št. 1566 je bil zaposlen na mizarskem odru v ulici Sv. Fran čiška 21. Izgubil je ravnovesje in padel v globino, kjer je obležal s poškodbami na hrbtenici. Desnico ima ranjeno, 41 letni zidar Serafin Feltrin,
ki stanuje pri Sv. Ani in ki se je ponesrečil med delom v zakloniščncm predoru Sv. A-na, 46 letni železničar Paskval Zanini si je zlomil levo nogo med službeno vožnjo iz Trsta v Tržič, 39 letni delavec Anton Toson iz ulice Dolga obala 23 se je umival. Pri tem se je razbil umivalnik iz porcelana in ga ranil. Ponesrečenci se zdravijo v tržaški bolnišnici.
RAZBURLJIV LOV ZA TATOM
Gospodinja Emilija Karli iz Padrič je hotela kupiti na tržaškem osrednjem kolodvoru vozovnico. Pri tem je opazila, kako se je hotel naglo odstraniti mladi moški, potem ko se ji je bil za trenutek približal. Takoj je zasumila in pogledala na ročno torbico, iz katere ji je bila izginila listnica. S kriki je opozorila ljudi na tatu, ki ga je zatem zasledoval mestni stražnik Karol Žinti-gnana. Tat je na begu odvrgel listnico in se zatekel na neko dvorišče, kjer se je skrij med sodi. Toda mestni stražnik je imel dober nos in ga je iztaknil. Aretiral ga je in sc je izkazalo, da gre za Hamleta Marreja, doma z Reke.
RANJEN V PREPIRU
V tržaško mestno bolnišnico je bil pripeljan 70-letni I-van Kralj iz Doline z lahko rano na levem ramenu. Stari mož se je razgovarjal v bližini domače hiše z nekim neznancem. Beseda je dala be-sedo, neznanec se je hudovat in vedno bolj jezil. Nenadoma se je tako razsrdil, da je zamahnil proti Kralju z rov-nico in ga ranil na ramenu.
ZOPET DVE ŽRTVI STRELIVA
V bližini Malega Lošinja so iztaknili trije okrog 14 let stari dečki ročno granato. Pobra-
li	so jo in odnesli s seboj. Ko so prišli do neke napol podrte kolibe so se skrili vanjo in se pričeli ukvarjati v nevarnim orožjem. Nenadoma pa se je granata razpočila in dva dečka tako težko razmesarila, da sta kmalu, nato izdihnila.
SMRTNO NEVARNE POŠKODBE
ima 43 letni Vinko Carli, ki je padel na cesti občine Trebče in obležal s počeno lobanjo. Prepeljali so ga v tržaško bolnišnico. Njegovo stanje je zelo resno.
»Goriški list“
v vsako našo družino!
Kmetijstvo
Kuhinjska koklja
katero uporablja večina naših mestnih rejcev obstoji iz nizkega zaboja, kosa strešne lepenke in pokrova iz mreže. Tla zaboja prekrijemo z lepenko, nasujemo nanjo suhe mivke ali senenega drobirja, vložimo 10, največ do 15 piščancev in pokrijemo z mrežastim pokrovom. Štirikratno redno dnevno krmljenje in napajanje in redno čiščenje vsak tretji dan je pogoj za uspevanje piščancev v takem zaboju. Osnova vsemu je pa prepotrebna toplota, ki jo nudi štedilnik v kuhinji. Zaboj s piščanci porinemo pod štedilnik, kjer so po navadi drva, tik pod stropom štedilnika, da lahko prihaja toplota izpod pečic neposredno do piščet. Če bi bilo preveč toplo, kar poznamo takoj na živalih, tedaj potegnemo za-boj za 10 ali 30 cm izpod štedilnika. Kadar krmimo piščance, prenesemo zaboj s piščanci na svetlo, jih nakrmimo in napojimo, pa spet nazaj na toplo — spat. Kjei i ni štedilnika na razpolago, si i pomagajo tako, da poveznejo j nad zaboj večjo pločevinasto | škatlo ter jo vsakih 6 ur polnijo z vrelo vodo.
Petelinčke kapunimo
v starosti 10 do 12 tednov. Živalce, namenjene za to o-peracijo, zapremo 36 ur prejo v kletko in jim dajemo same. vodo. Poslednjih 6 ur pred kapunjenjem jim odtegnemo tudi vodo, da je črevesje popolnoma prazno in nas ne o-vira pri operaciji. Takoj po operaciji damo kapunom mehke krme. V nekaj dneh se rane zacelijo in kapuni se razvijajo in debele v veselje gospodinje. Zgodili so se primeri, da so take živali dale po 1 kg in več čiste masti.
Apnen prah
za razkuževanje kurnic in kurjega dvorišča uporabljajo perutninarji v tem času, ko so širijo razne nalezljive bolezni kakor so kuga, tifus, kolera, da kurnico temeljito počistijo in natrosijo apnen prah po njej tako, da se dobro razpr-ši v zraku in se poleže ves prah po vseh kotih in razpokah kurnice in po tleh. Kurje dvorišče temeljito najprej počistijo in ostrgajo, posujejo z apnenim prahom in prekopljejo. Medtem, ko je treba kurnico vsak teden enkrat na ta način temeljito očistiti, prekopljemo dvorišče, ako je majhno samo vsakih 14 dni,
sicer samo vsak mesec enkrat. Na kurje dvorišče naj ima dostop samo ena in ista oseba, da ne zanesemo nalezljivih kali med kurjo družino.
Ušivost koz
posebno dolgodlakih je zelo gost pojav, ki nastane tedaj, če opustimo pri kozah vsakdanje pranje in krtačenje. Tedaj postane dlaka groba, lepljiva in se s časom zamota v klopčiče, v katerih se drže blato in razni kožni izločki. Taka dlaka je najidealnejše gnezdo za razne vrste mrčesa, predvsem za uši in gnide, ki se pridružijo včasih še povzročitelji srbečice. Pri dolgodlakih kozah je zelo težavno odpravljanje takšnih zajedavcev. Prva pomoč je v tem, da žival vsak dan temeljito ostr-žemo in odkrtačimo zunaj hleva, obdrgnemo kožo s tobačnim prahom in jo nato ponovno oščetkamo. Med tem časom naj eden domačih temeljito počisti kozji hlevček, ga dobro potrese s tobačnim prahom in šele nato nastelje svežo steljo. Kdor hoče imeti zdrave in snažne koze, ki bodo dale mleko brez duha, ta naj vzame v roko vsak dan strguljo in ščetko in naj posveti vsaki kozi vsaj pet minut čiščenja.
Kava iz žgane koruze
V	neki družbi sem nekoč omenila koruzno kavo. Pa so me tako muzajoče pogledali, da sem takoj ugotovila, da zelo dvomijo, da bi spadala koruza tudi v taki obliki med
užitne stvari. Mogoče je moj recept kdo izmed navzočih preizkusil, morda nihče — nt> vem, izglcda, da so ga zabeležili kot sodoben dovtip.
Poudarjam pa ponovno, da je koruzna kava užitna, tudi okusna, sladka ter brez stru pa, zato je zlasti za dcco zelo primerna.
Službovala sem ob meji. Stanovala sem pri revni ženici, ki je videla nekoč boljše dneve. Zjutraj mi je dajala kavo brez sladkorja za malenkostno odškodnino. Pogosto sem se čudila, kako to, da zmore ženica tako dobro kavo, kakor tudi temu, da mi je treba dati vanjo tako malo sladkorja. Sumila sem jo že, da uporablja morda saharin in ga tako v kavi prekuha. Pa sem se motila. Nekega jutra sem prišla precej zgodaj v kuhinjo. Prijetno me je pošče-getalo v nosu. Vidim, da se na štedilniku praži kava, a v kuhinji nikogar ni. Stopim bliže, da pomešam. Vrtim s kuhalnico nekaj časa kavo po posodi, ko mi obvisi pogled na zrnih. Čudna so ta zrna. V tem se vrne gospodinja, pa jo-povprašam, kakšne vrste je ta kava. »Kaj ne vidijo, gospodična, to je koruza!« mi je odgovorila. Nato mi je pojasnila, da že leto dni pijem vsako jutro koruzno kavo.
Vidite, na kako posrečeno misel je prišla preprosta ženica. Brez izdatkov za kavo in brez posebnih velikih izdatkov za sladkor je bilo v hiši vedno kave dovolj. — Iznajdljivost, vedno nova iznajdljivost je potrebna v kuhinji!
Spor
AMPELEA - TRIESTINA 2-1
Tekma med Ampeleo in Trieslino. ki se je odigrala na tržaškem stadijonu in ki velja za predfinalo v italijanskem prvenstvu, je končala z zmago Ampeleje iz Isole v Istri z dvema goloma proti enemu. Tekma ni bila lepa - Ampelea je morda zaslužila zmago, vendar pa je bila njena igra absolutno surova, njeni igralci vse prej kot športniki. Na igrišču so letale in frčale klofute in ne samo klofute. Sodnik Forza iz Monfalcona (Tržiča) je zavozil igro in nosi vso krivdo poteka tekme in tega kar je tekmi sledilo. Po končani tekmi jo je popihal (bolje bi storil, ako bi odšel mnogo preje). Na vsak način bi bilo najbolje, da bi s to tekmo izgubil svojo piščalko, Ker ta
posel ni zanj. Po tekmi so se sprijeli igralci in občinstvo je vdrlo na igrišče in pomagalo pri tepežu. Tekom tekme je sodnik izključil tri igralce (dva minuto pred koncern!) in eden - Gratton - (Triestina) se je izključil sam. Odgovoril je z brco na brco nasprotnika in odšel z igrišča. Tekma bo seveda imela svoj epilog pred italijansko nogometno federacijo. Možnost je, da se tekma razveljavi in ponovi na nevtralnem igrišču.
DRUGE TEKME ZA ITALIJANSKO PRVENSTVO
V	Turinu je zmagal Torino nad Ambrosiano z velikopoteznim 6-2. Varese je nepričakovano odpravi/ Juventus z 2-1. Položaj v skupini Piemont - Lombardija je sedaj sledeči: Torino 4, Varese in Ambrosiana 3 in Juventus 2 točki. - V. R.
Odgovorni urednik; Or. Milan Komar - Gorica
Jerzy lula^ski:
10
Jia sre6rni o6ti
Zopet je minilo štiri in dvajset ur-Prepotovali smo že okoli sto trideset kilometrov. Sonce je stalo 28° nad obzorjem, vročina je neprestano rasla. Opozili smo zanimiv pojav: tista stran voza, ki jo je obsevalo sonce, je bila razgreta, da se je skoraj parila, od sonca obrnjena stran pa ie bila mrzla kakor led. Prav tako nam je bilo mraz, kadar smo prišli v senco kakega skalnatega vrha, ki jih je bilo vedno več ob poti. Te nenadne prehode iz vročine v mraz povzroča pomanjkanje ozračja •..
Zaradi tega je tukaj vsaka senca noč. Svetloba, ki je ozračje ne razpr* šuje, odseva samo tiste kraje, ki so izpostavljeni sončnim žarkom. Če ne bi bilo odseva z gora, ki jih razsvetljujeta snoce in svetloba Zemljn, bi si morali vsakokrat, kadar pridemo v senco-, svetiti z električno svetilko.
2e je bila za nami nagnjena gladka planota. Jeli smo se obračati proti zahodu, da obidemo dozdevno žrelo 'Mosting;a. Pomikali smo sc naprej le s težavo in počasi-
Bili smo v gorskem, neizrečeno {divjem svetu. Pokrajina ni bila prav nič slična alpskim pokrajinam na Ze-unlji. Tam sc pod gorskimi grebeni, ki vežejo med seboj vrhove, razgrinjajo doline, ki jih je v teku tisočletij izlizala voda. Tu ni o vsem tem niti sledu. Tla so razdrapana- nagubana, pokriva jih množica okroglih kotlin, s strmimi bregovi, ki so docela ločene druga od druge, ali pa se nad njimi dvigajo samotne, večkrat zelo visoke gore. Tu ni dolin, pač pa so globoke, milje dolge razpoke, ki so na pogled take, kakor da je velikanska sekire nasehala ravnine in gorovja. Nič no dvomim, da so te razpoke nastale zaradi ohlajevanja in krčenja Lunine skorje.
Nikjer ni sledu o delovanju vode, o eroziji, ki je tako močno spremenila lice Zemlje. No, v teh pokrajinah ni bilo nikoli ne zraka, ne vode.
Zaradi tega smo se skraja močno čudili množici pečin, razmetanih svobodno po tleh. Toda kakih deset ur kasneje, ko je zavladala naravnost pošastna vročina, se nam je sam od sebe razkril vzrok, ki je namesto vode krušil skale. Vozili smo se mimo pečine. zelo podobne našemu marmorju, ko se ji je z vrha utrgala mogočna skala in zdrknila v brezno, kjer se je raztreščila na tisoč kosov. Vse to se jo dogodilo v pošastni, mrtvaški tiši-
ni, kajti brez zraka ni glasov. Samo tla pod našim vozilom so se stresla, kakor da se ic Luna zamajala v svojih oseh.
Strašni zob Sonca je odgriznil kos tega kamonitega sveta. Skale, ki jih ponoči stiska mraz s svojim železnim obročem, se podnevi raztezajo na tisti strani, ki je izpostavljena žgočim žarkom. Ker je v senci vedno hladno, se kamen razteza neenakomerno. To neenakomerno krčenje in raztezanje je potemtakem vzrok krušenju in pokanju skal-
Naš voz je na njegovi poti močno zadrževalo ostro kamenje, razmetano po neizmernem prostoru. Včasih so kolesa odpovedala. Takrat smo nataknili svojemu vozilu nekakšne »šape«, ki so mu pamagale naprej približno tako kakor noge živali. Na ta način smo premagovali štrleče čeri in se vzpenjali po strminah.
Na Zemlji smo delali neštevilne poskuse s svojim projektilom; spremenjenim v vozilo, toda težav tako dolgega potovanja si nismo niti predstavljali. Gotovo bi bili poginili sredi pošastnih puščav, ker se ne bi bili mogli niti geniti, da je privlačnost Lune za polovico večja-
Tri dni je že od sončnega vzhoda, a na dan smo napravili komaj po dvaijset kilometrov. Vročina je bila peklenska. V zatohlem in razgretem
zraku našega vozila, ki ga je njegovo gibanje neprestano pretresalo, se je \Voodbella znova lotila mrzlica. Rane, ki jih je dobil ob Dadcu projektila na površino Lune, so mu začele znova nagajati. Sreča, da. smo vsaj trije ostali nepoškodovani! Še zdaj me spreleti gnoza, če se spomin tistega strašnega pretresa.
Najprej se je še v prostranstvu razlegla gluha eksplozija min, pritrjenih pod projektilom, ki naj bi zmanjšalo hitrost paidca, potem je zazvenelo jekleno obrambno ogrodje, ki smo gi> potisnili ven s pritiskom na poseben gumb. in ... Ne, tega ni moči popisati. Videl sem še, kaiko se je Marta
V	svoji viseči mre»i prevrnila in se privila k Tomažu, slišal, kako je 0’Tamor zaklical: »Glejte, tu smo!« Nato sem izgubil zavest.
Ko sem odprl oči, je ležal 0’Tamor v krvi, Woodbell v krvi, Varadol in Marta sta omedlela. Iz razbitega jeklenega ogrodja smo potem napravili križ na OTamorovem grobu.
Naši hronometri so kazali 98 ur po sončnem vzhodu, ko smo onemogli od utrujenosti in vročine naposled o-pazili, da se bližamo vrhu vzpetine, po kateri smo lezli s takšno težavo. Vse te štiri zemske dni, ki so komaj slaba četrtina »Luninega dneva«, nismo mnogo spali, zato smo sklenili, da se ustavimo in si odpočijemo. Zla-
sti NVoodbeli je potreboval spanja in miru.
Voz smo ustaviili v senci skal in legli k počitku. Po dveh urah sem se zbudil čil in zdrav- Drugi so še spali. Nisem jih hotel buditi, oblekel sem zrakohran in zapustil voz, da prei-ščem okolico. Brž ko sem stopil iz sence, mi je bilo, kakor da sem zašel v razpaljen plavž. Z neba ni več lila vročina, marveč ogenj! Tla so mi žgala noge celo skozi debele podplate zrakohrana. Moral sem zbrati vso svojo voljo, da se nisem spet u-maknil v voz.
Nahajali smo se v plitvem grlu, ki je delilo dva kopičasta vrhova iz žive skale, preval med vrhovoma pa je prehajal v planoto, ki se je širila proti zahodu. Obe kopi sta mi zakrivali razgled na sever in jug- Samo proti vzhodu sem videl pot, ki smo jo pravkar pustili za seboj. Gledal sem na kaMienita polja, polna kotlin, razpok in vrhov, in nisem verjel svojim o-čem, da se nam je posrečilo prebiti čeznje z našim velikim težkim vozom.
Na Zemlji, kjer je težnost šestkrat večja, bi bilo kaj takega nemogoče.
V	tistem trenutku sem začutil, da se me nekdo dotika- Ozrl sem se: za-mano je stal Varadol in mi dajal ne-’ kakšna obupna znamenja.
(Nadaljevanje sledi.)