. rnjžži BOB - NAROD - DOMOVINA Št. 4 Komoorcif, uprava in uredništvo TABORA želijo vsem slovenskim, protikomunističnim borcem, sotrudnikom, dobrotnikom, naročnikom in bralcem vse blagoslove božje za j PRAZNIK VSTAJENJA, ki naj bo nam vsem simbol upanja v naše vstajenje za BOGA — NAROD — DOMOVINO. I TABOR je glasilo Združenih slovenskih protikomunistov — TABOR je last in vestnik Zveze D. S. P. B. Tabor, — Izdaja ga konzorcij. Predsednik: inž, Anton Matičič. Urejuje uredniški odbor, odgovorni urednik: Adolf škrjanc, za lastništvo: Ivan Korošec, upravnik: Jože Jenko. TABOR es organo de la Confederacion Tabor de los Anticomunistas Eslo-venos Unidos. — Director: Ing. Antonio Matičič, Ramon L. Falcon 4158, Buenos Aires, Argentina TABOR is the voice of the Confederation Tabor of the United Slovene Anticommunists Imprenta: Talleres Graficos Vilko S. R. L., Estados Unidos 425, Buenos Aires, Argentina, T. E. 33-7213 Registro Nacional de la Propiedad Intelectual No. 851.546 NAROČNINA: Južna Amerika 400 pesov, odn. enakovrednost v dolarju. U. S. A. in Kanada 2.50 dolarja letno; Anglija in Avstralija 1 funt šterling; evropske države 2 dolarja Naročila, reklamacije in nakazila pošiljajte na naslov upravnika: Jose Jenko, Pedernera 1075, Vijla Madero, prov. Buenos Aires, Rep. Argentina Vse dopise in ostalo pošto pošiljajte na naslov: inž. Anton Matičič, Igualdad 1110, Villa Ballester FNGBM, Pcia. de Buenos Aires, Argentina NAŠA NASLOVNA SLIKA Lik slovenskega domobranca nam je iz preteklosti kažipot jasnih načel ^ nenehni borbi do končne osvoboditve v komunistični sužnosti trpeče domovine in spomin na njegovo, v krvavem boju proti navalu rdečega nasilja izkristalizirano potjo bo bo tudi v svobodi ostal iz roda v rok prehajajoče opozorilo, kako je treba ljubiti to svobodo April 1966 BUENOS AIRES April 1966 SVOK4H»]\I SVETA. ZimiJŽfTE SE! Proletarci sveta, združite se! In rezultat je bil: Najbolj mračno nazadnjaštvo. Najbolj krvavo suženjstvo. Zato komunizem kot idejno gibalo že pripada preteklosti. Zato je po njem ostal samo še sistem strahovlade. Nič več. Vse, kar je proti človekovi naravi, je obsojeno v izginotje. Človek je rojen svobodno bitje. Svobodni sveta, združite se! Domobranci pripadamo bodočnosti. Ker smo novi Slovenci. Ker smo že v krvi upora proti komunizmu odvrgli vse nebistvene ozire. Kdor se jih še drži, pripada preteklosti. Novi Slovenci smo se združili na vsem skupni bistveni podlagi: Bog — Narod — Domovina. — Zaradi osnovnega pogoja: Svoboda. Svobodni sveta, združite se! Preteklost je v sedanjosti učiteljica za bodočnost. Zato dopuščamo diskusijo. — Diskusija ni razdor. — Diskusija nas samo zbližuje. Zakaj dejstva in pojmi morajo biti jasni. Ker je to pravica in dolžnost človeka v svobodi. Svobodni sveta, združite se! Vsem nam je skupna bistvena podlaga: Bog Narod — Domovina. Svobodni sveta, združite se! Wi]liam B. Smyth NE SMEMO POZABITI! MR. W. B. SMYTH je ime, ki Ra sleherni slovenski protikomunist v zamejstvu izgovarja s hvaležnim spoštovanjem. Ko bodo mnoga imena utonila v sivi pozabi zgodovine, bo Amerikanec Mr. Smyth ostal za mnoge rodove zapihan z zlatimi črkami v spominsko knjigo prijateljev in dobrotnikov, ki so jih jugoslovanski narodi našli v najtežji dobi svoje žitnosti. — Ko smo bili še vsakomur na milost in nemilost izročena množica izobčencev iz človeškega občestva, je bil Amerikanec Mr. Smyth eden izmed prvih, ki je na odločilnih mestih krepko, korajžno in pošteno dvignil svoj upoštevan glas ne samo zia našo obrambo, ampak tudi za pravilno in pravično razumevanje našega problema. — Ne moremo na tem mestu naštevati vsega, kar je ta vzor demokratičnega in svobodoljubnega Ameri-kanca storil za nas. Spomnimo samo na njegovo nepozabno poročilo, ki ga je o naših problemih predložil kongresu Združenih držav Severne Amerike dne 3. junija 1953. — Zato si „Tabor“ šteje v veliko čast in smatra, da opravlja pomembno nalogo, ko prinaša odgovore na vprašanja, ki jih je njegov dopisnik zastavil Mr. Smythu. — Prepričani smo, da jih bodo naši bralci ponovno prebrali in o njih veliko razmišljali. — Op. ur. V. — Mr. Smyth, predvsem bi radi pojasnili dvom. Kolikor pomnimo, je bilo Vaše ime pisano kot W. H. Smyth. Bi nam lahko pojasnili, prosim, zakaj se sedaj glasi W. B. Smyth? Kaj pomeni ta „B“ namesto „H“ v sredi Vašega imena? 0. — Na godovni dan sv. Patricija, svetega patrona Irske, dne 17. marca 1965 sem zaprosij za zakonito spremembo vmesnega priimka „Harris'‘ v „Blood“, kakršen je bil izvirni priimek družine mojega očeta na Irskem, ker je bil potomec kapitana Blooda, poznanega irskega hajduka, ki je postal slaven, ko je v službi takratnega angleškega kralja napadal španske ladje v Karibskem morju in jim pleni.1 zlato, srebro idr., kar so prevažale v Španijo iz Južne Amerike, ker je takrat bilo to področje pod špansko nadoblastjo. Sprememba imena je bila izvršena dne 3. maja 1965. V. — Prva leta, ko smo jugoslovanski protititovci pribežali preko meje. stmo na vsem velikem svetu našli le zelo redke ljudi, ki so hoteli razumeti naš problem in maše stališče med vojno. Ker ste bili Vi, Mr. Smyth, eden izmed prvih prijateljev, ki smo jih našli v tistih strašnih letih, Vam lahko zagotovimo, da bo potomec kapitana Hlooda ostal v spominu mnogih rodov našega naroda. Marno človek, ki intimno pozna naše narode, je lahko postopal tako, kot ste to storili Vi. Zato bi sedaj radi zvedeli, kdaj ste prišli v Jugoslavijo in s čim ste se tam pečali? O. — Kot stotnik poljskega topništva severnoanierikanske vojske sem bil med prvo svetovno vojno v Evropi. Po vojni sem ostal onstran morja in se posveti,! trgovini... Najprej sem zastopal severnoameriške družbe na Kavkazu in v Iranu, dokler me ni prisilil prihod boljševizma, da sem na začetku leta 1921 zapustil Tiflis. Ker sem po nalogu svojih delodajalcev bil v posebni misiji v Beogradu že avgusta 1920, sem se na poti nazaj v Ameriko aprila 1921 ustavi,! v Beogradu. In posledica je bila, da sem s hercegovskim Srbom Lazarom Miličevičem ustanovil svoje lastno podjetje. Začela sva kar dobro. Toda zaradi bolezni matere sem se na začetku leta 1923 moral vrniti domov. Tako sem svoje interese pri podjetju prodal Miličeviču in Sekuli Zečeviču, tudi Srbu iz Hercegovine, ki sta potem vodila podjetje „VELEAUTO“. V' Beograd sem se vrni,! novembra 1923 in ustanovil svoje lastno podjetje. Posvečal sem se izvozu in uvozu živil vse do leta 192!), ko sem začel znova v avtomobilski stroki in zastopal podjetji sta bili dve dejanji, ki sta osramotili prav tako Angleže kot Združene države Severne Amerike. V. — Z zornega kota sodobnih ideoloških in političnih pogojnosti cenite nastop generala Rupnika in protikomunistično borbo slovenskega naroda med vojno kot zgodovinska dejanja? O. Pa. Z ozirom na to, kakšno nepoznanje Sovjetov in kakšno stu-pidno zaupanje vanje so pokazali predsednik Roosevelt in generala Mar-shalj in Eisenhower, kar je vodilo do izdaje Balkana in vzhodne Evrope komunizmu, je dejavnost generala Rupnika in slovenskega naroda za časa druge svetovne vojne zgodovinskega pomena, kar ne sme iti nikdar v pozabo! V. —i Kaj lahko naredijo danes Slovenci in drugi jugoslovanski narodi — sedaj v zamejstvu — za osvobojenje svoje domovine? O. — Po mojem mnjenju, ki ga imam že leta, morajo jugoslovanski narodi v zamejstvu prenehati z vsemi borbami za osebno veljavo in delati skupaj, da povedo svobodnim narodom sveta — v ZDA, Kanadi, Argentini in drugih državah — resnico o Titu in življenju v njegovi zasužnjeni deželi. Slovenci naj zaradi svojega položaja izkoristijo svoje sposobnosti in sile za akcijo, ki naj skuša združiti vse Jugoslovane v zamejstvu za dejavnost proti Titu. S tem bodo dali moči rokam političnih osebnosti v svobodnem svetu, kot je zvezni senator za Ohio, Slovenec po rodu, Frank Laushe in določeni možje jugoslovanskega porekla v svobodnem svetu, s čemer jim bodo pomagali v borbi za dosego končne svobode za Slovence in druge Jugoslovane, ki še trpijo v Titovem suženjstvu. Ko bodo dosegli to svobodo naj narodi Jugoslavije, morebiti po posvetovanju s tistimi, ki ste sedaj v aamejstvu, odjočijo o obliki vladavine, kakršno bodo hoteli imeti! V. — Bi, prosim, lahko še kaj dodali? O. — V svojih 20 letih (1921—1941) v predvojni kraljevini Jugoslaviji,, ko me je moj posel nosil praktično preko vse države, sem prišel v stik z vsemi sloji naroda, od poljedelcev do voditeljev na vladi. Med vsemi temi sem imel prijatelje. Zato kot rojeni Amerikanec sovražim samo pomisliti na to, tega se ljudje premalo zavedajo, in pozabljajo na čut hvaležnosti. Treba bo pritegniti v zgodovinsko delo tudi slovenske juriste v različnih državah svobodnega sveta, da se zgodovinska dejstva čim bojj dokumentarno potrdijo. Odpreti hi morali celo neke vrste proces, ker le tako bo svet zvedel otem groznem zločinu, ki je bil storjen nad domobranci. Za vse to hi potrebovali juriste, ki hi prav gotovo imeli lažji dostop do dokumentov v Londonu, Washingtonu in morda tudi kje drugje. Sicer pa se mi zdi revija Tabor zelo dobra in objektivna, kar je zelo važno. Tabor bo mora! neumorno iskati krivcev za zjočinski pokolj domobrancev. Glasilo „Klic Triglava" v Londonu bi tudi verjetno lahko skušalo odkriti kaj zgodovinskega gradiva. Ko bi bilo tako gradivo zbrano, bi bilo treba misliti na izdajo knjige v vseh važnejših svetovnih jezikih. Čisti izkupiček bi moral biti namenjen predvsem domobranskim invalidom, njihovim sirotam ter vdovam, ki so pomoči potrebni. Taka knjiga, utemeljena na zgodovinskih dejstvih in prirejena kot nekak življenjski roman, bi lahko veliko doprinesja za čast in glavo slovenskih domobrancev. Začetne stroške bi morali kriti s posebnimi nabirkami med vsemi begunci v svobodnem svetu, tiskala naj bi se verjetno v ZDA. Pisec in prevajalci bi pa morali biti plačani iz zgoraj omenjenih nabirk. To so samo moje misli glede pubjiciranja. Prav gotovo so med vami ljudje, ki imajo še boljše ideje. Vsakakor bi pa bilo dobro, da bi svet malo več vede,! o teh lopovih, ki danes vladajo Jugoslavijo, in katere Amerika že toliko let tako zvesto podpira. Marsikateremu Amerikancu povem, da je taka pomoč skrajno nemoralna. Amerika bi morala dati tudi narodom Jugoslavije svobodo odločanja. Prav ta pomoč je toliko pomagala režimu v Jugoslaviji. ZDA se morajo danes boriti v Vietnamu; a kljub temu š'e pomagajo komunizmu na drugem koncu sveta. Upam, da se bodo tudi Amerikancem nekoč odprle oči.. . "Rudolf F. Lukež ml. Odloči,! sem se, da pošljem Vam za priobčitev v mesečniku TABOR petero pesmi, večinoma domobranskega značaja, v upanju, da jih boste odobrili za priobčitev. Vzrok mi je dala priobčitev pesmi Kunčiča, Lovrenčiča- Mojster France Gorše je bil prvi slovenski umetnik, ki je iz lastne pobude in želje leta 1944 ustvaril bronasto doprsje prvega slovenskega prezidenta generala Rupnika, ..zavedajoč se, da bo napravil spominek vsem poznejšim rodovom", kakor je takrat zapisala revija ..Slovensko domobranstvo" Košanova in drugih. Pesmi sem vzel iz pripravljene pesniške zbirke ..Sloven-stvo in Slovenija", ki jo imam končano že nekaj let, a je seveda v sedanjih razmerah na tujem nemogoča priobčitev. Ce Vam bodo pesmi všeč, jih imam ■še nekaj v zalogi podobnega značaja in sem jih pripravljen poslati v priob-čitev. Mislim, da dobra pesem poživi revijo in ji da več privlačnosti zaradi raznolikosti vsebine. Revijo sem spoznal, ko mi jo je dal brat. Nekoliko sem pomisjjal, ker pa vidim, da ste nenavadno objektivni, mi je dalo poguma. Revija mi je zaradi nepristranskosti zelo všeč. Marsikaj neljubega pride na dan, toda pregovor pravi: »Čisti računi — dobri prijatelj", ali „Da se resnica prav spozna, je treba čuti oba zvona!" Mnogo v reviji priobčenega ima tehtno zgodovinsko pomembnost in bo prav prišlo zgodovinarju za pravo vrednotenje dogodkov, podvigov in uspehov ter napak zlasti tistih, ki so vodili v dneh velike teme. Kot Sjovcnec, ki me zanima naša narodna usoda, sem pri tistih, ki so za neodvisno Slovenijo. Narodni predstavniki 3. maja so po svoje lahko imeli dober namen, toda preveč so bili zagledani v preteklost in premalo pogumni. ■*la bi v klic po neodvisnosti usmerili svoje delovanje pri zaveznikih. Ker sem nekoliko leposlovca in esteta, mi je zelo pri srcu čistost našega jezika. Precej me moti beseda „vojska“, ki se neprestano uporablja v smislu ..vojaštvo". Kajti „vojska“ je slovenska v pomenu „voj,na“, ki je ruska beseda, in jo seveda uporabljamo. Od beseda „vojska“ pride beseda „voj.ščak“. ki je slovenska beseda in pomeni isto kot v srbščini „ratnik“, kakor imajo za besedo v našem pomenu »vojska" besedo „rat“, in iz tega izhaja „ratnik“ Peseda »vojska" pa v srbščini pomeni »vojaštvo". Ta potemtakem napačn > pojmovana beseda je zašla celo v misal. Tako je namesto „...z vso množico nebeških zborov..." pisano »...z vso množico nebeške vojske", kar pravega Slovenca spominja na vojno stanje v nebesih, ki ga seveda ni. Sedanja slovenska beseda »vojak" je iz češčine namesto s.lovenskega »vojščak", ki je seveda bolj arhaična beseda in zlasti v težjem, poudarjenem in pesniškem izrazu zelo prav pride. Tudi beseda »bojevnik" je iz češčine, ker je stara in dobra slovenska beseda »bojnik" — s poudarkom na drugem zlogu, le da tega navadni pisci zaradi površnosti znanja ne vedo in rabijo manj primerno češko besedo. Se pač pozna še vpliv časa vseslovanske navdušenosti (od Rusov smo sprejeli besedo ,povod", od srbohrvaščine besedo »razlog", kar pomeni isto kot slovenski »vzrok", da navedem samo en primer), ki pa gre včasih le preda,leč. Hvala Bogu, da dandanes nihče več ne piše „broj“ namesto »številka" in »nebrojno" namesto »nešteto" ali »brez števila". ZJasti pa se je poznal »vpliv" (beseda je iz poljščine, ker za srbohrvat-sko »uticaj" nismo imeli svoje besede) v izrazoslovju pri slovenskem vojaštvu — domobranstvu. Večinoma je »padala" komanda (povelje) v zmešani srbohrvaščini, ikar je moje uho zelo bolelo. Še kot otroku mi je po naključju v roke prišla knjižica, ki jo je izdalo slovensko sokolstvo za poveljevanje svojih enot; besede so se mi zdele ze,lo krepke in primerne, čudil sem se, da se ni slovensko domobranstvo poslužilo te knjižice (naslov sem pozabil) za lepo in enotno slovensko poveljevanje. Namesto srbohrvatskega »mirno" je bil slovenski »pozor", namesto srbohrvatskega »na levo krug" je bi,lo po slovensko: „s čelom spred, s čelom zad" in namesto srbohrvatskega „u dvojne redove na desno, na levo", je bilo slovensko »četverostop na desno, na levo", da samo nekaj navedem. Po mojem bi bilo dobro, da bi kdo med nami v tujini slovensko vojaško izrazoslovje in poveljevanje proučil ter napisal knjižico. Lahko bi se pri tem poslužil imenovane knjižice slovenskega Sokola. Moral pa jo je goto,") imeti tudi Orel, le tega ne vem, ker nisem nikoli poslušal orlovskega poveljevanja pri raznih paradah. Lepo pozdravljeni in vedno več uspeha in poguma do časa prevrata in vrnitve v svobodno domovino! Gojmir Gorjup i* ROTI KO M L1% M STIČNA K ROMKI Novi fiasko kumuni/nia pri praških visokošolcih Praški akademiki so že pri dveh prvomajskih komunističnih praznovanjih z bučnimi demonstracijami pokazali javno, da so proti komunizmu. Sedaj so to potrdili s svojimi odgovori na anketo: »Lenin in mi“, ki jo je razpisalo njihovo glasilo »Študent". Rezultat ankete je za komuniste bi! tako porazen, da je uredništvo sporazumno z vodstvom komunistične stranke sklenilo, da odgovorov sploh ne objavi in je na tem vztrajalo kljub številnim povpraševanjem. Šele ko so visokošolci zaradi tega uprizorili več demonstracij pred sedežem lista, je uredništvo objavijo nekaj odgovorov s svojim predgovorom, v katerem je povedalo, da 60 odstotkov vprašanih sploh ni ničesar odgovorilo, medtem ko so se nekateri »zatekli k neprimernem humorju", in da zaradi tega odgovori ne morejo biti objavljeni. Kako neugodni za komunizem so bili tudi objavljeni odgovori, se da sklepati iz naslednjega, ki ga je uredništvo označilo kot najbojj pozitivnega izmed vseh in ki ga je napisala visoko.šolka I. letnika: »Lenin? Bil je zelo pameten mož. Jaz ga do sedaj nisem preučevala, vendar obžalujem, da v socialističnem taboru še daleč ni vse tako, kot si je on prestavljal." Vodstvo K Pl uničeno Po poročilu agencije UPI z dne 16. januarja t. 1. je pri zadušenju poskusa komunistične revolucije v Indoneziji bilo pobitih 45 članov osrednjega vodstva komunistične stranke te dežele, med njimi tudi generalni tajnik Aidit. Indonezijska komunistična stranka s 3 milijoni članov je bila tretja najmočnejša na svetu. Kden od rdečih kolovodij manj Oddelki peruanske vojske, ki se bojujejo proti komunističnim partizanom, so v začetku januarja t. 1. zasledili še zadnjega partizanskega vodjo Ouillerma Lobaton in ga ustrelili v njegovem skriva,lišču sredi pragozda. Komunistična organizacija za Latinsko Ameriko Komunistične delegacije iz 27 dežel Latinske Amerike, ki so se udeležile takoimenovane »Trikontinentalne konference" v Havani (Kuba), so 18. januarja t. 1. podpisale pristop k novoustanovljeni komunistični »Organizaciji latinskoameriške solidarnosti", ki si je postavila za nalogo »podpirati revolucionarna osvobodilna gibanja v Latinski Ameriki". Komunistične delegacije so bile iz nasjednjih dežel: Argentina, Bolivija, Brazil, čile, Dominikanska republika, Ekvador, Salvador, Guatemala, Britanska Guayana, Francoska Guayana, Haiti, Honduras, Jamajka, Kolumbija, Kosta Bika, Kuba, Martinike, Mehika, Nikara^ua, 1’anama, Paraguaj, 1’eru, Portoriko,. Trinidad, Uruguaj in Venezuela. Življenjsko važno „Če bomo dopustili komunistično zmago v Vietnamu, bo komunistom lažje in bolj privlačno polastiti se se drugih dežel v drugem delu sveta. V takem slučaju se bomo zopet morali boriti drugod in z nepoznanimi stroški-Zato je življenjsko važno za vsako severnoameriško družino, da komuniste premagamo v Južnem Vietnamu," je izjavil L. B. Johnson 7. februarja v Honolulu, ko je izrekel dobrodošlico vietnamskim predstavnikom. Predsednik je tudi omenil „posebne svetovajce, ki zahtevajo hiter umik v Vietnamu" ter dodal da „pripadajo skupini, ki je bila vedno slepa za izkušnje in gluha za upanje". „Ne moremo sprejeti njihove logike, ki pravi, da tiranija, ki je oddaljena od nas 10.000 milj, ni vzrok za naše zaskrbljenje in da je v Aziji zasužnjenje po oboroženi manjšini drugačno, kot če se to zgodi v Evropi." Predsednik je izjavi.l, da so ZDA zavzele v štiridesetih in petdesetih letih tega stoletja v Evropi svoje stališče in branile svobodo, ki je bila ogrožana. »Žarišče pozornosti pa se je sedaj preneslo na drug del sveta, kjer je v teku napad s ciljem, da podjarmi svobodne ljudi. INaše stališče mora biti tam prav tako trdno, kot povsod drugod," je dodaj Johnson. Olivos, 5. marca 1966 Gospod inž. Anton Matičič, predsednik Konzorcija „Tabor“, Gospod inženir! Prosim Vas, da v prvi prihodnji številki »Tabora" objavite sledečo mojo izjavo r Prijatelji so mi povedali, da je v »Vestniku" letnik 1966, številka 1/2 objavljen tekst pisma, ki ga je g. general Prezelj pisal g. dr. Kreku. Že dva meseca bolujem na očeh, ne morem brati ne pisati in bom v kratkem operiran v buenosaireški bojnišnici Fernandez. Takoj po operaciji, ko bom po zdravniški odredbi zopet lahko rabil oči, bom sestavil odgovor tako g. dr. Kreku kot g. generalu Prezlju in Vas že sedaj prosim, da mi bodete rezervirali prostor v »Taboru". Za danes potrdim se enkrat: jaz nisem nikdar prejel poro,čila o nameravani vrnitvi domobrancev in g. general Prezelj me za časa nemške okupacije ni nikdar obiskal na mojem stanovanju niti na povejjstvu domobrancev. Z vsem spoštovanjem general Franc Krenner, 1. r- Kxvi(l k Vetrinjski žaloigri (Nadaljevanje) II. — Da je bila Vetrinjska žalo-igra nujna logična posledica okoliščin, ki jih NOS v svojem „prvem poročilu" ne omenja in na njih mesto postavlja nebistvene in neresnične ugotovitve ter podatke: 1. Kljub popolni razorožitvi je SNV v formacijah, v 'katerih je prišla v Ve-trinje, še vedno predstavljala domobranski borbeni duh in tovariški čut, ki ga je vojno obdobje od leta 1943 do maja 1945 po naravni poti ustvarilo med bojevniki in ki se v strokovnem slovstvu imenuje „duh enote" — esprit de corps, ali kakor je Friderik Veliki dejal, „najboljše, kar se lahko vojaku vcepi". Ta duh pomeni nadpovprečno, izredno tovarištvo, ki enoti daje njeno borbenost, udarnost, uspešnost in borbeno srečo tudi kadar se znajde goloroka; obenem pa ji omogoča mirno prenašanje vseh muk in težav, v smrtni nevarnosti ji na dviga zavest elite in junaštva. Samo ta duh bi bil lahko rešil goloroko moštvo junakov! — Toda, tudi ta je moral izginiti kot nevaren pojav za novo oblast NOS in poveljstva SNV v Vetrinju. Preformirana je bila SNV, enote premeščene in razpuščene ter dopolnjevane z novim moštvom, starešinski kader je bil na novo razvrščen, -— vse to ob spremljevanju strankarsko pobarvane propagande, ogleduštva, ova-duštva in terorja. Tako se je ustvarjalo razpoloženje negotovosti, nezaupanja, medsebojnega nepoznanja, pokorščine iz strahu in končno obupa, ki je imel svoj naravni in poslednji odjek v besedah: „...kamor so šli vsi drugi, gremo pa še mi...‘. — Tudi najboljši bataljoni so pod takimi okoliščinami odpovedali, ko je prišlo do trenutka odločilne preizkušnje — upora — zaveznikom komunistov" — ter skupni rešitvi s pobegom in razpršitvijo. Vsemu temu so se pridružila še trenja oblastiželjnih najvišjih poveljnikov med seboj, ki so imela za posledico nepravično in poniževalno ravnanje do podrejenih poveljnikov. — Poveljnik 2. polka je zaradi takega šikaniranja celo podal ostavko, ki jo je, po skrajnem samozatajevanju šele na odločno prigovarjanje polkovnika Bitenca umaknil. Ko je končno NOS zaradi utrjevanja svoje lastne oblasti zahteval od moralno razdvojene vojske še prisego („... prisegam, da bom poslušal in zvesto izpolnjeval zanovedi vseh od Narodnega odbora za Slovenijo postavljenih nadrejenih starešin... *), je vojaški duh, kolikor ga je še ostalo, splahnel dokončno. Ni nobenega dvoma, da za vse to odgovarja 'NOS in poveljstvo SNV, kajti dolžnost vseh teh oblastnikov je bila, v danem položaju po moralnih načelih reševati narod, ne pa utrjevati si oblast s političnim izkoriščanjem svetosti prisege. 2. »Prvo poročilo Narodnega odbora za Slovenijo o Vetrinjski žaloigri" je kot celota in v posameznih točkah tendenciozno in netočno. a) Priče Vlado Ljotič, Vuk Rupnik, Janko Marinšek, Otmar Šprah, Franc Veber, France šega, Demeter Weble, Dolinar in mnoge druge so poveljstva SNV in po njem NOS z vso gotovostjo, nedvoumno in pravočasno — še predno je nastopila za NOS prva priča stoodstotno verodostojna" dr. Janež’ •— doprinesle neizpodbiten dokaz, da se z izhodiščnih postaj Pliberk in Podgora (Maria Elend) ne morejo vojaki prevažati nikamor drugam, kakor samo v Jugoslavijo; nekateri med pričami še predno je bil izveden prvi slovenski transport. b) Vsem poveljnikom transportiranih enot je pred odhodom gen. Krenner dal povelje o vkrcanju na izhodiščnih železniških postajah Pliberk ali Podgora (Maria Elend). c) Poveljnik 2. polka SNV Vuk Rupnik je po službeni dolžnosti dne 27. maja 1945 od 7. do 9. ure dopoldne (torej pred prvim transportom!) osebno podal natančno poročilo o izročanju SDK (Srbski dobroveljski korpus) jugoslovanski komunistični vojski. Tudi je pred poveljstvom SNV in v prisotnosti NOS potrdil, da so izjave priče Ljotiča Vlade preverjene, resnične in to,čne. Prav tako je o zadevi obvestil vse poveljnike polkov, poveljnika topniškega diviziona, zlasti pa majorja škofa, čigar transport je bil tik pred odhodom. d) Točka 8 ,,Prvega poročila NOS", ki se v originalu glasi: „V noči od 26. na 27. maja se je vrnil v taborišče srbski vojak prosvetar Ljotič, sin pok. ministra Ljotiča,, ki je pripovedoval, da je šel transport Tatalovičevih polkov na Jesenice skozi tunel. Ker se je za- pletel v nekatera protislovja in ker je tudi nujno prosil, naj ga ne javijo Angležem, se mu ni verjelo," je torej netočna in ne more služiti za oporo zgodovinarju. — Ljotič je namreč s popolno moralno odgovornostjo in prepričeval-nostjo poročal, da so SDK (Srbski dobroveljski Ikorpus) naložili na tovornike in večji del odpeljali v Pliberk, kjer se je le-ta tako pogumno uprl Angležem, da ga niso mogli vkrcati na vlak. Zato so ga prepeljali nazaj v Celovec, ga potem vozili ob severni obali Vrbskega jezera zatrjujoč, „da ga sedaj zares peljejo v Italijo". Angleži zo pa za vasjo Vrba zavili čez Rožek na šent Peter in od tod na Podgoro (Maria Elend), kjer so z grobo silo in do zob oboroženi vkrcali SDK na vlak, Iki so ga potem prevzeli in zastražili komunisti. Iz tega vlaka je na vožnji do Pod-roščice skočil Vlada Ljotič in prišel obvestit SNV, naj se reši. Vse to je bilo pred odhodom prvega slovenskega transporta točno in uradno poročano šele potem, ko je bilo po podpolkovniku Rupniku preverjeno kot resnično in absolutno verodostojno. e) Izjava NOS o neverodostojnosti Ljotiča je potemtakem skrajno obre-menjevalna za ta odbor sam, ker ni imel nikakih stvarnih razlogov, da do brohotnemu pričevanju ne verjame. Priča se je na lastni koži prepričala o angleških lažeh in je razumljivo, da ni bilo umestno od nje zahtevati, naj stopi pred te ljudi, ki so bili v stanju doka-zovalca za vedno uničiti na katerikoli način. Prav iz trte je zvito opravičevanje NOS, češ, da se Srbom ni verjelo, ker „je nastal sum, da hočejo Srbi SNV razkrojiti", četudi bi bilo to res (dogodki in mnoge priče so dokazali, da ni bilo!), so bili člani NOS dolžni te vesti nemudoma in z vso skrbnostjo preveriti, ugotoviti dejanski položaj in nujno ukreniti vse potrebno za rešitev moštva, — ne pa podpirati in slepo izvrševati nakane angleškega divizionarja Murray-a.3 šlo je vendar za narod, ki *o ga vodili! f) Točka 9 „Prveg» poročila NOS“ (trije srbski častniki poročajo dne 27. niaja o izročitvi), in točka 15 (opravičilo zakaj se ni verjelo pričam) v zvezi s predhodnimi ugotovitvami zlasti ob dejstvu, da se ostale slovenske priče »ploh ne omenjajo, pomeni usmerjanje javne pozornosti na nepomembne in neresnične stvari. — Vse to kljub neizpodbitnemu dejstvu, da sta poveljstvo SNV in NOS po številnih pričah pravočasno izvedela, da se transporti izročajo komunistom in sta navzlic temu vse podrejene obvezala na prevažanje malone do zadnjega moža. Tako nečedno dejanje NOS po-spremljano s poskusom prevarati javnost ter potvoriti zgodovino, še enkrat Potrjuje večno veljavnost pregovora »in vitium .ducit culpae fuga..." K) Točka 18 „Prvega poročila NOS“ (° vrnitvi skupno 11.100 vojakov) je dokončno ovržena s strokovno ugotovljenimi podatki zgodovinskega oddelka ZSPR v knjigi ,,Vetrinjska tragedija“, kakor tudi s podatki „Pliberške žalo-igre ‘ — Estudia Croatica. III — Iz „Prvega poročila NOS“ samega pa vendar brez ozira na že omenjene zadeve sledi, da je pri posameznikih v NOS od vsega početka obstojal do skrajnosti utemeljen sum o izročanju, in to kljub poudarjani »neverodostojnosti" prič Ljotiča in treh Srbov. Samo ta utemeljeni sum je narekoval polkovniku Bitencu (točka 10 poročila) odredbo, da se za dne 28. maja 1945 od Angležev določeni transporti SNV ustavijo, dokler se ne pojasni, kam so namenjeni. Nesporno je, da se ta Bitenčeva odredba ni upoštevala in se tudi ni izvršila, čeprav je bila v stanju bistveno izpiemeniti potek dogodkov in usodo SNV. — Zato komisija ugotavlja: 1. Da Narodni odbor za Slovenijo ni storil ničesar, da pravočasno reši vse moštvo SNV, niti ni dosegel, da bi se po Angležih odrejeni transporti SNV v Jugoslavijo ustavili. 2. Da sta poveljstvo SNV in NOS vistni red transportov pod težo dokazov »neverodostojnih" Srbov in zlasti Ljotiča spremenila na tak način, da se s transporti po novem vrstnem redu ni odpeljal v domovino noben član Narodnega odbora, pa tudi ne noben član vrhovnega poveljstva SNV, kakor je bilo prvotno predvideno. 3. Da noben član 'NOS ni spremil niti prvega, niti naslednjih transportov do železniških postaj, odkoder so se vojaki SNV odpeljali v domovino, čeprav »o člani NOS z generalom Krennerjem vsi imeli dovolilnice za prosto gibanje po Koroškem, med tem ko so bili drugi Slovenci zastraženi in omejeni v prostosti. 4. Da pritožba generala Krennerja proti polkovniku Bitencu zaradi prepo vedi nadaljnih transportov ni bila nikoli pojasnjena. 5. Da cela vrsta prič, kakor so: Vlada Ljotič, Vuk Rupnik, Janko Marinšek, Otmar Šprah, France Veber, France Šega, Demetrij Weble, Dolinar in mnogi drugi — še vedno pričakujejo pojasnila od NOS in poveljstva SNV — zakaj se jim ni verjelo in zakaj se po njihovi svaritvi ni rešilo slovenske voj-jake? 6. Da gre dr. Valentinu Meršolu vsa čast, ker je s svojim pogumnim in uspešnim nastopom rešil vse civilne begunce. Za zgodovinsko komisijo: PAVLE VERBIČ 1. r. DR. STANKO ZUPAN 1. r. LUDVIK HREN 1. r. Kratice rabljene v izvidu: NOS — Narodni odbor za Slovenijo SNV = Slovenska narodna vojska ZSPB = Zveza slovenskih protikomunističnih borcev SDG = Slovensko državno gibanje SDK Srpski Dobroveljski Korpus — Srbski prostovoljni zbor Opombe: ‘ Brigade so tedaj obstojale samo na papirju v načrtih NOS in bi lahko nastala zmešnjava, iker ni bilo znano, katera enota v katero brigado spada. ! ki se je vrnil SO. maja 1945 po izročitvi malodane celotne SNV. 3 Edini pismeni dokaz, kako prezirljivo so „zavezniki“ postopali s povelj stvom SNV in NOS, je naslednji nepodpisani papirček napisan v nemščini in izročen od nekega nižjega častnika britanske vojske dne 28. maja 1945 generalu Krennerju, potem ko je s člani NOS tri ure zastonj čaikal na sprejem, ki se ni izvršil: Generalmajor Murray, poveljnik VI. britanske oklepniške divizije, generalu slovenskega domobranstva Krennerju. 1. Dano mi povelje pravi, da mora biti vaša skupina prepeljana z železni co na določene kraje ob določenih časih. 2. Nisem bil obveščen o cilju vlakov in sam o tem ničesar ne vem. V ostalem se me to ne tiče. 3. Povelje, ki sem ga prejel, pravi, da je treba ta prevoz, v kolikor je v človeških močeh, izvršiti brez uporabe sile. Ta povelja nameravam izvršiti in bom izredno obžaloval, če bi pri tem moral uporabiti silo. 4. Kot vojak izvršujem povelje, ki mi je bilo dano z višjega mesta. Kot vojak mi morate biti pri tem vi sami v pomoč. (Sledi) MMEMJA IA VRENJA ZBORNIK SVOBODNE SLOVENIJE 1966. — Uredili: Miloš Stare, Joško Krošelj, Pavel Fajdiga in Slavimir Batagelj. Ovitek: Akad. slikanica Bara Remec. Izdala in založila: Svobodna Slovenija, Buenos Aires. Natis' nila: Tiskarna Vi,lko S.R. L., Estados Unidos 425, Buenos Aires. Strani: 416. Cena: Odgovarjajoča valuti različnih držav. Zbornik Svobodne Slovenije je postal v našem zamejstvu že takorekoč nujna letna publikacija. Predvsem zato, ker hoče biti naše reprezentativno čtivo, ki naj bi leto za letom položilo v anale slovenskega zamejskega življa dokaze, pa tudi obračun o njegovi dejavnosti. Prav gotovo je namen tako hvalevreden, da poplača žrtev, ki je s tem v zvezi. Vsem, ki nam leto za letom omogočajo ta močan dokaz naše žitnosti, lahko samo čestitamo. Kot o vsakem, tako je bilo tudi o letošnjem Zborniku pred in po izidu napisanih tojiko hval, pa namesto ocene tolikokrat našteta vsebina, da v tem oziru pri najboljši volji ne moremo doprinesti ničesar več, kar bi nje-jcov pozitivni prikaz še podčrtalo. To tudi ni naloga našega glasija. Vendar je v Zborniku nekaj gradiva, na katerega moramo tudi mi posebej opozoriti. Predvsem uvodno poglavje ob stoletnici rojstva dr. Janeza Evangelist« Kreka ka™ na veščo roko znanstvenika dr. Vinka Brumna, ki je iz najrazličnejših drobcev znal na kratkih 51 straneh sestaviti tako popolno podobo našega Evangelista, da si bo lahko tudi v današnji dobi hlastajočega hitenja vsakdo — ne samo mladina, ki ni imela priložnosti od blizu opazovati Krekove dediščine na slovenskem političnem, gospodarskem in družbenem področju — ustvaril nedvomno in jasno oceno moža, ki je poosebil genij slovenskega naroda v vsej njegovi izvirnosti. Škoda, da ne moremo opaziti enake vešče roke v kalejdoskopskem poglavju ob petindvajsetletnici smrti dr. Antona Korošca. Izgovor, da ni na razpolago gradiva, ni opravičilo! V petindvajsetih letih po smrti tega našega prvega in za predolgo dobo, žal, tudi zadnjega slovenskega politika smo izgubljali predragoceni ,čas v pehanjih za prividi, v poveličevanju ničevosti in opravičevanju neopravičljivih dejstev samo za nasičenje velikih sanj pritjikavcev, nismo pa še ustvarili dodelane podobe velikega moža, ki nas je prvi slovenskega rodu nazorno učil, da je politika umetnost izkoriščanja realno danih možnosti in okoliščin — ne utopija. Poglavje o boju slovenske manjšine v krški škofiji na Koroškem za verski pouk otrok v slovenščini, ki ga je sestavil dr. Anton Podstenar, je za vse — za režimovce v domovini prav tako kot za nas v zamejstvu — težek memento, iz katerega moramo potegniti resne, do podrobnosti in trezno premišljene zaključke; zakaj s samimi jadikovanji in votlo bobnečimi protesti ne bo nič opravjjeno. Celo tudi še takrat, ko se bomo dokopali — mi v zamejstvu in oni doma — do spoznanja, da na Koroškem ne gre za poli-tieum, ampak za vprašanje našega rodu, ki potrebuje skrb nas vseh, bo problem kljub temu ostal latenten naprej; se pravi, bo zahteval neprestano čuječnost in dejavnost vsega slovenskega narodnega občestva. V anketi o ciljih slovenske narodne politike je zabeleženih 13 ugibanj o naši bodočnosti. Dosledno na stališču našega glasila, se izognemo dati izraza odobravanju ali zavrnitvi tega ali onega mišljenja. Pribili bi samo radi, da bi o tem (samo o tem?) važnem vprašanju morali razpravljati vedno in povsod vsaj s tolikšnim čutom resnosti in odgovornosti ter s tolikim smislom za višino, kot je to storilo 13 avtorjev tega poglavja. Čestitamo! Šestnajstim reprodukcijam v Zborniku zbranih izvirnih slovenskih umetnin so tudi naši marljivi gorniki dodali 8 kvalitetnih fotografskih gorniških motivov, ki samo povzdigujejo sloves naših že itak splošno priznanih in cenjenih plezalcev na ameriškem jugu. Mogoče vsaj v Argentini nikdo ni predstavil in razširil slovenskega imena tako kot naši planinci od Pangerčeve, Bertoncljeve, Jermanove in Arkove generacije vse do bratov Skvarča. Ne samo vzpon na Cerro Mejlizos, ki ga tako sočno opisuje Juro Skvarča, ampak tudi mnogo drugih podjetnosti naših planincev je močno odjeknilo v latinskoameriški svet. Zato tem bolj boli, ko beremo Bonete mladega Tomaža Kralja, ki je takoj po obelodanjenju svojega šegavega in toliko obetajočega literarnega prvenca skupaj z Božidarjem Vivoiom pustil v večnost zapisano slovensko ime na jedeniku Tronadorja. Slovenstvu v čast, narodu v ponos deluje že mnogo naših znanstvenikov in umetnikov v velikem svetu. Letos se je Zbornik spomnil teh štirih: Dr. ing. Vojmir J. Bratina, Franja Golobova, France Gorše, Bara Remec. — Dati zasluženo priznanje je častna naloga! — Ne razumemo samo, kateri škrat je iz seznama del mojstra odškrcnil bronasto doprsje prezidenta gen. Leona Rupnika iz leta 1944, na katero je bil umetnik svoj čas prav ponošen... Upira se nam verjeti, da bi kdo padel tako globoko in namenoma izpustil iz seznama umetnin Rupnikov kip. Dokumenti — razprave — pričevanja so že od vsega začetka posebej vidno poglavje Zbornika, čeprav gradivo ni bilo vedno tako zbrano v poseben oddelek kot zadnje barti. — Med letošnjim gradivom najdemo zopet zanimive spomine dr. Ljuba Sirca na njegove ječe v Titovini. Isti pisec ocenja tudi Titovo gospodarstvo s prav tako resnega zornega kota kot Pavel Fajdiga analizira referate VIII. kongresa ZKJ. Tehten doprinos k ocenjevanju pojožaja v domovini je poročilo o razmerah komunističnega režima do nekatoliških veroizpovedi, ki ga je napisal R. K. — Toda uredniki Zbornika si očitno ne morejo kaj, da ne bi v vsakem letniku več ali manj onečedili našega vzdušja. Letos je prišel na vrsto Rudolf Hirschegger iz Device Marije v 'Polju, ki je napisal sicer lep doprinos za lokalno kroniko protikomunističnega boja v D. M. v Pojju, pa se je očitno čutil nenadoma tudi pozvanega, da iz svoje vaške perspektive oceni tudi dogodke in činilce, do katerih njegov pogled iz D. M. v Polju ni mogel seči. Tega mu tudi ni mogoče zameriti. Toda uredniki bi se morali zavedati, da je razbrzdanemu prikazovanju pobarvane resnice (le zakaj te vrste pisci tako radi v tej ali oni obliki pribijejo resnico že kar v naslovu?) po devetnajstih letih — zelo pozno! — dokončno odklenkalo in da poslej uzde v tej ali oni ob,liki ne izostanejo več! Rudolf Hirschegger iz D. M. v Polju sicer ne, toda uredniki bi se morali spomniti, da bi odgovorni po 8. septembru 1943 lahko namesto generala Leona Rupnika našli boljšo rešitev — v imenu naroda! Potem danes ne bi bilo treba Rudolfu Hirscheggerju iz D. M. v Polju pisati neokusnih opazk o generalu Rupniku, ki je resnično nosi.1 odgovornost za vse tisoče domobranskih junakov zunaj na položajih in v neprestani borbi s komunisti, ne pa izrecno za izbrane posameznike, ki so se v ljubljanskih predmestjih igrali ne samo s svojo, ampak zares z usodo slovenskega naroda. Nikomur ne bi bilo potreba poslej poslušati izzivalnih govorov preko ljubljanskega radia, ampak bi — v najs.labšem slučaju —■ z zmagovitim zavezniškem orožjem pregnali s slovenske zemljo Nemce in komuniste obenem. Prinašamo še tretji dokument iz 1. 1942, ko je vladika Gregorij v prisotnosti takratnega ljub. župana generala Rupnika za množice, zbrane na Rakovniku, prosil zaprite božjo Begunko z Brezij, h kateri se je narod zatekel v obupu pred navalom komunistične revolucije, ker sicer ni bilo nikogar, ki bi se zanj zavzel. Kako naj spričo teh dokumentov po več kot dvajsetih letih verujemo, da ie bilo „tcžko merodajnim v Londonu dopovedati, da je bila ta samoobramba neizogibna“-. . ? Kdor na tem vztraja, je izgubil slednji stik z narodom, ki ga je rodil. Zakaj narodova volja je najviBji zakon, pred katerim se bo dokončno zdrobilo tudi najhujše komunistično nasilje Tako tudi zatrdno ne bi prišlo nikdar do — Vetrinja! Toda to boljšo rešitev je bilo treba najti takoj po 8. soptcmbru 1918! (Po vsem tem bodi mimogrede omenjeno, da Zbornik ni niti z, besedico spomnil na 20-letnico muče-niške smrti gen. Rupnika.) Naša beseda in pesem sta v letošnjem Zborniku tako neopazno zastopani (proze in pesmi: 4 strani!), da se ne moremo spustiti v oceno. Kje je vzrok ter bornosti ? Poleg poglavja Slovenci v zamejstvu, kjer ne bosta mogla ostati neopazna prispevka o koroških Slovencih in slovenski skupnosti v Italiji, je seveda tudi v letošnjem Zborniku obširna kronika o dejavnosti in umiranju v zamejstvu, pa kajpak zopet pomemben prispevek Janka Hafnerja o prvi fotoreportaži z Marsa. Kdor tega gradiva ni mogel prebirati v tuje- jezičnih publikacijah, bo Janku Hafnerju resnično hvaležen za prikaz tvarine, v kateri je pisec postal očitno že kar strokovnjak. Kot vedno, je torej tudi letos v Zborniku hrane za vse okuse. — Če bodo bralci in predvsem plačniki! - pridno šepali po njem, bodo prišli v eni ali drugi obliki na svoj račun! Pi. Ka. Gojmir Gorjup: /Vašim mučencem za Krislusti Vaše razklane mišice — rane školjke so svete z biseri rdečimi, z jeklom sovraštva odprte, skozi dni svoje požete 'k Bogu ozrte — z zmago nad zbori besnečimi. Kruto oskrunjena, besno z mučili presunjena vaša krepostna telesa so kakor oljke pravice in miru padala v brezna gozdov brez procesa ter nad morilci zavladala z žezlom ponižne Resnice, ki jo noben vek ne menja, ne zastre zlih laži tenja. Smrtnih muk kriki kot ognjeniki strašnih moči —. bolečin rasli so v božji sijaj, rušili sklade temin ter jih valili nazaj v brezno brez dna, — v črne globeli pekla Groza peklenska v same apostole zla se je ognjeno zažrla, — vas pa nad polja slovenska v blaženi uri slovesa dvignila, duri odprla k bratom in sestram v nebesa. Kakor plod grozdja v stiskajnici, v strašni, krvavi kopalnici v čistost nebeško umiti, s palmami, venci mučencev šli ste pit z rajskimi sviti srečo iz večnih studencev. V vaše razsekane ude, najsi so plen moči grude, v lice razbičano, v Kristusu zdaj poveličano, bodo zamaknjene naše oči skozi slepila vseh dni za pomoč, za srčnost na stezi v mir, krepost, koder preliva se Sava, Soča in Kolpa in Drava. Kot plamenice neugasljive boste tančice trgali sive, da bo sijalo Sonce Resnice, da skoz naš svet nikdar več ne bo kot požar rdeč zadivjalo! Vi ste sodobni pečati božji, s krvjo podpis, da bomo s sestrami, brati vseh celin, vseh rodov, vseh omik, vseh vek6v (ko bo zaključen ris časa) skup z vami sedeli v družbi na veke veseli svatovskih rajskih miz. . . STANK KLEŠKO V SENCI DOLOMITOV (Nadaljevanje) Glas je še trepetal in se odbijal od drevja in hiš, kot da se hoče nekam skriti, ko je stražar že sprožil. V odgovor se je sto in sto krogel zaprašilo po dvorišču in v šolsko zidovje. Iz gozda se je valila množica partizanov in hotela v prvem naskoku zavzeti šolo. Bodeča žica jih je za trenutek ustavila. Tedaj je z okna zaregljala strojnica in pokosila rdeče napadalce, ki so kobacali skozi žično ograjo. Veliko jih je obviselo kar na žici. Tudi na nasprotni strani so fantje sprejeli dolgo kolono, ki je med njivami pritiskala iz Dragomera. Vedno novi so se valili iz grmovja in se bližali po jarkih, dokler jim fantje z oken niso ustavili poti. Tako so odbili prvi napad. Ob žici so ležali kupi mrvih partizanov, pa tudi drugod po njivah so bili raztreseni. Partizani so naložili tri vozove mrličev in ranjencev in jih skozi Dragomer odpeljali v Ključ. Ko se jim je prvi napad ponesrečil, so iz bližnjega gozda navalili čez cesto, potem pa z nasprotne strani naskočili glavni vhod, ki ni bil nič zavarovan. Stražarji so odbijali napad za napadom in bili pripravljeni tudi na smrt; samo na predajo ni nihče mislil. Pomoči ni bilo od nikoder, streliva je zmanjkovalo, naskoki pobesnelih partizanov pa so se še vedno ponavljali. Stanko je celo noč molil, ko so drugi tekali od okna do okna. Največ dela je imel vodnik: hodil je od fanta do fanta, se ustavljal, kjer je bil ogenj najhujši, zraven pa vse bodril, da bo vse dobro, samo njega naj poslušajo. Vsakemu posebej je za-bičeval: „Ne streljaj v prazno. Streliva imamo malo; zato mora vsak naboj končati enega napadalca!" Noč se je vlekla, kot da je ne bo nikoli konca. Vedno redkeje so padali streli. Za vsakim pokom iz šole je zatulil komunist in telebnil na tla. Kljub junaštvu fantov so se od sprednje strani napadalci pribijali zidu. Zažgali so stopnice. Skozi okna so metali ročne bombe, ker se fantje niso imeli s čim več braniti. Le ta in oni je imel še naboj. Pod zidom ob vhodu so komunisti že zakopavali mino, da bi vse pognali v zrak. Udarci krampa so doneli grozno, kot da bi kopali grob. Čeprav jih nihče ni videl, je vodnik dobro vedel, kaj delajo. Zaklical je vojakom, naj se pripravijo na nož, ker bodo napadalci vsak čas vdrli v solo. Prav tedaj je skozi okno priletela granata, ki se ni razpočila. Vodnik jo je pobral in treščil nazaj skozi okno, pod zid, kjer se je prej slišalo kopanje. Zunaj se je razlegel strašen pok. Potem je vse utihnilo. Partizani so se potegnili nazaj proti gozdu. Branilci šole so se oddahnili. V daljavi je vstajal nov dan. Ko je streljanje okrog šole ponehalo, se je vodnik vzpel na okno, da se prepriča, če jih tudi pod zidom ni več. Samo pogledal je pod zid pa se je obrnil k svojim fantom in dejal: ..Fantje! Poglejte, kaj je pred vrati!" Vsi od kraja so plezali na okna in nemo gledali pod zid ob vhodu v šolo, kjer so ležali odtrgani udi. Kosi mesa in obleke so viseli po vejah. Zid je bil ves oškropljen s krvjo, malo proč pa so ležale strojnica in nekaj pušk. Brezoviški fantje so preživeli napad, ki ni nikjer opisan, pa je vendar ena prvih velikih zmag nad komunisti. Z zaupanjem v božjo pomoč so šli naprej; vasi pod Dolomiti so vsaj za nekaj dni mirneje zadihale. M e d f a n I i Ljudje so se počasi navadili revolucije kot domačega kruha. Naj se je zgodilo karkoli, vse je bilo vsakdanje, čeprav je šlo za največji zločin. Niso mislili na preteklost, tudi niso delali posebnih načrtov za prihodnost; skrbelo jih je kvečjemu, kaj jim bo prinesla naslednja noč. Odkar so domači fantje nosili puške, tudi ta skrb ni bila preveč huda, ker so imeli nekoga, ki bi jim v slučaju nevarnosti priskočil na pomoč, dočim prej niso imeli nikogar. Tudi ugrabitev Novakovih in Andrejčevega je počasi izgubljala ostrino. Domači so' se sprijaznili z mislijo, da fantov ne bodo več videli. Posebno o Andrejčevem Vinku nihče ni črhnil besede; kot da bi ga nikoli ne bilo v vasi. Z Novakovima je bilo drugače. Kot študenta sta veliko obetala pa tudi sicer je bila družina zelo spoštovana in znana daleč naokoli Zaradi tega so se ljudje bolj zanimali za usodo izginulih fantov. Komunistični terenci so to vedeli, zato so poskrbeli, da ta povpraševanja niso ostala brez odgovorov. Prihajale so nepoznane ženske z Dolenjske, ki so prinašale ,,pozdrave" od Janka iii Zdravka. Vedele so povedati, da je starejši že politkomisar odreda, mlajši Zdravko pa komandant bri gade. Včasih se je kdo tudi izmislil kraj, kjer ju je videl. Mater je pri vse teh ,,novicah" najbolj motilo to, da se fanta ne oglasita osebno, ko sta bila prej vedno tako navezana na dom in starše. Terenci se znali pokriti tudi to, rekoč, da se nočeta kazati doma, ker bi s tem staršem povzročila nove bolečine, ko bi spet odhajala; pa tudi jih nista hotela spravljati v nesrečo zaradi ,,belih“, ki so sledili vsaki sumljivi stopinji. ¥ Tako so minevali dnevi. Novicam je malokdo verjel; vendar pa so le dopuščale nekoliko upanja, da fanta še živita in jo bosta nekega dne pobrisala od komunistov, katere sta tako sovražila. Verjetnost teh „novic“ se je zamajala, ko se je pred božičem iz internacijskega taborišča na Rabu oglasil Andrejčev Vinko. Ljudje so od velikega začudenja molčali in čakali, da bi drugi razvozlali to veliko uganko. Kako je prišel tja? Zakaj se Novakova ne oglasita; saj so vsi izginili isto noč? Vinko je prejel odgovor domačih in se spet oglasil. Ni se upal dosti vprašati, kako je zdaj doma, ker je vedel, da partizani kaj lahko dobe pošto; s tem bi lahko škodoval domačim pa tudi njemu samemu bi napak hodilo v taborišču, kjer so rdeči vedno bolj dvigali glave in očitno grozili. Naravnost je tudi odpisal, da ne more odgovarjati na vprašanja, čeprav ve za velike stvari. Te besede so dale ljudem spet misliti; govorjenja in ugibanja ni bilo ne konca ne kraja. Ko so Andrejčevi zvedeli, kje je Vinko, so si ga želeli domov, da ne bi ostal v taborišču, kakor toliko drugih iz sosednjih vasi. Vinko sam se je tudi želel vrniti, kakor hitro je zvedel, da so se fantje sami uprli. Fantje na postojanki so ga komaj čakali, ker so vedeli, da bo odločen v svojem gledanju na komunizem; posebno jih je mikalo zvedeti skrivnost, ki je vznemirjala dolino. Andrejčevi so v enem mesecu vložili pet prošenj za Vinkovo oprostitev, pa niso dobili nobenega odgovora. Maršal krajevne karabinerske postaje, preko katerega so upal1' doseči uslišanje prošnje, je vse zmetal v koš, kakor hitro je zvedel za Vinkovo zgodbo. Ko je bilo vse brez uspeha, so se zanj zavzeli fantje na postojanki. Tudi nje je karabiner, kateremu so prišepetavali domači žandarji, nekaj mesecev vlekel za nos. Prišla je pomlad. Iz taborišč smrti so prihajala vedno groznejša poročila, ki so kazala na to, da hočejo Italijani do smrti izstradati vse, ki so jih nagnali v internacijo. Vinkova pisma so bila polna strahu, da se ne bo več vrnil, če ga ne bodo kmalu rešili. Vsi so že obupali nad novimi poskusi, ker mimo Italijanov niso videl nobene rešitve; tem pa niso zaupali. V ta obupen položaj je kakor žarek posvetilo govorjenje, da se neki oficir, ki se še iz Trsta pozna s 'Smoletovo gospo, zelo zanima za Vinka. Naročil je, naj narede novo prošnjo, katero bo osebno odnesel na komando divizije v Ljubljano. Andrejčevi so storili, kakor jim je bilo naročeno. Prošnjo so pod- pisali tudi vsi fantje na postojanki. Potem so spet čakali in upali, da jim bo nazadnje le uspelo. Čez tri tedne se je Vinko prikazal na domačem pragu. Ponoči je bilo, ko je potrkal na vrata. Nič se ni bal, da bi mu še kdo stregel po življenju. Oče je najprej strahoma pokukal skozi okno; šele potem je odprl vrata. Za njim je prišla tudi mama, ki svojega lastnega sina ni spoznala, tako je bil skujšan in bled. Presenečenje in sreča sta jih vrgla v objem in jok. Ko so se umirili, je Vinko vprašal: „Je zdaj res vse mirno in varno doma?“ Oče in mati sta ga pogledala brez moči, brez volje do odgovora. Fant je razumel, kaj to pomeni. Spet se je nemirno ozrl okoli sebe kot pred meseci. „Zvečer je nekdo spraševal po tebi. Nismo ga poznali," je žalostno zašepetala mati. ,,Ali vidite: oni so vedeli, da pridem domov, vi niste." ,,Tako je. Morda bi bilo bolje, da bi bil. ..“ Mati ni končala besede. Skrb jo je zmedla. ,,Ko bi to vedel! Laški časopisi pa so pisali, da ni nobenega partizana več." Tiho so odšli v kuhinjo, kjer so obsedeli v temi. Mlajši bratje in sestre so prilezli iz postelj ter ga motrili in občudovali. • .Kje je Viktor?" je vprašal Vinko, ki je pogrešil svojega mlajšega brata. ..Vojak je," je oče odrezal odločno in ponosno. Potem je Vinko začel pripovedovati svojo žalostno zgodbo vse od takrat, ko so ga zgrabili. Doslej še slutili niso, kaj se je z njim zgo-dilo; vsi so pričakovali, da bo začel z Italijani. Ko je omenil partizane, so prisluhnili kot zakleti. Otroci se še dihati niso upali, tako so se vživeli v grozo tam v hribu. (Sledi) V SPO M 11% Sii\ Hinko Lobe (Ob prvi obletnici smrti) Koncem aprila bo poteklo že leto dni, odkar se je od slovenskega Clevelanda nenadoma in mnogo prezgodaj poslovi,1 dr. Hinko Lobe, eden izmed najbolj delavnih Slovencev v Clevelandu. Pokojni Hinko je bil mož široke razgledanosti in velikih načrtov. Njegova največja zasjuga pa je gotovo uresničitev Slovenske pristave, prostora, kjer se v poletnih mesecih zbirajo slovenski rojaki, in kjer bo spomin nanj lOti v letošnjem letu verjetno tudi že prejel viden znak hvaležnosti in spoštovanja clevelandske slovenske skupnosti. Po svojem splošnem političnem naziranju širokogruden demokrat, pa pri tem tudi odjočen protikomunist, si je pokojni Hinko z vso dušo prizadeval, da v clevelandsko javno in politično življenje vplete tudi slovenski glas in sloves, ter ni zamudil nobene prilike, da bi svoj narod predstavil širši javnosti; prav tako pa tudi ni izpustil nobene priložnosti, da v slovensko družbo privede kako vidno osebnost iz clevelandske kozmopolitske družbe. Bil pa je pokojni Hinko tudi zvest prijate,Ij naših borcev in je resnično poslednje ure svojega življenja preživel v družbi borcev na družabnem večeru DSBB Tabor, 24. aprila 1965. Ves razigran in neutrudljiv je hodil . Spoštovani gospod.. . Prilagam ček za 10 dol. Od teh odtrgajte, prosim, zn naročnino za slovensko misijonsko zdravnico za TABOR za eno leto, ostalo pa za invalidski fond (kot neimenovani, prosim!). Škoda, aji, žal, da osebno ne morem mnogo prispevati k pisanju za TABOR. Sem bil pač še otrok pred 20 leti. Rad pa preberem vse, kar je v TABORU. Veliko novih vprašanj se mi odpre ob teh zanimivih in odkritosrčnih člankih. Nekatera dejstva in odkritja resnice v TABORU te zajamejo skoraj tako kot adoptiranega sina, ki zve šele po dvajsetih letih resnico o svojih pravih starših. Bodimo ponosni na ta mali TABOR! Je majhen po straneh, vendar edini in tudi „detektivski“ dovolj, da ga marsikdo v Sloveniji čuti kot žebelj v čevlju! Najlepše pozdravljam! dr. F. A. h. Cleveland, januarja 196S. ...Ko je TABOR priredil našo spominsko proslavo, smo povabili tudi Srbe: pa se niso odzvali... Menda jim je tako svetoval dr.... Od Srbov to ravno ni bilo preveč lepo; nikdar ne bi tega pričakoval. Mi preživeli borci moramo izkazovati čast mrtvim protikomunističnim borcem ne glede na to, kakšne narodnosti so bili. Mi smo na njihovo proslavo v Mihvaukee šli in poslali poleg drugega tudi pozdravne poslanice... Vse pri TABORIT lepo pozdravljam —c —n. Januarja 1966. Dragi prijatelj. . . Predvsem ,lepo pozdravljeni. Po dolgih letih bova spet spregovorila — preko papirja. Bila sva skupaj v Serviglianu. Cenim Vašo požrtvovalnost in delo pri TABORU. Na poziv v 7. št. TABORA, letnik 1965, str. 159, kdo je Janko Petrič in kdo je tisti junak, kateremu je poklonil sliko v spomin, odgovarjam za vaše zgodovinske arhive s prošnjo, da mojega imena iz razlogov, ki jih razumete, ne izdate. Nadporočnik Janko Petrič je bil eden izmed prvih pol. komisarjev v Titovem štabu, od koder je pobegni,! in se pridružil že v začetku leta 1945 četnikom. Bil je v Grčaricah in z drugimi četniki vred obsojen na smrt; pa je zopet pobegnil. Kasneje je bil vodnik pri stotniku Fr. Grumu v 114. četi v Velikih Laščah. Ko pa je stotnik Fr. Grum postal poveljnik VI. velikola-škega bataljona, je nadporočnik Janko Petrič postal poveljnik čete. Z njim sem prežive,! mnogo bojnih pohodov. Ko sva vsak s svojimi fanti jurišala na izvrstno oborožene partizane pri Rdečem Kamnu v Kočevskem Rogu, je on tik pred umikom padel — zadet v glavo. Potem ko je odbil partizanski juriš', je stal pokonci med svojimi fanti in partizane izzival, naj pridejo š« naprej. To priložnost je izkoristil komunistični ostrostrelec in ga zadel v glavo. Nato je sledi,! partizanski juriš. Ko so fantje videli, da je padel njihov poveljnik, so se zbegali. Samo protinapad mojih fantov je dosegel, da smo prišli do umirajočega nadporočnika Petriča pred partizani. Lahko bi napolnil ves TABOR, če bi hotel opisovati vse njegove junaške pohode v boju proti komunistom. — Sliko s posvetilom je pokjonil meni in sem torej jaz tisti najboljši borec, kajpak v njegovih očeh in po njegovem mnenju; jaz se pač sam ne sodim. Bil sem vrnjen iz Vetrinja in sem sliko rešil iz zemlje, kamor sem jo pred umikom zakopal z ostalimi stvarmi. Sliko sem pozneje poklonil Petričevi zaročenki gdč. A. N., ki sedaj živi v Argentini. To pišem samo na prošnjo za izpopolnitev zgodovinskega gradiva; zato naj ostane samo odboru poznano, kdo je bil ta bojevnik... Lepo vas vse pozdravlja še živeči bojevnik Velikojaskega udarnega bataljona Windsor, december 1&65. Spoštovani! ...Obenem se lepo zahvalim za TABOR, katerega sem prejela, kot pišete 5 izvodov. Nekaj sem jih že oddala, nekaj jih bom še, pa upam, da hi mi jih ,lahko poslali 10 izvodov, bom skušala za vse dobiti naročnike in tudi skrbela bom, da bodo plačali in potem Vam bom skupno poslala naročnino. Le eno Vas prosim, da malo močnejši ovitek napravite, ker je bil tokrat zelo slab in je velika sreča, da sem dobila, ker je bil ves papir strgan in pismo je tudi ven viselo. 'Naseljencev Slovencev je okoli 100 družin tukaj, pa jih še malo poznamo, vendar so nekateri ostali še zelo zavedni; ,le manjka nam stalnega slovenskega duhovnika, ker le on ima potem velik vpliv za nadaljnje organizirano delo. Je pa k sreči nekaj mesecev tukaj stalni hrvaški duhovnik; je zelo agilen in upam, da bomo počasi dobiji tudi mi kakega. Borcev je tu nekaj; precej pa je prijateljev. Le zelo žal jim je, da je spor med njimi in resno si žeje, da bi Bog pošegel vmes in dabi kmalu zopet skupaj delad in ljudem čim bolj pojasnjevali kaj je zlo v komunizmu. Želim in cela družina vsem v upravi res veliko uspeha v novem letu in božjega blagoslova. Prav vse lepo pozdravljamo: Bog — Narod — Domovina! Martinčičeva K.‘l L'SU-:BP!%IŠKE mize Mnogim, ki so prebrali grožnje v „Smeri v sjovensko državo" (ponatisnjeno v TABORU št. 3, str. 77—78) in nam poslali izraze svojega ogor-čenja, sporočamo, da ne bomo priobčili nobenega. Ker vemo, da smo na Pravi poti, kar priča vsak dan večji krog naših bralcev in prijateljev, nam ogorčenje ni potrebno. Dejstva so bila in bodo močnejša od še tako napihnjenih besed. Brez zamere in pozdrave vsem! Dr. F. A. L. — Ne drži, da Vi ne morete mnogo prispevati k pisanju tABORA. Domobranstvo ni umrlo v Vetrinju! Danes je močnejše zasidrano kot pred dvajsetimi leti. Danes ga razumejo celo tisti, ki so takrat stali ob strani. Se Vam torej ne zdi, da bi Vi, ki Vas prevzemajo občutki „adopti-ranega sina, ki Seje po dvajsetih letih zve resnico o svojih pravih starših", lahko o teh svojih občutkih marsikaj napisali; predvsem, ker bomo preživeli borci tistih let drug za drugim utonili v neizogibno večnost. . . ? Na Plan torej! — Bojevniške pozdrave! P- B- —1 Kljub temu, da nam je hudo žal, ker ne smemo z Vašim imenom na dan, Vas prosimo, da še večkrat dihnete svežo sapo v čiščenje Pojmov. Lepe pozdrave. Gojmir Gorjup. — Pozdravljen, sodelavec izza časov revije »Slovensko domobranstvo"! Za vse smo Vam hvaježni in bo prišlo na vrsto; samo »Posmrtnice tretjemu maju" ne bomo priobčili. Ne smete nam zameriti; toda Goethe je imel prav, ko je zapisal: Politisch Lied, fej, garstig Lied! Nekoga, ki je nekoč zapel tretjemu maju, je danes v dnu duše najbrž prav tako sram, kot bi bilo Vas za posmrtnico tretjemu maju! Vse drugo pa nam bo vedno dobrodošlo! Pozdrave! INVALIDSKI FOND Cesar Jože, Lanus ........... 500 Bružina dr. Kociper-Suvajdžic 500 Prenos iz št. 3... 5.200 Skupaj pesov .. . 5.800 O,Iga Rupnik (dolarjev) .... 20 V TISKOVNI SKLAD SO DAROVALI Bore Pleško, Toronto ....... 2.— Lado Vovko, Toronto ........ 2.— Lojze Babič, Toronto ......... 1,— Dr. Porovne, Toronto ......... 2,___ V. Čekuta, Toronto ........... 2.___ Ivan Drčar, Chicago .......... 2.___ Skupaj dolarjev . .. 15.— Ga. Milena Potočar, San Martin 100 N. N., V. Ballester ........... 60 Prenos iz št. 3 ............. 1.270 Skupno pesov ... 1.430 SLOVENSKO ZAVETIŠČE BO DELO VSE SLOVENSKE EMI-GRACIJE IN NIHČE NE BO IMEL PRAVICE ZASLUG. VSA ■ PRAVICA BO PRAVICA REVEŽEV, ZASLUGA PA PRIPADA S NAŠIM MRTVIM. SLOVENSKO ZAVETIŠČE BO IZGOVORJENI KOT POMOČI POTREBNIM SLOVENCEM IN ZA VSTOP NE j ■ BO POTREBNA LEGITIMACIJA. VSEBINA Svobodni sveta, združite se! ................................ 81 VVilliam B. Smyth: Ne smemo pozabiti! ................... 82 ZA ČIŠČENJE POJMOV P. B.: Kaj se dogaja? ....................................... 87 RAZLIČNI POGLEDI Rudolf Lukež ................................................ 90 Gojmir Gorjup ............................................. 90 PROTIKOMUNISTIČNA KRONIKA ............................... 93 ZA DOKUMENTE Izvid k Vetrinjski žaloigri (nadaljevanje) .................. 95 MNENJA IN VRENJA Pi. Ka.: Zbornik Svobodne Slovenije 1966 ................ 98 Gojmir Gorjup: Našim mučencem za Kristusa Stane Plesko: V senci Dolomitov (nadaljevanje) V SPOMIN Dr. Hinko Lobe .......................................... 106 IZ DRUŠTEV .............................................. 10" ZA BELEŽNICO ............................................ 119 IZ PISEM ................................................. Ul NA UREDNIŠKI MIZI ........................................ HI Tiskovni skj-ad .......................................... HI Invalidski fond ........................................... m