Srna MANDIČ' SPREMINJAJOČA SE VLOGA MEST IN CENTRALNE DRŽAVE PRI OBLIKOVANJU NACIONALNIH SEKTORSKIH POLITIK' Povzetek. Članek obravnava novosti v oblikovanju sektorskih politik v razvitih družbah, kot so širitev kroga akterjev ter nove oblike sodelovanja med njimi, pri tem pa se osredo-toča na vlogo lokalnih in centralnih vlad. Podaja pregled tradicionalne in sodobnejše delitve vlog in pristojnosti med njima ter povzema ključne argumente glede prednosti in šibkosti decentralizacije na konkretnem primeru sektorske politike • stanovanjske. Predstavi tudi rezultate empirične raziskave o današnji vlogi in vphvu lokalne ravni - konkretno Mestne občine Ljubljana - pri oblikovanju nacionalne stanovanjske politike. Ugotavlja zelo majhen vphv ceh v primerjavi z majhnimi interesnimi skupinami in navaja možne ukrepe za krepitev njene tHoge nasproti centralni ravni. Ključni pojmi: sektorska politika, oblikovanje politike, poli-cy-omrežJe, stanovanjska /»olitika Uvod Smo v obdobju, ko .se sektorske politike, pa naj gre za socialno, prostorsko ali kak.šno drugo politiko, spreminjajo. Spremembe zadevajo ne le njihove cilje in instrumente, ampak tudi procese, po.stopke in akterje pri oblikovanju in izvajanju teh politik. Pri tem nastaja veliko novih organizacijskih oblik, ki povezujejo in vključujejo čedalje širši krog akterjev tako po horizontalni kot po vertikalni smeri. Te spremembe .so izraz pluralizacije interesov in njihovega vključevanja v |X)litično odločanje. Za njihovo razumevanje je ključnega pomena spoznanje, da .so institucije parlamentarne precistavni.ške demokracije, ki udeležbo državljanov omejujejo na občasne volitve predstavnikov, nezadostne in jih je potemtakem nujno dopolnjevali z novimi oblikami in mehanizmi neposredne demokracije in prav v lem ima izjemno j^omembno vlogo lokalna skupnost (Cairns 1997). Da je v sodobnih demokratičnih družbah vključevanje različnih interesov postalo samoumevna .sestavina jx)liiičnega odločanja, nazorno kaže ludi izraz 'policy omrežje', ki 'enostavno označuje dejstvo, da oblikovanje politike vključuje ' t)i: .'inu! MaiiitlC, ttaceiillui na /itkiillcll za ctrnibenc vctte. ' Ctanvt! Je nmlal na osnovi raziskave, ki sla Jo liott/irla Minisirsivo za znanosi in lelinologijo In .Mestna ol)člna Ijiiltljana - (Mltlelek za kallnro In raziskovalno dejavnost. veliko število javnih in zasebnih akterjev z različnih ravni in funkcionalnih področij vlade in družbe' (Hanf 1978,12). Vpliv, ki ga imajo pri nas raznotere interesne skupine in organizacije na oblikovanje sektorskih politik, je že bil deležen poglobljene obravnave in tudi empirične raziskave (več o tem v Fink Hafner 1995 ter pris|5evki Fink Hafner, Kropivnik, Lah, Lukšič in Mandič v tej številki). Ta članek se omejuje le na specifično temo - na vlogo lokalne vlade pri oblikovanju ene od sektorskih politik - stanovanjske. Najprej obravnava spreminjajoče se razmerje med lokalno in centralno vlado na stanovanjskem področju ter prednosti in šibkosti decentralizaicije. Poleg tega podaja pregled tradicionalne delitve vlog med njima in novih oblik, ki jih zahteva prehod iz 'oskrbovalnega' v 'pospeševalni' tip stanovanjske politike in ki terja tudi večjo udeležbo lokalne oblasti pri oblikovanju in izvedbi nacionalne stanovanjske politike. Članek tudi skuša odgovoriti na vprašanje, kolikšen je današnji vpliv lokalnih oblasti na oblikovanje in izvedbo nacionalne stanovanjske politike v primerjavi z interesnimi .skupinami in organizacijami. Zato analizira anketne podatke projekta 'Oblikovanje policy-mrež in lobiranje na Slovenskem', ki je leta 1997 potekala na FDV v okviru Centra za politološke raziskave. Te podatke dopolni z izbranim primerom lokalne skupnosti - Mestne občine Ljubljana. Izhodiščna hipoteza pri tem je, da je v primerjavi z interesnimi skupinami na tem področju Me.sto Ljubljana vplivnejše in bolje vključeno v oblikovanje nacionalne stanovanjske politike. Spreminjajoče se razmerje med centralno in lokalno vlado na stanovanjskem področju Izvorno je bila stanovanjska politika - v smislu [».seganja oblasti na stanovanjsko področje - predvsem lokalna srvar in je zadevala predvsem gradbeno-urba-nistično in sanitarno urejanje bivalnih razmer oziroma stanovanjske oskrbe (npr sprejetje minimalnih bivalnih standardov z gradbenimi dovoljenji itd.). S kasnejšim razvojem - v nekaterih krajinsko) ravnjo. Priemus (1997) takole navaja osnovno delitev vlog med dve ravni. Na lokalni ravni poteka: - odločanje o izdaji oz. zavrnitvi gradbenih dovoljenj, - načrtovanje rabe zemljišč (urbanistično načrtovanje) ter - postavljanje organizacijskih okvirov za različne stanovanjske programe in alokacijo stanovanj ter za strateško upravljanje s stanovanji. Nacionalna vlada pa je odgovorna za: - zakonodajo, - financiranje (selektivno ali splošno), - za druge vzpodbude ter - za ukrepe, ki vodijo v redistribucijo dohodkov gospodinjstev kot so subvencije najemnine, davčne olajšave itd.. Na prepletanje in dopolnjevanje ol>eh ravni oz. tudi vmesne - (regionalne) na področju stanovanjskih subvencij, kaže tudi naslednja razpredelnic;i. Preglednica 1: Ravni vlade, ki so pristojne za stanovanjske subvencije v država/l Evropske zveze leta 1992 Nacionalna Regionalna občinska Ik-lgija - X X Dan.ska X - X Nemčija X X X Grčija X - - .Španija X X X 1-rancija X - - Ir.ska X X X Italija X - X Laxcmburg X - X Nizozemska X - X Portugalska X - X Velika Britanija X - X X: lafiko dajo subvencije - • ne more dajati subvencij Vir: Statistics on Housing In the Eiiro/tean Community 1992; The Nethcrlancls' Ministry of Housing. Physical Planning and Environment: The Hague 1992. str. 91. Na Švedskem pade na nacionalno vlado levji delež stroškov za stanovanje v obliki subvencij za uporabo in zidavo stanovanj, medtem ko je lokalna raven predvsem odgovorna za načrtovanje in izvajanje programov zidave stanovanj (Nord 1990). Medtem ko so povsod vladne pristojnosti na stanovansjkem področju razdeljene med centralno in lokalno (ponekod tudi regionalno) vlado, pa seveda obstajajo velike razlike v stopnji avtonomije lokalnih vlad. Te razlike in stopnje lahko ponazorimo z dvema skrajnima primeroma med državami. Avstralija je primer drž^ive, kje je lokalna skupnost 'fragmentirana, majhna, revna in šibka' (Paris 1990). Izvaja le ozek segment funkcij, medtem ko je wčina odgovornosti za javne storitve v mestih v (pristojnosti centralne države. Lokalna vlada zajema okoli 6% vseh javnih izdatkov. Na drugem skrajnem koncu spektra so ZDA, kjer ima lokalna vlada najvišjo stopnjo avtonomije, največji vir .so ji lastna sredstva (izvirni prihodki) in ima tudi najvišjo stopnjo diskrecije glede izvajanja različnih programov. Tukaj lokalna vlada predstavlja okoli 25% v.seh javnih izdatkov. Prednosti in šibkosti cicccntralizacijc V sedemde-setih in osemde.setih letih je pri stanovanj.ski politiki, analogno kot na področju .socialne države nasploh, v najrazvitejših družbah prišlo do večje decentralizacije, torej do tega, do so se |x>večala bremena lokalne ravni. Kakšni arginnenti govorijo v prid decentalizacije? Najenostavnejši arginnent in motiv, ki se je |X)javljal, je bilo zmanjšati državne izdatke. Nekateri so poudarjali prekomerno preteklo rast nacionalne države v povojnem času. Zaradi njene prevelike moči in prenapihnjenega proničiina naj bi se lokalne vlade spreminjale v enostavne izvajalke' nacionalnih f>olitik ter s tem zamenjevale lokalne izbire' z:i 'nacionalne' in oslabile bistvo lokalne samouprave. Poleg argumenta, da je premočna centralna vlada spodkopala lokalno demokracijo, pa je zelo pomemben tudi argument, da je delala veliko napak pri .sektorskih politikah, do katerih prihaja, ko odločevalci na centralni ravni vsiljujejo standardizirane programe ne upoštevaje lokalne značilnosti in .so nedovzetni za razlike v učinkih, ki jih lahko proizvede isti program v različnih okoljih. Ta nevarnost pa ni nikjer večja kot prav na stanovanjskem področju: tu je zelo jx>memben obstoj lokalnih stanovanjskih trgov; med njimi in politikami prihaja do vzajemnega delovanja, ki šele določi, kakšni bodo končni učinki neke politike v konkretnem lokalnem okolju (Adams 1990). Da bi usmerili pozornost oblikovalcev politike na lokalne razlike, se uporabljajo tipologije lokalnih skupnosti glede na značilnosti stanovanjskih trgov kot so mestno središče, primestno, širše mestno, področja 'vozačev' (dnevne migracije, 'commuter'), podeželska mesta, v;iško območje, počitni.ško območje itd. (Paris 1990). Obstoj lokalnih razlik nekateri torej razumejo kot argument za decentraliz;ici-jo, drugi pa poudarjajo obratno - v njih vidijo razlog za centraliz;icijo in večjo vlogo centnilne države. Argument je naslednji. Ker .se lokalne skupnosti zelo razlikujejo v gospodarski razvitosti in razvojnih virih, lahko le močna nacionalna vlada ta vprašanja zastavi in spremeni trende. Umik nacionalnih vlad je pra.sebej problematičen spričo vse večje mobilnosti mednarodnega kapitala, čigar investicijski cikli in interesi v prostoru pu.ščajo .sledi, zaradi katerih .se razlike povečujejo. Gre za znane in vidne razvojne probleme tistih lok;tlnih skupnosti, ki so izgubile nekoč \'elik gospodarski potencial in sc danes soočajo z velikimi problemi, ki jim same ni.so kos. Nove industrije namreč i.ščejo lokacije zunaj ustaljenih mest; medtem ko se kapital seli v nova pcnlročja, se stara industrijska področja .soočajo s slabšanjem zaposlitvene osnove in s pojemanjem stanovanjskih naložb. V.številnih regijah pojenjujočega razvoja je najti velike koncentracije ljudi z nizkimi dohodki, imigrantov in samskih sterejših gospodinjstev. Takšne skupnosti imajo pogosto večje potrebe pt) vzdrževanju infrastrukture in stanovanj kot hitreje razvijajoče sc skupnosti, ol^enem pa tudi šibkejši davčni potencial za njihovo urejanje. Ti pojavi kažejo iki veliko in vzajemno povezanost različnih dejavnikov, zar;idi katerih je zelo tvegano postavljati preostre ločnice med nacionalnimi in lokalnimi vzroki in posledicami. Centralne odločitve gospodarske vlade lahko zelo vplivajo na n;istanek in delovanje lokalnih stanovanjskih trgov - denimo z go.spodar.skimi ukrepi, ki so usmerjeni k večanju povpraševanja po nekaterih dobrinah. Vloga lokalne vlade ob prehodu stanovanjske politike iz 'oskrbovalnega' v 'pospeševalni* tip Več avtorjev razlikuje med 'oskrbovalnim' {'providing') tipom stanovanjske jxilitike, v katerem ima država neposedno vlogo izvajanja stanovanjske oskrbe, in 'pospeševalnim' ('enabling') ti|X)m stanovanjske politike, v katerem držav~a prepusti neposredno stanovatijsko oskrbo drugim akterjem, sama pa jim pri tem nudi z;i to potrebne vire in podporo. V novej.šem času .se krepi 'pospe.ševalni' tip ix>li-tike, ki ga zagovarjata tudi tako močni organizaciji kot sta Svetovna banka ter OZN, k takšnemu tipu pa naj bi se tudi nizvijale stanovanjske politike v deželah v tranzi-ciji (I legedu.s, Mayo and Tosics 1996). Ker takšen tip politike predpostavlja tudi širši krog udeležencev in različne oblike sodelovanja med njimi, si ga poglejmo nekoliko pobliže. Ključno pri tem tipu je, da naj vlade sprejmejo takšne politike, ki bodo omogočale predpogoje za dobro delovanje stanovanjskega trga (preprečevale motnje) tako, da bi upoštevale potrebe v.seh akterjev: uporabnikov stanovanj, proizvajalcev stanovanj, stanovanjskih finančnih institucij, lokalne vlade in centralne vlade. Da bi to zagotovile, so jjotrebne 'pospeševalne' strategije, ki naj zagotovijo, da se potencialno povpraševanje prevede v resnično povpraševanje ter da se oblikujejo sistemi oskrbe, ki so do resničnega povpra.ševanja Iwlj dovzetni. Brez takšnih .strategij .se viri, ki bi jih akterji želeli nameniti .stanovanju, ne bodo u.sme-rili v stanovanja, tisti, ki pa .se bodo, botlo v [pretežni meri zapra\ ljeni za previsoke cene, ne lx>do pa služili povečanju proizvodnje in dvigu kakovosti. Pospeševalne politike/strategije imajo dve sestavini: prvič, makroekonomsko usmerjanje, ki naj zagotovi podporno okolje za .stanovanjski sektor, in drugič, .sektorske politike in in.stitucije, ki naj stanovanjski trg usposobijo za dobro delovanje. Pri tem .so na voljo na.slednji ključni instrumenti: - za stran povpra.ševanja: razvijanje lastninskih pravic, razvijanje po.sojilnih financ, racionalizacija subveticij; - za stran ponudbe: zagotavljanje infrastrukture za sta\'bna zemljišča, reguliranje razvoja zemljišč in stanovanj, organiziranje gradbene industrije ol>enem z razvijanjem institucionalnega okvira za upravljanje stanovanjskega .sektorja. Vidimo, da ima tak tip politike izjemno kompleksne cilje, instrumente, pa uidi oblike ix>vezovanja v.seh akterjev od centralne vlade do lokalne iii organizacij drugih akterjev in to ne le jKi izvajanju, anipak tudi oblikovanju politik. Nova delitev pristojnosti pri nas Delitev pristojnosti in nalog med republi.ško in občinsko ravnjo je določil Stanovanjski zakon, v številnih izvedbenih podrobnostih pa se konkretizirajo s stano-vanj.skim programom. 'Nacionalni stanovanjski program', ki je v pristojnosti republiške vlade, določa ukrejK- na zakonodajnem, proračunskem in davčnem potlroč-ju, ki .so v pristojnosti države. Opredeljuje tudi kakovostne cilje stanovanjske gradnje in pozidave, ki naj bi sledila regionalno-razvojnim ter okoljevarstvenim ciljem. vzpodbuja pa tudi naložbe v preno\'o in vzdrževanje stanovanj in stanovanjskih hiš. 'Občinski stanovanjski program' pa naj bi določala občina sama. Njegove naloge .so: - zagotavljanje sredstev za pridobivanje socialnih stanovanj; - zagotavljanje jxjgojev za razvijanje različnih oblik gradnje in prenove z iistrezno zemljiško in normativno politiko; - sprejetje usmeritev za projektiranje, gradnjo in prenovo stanovinj, ki izhajajo iz lokalnih po.sebnosti; - določanje načina izvajanja iKjmoči pri pridobitvi oz. uporabi stanovanj; - določanje načina zagotavljanja ustreznih oblik pomoči za nastajanje neprofitnih stanovanjskih organizacij (Stanovanjski zakon, 97. in 98. člen). Vidimo, d;i je po tej delitvi na ol>čin;ih večina finančnega bremena .socialna in neprofitna stanovanja, kar ni običajno. Prav tako pa lahko tudi vidimo, da ni predvidena in institucionalizirana ix)t usklajevanja med nacionalnim in občin.ski-mi stanovanjskimi programi, kot tudi ne možnost posvetovalne vloge občin pri oblikovanju nacionalnega stanovanjskega programa. Primerjalni empirični podatki o sovplivanju Mesta Ljubljane na nacionalno stanovanjsko politiko Predstavniki Mesta Ljubljana. t;iko kot tudi ost;ile oljčine, nimajo predvidenega formaliziranega in institucionaliziranega kanala vplivanja na oblikovanje repub-li.ške ravni .stanovanj.ske politike - t.j. mimo splošnih predst:ivnikov lokalnih sku|> nosti in mimo parlamentarnih strankarskih kanalov. Vendar pa seveda tudi ni pričakovati, da akter s tolikšnim pomenom, kot ga ima glavno mesto republike, ter s tolikšnimi nalogami in problemi na stanovanjskem področju, ne bi |x>skušai tako ali drugače .seznanjati oblikovalce republiške stanovanjske politike s specifičnimi problemi in predlogi sprememb. V prid temu argumentu govorii:i tudi naslednji dejstvi. Prvič, regulativni in izvedbeni okvir republiške sianovanj.ske politike je v fazi, ko je njegove prve učinke že možno vrednotiti ter jih tudi dopo imel vsaj lak upliv, če ne večjega. Seveda pa je možno ludi nasprotno: tak velikan' je manj prožen in v načinih .svojega delovanja omejen, medtem ko majhne, neformalizirane in prožne skupine hihko sežejo 'kot mnivlje' v vsako ra/poko in siva potiročja nedorcčenosii in nedoiočenosii institucionaliziranega sistema vplivanja. V preglednici 2 podajamo rezultate izbranih kazalcev vplivanja na oblikovalce republiške stanovanjske politike, pri tem pa Mesto Ljubljana primerjamo z interesnimi skupinami na stanovanjskem področju ter na področju socialnega partnerstva. Ker so izbrane skupine natančneje opisane v drugem članku (Mandič, v tej .številki revije), tukaj podajam le osnovno pojasnilo. Upoštevani so podatki za pet interesnih organizacij, ki so najbolj aktivne na stanovanjskem področju (Zveza nepremičninskih strokovnjakov Slovenije, Združenje iskalcev stanovanj. Združenje lastnikov razla.ščenega premoženja. Združenje najemnikov denacionaliziranih stanovanj in Altra). V primerjalno .skupino smo vključili 11 skupin, ki so aktivne na področju socialnega partnerstva. Preglednica 2: Izbrani kazalci vplivanja na stanovanjsko politiko -primerjava med interesnimi skupinami na področju stanovanja in socialnega partnerstva ter Mestne občine Ljubljana .Stan. .skupine ■Soc. part, skupine Mesto Ljubljana A. Ministrstvo .se vedno ali pogosto posvetuje z njimi, ko ZiiCenja spcminjati politiko na tem področju 45% nc H. 1'rcdstavnik vedno ali pogosto .sodeluje pri obravnavi zakonov v drž.zboru/telcsih 0% 45% nc C. Ministrstvo v.saj občasnt) upošteva pripombe akterja v vmesni fazi oblikovanja zakonov 100% 100% da 1). Sodeluje v delovnih telesih, ki pcnvzujejo interesne skupine in vladne uradnike na državni ravni 60% so-x, nc K. Predstavnik vsaj občasno sodeluje pri delu dr?4(vncga .svctii/tcIcsih 60% 73% nc r. Ce pride mnenje akterja do pi.sccv zakonov, jc to običajno na njegovo pobudo 60% 73% da G. Akter jc žc dosegel, da .so na njegovo z;ihtcvo vlada, drž. zbor ali drž. svrt kaj uvrstili na dnevni red ali z njega umaknili 40% 100% nc O/iohiIm: V prvi In drugi kolonije iiareden odstotek skupin, ki so na ipraSanje odgovorite pritrdilo; za Mesto Ljubljana pa nmajamo, aH je odgorov pritrdilen, ali iiikaleii. Stanovanjske skupine tvori 5 organizacij in skupin, ki so aktivne na področju stanovanjske politike. Socialno partnerske skupine Stejejeo 11 skupin in organizacij aktivnih na področju s(Kialnega parinerstt a. Vir: /Ca stanovanjske skupine in socialno partnerske skupine so uporabljeni /mlat-ki iz projekta D. Fink Hafner et al.: Oblikovanje policy mrež in lobiranje v Sloveniji. Podatki so biti zbmni junija 1996 med 70 interesnimi skupinami na 11 /todroč/ih sektorskih Jattiih politik. 1'odatek za Mesto Ljubljana Je dobljen z iwienim intervjujem s predstavnikom Stanovanjskega sklada Ljubljanskih občin. Pri prvih clvdi kazalciii (A in B) nam daje primerjava isti reziihat. kar pomeni, da je pri vplivanju Mesto Ljubljana enako uspešno kot interesne skupine na stanovanjskem področju. Natančneje, nol?enemu od njih ne uspe\'a Mini.strstvu vedno ali pogosto povedati .svojega mnenja o zakonu, ki ga spreminja; enako pri obravnavi zakonov v državnem zbtjru. Za razliko od njih pa tak "stalen ali pogost' vpliv uspeva skoraj |X)lovici skupin na področju .socialnega partnerstAa. Tretji kazalec (C), ki meri relativno nizko intenziteto vplivnosti, med akterji ne kaže razlik; vsi ugotavljajo, da .Ministrstvo občasno upo.števa njihove pripombe v vmesnih fazah oblikovanja zakonov. Preostali .štirje kazalci vplivanja pa kažejo drugačno razmerje. Medtem, ko je večina skupin na stanovanjskem področju, in še izrazitejša večina skupin na področju socialnega partnerstva, uspela zagotoviti neko mero stalnosti v sodelovanju z vhtdnimi uradniki, predstavniki državnega svet:i in njegovih teles, pa Mestu Ljubljana to ne uspeva. Ključna pa .se zdi razlika pri tem, ali so že kdaj do.segli, da so na njihovo zahtevo vlada, drž:ivni zlx)r ali državni svet kaj uvr.stili na dnevni red (ali pa ga z njega imiaknili). .Mestu Ljubljana to ni nikoli uspelo, medtem ko nekaj stanovanjskim .skupinam je, pa tudi v.sem .skupinant na področju socialnega partnerstv;i. Če rezultate o vplivanju na stanovanj.sko politiko strnemo, vidimo, da je Mesto Ljubljana po nekaj kazalcih enako uspešno, po nekaj kazalcih pa manj uspešno cxl interesnih .skupin na stanovanj.skem področju. Primerjava z u.s[x?šnostjo interesnih .skupin na |X)dročju socialnega partnerstva pa tak izid le Se dodatno krepi. To pa tudi |X)meni, da naš;i z;ičetna delovna hipoteza o primerjalno večji vplivnosti mesta ne drži. V prispodobi velikana' in 'mravlje' pa bi to pomenilo, da v trenutnih okoli.ščinah akterjeva veliko.st in pomembnost ne vplivata odločilno na oblikovanje sektorske politike, pač pa so zelo pomembni drugi dejavniki. Sklep V raziskavi smo ugotovili, da so se nove oblike demokracije, v smislu neposrednega vpliva na oblikovanje sektorskih politik, pri nas začele uveljavljati. Prihodnji razvoj teh oblik bo odvisen od dveh ključnih vprašanj. Najprej, koliko se bo omrežje vplivnih ;ikterje\' formaliziralo in institucionaliziralo, koliko pa bo ostalo neformalizirano in nepregledno (netransparentno). In nadalje, ali - in v koliki meri - lx) ostalo omejencj na že vključene interesne skupine in bo novonastajajoče akterje skušalo izključiti, koliko pa se jim bo uspelo do njih odpreti na osnovi javnih in formaliziranih pravil. To je tudi osnovna razvojna tlilema, ki zadeva vključevanje lokalnih vlad v oblikovanje sektorskih |x>litik in .seveda tudi Mesta Ljubljana kot akterja soobliko-vanja nacionalne stanovanjske politike. Naši podatki .so pokazali, da je pri sool> likovanju stanovanjske politike .Mesto Ljubljana po nekaj kazalcih enako, po nekaj drugih kazalcih pa manj uspešno in vplivno od interesnih .skupin na stanovanjskem [Kjdročju. To pa je, upoštevaje velikost, pomen in količino ter kakovost virov Mesta v primerjavi s pariikularističnimi interesnimi skupinami, pravzaprav presenteljivo in zaskrbljujoče dejstvo. .Menim, da je v pretežni meri po.sledica dejstva, da .so kanali vplivanja na nacionalno stanovanjsko politiko premalo formalizirani in institucionalizirani, da bi to primerno omogočili in takega vplivanja vnaprej ne predvi-de\'ajo. Če izhajamo iz spoznanj o v.se pomembnejši vlogi lokalnih ravni pri vzpodbujanju in usmerjanju gospodarskega in družbenega razvoja v okoliščinah vključevanja v evropske integracije ter pri vrednotenju in nadaljnjem naravnavanju (opti-malizaciji) ciljev in instrunientov nacionalnih stanovanjskih politik, potem se je tudi nujno zavzeti za krepitev vloge in vpliva lokalnih ravni. Ključni ukrepi za krepitev vloge lokalnih skupnosti ter zlasti Mesta Ljubljana na oblikovanje nacionalne stanovanjske |X)litike so tile. Prvič, ureditev in institucionalizacija posvetovalne vloge lokalnih ravni, zlasti Mesta Ljubljana, pri obliko\'anju in vrednotenju nacionaliiega stanovanjskega programa ter instrumentarija nacionalne stanovanjske politike. .Med možnimi oblikami sta Stanovanjski .svet občin ali pa Nacionalni stanovanjski svet, v katerem bi bile lokalne ravni primerno zastopane. Drugič, krepitev republiških finančnih virov za oblikovanje in izvedbo stanovanjskih programov lokalnih skupnosti. Republiška raven mora dejansko okrepili .svojo 'pos|x;ševalno' (enabling) funkcijo, če naj bodo lokalne .skupnosti sposobne ne le izvajati lokalne programe, ki so predvideni, ampak tudi obvladovati lokalne stanovanjske trge ter svoje lokalne vire primerno usposobili z;i razvojno funkcijo in tekmovanje pri pritegovanju naložb. Tretjič, oblikovanje in ujKjraba tipologije občin (lokalnih .skupnosti), ki bi omogočila diverzificirano, lokalnim značilnostim prilagojeno alokacijo finančnih virov z republiške ravni ter diverzificirano oblikovanje in izvajanje insiriimeniov republiške stanovanjske politike. Četrtič, razvijanje eksperimentalnih projektov in programov na osnovi specifičnega partnerskega sodelovanja vrste akterjev, med njimi tudi republiške in mestne ravni. In slednjič, razvijanje oblik in mehanizmov nepo.sredne demokracije na lokalni ravni. Lokalna vlada ni le funkcionalen, ampak tudi demokratičen sistem, ki ima še dve zelo jKimembni splošni lastnosti: spodbujanje zanimanja in udeležbe ljudi pri lokalnih zadevah ter prispevek k raznoliko.sti nacionalnih demokratičnih proce.sov (Cairns 1997). Ne gre torej le za delitev pristojnosti z republiško ravnijo, ampak za krepitev demokracije in njene lokalne baze. Vse bolj .se namreč uveljavlja sjKJznanje, da je parlamentarna predstavniška demokracija, ki državljanom omogoča udeležbo tako, da občasno volijo svoje predstavnike, zelo omejena ter da se nujno do|Xilnjuje z oblikami in mehanizmi neposredne demokracije, ki po.sameznikoni in .skupinam omogočajo večjo in kakovostnej.šo udeležlx> |)ri upravljanju lokalnih zadev in s tem utrjujejo in krepijo lokalno vlado 'navzdol'. S tem lokalna vlada kanalizira podporo in mobilizira raznotere vire državljanov in njihovih združenj v razvoj lokalne skupnosti ter njeno krepitev nasproti centralni vladi. LITERATURA Adams, C. T. 1990. Dcccntralixation of Housing - Iniroduction, v (Willem van Vlict in Jan van Wccscp (Ur.): Government and Housing. Newbury Park, U)ndon. Delhi: Sage, str. 25-30. Cairas, D. 1987. Rediscovering IX-mcKTatic I'urpo.se in British Local Government. I'olicy and Politic.s, Vt)l. 24. no. 1, str 17-27 Dunn, W.N. 1981. Public I'olicy Analysis. i:nglewiK)d Cliffs: Prentice-Hall. Fink - Hafner D. 1995. Sindikati v procesu oblikovanja politik. Družbtislovne ra/prave. Letnik. X, St. 17-18, .str 30-47. Hanf, K.1978. Interorganizational I'olicy Making. lx)ndon and Beveriy Hills: Sage. HegedusJ., Mayo, S.. Tosics, L 1996. Transition of the Housing Sector in the l:ast-Central l-uropean Countries. Budape.st: USAID, Metropolitan Research Institute. Kraschke, R.F. and Jack.son M B. 1987 Tlie Public I'olicy Dictionary. Santa Barbara, Oxft)rd; California .State University. Mandič, S. 1996. Stanovanje in država. Ljubljana: Znan.stveno publicistično središče. Nord, I- 1990. National Housing Policy and i.ocal Polity in Swx-dcn. V Willem van Vliet in Jan van Wee.sep (Ur): Government and Housing. Newbury I'ark, London, IX-lhi: .Sage, .str- 67-79. Pari.s, C. 1990. Local Government, the .State, and Housing Prosivision: Le.ssons form Australia. V Willem van Vliet in Jan van Wee.sep (Ur): Government and Housing. Newbury Park, Uindon, Delhi: .Sage, str 47-66. Priemus. H. 1997. Housing Between Local Markest, National Policies, and Ituropean Integration; v H. Ve.stergaard (Ur): Housing in Kurj»pc; Statens Byggerforsknings Institut; Horsholm. Stewart, J. 1997. Innovation in democratic practice in local government; l\)licy and Politics, Vol. 24. m).l, str 29 - 41.