Razredni pouk 1/2013 11 Teorije ustvarjanja Vsa kulturna zgodovina, z vsem, kar zaznamuje našo civilizacijo, je sad človekove ustvarjalnosti. Tako likovna umetnost kot druga umetnostna po- dročja pa se nahajajo naravnost v jedru ustvar- jalnih procesov. Navajeni smo, da povezujemo pojem ustvarjalnost s snovanjem na področju likovne umetnosti in glasbe. Takšno gledanje je seveda precej omejeno, ustvarjalnost je namreč prisotna in pomembna v vseh segmentih življen- ja: od izvirnega načina, kako mati potolaži joka- jočega otroka, do metode, po kateri znanstvenik odkrije pomembno zdravilo. Najstarejše teorije so govorile, da je ustvarjal- nost »božji dar«, nekakšno »božje razodetje«. Enciklopedija (1999, 1) opredeljuje ustvarjalnost kot kognitivni proces, ki vodi k nastanku novih, originalnih idej, procesov ali umetniških stvaritev, za katere ocenjujemo, da so uporabne oz. da ima- jo kako drugače neko posebno vrednost. Mnogi strokovnjaki ustvarjalnost in ustvarjalno mišljen- je pojasnjujejo z interakcijo človekovih čustev in čustvenih procesov z njegovimi kognitivnimi sposobnostmi. S fiziološkega stališča ustvarjalnost temelji na različno delujočih možganskih hemisferah, od katerih je leva specializirana za razumske, anali- tične in besedne procese, desna pa za prostorske, vizualne, čustvene, intuitivne in sintetične pro- cese. Delovanje desne hemisfere je torej osnova ustvarjalnih procesov, vendar vsekakor v povezavi z levo hemisfero. Bogomil Karlavaris, umetnik in strokovnjak na likovnovzgojnem področju, je zapisal, da »ustvar- jalnost ni nenavaden dar, neka skrivnostna, bo- žanska lastnost, kot so v preteklosti mnogi mislili, temveč ena od osnovnih sposobnosti človeka, s katero, vsaj potencialno, razpolaga vsak normalno razvit človek.« (1981, 14.) Psiholog Vid Pečjak povzema opredelitve, ki so jih različni psihologi zapisali pri opredeljevanju ustvarjalnosti. Pri določanju ustvarjalnosti navaja naslednje kriterije: izvirnost, koristnost, prožnost in gibljivost (2006, 103). Ustvarjalnost posamezni- Teorija praksi Spodbujanje likovne ustvarjalnosti Povzetek: Ustvarjalnost je pojem, s katerim se dandanes ukvarjajo številni strokovnjaki, a še vedno zanjo nimamo enotne interpretacije. Vsekakor obstajajo določene povezave med ustvarjalnostjo in kognitivnimi sposobnostmi, vendar tudi te nimajo linearne korelacije. Obstajajo celo posamezniki, ki na testih inteligentnosti kažejo slabe rezultate, v vsakdanjem življenju pa so izjemno ustvarjalni in iznajdljivi. Po ugotovitvah strokovnjakov imajo ustvarjalni posamezniki, ne glede na področje njiho- vega delovanja, določene lastnosti, ki so jim skupne. Posebej se osredotočamo na ustvarjalnost na likovnem (vizualnem področju). Ustvarjalnost lahko spodbujamo v družinskem in v šolskem okolju. Predstavljamo načine, kako spodbujamo ustvarjalnost pri likovni vzgoji, pa tudi dejavnike, ki učenčevo ustvarjalnost zavirajo. Objavljamo tudi risbe učencev, iz katerih je razviden bolj ali manj ustvarjalen način likovnega izražanja. Abstract: Despite the fact that nowadays many specialists deal with the notion of the creativity we haven’t come to the common interpretation about it yet. No doubt, there are some connections between creativity and cognitive abilities but there is no linear correlation. In fact there are individuals who perform poorly on an IQ test, but achieve remarkable results in everyday life. According to the specialists’ findings creative individuals possess certain common features regardles of the field where they are active. In the article we concentrate on the visual art creativity. It can be encouraged at home and in school. On one hand the article presents the factors which encourage cre- ativity in art classes and on the other hand it mentions the obstacles. Mag. Silva Karim Osnovna šola Col 12 Razredni pouk 1/2013 ka je najbolj pomembna v poklicih, kot so znan- stvenik, izumitelj in umetnik. Psihologi se precej ukvarjajo z raziskovanjem povezave med ustvarjalnostjo in inteligentnostjo. Med njimi je bil že davno tudi Anton Trstenjak. Ugotovili so, da ni neposredne povezave med visokim inteligenčnim kvocientom in ustvarjal- nostjo, saj je veliko testirancev, ki so izkazali visoko inteligenco, sočasno izkazalo precej nizko ustvarjalnost. Hkrati Trstenjak (1981, 64) ugotav- lja, da pa je za ustvarjalnost inteligenca vendarle pomembna. To razmerje poskuša izraziti takole: »Vsak kreativen človek je inteligenten, ni pa vsak inteligenten tudi že kreativen.« Še več: ameriški psiholog Robert Sternberg ugotavlja, da obstajajo posamezniki, ki izkazujejo na klasičnih testih inteligentnosti precej slabe rezultate, so pa hkrati na določenem področju izjemno nadarjeni, iznajdljivi in ustvarjalni (street smart). Ugotavlja, da so klasični testi inteligence usmerjeni preozko in ne zajemajo vseh sposob- nosti posameznika. Vsekakor nas to usmerja v misel, da je treba ustvarjalnost preučiti v širšem smislu. Isti avtor razlaga ustvarjalnost z osebnimi značilnostmi posameznika. Ljudje, ki jim pripisu- jemo izrazitejšo ustvarjalnost, imajo po Sternber- govem mnenju naslednje lastnosti: • inteligentnost (sintetična, analitična in prak- tična) • znanje • potreba po spraševanju in raziskovanju, radovednost • nekonformizem (vztrajanje kljub nasproto- vanju okolja, trma) • užitek pri delu in postavljanje lastnih ciljev • visoka motiviranost za delo na svojem pod- ročju • potreba po dosežkih Sternberg na osnovi svojih raziskav opredeljuje tudi dejavnike, ki ustvarjalnost zavirajo. To so birokrati, menedžerji in učitelji! Psihologija mišljenja razlikuje konvergentno in di- vergentno mišljenje. Pri konvergentnem mišljenju se misli držijo skupaj in so usmerjene k enemu cilju, k edini mogoči rešitvi problema. Takšno mišljenje je značilno npr. za TV-kvize, žal pa ga vse prepogosto zahtevajo tudi šole. Povsem drugačno je divergentno mišljenje, pri katerem se misli razhajajo v različne smeri, zato prihaja mislec do različnih rešitev. Žagar (1992, 13) pri opredeljevanju lastnosti, ki jo ima ustvarjalna osebnost, zelo poudarja tudi divergentno mišljenje, kar se najbolj kaže pri re- ševanju problemov. Ti imajo več možnih procesov reševanja in tudi več možnih rešitev. Ustvarjalnost likovnega (vizualnega) umetnika Umetnikovo gradivo za ustvarjanje je svet in vse, kar v njem doživlja. Vir njegovega izražanja so barve, svetlobe, strukture površin, prostorski odnosi … Prav tako ustvarjalec živi v socialnem okolju, je del tega okolja. Različni segmenti tega okolja nanj vplivajo, v svojih stvaritvah se nanj odziva. V umetnikovih stvaritvah se odražajo filozofska vprašanja, v umetniških (vizualnih) delih sre- čujemo stiske sodobnega sveta, kot so nasilje, osamljenost, ekologija, veselje, ljubezen, skratka, svetle in temnejše plati človekovega življenja. Umetnik opazuje in doživlja svet drugače kot znanstvenik ali izumitelj, čeprav vsi trije profili ustvarjalcev obdelujejo enako gradivo – svet. Umetnikovo opazovanje in izražanje je subjektiv- no, prepleteno z njegovimi notranjimi doživetji, verovanji in vrednotami. Zato se v umetnikovi stvaritvi odraža njegovo celostno doživetje. Poleg tega mora biti ustvarjalec mojster izražan- ja, imeti mora poseben talent. Še tako zanimive zamisli in dobre ideje so lahko z umetniškega stališča slabe, če niso na tak ali drugačen način oplemenitene z mojstrskim izrazom. Ta se seveda ne kaže samo v realističnih podobah, ampak tudi v abstrakciji in v umetniških praksah, kot so ge- stualno in akcijsko slikarstvo, driping, instalacija, land art, video, in v drugih modernih in sodobnih načinih umetniškega snovanja. Eric Shalit je zapisal: Rekli boste, da to lahko naredi tudi vaš otrok. Gotovo, a vaš otrok tega ni ustvaril … Ta imenitna Picassova skulptura je nastala dav- nega leta 1943, ko je bilo v likovni umetnosti manj običajno uporabiti obstoječe predmete z namenom kiparskega oblikovanja. To umetniško delo prav- zaprav ni nastalo v procesu ustvarjalnega iskanja, ampak je ta genialni umetnik v danem trenutku, ko je nekje našel odpadne kose kolesa, to bikovo Razredni pouk 1/2013 13 glavo preprosto zagledal – s svojim notranjim oče- som. Tega pa so sposobni samo veliki ustvarjalci. In Pablo Picasso je bil resnično velik umetnik. Vpliv družinskega okolja na ustvarjalnost otroka Pomemben vpliv na ustvarjalnost ima družinsko in socialno okolje. Jaušovec (1987, 149) meni, da na ustvarjalnost otroka pomembno vplivajo odnosi v družini. Povzemamo kategorije, v katere je Jaušovec strnil družinske odnose, ki pozitivno vplivajo na otrokovo ustvarjalnost: • občutek varnosti, svoboda izražanja čustev, neprilagodljivost v odnosu do socialnega okolja • intelektualna in socialna neodvisnost staršev • zaupanje staršev v otrokove sposobnosti Na ustvarjalnost otroka negativno vplivajo nasled- nji dejavniki: • zaščitniški odnos staršev do otrok • odklonilni odnos do otrok, sovražnost in odtujenost • avtoritativen in dominanten odnos staršev do otrok Vpliv učiteljev Šola je del otrokovega socialnega okolja in v šolski praksi imamo učitelji vsekakor določen vpliv na razvoj ustvarjalnosti in v okviru tega na spodbudo nadarjenih učencev. Učenci potrebujejo spodbude in izzive, da se ne bi dolgočasili. Prav tako potrebujejo nove veščine, izkušnje in vaje. Ob dobri motivaciji bodo učenci v procesu učenja uživali in delali z veseljem, celo z navdušenjem. Prav v takšnih učnih procesih pride ustvarjalnost najbolj do izraza. Likovna ustvarjalnost Sami se bomo osredotočili na likovne dejavnosti. Predmet likovna vzgoja izrazito spodbuja razvoj ustvarjalnosti, saj je za reševanje likovnih prob- lemov pomembna vizualizacija, intuicija, čustva in empatičnost. Vse to pa so sposobnosti, ki so vezane na delovanje predvsem desne možganske hemisfere. Nasprotno večina drugih šolskih pred- metov od otrok zahteva predvsem kognitivne spo- sobnosti z analitičnimi, razumskimi in verbalnimi procesi in posledično konvergentno mišljenje. Li- kovne dejavnosti pa izrazito spodbujajo divergen- tno mišljenje, torej ustvarjalen način snovanja, pri katerem bo vsak učenec v skupini likovni problem reševal z lastnimi idejami in domišljijo, na svoj način bo uporabil čopič, barve ter druga orodja in materiale ter pri tem dosegel rezultat – likovni izdelek, ki bo edinstven, drugačen od vseh drugih, oplemeniten z učenčevim doživetjem in narejen na njegov lasten, oseben način. Da, pri izvedbi neke določene likovne naloge pričakujemo toliko različnih rezultatov (izdelkov), kolikor je učencev v skupini. To pa likovno vzgojo razlikuje od npr. matematike, pri kateri divergentno mišljenje težje vključimo. Matjaž Duh (2004, 28) ugotavlja, da sta za likovno ustvarjalnost odločilna dva dejavnika: splet oseb- nostnih lastnosti in splet likovnih sposobnosti. Isti avtor loči dejavnike, ki ustvarjalnost omogočajo, in dejavnike, ki posameznika motivirajo za ustvar- janje novega, ustvarjalnost spodbujajo. Dejavniki, ki likovno ustvarjalnost omogočajo, so naslednji: • natančno zaznavanje • likovne izkušnje ali vizualni spomin • domišljija • motorična spretnost. Dejavniki, ki posameznika motivirajo k ustvarjan- ju, pa so naslednji: • občutljivost zaznavanja (senzitivnost) • ustvarjalno mišljenje • čustva • motorična občutljivost (senzibilnost) Številni strokovnjaki ugotavljajo, da se da s pri- mernimi spodbudami (tako v šoli kot v družinskem okolju) ustvarjalnost uspešno razvijati. V šoli je tega sposoben le učitelj, ki je tudi sam ustvarja- len, tak, ki sprejema učni proces kot akt ustvar- janja, ne pa zgolj kot rutinsko opravilo. Kako lahko učitelji pri likovni vzgoji spodbujamo ustvarjalnost? • Učimo učence opazovanja. Njihovo opazo- vanje usmerjamo na posebnosti likovnega motiva ali opazovanih podob. • Kot učna gradiva uporabljamo širok izbor umetniških del. Vljučujemo realistične moj- 14 Razredni pouk 1/2013 strovine in tudi dela modernih in sodobnih avtorjev. • Ob pogovoru, pripovedovanju, opazovanju, igri in drugih metodah aktiviramo otrokov spomin in mu spodbujamo domišljijo. • Omogočimo, da učenci eksperimentirajo z različnimi likovnimi materiali, tudi takšnimi manj običajnimi, kot so drevesni listi, rečni prod, embalažne škatle itn. • Vzpodbujamo učence k samostojnosti pri nastajanju idej. • Odprti smo za različne ideje učencev. Spreje- mamo in upoštevamo tudi nenavadne, manj običajne otrokove ideje in izdelke. Ustvarimo klimo, v kateri se bo učenec s svojimi idejami čutil varnega in sprejetega. • Z alternativnimi vprašanji spodbujamo učence k likovno drugačnim rešitvam. • Spodbujamo učenčevo zavest, da je največ vredno tisto, kar je oblikoval na svoj, sebi lasten način. • V učni proces vpletamo igrivost in sproščenost ter s tem bogatimo notranje doživetje učencev. • Ko izdelke vrednotimo, ne kritiziramo, ampak v vsakem izdelku poiščemo nekaj, kar lahko pohvalimo, in s tem izrazimo spodbudo tudi učencem, ki so bili pri izvedbi likovne naloge manj uspešni. • Spodbujamo učence k samovrednotenju. In kaj zavira ustvarjalnost? • avtoritaren, oblasten odnos učitelja do učencev • netoleranten odnos do učencev, ki zaradi določenih lastnosti odstopajo od povprečja • pričakovanje učitelja, da bodo vsi učenci v iz- delku prikazali točno določeno likovno rešitev • spodbujanje učencev k shematskemu ali šablonskemu upodabljanju, barvanju vnaprej pripravljenih ilustracij itn. • pretirani vpliv učitelja na učence, da bi ti v svoj likovni izdelek vnašali njegove lastne ideje ter izrazni slog Mali eksperiment – preprosta likovna naloga za spodbujanje ustvarjalnosti Izbrali smo dve skupini učencev 1. in 6. razreda. Vsaka skupina je štela 20 učencev. Dali smo jim A4-list, na katerem je bila narisana preprosta oblika (slika 2 in slika 3). Spodbudili smo jih, da po svoji domišljiji risbo nadaljujejo po svoje, tako da je prvotno narisana oblika vključena v njihovo ris- bo. Na voljo so imeli 15 minut. Risali so z navad- nim svinčnikom. Slika 2 Slika 3 Objavljamo nekaj risb, ki so nastale v teku našega preprostega eksperimenta. Lara, 1. razred Simon, 1. razred Razredni pouk 1/2013 15 Simon, 1. razred Alan, 6. razred Maruša, 6. razred Poskusimo opraviti kvalitativno analizo objavljenih risb: Ob ogledu risb ugotavljamo, da so vsi učenci v svojih risbah smiselno uporabili obstoječo prvot- no obliko. Obstajajo pa med risbami mlajših in starejših učencev pomembne razlike. Pri starej- ših učencih opazimo, da imajo za sabo bogatejše likovne izkušnje in dober vizualni spomin, da imajo bolje razvito domišljijo, natančnejše zaznavanje in da so starejši učenci tudi motorično spretnejši in občutljivejši. Njihove risbe so naprednejše tudi po prisotnosti čustvenega naboja in po ustvarjal- nem mišljenju. Vsekakor sta šestošolca na svojih risbah izkazala izrazito ustvarjalnost. Za risbi prvošolcev ne bi mogli trditi, da gre na njih za izrazito ustvarjalen pristop. Vendar smo prepričani, da bi bile risbe prvošolcev lahko tudi boljše, če bi imeli na voljo več časa in spodbude mentorice. V tem primeru bi tudi lahko razbrali, ali se za posamezno risbo skriva otrok, ki izkazuje izrazitejšo ustvarjalnost. Kakorkoli, takšne in podobne naloge so občasno dobrodošla popestritev pouka likovne vzgoje, ki na svojevrsten način pri učencih spodbujajo likovno ustvarjalnost. Včasih v vrtcih ali v šolah naletimo na panoje z otroškimi izdelki, ki so si nekako podobni, ena- ko dovršeni, natančno izrezani, v istih barvnih kombinacijah, ljubki, včasih estetski, drugič celo kičasti. Tovrstni izdelki nimajo nobene zveze z ustvarjalnostjo. Strokovnjaki likovne vzgoje že desetletja poudarjajo, kako pomembno je, če se otrok likovno izraža tako, kot sam čuti in doživlja. Ne glede na to, če niso vse oblike lepo natančno izrezane, lično in v vrsti prilepljene na podlago. Pomislimo, kaj bo imel npr. petletni otrok v vrtcu od takšnega šablonskega likovnega izdelka? Se je naučil spretnega izrezovanja? Ne, ker je obliko izrezala njegova pridna vzgojiteljica. Se je naučil lepljenja? Pravzaprav ne, saj je postopek nano- sa lepila skrbno vodila pridna vzgojiteljica in ga nazadnje usmerila, kam naj vse skupaj položi in pogladi z ročico, da se bo lepilo prijelo. Se je sploh česa naučil? Da, tega, da nas vzgojiteljica pohvali, če smo pridni in delamo vsi enako. In kako prijetno božajo oko oblike, postavljene lepo v vrsto. In kako lepo je, če nismo sitni in si ne zmišljujemo v stilu »ne, jaz bi pa izrezal tako košaro, kot jo ima moja babi, tista je lepša«. Pretiravanje v skrbi za dovršenost in red v otroku lahko zatre vsakršno željo po ustvarjalnosti. Težnja k enakim likovnim rešitvam sili otroka v uniformiranost, vzbuja mu odpor do dugačnega, uničuje mu veselje do raznolikega. Ker ima še ne- spretne ročice, tudi oblike ne more izrezati tako, kot je to uspelo njegovi vzgojiteljici. Nerodni, raz- cefrani robovi, ki nastanejo ob izrezovanju oblike, lahko v njem povzročijo frustracijo in nezaupanje v lastno zmožnost. Prav to pa so travme, ki jih otrok lahko še leta nosi v sebi, preden z njimi v procesu lastnega zorenja opravi. Tisti, ki se ukvarjamo z likovno vzgojo mladih, otrok ne delimo na nadarjene na eni strani, in na tiste, ki niso za to. Delimo jih na otroke, ki se znajo doživeto, sproščeno in samoniklo likovno izraža- ti, in na tiste, ki se izražajo šablonsko, po nekih 16 Razredni pouk 1/2013 vzorcih, ki so jih bogve od kod pridobili. Z obojimi imamo (vzgojiteljice, učitelji, starši ...) odgovorno delo. Pri prvih moramo skrbno negovati njihovo samoniklost, vero vase in jih še naprej spodbujati k ustvarjalnosti. Pri drugih je težje. Z njimi se moramo še posebej truditi, da jih prepričamo, da je največ vredno prav tisto, kar naredijo čisto po svoje, iz njihovega lastnega občutja in doživljaja. Da ne prerisujejo, ampak iščejo svoje rešitve. To so otroci, ki ne verjamejo dovolj vase, v lastno zmožnost, in se čutijo dovolj varne in sposobne le tedaj, ko narišejo Disneyjevega zajčka ali palmo na otočku ob sončnem zahodu. In vendar je ustvarjalnost tako zelo pomembna. Sveže ideje so tiste, ki dandanes, še bolj pa v družbi prihodnosti, nekaj veljajo. Dobre ideje pa lahko dobi le tisti, ki je izviren. Izviren pa je lahko le tisti, pri katerem sta bili izvirnost in samonik- lost že od otroštva skrbno negovani vrednoti. Tako na likovnem področju kot na vseh drugih plateh življenja. Literatura: 1. Duh, M. (2004). Vrednotenje kot didaktični problem pri likovni vzgoji. Maribor: Pedagoška fakulteta. 2. Houts. J. C. et al (1999). Encyclopedia of Creativity, Vol 2. San Diego: Academic Press. 3. Jaušovec, N. (1987). Spodbujanje otrokove ustvarjalnosti. Ljublja- na: DZS. 4. Karim, S. (2004). Negujmo izvirnost otrokove risbe. Za starše: priloga revij Ciciban in Cicido, št. 3, str. 12–13. 5. Karlavaris, B. in Kraguljac, M. (1981). Razvijanje kreativnosti putem likovnog vaspitanja. Beograd: Prosveta. 6. Lynton, N. (1994). Zgodba moderne umetnosti. Ljubljana: Can- karjeva založba. 7. Pečjak, V. (2006). Psihološka podlaga vizualne umetnosti. Ljub- ljana: Debora. 8. Pečjak, V. (1989). Poti do idej. Ljubljana: samozaložba. 9. Taylor, C. W. (1964). Widening Horizons in Creativity. New York: Wiley. 10. Trstenjak, A. (1981). Psihologija ustvarjalnosti. Ljubljana: Sloven- ska matica.