Osem sonetov
Bogomil   Fatur
Motto: O, la triste histoire, o, la vieile histoire ...
(Verlaine) l
Zgodi se kdaj, da iz gluhe .nočne gmote prisije žarek lučice prijazne, kot da jo je nebo poslalo pote, da te popelje v dneva zore jasne.
Naenkrat pa sija kažipot ugasne in pahnjen v brezdna si, v robote, zmote, in svest si podle si zasede in prazne izdane vere v blago dlan usode.
V oči sem svetle zrl razposajene, zaupal najti v njih ljubezni žara, in nisem zmislil, da me zmerom žene
zidati stolp v oblake muka stara. Privid goljufen je šel proč od mene. ostala sva sama: jaz in prevara.
2.
So ure, dnevi, žgoče letno vreme, po polju hodi kmet, s pogledom zanje in ceni setev, ki se v vetru sklanja in stežka nosi solnca sladko breme.
Z jasnino spari se oblak, pobere toča ves sadež, bič dežja posname glave steblovju —revež stiska rame, kot da mu bog raz hrbta kožo dere.
Poljubljal sem ti usta, svest uspeha sem veroval v triumfu, da bo moje življenje tvojih prs hranila leha.
Izdalo me je rok nezvestih dvoje,                       -
srce izropala je lažna uteha,
da prazno kot prosjaška lajna poje.
303
3.
Po njivah so zorela prva žita, vihtela stebla do vratu visoka, počivala je v moji tvoja roka, molče sva šla, drug k drugemu privita.
Od teže dveh teles, ki skupaj spita, bila nekje je v klasju gaz globoka, nasmehnila sva se, ne kot otroka, postala sladka strast je v naju očita.
Zakaj si tisto uro v dušo dala
mi takšen sen, ki vse življenje nosi,
da si kasneje ga s krvjo izruvala,
mi up, trden kot skala, razmajala, da je pritekla sraga te bridkosti, ki je berač, ki miloščine prosi?
4.
Mogočna slast, prešinjajoči ogenj, solnce izpod neba, zemlje vulkan, posij še name, v mojo levo stran, brez tebe sem teman in ves nebogljen —
kot adam, ki iz edena izgnan, potika gobav, izrojen, neploden po svetu se že tisoč let in obenj se drgne tropa psic, hijen vsak dan.
Razsvetli me, ljubezni sladki plamen, prelij slap čudodelni preko ramen, pomagaj mi kot zlat magnet iz ran!
Potem naj pride smrt, rad rečem amen in rad omahnem, kot metulj sežgan od sija, srečen, brez odpora, vdan.
304
5.
Glej, mislil sem, da tvoje drobno lice bo zgolj kot cvet, ki pogled švigne čezenj, in še kot sad, ki da užitek bežen, pozabiš ga, ko okusiš sok sredice.
Pa me obšla zahrbtno je ljubezen, v nesrečni pozi divje čarovnice, ujela me v koščene limanice, me izvabila v svoj brlog brezzvezden.
Zdaj sem kot snop posekan in povezan, usahnil tok je objestne govorice, trohnoba gloda v prsih in bolezen.
Šala prevzela masko je resnice,
od vonja sem pijan, ne bom več trezen,
in niti nagnil nisem steklenice.
6.
Izsrkala si mi vso moč iz žil
in živcev, sleherni srca utrip
si spremenila v smrtni krik, vsak hip
tvoj bič me tepe, krut in vendar mil.
Nevračane ljubezni strašni stil kleše iz živega človeka kip, sok iz možgan izmozga kot polip, in ne pozna usmiljenih idil.
Kot zver si v me skočila zmagovalno, zavratno, ljubko, kot samica zala; od neljubečih rok skončam neslavno.
O, le izvrši to pravico davno
krvniško — zdaj sem tvoj, devica mala,
in ti se boš za mnoge maščevala.
305
7.
Obsedel me je krvoločni amor, postal moj demon, bog in gospodar, ukazal mi poklekniti na mramor pred templjem, kjer gori mu večni žar.
Zares sem najbolj bedna božja stvar, sla me spodjeda kot rastlino bramor, ukleta para pred parizar star življenja ne premaknem več nikamor.
—  Upri se nezaslišani oblasti, tako mi volja dan za dnem zabiča,
—  in boš prisilil tiranijo pasti.
Kako postaviti željam biriča,
da ne bi tujo slast hodile krasti
vso dolgo noč, ko je zgolj luna priča?
8.
Srce sprejema butaro pokore za vseh prešernih ur zlo in objest in čuti, da gre zdaj pod trdo pest in da iz jarma izviti se ne more.
O blagoslovljena, prva bolest človeških duš, ki zate ni opore, ljubezen neutešena — črne flore razvesila si v meni čez in čez.
Jaz te pozdravljam, obnemogla jeza, ti si zdravilo, obveza in odveza, čudežni curek, ki požar gasi —
naj bruha muka kakor kri iz ven, pozdravljam bolečine krst ognjen, on je, ki dela iz nas vseh ljudi!
306