Spomini iz otročjih let
(Piše Lu d o v i k Čr n e j)
8. Sani.
Po ledu se nisem znal drsati nikdar. Sram me jo res bilo včasih nekoliko — druge škode pa nisem imel. Nekoč sem se hotel malo podrsniti po ledeni stezi, pa sem zletel v znak tako, da sem videl okoli poldne temo in v temi zvezde. Od tiste dobe se nisem poskušal drsati in zato se tudi nisetn znal. Sosedi so me hvalili in pravili svojim otrokom, da sem priden, ker nočem trgati čevljev na ledu —- jaz pa si le upal nisem.
Vendar je imela zima tudi za-me mnogo veselja. Napravil aem si plug za sneg in delal sem tire, potrebne in še mnogo več nepotrebnih. — Imel sem tudi sanf, lepe sani. Po leti so počivale na podstrešju, a jeseni, ko so začele naletavati prve bele muhe, privlekla sva jih z bratom v kolarnico in popravila, kolikor je bilo treba. — Sneg še ni bil popolnoma pokril zemlje, ko sem že vlekel sani na holmec. Sedel sem nanje, pa ni šlo. Še same niso hotele po produ navzdol!
Padlo pa je več snega, in tedaj sem se vozil, da je bilo veselje. Klicali so me sicer v sobo in mi pravili, da je mrzlo, a jaz sem vedno trdil, da je prav toplo in  — ozebel  sem v noge.   Tako me je skelela časih po noči
-«   37   s*-
ozeblina, da sem sklenil pustiti sani. No, ko se je zdanilo prihodnje jutro, sankal sem so zopct veselo po obočju hriba. — Po četrt ure sem vlačil sani na vrh, da som se potem peljal kake tri minute navzdol, ako se nisem zvrnil med potom in mi niso sani ušle in divjale same do podnožja. Tedaj sem se pa kotal za njimi. Pa kaj de to človeku, saj v snegu se ne pobije! In če je treba, popravljajo se sani vsak dan; kajti sankati se je res prijetno!
Ozeblina pa je neprijetna. — A jaz jo znam odpraviti. — Neki star berač, kojemu sem dal košček kruha, razodel mi je to skrivnost in jaz jo razodcnem vam, da vas ne bode skelela ozeblina, kadar pride južno vreme. Drgnite si ozebljene noge nekaj časa z mehkim snegom in — dobro bo! To zdravilo je po ceni, pa najboljše.