GLASILO SLOVENSKE KOROŠKE
6
MEDNARODNE SMUČARSKE TEKME NA PLANICI od 21. do 23. marca 1952
LETNIK VIL
CELOVEC, SOBOTA, 15. III. 1952
ŠTEV. 20 (480)
Vsebina sovjetske note zapadu
SZ odstopila od zahteve po popolni demilitarizaciji - Enake državljanske pravice za antifašiste, bivše
naciste in Hitlerjeve generale
Kakor smo že na kratko poročali v naši zadnji številki, je v ponedeljek zvečer namestnik sovjetskega zunanjega ministra Andrej Gromi .o poklicali sebi diplomatske zastopnike treh zapadnih velesil ter jim predal noto, ki vsebuje nov sovjetski predlog za čim prejšnjo sklenitev skupne mirovne pogodbe z Nemčijo. V glavnih mestih zapadnih držav vključno zaprt dne Nemčije je ta nota izzvala naj azličnejše komentarje, vendar so povsod pripravljeni
vsebuje nobenih napadov, ki so sicer običajni
proučiti jo do podrobnosti, ker izjemoma ne
v sovjetskih notah zapadnim silam.
V noti je rečeno, da bi morale velesile brez odlašanja začeti s pripravami za načrt nemške mirovne pogodbe, ki bi ga nato predložile v odobritev mednarodni konferenci zastopnikov vseh držav, ki so sodelovale v vojni proti Nemčiji. Izdelava mirovne pogodbe bi bila potrebna ob neposrednem sodelovanju Nemčije, zastopane po predstavnikih vsenemške, enotne vlade. Končno sovjetska vlada v noti še zatrjuje, da bi bila pripravljena proučiti vsak drugi predlog za nemško mirovno pogodbo.
Temeljna načela, na katerih bi po mnenju sovjetske vlade morala biti zgrajena nemška mirovna pogodba in ki jih le-ta dodatno k svoji noti navaja, so sledeča: Najprej je treba odstraniti razcepljenost Nemčije na dva dela. Zedinjena Nemčija pa naj bi imela vse možnosti demokratičnega, mirnega in neodvisnega razvoja. Vse zasedbene čete se morajo umakniti «* Nemčije tekom enega lota od sklenitve mirovne pogodbe naprej. Nemškemu narodu je treba zagotoviti vse demokratične pravice, demokratične stranke in organizacije pa mo ajo imeti popolno svobodo gibanja (s to zahtevo sovjetska nota očividno udarja proti znanim poskusom zapadno-nemške vlade, da bi obtožila KP Nemčije veleizdaje in jo na tej osnovi prepovedala — op. ured.). Nasprotno pa ne bi srnelo biti dovoljeno delovanje in obstoj organizacij, katerih smotri so nasprotni načelom demokracije in ohranitve miru. Vsem b'v-šim pripadnikom nemške vojske, vključno oficirjem in generalom, kakor tudi vsem bivšim nacistom, razen onim, ki jim še ni potekla kaka sodnijska kazen zaradi storjenih zloč.nov, morajo biti dane iste državljanske pravice, kot jih uživajo vsi ostali nemški državljani. Nemčija se mora obvezati, da ne bo sodelovala v nobeni koaliciji in ne bo pristopila no'.enim vojaškim zvezam, ki bi bile naperjene proti kateri koli državi, ki je s svojimi oboroženimi silami sodelovala v vojni proti Nemčiji.
Poleg teh temeljnih načel pa bi morala vsebovati nemška mirovna pogodba še neka’era ozemeljska, gospodarska in vojaška določila, ki jih sovjetska nota prav tako navaja. Meje bodoče zedinjene Nemčije naj bi bile tiste, ki jih je določila Potsdamska konferenca velesil leta 1945 (to se pravi,, da bi mora’a Nemčija priznati svojo vzhodno mejo na Odri—Niži in s tem trajno odcepitev precejšnjega prej izrazito nemškega ozemlja — op. ured.). Glede na
Visoke osebnosti v ČSR v zaporu
Pred sodno obravnavo proti bivšemu generalnemu tajniku KP Češkoslovaške Rudolfu Slanskemu, Vladimirju Clement su in ostal m visokim funkcionarjem se je zvedelo, da je ponovno prišlo v nemilost do’očeno število partijskih in državnih funkcionarjev. Po poročilih iz Prage je v zaporu med drugimi tudi 20 članov Centralnega komiteja Komunistične partije Češkoslovaške, 7 članov slovaške vlade, 5 generalov in 12 partijskih tajnikov okrožnih odborov. Vrhu tega še ni znano, kakšna usoda je doletela bivšega ministra za državno varnost Koprivo, ki je pred kratkim odstopil.
trgovanje z drugimi deželami, glede na pomorsko plovbo in dostop k svetovnim tržiščem
V četrtek zvečer so zunanji ministri zapadnih sil odposlali zunanjemu ministrstvu Sovjetske zveze osnutek skrajšane avstrijske državne pogodbe ter predlagali, naj jo Sovjetska zveza sprejme.
Skrajšani osnutek avstrijske državne pogodbe vsebuje 8 točk. Na sedem točk tega osnutka, ki so vzete iz besedila celotne državne pogodbe in ki se nanašajo na vzpostavitev avstrijske suverenosti, za umaknitev zasedbenih sil, na avstrijske meje itd., je Sovjetska zveza nekoč že pristala. Nova je samo ena točka, ki od Sovjetske zveze zahteva, naj se odpove vsemu premoženju, Id ga sicer zase zahteva na osnovi
Slučaj je hotel, da priprave občnega zbora DFDL sovpadajo v za vsakega zavednega koroškega Slovenca nerazumljivi čas poskusov ponovnega razbijanja sleherne še obstoječe enotnosti našega ljudstva. Razumljivo, da je zato veliko zanimanje za sestanke, ki jih prireja DFDL, da v doslednem izvajanju svojih demokratičnih načel ljudje po vaseh sami zberejo iz svoje srede svoje zastopnike oz. delegate za občni zbor.
Kjer koli so se zbrali naši ljudje na teh sestankih, v Šmihelu, v Pliberku, v Dobu, v Ro-žeku, na Brnci ali drugod, so pozorno poslušali izvajanja govornika, ki je tolmačil cilje in naloge DFDL ter povsod kot prvo in poglavitno nalogo postavil ustvarjanje enotnosti vseh koroških Slovencev v borbi za vsestransko enakopravnost v najtesnejši kulturni povezanosti z narodno celoto. Vsi navzoča brez razlike gledanja povsod z odobravanjem in tudi v debati pritrjujejo govorniku, da le taka enotnost
Iz državnega proračuna avtonomne jugoslovanske pokrajine Vojvodine za leto 1951 smo
Pripominjamo, da so vsi osebni izdatki (plače, razni dodatki in podobno) za učno osebje na teh šolah vnešeni v splošni proračun za plače učnih moči v pokrajini in da ne obremenjujejo za omenjene ustanove odobrenih kreditov. Seveda se iz posebnih sredstev vzdržujejo tudi osnovne šole narodnih manjšin.
Avtonomna pokrajina Vojvodina je torej ša-
še Nemčiji ne smejo delati nobene zapreke niti predpisovati kakršne koli omejitve. Končno mora biti Nemčiji dovoljeno, da postavi svojo nacionalno vojsko, sestoječo iz kopnih, letalskih in pomorskih sil, v tolikšnem obsegu, v kolikor so potrebne za lastno obrambo. Za te svoje sile naj bi Nemčija tudi smela proizvajati vojaško opremo in orožje v onem okviru, ki ga bo določala mirovna pogodba.
določitve takozvane nemške imovine, kajti takratne koncesije glede na nemško imovino so zapadne sile Sovjetski zvezi napravile samo, ker je obljubila, da potem ne bo več nobene ovire za takojšnjo sklenitev državne pogodbe; to svojo obljubo pa do danes ni držala.
Poučeni opazovalci v zapadnih državah so mnenja, da bo prav ta nova točka o nemški imovini Sovjetski zvezi dala povod, da bo lahko odklonila novi zapadni predlog o avstr.j ki državni pogodbi, ki brez dvoma v tem trenutku laliko velja za protiutež proti sovjetski noti o nemški mirovni pogodbi.
jamči obstoj našega naroda in da razbijanje te enotnosti koristi samo našim narodnim nasprotnikom. Le-ti imajo tudi interes na naši razcepljenosti: v tej luči potem ljudje ob prikazovanju dogodkov in razgovorov po končanih kmečko-zborskih volitvah šele spregledajo, kje so resnični vzroki novega razbijanja naših vrst. Hkrati pa tudi spoznajo, da more biti resnica le tam, kjer ni treba demagoško prepričevati „poklicanih zaupnikov" v Celovcu za zaprtimi vrati, temveč sta resnica in iskrenost tam, kjer se govornik ne boji odgovarjati na vsa vprašanja in sam poziva na kritiko vodstva in njegovega dela.
Vse naše ljudstvo opozarjamo na te sestanke, da se jih udeleži in se prepriča o resničnih ciljih in nalogah, predvsem pa o demokratičnem ustroju DFLD, katere občni zbor bo po teh pripravah v resnici izraz ljudi in hotenja naše zemlje.
povzeli nekaj zanimivih postavk, ki jih objavljamo brez komentarja.
.	913.000	dinarjev
. 2,094.000 dinarjev . 6,800.000 dinarjev . 1,300.000 dinarjev
3.387.000	dinarjev 2,500 000 dinarjev
1.700.000	dinarjev . 1,400.000 dinarjev
2.847.000	dinarjev
2.437.000	dinarjev
mo za deset kulturnih institucij narodnih manjšin, brez plač učnega osebja, v enem letu dala skupno 25 milijonov in 378 tisoč dinarjev, po sedanjem preračunano v avstrijske šilinge je to nekaj čez 2 milijona in 200 tisoč šilingov!
Ali bomo tudi pri nas na Koroškem imeli kdaj takšen proračun?
Prosvetni minister Kolb je sprejel predsednika SPZ
V četrtek, dne 13. marca t. 1., je novi prosvetni minister dr. Ernst Kolb sprejel predsednika Slovenske prosvetne zveze dr. Francija Zwit.tra. V več kot polurnem razgovoru si je pustil tolmačiti problematiko dvojezičnega šolstva, potrebo slovenske srednje šole v Celovcu in vprašanje ureditve slovenskega zveznega referata za ljudsko prosveto.
Prosvetni minister je obljubil, da bo vsa ta vprašanja, ki so mu nekoliko že poznana iz sej ministrskega sveta, proučil in nato svoje gledanje in svoje predloge poslal SPZ, da k njim zavzame svoje stališče.
‘Planica vabi
Leto za letom privabljajo smučarske prireditve v Planici vedno več gledalcev. Letošnje skakalske tekme bodo od 21. do 23. marca. Prvi dan so na sporedu tekme za državno prvenstvo Jugoslavije v skokih na 50-metrski skakalnici. Drugi dan je rezerviran za trening.
Višek letošnjih prireditev pa bo mednarodna skakalna tekma na 80-metrski skakalnici v nedeljo, dne 23. t. m. Poleg najboljših slovenskih skakalcev kakor so Zidar, Polda, Langus, Finžgar, Klančnik, Mežik, Zalokar i. dr. ter skakalcev iz drugih jugoslovanskih republik, bodo v plemeniti medsebojni borbi nastopili tudi najboljši smučar j i-skakalei iz drugih držav. Smučarska zveza Jugoslavije je namreč povabila na to prireditev tudi skakalce iz Avstrije, Italije, Nemčije, Švice in Francije. Iz Nemčije računajo s šestčlansko ekipo s priznanim tekmovalcem Brutsdierjem na čelu, ki se je na letošnji olimpiadi v Oslu uvrstil na 6. mesto pri samostojnih skokih.
Da bi omogočil množici domačih ljubiteljev tega lepega športa udeležbo pri planiških prireditvah, bo Putnik organiziral posebne vlake. Za udeležence iz Koroške pa je pripravil Koroški prometni biro v Celovcu poseben vlak in opozarjamo vse, ki si žele ogledati letošnje mednarodne skakalne tekme v Planici, na tozadevni oglas v današnji številki našega lista.
V Jugoslaviji vse vere enakopravne
V	Pančevu je bila pred kratkim konferenca romunskih pravoslavnih duhovnikov, ki spadajo pod pravno oblast romunske pravoslavne cerkve. Na konferenci je bil izvoljen odbor, ki ima nalogo, da sklene z vlado LR Srbije sporazum o socialnem zavarovanju duhovnikov romunske pravoslavne cerkve.
Predsednik konference Aleksander Guga je pri tej priložnosti poudaril, da uživajo romunski pravoslavni duhovniki v Jugoslaviji polno versko svobodo, romunska narodna manjšina pa polno enakopravnost z ostalimi jugoslovanskimi narodi.
V Španiji verska nestrpnost
V	zvezi z nedavnim dogodkom v Sevilli, kjer je skupina nahujskanih katoliških mladincev med božjo službo vdrla v protestantovsko cerkev in zažgala njeno notranjost, poroča agencija AP dodatno, da je nekaj dni za tem izdal sevillsld nadškof, kardinal Pedro Segara pastirsko pismo, v katerem ne obsoja tega dejanja, marveč zavzema zelo ostro stališče proti ..širjenju razkolnišldh ver“. V Španiji računajo, ;ia bo imelo to pastirsko pismo za posledico poostreno preganjanje protestantskih vernikov.
*
Na Koroškem pa se, kakor znano, katoliška in protestantovska cerkev zelo dobro razumeta in si druga drugi ne nasprotujeta. Celo v slovenskih krajih, kjer ni pripadnikov protestan-tovske vere, je pri gotovih priložnostih poleg zastopnika celovškega katoliškega ordinariata navzoč tudi zastopnik protestantovsko cerkve kakor je to bilo na primer pri otvarjanju novega mostu čez Dravo pri Tinjah.
Z zapada streljajo nazaj z avstrijskim topom
Demokratična fronta pripravlja svoj občni zbor
Kdaj bo pri nas tak proračun?
Za romunsko gimnazijo v Vršcu je odobrenih Za romunsko poklicno gledališče v Vršcu Za madžarsko poklicno gledališče v Subotici Za madžarsko poklicno gledaliče v Bački Topoli . . . Za dijaški dom madžarskega učiteljišča v Novem Sadu Za madžarsko gimnazijo v Senti . •
Za madžarsko gimnazijo v Zrenjaninu Za madžarsko gimnazijo v Subotici .
Za madžarsko učiteljišče v Subotici......................
Za slovaško učiteljišče in gimnazijo v Bačkem Petrovcu
Kdo je tako ukazal?
Vsled vedno bolj pogostili napadov na Jugoslavijo in na delo koroških slovenskih organizacij, ki jih objavlja ,Naš tednik — Kronika", niso ogorčeni samo vsi zavedni koroški Slovenci. To pisanje, s katerim hočejo Slovencem na Koroškem zagreniti udejstvovanje v slovenskih organizacijah in doseči, da bi se naše ljudstvo odtujilo svojemu narodu v matični Sloveniji, je naletelo na podoben odmev tudi v tisku v Sloveniji, kar dokazuje naslednji članek, Id ga je pod gornjim naslovom objavil ..Slovenski poročevalec":
Pred dobrima dvema tednoma sem potoval skozi Koroško. Nič se nisem ustavljal, samo med dvema vlakoma sem imel toliko časa, da sem kupil nekaj listov, ki sem jih med vožnjo bežno prelistal.
Eden mod njimi je bil slovenski. Pogledal sem prvo in zadnjo stran. Odprl ga nisem, ker sta mi bili že dve strani dovolj. Na prvi strani sta bili natisnjeni dve izjavi, ena je bila ameriška in pravi, <la bi v primem sovjetskega napada na Jugoslavijo naša vojska prestopila na stran napadalcev, druga pa sovjetska, trditev moskovskega radia, da se približuje dan, ko bo odstranjen fašistični režim v Jugoslaviji. Res, škoda tistega šilinga, ki sem ga dal za te bedaste, že skoraj štiri leta stare novice.
Na prvi strani sem našel tudi vest. da je v za-l>oru v Mitroviči umrl dT. Tomo Jančikovič, baje zagovornik hrvatske samostojnosti. Vest je razumljiva, saj je gospodom na vzhodu že nekaj časa vsak ustaša, četnik in domobranec dobrodošel zaveznik. *
In tudi objave na zadnji strani so potrdile moje mnenje. Precej na dolgo je namreč napisano, da bo sovjetska repatriacijska komisija spet prišla na Koroško, da pri njej lahko vsak dobi nove sovjetske liste, in vse informacije za povratek v domovino.
No, da, to pač ne bo slovenski list, sem si mislil. Le po slovensko ga pišejo, redakcija bo pa gotovo kje v Pragi, Budimpešti ali Moskvi. Mimogrede sem si še zapomnil naslov lista. Naš tednik — Kronika.
Ko sem se kak teden pozneje vračal, sem moral ugotoviti, na svojo sramoto, da zelo malo poznam prilike na Koroškem. Iz pozabljivosti sem hkrati z drugimi listi spet kupil domnevni organ komin-formpvoev, ki ga hočejo vsiliti koroškim S’oven-cem, pa sem ugotovil, da sem se zmotil. Naš tednik — Kronika namreč ni kominformovsko glasilo, izdaja ga neka druga skupina, ki nastopa s krščansko firmo.
Se preden sem odprl novo številko je zasmrdelo kot iz kakšne greznice Toliko laži in strupa o naši domovini še nikjer nisem videl na enem samem majhnem in zanikrnem kupu. O borbi koroških Slovencev za narodnostne pravice skoraj nič, zato pa članek za člankom o nas, oziroma prot; nam.
Na prvem mestu seveda potvarjanji, ki naj dokažejo, da je vera v naši državi preganjana. Vest. da So štirje škofi ali zaprti ali pa ne morejo vršiti svoje dolžnosti, Hujskanje okrog incidenta s škofom Vovkom v Novem mestu. Vest o kolektivni pogodbi o zavarovanju duhovnikov, povezana z razlago, da so nekaten odborniki in člani duhovništva Ciril-Metodijskega društva izobčeni i-z cerkve. Potvorjena vest o ukinitvi teoloških fakultet na univerzah seveda brez pripombe da bo študij za duhovniški poklic v bodoče prav tako mogoč, celo z državno podporo. Hujskanje ob ločitvi verouka od šol, s pripombo, da v naši domovini vlada fašizem.
In potem se vrstijo razne druge bajke o tem, kako sodišča pri nas niso samostojna, kako komisarji stoje za hrbtom kmeta na polju in ga priganjajo k hitrejšemu oranju, o sužuosti, v kateri žive naši kmetje, in tako naprej.
Pa še en cilj za svoje napadejo si izbrali član-karji, ki so sestavljali strupeno številko lista. Celo vrsto prireditev koroških Slovencev, in to povsem nepolitičnih prireditev. Cela križarska vojna velja — slovenskemu plesu v Celovcu (kot mi pojasnjuje sopotnik, je bil ples izredno uspela in prisrčna slovenska prireditev). Baje je bil ples izraz globokega moralnega padca slovenskega naroda, kajti nekatere so imele —bognas varji — celo večerne obleke. (Farizeji, pravi sopotnik, če že hočejo čuvati moralo, nai svare pred pokvarjenci, ki spolno zlorabljajo mladino, in to ne samo pred že obsojenim avstrijskim patrom Lutterottijem, pač pa pred kom, ki jo precej bliže). Nekoga neimenovanega napadajo zaradi sodelovanja pri radiu Celovec in mu očitajo germanizacijo. (Sopotnik mi spet pojasnjuje, da jih verjetno jezi nekaj uspelih oddaj, ki jih je pripravila Slovenska prosvetna zveza). Hkrati z reklamo za nemške kmečko visokošolske 'ečaje (ki so brez dvoma na mestu), pa list napada enako slovensko prireditev, ki jo je nedavno organizirala Slovenska kmečka zveza (za katero seveda niso delali nobeno reklame). Med drugim očitajo, da so hoteli slovenske kmete na Koroškem učiti pravilne ureditve kmetijstva tisti, ki so bili in so se odgovorni za baje sramotno stanje kmetijstva v Ljudski republiki Sloveniji. (In spet mi spremljevalec, s katerim sem se seznanil v vlaku, pojasnjuje, da so mišljeni prvovrstni strokovnjaki, mod njimi vseučiiliški profesorji iz Ljubljane, ki so tudi sodelovali na prireditvi Slovenske kmečke zveze. Pove mi tudi, da bi verjetno avtorjem taksnih člankov bolj prijalo, če bi slovenske kmete učil kak bivši .Strokovnjak" iz nekdanje Jugoslavije, ki se je specializiral v vohunjenju za slovenskimi uradniki, odžiranju štipendij revnim naprednim študentom, sodelovanju v okupatorjem in pošiljanju ljudi v Dachau. Baje bi bil hitro na razpolago).
Res, list mi je postal uganka. Le kdo lahko takšne pamflete piše, kdo lahko tak list izdaja? Počasi se mi je nekaj le razjasnilo. V rubriki ,.Pri nas na Koroškem" sem videl dopis b kraja Ried v Zgornji Avstriji? Ried naj bi trii na Koroškem? Ried naj bi bil slovenska koroška vas. Potem bo pa list. za katerega sem najprej mislil, da ]e ko-minformovski, najbrž organ tistih ..koroških S.o-vencev", ki Žive v Riedu, v begunski bolnišnici, kr so se, kot sem videl b poročila, za božič tako napili vodke, da je gostilničar v strahu že ob osmih
•zaprl gostilno, ki proučujejo, spet ugotavljam iz dopisa, kakšno privlačno silo ima vojaštvo za ženski spol in kako se ameriške okupacijske sile bore proti prostituciji.
Sopotnik me tolaži, ko vidi, da sem razburjen. Saj je tudi vojni zločinec kaplan Babnik kaj Cest sodelavec v tem listu, saj se v isti hiši kjer je uredništvo lista, pošiljajo v svet tudi slavospevi vojnim zločincem Rožmanu, Odilu, Kreku, Žebotu in celi vrsti podobnih. Je pač tako, kdor plača, tudi daje takt muziki.
Pojasnilo mi jo jasno. Vendarle pa se moram
P'
pred štirinajstimi dnevi, ko sem mislil, da list ni slovenski, temveč le po slovensko pisan v kakšni redakciji v Moskvi, Budimpešti ali Pragi? Seveda z manjšim popravkom, glede kraja, odlkoder drže niti, ki list vodijo.
In vprašati se morain tudi kaj hoče takšen list doseči. S tem, da ubija vero v skupnost, v povezanost in bodočnost slovenskega naroda, da blati in kleveta našo domovino. In s teni. da koroškim bratom, ki res žive v težkih pogojih razbija zaupanje v svoje lastne sile, da jim ruši enotnost v borbi za nacionalne pravice, tisto enotnost, ki si jo naši bratje na Koroškem žele, za katero se borijo.
Na to vprašanje hi rad dobil odgovor. Po možnosti v samem Našem (čigavem) tedniku — Kroniki.
Odgovor naj bi bil jasen, jedrnat. Samo to naj vsebuje. V čigavem interesu, po čigavem naročilu?
Tako presoja javnost
Čedalje več ljudi nam dnevno osebno ali v pismih izraža svojo zaskrbljenost in zaprepa-ščenost nad pisanjem Tednika-Kronike v zadnjem času. Pri osebnih obiskih in v ogorčenih pismih izražajo svoje mnenje ne le naročniki našega lista, temveč prav tako bralci in naročniki Našega tednika. Zaveden Slovenec iz bistriške občine v Rožu, ki je naročnik obeh listov, piše uredništvu Slovenskega vestnika:
Prosim, da objavite naslednje vrstice. Napisal sem lansko leto neki članek v zadevi naših „vernih“ Nemcev in s pravico kritiziral tudi škofijski ordinariat in poslal Tedniku, toda zaman sem čakal, da ga priobči, čeprav sem se podpisal s polnim imenom.
Kljub mojemu nerožnatemu položaju sem naročnik obel slovenskih listov na Koroškem, ker sem mnenja, da s tem podpiram boj za narodne pravice slovenskega naroda na Koroškem. Zelo pa sem razočaran kako „Naš tednik — Kronika" blati in bruha sovraštvo proti materinskemu narodu in s tem razdvaja nas koroške Slovence, vse kar je naprednega pa pobija in priobčuje take bedaste članke kakor
,.Odmev plesa" in kritika igre „Mor;3“, dočim romajo stvarna poročila različnih dopisnikov, ki se tičejo tudi škofijskega ordinariata, v koš. Vsak pošteni narodnjak, ki ima količkaj narodne zavednosti, mora tako nedostojno pisanje obsojati. Sploh imam vtis, da urednik Tednika ni koroški Slovenec oziroma ni samostojen, ker drugače si ne morem tolmačiti takih izbruhov.
Ker se sam nisem udeležil veselice v Celovcu, sem glede članka „Odmev plesa" vprašal preprosto delavsko ženo, ki se je z drugimi tovarišicami in tovarišem udeležila plesa. Dejala je, da so se vsi udeleženci iz našega kraja prav dobro in po domače počutili oz. zabavali na veselici in da ni videla kaj neokusnega, da torej to kar je priobčil Tednik ne odgovarja resnici.
Da taki neprimerni članki ne koristijo skupnosti koroških Slovencev je umevno, umevno je pa tudi, da si bo vsak zaveden koroški Slovenec, kateremu je v prvi vrsti teptani narod pri srcu, premislil, če bo še naprej naročnik Tednika.
Kdaj bodo popravili vernikom krivico
/	JL • I	. v *,	•Y'x,:wy*%vn *y>rr -;.tr
tudi drugod?
Pred tremi tedni smo zvedeli iz Brnce o dogodku, ki ga kljub zanimivosti nismo objavili, ker smo bili mnenja, da ne bi vzbudil posebne pozornosti med našimi ljudmi, ki skoro pozabljenih stvari ne vlačijo radi iz predalov preteklih dni. V zvezi z naraščajočo gonjo Mohorjeve hiše proti Slovenskemu vestniku in njegovim bralcem pa smatramo za potrebno, da pokažemo, tudi na tem dogodku, kako se razne stvari lahko obračajo po potrebi za dosego gotovih ciljev in koristi.
Vsi koroški Slovenci se bodo še spominjali onih razburkanih dni predvolilne dobe iz 1949. leta, ko je celovški ordinariat izrekel nad vsemi zavednimi Slovenci, ki niso hoteli voliti OVP in njene podružnice, strašno obsodbo „ekskomunikacije“, ki je zadela med drugim celo bralce Slovenskega vestnika. To obsodbo so prečitali na prižnicah številni duhovniki (lahko pa ugotovimo, da se temu političnemu pritisku knezošl.ofijskega ordlnar ata mnogi slovenski duhovniki niso uklonili) v obl.ki pastirskega pisma in sicer zadnjo nedeljo pred volitvami.
Tako se je zgodilo tudi na Brnci. Ko so pa v sledečem času po volitvah spet terjali od ta-
mošnjih faranov cerkveni davek, se je precejšnje število zavednih Slovencev temu pozivu uprlo. Branili so se plačevati cerkveni davek, čeprav so jim gospod župn k zagotavljali, da nikakor ni bilo tako hudo mišljeno s to ,,elcs-komunikacijo". Prevarani verniki so tam odločno zahtevali kot pogoj za nadaljnje plačevanje cerkvenega davka javni preklic te krivice, ki je bila prej tudi javno razglašena. Po daljšem obotavljanju so se brnški župnik vendar odločili, da So šli do pristojnega mesta po nasvet; — tako so lahko ugodili vsem prizadetim domačinom in razglasili s prižnice, da objavljajo z ordinariatovim dovoljenjem, da nihče ni ekskomunichan, bodisi tudi pripadnik ali član komunistične ali socialistične stranke. Poleg tega pa so še prosili, da bi b Ii temu razglasu priča vsi v cerkvi navzoči in da zdaj labko vsi spet plačujejo svoj cerkveni davek.
Prinašamo ta razglas z bmške prižnice brez komentarja in prepuščamo razsodbo popolnoma našim bralcem, ki so sami dovolj zreli za njo. — Slovenski verniki v vseh osta'ih farah pa upravičeno pričakujejo, da jim bodo prav tako popravili prizadejano krivico.
Egipt še vedno točka svetovne pozornosti
Britanski veleposlanik v Egiptu Stevenson se je po obisku pri vrhovnem poveljniku britanskih oboroženih sil na Srednjem vzhodu generalu Robertsonu vrnil v Kairo. Tam se je zvedelo, da bo šele določeno, kdaj bo imel izredni sestanek s predsednikom egiptovske vlade, na katerem bodo proučili program angl.o-egiptovskih pogajanj.
Neodvisni časopis „A1 Abram" pravi, da so v Londonu predlagali, naj se objavi skupna anglo-egiptovska deklaracija že v začetku pogajanj, da bi bil tako jasno določen njihov smoter. Vafdistično glaslio „A1 Misri" pa piše, da so Britanci vselej za to, da bi vprašanje političnega statusa Sudana ločili od vprašanja umika z območja Sueškega prekopa, zaradi česar so bila vsa dosedanja pogajanja brezuspešna.
Vafdistična stranka je po seji izvršnega odbora stranke sklenila, da v egiptovskem parlamentu nc bo podpirala vlade Hilali paše, ker
ne zahteva odločno takojšnjega odhoda britanskih čet iz Egipta in združitve Egipta s Sudanom. Hilali paša, ki je bil prej tudi član vaf-distične stranke, pa upa, da bodo zmernejši krogi njegovo vlado podprli.
Federacija danskih lastnikov ladij je predlagala, da bi postavili Sueški prekop pod skrbništvo Združenih narodov, s tem, da bi bila Velika Britanija mandatorska sila, uprava pa bi bila v rokah družbe Sueškega prekopa. Federacije švedskih in norveških lastnikov ladij se strinjajo s tem predlogom, la ga bodo proučili na konferenci ministrov za zunanje zadeve treh skandinavskih držav.
Federacije skandinavskih lastnikov ladij so prepričane, da bi bilo po taki rešitvi konec sporov med državami, ki plovejo skozi Sueški prekop, onemogočene pa bi bile tudi take stvari, kot je prepoved preboda skozi prekop za izraelske ladje.
Bonn. — Predsednik socialdemokratske stranke Zapadne Nemčije Kurt Schumacher je poslal Adenauerju pismo, v katerem med drugim zahteva, naj bi Adenauer posredoval pri zavezniških oblasteh, zato da bi štiri zasedbene sile jasno opredelile svoje stališče glede vprašanja nemške enotnosti in glede organiziranja svobodnih volitev v vsej Nemčiji.
Beograd. — Podpredsednik in zunanji minister vlade FLRJ Edvard Kardelj je sprejel v Beogradu g. Emila Sandstroma, predsednika Lige društev Rdečega križa in predsednika švedskega Rdečega križa, ki je obiskal Jugoslavijo kot gost jugoslovanskega Rdečega križa v zvezi z repatriacijo grških begunskih otrok.
Teheran. — Predstavnik Mednarodne banke za obnovo in razvoj Victor Prudhomme, ki se je vrnil iz Londona v Teheran, se je sešel s predsednikom perzijske vlade Mosadikom. Sestanek je nadaljevanje pogajanj, ki so se začela pred tremi tedni v Teheranu. Britanski minister brez listnice Selwyn Lloyd je izjavil V parlamentu, da upa, da bodo pogajanja med Mednarodno banko in Perzijo v kratkem uspešno končana.
London. — 26. februarja so se začeli v Sredozemlju kombinirani pomorski manevri, ki so trajali do 5. marca in pri katerih so sodelovale britanske, ameriške, francoske in italijanske enote.
New Delhi. — Posredovalec Združenih narodov za kašmirsko vprašanje Frank Graham je obiskal predsednika indijske vlade Nehruja, da bi nadaljeval z njim razgovore o uresničitvi načrta za demilitarizacijo Džamuja in Kašmira, ki naj bi bila izvedena ‘ pred plebiscitom. Sestanek je bil prav tako posvečen odpravi nesoglasij med Indijo in Pakistanom o kašmirskem vprašanju, zlasti pa vprašanju števila čet obeh držav, ki bi se zadrževale na kašmirski meji, ter k določitvi datuma za plebiscit.
Canberra. — Avstralski senat je sprejel zakon o ratificiranju mirovne pogodbe z Japonsko. Predstavniški dom je že pretekli teden potrdil ta zakonski osnutek in zavrnil pred’og laburistične opozicije, naj bi razpravo o tem vprašanju preložili za pet mesecev, medtem pa naj bi bilo ljudsko glasovanje o ratifikaciji j mirovne pogodbe z Japonsko.
Milijonarjev ne pozna samo zapadni kapitalizem
V sovjetski vojski uživa oficir večje privilegije in živi v večjem razkošju, kakor žive oficirji katere koli armade na svetu. Ti privilegiji sovjetskih oficirjev kažejo, da ni možna med Rdečo armado leta 1917 in 1952 nobena primerjava. V tem oziru je Sovjetska zveza daleč prekosila v§e druge države. Dohodki sovjetskega oficirja so približno dvajsekrat večji od zaslužka kvalificiranega delavca. Ruski vojak je najslabše plačan vojak na svetu. Maršali in generali pa so postali pravi milijonarji, za kar se morajo zahvaliti „modremu“ Stalinovemu vodstvu.
Sovjetski general ima dve sto sedemdeset-krat večjo plačo kakor vojak. Ne gre pa samo za plače. Mnogi sovjetski generali imajo namreč še razne druge stalne dohodke, tako da na-rasejo njihove plače na dva ali celo trikratne zneske. Redne dohodke imajo sovjetski maršali in generali od vseh višjih odlikovanj. Razen tega uživajo še mnoge privilegije. Vsi imajo brezplačno vožnjo na železnicah in ladjah, njihovim otrokom ni treba plačevati nobenih prispevkov v šolah itd. Največji privilegij kremeljske aristokracije pa je, da ne plačuje nobenih davkov. Če bi izračunali vse to, bi prišli do sklepa, da ima Stalinov maršal najmanj 600- do 1000-krat toliko dohodkov kakor vojak, in 200-krat toliko kakor podoficir.
Stalinu se je posrečilo razviti vojaško hierarhijo tako, da so celo v kastah velike razlike. Sovjetska vojska ima različne oficirske klube, v katere sinejo zahajati samo oficirji z določenimi čini. Celo po cigaretah se oficirji razlikujejo med seboj. Maršali in generali dobivajo mnogo boljše cigarete kakor navadni oficirji. Za vojake pa je dobra mahorka, kakor je bila dobra v starih časih. Sovjetski maršali in generali, pa tudi nižji oficirji, so postali veliki gospodje. Vse to pa jim nič ne pomaga, da ne bi bili pod neprestano kontrolo Stalinovih agentov, ki strogo pazijo na vsak njihov korak.
Obisk v redakciji „New-York Times-a”
„New York Times" — eden izmed tistih „labo-ra tori jev", ki jih že desetletja vodilni krogi ZDA uporabljajo za oblikovanje javnega mnenja dežele — je tehnično zelo dobro opremljen ..laboratorij" in zanj lastniki ne varčujejo s sredstvi. Znano je, da sedaj podjetje nima komercialne cene; noben milijarder ga ne more kupiti. „New York Times" ima lastno tiskarno, izredno gosto mrežo neposrednih komunikacij z vsem svetom, lastne radijske postaje, posebne kable, stotine daljnopisnih strojev (teleprinterjev) in „bildte>legrafov , posebnih naprav, ki neprestano beležijo vse, kar se v kateri koli deželi oddaja v eter.
Visok, vitek trikotni nebotičnik , ,New York Timesa" zapira trg Times Square v centru Man-hattana v New Yorku. Toda uredništvo časopisa ni v tem poslopju, temveč nedaleč stran v večnadstropni hiši v mali nič kaj impozantni ulici. V nebotičniku, ki meji na Broadway in 7. ulico so samo oglasni uradi časopisa.
Stopili smo skozi nizek, slabo razsvetljen vhod in se z dvigalom povzpeli v velikansko dvorano, zelo podobno delavnici kake tovarne V tej dvorani je nameščeno uredništvo „New York Timesa". Vse je urejeno tako, da imaš vtis. kot da si4 vstopil ne v intelektualni center, kjer se izdeluje javno mnenje, temveč v neko tovarno posebne vrste; v tovarno konzerviranih idej, ki so izdelane po sprejetih naročilih in vržene na trg. še preden so utegnile iti skozi skladišče.
V sosedni dvorani odmeva šklepetanje teleprinterjev, ki beležijo vesti iz petih delov sveta. Ču-je se ropot pisalnih strojev, na katere tipkajo reporterji, čim so pritekli z najnovejšimi novicami. Intenzivno delajo radiooperaterji in uslužbenci fotografskega laboratorija. Med mizami redakcijske dvorane se brez naglice, kot oddelkovodje v tovarni, sprehajajo načelniki raznih resorjev. Ves proizvodni proces gre po tekočem traku kot v kateri koli ameriški tovarni.
Vesti, ki po radiu ali neposredno iz rok številnih reporterjev prihajajo v uredništvo, najprej razdele po raznih resorjih: finance, trgovski posli, mesto, predmestje,'notranja politika,, zunanja politika, šport, pogrebi itd. Tu opravijo prvo nadzorstvo nad prispelim materialom; vesti, ki ne pridejo v poštev za „New York Times", končajo v košu, medtem ko druge, ki utegnejo biti kakor koli koristne, hitro predelajo v polizdelek. V 15, 20 minutah gre vest po prvi redakciji v nadaljnjo
obdelavo.
V	ameriških časopisih so članki izdelani na poseben način. Njihova bistvena vsebina je razložena v naslovih. V prvih vrstah, ki so vselej tiskane z večjimi črkami, je nekoliko obširnejša vsebina vesti. Naslednje vrste iz manjših črk dajejo nadaljnje podrobnosti. Slednjič so v vrstah iz še manjših črk razložene vse podrobnosti zadeve. Tako bo čitatelj po želji in času, ki ga ima na razpolago, prebral bodisi samo naslov, prve vrste ali pa ves dopis. Naloga urednikov vesti in njihovih pomočnikov je prav v tem, da na omenjeni način pripravijo vse vesti in jih tako predelane servirajo čitatelju. V zelo kratkem času morajo prepisati sprejeti material, sestaviti uvode in opremiti dopise s kričečimi naslovi. Razen tehnične obdelave predvideva njihova naloga še vse bolj zamotano in delikatno delo: gre namreč za ton ■fraz in izrazov, ki tako često spremenijo informacijo v prevaro in oblikujejo mnenje čitatcljev, kakor to žele lastniki časopisa.
V	tretjem nadstropju poslopja, v tišini majhnih in udobnih pisani, pripravljajo medtem tako imenovane uredniške članke ali uvodnike, ki odgovarjajo uvodnikom evropskega tiska. V ameriških dnevnikih objavljajo to članke na notranjih straneh za vestmi. Njihov namen je, da dogodke politično tolmačijo tako, kot to zahteva linija časopisa. S tem delom se v „New York Timesu ukvarja 16 političnih urednikov na čelu z (v ZDA) znanim publicistom Charlesom Maroesom. Njihovih imen ne boste nikdar zasledili na straneh časopisa, ker uvodniki niso podpisani. Vendar so to listi anonimni nasveti čitateljem, ki dajejo ton ča-
sopisu.
Politični uredniki prihajajo v uredništvo ob 11 dopoldne. Vsak dan se zberejo na kratek razgovor, ki mu običajno prisostvuje tudi lastnik „New York Timesa" Arthur Sulzberger. Vsem ostalim članom uredništva — tudi najbolj odgovornim — je pristop na seje političnih urednikov strogo prepovedan.
Uvodniki so običajno zelo kratki — na eni strani so objavljeni štirje ali pet. Na isti strani so večinoma objavljeni tudi notranji pregledi in tako imenovana „pisma čitatcljev , ki jih posebej izberejo, da 7. njimi podpre v uvodniku razloženo stališče redakcije.
V „New Yorkt Timesu" je urednikom na razpolago 'odlična knjižnica in nič slabši urad za informacije in časopisne izrezke, ki obstaja že od ustanovitve časopisa. V omaricah tega urada hranijo podatke o 950.000 politikih, literatih, umetnikih itd Katalog informacijskega urada časopisa vsebuje 50.000 različnih pregovorov. Vse potrebne informacije dobe uredniki prej kot v eni minuti. V tem uradu dela 24 oseb; med njimi 4 speciali-
zirani izkušeni novinarji.
Poglejmo še za hip, kako pripravijo številko časopisa. Ob 17.30 pride v uredništvo drugi pomočnik glavnega nočnega urednika. Najprej hrtro pregleda agencijske vesti in kratko izvlečke, ki so jih o važnih vesteh svojih dopisnikov pripravile posamezne rubrike. Nato prouči pismene zalrteve raznih resornih urednikov o proštom, ki ga ta dan potrebujejo. Ob 18.30 pride glavni nočni urednik gospod Mačk Cow, ki je novinar od leta 1907 in že 24 let nočni urednik „New York Timesa". Ko je sprejel poročilo svojega drugega pomočnika, Mačk Cow vskladi zahteve posameznih rubrik z razpoložljivim prostorom. Ko je v grobem določil vsebino številke, Mačk Cow s svojimi pomočniki razporedi material in določi, kaj naj dobi večji ali manjši poudarek. Strani, ki sledijo prvi, prevzamejo meterji in jih napolnijo z reklamami ter oglasi.
(Nadaljevanje na 4. strani)
Utrinki iz naše zgodovine upora
Žrtve - Einspieler Lekš in tovariši
(Bistrica - Sveče)
V ranih jutranjih urah, 6. maja 1944, je 80 let stari Janez Rogačnik prisopihal do Olipco-vega Lekša, ki je bil poročen z njegovo vnukinjo. Ko mu je starček sporočil, da ga doma čakata dva človeka iz Celovca, neka ž.enska in neki moški, je Lekš takoj pustil drva, ki jih je napravljal za svojo mater v Sinah ter odšel domov na Bistrico. Ni vedel, kdo bi ga mogel čakati. Premišljeval je o zadnjih dnevih, ko se je nekako čudno dogajalo okoli njegove osebe. Premišljeval je, zakaj mu je Jungfer, posestnik tovarne akomiilatorjev na Bistrici, kjer je de'al že več let, proti njegovi želji dal tri dni dopusta, čeravno se je dopusta celo branil, zakaj ga je isti, rodom rajhovec, spravil v petek 5. maja 1944, v Celovec, kjer naj bi na kolodvoru pričakoval dunajski vlak in klical ime nekega gospoda, ki bi naj prišel iz Dunaja(na obisk k Jungferju na Bistrico. Lekš ni klical, ker se mu je zdelo preneumno kako da bi človek iz Dunaja ne našel drugače Bistrice v Rožu in tam edine tovarne in vsem znanega gospoda tovarnarja.
Lekš je imel že skoraj leto dni redne stike s partizani. Najprvo se je sestal s tovarišem Cerom Aleksandrom, pred dvema dnevoma pa je bil v Sinskem vrhu na sestanku z Mirkom, Ahacem, Brtonceljnom Johanom, Aleksandrom in Ivanom. V spomin na ta sestanek je še ohranjena fotografija. Lekš je vneto in zavestno delal za partizane in Osvobodilno fronto. Njegovi najožji in najaktivnejši sodelavci so bili Valentin Švare iz Sveč in Križnik Flori, p. d. Bovčarjev iz Mač. Lekš, pisal se je Einspieler Aleš, je bil tudi vnet prosvetaš in je imel funkcijo predsednika prosvetnega društva ,,Kočna" v Svečah, dokler je obstojalo. Neprijatelji Slovencev v tem kraju so mu dali celo priimek „der slowenische Professor", ker je poučeval slovensko mladino v maternem pismenem jeziku. Lekš je bil ob času napada na Jugoslavijo tudi najdalje zaprt v boroveljskih zaporih. Pri sovražnikih pravičnosti je bil slabo zapisan, zato so ga pa spoštovali pravični domačini.
Ko je Lekš prišel ta dan domov, je našel znanko Evo Poseli, ki jo je Bovčarjev Flori ilegalno imenoval Mimi. Ta ženska je bila legalna kurirka med avstrijskimi antifašisti iz Celovca in slovenskimi partizani v tem kraju, pripeljala je seboj še nekega moškega, kateri sc je predstavil za avstrijskega komunista-antifa-šista. Vsi, tudi mati Terezija Rogačnik, so bili prepričani, da so že pravi ljudje, ker so vedeli, da je bila Mimi zaročenka vidnejšega KPA voditelja VVieserja. Ta je imel neposredne stike z članom Centralnega komit. KPA, Konradom Buchcrjom. Vse to je posebno dobro vedel Flori, kar je tudi Lekšu in Rogačnikovim povedal. Zato so Evi zaupali vsi aktivni proti-fašisti tega kraja, tudi Švareovi v Svečah. Zaradi tega Lekš ni imel nobenih pomislekov o Mimini čistosti in je bil takoj za to, da gre z njo in njenim spremljevalcem na Mače k Flo-riju, ki je imel stalno zvezo s partizani, da jim izroče pismo, ki sta ga prinesla za nje ..celovška antifašista".
Lekš ni okleval, čeprav je bilo ta dan na Bistrici izredno veliko policije. Tudi ženo je hotel vzeti seboj, a ni šla, ker je bila bolna. Preden so odšli na Mače, sta hotela Celovčana še v kaki gostilni zajtrkovati in sta spraševala za zanesljivo partizanom naklonjeno gostilno na Bistrici. Lekševa žena je odsvetovala, da bi šli v gostilno h Krajgerju. Rekla je: „Tam so preveč naciji", zato sta Celovčana odšla v Kramerjevo gostilno. Ker pa pri Kramerju nista dobila zajtrka, sta prišla nazaj v Lekševo stanovanje h Rogačnikovim, kjer so jima skuhali kavo. Eva ni jedla. Tudi moški iz Celovca se je zelo nemarno obračal okoli jedi in držal desno roko vedno v žepu plašča, ki ga kljub toplemu dnevu ni slekel. Vse to je vzbujalo pri Rogačnikovih rahel sum. Dokler so se nahajali pri Rogačnikovih, so se ves čas menili o delu s partizani. Moški iz Celovca je vneto spraševal. Nenadoma pa je postavil vprašanje glede vere in pokazal na nabožne slike v sobi. Vprašal je, če verujejo v Boga, ker je videl slike svetih podob v hiši. Na to vprašanje so vsi navzoči osupnili in ni se jim več ljubilo pogovarjati se s tujci. Začeli so sumiti, da le niso partizani, pravi antifašisti. Ko je Celovčan opazil, da je zašel na napačno pot, je predlagal, da bi šli na Mače k Florijanu.
Med tem časom, ko so imenovani odšli od Rogačnikove družine, la je stanovala v tovar- j nišla delavski hiši, proti Mačam, je policija za-stražila hišo na Bistrica, kjer je Lekš stanoval n izvedla hišno preiskavo. Ko so Lekš in Celovčana prišli h Bovčarju, so se tam nahajali ravno partizani, ki so pa tudi kar odšli, ko so
ti prišli iz Bistrice. Florija ta čas m bilo doma. Zvedeli so, da se nahaja pri Paštbnjaku nad Bistrico, kjer je spravljal seno. Ko so ga poiskali so šli nazaj na Bistrico v gostilno h Kramerju. Tudi tukaj so zaupno govorili o partizanskem sodelovanju in Flori je marsikaj predlagal, kar bi koristilo skupni borbi Slovencev in Avstrijcev proti Hitlerju. Izpili so vsak svoj glaž piva in Lekš je hotel plačati, a ni imel pri sebi denarja. Zato je šel domov po denarnico, ki jo je imel shranjeno v kredenci. Domači pa so Lekša opozarjali, češ, da sumijo neko nesrečo in nevarnost. Lekš pa jim je odgovoril,
Einspieler Lekš in žena Katarina
da so že pravi, da so naši, poleg tega pa nista s Florijem povedale) nobenega imena in sploh nič, kar bi utegnilo škodovati našemu gibanju. Tako je Lekš potolažil ženo in domače. Lekš ni sumil nič zlega, čeprav je bil v družbi s Celovčanom že ves dopoldne. Oh četrt na dvanajst je odšel zadnjič od don\a in domači so ostali v velikih skrbeh in groznih slutnjah. Že so skoraj zagotovo vedeli, da sta Celovčana gestapovca.
Prišedši nazaj v gostilno h Kramarju je Lekš plačal svoje pivo in nato so vsi štirje, on sam, Flori in oba Celovčana, odšli nad Bistrico, kjer je Flori spravljal seno. Pustili so ga pri njegovem delu in odšli do Korajmana. Tam so se sprehajali od hiše do križa. Trikrat so premerili pot, ko se je Celovčan nenadoma ustavil in zahteval od Lekša legitimacijo. Ko je Lekš pokazal svojo vojaško knjižico, ga je on s pištolo ustrelil v prša. Lekš se je mrtev zgrudil. Pri vaškem znamenju pa je stal na straži nemški vojak in opazoval imenovane tri in navedeni zločinski dogodek. Vojak, ki je stražil; je bil nasilno mobiliziran domačin, Slovenec iz Libuč pri Pliberku, Jelen Franc. Vojak je hotel streljati na ubijalca, a je imel prazno puško. Ko je zločinec to opazil, jc pristopil k njemu, obrnil ovratnik in pokazal svojo gestapovsko značko, nato pa še legitimacijo. Ta človek je bil gestapovec Rath iz Celovca. Zavratni zločin je bil storjen četrt na eno dne 6. maja 1944. Takoj nato pa se je-gestapovec Rath podal v smeri proti Florijanu in ga poklical: ..Flori, komm her. . Ko sc mu je Flori približal, je takoj,sprožil in zavpil: „Da liast, du vvindisches Banditenschvvein". Flori je bil strašno ranjen, prestreljen je bil skozi želodec in je silno zastokal. Umrl je šele tri dni pozneje v Celovcu. Eva Posch-Mimi je izginila že takoj, ko je bil ustreljen Lekš in šla na Bistrico na orožniško postajo, kamor se je po krvavem zločinu podal tudi gestapovec Rath.
Isti popoldan je bil ustreljen v Svečah tudi Valentin Švare. Tudi ta je bil ustreljen v trebuh in je tudi šele čez par dni v Celovcu v strašnih mukah umrl.
„So jetzt kennen sie micli. Gehen sie mit!" je z odurno ciniko spregovoril gestapovec Rath, ko je prišel s petimi policisti in aretiral Lekšijevo ženo Katarino Einspieler. Peljali so jo na orožniško postajo na Bistrico, kjer je videla Valentina Švarca v krvi. Strašno je trpel in na glas klical na pomoč, ki pa jc ni bilo od nikoder. Nihče od policistov mu ni hotel pomagati, Kati pa mu ni smela in ni mogla. Žena še ni vedela, kaj se je zgodilo z njenim možem, Lekšom, kakor tudi ni vedela, da je bil ustreljen tudi Bovčerjev Flori. Videla pa je tudi, da je na verandi orožniške postaje sedela med policisti Mimi in pila pivo. To dejstvo je bilo za Katarino Einspieler strašno odkritje grdega izdajstva in prevare. Vprašala je nekega policista, kje je njen mož, ker je slutila najhujše. Pa pa ji je samo kratko in pomenljivo odgovoril: „Er ist vvo anders “
Načrtno in dobro pripravljena je bila ta strašna morija na Bistrici in Svečah v Rožu dne 6. maja 1944. Zahrbtno so ubili tri zveste domačine. Načrt so izdelali gestapovci v Celovcu, izvedel pa ga je krvnik gestapovec Rath s pomočjo svoje sotrudnice izdajalke Eve
Posch-Mimi. Vsem je bilo razumljivo, zakaj je tovarnar Lekša poslal poprej v Celovec na kolodvor, kjer bi moral klicati ime neznanega Dunajčana. To je bilo zaradi tega. da bi ga gestapovci že tam spoznali in ubili, ker za gestapovce je bilo tvegano iti na Bistrico ali Sveče. Zato je bilo treba mnogo polic, pomoči. Še bolj tvegano pa je bilo iti na Mače, kjer je imela močna partizanska vojska že svoje utrjene postojanke. Po tem krvavem dnevu je bilo vsem poštenim ljudem na Bistrici in v Svečah ter okolici jasno, zakaj je Jungfer dal Lekšu tri dni dopusta, ki ga ni zahteval, celo branil se ga je in sicer zaradi tega, da bi ga lahko ubili zunaj tovarne. Tak načrt je mogel izvršiti samo gestapovec, ki je bil do skrajnosti surov ubijalec avanturistično-zločinskega značaja ter popolnoma predan živinski teoriji nemškega nacionalnega socializma. Rath je bil za to podivjano ..junaštvo" prav gotovo od celovških naredbodajalcov odlikovan.
In še nekaj ugotavlja ob tej priložnosti zgodovina. Petokolonaška KPA se ni borila proti Hitlerju, pač pa se je za njega. Nam pa, ki smo se v protifašistični borbi vojskovali, je povzročila s svojimi vidnejšimi člani strašne žrtve. Konrad Bucher-(Wieser) član CK KPA in Eva Posch sta zgodovinska dokaza izdajstva, ko so posredno in nejoosredno pomagali gestapi, da bi uničil slovensko protifašistično gibanje na Koroškem. Kolikor jim ni uspelo zadušiti demokratičnega gibanja takrat, ga danes poskušajo isti in še novi izdajalci revolucije ter zastrupljajo s svojim tiskom poštene delavce, ki bi se radi ujrrli krivici in so pripravljeni voditi resnično razredno borbo in borbo za pravo demokracijo. Ni jim uspelo takrat in tudi jim ne bo uspelo danes.
Ubili so tri najboljše, tri najzvestejše Slovence iz vrst delavcev in kmetov. Ubiti pa niso mogli duha, ki so ga nosili ti trije slovenski sinovi v svojih srcih, osvobodilne borbene volje v Svečah in Bistrici. To se je isto pomlad demonstrativno pokazalo na dan Rešnjega Telesa v Svečah. Procesija je šla mimo svežega groba Aleša Einspielerja. Čeprav je bilo od oblasti najstrožje prepovedano urediti grob ubitega Lekša, saj je dobil sveški mežnar celo prepoved od celovške gostnpe, da ga niti ne sme pokopati s krsto. Krsta je bila pri mizarju že pripravljena, toda pokopati ga je moral na tihem in brez žalujočih gostov. Štiri dni je Lekš ležal v mrtvašnici. Na visoko svežo gomilo Einspielerjevega groba so prižgali na stotine sveč, ki so oznanjale plamen zvestobe pravični misli, Lekšija, Florija in Foltija, plamen, ki je gorel v zvestih srcih Bistričanov in Svečanov.
Istočasno, ko so zaprli nosečo ženo Aleša Einspielerja, so aretirali tudi Hafner Marijo v tem kraju, ki je zapustila doma šest otrok, od katerih je bil najstarejši deset let star. Nacisti na Bistrici so baje že govorili o Lekšovi ženi, če lx> rodila fanta, da ga bodo pri porodu zastrupili, če bo pa deklica, jo bodo pa dali v „NSV Heirn". Tako temeljito kakor so govorili, le niso mogli zatreti Einspielerjeve krvi, kor oborožena in vedno naraščajoča partizanska vojska jim je prekrižala načrte. Einspielerjeva žena Katarina je 2. januarja 1945 rodila v vojaški bolnici Karavankenhof fanta in mu dala ime ubitega očeta — Aleš. Tudi profesor Hies je nji pomagal rešiti življenje. Hies je bil zelo dober z njo, dočim so ji šle NSV-seslre prav go gestapovsko na življenje. Za hrano so ji dajale samo skorje od kruha in črno kavo. Z nebogljenim Lekšijem so jo prepeljali v bolnišnico v Gospo Sveto, kjer ji je prožil roko v pomoč tudi rajni župnik Feinik. Iz stanovanja so vrgli tudi mater in teto s starim očetom, ko so prej ubili Lekša in zaprli hčerko.
Ob obletnici Einspielerjeve smrti pa je šla Kati z malim Lekšijem v naročju partizanski vojski nasproti, ki je za večne čase pregnala iz Bistrice nacifašistične krvoloke.	Gašper
Že dolgo nismo pili ga
2e dolgo nismo pili ga.
pili ga, pili ga,
zato pa danes dajmo ga,
dajmo ga, dajmo gal
Primi bratec,
primi bratec kupico.
povezni jo,
povezni jo na mizico!
Pa ta pesem je preč, pa ne znamo je več, kdor hoče še pet mora s kraja začet.
Jože Pahor:
Jurčičevo življenje
Odlomek iz knjige „Poi desetega brata'
Megleno jesensko jutro je bilo. Zvon, ki se je oglašal zdaj tu, zdaj tam iz vlažnih kopren, je oznanjal nedeljo, ulice so le počasi oživljale.
Alojzniki so se vračali v parih od maše, spredaj najmanjši, potem vedno večji zadaj že pravcati mladi gospodje. Stopali so resno, večino je že obleka izdajala, da jim jc zibelka tekla v skromni hiši na vasi.
Jože je stiskal nekaj pod zlizanim dežnim plaščem, ki mu je bil pretesen in prekratek. Skrbno je pazil, da bi prikril nepoklicanim očem dve knjigi. Nemiren in nestrpen je bil, za njim je šel sošolec Svetina, ki se je neprestano obračal in ga pomenljivo pogledoval.
Kaj pa neseš?" je naposled vprašal škodoželjno.	•
Jože je molčal.
„Mar meniš, da nisem videl, kdo ti je dal?" se je zaganjal Svetina, da je Jožetu postajalo vroče. Mar ga bo ovadil že tu, na ulici?
,Collegium Aloisianum* sc je razgrnil napis zavoda, s tesnobo v srcu je Jože prestopil prag. Skril je obe knjigi v posteljo, ves čas vznemirjen, če sošolec kako ne oprezuje. Svetine ni bilo.
Popoldne so imeli uro učenja. Glasno so ponavljali snov, da je odmevalo po dvorani. Jože se je stisnil v kot, ozrl so je še okrog, nato pa je odprl vtihotapljeno knjigo. Vznemirjenje je prešlo, zatopil se je v branje, nič več ni čul hruma, le včasi ga je zadržala težja nemška beseda.
Po učenju so šli na dvorišče. Vzel je knjigo s sabo, previdno zavito in je ob njej pozabil sve, tihotapstvo in Svetino.
Mrak se je začel krasti od nekod, zvonec je klical dijake v dvorano. Jožeta je spet zaskrbelo; kakor tat se je plazil v spalnico in potisnil knjigo v postelj. Nocoj bosta knjigi na varnem, jutri ju bo že preskril.
Zvonec je drugič zapel, dijaki so sedli, prišel je težko pričakovani čas večerje; prijeten, orna ml j vi duh jedi je puhtel iz kuhinje. Jože je bil lačen, njegovo oči so iskale.
Tedaj je udaril resen klic v dvorano:
.Jurčič, k prefektu!"
Ustrašil se je, zle slutnje so ga spreletele. Ves čarobni svet, ki ga je bila vanj zamamila
knjiga, je bliskoma utonil v eni sami skrbi: prelomil si zapoved, kazen bo težka, morda usodna. Z zavestjo krivde je stopil pred strogega gospoda.
,,Od tebe bi ne pričakoval kaj takega," je očital prefekt. ,.Ali nisi mislil na posledice?"
Jože je molčal. Ne, na posledice ni mislil.
„Kdo ti jc dal knjigi?"
Jožetu je bilo še teže. Ali naj izda prijatelja? Res ga ni v zavodu, a na gimnaziji ga hitro najdejo.
„Molčiš? Kar molčal" je grozil strogi gospod. „Kje imaš knjigi? Govoril"
„V spalnici," je izjecljal Jože. Glas je bil tih, iz njega je drhtelo ponižanje.
„ Videti ju hočem," je trdo terjal prefekt. Vstal je in grozeče uprl oči v dijaka.
Zaplenili ti jih bodo! je zganilo Jožetu.
S povešeno glavo je šel za gospodom po mračnem hodniku. Spomnil se je, da je bil predpoldne vendar nekdo ž njim v spalnici. Menda Trlep, Svetinov prijatelj. Da, Trlep.
To spoznanje ga je zabolelo. Dogovorjena sta bila s Svetino, ni dvoma.
S tresočimi rokami in ves razburjen je Jože
Obisk v redakciji „New-York Times-a”
(Nadaljevanje s S. strani)
Ti v ZDA zavzamejo več kot polovico vsega prostora v časopisu in imajo prednost pred slehernim drugim materialom.
Slednjič odpošljejo v tiskamo vseh 52, v uredništvu že zmetiranih strani. V tiskarni teče delo a polnim zamahom. Ob 19 je ves časopis zmetiran, ob 22.15 pa mora biti dotiskana prva izdaja^ Tiskarna je opremljena z najmodernejšimi tehničnimi iznajdbami. Od zmetiranja do tiskanja prvega časopisa poteče samo 34 minut. Rotacija lahko istočasno tiska 80 strani časopisa. Geslo uredništva ki je značilno za vse delo, je: ,.Vsaka vest v »New York Times"; nobena vest brez komentarja."
Tako jo na primer med zasedanjem Organizacij. Združenih narodov „New York Times" podrobno pisal, kakšne barve kravato je nosil senator Cona-a% in kakšno rožo je imel v gumbnici britanski delegat Shaiwcross. Costo je objavljal celo vrsto poročil o razpravah komitejih in podkomisijah. Toda po čednem naključju je vselej ignoriral govore voditelja sovjetske delegacije Višinskega ali pa jih skrčil na 33 vrst in jih objavil na 24. strani. In kar jo najbolj značilno: tako ravnanje lahko istočasno opazimo v vsem ameriškem tisku. Že to zadostuje, da si ustvarimo vtis, kakšna je „objek-Uvnost" in ..neodvisnost" vsega ..velikega" ameriškega tiska.
odgrnil odejo in poiskal obe knjigi. Prefekt je pogledal naslovni strani in nato Jožeta.
„Si že večkrat napravil kaj takega?"
..Drugič," je izpovedal Jože.
„Poglej mi v oči!"
Jože je dvignil glavo, trenutek sta se gledala, j
„Stvur je težka," je udarjal gospod počasi.
,,Danes boš brez večerje, jutri zveš več!"
Strogi mož je odšel, grozeče je odmeval nje- i gov korak. Jože je ostal sam. Sedel je kraj po- i stelje in hudo mu je bilo. Tri leta jc stanoval pri teti, trdo je šlo, vedno trše. Vedno manj j so pošiljali teti za njegovo preživljanje in tudi \ za obleko niso zmogli. Ker se je bil izkazal v J prvi gimnaziji, st) ga sprejeli v zavod. Ni bil 1 več tako prost, toda učil se je vneto in časa mu je preostajalo za vse tisto, Lar ga je veselilo. A kar je največ pomenilo, hrane je imel dovolj, več ko prej. Res, ko so prihajali zjutraj skupno v šolo, so jih sošolci večkrat sprejeli z zabavo. „Fižoli gredo, fižolajnarji!" so klicali. A to jih ni žalilo. Fižol je bil pogosto, a so ga radi jedli. Tudi drugo jim je dišalo. Na petek pa so se ves teden veselili: kak sladek narastek je prišel, celo štruklji včasi. Pri teti jih ni nikdar videl. A če jc bilo treba profesorjem odgovarjati, ni Alojznik nikdar odpovedal. Fižolajnarji, prav, a v razredu so nedvomno nosili ; prapor, nihče jim ga ni mogel iztrgati.
In poslej? Kako je zažugal prefekt? Nisi mi- j slil na posledice! Ali ga bodo pognali čez j prag? Kaj naj počne potem, izgubljen štu- ! dent?
Kakor mora je ležalo na njem vso noč. Morda zadnja v tej hiši? Ali je njegova pregreha res tako velika? Ali, če bi ne bilo izdajstva! Zakaj morajo biti mladi fantje taki?
■#
Tudi drugo jutro je bil Jože ves zbegan. Pričakovanje nečesa težkega ga je razrahljalo, plah, boječ je čakal udarca. Srečal je resnega prefekta, kakor obsojenec jc povesil pred njim oči -— zdaj zdaj bo padla beseda, ki bo odločila o vsej prihodnosti. Naj prosi usmiljenja? Ni imel moči in bal se je, da bo pospešil usodno uro.
Tudi Svetino je srečal. Srce mu je tolklo, srd je vzplamtel v njem, bilo mu je, kakor tla mora planiti. Svetina ni prenesel sovražnega pogleda, povesil je oči, prihulil se in naglo izginil.
Čim bolj se je odmikala odločitev, tem mučneje je bilo Jožetu. Vse je trepetalo v njem, bil je kakor na trnju. Sele pozno popoldne ga je poklical prefekt k sebi.
„Tu imaš Schillerjeve Razbojnike," je dejal počasi in mu vrnil knjigo. Jože je iskal v gospodovem obrazu. ..Zgodaj pričenjaš." je se pristavil in Jože je mislil, kakšen očitek je v besedi.
Prefekt je vzel drugo knjigo in listal po njej, kakor bi nekaj iskal.
„Si že obe prebral?"
„Ne še," je povedal Jože in se čudil vprašanju.
„Če le česa napak ne razumeš," je nadaljeval gospod. ..Pisateljica Ida Hahn je bila lute-rauka. Spreobrnila se jc, a ima še druge reči za seboj.’ Izgubljen čas, če jo prebiraš. Kaj boljšega bi vzel v roke!"
Kako? jo ostrmel Jože. Ni tvoj sodnik? Nisi obsojen?
Prefekt je zaprl knjigo in mu jo izročil. Jože je širil oči, sam sebi ni verjel. Nekaj nenavadnega je začutil — kakor da se mu je topla roka dotaknila srca.
Gospod pa je vstal, stopil h knjižni omari, poiskal nekaj zvezkov Novic in mu jih izročil.
„Beri, kar piše Levstik!" mu je svetoval prijateljsko. ..Dobro preuči, če hi bilo kje kaj težjega!"
Kakor da je posijalo sonce iz težke noči!
Hlastno je pogledal Jože v zvezek, bila je razprava o napakah slovenskega pisanja. Vroče mu je postalo. Tolikokrat jo bil v dvomih, ko je skušal sam kaj napisati, zdaj bo na jasnem. V zmedo misli se je mešalo sproščenje, muka se je dvigala kakor meglica v soncu. Ta trenutek so jc spomnil, kar so včasih pripovedovali o prefektu, gospodu Grabnerju. Prešernov prijatelj je bil in še sam je pisal v Kranjsko čebelico. Šele zdaj. je vse razumel. Ves srečen se mu je zahvalil, gospod Grabner ga je dobrodušno odslovil.
„Prevee si so bil prestrašil," je še pristavil ,,v življenju je treba mnogo poguma!"
Na hodniku jc Jože srečal Svetino. Mar je oprezoval?
Gnev se je dvignil v mučeni duši iii planil na dan:
,.Ni ti uspelo! Podlež!"
I po vode, da sem si oddahnil, in ue zato, ker ga je žejalo. Cesto mi je skrivaj pomolil kos I pogače, kadar je prišel ob nedeljah od fare.
Ko sem ob tolikem trudu prckriž.aval zve-j čer svojo pratiko na bukvi in videl še dolgo j vrsto neprekrižanik dni, bi bil kmalu obupal.
! Nisem hodil mnogo v šolo in še tedaj sem bil j živ nepokoj. Ali ob teh urah sem se spomin-i jal tiste zgodbe, v kateri vzdihuje svinjski pastir: Domov pojdem in porečem: Oče, grešil sem . . . Tudi moj sklep je bil tak in upanje na gospodarjevo pohvalo trdno kakor kamen most.
Pa kaj se zgodi? Gospodar je imel mladega žrebca. Vam povem, žival, kakor jih ni mnogo pod cesarjem.- Nosil se je kakor vihar, rezgetal prešerno kakor divjak, za gospodarjem pa hodil kakor kužek. In ta ljubezniva ljubezen gospodarjeva ti poskoči in udari siromaka, da je umrl brez luči in brez oporoke kar sredi travnika, kakor bi poginil koštrun. Bog se usmili! In mislite, da je kdo jokal? Nihče. Hlapca sta pretepala konja, baba ga je klela, mož je pa ležal na mrtvaškem odru. Edino jaz sem se kakor prvi dan službe zaril na svi-sli in prejokal vso noč. Ko smo ga zagrebili, sem pa stopil pred gospodinjo in ji rekel:
.Dajte mi, kar mi gre. Ne bom več služil pri vasi"
Gospodinja je razkieščila široka usta kakor j žaba — prav taka je imela — in zapuhala • vame: Kaj ti gre? Nič ti ne gre, lenuh! Umrla 1 jc potuha in sedaj siliš proč? Nikamor ne ■uš hodil! Jaz te šele izučim, kaj je delo! /.gubi se in ženi ovce v hrib!'
Zamahnila je z roko in me sunila skozi ; vrata.
V tistem trenutku, gospod, je bil spočet tale Silvester, zaznamovan od kraja do kraja dežele, kakor sedi pred vami."
F. S. F i n ž g a
Z DOMA
„ko bi se zdajle dvignila očetova strohnela roka iz groba, bi jaz, izgubljeni sin, romal na gomilo, priklenil, poljubil roko in govoril: Poljubim te, roka očetova, ker si bila stroga, kakor sem zaslužil. Ko bi bila pa še strožja, bi te poljubil dvakrat. In ko bi bila tedaj zapahnila
vrata in me zaklenila v dom. ko si me od- j -n ■ a .	...	,
, .	, . , i i i ,i . »i- . Prvi dan im m nihče ukazal dola. Drogo
vedla na tuje, hi te poljubil desetkrat. Ali to .	...	.	...	,
.	, jutro se pred svitom me je poklical gospodar.
Gospodinja, odurna m hudobna zenska, mi je
nalila mleka v skledo in porinila predme peto
svisli, se zaril v slamo in se razjokal tako neusmiljeno žalostno, da so me oponašala jagnjeta pod menoj v ovčnjakn. In takrat sem sklenil, da potrpim vse, potrpim, če bi polena sekali na meni, samo da se jeseni otmen te grozne grape.
so prazne misli, kajne, gospod?"
..Pripovedujte, Silvester! Torej 4. doma so vas dali?"
„Z doma, ker sem bil poreden, neugnan in nemiren kakor vrela voda. Toda danes natanko vem, da hudobije še ni bilo v mojem srcu. In vendar sem že takrat čutil, da so prsti vse fare kazali name: Silvester! In vse oči so gledale na očeta in mu očitale: Tvoj sin! Zato je rekel(oče: .Silvester, dovolj je sramote. Služit pojdeš. Čez gore, v tujo deželo, da ne pride sloves o tehi čez visoke planine od tukaj ne tja in od tamkaj ne sem.'
Mrzla groza me je stresla ob tistem trenutku. In ko bi ne bilo trme v moji glavi, bi bil pokleknil pred očeta in ga s povzdignjenimi rokami prosil. Tako pa nisem. Zato sva šla.
Tri dni sva hodila. Ponujal me je po kmetih, kakor ponuja krošnjar slabo blago, dokler je ni spečal. In kje? V neki grapi, zapažen' od treh plati z gorami in gozdovi, je gospoda ril v pusti samoti trden kmet. Nobenega soseda, nobeno vasi, nobenega zvona in tudi ceste ne. Komaj kolovoz. Za slovo sem šege
črnega, suhega kruha. Po tem zajtrku sva šla z gospodarjem v gozd — z ovcami. Gospodarja sem bil vesel. Prijazen je bil z menoj, razkazoval mi je posestvo, določal meje, kod in kje smem pasli, podžigal mo k pridnosti in mi obljubil, če se obnesem, da me jeseni očetu polivali, mi da dogovorjenih deset goldinarjev plače in lepe nove škornje povrhu.
Takole se je začela moja prva služba. Kakor večnost so se plazili dnevi. Preležal sem pod neko bukvijo cele ure vznak in gledel skozi veje v višnjevo nebo. Preračunal sem mesece, seštel dneve in si naredil pratiko v tozdu. Koliko dni sem naštel po dolgem računu do jeseni, toliko zarez sem vdo’bel v bukev. Vsak večer, preden sem gnal domov, sem vzel nož in prečrtal eno zarezo s križem in vselej se mi jo zdelo, da sem si izpulil en trn iz srca. Počasi, zelo počasi so se množili križi, toda množili so st- vendar!'-
Ko je nastopilo poletje in je pritisnila vročina, je priganjalo drugo delo. Takrat sem pa-
......... j	^ ....... ....... ...j,. , uiu, jo priganjalo arugo ueio. laKrat som pa-
očetu v roko in poslušal vpričo gospodar,a * sei cb hladu, zjutraj in zvečer. Čez dan sem
tele besede: ,Vso očetovsko oblast van. Izročam nad fantom! Dajte mu dela več ko kruha. Pod zimo se vrnem ponj. Če ga pohvalite, se vrne domov; če ne, Silvester, bo tvoja pot naprej, čeprav v deveto deželo.* Tedaj se je očetu tresla beseda, jaz sem pa strmel na visoko bukev, kjer sem opazil ptičje gnezdo. Po očetovem odhodu sem se skrivaj splazil na
moral delati na polju. In kako sem delal! Hlapca, dekli, gospodinja — vse me je gonilo v najtežja dela. Usmiljenja ni bilo v teh ljudeh, ki so malo govorili, in še tisto govorjenje je bilo meni skoraj neumljivo zadiranje. Edino gospodar mi je prizanašal in me večkrat poslal na daljni studenec z vrčem po vodo. Dobro sem čutil, da mi je ukazal zato
Ivan F. Gorbun o v :
Ncs poštni postaji
„Vozniki! iiej, vozniki! Tarantas (poštni voz) je prišel...“
„Vstani... Kdo je zdaj na vrsti?"
..Mikitka ...“
„Mikitka! Slišiš!... Mikitka, da bi te vrag! Tarantas je prišel..
»Takoj!.. .."
„Pa boš zdaj potoval?"
„Kaj zato?"
..Ponoči?"
„Nu?“
„Zakaj pa ne?"
„Kar po klancih?"
„Tarantas se ti bo kje ugreznil!"
..Ugreznil! Petnajst let že vozim pa ugreznil.. .**
„Vaše blagorodje! — sedem‘vrst od tod proti Ozeepartement, da bi ne bilo dvoma .. “
„Za božjo voljo, vaše blagorodje, petnajst let vozim..."	f
„Boš videl, kar na lepem te bo udarilo po glavi • • •"
..Udarilo! Ali ste tarantas namazali, ka-li?"
..Namazali...“
..Izvolite sesti, vaše blagorodje! Eh, vi ste mi dušice."
..Le dobro glej..
..Za božjo voljo, gospod, petnajst let vozim. Znano je, da so vozniki eno z nadzornikom ... Nadzornik naj samo samovare (ruski aparat za kuhanje čaja) nastavlja in pije čaj... Bijo!"
„Kaj?“
..Na, na klancu smo."
..Previdneje!"
„Za božjo voljo, gospod, petnajst lyt že vozim. Nikar ne dvomite ... Bijo!"
„Ali ue vidiš!*
..Deževalo je, zemlja je zmehčana."
„Drži! Stoj..."
„0 bog! Ali mar ne poznam že petnajst let te ceste.. ‘
(Tarantas se je ugreznil v blato.)
„Zdaj pa ima, vrag te nosi!.. .* ‘
„Prava reč! Pojdi no! Vsakokrat na tem kraju.. .*
Izdajatelj, lastnik in založnik lista: Dr. Frane Petek Velikovec. Uredništvo in uprava: Celovec, Gasonietergasse 10. Telefon 1624/4. Za vsebino odgovarja: Rado Janežič Tiska: Kiinitner Druck-nud Vedagsgesellschaft m. b. H., Klagenfurt. — Dopisi naj se pošiljajo na naslov: Klagenfurt, 2, Postschlicfiiach 17.
Sobota, 15. marec: Klemen Nedelja, 16. marec: Hilari) in Tacijari Ponedeljek, 17. marec Jedert Torek, 18. marec: Ciril Jer.
SPOMINSKI DNEVI
15.	3. 1897 — Umrl v Zagrebu pesnik Matija Va-
ljavec — 1939 Hitler nasilno zasedel ČSR — 1942 Začetek III. sovražne ofenzive proti enotam NOV in POS.
16.	3. 1414 — Na Gosposvetskem polju zadnje
ustoličenje. Ustoličen je bil vojvoda Ernest Železni — 1853 Rojen v Za-bužah' pri Radovljici zgodovinar Josip Apih.
17.	3. 1857 — Rojen ustanovitelj biološke kemi-
je kemik A. N. Bach.
18.	3. 1904 — Rojen pesnik Srečko Kosovel —
1944 Skupina Zapadnokoroškega odreda je prekinila telefonsko zvezo na progi pri Beljaku in med Bistrico v Rožu in Slovenjem Plajberkom.
SV. LUCIJA
No, da bi videli koliko je bilo snega pri nas. To smo ogrebali strehe na vse načine kot povsod drugod, kjer ni sam zdrknil dol. Tudi pri Tomanu so morali na streho in mama Tomanova se je med tem časom vrtela okrog štedilnika, da bi pripravila z vso skrbjo prigrizek za strešne junake. Naenkrat se je začelo kaditi v kuhinji, kar se še nikoli ni zgodilo. Mati je iskala vzroke vsepovsod, pospravljala je pepel, pa saj ga ni veliko, pa nič ni pomagalo. To pa ni vedela, da se je Gusti vsedel na dimniku tako dobro, da dim ni mogel ven. Šele, ko je vstal, je bilo na mali vse v redu. Kaj je hotela druzega kot pomagati se smejati temu muhastemu Gustiju, ki drugače nikakor ni neroden.
Na pustni torek so krstili pri sv. Luciji prvenca Košarjevih. Ob slovesnosti so se zbrali razun botrov in g. župnika še mnogi sorodniki, tudi starši od Košaroe in bo vsem ostal ta dan nepozaben. Želimo mnogo sreče! Mladi Košar se bo pa nekdaj lahko oddahnil, ko ne bo več sam za delo. — Francej, p. d. Ščedl v Kovičah pa je dobil za god fanta, katerega se je zelo razveselil. Tudi on sam je bil istega datuma pred 32. leti rojen. Ta malček se ni ustrašil in je prišel, četudi so bile vse poti zasnežene. To se pravi: korajža velja. Želimo mnogo srečel — Tudi Dovnikovim želimo mnogo sreče k prvepld, ki se prav dobro razvija. Pa tudi pri Majarju imajo naslednika in s tem kar tri Ma-jarje.
Naj mladi zemljani rastejo in se razvijajo v vrle člane slovenske družine in človeške družbe!
Slovenska prosvetna zveza naznanja:
Igralska skupina na Brnci bo v nedeljo, dne 16. marca 1952, ob 14.30 uri gostovala z igro: „Peg, srček moj" pri Tišlerju v Št. Janžu v Rožu.
Vabljeni k številni udeležbi!
Mlinarjeva mati v Cirkovcah
Kdor koli se je kedaj oglasil pri Mlinarju v Cirkovcah, si ni mogel predstavljati hiše in j družine brez matere, ki so jo cenili v vasi in daljni okolici vsi, ki so jo poznali. Materina poosebljena dobrota in ljubeznivost je bila privlačna za vsakogar in zelo radi so zahajali ljudje k Mlinarju. Mlinarjeva mati je bila vse svoje življenje skrbna in delavna, poleg vsega svojega truda pa prijazna z vsakim in gostoljubna, kakor more biti le žena, ki je hranila v sebi vse vrline pristne slovenske kmečke matere.
S posebno veliko hvaležnostjo bodo obranili Mlinarjevo mater v spominu oni, ki so bili v stiski in potrebi, ker mati je bila nasproti ubogim zelo radodarna in nikdar ni vedela levica, kaj je dala desnica. In, ko je med vojno vedela za trpljenje, ki so ga morali zaradi nacističnega nasilja trpeti izseljenci, jih ni pozabila. Čeprav je imela sinove pri vojakih, za katere je morala tudi skrbeti, je mnogokrat in v obilni meri pošiljala darove v taborišča in jim tako lajšala trpljenje. To dejstvo smo dolžni zapisati, ker morda marsikomu ni znano.
V njenih prsih pa je bilo tudi zvesto slovensko srce. Naši prosvetaši, prireditelji slovenskih prireditev, zagotavljajo, da se niso nikdar zastonj obrnili na Mlinarjevo mater s prošnjo, če so kaj potrebovali. Mati prošnje ni nikdar odrekla, temveč z veseljem je dala, kar je le mogla.
To so na kratko očrtane lastnosti Mlinarjeve matere, ki jih zna ceniti bližnja m daljnja okolica. In, da je bila Mlinarjeva mati nad pol stoletja središče in duša Mlinarjeve hiše in družine, pa bodo znali najbolj ceniti žalostni preostali svojci, mož in otroci. V jeseni 1950. leta sta Mlinarjeva mati Helena in oče Matevž
praznovala, oba še čila in krepka visok življenjski jubilej, svojo zlato poroko. Pred petdesetimi leti je Mlinarjeva mati, kar sosedova Podgornikova Lenčka, prišla kot mlada žena h Mlinarju, kjer sta z možem Matevžem v lepi zakonski slogi delila radosti in bridkosti življenja. Obema je bilo življenje izpolnjeno z neutrudnim delom in skrbjo za Mlinarjevo domačijo. Delo in trud pa so spremljali tudi uspehi in preko vseh križev in težav sta ohranila kmetijo v dobrem stanju in sta jo iz leta v leto izboljševala in izpopolnjevala in jo uredila tako, da je danes ponos in kras vse okolice.
Polagoma so doraščali otroci, ki se jih jima je rodilo sedem in so po zgledu svojih staršev pridno pomogali povsod, kjer je bilo potrebno. Enega sina, Gusteja, je pobrala svetovna vojna. Mlinarjeva mati je svoje otroke zelo ljubila in jih vzgajala tako, da so postali pošteni, vredni člani človeške družbe. Ustanovili so si polagoma eksistence, a kljub temu so ohranili, bodisi kjer koli v svetu, svoj pristni in pošteni domači značaj, sad zgleda in vzgoje slovenske kmečke matere. Hvaležni otroci pa so materi ljubezen tudi vračali, kar so posebno pokazali, ko je bila težko bolna.
To dobro Mlinarjevo mater so v četrtek, dne 6. marca 1952 spremili sorodniki in številna množica žalnih gostov na njeni zadnji poti na pokopališče v Nonči vesi, kjer so jo položili k zadnjemu počitku. Gospod prošt Trabesinger je pokojni materi v slovo v lepem govoru orisal njeno življenjsko pot in njene vrline. Veliko vencev je pokrilo svežo gomilo, v Mlinarjevi hiši pa je nastala bridka praznota, ko so se vrnili domov. Mlinarjeva mati naj počiva v miru, preostalim pa našo iskreno sožalje!
Šmihel pri Pliberku
V Šmihelu pri Pliberku smo imeli pretekli i roč ju. Verjetno je kominformovski Slovenski teden misijon. Vemo, da ni naloga Slovenske- borec manj pregrešen in bolj dobrodošel, ker
ga vestnika, ki se bavi predvsem s političnim, gospodarskim in prosvetnim življenjem koroških Slovencev, da bi opisoval še cerkvene in verske prireditve.
Vendar pa se je zgodilo preteklo nedeljo pri j nas nekaj, kar ne spada v okvir misijona in niti j ne v cerkev. Slovenci na Koroškem smo iz preteklosti vajeni, da nas v cerkvi, posebno pa v času misijona, učijo krščanskega nauka, čed-nostnega življenja in ljubezni do bližnjega. Zato smo z začudenjem strmeli, ko je v nedeljo begunski duhovnik dr. Cigan, ki je vodil misijon, med pridigo pred polno cerkvijo slovenskih vernikov napadal naš list, ki ga že vsa leta bere in naroča mnogo šmihelskih faranov. Ne vemo, če je imel 'pridigar za svoje ravnanje kakšno navodilo ali je izrazil samo svojo osebno nestrpnost, ki pa z ljubeznijo do bližnjega in z nalogo misijona .ne more imeti ničesar skupnega. Vemo sicer, da nemškemu j ordinariatu v Celovcu Slovenski vestnik ni 1 preveč všeč, ker se odločno zastavlja za ena-j kopravnost Slovencev tudi na cerkvenem pod-
polni svoje strani z napadi na Jugoslavijo in naše organizacije in ga g. misijonar morda prav zato ni obsodil s prižnice kakor je to storil glede našega lista.
Mnogo vernikov v naši tari se čudi in se ne strinja z izrabljanjem čerkve, še posebno pa misijona v politične in protislovenske namene. Zato tudi ne morejo razumeti čudne misijonarjeve vneme za uvajanje nemškega bogoslužja in nemške pridige v naši popolnoma slovenski fari, kar najbolj jasno dokazuje ,.velika" udeležba — 7 ljudi.
DJEKŠE
V nedeljo zjutraj je nastal v spalnici Mihaela Kreuterja požar. Požarni brambi in domačim se je posrečilo ogenj pravočasno pogasiti, da se požar ni mogel razširiti. Vendar je požar povzročil občutno škodo, ker je zgorela obleka in orodje in jo cenijo na okoli 20.000 šilingov.
Cesta na Djekše je že od konca januarja za vsako tovorno vozilo neprevozna in prebival-
stvo zaradi tega upravičeno zahteva, da bi cestna uprava končno enkrat potrebno ukrenila. da bi bil promet spet vzpostavljen. V nedc-j Ijo na primer si je orožnik Jožef Katina pri ! smučanju zlomil nogo v desnem stegnu. Ker pa je cesta za tovorna vozila nemogoča, so morali ponesrečenega orožnika peljati s sanmi do Vovber. od koder so ga mogli šele z rešilnim avtom prepeljati v bolnišnico Prebivalstvo želi, da bi cesto vsaj toliko pripravili, da bi mogel v primeru sile na Djekše vsaj zdravnik in rešilni avto. ‘
Slovenska kmečka zveza naznanja:
ZAKLJUČNA PRIREDITEV GOSPODINJSKEGA TEČAJA V GLOBASNICI
V nedeljo, dne 16. marca 1952 bo zaključna prireditev gospodinjskega tečaja pri Šoštarju v Globasnici.
Otvoritev razstave kuharskih izdelkov in ročnih del bo ob 9.00 uri dopoldne (po sveti maši).
Zaključna prireditev se bo pričela ob 15.00 uri popoldne. Na sporedu prireditve je več pri-; zorov, ki so jih pripravile tečajnice kakor tudi I petje domačega pevskega zbora in tečajnic.
Na obilno udeležbo vljudno vabijo
tečajnice.
SINCA VES
V	petek, dne 7. marca, se je pripetila pri Sinči vesi usodna prometna nezgoda. Petinpet-desetletni delavec Lorene Rigelnik je hotel okoli pol osmih prekoračiti železniško progo. V istem trenutku pa je privozil osebni vlak In je Rigelnika zajel ter ga vlekel kakšen kilometer seboj, kjer so ga potem razmesarjenega in mrtvega našli.
BISTRICA NA ZILJI
Pri raztovorjenju hlodov se je 22 letni gostilničarjev sin Janez Snahi težko ponesrečil. Odletel je cepin, pri tem pa je Šnabl tako nesrečno padel, da je utrpel težke poškodbe, kakor pretisk sklepa leve rame in odrobce kosti na rola.
VELIKOVEC
Podružnica Rdečega Križa v Velikovcu je dobila od Deželne zveze Rdečega križa nov rešilni avto, ki so ga pretekli teden na svečan način izročili svojemu namenu. Pri slovesnosti so bili navzoči zastopniki oblasti in prebivalstvo iz mesta in okolice.
VERNBERK
V	Vinarali se je po naključju ponesrečil petletni VValter Cofenik. S svojim dve leti starejšim bratom se je igral na prostem, kjer sta fanta iztaknila neko staro vojaško puško. S to najdeno puško sta se igrala in jo obračala Na nesrečo pa je bila puška nabita ter se je naenkrat sprožila. Mlajšemu bratu je krogla prebila zgornji gleženj ter je bil težko ranjen. Kako je prišlo do nesreče in odkor izvira puška še poizvedbe trenutno niso dognale. Ponesrečenega otroka so prepeljali v bolnišnico v Beljak.
IVAN MATIČIČ:
Moč zemlje
- PRIPOVED VASI
20
Kaj pa to? Sirene vrešče v dalji, sirene tulijo ob Dravi, plat zvona bijo čez plan in dol. Vzbuna, vse v brani Od Celovca vre. vsa dežela se oboružuje, jači: vse nad Kranjske zlomke, nad plašurje pritepene, vse nad lačne ka-nalje! Pa se je dvignilo v bran, kar leze in gre. Otavam je slaba predla in obramba je spoznala, kako je bedna, sama...
Komaj je prodrl jutranji svit, pa so planile straže skozi vas: Na noge, bliža so povodenj! Vrata so zaječala, orožje dremotno ropotalo, desetnije so planile iz kotov v zbor, k obrambi. Tu in tam je urezal klic skozi vas, plašen, tih korak za klicem. Špornov ovčar je begal z drobnico po vasi, kakor pred hudo uro: ni vedel, bi bežal v gmajno ah se vrnil v stajo. Ovce so bile kar vdane, šle za njim, v Gabrov breg ali v smrt, bile mu zveste do groba. V Rutarjevi hiši je gomazelo mrzlično: poveljnik je odrejal navodila in ukaze. Tine je planil ven: še en skok do Šmonca, da ga zdrami, če morda spi. Pa roko Mojci, roko v slovo, srce nji, ki jo ljubi to uro kot še nikoli.. i Tako naglo jih ne bo, morda še uro, dve. K Mojci, da mu bo slajša pot, lažji blazni boj v vrtincu . . . K nji, po novo moč, po osvežila ...
Poveljnik je planil ven.
„Halt!“ Rutarjeva hiša je bila obkoljena ...
Častnik je obstal: na vseh koncih je drla v vas povodenj...
„Die VVaffen nieder!"
Častnik je pobledel, odstopil korak: Bi mahnil? Se zagnal v strnjeni zid? — Boj nemogoč, blazna misel! — In so ga že dosegli, že so leteli pljunki vanj: „Fuj, kranjski mistfihl"
Častnik je pa zrl naravnost predse pa dvignil pogled: „Kolega Šporn!"
Šporn Erič je osupnil, gledal: ..Kristjan! Du bist da?" Ni ga mogel zatajiti. Kristjana, preveč je bilo med njima bridkega iz let trpljenja, strahotne pripovesti. Škabrijel! Fric je tedaj mohl, jokal, Kristjan ga je božal, bodril kakor krvnega brata ...
„Sporn, Kamerad ...“
Ah Paškal ga je oplazil s kopitom po rami: „Kanalja!“
Fric ga je skušal braniti, res, zasmilil se mu je vojni tovariš. Toda ni mu mogel pomagati, njegovi Žolnirji so bili gospodje, kakor razdraženi sultani so revsali v ujetnika. Pa so jih prignali še trop, ki so jih nalovili po vasi. Kovač in mesar Jelen sta se samo spogledala, pa je kovač pahnil častnika k zidu, a Jelen je upa-lil.. . Pa se je zrušil poveljnik Kristjan, žilav in suh, od Soče doma ..„
„Jezus!“ je samo zastokal nekdo izmed ujetih. Pa mu je potisnil Paškal bodalo v rebra. Želj je obstal, se sesedel, prostak Želj, kranjski fant...
Paškal je butnil v hišo, brskal, lomastil, kakor bi bilo vse njegovo.
Rutarjevega je zaseglo v Šmoncevi kuhinji. BUxl se je zagnal od vrat v vrata: nemogoče, povodenj je tu .. . Mojca ga je tiščala za roko, ihtela, se vila kakor v krčih, spustila ga, a zopet objela. ..
„V seno!" je tiščala Šmonca.
Fant je pomišljal, odkimal, odprl zadnja vrata pa planil v štalo. Mojca za njim. Fant si je ogledoval temačno štalo pa se vrgel pod jasli.
„Zadej me, Mojca zadej!" se je zleknil kakor ploh. Dekle jc nametala nanj sena; skrbno ga zakrila, zadelala kakor zaklad ... „Zdaj pa beži, beži!" je siknil. In je šla ven, zapahnila vrata.
Paškal je prirevsal iz Rutarjeve hiše, pomišljal, ugibal pa uganil. Kar namignil je svojim pa so šli in zasegli Šmoneevo hišo.
„Cej je Rutarjeva kanalja?" je kavsnil Paškal v Šmoneevo vežo. Imel je nos kakor krvo-sled. Včeraj se je bil potuhnil v Špornovo podstrešje pa prisluškoval in prežal kakor opaljen maček. Ponoči jo je pa ucvrl proti Dravi, onim naproti.
Šmonca in hči sta kljubovalno molčali, otroci se stiskah iz kota v kot, gospodje Žolnirji pa raziskovali hišo. Pa so se znesli pred štalo. Zenski sta se zgrozili, Mojca je kar padla ven.
„Ne, ne! Pustite to, vsaj edino kravico nam pustite!" Kar tresla se je, kakor bi namerjali zanetiti ogenj.
..Drži gobec deklina!" je zarevsal kovač. Pa | so vdrli v štalo.
Mojca se je umaknila nazaj, a omahnila zopet ven, begala brez glave, ni vedela, kaj počenja. Utrip pikajoč, suvajoč, minute neskončne ... Pa je začula vzkrik iz stale in obstala ob zidu ohromela ...
Paškal in kovač sta prišla ven, pomela si roke, kakor hi izkopala zaklad... Pa sta kar ugibala, kako in kaj naj se zgodi s plenom, barantala kakor za žival, ki nič ne pomeni... Prignali so ga iz stale: klonil je glavo; samo za spoznanje se je okrenil pa videl Mojco, kako je slonela ob zidu, bleda, in grizla ruto kakor blazna___
„Marš!“ so ga segnali nji izpred oči. Paškal je koračil kakor sam general, pa je bil komaj frajtar. Na komando, v šolo! Kar mirno so ga gnali, kakor bi ujeli krvnega brata... Tam so ga na kratko zaslišali pa ga vtaknili v klet. Nič hudega, niti lasu mu ni nihče skrivil. Ah počasi so se začuli udarci iz ldetišča, med udarci krik, tuljenje, kakor bi bili vola... Na komandi so sc pa pričkali in ravsah: komandant Štih je koračil po sobi in sekal ukaze, Fric Šporn mu pa odbijal, kljuboval: tako ne gre, tako se ne postopal Kljuboval mu tako dolgo, da ga je upognil. Nu, naj bo, si umije toke Štih; ah oni naj napravijo po mih volji, braniti jim ne more, zato si umije roke ...
Gospodična učiteljica jc prišla v šolo; na-merjala je govoriti z gospodom Štihom radi pouka. Kar naravnost bi mu povedala, da šola ni kasarna, kajti brezpravnega stanja je bila sita do grla; mladina bo podivjala pod silo razmer. To je gospodično učiteljico bolelo, ka-
Belgijski Kongo - bogata afriška dežela
O Belgijskem Kongu se vedno bolj govori in piše ne le v Belgiji sami, temveč tudi izven njenih meja, kajti Kongo ima dragoceno in zelo iskano surovino — uran, ki ga potrebujejo za proizvodnjo atomskega orožja.
Trinajsti del kontinenta zavzema Belgijski Kongo. Njegova površina znaša 2,343.930 kvadratnih km. in je SOkrat večja od površine matične Belgije. Leži na obeh straneh ekvatorja v Centralni Afriki. Na severu sta Angloeg'pt-ski Sudan in Francoska Ekvatorialna Afrika, ki meji deloma na Belgijski Kongo tudi na vzhodu, kjer so tudi meje Ugande in Tanganjike, ki sta pod angleško kontrolo, na jugu je Severna Rodezija, na zapadu pa Portugalska Angola.
V	Belgijskem Kongu živi skoro 11 milijonov prebivalcev. Najštevilnejši so črnci Bantu. Ostali so Sudanci, ki žive severno od ekvatorja, manj je Nilotikov, la so prodrli s severovzhoda in Pigmejcev, za katere menijo, da so bili prvi osvajalci tega ozemlja.
Belcev, ki dejansko neomejeno vladajo, je prav malo, komaj nekoliko deset tisočev.
Najvažnejši gospodarski element je ruda. Poleg urana, za katerega se danes živo zanima svet, a podatki iz Konga so zelo skopi, je ta dežela bogata z bakrom, kositrom, diamanti, zlatom, kobaltom, radiumom, cinkom in manganom.
Po podatkih neke publikacije OZN so v Belgijskem Kongu v letu 1948 dobili skupno 155.515 ton bakra, 117.494 ton premoga, 82.393 ton cinkovega koncentrata, 16.223 ton kositra, 1741 ton kobalta, 397 ton volframa, 497 ton tantalonkolombita, 136 ton srebra, 1002 ton svinca, 12.765 ton mangana, 5 milijonov 273.735 karatov industrijskega diamanta in 550.814 karatov diamanta za naldt, 9455 kg zlata (največji rudniki zlata Kilo Moto dajejo sami okrog 6500 kg letne proizvodnje). Menijo, da so rezerve izredno pomembne, saj je Kongo še vedno precej neraziskana dežela in njegovo bogastvo je šele načeto. Gospodujejo mu pa izključno belci.
V	Belgijskem Kongu, kjer se pogosto pojavljajo primeri hudih bolezni, je bilo v letu 1948 skupno 264 bolnišnic in 1.078 dispanzerjev s 43.944 posteljami. Bolnice za Evropejci so strogo ločene od bolnic za domačine. Evropejci imajo 74 bolnišnic s 1034 posteljami, kar pomeni, da pride na vsakih 5 Evropejcev ena bolniška postelja. Pri domačinih je malo drugače: oni imajo 190 bolnišnic in 1078 vaških dispanzerjev z 42.910 posteljami, kar pomeni, da pride komaj na 255 domačinov ena bolniška postelja.
Še en primer: Za šolanje otrok Evropejcev je proračun za leto 1947 predvideval stroške
83,247.000	belgijskih frankov. Otrok belokož-cev je bilo 4850, kar pomeni, da so za enega učenca potrošili 1.712,20 belgijskih frankov. Podatkov od proračunov za šolanje domačinov za leto 1947 pa v poročilu o Belgijskem
Kongu ni, toda podatki za naslednje leto kažejo, da je bilo potrošenih 127 milijonov belgijskih frankov za šolanje 1,850.000 otrok domačinov. Iz tega vidimo, da je bilo potrošenih komaj 69 belgijskhi frankov letno za učenca domačina.
Belgijski Kongo je eno izmed najbogatejših
afriških ozemelj, ki jih Evropa izkorišča. Istočasno pa ti podatki, ki jih je dala Organizacija Združenih narodov ter poleg tega tudi poročilo belgijske vlade, kažejo v precej jasni meri na pravo mesto Konga v politiki matične dežele Belgije, na položaj samega Konga in njegovih prebivalcev.
RADIO-PROGRAN
RADIO CELOVEC Nedelja, 16. marec:
7.15	Pester jutranji spored. Duhovna obnova — j
8.10	Kmečka oddaja — 11.15 Koncert — 12.45 Kulturno zrcalo tedna — 14.45 Pozdrav za mesto in deželo — 20.15 Športna poročila.
Ponedeljek, 17. marec:
6.15	Jutranja glasba — 7.15 Pestre melodije —
8.15	Kaj kuham danes? — 8.30 Pozdrav zate —
10.15	Šolska oddaja — 11.00 Šolsska oddaja —
11.30	Pozdrav za mesto in deželo — 11.45 Za podeželsko ljudstvo — 13.45 Glas mladine — 14.30 Poročila. Objave. Teden in mi — 15.00 Šolska oddaja — 16.00 Pevska ura — 17.10 Popoldanski koncert — 19.15 Tukaj je Evropa.
Torek, 18. marec:
6.10	Za kmetijstvo — 6.20 Jutranja glasba —
8.30	Pozdrav zate — 10.15 Šolska oddaja — 10.45 Veder dopoldne — 11.25 Šolska oddaj a — 11.45 Za podeželsko ljudstvo — 14.10 Kar si želite —
14.30	Poročila. Objave. Zdravniški vedež. Ustoličenje koroških vojvod I — 15.30 Za ženo in družino — 17.10 Popoldanski koncert — 18.30 Slovenske narodne in umetne pesmi (vmes voščila) — 18.45 Kmečka oddaja — 20.15 Radijski oder.
Sreda, 19. marec:
6.10	Za kmetijstvo — 6.20 Jutranja glasba —
8.30	Pozdrav zate —1 10.15 Šolska oddaja — 10.45 Iz ženskega sveta — 11.00 Šolska oddaja — 11.30 Pozdrav za mesto in deželo — 1 i .45 Za podeželsko ljudstvo — 12.00 Opoldanski koncert — 13.00 Želi si kaj! — 14.30 Poročila. Objave. Voščila —
16.30	Godba na pihala — 17.10 Popoldanski koncert.
RADIO LJUBLJANA
Nedelja, 16. marec:
7.00	Pester glasbeni spored — 8.20 Želeli ste — poslušajte! — 9.40 Dopoldanski koncert — 11.00 Od pravljice do pravljice — 11.30 Igra Vaški kvintet, pojeta Božo in Miško — 12.15 Narodne pesmi — 13.10 Želeli ste — poslušajte! — 15.10 Lahka glasba — 15.30 Za naše kmetijstvo — 15.45 Slovenske polke — 17.15 Vurliške orgle v ritmu — 17.30 Igra godba na pihala — 18.15 Promenadni koncert.
Ponedeljek, 17. marec:
5.30	Pester glasbeni spored — 12.00 Slovenski zbori in samospevi — 13.00 Vam ugaja? — 14.10 Češki .pevci pojo operne arije — 15.30 Šolska ura za nižjo stopnjo — 18.10 Odlomki iz operet — 18.40 Poje sindikalni ženski zbor ..Pletenina" —
20.00	Jezikovni pogovori.
Torek, 18. marec:
5.30	Pester glasbeni spored — 7.35 Gospodinjski nasveti — 11.00 Šolska ura za nižjo stopnjo —
11.30	Šolska ura za višjo stopnjo — 12.00 Znane popevke pojo znana pevci — 13.00 Pisan spored
slovenskih narodnih pesmi — 14.00 Koncert lahke glasbe — 15.30 Želeli ste — poslušajte — 17.10 V valčkovem ritmu — 17.30 Zdravstveni nasveti —
18.30	Pojo slavne ateistke — 20.15 Komorna ‘oddaja.
Sreda, 19. marec:
5.30	Pester glasbeui spored — 12.00 Lahek opoldanski koncert — 13.00 Iz predalov pionirskega uredništva — 13 15 Jugoslovanski zbori in solisti pojo narodne pesmi — 14.10 Eksotične melodije — 15.30 Želeli ste — poslušajte! — 17.10 Vesele popevke — 17.30 Šolska ura za višjo stopnjo —
18.00	Veliki orkestri igrajo zabavno glasbo — 19.40 Zabavna glasba.
RADIO SCHMIDT
„hi£a malega človeka
Radio-aparatl za vsakogai (obroki po dogovoru) elektro material, žarnice za domačo uporabo in prodajo ■ Modema reparatuma delavnica Študije za snemanie na plošče. Celovec, Bahnhoisirasso 22, Tol. 29-48
»□KisDHHiisaaani«
BOROVLJE
Od 15. do 17. marca:
Bitterer Reis
VELIKOVEC
15.	in 16. marca:
Meine Nichte Susanne
16.	marca ob 14.30 uri izredni program:
Der Wilclwestkavalier
17.	in 18. marca:
Dar Teufel liihrt Regio
PLES V BLAZNOSTI
Na Švedskem je nedavno mlada plesalka Boergelt žela veliko priznanje in triumf s svojim plesom imenovanim „Ples blaznosti1". Njen nastop je bil vsak dan bolj realističen. Ko so nekega večera med njenim nastopom zaveso še pred koncem spustili je prisotno občinstvo norelo od navdušenja nad mlado plesalko, vendar nihče od njih ni slutil, da je plesalka sama znorela. Plesalka se je tako silno vživela v svojo vlogo, da so se nesrečnici v resnici odprla vrata v blaznico.
/
V NEDELJO. 23. MARCA 1952
posebna vožnja z železnico k smučarskim skokom na Planici
Tekmujejo nacionalna in olimpijska moštva iz Nemčjie, Avstrije, Italije, Švice, Francije in Jugoslavije.
Zaključek prijav: ponedeljek, 17. marca.
Prijave in programi v našem uradu in pri podružnicah:
Beljak, tel. 4444 Spittal, tel. 233 VVolfsberg, tel. 174 Šmohor, tel. 140 Kotschach, tel. 42
Ob zadostnem številu udeležencev iz Roža bo za zvezo k vlaku v Podrožčico vozil poseben avtobus.
Vozne listke za železnice, ladje in letala po izvirnih cenah, družabne avtobusne vožnje, posredovanje hotelskih soh, zamenjavo denarja, vize oskrbi
Karntner Reisebiiro, Rlagenfurt
offene Handelsgesellschaft
NEUER PLATZ 2, Tel. 4331
Tržno poročilo
Na celovškem trgu so v četrtek, dne 13. marca prodajali:
Krompir kg po šil. 1.40, rdečo peso pp šil. 3.50, korenje kg po šil. 3.50 do 4.—, zeler po šil. 5.—, čebulo po šil. 4.—, šaloto po šil. 6.—česen po šil. 8.— do 10.—, peteršilj po šil. 5.—, zeljnate glave kg po šil. 2.— do 3.—, kislo zelje kg po šil. 3.—i kislo repo kg po šil. 2.50, jabolka kg po šil. 3.— do 5.—, hruške kg po šil. 7.—, orehe kg po šil. 14.—, pšeno kg po šil 6.— do 7.—, kokošjo krmo kg po šil. 3.20 in jajca komad po šil. 1.— do 1.20 povprečno 1.10.
»Naša knjiga"
vam dobavi:
! Kman: Zdrava in bolna koža, 132 str.	i
vez. ppl. ilustr............9.—	'
Ustanovni občni zbor Cirilmetodijskega
društva kat. duhovnikov.....6.50
j Jurčič; Zbrano delo III, 400 str. vez. pl. . • 15.— J
..Naša knjiga". Celovoc. Gasometarg. 10
CHURCHILL KOT SLIKAR
Eden izmed mnogih pisateljev, ki je skušal napisati Churchillov življenjepis, je bil nekoč povabljen k Churchillu, da bi si ogledal njegove risbe in slike. Po temeljitem ogledu je rekel: „Tale pokrajina nad vrati je res sijajna." Churchill pa je brž pripomnil:
„To je edina slika v tej sobi, ki ni delo mojega čopiča."
kor bi bila ona zakrivila zlo, a je bila do vsega tega tako daleč. — Stopila je torej v šolo in kar v veži obstala, ko je zaslišala tuljenje iz kletišča. Prijela se je za glavo, se okrenila in bežala ven, bežala kakor od samega zla ...
Kovač je bil odbral nekaj mož, pa so ga sneli iz kleti, ga skoro nesli ven, kajti bil je izmučen, kakor bi bil gnil deset let v podzemlju, izmučen do nezavesti ... Sunili so ga na cesto. Pa Je uzrl pred sabo napis, baš na Špor-novi hiši: Tiroler Wein! — Vino? Bi maral vino? Sveta nebesal Vino, Vsaj kanec, pol požirka! Zdi se mu, da je tako čudno slab, v grlu čuti strd... Bog ve, če ima kaj v žepu, vsaj za pol litra. — Iz Vrbnikovega kota je buljilo bebše, tako plašno je gledalo.
„Rutarjevega ženo!" je poskočilo.
„Rutarjcvega?“ je dahnil Tine brez glasu. „Ta me tudi pozna..je premleval dalje. „V tunelu ga nisem videl nikoli.. ■ Figar! Kaj ga briga!"
„Tine!“ Naproti je klecnil Jozej, prav na sredo ceste, dvignil palico, hotel jim zapreti pot, razgnati trop ... Tine ga je gledal, strmel vanj, zbiral moči, pa ni mogel iz strašne omame ... Sunili so ga v stran, zavili za vrtovi.
„Jezusl Tine!"
Tine je obstal. Zazdelo se mu je, da slisi glas matere. „Hm, mati y . Nu, počakajte, samo trenutek, da vidim, če so mati...
Pognali so ga naprej. Za vrtovi, skozi drevje, doli na koncu vasi so krenili zopet na pot. Na zadnji koči je bila tabla. Kar tako, same od sebe so obvisele Tinetove oči na napisu: „Ort
Untergras". Bh, še nikoli ni slišal tega imena! Kje je prav za prav? Saj je bil vendar včeraj doma, ka-li? Mar niso prodrli? Je mar samo sanja? Je bilo to lani? So morda že leta od tega? — Ne, ni sanja, prodrb so, zmagali .. . Le kam ga ženo? Kam? Na postajo, v Celovec! Da, v Celovec! Zdaj se spominja. Na komandi je bil ukazal Štih: Klagenfurt! In Fric je pritrdil. Ne, Fric je rekel Klagenfurt, Štih je pomišljal. Vseenno: Štih in Fric, dva gada, jima ne zameri Tine, se bodo že kako sporazumeli, ko premine boj. Ali kovač, mesar, Paskali Kanalje! Te si bo zapomnil Tine. Nu, v Celovec, bo že kako; morda še dljo, pa bo pobegnil, kmalu bo zopet v tunelu ... Otave ne bodo umrle...
Šb so skozi Blatni dol, krenili v Mrzh kal. Tam je kovač obstal pa obtipal grmovje. Nu bodo počivali? Se jim ne mudi. Kovač je brskal v pogorišče, včeraj so bile tu kurile trupe. Segel je z roko v pepel, izpodnesel Tinetu noge pa mu napravil s pepelom na čelo liso. In bojnild so se postavili v vrsto. — Nu, je pomišljal Tine, kovač uganja komedije. Saj pozna kovača, same komedije uganja.
Kovač jo stopil na stran. „Cilj temna lisa! je komandiral. „Ari! — Sec ab! — An! — Fa-; jerl" — Salva, krik ... Zaječalo je v gori v Temni boršt, zabučalo prek Otav in dalje v ravan, odjeknilo do Drave ... Šest strelcev je vrglo glave k tlom, gledalo v dim, ki se je po-j časi vlekel iz cevi. Samo v dim, kakor bi jih ! bilo strah . ..
1 Tiho so se vračali iz gošče, tiho, da ne bi
kalili dneva, ki je bil tako lep in mlad ... Na Otave je sijalo sonce, lilo blagodat cvetnika ...
Pomlad! V pribežališče tunela so se zatekli ostanki razbite vojske. Tam so se zaklinili v brda in gore, zdvojeni čakali. A v deželi se je razmahoval cvetnik, ubežnike pa gnalo k zemlji, ki še ni prejela semena... K zemlji, zemlji, da jo zrahljajo, da se zakoreninijo, se spoprimejo z njo, z zapuščeno, izmučeno, tako bedo... V Kapunu je kar rjulo, tulilo brez glasu ... Pa se je poslovil od Kranjcev, od bednih ostankov: naj mu ne zamerijo, zemlja ga žene, saj sliši nje tegobe in reve, a nadaljnji boj je brez nade ... — Nu, v ime božje, naj kar gre, srečno pot! — Pa je otresel s sebe orožje in šel. Ponoči, previdno, saj je poznal vsak grm, vsako bilje! In je dosegel borni domek pa se preoblekel.
In zjutraj je šel Kapun z motiko na njivo; kar tiho je šel, prav kot bi šel vasovat k nevesti ... Pa se je sklonil k nji, prekrižal jo, to najdeno hčerko, ji pričel rahljati odejo ... Ovniček je pa škilil izza bajte, prisiljeno krehnil pa krevsal h komandi: Ta in ta se je pritepel domov, kanalja, plašur! Ovniček je imel Kapuna v želodcu.
In so šb. Kapun je mirno kopal: kaj mu morejo, nikomur nič noče. — Hm, so ga gledali Nemci: kaj dela tu? — Nu, obdeluje. Samo to premore, samo to njivo, a še ta je zaledinjena, razteptana, pa cvetnik je tu. — Hm, je bil tudi med onimi? Jim je pobegnil? — Med onimi? Nu, kaj bi tajil, nič ne zaleže. Bil je pa
zdvojil, se vdal. Saj ni vredno prerekanja, kar tako naj ostane, Otave so izgubljene ... Ga ne briga več, samo v zemljo se bo zakopal, v ta gruntek, ki je tako boren, a tako zvest... — Nu, prav ima, ali samo z njimi naj gre, na komando, da se pogovorijo, kako in kaj. — Pa je šel. Zakaj ne, saj so taki vljudni, skoro prijazni. Pa še govore zlobni jeziki, kako so okrutni, zverski. Ni res! Sporazumeti se je treba, saj so dobri ljudje, vljudnt ti Nemci. Škoda, da se je kregal z njimi, ne bi bilo treba-— V seči so se pa Nemci premislili, obstali-Eden je kar objel Kapuna pa mu želel srečo-„Viel Gliickt" so rekli pa ga ostavili, a Kapun se je počasi ‘usedel. In so šb kakor prišli, čisto mirni, prijazni, kakor bi obiskali krvnega brata... Saj mu nič nočejo, naj obdeluje njivo-to edino, in naj se več ne prereka, ni vredno. Majnik je tu, naj poseje, da bo kaj žel, da bo užival sad, da ga bo videl... „Viel Gliick!" Tako so mu želeli sreče in dolgo življenje .. • Mimo sta prišli Mojca in Tonca. Plašni, prihuljeni sta šinili, kakof bi šli na tatinsko pol-V seči je zastokalo in sta se ozrli. Kapun? Za sečjo sedi pa dremlje. Kdaj je prišel, kaj neki dela? V njivo grunta, ki je tako prazna in sama. Čudno. Hiteb sta dalje. Vsak dan isto pot: na polje z motikami, s polja pa po grmovju. Ves Blatni dol sta pretaknili, groba nikjer-nikjer sledu ... Danes sta krenili dalje, v MrZ' b kal. . . Pa sta obstali: pod grmom je molčal trup, sključen, razjeden, prilepljen na zemljo-nanjo prikovan ... In sta onemeli grizb si ruti, verjeli...	tDalje)