597
Izvirni znanstveni članek (1.01) Bogoslovni vestnik 76 (2016) 3/4, 597—606 UDK: 272-74:347.624
Besedilo prejeto: 12/2016; sprejeto: 12/2016
Andrej Saje
Pomanjkanje razsodnosti in notranje svobode kot vzroka za ničnost zakona v luči sodne prakse
Povzetek: Članek analizira pomembnejše razsodbe Rimske rote, ki razdelujejo pojma potrebne razsodnosti in notranje svobode za veljavno sklenitev zakona. Zakonik cerkvenega prava določa, da so nesposobni za zakon tisti, ki trpijo pomanjkljivo razsodnost glede sprejema in izročitve bistvenih zakonskih pravic in dolžnosti (ZCP, kan. 1095 § 2). Za pomanjkljivo razsodnost gre tedaj, ko zaročenec zaradi patoloških in bolezenskih vzrokov ne zmore razločevanja in premišljene odločitve (deliberatio), ki mora biti sorazmerna glede na njegovo naravo ter pravice in dolžnosti, ki jih z zakonom sprejema. Zaročenec se v tem primeru ne zaveda niti svojih niti partnerjevih pravic in dolžnosti oziroma jih zaradi pomanjkanja notranjega uvida ne prepoznava na pravi način. Kritična meja nastopi takrat, ko sta prizadeta razum in volja. V povezavi s potrebno razsodnostjo se v sodni praksi obravnava tudi vprašanje notranje svobode, ki je razlog za neveljavno privolitev v primeru, ko razum vpliva na voljo tako, da mu slednja slepo sledi brez možnosti ugovora oziroma kritične presoje in zato morebitne drugačne odločitve.
Ključne besede: ničnost zakona, notranja svoboda, razsodnost, zrelost, psihične bolezni
Abstract. Lack of Discretion of Judgment and Inner Freedom as Cause for Nullity of Marriage in Light of Judicial Practice
The article analyzes the more important verdicts of the Roman Rota that define the notions of necessary discretion of judgment and internal freedom for a valid matrimonial contract. The Code of Canon Law determines that those who suffer from grave lack of discretion of judgment concerning mutually given and accepted essential matrimonial rights and duties are incapable of contracting marriage (CCL Can. 1095 § 2). A fiancé suffers from lack of discretion of judgment when he is, due to pathological reasons or illness, incapable of discernment and deliberate decision (deliberatio) that are proportional to his nature and the rights and duties he is accepting through marriage; the fiancé is thus unaware or incapable of correct recognition of either his own or the partner's rights and duties, for his capacities of reason and will are critically impaired. Judicial practice considers the necessary discretion of judgment together with the issue of internal freedom, for defects in the latter cause invalid consent when reason compels will to blindly follow without the possibility of objection or critical judgment, which could result in a different outcome.
Key words: nullity of marriage, internal freedom, discretion of judgment, maturity, psychological illnesses
598 Bogoslovni vestnik 76 (2016) • 3/4
1. Uvod
Papež Frančišek je v tradicionalnem nagovoru sodnikom Rimske rote januarja 2015 poudaril, naj bodo ob prizadevanju za zaščito vrednote krščanskega zakona bolj občutljivi za konkretnega človeka v stiski. Sodnike je posvaril pred pravno rigidno-stjo in neobčutljivostjo ter izpostavil potrebo po pastoralnem spreobrnjenju cerkvenih struktur. Pri vsem tem mora biti v ospredju blagor človeka in njegovo odrešenje, ki je v Cerkvi najvišji zakon (ZCP, kan. 1752). Cerkvena sodišča imajo v tem smislu vlogo služenja ljudem v potrebi in jim morajo pomagati priti do resnice glede veljavnosti njihovega zakona v času privolitve. (Frančišek 2015) Še istega leta je papež v okviru svojega poziva postopek ugotavljanja ničnosti zakona spremenil in poenostavil, Škofovska sinoda o družini pa je pri presojanju konkretnih primerov dala nekatere nove spodbude (Škofovska sinoda, 2015).
Omenjene zakonodajne spremembe in pastoralne spodbude najvišje cerkvene oblasti so konkreten odziv na nove družbene potrebe in spremembe. Cerkev spoznava zgodovinsko, spremembam pa je podvrženo vse, kar je človeškega - z namenom, da bi človeška oseba kot Bogu podobna lažje dosegla odrešenjski cilj. (Košir 2013, 308-309)
V	tem smislu se tudi cerkvena sodna praksa sooča z novimi izzivi, med katerimi v zadnjem času izstopajo povečevanje števila prošenj za ugotovitev ničnosti zakonske zveze in nekateri novi odtenki ničnostnih razlogov (Slatinek 2011, 111; Lintner 2015, 461462). Kljub večji svobodi v demokratičnem svetu zahodne kulture sodna praksa ugotavlja porast števila neveljavno sklenjenih zakonov zaradi pomanjkanja svobode v času privolitve v zakon vsaj pri enem od zaročencev (Salvatori 2013, 1-3; Stankiewicz 2009, 221-224). Vzrok pomanjkanja svobode je lahko zunanji (ZCP, kan. 1103), ki ga z drugo besedo zakon opredeljuje kot silo in strah, ali pa notranji, kar je tudi predmet naše razprave. Slednjega pravno-sodna praksa praviloma povezuje s pomanjkljivo razsodnostjo glede sprejema in izročitve bistvenih zakonskih pravic in dolžnosti (ZCP, kan. 1095 §2).
V	razpravi želimo analizirati proces zorenja v pojmovanju potrebne razsodnosti in notranje svobode, kakor ga za veljavno sklenitev zakona opredeljuje Rimska rota. Želimo tudi razjasniti vprašanje, zakaj se oba omenjena pojma obravnavata pod istim ničnostnim razlogom in ali ju je mogoče obravnavati ločeno ter kakšne so možnosti za to.
2. Privolitev v zakon je dejanje razuma in volje ter svobodne odločitve
Vrhovni zakonodajalec določa, da je zakon trajna skupnost moža in žene, ki nastane s privolitvijo, ki je ne more nadomestiti nobena človeška oblast (ZCP, kan. 1057). Privolitev je dejanje človekove volje, s katerim se zaročenca drug drugemu nepreklicno izročita in drug drugega sprejmeta. Izmenjava privolitve mora biti za veljavnost prosta vsake prisile in sad človekove svobodne odločitve, ki izhaja iz zdravega razuma in volje. Sodna praksa Rimske rote že pred uvedbo ZCP/17 poudarja, da sta razum in volja človekovi zmožnosti, ki pri odločitvi za zakon sodelujeta in ju ni mogoče ločiti. (coram Many 1909, 165; coram Massimi 1924, 372)1 Proces odločanja se zač-
»Consensus ut dici possit actus humanus, perfecte liber et deliberatus esse debet, proficiscens nempe
Andrej Saje - Pomanjkanje razsodnosti in notranje svobode...
599
ne v razumu, samo dogajanje, pri katerem sodeluje volja, pa lahko delimo v tri korake. Prva stopnja je cognitio, prepoznavanje določene stvarnosti ali objekta; druga je aestimatio, kjer je objekt spoznan kot nekaj vrednega sam na sebi; tretja faza pa je electio, to je izbira med različnimi ponudbami, kot jih prikaže razum, čemur sledi tehtanje argumentov - v našem primeru izbiranje življenjskega sopotnika in odločitev za konkretno osebo. (Amati 1993, 57) Izkušnja sodne prakse je ob upoštevanju dognanj psihiatrije in psihologije ter učenja drugega vatikanskega cerkvenega zbora (1962-1965) o človeški osebi, zakonu in družini pripeljala do zaznave novega ničnostnega razloga zaradi psihične nezmožnosti, ki je bil kot hiba v privolitvi v ZCP uveden kot kan. 1095. V okviru omenjenega kanona se v sklopu §2, ki določa, da so za zakon nesposobne tiste osebe, ki trpijo pomanjkljivo razsodnost glede sprejema in izročitve bistvenih zakonskih pravic, kot ničnostni razlog obravnava tudi hiba v privolitvi zaradi pomanjkanje notranje svobode. Po uvedbi novega zakonika leta 1983 je Rimska rota v dvajsetih letih objavila 118 razsodb s pojmom pomanjkanja notranje svobode kot ničnostnim razlogom (Salvatori 2013, 2) - ki pa ga praviloma obravnava skupaj s pomanjkljivo razsodnostjo (ZCP, kan. 1095 § 2). V nekaterih redkih primerih (predvsem v zadnjih letih) sodbe pomanjkanje notranje svobode obravnavajo tudi kot samostojen caput nullitatis (Sgro 2011, 127-129), pravna praksa pa slednjo vedno jasno loči od strahu in sile, ki prihaja od zunaj - metus ab extrínseco.
3. Notranja svoboda in preudarek volje
Preden nadaljujemo razpravo, se moramo dotakniti različnih pojmovanj svobode. Gledano s širšega filozofskega stališča se svoboda ob določenem človeškem dejanju predpostavlja. Razum svobodno spoznava, kadar ima možnost neoviranega razločevanja in lahko v bistvo stvari čim bolj prodre. V psihološkem smislu je oseba svobodna, kadar je prosta zunanjih in notranjih vplivov, ki jih lahko predstavljajo okoliščine, bolezenska stanja, motnje ali različni pritiski. (Leszczynski 2002, 95) V kanonskopravnem smislu notranja svoboda ni posebej opredeljena, njen splošni pomen pa v nekaterih kanonih je omenjen (ZCP, kan. 219). V primeru sklenitve cerkvenega zakona se svoboda udejanji v privolitvi, ki je dejanje volje (ZCP, kan. 1057 §2). Pojmovanje notranje svobode v pravni praksi je natančneje opredeljeno. Rimska rota v skladu s tradicijo konstantno uči (Salvatori 2013, 3), da je zakonska privolitev dejanje premišljene ali preudarne volje (voluntas deliberata) - pri čemer razum in volja sodelujeta in ju v procesu odločanja ni mogoče ločiti.2 Sodniki omenjenega sodišča so tako v številnih sodbah pojem volje v
ab intellectu et voluntate. Deliberatio, quae requiritur, consistit in collatione, quam intellectus facit de re apprehensa cum suo apposito, ut inde quid agendum sit proponere possit voluntati. Ubi dees igitur haec collatio, libertas et consequenter deliberatio non habetur.« (coram Parrillio 1929, 436)
Rimska Rota v svojih sentencah tu pogosto citira naslednji navedek Tomaža Akvinskega (1225-1274) iz dela Summa Theologiae: »Respondeo dicendum quod actionum quae ab homine aguntur, illae solae proprie dicuntur humanae, quae sunt propriae hominis inquantum est homo. Differt autem homo ab aliis irrationalibus creaturis in hoc, quod est suorum actuum dominus. Unde illae solae actiones vocantur proprie humanae, quarum homo est dominus. Est autem homo dominus suorum actuum per rationem et voluntatem, unde et liberum arbitrium esse dicitur facultas voluntatis et rationis. Illae ergo actiones proprie humanae dicuntur, quae ex voluntate deliberata procedunt.« (Akvinski 1962, I-II, q. 1, a. 1)
2
600 Bogoslovni vestnik 76 (2016) • 3/4
odnosu do notranje svobode opredelili v širšem smislu kot zmožnost spoznanja (facultas cognosctiva), zmožnost ocenjevanja (facultas critica), zmožnost presoje (facultas aestimativa) in zmožnost izbire (facultas electiva). V ožjem smislu pa v sodni praksi pride v poštev predvsem volja, ki udejanjanje izbire omogoča. Tako beremo v eni izmed razsodb davno pred uvedbo kan. 1095 ZCP, da so nesposobni za zakon tisti, ki niso sposobni presoje narave in vrednot zakona.3 Za zakon se tedaj ni zahtevalo, da naj imajo zaročenci visoko vedenje o vseh razsežnosti zakona, temveč je bilo v skladu s tedanjo pravno prakso dovolj že minimalno spoznanje o temeljnih zakonskih pravicah in dolžnostih ter rojevanju otrok (coram Grazioli 1933, 406) z zmožnostjo kritične presoje in zadostne razsodnosti.4 V naslednjih letih je Rota pojem razumnega ravnanja natančneje opredelila leta 1961, ko je eden od sodnikov izpostavil, da mora biti za veljavno zakonsko privolitev sposobnost razumnega ravnanja ne zgolj minimalna, temveč glede na sprejetje zakonskih obveznosti sorazmerna (coram Sabattani 1961, 118).5 Njegova sodba skupaj z že omenjeno (coram Felici 1957, 788) odločilno zaznamuje razumevanje pojma zadostne razsodnosti za veljavno privolitev v zakon - upošteva ga vsa nadaljnja pravna sodna praksa. Slednja kasneje pripelje do uvedbe novega kan. 1095 ZCP.
4. Odnos med razumom in voljo
Tako prejšnji kot aktualni Zakonik cerkvenega prava razlikujeta umski preudarek (mentis deliberatio) od privolitve volje (consensus voluntatis) (ZCP/17, kan. 2206; ZCP, kan. 1324 §1 št. 3). Pravna sodna praksa je v skladu s to delitvijo v teku desetletij umestila odločitev za zakon na področje volje, kar ne sovpada povsem s tomističnim razumevanjem, da se človek odloči razumsko (Stankiewicz 2009, 228). V skladu s to filozofsko smerjo je preudarek dejanje razuma, ki se odloči na podlagi tehtanja motivov, pri čemer glede konkretne odločitve ali sklepa volja da svojo privolitev. S konkretno izbiro se tako preudarek izčrpa. Dejanje svobodne izbire je tako kot zmožnost izbire utemeljeno na razumskem preudarku, volja pa mu sledi.6 Omenjeni nauk posledično uči, da volja sledi praktičnemu razumu.7 Čeprav je svobodna odločitev končno dejanje volje, pa ta nastane v razumu, kajti brez razumske sodbe volja za končno odločitev ne bi imela prave podlage. V primeru, da razum odločitve ne bi preveril, sklep ne bi bil nujno razumen. (229) Pri razlikovanju razuma in volje je treba poudariti, da gre za
»Incapax est contrahendi qui non potest aestimare naturam et valorem matrimonii.« (coram Jullien 1935, 78)
»Ad talem discretionem habendam non sufficit facultas cognoscitiva, quae sistit in simplici apprehensione veri, sed requiritur facultas critica, quae est vis iudicandi ac ratiocinandi et iudicia una componendi ut novum iudicium substantialiter obiectivum inde logice deducatur.« (coram Felici 1957, 788)
»Unica mensura sufficientis consensus est discretio iudicii matrimonio proportionata.« (coram Sabattani 1961, 118)
»Cum enim actus liberi arbitrii sit electio, quae consilium, id est deliberationem rationis, sequitur, ad illud se liberum arbitrium extendere non potest quod deliberationem rationis subterfugit, sicut sunt ea quae impraemeditate occurunt.« (Akvinski 1480, q. 24, art. 12)
»Intelectus speculativus est, qui quod apprehendit, non ordinat ad opus, sed solam veritatis considerationem: practicus vero intellectus dicitur, qui hoc quod apprehendit, ordinat ad opus.« (Akvinski 1962, I, q. 14, art. 11)
3
4
5
6
7
Andrej Saje - Pomanjkanje razsodnosti in notranje svobode...
601
dogovorno razlikovanje. Z vidika človekove osebnosti ju namreč ni mogoče popolnoma ločiti: sta le dva vidika človekovega odločanja, ki se vrši preko razumskega in ho-tenjskega procesa (Morandini 1963, 312). Človeška oseba je kot psihično bitje celota in v skladu s tem tudi deluje. Njene odločitve so, čeprav izvedene po posameznih stopnjah, končno eno in nedeljeno dejanje. S tega zornega kota se zdi logično, da je pravno- sodna praksa pomanjkanje razumskega preudarka kot ničnostni razlog opredelila z besedami »pomanjkanje razsodnosti glede sprejema in izročitve bistvenih zakonskih pravic in dolžnosti« (ZCP, kan. 1095 §2).
5. Razumno ravnanje in notranja svoboda
V skladu s temeljnim načelom (ZCP, kan. 17), da je kanonskopravne predpise treba razumeti v njihovem besednem pomenu, bi bilo razumno ravnanje smiselno uvrstiti na raven intelekta, vendar je sodna praksa postopoma prišla do spoznanja, da je bistveno povezano z voljo. Sodbe Rimske rote pri obravnavi posameznih ničnostnih primerov razlikujejo med razumskim in hotenjskim vidikom odločitve, ki sta si sicer različna, vendar delujeta skladno in povezano. (coram Ewers 1981, 343)8 Da je privolitev v zakon razumno dejanje, mora imeti z vidika razuma in stališča volje za objekt odločitve isto dobrino zakona. V razsodbi coram Pompeda (1979, 19) so za razumno ravnanje pri tem opredeljeni trije koraki, in sicer: zadostno razumsko poznavanje vsebine zakona, zadostna zmožnost kritične presoje glede na naravo zakona in zadostna avtonomija volje oziroma notranja svoboda, ki zagotavlja, da je oseba prosta notranjih impulzov in pogojevanj.
Omenjena sodba utrjuje način presojanja zadostnega razumnega ravnanja, ki ga sodniki v naslednjih letih upoštevajo v svojih sodbah, v katerih je pomanjkanje notranje svobode vedno obravnavano skupaj s pomanjkljivo razsodnostjo. V nekaterih redkih primerih je bilo vprašanje pomanjkanja notranje svobode že pred objavo ZCP opredeljeno kot samostojen ničnostni razlog (coram Pinto 1977, 424), po letu 1983 pa je bilo takšnih primerov več (coram Fungini 1987, 555; coram Civili 1997, 170; coram Monier 1997, 560; coram Serano 2004, 18). Pri tem je treba poudariti, da pomanjkanje notranje svobode ni nikoli obravnavano izven kan. 1095 in da je v večini primerov ta ničnostni razlog umeščen pod §2 (Salvatori 2013, 11-12).
Sodniki pri razumevanju potrebne razsodnosti po letu 1983 nadaljujejo razlikovanje med razumskim in hotenjskim vidikom odločitve, ki mora v primeru hudo pomanjkljive razsodnosti izhajati iz notranjosti, to je exintelectu ac voluntate modo directo ab intrinseco (coram Ragni 1994, 380). Kljub številnim razlagam tega pojma se zdi, da kriteriji za presojo razsodnosti še vedno niso povsem enoznačni. V zvezi s tem velja omeniti nagovor papeža Janeza Pavla II. (1978-2005) takoj po objavi ZCP, kjer izrecno izpostavlja, da so bili nekateri kanonskopravni predpisi v zakoniku napisani zelo splošno, kar pomeni, da bo v prihodnje pravna praksa mo-
Omenjena sodba kot minimum za veljavno privolitev poudarja naslednje: »Sufficiens discretio iudicii duobus elementis distinctis et simul inter se connexis constituitur, altero intellectivo, quae est maturitas cognitionis, altero volitivo, quae est maturitas libertatis.«
602 Bogoslovni vestnik 76 (2016) • 3/4
rala nekatere zakone interpretirati natančneje, pri čemer v povezavi s kan. 1095 ZCP izrecno omenja defectus gravis discretionis iudicii (1984, 5).
Analiza kasnejših sodb to papeževo domnevo in ugotovitev potrjuje. V sodni praksi se nadaljujejo natančnejše interpretacije glede obravnavanega ničnostnega razloga, pri čemer se v zadnjih desetletjih uveljavlja trojni kriterij presojanja razsodnosti: zaročenec mora najprej imeti zadostno vedenje o dobrini zakona, zmožen mora biti kritične presoje glede pravnega posla ter z njim povezanih pravic in dolžnosti, hkrati pa mora biti prost notranjih pritiskov in imeti možnost svobodne odločitve.9
Kot smo že poudarili, je vprašanje notranje svobode v pravni praksi tesno povezano z vprašanjem pomanjkljive razsodnosti. Vzrok za to je v dejstvu, da pojem notranje svobode sovpada s psihološkim pojmovanjem osebne svobode kot zmožnosti samostojnega odločanja, pri čemer mora biti zmožnost izbire mišljena kot sestavni del razumnega ravnanja (coram Huber 1994, 501). V primeru pomanjkanja svobode, ki se nanaša na objekt izbire (v našem primeru zakonske zveze), pa pride, poudarja Stankiewicz, v ničnostni pravdi lahko v poštev kan. 1095 §3 (2009, 238). Analiza sodb kaže, da so takšni primeri izjemno redki in v sodni praksi prava posebnost (coram Burke 1992, 523; coram Serano 1994, 359). Pri avtorjih ne manjka niti predlogov, da bi za pomanjkanje notranje svobode kan. 1095 ZCP dodali dodaten paragraf s tem ničnostnim naslovom kot incapacitas assumendi in facultate voluntatis (Tejero Tejero 2005, 155; 974). Nekateri drugi pa predlagajo, da bi v primerih pomanjkanja notranje svobode zaradi psihičnih vzrokov dodali nov predpis v kan. 1057 ZCP, in sicer za primere, kjer bi bila prizadeta zgolj volja (Stankiewicz 2009, 239).
6. vzroki za pomanjkanje notranje svobode in njena specifičnost
Sodna praksa pomanjkanje notranje svobode vidi najprej v čustveno-psihični nezrelosti oziroma v določenem stanju nezavednega, ki se navzven kaže kot pomanjkanje notranje trdnosti in posledično nujno vpliva na izbire in odločitve. Pri presojanju teže pomanjkanja te svobode nastopi težava ob vprašanju, do katere mere je neka odločitev lahko pogojena z določenimi čustvenimi vzroki, da je še svobodna. Sodna praksa je enotna v stališču, da gre za neveljavno privolitev le tedaj, kadar je oseba v sebi onemogočena do te mere, da navzven ni zmožna sprejeti premišljene in trezne odločitve. (Salvatori 2013, 12) Sentence v zvezi s tem med drugim navajajo različne primere patologije (coram De Lanversin 1992, 336), nenormalne psihične osebnostne strukture (coram Caberletti 1999, 84) in bolezenske pogojenosti (coram Pomeda 1993, 666). V vseh primerih so prizadete psihične funkcije razuma in volje. Sodniki motive za pomanjkanje notranje svobode zaznavajo tako v zavednem kot tudi nezavednem delu človekove osebnosti. V prvem primeru je privoli-
Omenjena sodba (coram Ragni 1994, 380) trojni vidik potrebne razumnosti poudarja takole: »a) sufficients cognitione intellectuali circa obiectum consensu; b) critica cognitione estimativa de negotio matrimoniali atque de eiusdem iuribus ac oneribus; c) libertate interna seu capacitate libere sese determinandi ad matrimonium ineundum.« Gl. tudi coram Boccafola 1994, 578.
7
Andrej Saje - Pomanjkanje razsodnosti in notranje svobode...
603
tev neveljavna le tedaj, kadar gre za različne patološke dejavnike, kot so denimo blaznost in obsesivnost (coram Civili 1996, 683). V drugem primeru, ko gre ob pomanjkanju notranje svobode za nezavedne odločitve, pa sodna praksa s tem, ko v skladu s krščansko antropologijo zavrača determinizem in poudarja temeljno načelo, da so za zakon praviloma sposobni vsi ljudje, ocenjuje privolitev v zakon kot neveljavno samo ob prisotnosti psihičnih bolezni (coram Turnaturi 1995, 371). Veljavnost privolitve ni odvisna od bolj ali manj pravih motivov za zakon, temveč zlasti od primernih (vsaj minimalnih) psihičnih zmožnosti zaročenca za kritično razumevanje bistvenih pravic in dolžnosti zakona ter dejanske zmožnosti za njihov sprejem (coram Boccafola 1998, 19). Na sodiščih se kot morebiten razlog za ničnost privolitve v zakon pogosto pojavljajo primeri nepričakovane nosečnosti. V primeru, ko se zaročenca poročita zaradi sprejetja odgovornosti za nastali položaj, je poroka praviloma veljavna. Privolitev v zakon bi bila neveljavna le, če bi bila izrečena v stanju težke psihične labilnosti konkretnega zaročenca. (coram Huber 1997, 697)
Sodna praksa pomanjkanje notranje svobode - in s tem povezan strah metus ab intrínseco - jasno ločuje od pomanjkanja svobode zaradi strahu in prisile, ki prihaja od zunaj - ab extrínseco - in se obravnava pod naslovom kan. 1103 ZCP. Temeljna razlika med njima je, da v prvem primeru zaročenec z voljo ne more obvladovati notranjih impulzov (Jerebic 2012, 303), česar se sploh ne zaveda, v drugem primeru, kadar prihaja vzrok nesvobode od zunaj, pa se zaročenec pritiska zaveda in v zakon zavestno privoli, kjer v tem vidi edini izhod, da se reši iz stiske. Sodbe v zelo redkih primerih kot pomanjkanje notranje svobode upoštevajo tudi posebne zunanje okoliščine, ki sicer na človekovo notranjost in s tem določanje volje vplivajo le stežka. (Salvatori 2013, 14)
Pomanjkanje notranje svobode mora biti, glede na to, da se obravnava skupaj z vprašanjem potrebne razsodnosti, proporcionalno glede na zaročenčevo zmožnost razločevanja v odnosu do zakonskih pravic in dolžnosti, ki jih sprejema. Zgolj izbira napačne osebe za zakon zaradi ne dovolj premišljene odločitve sama po sebi ne povzroči neveljavne privolitve. V zvezi s tem želimo izpostaviti učenje papeža Janeza Pavla II., ki je v enem izmed nagovorov sodnikom Rimske rote posebej poudaril, da za ugotovitev ničnosti zakona na podlagi pomanjkljive razsodnosti ni dovolj le težava psihične narave ali hoteno zanemarjanje zakonskih dolžnosti, temveč se zahteva resnična nezmožnost razumeti in posledično uresničiti katero od bistvenih zakonskih razsežnosti.10
Za primere dvoma o sposobnosti za zakon zaradi pomanjkljive razsodnosti ali pomanjkanja notranje svobode (ZCP, kan. 1095 §2; Dostojanstvo zakona, čl. 209)
10 »Per il canonista deve rimanere chiaro il principio che solo la incapacita e non gia la difficolta a prestare
il consenso e a realizzare una vera comunita di vita e di amore, rende nullo il matrimonio. Il fallimento dell'unione coniugale, peraltro, non e mai in sé una prova per dimostrare tale incapacita dei contraenti, i quali possono aver trascurato, o usato male, i mezzi sia naturali che soprannaturali a loro disposizione, oppure non aver accettato i limiti inevitabili ed i pesi della vita coniugale, sia per blocchi di natura inconscia, sia per lievi patologie che non intaccano la sostanziale liberta umana, sia, infine, per deficienze di ordine morale. Una vera incapacita e ipotizzabile solo in presenza di una seria forma di anomalia che, comunque si voglia definire, deve intaccare sostanzialmente le capacita di intendere e/o di volere del contraente.« (Janez Pavel II. 1987, 7)
604 Bogoslovni vestnik 76 (2016) • 3/4
zakonodajalec v skladu s kan. 1680 ZCP naroča, naj sodnik pred odločitvijo glede veljavnosti zakona pridobi izvedensko mnenje, v katerem mora biti pojasnjeno, ali in kako zelo je določena anomalija v času poroke na razsodnost osebe vplivala ter s kakšno intenzivnostjo in po kakšnih simptomih se je kazala. Izvedenec mora pojasniti tudi, ali je anomalija povzročila zmanjšano zmožnost kritičnega presojanja in odločanja. (Slatinek 2011, 111)
7. Sklep
Analiza sodb Rimske rote, ki ima v odnosu do cerkvenih sodišč po svetu interpre-tativno in povezovalno vlogo, je glede obravnavane tematike pripeljala do zaključka, da pomanjkanja notranje svobode pri odločitvi za zakon ni mogoče obravnavati brez potrebne razsodnosti, in sicer v okviru kan. 1095 §2 ZCP. Nekateri predlogi posameznikov, da bi pojem notranje svobode opredelili v posebnem kanonu ali dodatnem predpisu, med sodniki ni našel podpore. V okviru zakonske privolitve sodbe sicer ločujejo razumski in hotenjski del procesa, ki pa ju ni mogoče ločiti in med seboj delujeta povezano. Sposobnost razsodnosti ima različne vidike, kot so zmožnost spoznanja, kritične ocene, presoje in izbire. Pomanjkanje potrebne presoje nastopi v primeru odsotnosti razumskega spoznanja, ki mora biti sorazmerno glede na naravo zakona. Za veljavno privolitev mora biti zaročenec prost notranjih impulzov in pogojevanj - tj. zmožen samostojnega zaznavanja, ocenjevanja, odločanja in sprejemanja odločitev, ki se zgodijo z dejem volje. Glede pomanjkanja notranje svobode je treba poudariti, da je slednja razlog za neveljavno privolitev v primeru, ko razum vpliva na voljo tako, da mu slednja slepo sledi - brez možnosti ugovora oziroma kritične presoje in morebitne drugačne odločitve. Če je ta notranji impulz tako močan, da oseba kljub nekaterim dvomom in pomislekom ne more izbrati druge kot le eno možnost (v navedenem primeru odločitev za zakon), to povzroči, da je privolitev v zakon neveljavna. Veljavnost privolitve v navedenem primeru ni odvisna od tega, ali imajo zaročenci bolj ali manj pravilne motive za zakon, temveč od primernosti njihovih psihičnih zmožnosti za kritično razumevanje ter sprejem bistvenih zakonskih obveznosti in dolžnosti.
Sodna praksa loči pomanjkanje notranje svobode od drugih ničnostnih razlogov, še zlasti od zunanjega strahu in sile, metus (ZCP, kan. 1103) oziroma od t. i. strahu od znotraj, metus ab intrínseco, kjer pride do stiske zaradi psihičnega stanja konkretne osebe, denimo zaradi fobije ali samoočitanja ob nosečnosti zaradi tveganja, da bi ženska ostala osramočena. To dejstvo lahko vpliva na voljo in svobodo izbire. Sodniki Rimske rote v tem smislu razlikujejo med strahom od zunaj in pomanjkanjem notranje svobode, katerega vzrok prihaja iz človekove notranjosti. Kadar gre za zunanji pritisk, se oseba, ki je psihološko gledano zdrava, izgube svobode zaveda - česar pa se ne zaveda tisti, ki trpi za nezmožnostjo svobodne odločitve zaradi psihičnih razlogov. Večino sodb, kjer gre za nezaželeno nosečnost, sodniki omenjenega sodišča zato ne obravnavajo pod vidikom pomanjkljive razsodnosti in pomanjkanja notranje svobode (ZCP, kan. 1095 § 2), temveč pod zastavljenim dvomom, ali je zakon v navede-
Andrej Saje - Pomanjkanje razsodnosti in notranje svobode...
605
nem primeru ničen zaradi strahu in prisile, ki prihaja od zunaj (ZCP, kan. 1103). Razlog za takšno razlago najdemo v dejstvu, da nosečnost sama po sebi ne povzroča psihične nesposobnosti in notranje svobode bistveno ne okrni, čeprav je lahko motivacija za zakon in poroko pogojuje. Pri tem je treba izpostaviti, da vsaka pogojenost ni tako močna, da bi svobodo odločanja bistveno prizadela. Pri presojanju veljavnosti privolitve je treba ločiti pogojenost oziroma determiniranost, ki na odločitev bistveno vpliva, od motivov za zakon. Motivi so okoliščine, ki odločitev spodbujajo in tudi pogojujejo, vendar pa človeku svobode ne vzamejo, zato lahko še vedno tehta, izbira in se odloči pravilno. Nasprotno pa tega ni zmožna oseba, ki trpi npr. za psihično boleznijo. V primeru nosečnosti, ki je eden od pogostejših primerov iz tega naslova, odločitev za zakon zaradi odgovornosti za nastalo situacijo praviloma ne pomeni nezmožnosti za zakon - nasprotno, je znamenje zrelosti. Za ničnost iz naslova pomanjkljive razsodnosti in pomanjkanja notranje svobode je pri vsaj enem od zaročencev treba dokazati odsotnost razumskih in hotenjskih zmožnosti v času poroke. Zaznana mora biti psihična motnja, ni pa potrebno, da gre za diagnosticirano bolezen.
Pojmi in kratice
Caputnullitatis - ničnostni razlog.
Coram - pred navedenim sodnikom Rimske rote.
CD - Cerkveni dokumenti, založba Družina.
Rimska rota - lat. Tribunal Rotae Romanae. Dikasterij Svetega sedeža, praviloma redno prizivno sodišče Katoliške Cerkve.
Sentenca - razsodba Rimske rote.
RRDec - Romanae Rotae decisiones seu sententiae.
ZCP/17 - Zakonik cerkvenega prava. 1944 [1917].
ZCP - Zakonik cerkvenega prava. 1983.
Reference
Viri
Akvinski, Tomaž. 1480. Summa contra gentiles, sive De veritate Catholicae fidei. Venetiis: impressum vero dedit Nicolaus Jenson.
---. 1962. Summa theologiae. Alba: Ediziones
Paulinae.
Dostojanstvo zakona. 2014. Papeški svet za pravna besedila. Dostojanstvo zakona: Navodilo, ki ga je treba upoštevati v sodnih postopkih za ugotavljanje ničnosti zakonske zveze na škofijskih in med-škofijskih sodiščih. CD 142. Ljubljana: Družina.
Frančišek. 2015. Discorso in occasione dell'inau-gurazione dell'anno giudiziario del tribunale della Rota Romana. La Santa Sede. 23. januar. Http://w2.vatican.va/content/francesco/it/ speeches/2015/january/documents/papa-francesco_20150123_tribunale-rota-romana. html (pridobljeno 20.12.2016).
---. 2015. Motu proprio Mitis iudex Dominus lesus,
sulla riforma del processo canonico per le cause di dichiarazione di nullita del matrimonio nel Codice di Diritto Canonico. La Santa Sede. 15. avgust. Https://w2.vatican.va/content/france-sco/it/motu_proprio/documents/papa-france-sco-motu-proprio_20150815_mitis-iudex-domi-nus-iesus.html (pridobljeno 20.12.2016).
Janez Pavel II. 1984. Discorso in occasione dell'inau-gurazione dell'anno giudiziario della Sacra Rota Romana. La Santa Sede. 26. januar. Http://w2.vati-can.va/content/john-paul-ii/it/speeches/1984/ january/documents/hf_jp-ii_spe_19840126_sa-cra-rota.html (pridobljeno 29.12.2016).
---. 1987.Allocuzione agli uditori della Rota Romana. La Santa Sede. 5. februar. Http://w2.vatican. va/content/john-paul-ii/it/speeches/1987/ february/documents/hf_jp-ii_spe_19870205_ roman-rota.html (pridobljeno 28. 12. 2016).
606 Bogoslovni vestnik 76 (2016) • 3/4
Škofovska sinoda. 2015. Relazione Finale del Sinodo dei Vescovi al Santo Padre Francesco. La Santa Sede. 24. oktober. Https://press. vatican.va/content/salastampa/en/bollettino/ pubblico/2015/10/24/0816/01825.html (pridobljeno 1.12.2016).
Sodbe Rimske rote
Coram Many - razsodba z dne 23. decembra 1909, RRDec., vol. 1.
Coram Massimi - razsodba z dne 29. oktobra 1924, RRDec., vol. 16.
Coram Parrillo - razsodba z dne 12. avgusta 1929, SRRDec., vol. 21.
Coram Grazioli - razsodba z dne 1. julija 1933, RRDec., vol. 25.
Coram Jullien - razsodba z dne 23. februarja 1935, RDDec., vol. 27.
Coram Felici - razsodba z dne 3. decembra 1957, RRDec., vol. 49.
Coram Sabattani - razsodba z dne 24. februarja 1961, RRDec., vol. 53.
Coram Pinto - razsodba z dne 29. julija 1977, RRDec., vol. 69.
Coram Ewers - razsodba z dne 27. junija 1981, RRDec., vol. 73.
Coram Fungini - razsodba z dne 21. oktobra 1987, RRDec., vol. 79.
Coram De Lanversin - razsodba z dne 10. julija
1992,	RRDec., vol 84.
Coram Burke - razsodba z dne 5. novembra 1992, RRDec., vol., 84.
Coram Pomeda - razsodba z dne18. novembra
1993,	RRDec., vol. 85.
Coram Serano - razsodba z dne 24. junija 1994, RRDec., vol. 86.
Coram Ragni - razsodba z dne 12. julija 1994, RRDec., vol. 86.
Coram Boccafola - razsodba z dne 2. decembra
1994,	RRDec., vol. 86.
Coram Civili - razsodba z dne 7. novembra 1996, RRDec., vol. 88.
Coram Civili - razsodba z dne 5. marca 1997, RRDec., vol. 89.
Coram Monier - razsodba z dne 27. junija 1997, RRDec., vol. 89.
Coram Huber - razsodba z dne 31. julija 1997, RRDec., vol. 89.
Coram Boccafola - razsodba z dne 22. januarja
1998,	RRDec., vol.90.
Coram Caberletti - razsodba z dne 26. februarja
1999,	RRDec., vol. 91.
Coram Serano - razsodba z dne 17. januarja 2004, RRDec., vol. 96.
Ostale reference
Amati, Angelo. 1992. L'incidenza dell'immaturitá psico-affettiva sul consenso matrimoniale nella dottrina e giurisprudenza canonica (can. 1095). Rim: Pontificio Ateneo Antoniano.
García, Faílde, in Juan José. 2000. La liberta psicologica e il matrimonio. V: L incapacita di intendere e di volere nel diritto matrimoniale canonico (can. 1095 nn. 1-2), 41-50. Ur. Arcisodalizio della Curia romana. Vatikan: Libreria editrice Vaticana.
Košir, Borut. 2013. Prenova zakonodaje Cerkve v luči drugega vatikanskega koncila s posebnim poudarkom na Cerkvi v Sloveniji. Bogoslovni vestnik 73, št. 2:307-315.
Leszczynski, Gregorz. 2002. La mancanza della liberta interna nel caso di un grave disturbo della personalita. tódzkie Studia Teologiczne 11-12:93-102.
Lintner, Martin M. 2015. Vprašanje razvezanih in ponovno poročenih od koncila do danes. Bogoslovni vestnik 75, št. 3:461-474.
Gas-Aixendri, Montserrat. 2003. Mancanza di liberta interna e capacita per il matrimonio: appunti sulla giurisprudenza recente. Ius Eccle-siae 15:141-152.
Jerebic, Drago, in Sara Jerebic. 2012. Različni modeli zdravljenja odvisnosti in relacijska družinska terapija. Bogoslovni vestnik 72, št. 2:297-309.
Morandini, Francesco. 1963. Critica. Rim: Univer-sitas Gregoriana.
Salvatori, Davide. 2013. Liberta interna e discre-zione di giudizio: scissione o stretta correlazio-ne? Quali gli rapporti e l'indirizzo della giurisprudenza della Rota Romana. Rokopis.
Sgro, Laura. 2011. La questione del defectus liber-tatis internae in quanto capo autonomo di nullita nella giurisprudenza Rotale. Quaderni dello studio rotale 21:127-147.
Slatinek, Stanislav. 2011. Vloga branilca vezi in izvedenca v ničnostnih zakonskih pravdah. Bogoslovni vestnik 71, št. 1:111-122.
Stankiewicz, Antoni. 2009. La relazione tra man-canza di liberta interna e discrezione di giudi-zio. V: Verita del consenso e capacita di dona-zione. Temi di diritto matrimoniale e processua-le canonico, 221-240. Ur. Hector Francesci in Miguel Angel Ortiz. Rim: Edusc.
Tejero Tejero, Eloy. 2005. ¿Imposibilidad de cumplir o incapacidad de asumir las obligaciones esenciales del matrimonio? Historia, jurisprudencia, doctrina, normativa, magisterio, interdisciplina-riedad y psicopatologías incidentes en la cuestión. Pamplona: Instituto Martín de Azpilcueta.