SVOBODNA SLOVEN IJA
LETO (ARO) XLV (39)
Štev. (No.) 17
ESLOVENIA LIBRE
BUENOS AIRES 8. maja 1986
Waldheim in koroško vprašanje Slovenian! esse delendam
Ta sestavek nam je poslal pisec iz Slovenije v objavo z željo, da vzbudi komentarje.
Ko je Waldheim postal kandidat za avstrijskega predsednika, so začele židovske organizacije temeljito pregledovati njegovo preteklost. Dognali so, da je Waldheim zatajil, kakšne so bile njegove funkcije med drugo svetovno vojno, in to predvsem na Balkanu.
Njegova kandidatura za predsednika države je zelo desakreditirala Avstrijo in to posebno zato, ker so Avstrijci s svojim kratkim pogledom sedaj še bolj ža Waldheima.
Severnoameriško časopisje je polno člankov o Waldheimu in o Avstriji na sploh. New York Times se pritožuje, kako je Avstrija vsa povojna leta ščitila naciste in to dela še sedaj1. Oficir SS Globotschnigg, Avstrijec, je med vojno deloval v Trstu in je odgovoren z-a veliko zločinov tam storjenih. Italija ga je obsodila in ponovno zahtevala od Avstrije1 njegovo izročitev, a ta se za to ne zmeni in bivši oficir SS mirno živi doma v Avstriji.
/Severnoameriško časopisje, kakor tudi drugo po svetu, je zelo nepovoljno komentiralo, ko je avstrijski minister za obrambo obiskal nekega drugega bivšega oficirja SS, ko se je ta vrnil iz italijanskega zapora. Bil je namreč odgovoren za velike represalije v Rimu med drugo svetovno vojno — „fosse Ardeatine“.
Vse to je povzročilo, da Avstrija že dolgo ni bila na’ tako slabem glasu kot sedaj.
Koroško vprašanje
Septembrska številka Celovškega zvona 1985 je objavila članek Valentina Inzka „Šolsko vprašanje — preizkusni kamen za sožitje1 na1 Koroškem“. Citiram nekaj' misli iz tega članka na str. 34:
„To je potrdil tudi koroški deželni zbor, ko je zagovarjal na slavnostni seji 28. januarja 1947 obvezno dvojezično manjšinsko šolstvo na Koroškem. Zagovarjal je torej u-reditev, ki je obvezovala tako slovensko kot nemško govoreče otroke, da obiskujejo na osnovnih šolah dvojezični pouk. To dejstvo je igralo pri pogajanjih za avstrijsko državno pogodbo odločilno vlogo za ohranitev dotedanje avstrijsko-jugo-slovanske meje.
Po podpisu avstrijske državne pogodbe je uspelo nemško-nacionali-stičnim silam zrušiti obvezno dvojezično šolstvo.“
„Dejstvo je, da je odigralo obvezno manjšinsko šolstvo pri pogajanjih za državno pogodbo odločilno vlogo in da so Nemci na zasedanju koroškega deželnega zbora slovesno dano besedo glede ureditve obveznega dvojezičnega manjšinskega šolstva prelomili.“
V isti septembrski številki Celovškega zvona je tudi članek Janka Zerzerja: „Apartheid na Koroškem“. On pravi na str. 27 naslednje:
„Prizadeti koroški Slovenci pa so prepričani, da člen 7 še v bistvenih točkah čaka na rešitev ; prepričani so celo, da se je njih pravni položaj od leta 1955 naprej znatno poslabšal. To velja za šolsko ureditev, za jezikovno ureditev pri sodiščih, za javno upravo, za vprašanje topografskih napisov, za enakopravno participiranje v kulturnih, u-pravnih in sodnih ustanovah ter koračno za ponovno urgirano prepoved Slovencem sovražnih organizacij.“
Iz zgoraj navedenih člankov in tudi iz vseh ostalih številnih poročil in opažanj' lahko zaključimo, da Avstrija po 31 letih, odkar je bila podpisana državna pogodba, ni izpolnila’ svojih obveznosti do slovenske narodne manjšine v njenem območju.
Državna pogodba — vsaj kar se tiče Jugoslavije — je torej neveljavna in jo Jugoslavija lahko prekliče in postavi svoje zahteve do Koroške južno od Drave.
Mislim, da bi Ml sedaj, ko je po-
ložaj Avstrije v mednarodnem svetu in njen dober glas tako omajan, najbolj primeren čas za take ali podobne zahteve v dobro slovenske narodne manjšine.
Jugoslavija ima kljub komunistični diktaturi, zavoženemu gospodarstvu in nesoglasju med republikami še vedno dovolj vpliva, v mednarodnem svetu, gotovo več kot še vedno nacistična Avstrija.
Razlogi za priključitev južne Koroške Jugoslaviji
1.	Avstrija je ponudila leta 1918 Sloveniji Koroško do Drave. Na žalost tega tedaj Slovenci nismo sprejeli.
2.	Na plebiscitu leta 1920 je večina prebivalcev južno od Drave glasovala za Jugoslavijo. Ob tem lahko primerjamo: V Slezi ji so vse občine, kjer so prej večinsko glasovali za Poljsko, dodelili Poljski, kljub prejšnji pogodbi, ki je bila podobna oni na Koroškem.
3.	Dejstvo je, da v 31 letih po podpisu državne pogodbe leta' 1955 Avstrija še vedno ni izpolnila bistvenih členov državne pogodbe in še vedno tolerira neonacistično društvo Heitmatdienst.
Avstrija bi verjetno takoj predlagala ponoven plebiscit. Vendar je po osmih letih nacizma in 41 letih neonacizma kakršenkoli plebiscit nesprejemljiv.
V primeru, da' bi Jugoslavija preklicala pogodbo in zahtevala preko Združenih narodov revizijo meja, a ji to ne bi uspelo, bi vseeno tako dejanje pomagalo slovenski manjšini.
Koroško vprašanje bi bilo tako ponovno odprto in bi tako Jugoslavija vsaj prisilila Avstrijo, da izpolni vse obveznosti, ki jih je s /sprejela do slovenske manjšine, in da tako končno prepove delovanje Heit-matd/enstu ali neonacistične organizacije v kakršnikoli novi obliki.
L. I.
Na zapadno Evropo prihajajo vedno znova poročila o nezadovoljstvu /Slovencev zaradi političnih razmer .in slabega gospodarskega stanja v Jugoslaviji. Posebno v zadnjem času se širijo vesti, da /Slovenci opozarjajo javnost, da težijo k zapadni Evropi in se otresajo balkanizacije, v katero jih vede in sili Beograd. Ostati hočejo del Evrope in to svojo voljo izpovedujejo posebno sedaj, ko se ostali del jugoslovanske države tako tehnološko kakor gospodarsko, znanstveno im kulturno oddaljujejo od evropskega vpliva. Južno-jugoslovanski časopisi namreč pogosto prinašajo poročila raznih politikov, 'k; hvalijo Kitajsko, ker je z radikalnimi reformami u-brala pot boljšega tehnološkega razvoja.
Slovenski pisatelj Bor, atomski znanstvenik Frlec in tudi 90-letni Josip Vidmar pa opozarjajo na ovire in zapreke, ki onemogočajo Slovencem, da bi se znanstveno in kulturno razvijali svojim težnjam in potrebam primerno.
Slovenija — ki prav ;za prav nima dosti brezposelnih in ji je tudi delno uspelo ustaviti upadanje vrednosti osebnih dohodkov svojih prebivalcev — se vedno težje bori proti „balkanizaciji“. Slovenska' mladina je spoznala resnost položaja in zato dostikrat pride do dejanskih sporov z delavci z juga. Med športnimi i-grami, kot pri hockeyu ali nogometu, se slišijo klici kot „koliko časa vas bomo še morali živeti im vam dajati maše devize“... Mladina tudi raziskuje dogajanja v naši bližji preteklosti. Ker ne more doumeti pokola tisočev sonarodnjakov, u-gotavlja, da se je v tistem času pri-
Težavem gospodarski položaj skupino z usihanjem avtoritete sedanje oblasti povzroča vedno težje notranje krize Jugoslavije in ni izključeno, da pride do njenega popolnega notranjega razkroja in /razpada.
Brez dvoma, nemiri v Jugoslaviji in s tem destabilizacija balkanskega prostora ni v interesu niti zahoda niti vzhoda. Sovjetska zveza, izgleda, nima posebnega interesa, da vključi v svoj sistem politično tako labilno in ekonomsko vedno bolj pasivno območje Jugoslavije, saj ima že dovolj problemov s Poljsko in Afganistanom. Na zahodu pa se dobro zavedajo, da bi nemiri v Jugoslaviji — zlasti če bi prišlo do o-fooroženih medsebojnih obračunavanj ■— lahko imeli neslutene posledice za ravnotežje sil med vzhodom in zahodom /na tem območju (prostoru).
Zahodni in verjetno tudi vzhodni opazovalci Jugoslavije vidijo predvsem v takozvanem unitarizmu največje zagotovilo za obstoj Jugosla1-vije, saj se le ta laihko opira na voj'-sko in tajno policijo, kateri ima popolnoma v rokah. Pri tem pa pozabljajo, da je z vpeljavo ljudske obrambe zgubila vojska svoj monopol kot izključna oborožena sila v Jugoslaviji, kajti ljudska obramba je podrejena posameznim republikam in ne vojski, če bi tega ne bilo, bi se že davno pojavil v Jugoslaviji kak Jaruzelski, seveda' s srbskim predznakom, saj je jugoslovanska armada izključno v srbskih rokah.
Podmena, da je jugoslovanski u-nitarizem največje zagotovilo za stabilnost Jugoslavije, se kmalu pokaže kot zmota, če .nekoliko globlje pogledamo v zamotane narodnopolitične in ekonomske probleme Jugoslavije. Pri tem pa. je potrebno, da na
petilo mnogo dogodkov, katerih /ni moči zagovarjati. Odločno kljubuje trditvam Hrvatov in Srbov, 'ki pravijo, da bi Nemci im Italijani že zdavnaj' zamorili Slovence, če bi leti imeli samostojno državo. Pravi, da ostali jugoslovanski narodi omalovažujejo slovensko podjetnost in vztrajnost in meni, da jim od zapadne Evrope ne p/reti /nobena nevarnost. če le-ta namreč spoštuje Lichtenstein in Luxemburg kot samo-
staj.ni državi, bi tudi samostojni Sloveniji ne delala težav. Sicer pa Slovenci trenutno ne iščejo izstopa iz jugoslovanske' 'skupnosti, želijo le lastn/i razvoj po evropskem zgledu.
Predsednik slovenske socialistične zveze Šetinc je opozarjal, da beseda „fašisti“ ni primerna za slovenske delavce, ki so se v Idriji stepli z Bosanci in tozadevnemu dogodku ne pripisuje tolikšnega pomena, kakor npr. spopadom v Splitu. Jugoslovanski politiki p/a. le ugotavljajo porast tkzv. „defenzivnega naeiona-
Mogoče ne veste» da...
—	da je znani slovenski avantgardistični pesnik Tomaž Šalamun napisal v reviji KNJIŽEVNA REČ konec 1985 pesem „Zakaj sem fašist“. ..
—	da je jugoslovanska tajna policija z mikrofoni posnela celoten potek sestanka, ki je bil pred nedavnim med slovenskimi im srbskimi kulturniki v gostilni „Mrak“ v Ljubljani...
MLADIKA, Trst, št. 2
kratko posežemo na'zaj v dobo nastanka Jugoslavije v letu 1918.
Kladivarji Jugoslavije so izhajali iz treh .narodov: Slovencev, Hrvatov in Srbov. Slovenci im; Hrvatje niso imeli pred nastankom Jugoslavije lastne države, medtem ko so se Srbi in Črnogorci že lahko ponašali z državniško tradicijo, ki se je močno utrdila z zmago nad Turki v balkanski vojni (1912-1914) in z dejstvom, da so bili v prvi svetovni vojni na strani zmagovitih zavezniških sil. Na drugi strani pa so bili Srbi zaradi večstoletne turške nadvlade tako eivilizatorično kot izobrazbeno močno zaostali, saj so imeli ca. 80% /nepismenih, medtem ko pri Slovencih že skoraj 30 let nazaj (?) ni bil o nepismenosti. Prav-tako se je v Sloveniji in severni Hrvaški že močno razvilo obrtništvo in kazali so se že prvi zametki industrije.
To nasprotje med bolj’ razvitim severozahodom s pomanjkanjem državniške tradicije in manj razvitim jugovzhodom z močno državniško tradicijo se je tako v stari kakor tudi v novi Jugoslaviji z napredkom industrializacije še povečalo. Tako imamo v Jugoslaviji v primeri z ostalo Evropo edinstven položaj. Medtem ko v vseh evropskih državah ekonomsko središče in politično središče sovpadata, (npr.: Francija je Paris, Anglija je London, itd.) imamo v Jugoslaviji dvoje središč. Močno ekonomsko središče na severozahodu s šibko politično močjo in močno politično središče na jugovzhodu združeno s šibkejšo ekonomsko močjo. Ker sta ti dve središči povezani tudi z različnimi narodi, na severozahodu s Slovenci in Hrvati, na jugovzhodu s Srbi, Bosanci, Makedonci in Albanci, je razumljivo, da se ta neskladnost med tema dvema središčema močno odraža tudi v narodnostnih napetosti znotraj države.
Narodnostne napetosti se dajo torej osvetliti tudi s stališča omenjanega nasprotja med ekonomskim in poli ti črnim središčem v Jugoslaviji. Severozahod, to je Slovenija s svojo industrijo in Hrvaška predvsem ■s svojim uspešnim tujskim prometom, je bil v prvi vrsti obremenjen s podporo manj razvitih predelov Jugoslavije: vendar je imel pri tem zelo majhen vpliv na to, kako se finančna’ sredstva, ki jih je dajal na jugovzhod, uporabljajo. Tukaj jugovzhod kot politično močno središče •nikdar ni dopuščal severozahodu, da bi ta finančna sredstva po svoji zamisli usmerjal. H kakšnim notra-
lizma“ /Slovencev, ker — med drugim — tudi kritično presojajo „o-svoboditev“ v letu 1945. Celo .pisatelj Josip Vidmar trdi, da slovenski narod po drugi 'svetovni vojni tudi kulturno ni „polno osvobojen“.
Medtem, 'ko v Sloveniji niso vidne med vodilnimi osebnostmi kaj večje razpoke — saj je pri njih sedaj na prvem mestu odpor proti tkzv. „balkanizaciji“ Slovenije, se pa med hrvaškimi komunisti javljajo vedno večje razlike in razdori celo v centralnem komiteju komunistične partije. Javni spori med njimi so na dnevnem redu, ki pa po mnenju srbskega' lista „Nin“ temeljijo predvsem na medsebojnem /nezaupanju ter ne kažejo nobenih tendenc po kakšnem demokratičnem prebujanju. „Nin“ jih označuje kot tekmovanj’e med /raznimi skupinami — katerih je več •—■ in ki pridejo do veljave predvsem ob volitvah za zastopnike v jugoslovansko centralno vlado. Toda tudi med Srbi je ob teh volitvah že prišlo do internih sporov.
Po Frankfurter Allgemeine Zeitung povzela P. D-ova.
njim konfliktom je to nasprotje med „zahodom“ in „vzhodom“ pripeljaL lo, /nazorno dokazujejo razmere na Kosovu.
V sklopu tega odpora „vzhoda“ proti „zahodu“ je mogla tudi avtonomna pokrajina Kosovo, v kateri prebivajo pretežno Albanci (90%), sama odločati o uporabi finančnih sredstev, ki jih je kot nerazvita pokrajina dobivala. Toda teh sredstev niso primerno porazdelili za razvoj vseh vrst strokovnih šol, da bi se pretežno poljedelska pokrajina počasi in smisel/nio dvignila, na vseh ravneh iz zaostalosti. Nenavajeni u-porabljati sredstva v sodobnem industrijskem smislu, so jih vtaknili predvsem v razvoj univerze v glavnem mestu Prištini, katera je sedaj tretja' največja univerza v Jugoslaviji. Učno težišče na tej univerzi pa «e je usmerjalo v filozofske vede ne pa v praktične predvsem tehnične poklice: tako so se diplomiranci znašli po diplomi brez možnosti zaposlitve, kar je ustvarjalo inteligenčni proletariat. Pogoji za politično netivo so bili tako podani :i.n so končno pripeljali do znanega izbruha.
Slovenska nevarnost
Ta napetost med razvitejšim severozahodnim ekonomskim /in juž-novzhod/nim političnim središčem se močno odraža v stališčih, kako naj se rešujejo sedanji ekonomski problemi Jugoslavije. V industrijsko •najbolj razviti in ekonomsko še najbolj zdravi republiki Sloveniji obstaja močna zavest o potrebi po kakovosti strukture gospodarstva, večje storilnosti, kakovosti upravljanja (npr..: Ljubljanska banka je najuspešnejša banka Jugoslavije) i.n v zvezi s tem tudi konkurenčnosti v mednarodni delitvi dela.
Pri južnovzhodnih, manj razvitih republikah še vedno obstaja močna iluzija' o odrešilni moči centralističnega in administrativnega urejanja družbe. Slednje je gotovo tudi objektivna posledica težavnega položaja manj razvitih, zlasti pa še vedno živega sociološkega realnega' sindroma z državo kot deus ex ma-china vsega dogajanja.
Tako se za sebične interese Slovenije razglašajo zahteve po povečanju ekonomskih zakonitosti, s tem pa tudi zahteve po na skupnih in-.teresih in na ekonomski učinkovitosti temelječih skupnih naložbah v manj razvitih delih. To so v bistvu avtentičn/i interesi Jugoslavije kot celote in pogoj njenega razvoja v mednarodnem prostoru : alternativa je Je še večja avtarkija .in „albani-zacija“.
Močne težnje južnovzhodnega političnega središča po centralističnih in administrativnih rešitvah čutijo v republiki Sloveniji kot poiskus nadvlade tretjega sveta v Jugoslaviji, kot gibanje za enakost v revščini. V Sloveniji se je pojavil zato močan odpor proti tem težnjam. Slovenska težnja je nič manj kot gibanje za spremembo tega gibanja v nasprotno smer, t. j. naj bi se prihodnji gospodarski zlasti pa tehnološki razvoj širil od razvitejšega k nerazvitejšemu, od zahoda proti vzhodu.
/Zaradi odpora republike Slovenije proti centralističnim in administrativnim rešitvam in njenega odpora proti „albanizaciji“ se čuti tradicionalno politično prevladujoči jugoslovanski vzhod izzvanega in /sprejema to slovensko gibanje kot nevarnost za svoj centralni položaj. Ker centralistično jugoslovansko dr-žavotvorje ne v predvojnem in v povojnem primeru ni /izkazalo potrebne konstitu.itivne moči in ni zmoglo obvladati /ne združevalnih ne razdruževalnih potekov (procesov), je takorekoč obsojeno na eno samo orožje: na razdiranje in motenj'e vsake drugačne gradnje.
■■■■■■■■■■■■■■■■□■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■«■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■n
Balkaniziranje Slovenije
Stran 2 _____
“ ■ • • " ■ ■' ■ --
Dr. Tine Debeljak
(243)
MED KNJIGAMI IN REVIJAMI
VJEKOSLAV VRANČIĆ: BRANILI SMO DRŽAVU, I. in II. del
J

Tone M ir er it
IZ2MJEN1A V ARCENTN
V založbi Hrvatske revije v Barceloni je sedaj izšla knjiga politika in večkratnega ministra NDH dr. Vjekoslava Vrančića v dveìh dèlih z naslovom Branili smo državo in podnaslovom: Spomini, pogledi in doživljaji v skupnem obsegu pribil z nò 1000 strani. Vrančić se je rodil v uradniški družini 1ÒÒ4, študiral trgovsko šolo v Mostarju in potem Trgovsko akademijo v Sarajevu, nakar je šel na Visoko šolo V Gradec
im.	doktoriral na dunajski Univerzi iz svetovne trgovine. Šlužbo je začel v Mostarju na Okrožnem zavarovalnem uradu in je leta 1930 bil poslan kot izseljeniški uradnik v Južno Ameriko (Uruguay, Chile, Argentina) s sedežem v Buenos Aire-
su.	Organiziral je tu prva hrvaška društva in časopise (Domobran, Croatia).
Ko je študiral na Dunaju je prišel v stik še s hrvaškimi emigranti iz leta 1918, pozneje pa v Buenos Airesu z onimi iz leta 1929. Ko se je vrnil v Zagreb, je postal u-radnik velike nemške Farbenindustrie. Ob nastopu NDH so ga kot izvedenca1 takoj pritegnili v zunanje ministrstvo, kjer je postopoma dosegel najvišja mesta v državni u-pravni službi.
Danes živi dr. Vrančić v Buenos Airesu s svojo družino, povsem izolirano, zasleduje pa še vedno .z vsem zanimanjem hrvaško politiko, piše o njej in je tudi sodeloval pri o-snutku organizacije inajvišje emigrantske ustanove Hrvaškega narodnega vijeća.
Kot intimnega poznavalca ustroja nove Hrvaške države od vsega početka im do konca, ga je urednik Hrvatske revije naprosil, da napiše avtobiografijo in spomine, ki so prava pričevanja generacije, ki je ustvarjala NDH, jo branila in doživela tudi njem, propad. Pisec pravi v uvodu: „Bili smo država, katere obnovitev prepuščamo prihodnjim pokolenjem.“
Vsebina dveh knjig je razdeljena na tri dele: Prvi del obsega spomine na otroška leta in leta šolanja; drugi del pa govori o postanku in ustroju NDH; tretji del obsega Vran-čićevo sodelovanje pri vladi.
Podatke iz prvega dela smo .navedli že v začetku tega poročila. Drugi del pa začenja s političnim položajem marca in aprila 1914, o trojnem paktu, o razpadu Jugosla-
vije, o proglasitvi NDH po Kvaterniku. Do ure natančno je opisano prihajanje nemških okupatorskih čet ter požftejši prihod dr. Paveliča in imenovanje prve vlade NDH. Hrvatje so s skrbjo zasledovali razmerje med nemškim ih italijanskim okupatorjem ; čutili so, da bo nova država odvisna od tega razmerja. Hitler je že 2. aprila razdelil Jugoslavijo po svoji zamisli in je dal Hrvatom vedeti, da se me bo vmešaval v njih notranje Zadeve, in je prepustil medsebojno ureditev Hrvatom in Italijanom. Urejanje meja je trajalo nekaj mesecev ; začelo se je aprila 1941 v Ljubljani in nadaljevalo na Dunaju in V Tržiču (Monfalcone), končalo pa se je z rimskimi dogovori med Mussolinijem in Paveličem 18. maja. Po tem dogovoru so Italijani zasedli važen del Dalmacije, o čemer trdi hrvaški znanstvenik dr. Jareb, da pomeni ta sporazum Pavelićevo kapitulacijo pred Mussolinijem, Vrančić pa meni, da Pavelič ni mogel ravnati drugače, im navaja priče, ki trde, da je Pavelič dobro branil hrvaške interese.
V drugem in tretjem delu knjige pisec govori prav o tem problemu in o zahrbtnosti italijanskega okupatorja, ki si je po prvi coni v Dalmaciji prisvojil še drugo im. tretjo cono ter pokazal težnjo, da osvoji še vso Jadransko obalo. Pod to cono je spadala tudi Slovenija, vse pod italijansko drugo armado na Sušaku. Vrančić pravi, da so pričakovali, da bodo Italijani vodili zavezniško to je prijateljsko razmerje do Hrvatov, pa so nasprotno italijanski poveljniki dajali oporo srbskim četnikom, ki so morili hrvaško ljudstvo, pa tudi sicer so delali Italijani težave novi hrvaški vladi.
Zanimivi za Slovence so podatki o preseljevanju Slovencev, ko so se Hrvatje z Nemci domenili, da so pripravljeni sprejeti toliko slovenskih preseljencev, kolikor bi Hrvatje preselili srbskih družin iz območja Hrvaške. Šlo je za preselitev
260.000	Slovencev.
Dr. Vrančić je bil kot zastopnik hrvaške vlade' prisoten tudi pri pogajanjih med Nemci, Italijani in hrvaškimi poveljniki o skupnem nastopu proti partizanom, znanem kot „Unternehmen Weiss 1, Weiss 2 in Weiss 3“ (spomladi 1943). Medtem je prišel padec Mussolinija in zlom
Bomba, ki je eksplodirala in delno porušila p j Sarmo, kjer deluje senator Saadi, nam nudi priliko, da znova obrnemo oči proti notranjemu problemu peronizma. Od rešitve tega problema V veliki meri zavisi bodoči razvoj argentinske demokracije. če se peronizem razbije, potem radikalna vlada ne bo imela močne opozicije ih, zaradi narave same ljudstva in ustanov, lahko za-pljujemo v „demokratično tiranijo“. Medtem pa, ko močan peronizem nudi öpözicionalno oporo in nadzorstvo, in država se lahko dokoplje do tistega ravnotežja, ki ji zagotovi bolj ali manj nemoten ustavni raz voj.
druge armade (septembra 1943) in so Italijani proglasili Nemce za svoje sovražnike ter pozvali partizane za skupen nastop proti Nemcem ter jim predali orožje. Tako se je končala laška zasedba NDH.
Eno zadnjih poglavij druge knjige govori o rekonstrukciji vlade 11. oktobra 1943, iz katere sta izpadla vojni minister Vokič in minister zunanjih zadev dr. Lorković. Vrančić se je udeležil te seje, pri kateri je Pavelič obsodil oba ministra, in i-mam vtis, da je bil na strani Paveliča.
Konec aprila 1945 je pri seji zadnje vlade NDH bila sklenjena vdaja Amerikancem in je bil določen prav dr. Vrančić, da osebno preda maršalu Alexandra v Caserti zadevni memorandum. Ob pr-hodu v Caser-to pa so ga Amerikanci aretirali in odpeljali v ujetništvo. To je zadnji dogodek v njegovih Spominih, kjer se obenem tudi opravičuje, zakaj je potoval v ustaški uniformi, ker je le tako mogel potovati v tedanjih časih. O tem potovanju je dr. Vrančić že svojčas napisal knjigo „V službi domovine“.
Povzetek obeh knjig bi bil ne samo njegov življenjepis, ampak predvsem pričevanje dogodkov, ki jih je osebno doživljal in znanstveno kritično obdelal na podlagi obširne domače in tuje bibliografije.
Uredništvo Hrvaške revije napoveduje še izdajo zbornika o veliki hrvaški katastrofi maja 1945. leta pri Pliberku na slovenskem Koroškem, kar težko pričakujemo. Odkrila bo gotovo nove podatke o katastrofi hrvaških in slovenskih protikomunističnih borcev na slovenskih tleh.
GROM IN SRELA
Vicente Leonidas Saadi je trenutno vsaj na papirju najvišja figura v peronizmu. Zavzema mesto prvega podpredsednika stranke. Predsednik(ca) je zaenkrat, tudi na papirju, gospa Peronova. Na zadnji skupščini v mestu Santa Rosa je prenoviteljska struja predlagala, da Isabe.ite ne bi več postavljali na mestò, ki ji po šili razmer že ne pripada. Bilo je še prezgodaj za to.
Prav ma istem kongresu so tudi prenovitelji propadli spričo bistre strategije j,stare garde“, kateri na čelu stoji omenjeni senator Saadi. Za tem so prišle parlamentarne volitve, predstaviteh dveh list peronizma v provinci Buenos Aires ter Izredno prepričljiva zmaga „prenoviteljev“. Vendar tem ni uspelo prodreti z namenom, da bi takoj strmoglavili strankino vodstvo. Senator Saadi je ostal na svojem mestu, imenoval „zvezne komisarje“ (im-terventorje) v štiri problematične province, in še te določil po svojem okusu, pa kljub temu uspel v končnem cilju preprečiti razkol peronizma.
Pred dnevi je bil kongres stranke v prestolnici. Nasprotne si skupine so prišle do neke srednje poti, in vse kaže, da bo peronizem 'izšel močnejši iz teh problemov. V provinci Buenos Aires prenovitelji sicer z nezaupanjem gledajo zveznega komisarja, pa kljub temu že pripravljajo vse za notranje volitve, ki se bodo odvijale v bližnji bodočnosti. Zakaj potem ta nenaden, napad na omenjene pisarne, kjer je imel svoj sedež tudi trenutni 'in-terveintor v peronizmu buenosaireske province? Gotovo reakcija ali skrajne peronistične desnice, ki je zadnje čase popolnoma izgubila moč in vpliv, ali pa sploh tistih političnih elementov, z leve ali desne, katerim je glavni cilj preprečiti miren razvoj ustavnega življenja v državi.
JAZ PA POJDEM V NIKARAGVO
Zunanje-politični problem je tudi imel svoj prostor v dogajanju preteklega tedna. To pot sta v obisku argentinske prestolnice skoraj sovpadla severnoameriški državni podtajnik za latinskoameriške zadeve, Elliob Abrams in pa nikaragovski zunanji podmimister, Victor' Hugo Tinoco. Oba je sem pripeljala
ista želja, zagotoviti si argentinsko zaslombo v zapletenem političnem šahu, ki se odvija v Srednji Ameriki. Argentina je članica „podporne skupine“ tkim. Contadore, to je povezave štirih držav, ki skušajo najti politično, mirnö rešitev težkemu problemu Srednje Amerike. Rekli bi lahko, da rešitev, ki jo predlaga tà skupina, nima nikakèga izgleda na uspeh. Niti ZDA ne zaupajo sandiinističnemu režimu, niti nikaraška vlada noče sprejeti predlogov „demilitarizacije“, svobodnih volitev in podobno, kot predlaga skupina Cdntadoré.
Abrams je prihitel v Buenos Aires kaka dva tfedna za tem, ko se je tukaj mudil ameriški „velepogä-jalec“ Philip Habite. Strategija ZDA v tej zadevi je jäsna. Razmerje med Washingtonom in Buenos Airesoin je najboljše v zadnjih desetletjih. Pozabljeni so že Malvini (vsaj na vladnem nivoju), in velika želja radikalne vlade je, da bi ZDA podpirale njene napore za financiranje (Nad. na 3. str.)
Consejo Directi v© del Museo, Archiv© y Biblioteca de la Inmigración
Asi corno se informò eh su opor-tunidad, el Ministern) del Interior creò en el ambito de la Dirección Nacional de Migraciones, el Museo, Archivo y Biblioteca de la Inmigra-ción, por resolución Nro. 879 de fe-cha 20 de agosto de 1985 fiirmada por el iSenor Ministro del Interior, Dr. Antonio Tróccoli.
Con tal motivo, el dia 4 de sep-trèmbre de 1985, al conmemorarse e] „Dia del Inmigrante“, se descubrió una placa en el lugar fisico de las instalaeiones del Ente crearlo, el antiguo „Hotel de] Inmigrante“, s'ito en Av. Aintàirtida Argentina 1355 de la ciudad de Buenos Aires. *
Para todo elio, el Dir. Duis Maria Rombar a cargo de la Dirección, dictó la Resolución Nro. 0232 de fe-cha 17 de enero d'e 1986, .designando ia los integrantes del Consejo Di-rectivo: Senores Santiago Gonzàlez (comunidad espanda), Luis Palla-ro (comunidad italiana), Levón Le-voinian (comunidad armenia), Boh-dan Kowal (comunidad ucrania), Luis Julio M'iciudas (comunidad bàltica), Benedict© Galega Silva (comunidad portuguesa) y José Antonio Sokn (comunidad li baine sa). En la misma resolución, se designa a los senores Antonio Villair y Leonardo Gurruchaga corno funciona-rios representatives de la Dirección Nacional de Migraciones.
Otmar Mauser, Toronto
Slovenska polpreteklost in partijski zgodovinopisci
Iz „Ameriške domovine“ ponatiskujemo komentar o članku jv ljubljanskem „Delu“, ki grdo blati škofa dr. Gregorija Rožmana, članek je /okrajšan.
V Kanadski domovini od 11. marca 1986 sem se na kratko dotaknil „razširjenega in dopolnjenega“ feljtona Ivama Jana (O resnični podobi škofa Rožmana), ki ga je na željo uredništva ljubljanskega Dela pripravil, in ga ta' sedaj v svoji sobotni prilogi — pričenši s 1. februarjem 1986 — v nadaljevanjih objavlja.
Ker imam sedaj na vpogled že več 'nadaljevanj, ki so izšli 8., 15.,
22.,	29. februarja ter 1. marca', mi je lažje slediti in ocenjevati Janovo pisanje in pri tem ugotavljati, kaj je napotilo uredništvo Dela in pisca samega, da so se lotili te kočljive snovi, kar gotovo ne bo pripomoglo k boljšim odnosom s Cerkvijo doma, kakor tudi me do Vatikana, s katerim je režim pred leti podpisal sporazum.
'Znano je, da je Vatikan podpiral stališče škofa Rožmana, ker je pravilno sodil o pogubnih posledicah, ki bi sledile, če bi komunizem na Slovenskem prišel na oblast in Cerkvi onemogočil njeno delovanje. Vatikan torej ni podpiral Rožmana zato, ‘ker je bila kurija „italijanska“, kot trdi Ivan Jan v svojem spisu.
Pri tem ni bilo vprašanje škofove narodne zavesti, saj je bil neprimerno veliko bolj narodino zaveden kot kakšen Edvard Kardelj
ali Boris Kidrič. Ne, šlo je za ideološke in dogmatične razlike. Kot cerkveni učitelj škof Rožman .ni mogel podpirati brezbožne ideologije marksizma, katero so politični komisarji v partizanskih odredih OF učili in širili in je sedaj kriterij nove „ljudske oblasti“.
Kako nestrpni so komunistični oblastniki do katoliške Cerkve se je izkazalo v mnogih slučajih povsod, kjer so prišli na krmilo države.
Ni dolgo, ko je državna tajna policija na Poljskem umorila' duhovnika, zagovornika delavskega gibanja Solidarnost. Koliko slovanskih duhovnikov je bilo na ta način in iz istih razlogov pomorjenih v Sloveniji. če bi bilo to omejeno zgolj na Slovenijo, bi človek še nekako razumel. Ker pa je to splošna' komunistična praksa po vseh deželah, kjer komunizem vlada, s tem Janovo pisanje^ ostaja le propagandni material in brez vsakršne zgodovinske vrednosti.
Ko so koroški duhovniki Sokda-ritete in Družba sv. Mohorja' v Celovcu svojemu ožjemu rojaku, škofu dr. Gregoriju Rožmanu za njegovo delo v prid slovenske katoliške Cerkve v šmihelski cerkvi odkrili spominsko ploščo, Mohorjeva pa izdala Rožmanov življenjepis v treh
delih, po škofu pa v svojem dijaškem domu sv. Modesta imenovala knjižnica ter v njej izobesila Rozmanovo sliko, se je onstran Karavank sprožil plaz ogorčenih napadov na škofa, na Mohorjevo, in na posamezne žive in mrtve’ člane politične emigracije. V stalinistični revoluciji zakoreninjena inestrpnost je znova z vso silo bruhnila na dan. Ta nestrpnost je posebej očitna v pisanju Ivaina Jana v Delu.
Kdo je ta Ivan Jan?
Ivan Jan, živeč na Tomšičevi ulici t30-'A p. 644270 na Jesenicah, je bil rojen 1. 1921 v Gorjah pri Bledu kot sin kovača in se tudi sam izučil te obrti. Kot tak se je zaposlil v jeseniški železarni. Leta 1941 se je pridružil gorenjskim partizanom in v Kokrškem odredu postal komisar in namestnik komandanta. Napisal je knjigo Kokrški odred — izšla 1. 1980 — poleg drugih del. Po vojni je bil oficir v JLA in mekaj časa tudi v VDV (Vojska' državne varnosti . torej UDBI). Pozneje je 18 Jet urejeval radijsko oddajo „Še pomnite, tovariši?“, zadnjih 10 let pa se posveča „zgodovinopisju“.
'Nešteto nekdanjih partizanskih borcev dames odkrito izpričujejo svoje razočaranje nad „pridobitvami revolucije“, tu še zlasti tisti, ki so preživeli zloglasno koncentracijsko taborišče na Golem otoku. Drugi, ki vseh teh medsebojnih tovariških obračunavanj né morejo razumeti in doumeti, se obešajo ali pa si pošiljajo krogle v glavo. Primer slednje sorte je udbaš Bogdan Hor-vat-Miha, ki je v ,,'bajti“ Slavija — uradih UDBE — napravil samomor.
Tone Svetina, ga je v svoji 4. knjigi romana Ukana prikazal kot „pu-klastega Miho“, gestapovskega a-genta in v tuji službi.
Vse te stvari pa Jana ne motijo. Naprej' brusi stare bojne sekire iin jih meče na vse strani, za glavno tarčo pa si je izbral mrtvega škofa' Rožmana. Pri tem — tako si najbrž misli — ne more zgrešiti. Saj je bil škof, poleg gen. Rupnika, gen. Rösenerja, polkovnika Milka Vizjaka in šefa ljubljanske policije dr. Lovra Hacina skupaj z ministrom kraljeve begunske vlade dr. Mihom Krekom obsojen na 18 let težkega prisilnega dela.
Ljubljansko Delo ga je prav iz teh razlogov angažiralo, da bi s svojimi spisi prevpil polemiko, ki se je zadnje čase v slovenskem tisku doma' razynela glede masovnega pomora vrnjenih domobrancev, o Dachauskem procesu, o knjigi U-miranje na obroke, o brutalnem tretiranju bivših partizanov ina Golem otoku ipd. Partija si namreč prizadeva, da bi odvrnila' pozornost slovenske javnosti od vse te umazane partij'ske preteklosti, 'ki je najprej v kapljah, izdaj pa kar z deročimi curki preplavila slovenski tisk.
Klici po spremembi so vse bolj glasni. Ne samo v samoupravnem gospodarstvu, temveč tudi v poli tičnem sistemu. Dr. Janez Šmidov-nik ga je v 'svojem predavanju na sociološkem inštitutu v Ljubljani označil kot „policijski sistem“. V svojem predavanju je med drugim dejal :
„Neučinkovitega državnega aparata pa ne potrebujemo — naredil je preveč škode. In dela] jo bo še
naprej, če mu ne pristrižemo peruti. ... Naša država še tako in tako ni sposobna problemov niti zaznavati, kaj šele reševati... Ne more mas rešiti parola naslanjanja na lastne sile, kajti upanje, da bi nas le-ta spravila iz krize, je sila majhno. Potrebujemo državo, ki se bo razvijala v smeri sodobnih evropskih držav. Nobenih boljših zgledov in boljših poti nimamo.“
Časnikar, ki je poročal o predavanju dr. Šmidovnika, pa je svoje poročilo takole zaključil: „Brez sprememb je vprašam je .naše prihodnosti nerešljivo. Ko pa gre za spremembo, smo pri politiki. Tisti, ki ima v tej družbi moč :in oblast, bo moral to moč in oblast usmeriti tudi kam drugam, kot v ohranjanje lastne moči in oblasti.“ (Teleks, št. 10 od 6. marca 1986.)
Poročevalec, ki je za Teleks napisal poročilo o predavanju dr. Šmi-dovnika, ki sem ga zgoraj omenil, je v uvodnem odstavku zapisal: „Socialistični besednjak rad govori o odmiranju države. Tako nam ta država, ,z izjemo nekaj kratkih let po osvoboditvi, odmira že štirideset let. A odmrla ni. Pač pa ji je v tem času odpadla, glava, da sedaj z rokami in nogami nemočno opleta' naokoli.“
Dr. Šmidovnik sam je v istem predavanju ugotovil: „Danes je vsem bolj ali manj znano, da nam država •ne funkcionira. Policijska država tudi ne more delovati, kajti v globokem nasprotju je z racionalnostjo in učinkovitostjo... Ljudje ne zaupajo več državni upravi, še manj verjamejo v ukrepe, ki jih izreka. . .“
^	NOVICE IZ SLOVENIJE
NOVA GOiRTOA — Prekinitev dela
(to je, čisto po domače, stavka) so i-meli v dveh tdvamah Mebla. Delavci so stavkali, ker so zahtevali od vodstva bolj podrobno razlago o novem na-čihu nagrajevanju. Meblo je v celoti i-mel lani 540 milijonov din izgube. Z novim nagrajevanjem naj bi spodbujali k delu, vendar kaže, da delavci hisb bili prepričani, dà nova merila pomenijo več dela — boljše plače.
BOHINJ — Bohinjski turizem je v
krizi, zato so sé zbrali vsi, ki imajo kaj videti s turizmom, in premlevali, zakaj kriza. V primeri z letom 1980 je bilo lani res več tujih gostov, Zato pa jé bilo 70.000 domačih manj.
LJUBLJANA — škocjanske jame bi radi predstavili Unescu, da jih ta sprejme na seznam najodličnejših primerov naravne dediščine. Za to sta pa potrebna dva važna pogoja: pravna zaščita in ozdravitev najbolj onesnaženega elementa, v parku, reke Reke. In o-ba sta precej zamotana, ker v prvem ni zajeto vse območje Škocjanskih jam
SLOVENCI V ARGENTINI (Nad z 2. str.)
zunanjega dolga. V ta okvir je treba postaviti argentinsko manj goreče zavzemanje za nikaragovski problem, in skoraj hladna obramba san-dinističnega režima. Sic transit...
Ti no c o pa je prišel ravno, da bi zinova vžgal ogenj zavzetosti, ker v Managvi vidijo, da se jim maje eden redkih podpornih stebrov na kontinentu. Vendar, eno za drugo. Kakor levica napreduje v notranjem argentinskem življenju, tako v zunanji politiki suče svoja jadra po vetru ugodnosti. In ta' ji trenutno kaže potrebo prijateljstva z Washingtonern.
„KRIŽAJ GA, KRIŽAJ GA“
Čeprav so obveščevalna sredstva v prvem trenutku skušala zadevo utišati, je vendar sila resnice bila močnejša. Vse se je začelo v nesporazumu, ki je nenadno nastal v o-kviru federacije študentov buenos-aireške univerze. Na kongresu te federacije, ki se je razvijal na medicinski fakulteti, je prišlo do spora med vladno radikalno Franja Mo-rada in pa delegati študentov in-transigentne stranke. V vodo je padel sporazum, im nobena izmed skupin ni mogla prodreti z lastno listo. V položaju, ki je bil vedno bolj eksploziven, so se umaknili iz zasedanja liberalni delegati (Alsogara-
kot zaščiteno območje, drugo pa, ker je onesnaževalcev veliko, pa še vojska ima veliko površine v svoji lasti (kot „strateško ozemlje“).
PORTOROŽ — Katamaran jé kupila Splošna plovba iz Piraha in ga bo v maju izročila v najem Komipàsu iz Ljubljane, ki bo z njo prevažal turiste po sevemojadranskiH pristaniščih. Naenkrat se làhkò ukrca 276 potnikov, dosegal bo isto hitrost kot hidroglisef in razburkano morje ga ne bo tako hitro PTimoralo zmanjšati hitrost. Dobil pa je ime „Pbreč“.
LJUBLJANA — Verdijeva Nabucco
je doživela izredno dobro predstavo v ljubljanski Operi. Dirigent je bil Lovrenc Arnič, režiser pa Serge Vafiadis. Kot posebnost zapišemo, da so glavne vloge odpeli gostje iz drugih jugoslovanskih gledališč, ker je v Sloveniji sami pomanjkanje (zadosti) dobrih pevcev. Zato so solisti peli v italijanščini, zbor pa v slovenščini. A pravijo, da je bila italijanščina še kar razumljiva,, slovenščina pa prav malo...
yeva UFAU), nato pa še vladna Franja Morada. Ostala je levičarska povezava med intransigenti, komunisti, trockisti in podobno. Ti so potem pričeli razdejanje, vlomili v zaprte prostore, razbili mize in stole, in se umaknili šele, ko je bilo uničujoče delo opravljeno.
Sredi tega vandalskega razbijanja, je prišel na vrsto križ, ki je v avli fakultete. Križ so najprej onečastili, potem pa Kristusa razbili. Medtem so padale psovke na kandidata Franja Morada Marija Baintrauba, češ da bo „drugi Jud“, ki ga bodo križali.
Dogodek je težko razumljiv. Saj je Franja’ Morada izredno levičarsko usmerjena. Moramo ga razumeti le kot nov izraz protiverske In proticerkvéne gonje, ki jo skrajni elementi izvajajo v argentinski družbi, ker vidijo ravno v Cerkvi največjo oviro za dosego svojih načrtov.
Reakcija je bila, ko se je dogodek razvedel, precej ostra. Univerzitetno vodstvo je dogodek obsodilo in obžalovalo onečaščenje. Škofje bue-nosaireškega okoliša so izdali posebno poslanico, ter ostro protestirali proti temu, ljudje so se streznili, češ, nekaj ni v redu. Celotna zadeva še ni zaključena, a nekaj je jasno: argentinski katoličani se bodo morali naučiti braniti se, kajti doslej jih je vedno branil kdo drugi. Pač izkušnja, k; bo tudi za vero in Cerkev pozitivna.
LJUBLJANA — Za umetno gnojilo bodo dobili regres le kmetje v organizirani proizvodnji (beri: državnih zadrugah), medtem ko se bodo zanj svobodni kmetje obrisali pod nosom (in v marsikaterem slučaju tudi za gnojila, ker jih ne 'bodo mogli kupiti). — Regres: denarno nadomestilo, ki ga komu da država, kaka organizacija za prodajo, nakup česa po nižji ceni (SS KJ, IV).
KRANJ i— Štirijezični slovar so pripravili v prevajalskim oddelku Iskra Telematika. V njem so tehnični izrazi za telekomunikacijo in računalništvo. Razdeljen je ria: angleško-slovenski, srbohrvaško-ruski, slovensko-angleško-srbohrvaški-i-iiški ih slovar angleško-slovenskih kratic.
LJUBLJANA ‘—■ Kmetijsko karto (agrokarto) Slovenije naj bi izdelali do leta 1990. Priprave se že dolgo vlečejo, saj je bilo že leta. 1979 sklenjeno, da je nujna.
LJUBLJANA — Hidrološke razmere so v zadnjem času tako dobre, da termoelektrarne ne delajo s polno paro, zato je tudi nakopanega premoga več v zalogi. Računajo, da bodo do konca, leta imeli 150 tisoč ton premoga več, kot so načrtovali.
LJUBLJANA — čebele niso ravno dobro prestale zime. Če upoštevamo, da je bila lanska letina najslabša v zadnjih 20. letih in da se čebelja krma (sladkor in druge potrebščine) stalno draži, lahko razumemo, zakaj se čebe-ljarji pritožujejo.
UMRLI SO OD 22. do 29. marca 86:
LJUBLJANA — Miha Klemenc; A-lojzija Kačar roj. Mejač, 88; Stanislav Pohleven; Stanko Jermol; Frančiška Sotlar roj. Švigelj, 74; Stane Gec; Marija Smodiš; Adolf Sotler; Cveto Gregorič; Vinko Hölzl; Savo Vrtačnik; Marija Bregant; German Bahor roj. Le-pin; Gabrijela Učakar roj. Erjavec, 84; Frida Trček roj. Schober; Anton De-žan; Ana Snoj roj. Eilikan; Evgen Sajovic; Katarina Čadež roj. Frlic; dr. Vladimir Volovšek; Anton Hostar; Franc Urbanija st. ; Karel Gregorin, 79; Terezija Kavčič roj. Ferjančič, 80; Boris Bizjak st.; Marilena Jeločnik; Marija Smodiš; Marija Brezavšček roj. Štrumelj.
'RAZNI KRAJI — Vinko Flis, Domžale; Bojan Ožbolt, Solkan; Hermeta Zucchiati, Pleš ivo ; Lojze Klemenčič, 53, Mengeš; Tone Lazar, 85, Kropa; Marija, Kavičič (iMuhovcova mama), Žiri; Aleksander Kukovec, Ljutomer; Andrej Karničar, Zg. Jezersko; Jože Srebrnjak, Bitnje pri Kranju; Albin Hofbauer pl. Hohenwall, Reka; Srečko Mlakar, Tro-ščine; Jože Bauer, Trbovlje; Vera Čretnik, Šmarje pri Jelšah; Pasqua Žagar, 86, Žagar; Emilija, Mikulič roj. Šafar, 73, Preska pri Medvodah; Jože Uhan, 54, Dol. Ponikve; Pavle Kristan, Preska pri Medvodah; Milan Koršič’ st., Trebnje; Nežka Vodeb, Perovo pri Grosupljem; Jožica Švegl roj. Štiglic, Rečica ob Savinji; dr. Jože Peternel, 82, Škofja Loka; Andrino Kopinšek, Celje; Franc Marn, Zagorje; Ivan Potočnik, Kranj; Ferdo Buk, Novo mesto; Jože Sežon, 82, Cerknica.
SLOVENCI V ARGENTINI
Osebne novice
Krst: V cerkvi Jesus en el Huerto de los Olivos v Olivosu je bila krščena
12.	aprila Marija Veronika Arabetti, hčerka dr. Gelsa in ge. Lòjzike roj. Dimnik. Krstil je tamošnji župnik msgr. Jorge Geralda. Čestitamo!
Poroka: V cerkvi Marije Kraljice v Slovenski vasi, sta se v soboto 26. a-prila poročila Elizabeta Boštjančič iri Janko štrubelj. Za priči sta bila Martin Boštjančič in ga. Ivana Štrubelj. Poročil ju je Barle Jakob CM. Novopo-ročencem čestitamo!
Nov diplomant: Na veterinarski fakulteti drzayne univerze, v Buenos Airesu jé končal študije Maks Dimnik in diplomiral kot „Mèdico veterinario“, čestitamo !
it»®:
MEDORGANIZACIJSKI SVET
18.	aprila je bila v prostorih Zedinjene Slovenije letos 1. seja Medor-ganizacijskega sveta, na kateri so bile obravnavane sledeče točke dnevnega reda:
1.	Posprava Slovenskega dneva: Slovenski dan, ki je bil letos v Našem domu v San Justu 6. aprila v skupni organizaciji Zedinjene Slovenije in Slovenskih domov, je kljub nekaterim pomanjkljivostim lepo uspel. Krasna je bila, dekoracija: tipična vaška hiša in kozolec. Vsak Dom in Društvo Slovencev iz Mendoze je imel svoj „štant“. Vsi Domovi so sodelovali tudi pri programu; zato je bil ta malo predolg.
2.	Organizacija knjižnic po Domovih: Predsednik Zedinjene Slovenije L. Rezelj je ponovno apeliral na Domove, ki še nimajo svojih knjižnic, naj iste še letos ustanovijo. Povabi naj se družine in posamnike, naj njihove knjige, ki jih ne nameravajo več brati, podare kakemu Domu ali Zedinjeni Sloveniji.
3.	Razgovor o zgodovinskem muzeju: Potem ko je predsednik Zedinjene Slovenije povedal, da Slovenski narodni odbor pripravlja zgodovinski arhiv, je ponovno poudaril potrebo za ostva-ritev slovenskega zgodovinskega muzeja, v katerem bi se zbirali predmeti, katere smo uporabljali kot domobranci med vojno in potem kot begunci v taboriščih (domobranske uniforme, značke, menažke in dr. kakor tudi publikacije in fotografije iz tistih časov). Danes je po raznih hišah še mnogo teh predmetov, ki bi se pa sčasoma porazgubili, kar bi bilo škoda. Za, mladino bo gotovo zanimivo videti, v kakšnih razmerah so nekoč živeli njihovi pred-
niki.
4.	Pri slučajnostih je bila poudarjena potreba za srečanje javnih delavcev na študijskem dnevu, na katerem bi se obravnavala naša konkretna vprašanja in bi se napravil večletni načrt
za delo. Predsednica Zveze slovenskih mater in žena ga. Dobovško va je poročala, da je bilo malo obiskovalcev na prireditvi „Slovenski božič“, katero pripravljata vsako leto Vincencijeva konferenca in zvéza. Prosi predstavnike Domov, naj priporočajo obisk te prireditve, posebni mladini, da bi ta spoznala lépe slovenske božične običaje.
SLOVENSKA NAVZOČNOST
Občina buenosaireškega predmestnega okraja La Matainza, pod katerega spada v glavno mesto San Justo in okolica, prireja svojo prvo industrijsko razstavo — Expofuturo 86. Močno slovensko skupnost, ki je naseljena v tem okolju, na rastavi zastopajo tri slovenska podjetja.
Najmlajše med njimi je turistična agencija ILIRIA-TUR. Na skrbno pripravljenem prostoru je mogoče dobiti od prijaznih in prikupnih slovenskih deklet kakršnokoli pojasnilo tako o lokalnem kot o mednarodnem turizmu. Skioptične slike prikazujejo lepote ;iz vsega sveta, pri čemer je Slovenija' zelo lepo zastopana.
Na sosednjem prostoru razstavlja TEXTILES KOSANČIČ, ki ob svoji tridesetletnici nudi ne samo na o-gled marveč tudi ina voljo zelo prikupne vzorce svojih jopičev in puloverjev izbranih barv. To podjetje je spet lep dokaz 'kako je moči dosegati krasne uspehe, kadar se vsa družina složno posveti skupnemu cilju.
'Nekaj deset metrov naprej imajo razsežni prostor bratje OBLAK. Tu moremo videti serijo lepih barvastih fotografij pročelij in notranjosti njihovih tovarn v San Justu, Tucumanu, Gonzalez Catànu, in San Luisu. Okusno pripravljen televizijski trak kaže ves proces izdelave oken in vrat ter je pred aparatoma, ki to kažeta, vedno množica ljudi, ki jim dajejo pojasnila sami bratje lastniki, njihovi otroci, uradniki in štiri naša mlada dekleta, ki so živo nasprotje tega, kar se običajno ponuja po takšnih razstaviščih.
Ko je župan odprl razstavo 25. a-prila, je omenil, da1 si šteje La Ma-tanza v čast, da more imeti na svojem področju podjetja, kot so tovarne, ki so jih tukaj postavili Slovenci. Lepa pohvala, ki je vsej naši skupnosti v ponos.
Razstava bo odprta vsak dan od 16 do 22 do vključno 11. maja na igrišču Huracana, Catamarca in Rincon v San Justu.

BBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBHBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBIiBBBBBBBBBBBBBHBBDBBBBBBBBBBBB
BBBBBBBBBBBBBBflBflBBBIBBBflBBBBBIB'flBBflBBBI
BBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBIBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBB«BBBBBBBBBB
Muslimani v Jugoslaviji
Jugoslovanska državna i.n gospodarska kriza, katero spremljata visoka inflacija ter nizki dohodki državljanov — sta v zadnjih letih povzročili nastanek raznih nacionalističnih tendenc v tej’ mnogonarod-nostni balkanski državi. Zato je leta 1981 prišlo ina Kosovem, kjer je skoro 80% prebivalstva albanskega porekla — dosedaj na j večjih izgredov po drugi svetovni vojni. Vojaštvo in policija sta nemire krvavo zatrli.
Naraščajoče nacionalistične ideje ter upoštevanje narodnih vrednot pa se ne zaznavajo samo pri albanski skupnosti, temveč — med drugimi — tudi v gotovih islamskih krogih, živečih v Bosni-Hercegovini-Splošna svetovna renesanca islama je — tako trdijo Jugoslovani — zajela, sicer v oslabljeni obliki, tudi muslimane te jugovzhodne evropske države. To dokazuje zidanje novih mošej v zadnjih letih — samo v Bosni okrog 20 — kakor tudi intenzivni inozemski kontakti islamske duhovščine ter stalno naraščajoče število jugoslovanskih študentov teologije na arabskih univerzah, univerzah, predvsem v Kairu, Bagdadu in Riadu.
Proces proti skupini muslimanskih intelektualcev v letu 1983 v bosanskem glavnem mestu Sarajevo, ki so bili obsojeni zaradi „protirevolucionarnega delovanja“ ter „sovražne propagande“ na veg let zapo-
ra, je v svetovni javnosti sprožil zanimanje za položaj muslimanov v Jugoslaviji. Od tedaj jugoslovanski tisk čestokrat označuje islamske i-mame kot muslimanske nacionaliste in jih obdolžuje, da preko vere širijo antikomunistične ideje 'in se — slično kakor Albanci na Kosovem, zavzemajo za od Srbov in Hrvatov očiščeno Bosno-Hercegovino. Nemiri Albancev, ki sicer niso temeljili na panislamskih idejah, temveč zgolj na albanskem nacionalizmu, so vendarle vplivali na samozavest slovanskih muslimanov.
Po ljudskem štetju leta 1981 je bilo ob 22.4 milijonov prebivalcev v Jugoslaviji okrog 3.9 milijonov mo-hamedancev-sunitov. Okrog 1.7 milijonov jih je albanskega in nekaj čez 100.000 turškega porekla. Okrog 2 milijonov muslimanov, k; živijo predvsem v Bosni-Hercegovini, delno tudi v Srbiji (kot Novi Pazar in Kosovo), Makedoniji ter Črni gori, so slovanskega porekla in govorijo srbsko in hrvaško. Po letu 1970 pa ne veljajo več samo kot pripadniki neke verske skupnosti, temveč samostojen narod, kakor Slovenci, Hrvatje, Srbi, Črnogorci in Makedonci. Pojem musliman torej nima samo verskega, temveč tudi narodnostno oznako. Da je komunistična in principielno ateistična vlada prevzela religiozni termin za ozitlačenje nekega naroda, je nenavaden in e-dinstven pojav. Da je prišle do u-
stanovitve tega najmlajšega naroda, ki je po številu pripadnikov za Srbi in Hrvati na tretjem mestu v jugoslovanski zvezni državi, je treba upoštevati razna zgodovinska dejstva.
Bosna-Hercegovina leži med evropskim zapadom in vzhodom in je bila dolga stoletja sporno jabolko raznih velesil. Tu sta se stikali zapadnoevropska ter osmansko-islam-ska civilizacija' in kultura. Prebivalci so 40% muslimanske vere, torej so v večini, 32% je pravoslavnih Srbov in 18% je katoliških Hrvatov. Viden znak te različnosti v veroizpovedi so npr. različne cerkve v Sarajevu: ina ozkem prostoru sredi mesta so srbsko-pravoslavna cerkev, katedrala, sinagoga (v tem mestu je namreč do druge svetovne vojne živelo dosti judov), kakor tudi čudovita Husrev-Beg-mošeja iz 16. stoletja. V Sarajevu je center islamske verske skupnosti. Pred sedanjim komunističnim režimom je bilo v tem mestu nešteto mošej -— zato so ga takrat imenovali „evropski Damask“. V njem se nahaja edina islamsko-teološka fakulteta na evropskih tleh.
Bosanski muslimani torej niso Turki, temveč Slovani, ki so po o-smanskem zavzetju v drugi polovici 15. in predvsem v 16. stoletju prevzeli islam. Pod turško nadoblastjo so živeli 400 let. Turki so jih imenovali „levi, ki čuvajo vrata Carigrada1“ — tako vsaj je zapisal neki Anglež, ki je leta 1875 potoval po tej deželi.
Leta 1878 je to ozemlje prevzela avstro-ogrska monarhija, z njo se
je začel širiti vpliv zapadnoevropske civilizacije. Tem vplivom so se mnogi muslimani upirali, mnogi celo niso hoteli živeti pod „nevernim vladarjem“ in so se raje izselili v Turčijo. Tisti, ki so ostali, pa so se počutili zapuščene in brezdomce in so nihali med pasivnostjo, uporništvom ter prilagoditvijo novi civilizaciji; njih življenje je lepo opisal bosanski pesnik in pisatelj nobelovec Ivo Andric v romanu „Most čez Drino“.
Ko so se odmaknili Turki, so se pričeli Srbi un Hrvati prerekati za preostale slovanske' muslimane. Trenja so se nadaljevala še v stari Jugoslaviji in Bosna-Hercegovina je bila pozorišče neštetih sporov in spletk. V drugi svetovni vojni so se na tem ozemlju odigravali oboroženi spopadi ustašev, četnikov, okupatorja, partizanov in mnogo muslimanov je tedaj zgubilo življenje. Neurejeno stanje se je' nadaljevalo še po drugi svetovni vojni. Nove o-blasti pa so ob ljudskem štetju leta 1948 zahtevale, da se muslimani sami označijo, oz. odločijo za Hrvate' ali Srbe. Mnogi so se — kljub raznim pritiskom — tem zahtevam uprli ter se imenovali „Jugoslovani brez narodnosti“, kasneje pa kar „muslimani brez narodnosti“. Leta 1961 pa so jih imenovali „muslimani v smislu gotove etnične pripadnosti“. Torej so slovanske muslimane smatrali kot posebno etnično skupino, toda narodnostno „nedoločeno“. Pri ljudskem štetju leta 1971 pa je prišlo do odločilnega sklepa: pri srbbhrvaških muslimanih slo-
vanskega izvora se je vzpostavil pojem marod in od tedaj imajo pravico, da na vprašanje po narodnosti odgovorijo „musliman“.
Uradno priznanje muslimanov kot narod je bila posledica splošnih reform, ko se je izvršila gotova decentralizacija' gospodarstva in narodov v Jugoslaviji in so tedaj posamezne republike dobile' več pravic.
V tem času so se med bosanskimi intelektualci pričele diskusije o statusu muslimanov, ki naj bi kot šesti narod sestavljali Jugoslavijo. Svoje zahteve so utemeljevali z argumenti, da imajo lastno zgodovino, lastno kulturo in tradicijo, čeprav so etnološko Srbi ali Hrvati in govorijo njihov jezik. Glavni znak naj bi bila vera, 'ki je preko stoletij izoblikovala njihov način življenja’
in.	mišljenja1. Obšli so objektivno kritiko. ali ti argumenti upravičujejo nastanek nekega „umetno konstruiranega“ naroda in zagotavljajo, da se muslimani slovanskega porekla nikoli niso smatrali za Srbe ali Hrvate im so vedno odklanjali identificiranje z enim ali drugim.
Leta 1971 ob ljudskem štetju je torej Zveza komunistov s Titom na čelu priznala muslimane kot samostojen narod, ki skupaj z drugimi narodi sestavlja jugoslovansko državo. Nadejajo si, da bodo s to potezo dosegli vsaj delno stabilizacijo ozemlja, ki je bilo dolga leta središče hrvaških in srbskih političnih in teritorialnih sporov.
Priredila P. D-ova.
Strali 4
Darovali so
v tiskovni sklad Svobodne Slovenije
V tiskovni sklad Svobodne^ Slovenije so darovali: Vladimir Telič, Lomas del Mirador, A 5; gdč. Francka Benko, San Justo, A 1; J. J., Miramar, A S; Milan Magister, Bamos Mejia, A 15; Karel Cater, Martin Coronado, A 2; Stane Mehle, Slovenska vas, A 2; N. N., Buenos Aires, A 25 za eno naročnino za Zavetišče dr. Gregorija Rožma-mana; Anton Meglič, ZDA, 10 dolarjev in Frank Kuhel, ZDA, 5 dolarjev. Vsem darovalcem iskrena hvala,.
Uprava Svobodne Slovenije
MALI OGLASI
Advokati
dr. Andrej Fink — uradni prevajalec za slovenščino — Larrea 929, priti. A, Capital - T. E. 84-2163 - torek in Četrtek od 18 do 20.
Arhitekti
arh. Jure Vombergar — Načrti za gradnje, opreme, dekoracije — Av. Gaona 2776 - 1706 Haedo T-659-1413
Gospodarstvo
Zavarovanja M. in H. Loboda — Sar-
miento 385, 1. nadstr., pis. 10 - Buenos Aires - od 11 do 18.30 - T. E. 312-2127
E.
Kreditna zadruga SLOGA — Bmé. Mitre 97, 1704 Ramos Mejia - T. E. 658-6574, 654-6438. Od poned. do petka od 15. do 19. ure.
Mutual SLOGA — Bmé. Mitre 97, 1704 Ramos Mejia - T. E. 658-6574, 654-6438. Od poned. do petka od 15. do 19. ure.
Pod zaglavjem MALI OGLASI nudimo slovenskim podjetnikom, trgovcem, profesionalcem in drugim, da lahko dalj časa in poceni oglašu. jejo v našem listu.
Cena največ štirih vrstic A 2 za enkratno objavo, za ves mesec — 4 številke — A 6.
REŠITEV KRIŽANKE Št. 11
Vodoravno: 1. Elan; 5. opus; 9. par; 12. potop; 14. imenoma; 16. našopa; 18, jereb; 20. kako; 21. cekar; 22. ura; 24. ozki; 26. a,zrl; 28. ja; 29. Hladnik; 31. ko; 32. avto; 34. boks; 35. tak; 86. nedra; 38. oker; 40. visim; 41. Sva-run; 43. vnašati; 45, nomad; 47. var; 48. nova; 49. Sava.
Navpično: 1. ep; 2. Ion; 3. ataka; 4. noša; 6. pia; 7. um; 8. seje; 9. poraz; 10. Amerika; 11. Rab; 13, pokol; 15. nekaik; 17. pozaba; 19. nuja; 21. cinkov; 23. ravnina; 25. kdo; 27. loka; 29. hodiš; 30. iskan; 33. tesar; 35. truma; 37. rman; 39. eros; 40. vrv; 41. siv; 42. nav; 44. to; 46. da.
Slavenski dom v San Martinu
bo v nedeljo 18. maja praznoval svojo
26. OBLETNICO USTANOVITVE DOMA
s celodnevnim slavjem
ob 11.30 slovesna sveta maša ob 13.00 skupno kos'üo ob 15.30 kulturni program in
slavnostni govor arh. Jurija Vombergarja
Nato prosta zabava
s sodelovanjem orkestra Slovenskega ahsambla Lepo vabljeni vsi rojaki!
2. KULTURNI VEČER	XXXIII. SEZONA
SLOVENSKA KULTURNA AKCIJA
MORALA V MEDNARODNI POLITIKI dr. Andrej Fink
Predavanje bo v soboto, 17. maja ob 20 v gornji dvorani Slovenske hiše
Vsem znancem in prijateljem sporočamo, da je 4. maja 1986 v 71. letu starosti po težki bolezni mirno v Bogu zaspal, previden s svetimi zakramenti, naš dobri oče, tast im dedek, gospod
Jože Albreht
K zadnjemu počitku smo ga spremili v ponedeljek, 5. maja, na pokopališče Monte Grande. Posebej iskrena (hvala dr. Alojziju Starcu za obiske, prinašanje Naj svetejšega, molitve ob krsti ter sveto mašo. Zahvala vsem prijateljem, ki so očeta obiskovali ter ga spremljali na zadnji poti.
Priporočamo ga v molitev.
Žalujoči v Argentini;
žena Ivanka,
sinova Jože in Janez,
hčere: Marija, Elizabeta, Veronika in Kristina,
vnuki: Mirjam, Monika, Marta, Adri-jana, Vanika, Lorena, Ksaver, Viktor, Danijel, Ivan in Damijan
v domovini;
sestri Marija in Jožefa,
ter ostalo sorodstvo.
Buenos Aires, Rovte v Sloveniji, 5. maja 1986.
Svoj vzpon skozi življenje je zaključil naš zvesti član, dolgoletni tajnik in požrtvovalni sodelavec, gospod
Dor jan Heller
Priporočamo ga v molitev in blag spomin.
Slovensko (planinsko društvo
FRAN MILČINSKI	(13)
Ptički brez gnezda
Ura se je bližala pol drugi. Milan se je pripravljal na odhod v šolo, pa je prišlo na, dan, da se ni še naučil domače naloge iz računstva. Pozabil je nanjo! Jera je bila bolj nesrečna kakor fant. „Hitro knjigo v roke, pa se uči!“
Vmes v nalogi je bilo vprašanje: „Koliko jabolk je prinesla mati s trga, a,ko da svojim trem otrokom vsakemu tri in ostaneta še dve?“ V potu svojega obličja mu je pomagala uboga Jera pri reševanju te težavne uganke; v predalu je našla še nekaj fižola in s pomočjo fižolovih zrn sta to,čno izračunala, prvotno število jabolk.
Milan je hitel v šolo, tako se mu je mudilo, da se ni niti poslovil od staršev, le stara Jera mu je naredila običajni križ. In se je zgodilo, da je bil res vprašan v šoli in mu je dal učitelj prav to vprašanje, ki sta ga doma skupaj reševala z zvesto Jero: „Koliko jabolk je prinesla mati s trga, ako dà svojim trem otrokom vsakemu tri in ostaneta še dve?“
Ali se je postavil Milan! Samozar vestno, hitro in točno je odgovoril: „Enajst fižolov.“ S tem odgovorom je žel prav za prav lep uspeh, kajti so se kar okna tresla od smeha tovarišev.
Učitelj je bil žalibog drugačnega mnenja; vzel je Milanov odgovor za objestno šalo in ga je poklical ven pred tablo. Bil je novodoben vzgojitelj, spoštoval je šolski zakon in se bal kazenskega in ni nikdar niti prsta polo-
žil na šolarja, naj je bil še tako potreben! strahovanja. Kaznoval je po svoje. Ukazal je: „Milan Jeraj, primi se za uho !“ — Milan je ubogal in že se mu je kisal obraz. — „Milan Jeraj, stresi se za uho!“ In Milan Jeraj si je stresal uho in solze, debele kakor vinske jagode, so mu tekle po licu.
Ko je povedal doma stara Jeri to svojo nezgodo, se je jokala še ona,.
5.	Tonček
Čevljar Pirc ni utegnil, pa je šla cevi jarka k dolenjski teti po sina in ga srečno pripeljala domov. Plaho se je oziral objokani Tdn/ek po novem, tesnem domovanju in po novih, skoraj tujih mu ljudeh, ki jima naj odslej reče ata, in mama. Hudo mu je bilo pri srcu in le malo je čul in razumel lepega nagovora, ki mu ga je privoščil njegov svečano oblečeni roditelj, ki je bil pravkar namenjen zdoma.
„Zdaj si doma, fant,“ je rekel, „jaz sem tvoj oče, mama so tvoja ma,ti in nič ti ne bo hudega, če boš priden. Drugače pa bo pela palica. Jesti bo|^ imel dosti, nič se ne boj, ampak ubogati moraš — kdor ne uboga, ga tepe nadloga! Hodil boš v šolo, da ne ostaneš zar bit teliček, in ko jo dovršiš, boš sedel tu pri meni na stolu in šival in si lahko še kdaj srečen.“
Za mojstrom je stal vajenec Peter. Tudi on je hotel pozdraviti novodošle-ca in ker ni smel z besedo vmes, je
govoril z znamenji: vtaknil je v usta oba kazalca, vsakega v en kot, s palcema si je potegnil spodnji očesni veki navzdol, spačil obraz in pokazal Tončku jezik.
Tončku se je že tako ves čas nabiral jok; samo čudnega pozdrava Petrovega je bilo še treba,, da se je pričel strahovito dreti, umikal ,se je in z očmi iskal vrata — ušel bi bil rad.
„Čemu se dereš," je jezno vprašal ata Pirc, „ko ti dajem dobre nauke?“ že je stegnil roko, nemara ibi k plohi solza prišlo še kaj toče, da ni ročno priskočila Pirčeva, ki je na, štedilniku ravnala kavo.
„Pusti ga no!“ je rekla, „saj vidiš, da je še ves zbegan! Pa glej, da prideš o pravem času domov! — Ti -si pa solze obriši, fant, in nos, saj ti že v usta lezeta, sveči! — Pa ne v rokav, pujs! — Ali res nimaš rute — križ božji, pri kakih ljudeh si pa bil? Nä!“ In o-brisala ga je v svoj predpasnik.
„Torej,“ je še enkrat povzel besedo mojster Pirc, pripravljen na odhod, „fant, priden bodi in ubogaj, samo tebe imava, vse dobiš za nama, če boš po tem! Drugače pa, že veš.“ Okrenil se je, da si vzame izza omare palico in gre, pa je ta hip zalotil vajenca pri čudnih pozdravnih ceremonijah.
„Av!“ je zakričal vajenec in si pokril ušesa z rokami; toda mojster ga je le unič,ujo,če pogledal, vzel palico in odšel. Danes je bila nedelja, počivalo je delo pa se tudi ni imel za zavezanega, da se ukvarja z vzgojo vajenca — to je rešilo Petrova, ušesa.
Tak je bil prvi sprejem in nič veselejši niso bili malemu Antonu Pircu
OBVCSTILÖ ESL0VENIA LIBRE
SOBOTA, 10. maja:
Visokošolski tečaj ob 16. uri v Slovenski hiši.
NEDELJA, 11. maja:
Slovensko romanje v Lujàn. SOBOTA, 17. maja:
Redni pouk Slovenskega srednješolskega tečaja v Slovenski hiši ob 15. uri.
„... ples“ RASTI XV v Slomškovem domu s sodelovanjem Magnuma,.
NEDELJA, 18. maja:
Obletnica Slovenskega doma v- San Martinu s celodnevno, prireditvijo.
SREDA, 2,1. maja:
Sestanek lige žena-mati v San Martinu ob 18.30.
ČETRTEK, 22. maja:
Seja Medorganizacijskega sveta ob
20. uri v Slovenskem domu v San Martinu.
SOBOTA, 24. maja:
Redni pouk Slovenskega srednješolskega tečaja v Slovenski hiši ob 15. uri.
NEDELJA, 25. maja:
Žegnanje pri Mariji Pomagaj. NEDELJA, 1. junija:
Spominska proslava naših žrtev.
■■■•«■■■a■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■«■■•■■*■■■■■■••■■■
Poravnajte naročnino!
Fnndador: MILOŠ STARE
RZDACCION Y ADMINISTRACION:
RAMON L. FALCON 4158 1407 BUENOS AIRES ARGENTINA Telèfono: 6 9-9503
Glavni urednik: Tine Debeljak ml. Uredniški odbor: dr. Tine Debeljak, Tone Mizerit, dr. Katica Cnkjati, Gregor Batagelj
sl8	FRAN QUEO PAGATO
	Conceaión N9 5775
H a 73 6t|	TARIFA REDUCIDA
	doiieeaión NI 3824
Registro Nacional de la Propiađad	
	Intcleetoal Nt 299*31
Naročnina Svobodne Slovenije za L 1986:
Za Argentino A 24, pri pošiljanju pó pošti A 25; Združ. države in Kanada pri pošiljanju z letalsko pošto 69 USA doL; obmejne države Argentine 53 USA dol.; Evropa 65 USA dol.; Avstralija, Afrika, Azija 70 USA dol.; ZDA, Kanada in Evropa za pošiljanje z navadno pošto 415 USA dol.
T ALLERES GRAFICOS "VILKO- SJtL., ESTA-DOS UNIDOS 425, 1101 - BUENOS AIRES -T. E. 362-7215
Z dobroto si je utrl pot k večni Dobroti naš mecen, oče dveh bivših učencev, gospod
Dorjan Heller
S hvaležnostjo se ga spominjamo ter molimo zanj in njegove drage.
Jegličeva šola v Buenos Airesu
Nepričakovano je odšel h Gospodu 29. aprila naš dragi mož in oče
DORJAN HELLER
ki je dobil svoj zadnji počitek ma pokopališču — travniku Flores — (oddelek 21/8, grob št. 23).
Zahvaljujemo se vsem prijateljem Slovencem, ki so pokojnega prišli kropit, molili zanj in ga .spremili na zadnji poti, posebej še dr. Juretu Rodetu za molitve ob krsti in pr,i pogrebu. Hvala tudi Vsem slovenskim organizacijam in SPD za zadnje* slovo, ki so ga izkazali pokojnemu.
Maša zadušnica bo 31. maja ob 19.15 v Slovenski hiši. Pokojnika priporočamo v molitev!
Žalujoči:
Slavka, žena Artur, sin Dorica, hčerka
Buenos Aires, 30. aprila 1986
sledeči dnevi. Jesti mu res ni manjkalo, dasi mu jed ni tako dišala kakor ona kmečka, ki je bil vajen. Ali pogrešal je vsega, kar je ljubil. Teto -— za mamo jo je klical — in njeno 'žuljavo roko, ki je pa vendar tako prijazno božala,, in široko, obokano, sajasto kuhinjo in v kuhinji dim in duh po butaricah in prostrano, vedno toplo hišo.
Pogrešal je hlev in živino, v kotu hleva je imel svojo ogrado bacek — njegov bacek! Ni se smel spomniti backa, kar zalile so ga solze. Pogrešal je vrt in sadno drevje in uljnjak. Za hišo je tekel studenček, nikdar ni u-sahnil in gonil je Tončku kolo in stope. In kužek Rjavček, ki ga je spremljal vedno in povsod, celò do šole! Noter v šolo se Rjavček seveda ni upal, bal se je učitelja, starega gospoda Franketa, ki je sedel pred tablo in i-mel poleg sebe fižolovko, tako dolgo, da je segel z njo v vsak kot učilnice in se mu ni bilo treba ganiti s stola. Pa, so ga imeli radi, gospjoda Franketa, zaradi obilnih prostih dni naj ga je obsikal kdorkoli, pripeljal je gosta v šolo in rekel: „Otroci, vstanite! Danes ste deležni posebne časti: španskega kralja je pripeljala pot skoz našo uboižno vas in se je ustavil, da, si ogleda, šolo. Tukaj stoji poleg mene, krono je že naprej poslal s pošto. Hvaležni mu bodite, otroci, za čast, zakličite trikrat ,živio' in potem pojdite domov in povejte, da danes ni šole!"
Pogrešal je gospoda Franketa. In pogrešal je staro Rozalo, za štirideset let je služila pri hiši in mu je večer za večerom pravila lepe historije o divjem
možu, o razbojnikih, o grofinji, ki je zajedla devet graščin na samih kurjih kožah, in pesmic je znala nešteto in se jih je naučil pri njej, na primer tisto: „Delajmo, delajmo zlata kolesa da se popeljemo v sveta nebesa! Angelci godejo, kar najbolj morejo, da se nebesa tresejo."
In ono šaljivo:
„Ženin in nevesta , pod mizo grile jesta; na vilice jih natikata, v usta jih pomikata."
In koliko še drugih. In po pastirju mu je bilo dolgčas, ki je za stavo lešnike tri z glavo, kadar je bil natrkan, in po kovaču onkraj ceste: pinkate punkate se je glasilo ves dan.
Iz tega ljubega mu sveta ga je iztrgala tuja roka in mu dala v nadomestek tesno, temno sobo in drugega nie. Starši so mu bili tuji in težko mu je šlo z jezika „ata" in „mama" in ga je bilo sram teh besedi kakor laži in hinavstva. Starši so to čutili in jih je bolelo. Ljubila sta ga roditelja s pametjo: najin edinec je, vzgojiva ga, da bova na stare dni imela poleg sebe svojega človeka! Ljubila ga pa še nista s srcem, ker jima je bil tuj, tuj po govorici in naglasu, po kretnjah in na-varah, tuj po vsebini svojih in njunih spominov. Niti nista razumela njegove duše: ogorčena sta se čudila, kako more iz mesta hrepeneti nazaj na kmete, zahtevala sta od njega ljubezni, ki ji niti sama, še nista bila kos, — in na koncu koncev je bila sodba mojstra Pirca taka, da je fant pokvarjen in da bo stalo še dosti truda, da ga poboljša.