K šolski higijeni. (Dr. Iv. Borštnik.) IV. (Dalje.) Iger je število boleznij jako veliko, dalo bi se jako veliko pisati H* o nacinu, kako preprečiti razne bolezni mladine, posebno šolarjev; vendar to ne odgovarja našemu namenu in sicer radi tega ne, ker večina nalezljivih boleznij tako hudo napade mlado bitje, da je to že vsled tega primorano izostati iz šole; z druge strani bi bilo pa preobširno navajati pri raznih boleznih znamenja, po katerih je mogoče spoznati, da ima otrok že kal bolezni v sebi, če tudi ga še ni napala, se ne prikazala, to je tako imenovani Čas inkubacije nalezljivih bolezni, kateri se raenja od nekaj dni do nekaj tednov, kakoršna je bolezen. Bilo bi pa tudi nevarno tako sumarično navajati te stvari, namreč nevarno za tiste otroke, ki bi bili sicer zdravi, a slučajno bi se kake spremerabe na njih krile s tu navedenimi znamenji in bi bili tako obsojeni zamujati svoj pouk in tudi zaradi tega je najbolje vse to prepustiti ustmenemu zdravniškemu navodilu v konkretnem slučaji. Vsakdo pa vidi že tukaj, kako težka stvar je ločiti higijeno od terapije, zdravstvo od zdravilstva! Higijena je desna roka terapije; ona mora skrbeti, da bolezen ne pride v človeški organizem, v človeško družbo, šolo, vas, raesto; če je pa bolezen tu, no, potem je stvar terapije, da bolezen in njen škodljivi upliv na človeški organizem kolikor raogoče paralizira; sploh bi bila higijena idejal terapije, ker če bi se ubranil vsem škodljivcem pristop v človeško truplo, bi bilo zdravljenje pač najbolj lahko in najbolj radikalno. To dejstvo se tudi vedno bolj vpošteva, to pa šele od tedaj, od kar se je začelo spoznavanje bistva bolezni in njih vzrokov, odkar se je začelo spoznavati ta najmanja bitja, imajoča ravno tako svoje življenske potrebe kot jih ima človek in katera morajo pri pomanjkanji teh življenskih pogojev ravno tako končati kakor človek brez zraka, hrane i. t. d. Vse to spoznanje bistva in vzrokov boleznij je pa še mlado, šteje še le nekaj let, zato je tudi higijena še mlada znanost; vse to spoznanje je pa tudi težko pridobljeno in naravoslovci so hodili trnjevo pot, ne brez začasnih zmot. predno so prišli do teh vspehov, katerih mi dandanes po njib vrednosti skoraj ne rnoremo ne dovolj ceniti in s hvaležnostjo se rnorarno spominjati tiste generacije in tistih mož, ki so omogočili prostost znanstvenega preiskavanja in priveli znanost na naravno pot preiskavanja narave. Vendar od tega cilja, da bi nam higijena zadostovala, smo še daleč, in nepregledno vrsto let in desetletij bo podpirala in pomagala terapija higijeni, in kjer zakrivi kaj zdravstvo, je zdravilstvo na redu, da odporaore. Težka naloga! Kljub temu, da se je treba varovati pri obravnavanji zdravstvenih zadev, da se ne zaide v zdravilstvo, si ne morem kaj, da ne oraenim glavobola in na to v kratkem dušnih pojavov, namreč bolestnih. Tudi to moremo edino na podlagi nepremičnega, vedno resnionega naravoznanstva razumeti; če odpremo čepinjo, vidimo, da so žile na površji in v notranjosti možgan zdaj bolj zdaj manj napolnjene s krvjo in če se kaka žila preveč raztegne pod navalom krvnega toka, poči žila in kri se vlije na raožgaiie ali pa v nje in jih stlači in zmečka s svojim pritiskom in naravno je, da razdejane možgani ne morejo delovati; človek izgubi govor, gibanje rok, nog i. dr. pravimo, da ga je zadel mrtvoud. Ta čisto naravni pojav se toliko preje zgodi, če je žila ali cev, po kateri teče kri vsled starosti ali druzih boleznij, zgubila svojo prožnost ali pa če je naval krvi v rnožgane posebno velik n. pr. pri napenjanji mišic, po pojedinah i. dr. tako, da stena cevi ne inore, vzdržati pritiska krvnega toka. Ta tlak se poveča pa tudi pri učenji, kajti tudi učenje je delo, in celice v rnožganih, katere oskrbujejo to delo, rabijo snovi, da nadomeste to, kar so izrabile; to je vsakemu umljivo in vprašanje je le, kako je to delo, ki ga vrše možgani pri učenji, ali bolje kako delujejo celice v možganih? Za nas zadostuje kratek odgovor: tako kot celice v mišicah, če sekarao drva; v obeh slučajih se spoji namreč ogljenik, katerega s hrano v obiltii meri vsprejmerao, v naš život in ga nakopičimo po pojedinih celicah, tako v tnišici kot v raožganih in drugod s kisikom, pravimo, da zgori, kot zgori premog če ga skurimo; tudi tu se stori delo in voda se spremeni v paro, ta goni sfcroje i. t. d, Ge pa se pozabi v možganih več snovi vsled intenzivnejega delovanja in zgori več ogljika, je razumno, da je potreba tudi več kisika v tistera času, ker drugače ne zgori ves ogljik, ampak se nakupiči v možganih in to je gotovo škodljivo, začne boleti glava in razne senzacije nas nadlegujejo; treba je tedaj prostega, svežega dihanja, da pripeljerno v možgane dovolj kisika in radi tega je treba sedeti po konci, prostih prsij; povrh tega pa ovirajo sključene prsi tudi prost odtok izrabljene krvi iz možgan, tedaj toliko več vzroka, da pazitno na držanje glave v šoli. ^ Vprašanje je, koliko časa rabijo možgani, da se odpočijejo od dve-, tri-urnega dela? Vsak ne dela jednako hitro, zato je tudi to zelo individuvalno. Sploh lahko rečemo, da bi se dalo prenapetosti v učenji, če je taka, odpomoči s tem, da se popolnoma opusti doraace učenje. Ni stvar higijene, kako naj se to uravna in če rečem, da naj se določi minimum, kateri naj se doseže v šoli, kolikor mogoče nizek, ker se tako da prilika nadarjenim učencem, da se v istem času dva- ali tri-krat toliko nauče kot manj sposobni z druge strani, pa se večino slabših uoencev ne sili sedeti doma, to je izven šole pri knjigi, kar je za nas glavna stvar, je vse to le osebno mnenje. Jasno je, da sega tu ko na rnnogih drugih krajih šolsko zdravstvo v vzgojeslovje in tako bi se sraelo po vsej pravici zahtevati, da se obravnava ta stvar in druge jednake, recimo pod naslovom: niz obmejnih sfer šolske higijene in vzgojeslovja". Kako dolg, neroden naslov! Naj tedaj ostane raje tu, kjer je! Vendar meje, natančne mejne črte med šolskim zdravstvorn in vzgojeslovjem ni! Tudi vzgojeslovje mora biti na podlagi zdravstva, tembolj ker se naravoslovje vedno bolj razteza na delovanje rnožgan. Toliko lahko rečemo, da je mišljenje tako, če ne bolj, utrudljivo kot vsako delo života, in če se delavec brani veojega kot osemurnega dela, si ne smemo misliti, da vstrpi normalen odrasel človek brez škode za svoje zdravje več kot toliko učenja. In kaj še le otrok! Zato ni čudo, če vidimo otroke opoldne brez slasti pri jedi: ko se niso niti odpočili od duševnega dela, morajo že sesti za mizo — pod tem pogojem ne more niti odrasenernu jed tekniti; tudi pri odrasenemu se mora pokazati prej ali slej shujšanje, oslabenje močij telesnih in s tern zmanjšani upor proti napadajočira boleznim, v prvi vrsti vsled nje obile razširjenosti proti jetiki, ki že tako najraje mladino v dobi rasti napada in nazadnje oslabi tudi sporain s časorn, tako pri odrasenem kot pri otroku. Res so otroci, kateri vse med šolskirn letora izgubljene moči dobe, v par mesecih, glavnih pooitnicah zopet nazaj, posebno v ugodnih življenskih razmerah, — da, mogoče da so ti otroci v večini, a samo mal odstotek je tacih, katerim bi preobilo, posebno izvenšolsko učenje škodilo, takorekoč saina izjema od onih prvih: exceptio firmat regulam, ergo si zapomnimo izjemo in uvažujemo nje važnost, ker tudi jedno človeško življenje nam raora biti dragoceno. Oraeniti je še, da glavobol nastane pri otrocih, če je šolski prostor premal vsled pokvarjenega zraka, kateri je prenapolnjen z izdihano oglikovo kislino, a v katerera je premalo kisleca; dalje radi prenapenjanja očij pri gledanji na blizu na predrobne predmete, radi prebližnje peči i. dr. Urnevno je pa, da se glavobol v ogromni večini prikaže še le pri odrasenih, in ta nas tu ne briga: tu imamo migreno, hemikranijo in toliko druzih glavobolov, da je sploh redek človek, katerega nikdar glava ne boli ali pa ne trga. Glede dušnih boleznij med šolo obiskujočo mladino se ne da tajiti, da raste število dušnih boleznij z rastočimi zabtevami na delovanje možgan, da že više omenjeni glavobol se more razviti, če se pogosto in dolgo časa ponavlja v dušno bolezen, posebno pri velikem in vstrajnem delu pred izpiti in tu je tudi doba, ko se množe sarnoraori med raladino. Dovolj je to, da ne moremo odrekati šoli upliva na tako imenovano duševno delovanje pri učeči se mladini \n vprašajmo se po vzroku teh žalostnih prikaznij. Lok preveč napet poči, in vsaka stvar ima svoje meje. (Dalje prih.)