Poštnina plačana T gotovini Dolenjski list GLASILO OSVOBODILNA FRONTE DOLENJSKIH OKRAJEV TEDNIK ZA POLITIČNA, GOSPODARSKA IN KULTURNA VPRAŠANJA LETO II. — ŠTEV. 37 NOVO MESTO, 15, SEPTEMBRA 1951 CKTRTI.RTMA NAROČNINA 75 DIN IZHAJA I M H-s KO Maršal Tito TU je m$\ Split je pretekli ponedeljek v zastavah, cvetju in zelenju praznoval Dan mornarice. Slovesnost je počastil s svojim obiskom tudi vrhovni poveljnik oboroženih sil FLR.l maršal Tito. Prebivalstvo in množica mornarjev ga je prisrčno pozdravila. Ko je čestital mornarjem, podoficirjem in admiralom k Dnevu mornarice, jo maršal Tito v svojem govoru med drugim dejal: »Tovariši, kratka jo doba, ki nas loči od dni, ko smo začeli ustanavljati naše vojnopomorske sile. To so bili težki časi. Pred devetimi leti, 1942. leta, nismo imeli niti enega plovnoga objekta. Leto doi po začetku vstaje v državi smo začeli ustanavljati našo partizansko mornarico, iz katere je do danes zrasla jugoslovanska vojna mornarica. Zakaj šele. leto dni po začetku vstaje? Zato, ker smo morali z ribiškimi čolni osvajati potrebno orožje, da smo se lahko bo-riii proti okupatorskim tolpam, ki so tedaj razsajale tu po Dalmaciji. Naši mornarji partizani so se morali boriti v lesenih čolnih in zelo točni so stihi v pesmi naše mornarice, da so čolni leseni, srca pa jeklena. Vojno smo končali, tovariši, imeli pa smo malo ali skoraj nič plovnih objektov. Naša vojna mornarica, prav tako tudi trgovska, se je razvijala po vojni v zelo težkih pobojih obnove naše države. Kje pa so bile plovne enote, ki so obstojale v naši državi pred vojno? Zgubili smo jih, vzel jih je okupator prav tako kot vse orožje stare jugoslovanske vojske; nekaj pa so si prisvojili kvizlingi, ki so okupatorju služili. Kdo pa je bil tu okupator? Bili so italijanski fašisti, ki so požigali po Dalmaciji. Uničili so ali zaplenili naše bojne in trgovske ladje. Sto in sto trgovskih ter manjših in večjih bojnih enot je vzel italijanski fašistični okupator.c Tovariš Tito je nato obrazložil, kako velikanska sredstva so potrebna za zgraditev lastne vojne mornarice. Poudaril je, da ustvarjamo zdaj vse pogoje, da bomo lahko dosegli mnogo več kot že imamo. Vojna mornarica bo dobila, kar ji je najbolj potrebno. Vojno mornarico pa moramo upostaviti zato, ker smo pomorska država, ker imamo tisoč kilometrov pomorske obale, zato ker je naša država čudovit del sveta, po katerem pogledujejo mnoge agresivne oči in bi si ga rade prisvojile. Na Vzhodu in Zahodu so taki, ki bi si hoteli prisvojiti našo zemljo. Tovariš Tito je opozoril na nebrzdano gonjo, ki jo uprizarja proti naši državi italijansko časopisje. Dejal je- nato: »Kaj zahtevajo, kaj hočejo? Ne le Trst in Istro, Reko, Pulj in Žadar, temveč tudi vso Dalmacijo. Radi bi seveda segli po njej in sanjajo o njej. vendar pa je ne bodo nikoli več zagrabili. Ce bi pa vendarle kdaj prišli sem, jih bo doletela ista usoda, kakor so jo doživeli tu italijanski in drugi napadalci v nedavni preteklosti. Zato gradimo našo vojno mornarico, da bi branili te obale, da bi branili našo čudovito državo, naše čudovito morje, zato in za prav nič drugega, saj nimamo nobenih agresivnih namenov proti nikomur in ne zahtevamo niti najmanjšega dela ozemlja naših sosedov onstran Jadrana niti koga drugega. To ni naš smoter in ni nikoli bil, ni danes in ne bo v prihodnje. Ta naša tla hočemo braniti in branili jih bomo ter jih ne bomo nikoli nikomur odstopili. Tovariši, ko že govorimo a propagandi, mislim, da berete, kakšne nesramne in ogabne klevete mečejo n;i nas, na našo državo, ne le na Vghodn, marveč tudi v Italiji. Razni italijanski pisuni klevetajo našo državo in našo armado na ukaz svojih vrhovnih voditeljev, na pobudo svoje vlade. Morda ste slišali, da je celo uradno glasilo vladne demokrščanske stranke »Popolo« napi-Nadaljevanje na 2. strani Orehov škim zadružnikom je država podarila 2,000.000 din Pred kratkim izdane uredbe zvezne vlade o odpisu posojil, ki so jih doslej dobile kmečke delovne zadruge za postavljene zgradbe in nakupljene stroje, so se v novomeškem okraju najbolj razveselili zadružniki »Gorpavice«, kmečke delovne zadruge prvih podgorjanskih partizanov v Orehovici. Z novo uredbo jim je država takorekoč podarila dva milijona dinarjev, katere so si v preteklih letih izposodili za zidavo novih gospodarskih poslopij. Treba je priznati, da so orehovški zadružniki doslej na Dolenjskem še največ zgradili. Obnovili so bivši grad, zgradili začasen hlev in šupo, lani so sezidali moderne svinjake, letos pa še velik goveji hlev za 54 glav govedi in kozolec v izmeri 20 krat 10 metrov. Goveji hlev še ni popolnoma gotov, vendar pa bodo že letos imeli v njem vso živino. Tudi nekaj notranjih prostorov bivše graščine še čaka na končno ureditev. Velike gradnje orehovških zadružnikov so če-6tokrat močno zavirale kmetijsko proizvodnjo zadruge, tako da je postala ta dostikrat predmet nelepih govoric in raznega podtikanja. S pozidanjem gospodarskih in ostalih poslopij pa si je kmetijska delovna zadruga v Orehovici navzlic govoricam nekaterih starokopitnežev ustvarila trdno podlago za napredek in nadaljnji razvoj. Zdaj, ko so stavbe pod streho, se bodo zadružniki lahko šele popolnoma posvetili svojemu pravemu delu — kmečki proizvodnji. Odpis posojila, ki ga je zadruga vložila v nove stavbe in stroje, je vzpodbudno vplival na še večjo zadružno zavest vseh Članov zadruge. Praktičen pomen odpisanega dolga je v tem, da bodo orehovški zadružniki na primer letos 100.000 dinarjev, ki bi jih bili sicer morali plačati kot obrok vrnjenega dolga in obresti, prišteli k letnim dohodkom. Za ©totisoč dinarjev se bo letos povečal zaslužek zadruge I Pri zidavi gospodarskih stavb so se dobro postavili tudi zadružniki v Pod-hostl. Blizu milijon dinarjev so porabili do/slej za svinjake in nov goveji hlev, kjer bo imelo prostora 54 glav goveje živine. Tudi njim je bil — kakor ostalim kmetijskim delovnim zadrugam v državi — investicijski dolg odpisan. V celoti so kmečke delovne zadruge v novomeškem okraju dosedaj porabile za zidavo raznih gospodarskih stavb, za popravila le-teh in za nakupe raznih strojev okrog 4 milijone 500.000 dinarjev. Ta dolg jim je bil z zadnjo uredbo zvezne vlade črtan. Zadružniki so hvaležni državi za nov in velik dokaz, da posveča socialistična domovina rasti kmečkega zadružništva vso skrb. Zadružniki se bodo trudili zato še bolj kakor doslej, da bo postalo vse njihovo delo in ustvarjanje v resnici zdrav temelj socialističnega gospodarstva naše vasi. Delavnica zadružnega sklada ponos Št. Jerneja V začetku junija 6mo pisali o delavnici zadružnega sklada, ki je nastajala v št. Jerneju, da je »vremenska delavnicam Bila je brez strehe. V treh mesecih pa se je »vremenska delavnica«; iz-premenila v sodobno zgrajeno delavnico, ki ne bi delala sramote nobenemu mestu! Prav gotovo nobena stavba v novomeškem okraju ni zrastla tako hitro kot nova mdzarsko-kolarska-sodarska delavnica zadružnega sklada, ki jo bodo v nedeljo odprli v Št. Jerneju. Na kraju, kjer je 1, junija letos stala na pol porušena in le delno zidana šupa, so v kratkih treh mesecih sezidali veliko enonadstropno delavnico v izmeri 17,5 krat 8 metrov. Stavba je v spodnjem delu iz kamna in betona, nadstropje pa je iz opeke. Spodaj bodo imeli strojni oddelek, kolarsko delavnico, manjše skladišče za potrošni material in pisarno, zgoraj pa bo mizarska delavnica. V načrtu je 6odarska in kovaška delavnica, tako da bo obrat popoln; v podjetju bo lahko delalo do 35 delavcev, trenutno pa jih že dela 12. Zraven delavnice so Že postavili tudi leseno sušilnico za sušenje in vskladi-ščenje lesa, ki prvotno ni bila v načrtu. Sušilnica je dolga 24, široka pa 8 metrov. Pri postavljanju so spretno izkoristili razne kose lesa, ki so jim ostajali pri zidavi delavnice, tako da je sušilnica razen gred skoraj zastonj. Podjetje za suh les ne bo v zadregi. Spominu Louisa Adamiča Pred dnevi je preletela svet novica o nenadni smrti Louisa Adamiča. Naslednje vesti so vedete povedati o zločinu, ki je bil izvršen nad njim. Ni moja stvar, da bi ugibal o tem, rad bi ob tej bridki novici zapisal le nekaj drobnih spominov nanj. . Seznanil sem se z Adamičem ob njegovem zadnjem obisku v Jugoslaviji. Zvečer sem sedel pri prijatelju Ivu Pirkoviču. Prišel je kot običajno po večerji, vstopil s svojim značilnim nasmehom, dal roko z neprisiljeno toploto demokrata, bistro pogledal v oči in že se je razpredel pogovor, kot da smo stari znanci. Ker sva bila oba s Pirkovičem sredi raziskovanja partizanstva, je razumljivo tekel pogovor predvsem o tem. Niso ga toliko zanimale široke linije razvoja in ideološke osnove, ki so mu bile iz lastnega študija in razgovorov z vodilnimi osebnostmi našega osvobodilnega boja dobro znane, toliko bolj pa so ga zanimate drobne dogodivščine borcev in njihovo reagiranje na sto-in tisočere nepredvidene spremembe O vzrokih nastanka in razširitve pa-ratifusa v Kočevju smo že pisali. Zdravstvena služba pod vodstvom Centralnega higienskega zavoda iz Ljubljane je storila in še nadalje izvaja vse potrebne ukrepe, ki pa bodo za zatiranje bolezni uspešni le, če jih bo podprio celotno prebivalstvo in organ' oblasti. V ogroženem področju naj slehernik upošteva in izvršuje vsaj naslednje najnujnejše predpise zdravnikov: 1. Potovanja v Kočevje naj ee omejijo na najnujnejle slučaje in na neodložljiva potovanja. 2. Prebivalci Kočevja naj se tudi v najnujnejših primerih zadržujejo izven meja mesta čim manj. 3. Potovanja mestnega prebivalstva Kočevja v druge okraje naj se omejijo na neodložljive primere. 4. Množjčni shodi, sestanki ter za bave, združene z uživanjem jedi in pijace, naj se v celotnem kočevskem okraju omejijo na najmanjšo mero. 5. Dvornima pitna voda naj se uporablja za r:|ll> le v prekuhanem stanju. 6. Sadje in zelenjavo je treba pred uživanjem dobro oprati v prekuhani in ohlajeni vodi. 7. Stranišča in straniščne greznice je treba stalno razkuževati z raztopino živega ali Pa vsaj gašenega apna. 8. Vsakdo naj skrbi za osebno higieno, posebno za umivanje rok pred jedjo in po opravljeni potrebi. 9. Prevažanje in prodajanje sladoleda iz vozičkov naj OLO na celotnem okraju prepove. 10. Vsa sumljiva obolenja, združena z glavobolom, povišanjem telesne temperature, bolečinami v črevesju in želodcu, s splošno telesno utrujenostjo, driskami in bruhanjem naj vsakdo takoj prijavi zdravniku, okrajni sanitarni inšpekciji ali pa najbližji zdravstveni postaji. Vse te ukrepe pa naj prebivalstvo smatra kot najnižjo mero opreznosti in zatiranja bolezni. Le v slučaju, da bo vse prebivalstvo sodelovalo v zatiranju tifusa, bo mogoče nevarno bolezen v Kočevju zajeziti in popolnoma zatreti. Okrajna sanitarna inšpekcija.. trenotnega položaja, ki jih je vsako partizansko življenje tako polno. S svojim prikupnim in iskrenim smehom — prav res, nisem še srečal človeka, ki bi se znal tako odkrito smejati — je spremljal Pir-kovičevo pripovedovanje o partizanskem humorju in pri tem opozarjal, naj bi te plati partizanstva pri svojem pisanju nikar ne zanemarili. Sam je pripovedoval o svojih vtisih in razgovorih z mnogimi preprostimi ljudmi In v nekem posebnem soju so mu žarele oxi, ko je pripovedoval o pripetljaju globoko v Istri nekje. V preprosti kmetski hiši se je pogovarjal z rodbino, ki je nekaj svojih članov izgubila v osvobodilni vojni. In takrat jim stavi vprašanje: *Kdo je pravzaprav Tito?* Sestra padlih bratov čez čas odgovori: »Tito je oni, ki je storil, da naša mati ni jokala, ko so ji padli sinovi v osvobodilni vojni.* »To je bil najlepši in najgloblji odgovor, ki sem ga kdaj dobil na tako vprašanje,* je dostavil. Drugič sem govoril z njim, ko je obiskal naš Muzej narodne osvoboditve. Zopet ni bil tak kot nekateri drugi inozemski obiskovalci. Ni hotel stikati in brskati po dokumentih, kot bi to radi drugi, če bi mogli seveda. Mimo je sedel v naslonjaču in stavljat vprašanja, pri tem pa si imet vtis, da mu je zvok odgovora prav tako tehten kot vsebina. Ni poslušal i radoznalostjo poklicnega reporterja, v očeh si mu videl prebliske neprestano razmišljajočega in primerjajočega duha, z oso svojo notranjostjo dojemajoč besedo in snov kot človek, ki je s krvjo in mislijo najgloblje povezan z vsem, kar je čutilo in trpelo in o čemer je sanjalo ljudstvo, iz katerega je izšel in h kateremu se /«, čeprav že ves Amerikanec, le vedno prišteval. Pri razgovoru med obedom o njegovem ljubljanskem stanovanju so ga zanimale predvsem psihološke prvine belo-gardizma, ustaštva in četništva. Trudil se je, da bi vsaj približno doumet one temne globine človeka in množice, iz katerih v posebnih okoliščinah izbruhne taka pošastna podivjanost, ki potem kopiči zlo-dejstva najbolj zavržene vrste in jih ima še za bogoljubno in narod odrešilno delo. Z redko razgledanostjo svetovljana je členil spletke velikih tajnih sil v ozadju svetovnega dogajanja. Zato je z vsem svojim srcem, z vso ljubeznijo, z vso svojo skrbjo in vso svojo veliko in stvariteljsko delav nostjo stal ob strani svojega ljudstva. »5e sami se dobro ne zavedate,* je rekel pred dvemi leti, »kako veliko in za ves svet in vse napredno gibanje v njem pomembno borbo bojujete.* Tolmač tega velikega boja našega ljudstva in njegovih naporov pred široko javnostjo sveta je hotel biti. Zato je z veliko vnemo pripravljal močno pričakovano knjigo o novi Ju- Odkup žita v okraju Trebnje Do 8. septembra je trebanjski okraj i/.polnil 85% obvezne oddaje belih žit. Najboljše so opravili svoje naloge kmetovalci naslednjih krajev: Primskovo 98%, Bistrica 92%, Sela-Šumberk 91% Št. Rupert 85%, Trebnje 87%, Tržišče 86% itd. goslaviji, ki ji je dal značilen in vse izražajoči naslov: *Tito*. Nekaj pred njegovim povratkom v Združene države sem se še srečal z njim v prijateljskem krogu pri Božidarju Jakcu. Zopet je zvenel njegov iskreni smeh. Za trdno je obljubljal, da se še vrne v našo državo. Zdaj je za vedno ugasnilo njegovo iskro oko. Nič več ne bo hodil po našem Rogu, partizanski trdnjavi, ki ga je tako globoko prevzela, nič več prisluškoval utripom srca In misli naših ljudi. Tam daleč onstran vilikega morja je njegov grob. S svojim delom pa bo za vedno ostal med nami. J. J. Delavnico, ki jo vodi požrtvovalni in sposobni tovariš Tone Cvelhar iz Dobrave, bodo dokončali do 15." septembra. Svečano bo odprta v nedeljo 16. septembra. Z njo se bodo upravičeno postavljali zadružniki novomeškega okraja, saj bo v prvj vrsti služila njihovim gospodarskim in osebnim potrebam, prav tako pa bo delavnica na uslugo vsem zasebnikom. Zgraditev nove delavnice pa je hkrati prepričljiv dokaz, kaj vse se da narediti, če 6e dela loti požrtvovalen in* 6posoben organizator. Ali ne bi šlo povsod tako hitro in vztrajno kot pri zidavi delavnice zadružnega sklada v Št. Jerneju? Bi — le volje je trebal Poleg nove stavbe stoji šentjernejski gasilski dom oz. orodjarna gasilski ga društva. Bolj je podobna staremu mlinu kakor gasilskemu domu. V resnici bi bilo Št. Jerneju v čast, če bi za 70 let staro gasilsko društvo postavili nove, boljše prostore, ki jih gasilsko društvo nedvomno tudi zasluži. Kakor je nova delavnica zadružnega sklada trgu v ponos, tako ob njej sedanji gasilski dom naravnost vpije po novi obleki . Prehodne zastave in nagrade najboljšim delovnim kolektivom Za izredne zasluge pri izpolnjevanju planskih nalog v prvem polletju je dobilo 52 delovnih kolektivov nazive »zaslužni kolektiv« in prehodne zastave ter nagrade Glavnega odbora Zveze sindikatov Jugoslavije in zveznih resorov. Na Dolenjskem sta prejela pohvalo Glavnega odbora Zveze sindikatov in zveznih resorjev delovna kolektiva tekstilne tovarne v Novem mestu in gradbenega podjetja »Pionire. | Na predlog Glavnega odbora Zveze sindikatov Slovenije in resornih ministrov je vlada LRS podelila za dosedanje uspehe v izvrševanju planskih nalog v prvem polletju prehodno tekmovalno zastavo in denarno nagrado Lesno industrijskemu podjetju Novo mesto (185.000 dinarjev). LIP Novo mesto si je s tem priznanjem pridobil časten naslov »najboljši delovni kolektiv LRS«, Tekstilna tovarna v Novem mestu pa je prejela od Glavnega odbora Zveze sindikatov Slovenije in pristojnega ministra prehodno zastavo, 50.000 dinarjev nagrade in naslov »zaslužni delovni kolektiv LRS<. Duhov lir nos vabi v gozdove O bogati letini bukovega žira smo pred kratkim že pisali. Lovci in gozdarji so nam medtem poslali v uredništvo več bukovih vejic, ki so bile polne koristnega 6adu; v resnici se bukove veje v naših dolenjskih gozdovih letos šibijo in lomijo pod težo izredno polnih žirovih zrn. Kdo se ne bi lotil nabiranja zrelega žira, če ve, da bo dobil za vsakih 100 kilogramov suhega, iz jezic oluščenega, zdravega in čistega žira v kmetijski zadrugi 8kg jedilnega olja! Kdor olja ne bi hotel vzeti, bo dobil žir plačan v,denarju po cenah, ki bodo veljale ob času odkupa. Preračunajmo vrednost 8 kg jedilnega olja v dinarje: dober nabiralec lahko zbere vsak dan od 20 do 30 kg suhega, iz jezic oluščenega zdravega žira. Preračunajmo to v olje, to pa v dinarje — pa dobimo povprečen dnevni zaslužek 600 do 1000 dinarjev! Žir lahko nabirajo tudi otroci, seveda v družbi odraslih. Otroci prav lahko otresajo drevje, pobirajo žir z rjuh in plaht, v vreče ter nam ga pomagajo čistiti. Bukov žir bodo odkupovale vse kmetijske zadruge. V drugi polovici septembra do prve polovice oktobra bo bukov žir dozorel. Ko ga bomo pobrali v gozdu v vreče, ga oluščimo. Ponekod hodijo po vrečah, ki niso čisto napolnjene, drugje spet s palicami ali cepci ž*ir ote-pejo. V vsakem kraju poznajo drugačen način luščenja. Žir se rad olušČi, ker jezica sama poči čim je seme zrelo. Oluščeni žir pa moramo takoj razprostreti na suh, zračen prostor, ali pa ga posušimo na soncu, da nam zaradi naravno vlage in maščobe ne bi splesnel. Čim pa bodo zrna suha, jih takoj oddajmo v najbližjo kmetijsko zadrugo. Več sto vagonov dobrega jedilnega olja čaka v letošnji jeseni na pridne nabiralce bukovega žira samo v dolenjskih gozdovih! Sebi in skupnosti bomo koristili, če poberemo letino, ki nam jo narava brezplačno ponuja. Obvestilo »Putnika« Novo mesto Vsem prtjavljeneem In ostalim Interesentom sporočamo, da bo od 15. do 30. sep-temhra 1951 vozil na zagrebfikl Telesc jem redni avtobus novomeške podružnice »Putnika«, kakor je bilo objavljeno v »Dolenjskem listu« 8- septembra 1951- Pntnlkov Izlet Iz Novega mesta v Crl-kvenlro (na morje) bo v nedeljo 23. sep temnra 1951. »Putnik« v Novem mestu razpolaga tudi x avtotaksljem In se priporoča za naročilu PUTMIK - Novo mesto telefon 108. ZADRUŽNI SKLAD OKRAJA NOVO MESTO bo odprl v nedeljo, 16. septembra 1951 ob 2, uri popoldne V ŠT. JERNEJU pruo lastno obrtniško delaonico v novi stavbi Vabljeni v»i elani kmečkih delovnih zadrug, zadružnih ekonomij in vsi prijatelji zadružništva! MIZARSTVO - KOLARSTVO IN SODARSTVO Z otvoritvijo združena razstava mizarskih izdelkov in vzidava spominske plošče. Po svečanostih poskrbljeno za prosto zabavo 54 2472^5 Stran 2 DOLENJSKI LIST Štev. 37, MaršalTito: Nikoli nismo roilgali z orožjem /orfa odkrito povemo, kaj čaka tistega, ki ima sovražne namene Nadaljevanje ■ i. sirani. salo pred kratkim neverjetno žaljiv članek o naši državi in armadi, v katerem je blatil našo armado na najbolj nesramen način. V tem članku je rečeno, da je neki fašistični polkovnik v svojem dnevniku napisal v času, ko je bil kot okupator v naši državi, da so naši partizani, ali kakor jih on imenuje »banditi«: in »tolpe« ubijali in na koso sekali italijanske ujetnike ter jih metali psom. Kako si je mogel izmisliti takšno neverjetno svinjarijo? Tako in zato, ker ni mogel ju mu ni bilo dovolj, da bi rekel, da smo v borbi ubijali italijanske fašistične okupatorje. Mi smo jih zares ubijali in kdorkoli bo prišel v našo državo kot napadalec in okupator, bo našel tu svoj grob. To naj si zapomnijo vsi tisti, ki goje kake osvajalne namene do našo države. Mi vemo in povemo, da se je naša armada častno borila. Italijanske ujetnike smo sprejemali v hiše, nismo jih ubijali, nismo jih mučili, marveč smo gledali, da bi iz njih napravili ljudi, ki bodo razumeli in cenili našo borbo, ki bodo. ko bodo odšli v Italijo, povedali, da naši ljudje ne sovražijo italijanskega naroda, tla mu ne žele slabo, pač pa dobro in da mu nudijo prijateljsko roko sprave. Tovariši, mi smo v preteklosti večkrat ponudili roko sprave, da bi napravili odnose z Italijo vsaj kolikor toliko znosne in bolj prijateljske, da bi z njimi uredili neurejena vprašanja, da bi dosegli sporazum i o Trstu i o coni B. Toda vsakokrat smo dobili udarec po roki sprave, vsakokrat so zavzeli do nas nesramno in klevetniško stališče, takšno, kakršno je bilo nekoč stališče njihovih fašističnih voditeljev do kolonialnih narodov. Toda naj so pozabijo tam, onstran Jadranskega morja, da je danes v Jugoslaviji drugačen, nov duh. Naj ne pozabijo, da to ni več stara Jugoslavija, naj ne pozabijo, da je to socialistična Jugoslavija in da so tu jekleni ljudje, ponosni na svojo pre- teklost, na svojo sedanjost in na svojo bodočnost, ki jo ustvarjajo. Mi hočemo imeti z italijanskim narodom najboljše odnose in ponovno pra-l imn: Tu je naša roka sprave, pozabili bomo vse. kar ste nam storili, toda dajte sedaj, v tem težavnem mednarodnem položaju, ko je ogrožen mir, da se mi, ki smo najbližji sosedi na tej strani, poravnamo, da napravimo sporazum in da bo to močan, velik prispevek k utrditvi miru na svetu. Žal igrajo oni na tujo violino. Pod vtisom kominformovske propagando, pod vtisom brezobzirne iredentistične fašistične propagande v Italiji, pod vtisom raznih voditeljev, ki so vznikli iz te sredine in pod vtisom Vatikana, nočejo naše roke sprave. Toda mi nikoli no bomo popustili in bomo trdno ostali pri svojem, pri tistem, kar smo tolikokrat povedali: Mi svojega ne damo, njihovega pa ne zahtevamo. Tovariši, ne rožljamo z orožjem in nimamo ga, kolikor nam je potrebno, toda imeli ga bomo. Nikoli nismo rožljali z orožjem, toda odkrito povemo, kaj čaka tistega, ki ima sovražne in nepoštene namene proti nam. Jugoslavija je miroljubna država. To je napisano na naši socialistični zastavi; prava socialistična država kot je naša, pa ne more biti bo-jaželjna, ne more imeti osvajalnih teženj, mora biti miroljubna, mora s svojim zgledom pokazati, da v resnici želi mednarodno sodelovanje in mir. Mi to kažemo tudi danes. Tovariši, mi zdaj, ko se je znova načelo to vprašanje, če bo prišlo do sporazuma med namj in Italijo ali ne, ponovno pravimo našim sosedom onstran Jadrana: Ne pozabite, da grozi svetu nova svetovna vojna. Ne pozabite, da bi vsak nepremišljen korak in vsako odklanjanje miroljubnih rešitev pomenilo pahniti svet v novo katastrofo, v novo nezaslišano trpljenje in žrtve. Ne Razvoj okraKne opekarne v Gractacu pozabite, da smo danes mi, ki stojimo na vodilnih mestih v posameznih državah, odgovorni za tisto, kar se bo v prihodnosti zgodilo — ali bo mir ali bo vojna. Vodite, da mi v Jugoslaviji ničesar drugega ne želimo kot mir in da želimo z vami mirno ureditev spornih vprašanj, toda hkrati poudarjam šo enkrat. Ne pozabljajte, da je tukaj novo Jugoslavija in da ve, kaj hoče in kaj mora storiti zaradi obrambe svojega mirnega življenja. » dejte, tu vam ponujamo roko sprave. Držali jo bomo iztegnjeno in čakali vašega odgovora. Glejte, tovariši, na današnji dan, na dan rojstva naše mornarice, je to naš odgovor vsem tistim, ki žele tam z različnimi manevri in nezaslišano sovražno propagando doseči, da bi bila Jugoslavija znova v tnkom položaju, v kakršnem je bila po prvi svetovni vojni. Toda tedaj so bili v Jugoslaviji PaŠiči in Ninčiči, zdaj so pa tukaj drugi ljudje, komunisti, ki so šli skozi ogenj in vodo, boreč se za boljšo prihodnost naših narodov. Zdaj so tukaj na krmilu delovni ljudje, delovni državljani naše državo, ne deset ali sto tisoč, temveč milijoni ljudi, ki se zavedajo svoje vrednosti in svoje dolžnosti, ki vedo, kaj hočejo.« Ali bo les poslal nezgorljiv? V ljubljanski tovarni »Ilirija« je sestavil inženir Janko Čuček novo zaščitno sredstvo proti ognju, ki je namenjeno široki potrošnji. Preparat se imenuje Magnoks in ga že izdelujejo v večjih količinah. Zaščitno sredstvo ščiti in obvaruje lesene zgradbe pred požari. V Ljubljani so delali poizkuse na prostem ob navzočnosti velikega števila ljudi. Z Magnoksom prepleskana lesena utica je vzdržala ogenj celo še potom, ko je znašala vročina že 800 stopinj Celzija. Tovarna zatrjuje, da bo novega zaščitnega sredstva kmalu dovolj v prodaji. V Bo.vii bodo ubili 25 medvedov. V Bosni in Herregovini so naredili medvedje v zadnjih letih veliko škode nad govejo živino, ovcami in na drevju, prav tako pa tudi v Čebeljnakih in na polju. Ker so redka divjad, so zaščiteni, nastalo škodo pa plačuje kmetom država. Na ta račun je država izplačala kmetovalcem že več slotičoč dinarjev. Ker pa so bili stroški čedalje večji, so oblasti dovolile odstreliti 25 kosmatincev. 12 kg težko ščuko je nedavno ujel znani novomeški ribič in fotograf Vilko Skok. 1.10 m dolga riba pa mu je pred »kapitulacijo« poškodovala dlan in več prstov. Čeprav je Krka izgubila račje zaklade, pa vidimo, da skriva še vedno precej velikih rib. Novomeški ribiči imajo posebno srečo s somi in ščukami. Znanslvenik-razbojnik je bil 26-letni profesor tehnične visoke šole Albert Gournard, znani strokovnjak za strojno industrijo v Liegu v Belgiji. Tri leta je ropal kot neznan razbojnik v svojem mestu in izsiljeval od žrtev denar in dragocenosti. Zalotili so ca pred dnevi, ko je vlamljal v neko vilo v predmestju. Obsodili so ga na 12 let ječe, čeprav je ostal vzrok njegovega dvojnega življenja nepojasnjen. >Ne znnm pilotirati, kako naj pristanem?* 17-letni Ulrich Lizsbrandt je na letališču Young pri Capetownu splezal v nezastraženo šolsko letalo tipa »Au-ster«. Toliko časa je stikal po raznih vzvodih, dokler letalo ni 6teklo proti njegovi volji in se dvignilo v zrak. Skoraj dve uri je »pilotiral« nad letališčem, odkoder so uslužbenci z začudenjem opazovali nevsakdanje obrate letala. Šele ko je iz letala padla škatla iz lepenke, v kateri je bil listek: »Ne znam pilotirati — kako naj pristanem?«, so videli, da sedi v letalu radovednež. Hitro se je dvignilo v zrak drugo letalo, ki je -imelo nad kabino pritrjeno veliko šolsko tablo, na kateri je bilo napisano, katere ročice nnj pilot uporablja, da bo lahko pristal. Ko je kmalu nato proradovedni Ulrich pristal, so ga morali z avtomobilom takoj odpeljati; dobil je živčni napad. Dobrničani ria novi poti O grndaški opekarni bi bilo dobro postavili na en prostor dve sliki: eno iz začetka letošnjega leta, ko se je delo v njej ustavilo navzlic dejstvu, da je opeka Beli krajini tako potrebna kakor zrak za dihanje, drugo pa iz zadnjih tednov in »lesecev, ko je zgrabil za vodstvo opekarne Ivan Trehižan in oživel gradaško opekarsko mrtvilo. Dve sliki, dva svetova! Lani je opekarna imela ob koncu leta kup dolgov; delavci niso dobili plače za 4 mesece nazaj, namesto 000.000 kosov opeke pa je bilo med letom narejenih komaj 100.000 kosov. Svet za lokalno industrijo pri OLO Črnomelj se je nad takim stanjem v obratu resno zamislil in začel uresničevali načrte, ki so oživeli nujno potrebno lokalno belokranjsko ind. To, kar je bilo pod prejšnjim upravnikom Maren-tičem nemogoče, je Trebižan, novi upravnik, z železno voljo in s podporo tovarišev iz 'okrajnega vodstva uresničil. V Gradac so dobili nov stroj za izdelovanje opeke, Trebižan pa je kmalu zbral delavce, začel popravljati z njimi strojnico, premikal je tire, naredil premikalni voz, rezalni voziček itd. Po enem mesecu in pol je opekarna začela delati. Ker nima krožne peči, je lani žgala opeko v kopah, ki pa so se večkrat porušile in dajale slabo opeko. Trebižan je začel žgati opeko na nov način. Zložil jo je v velike, malce koničaste kope — od 20.000 do 100.000 kosov gre v tako kopo — v kanalih pod kopo pa je naložil premog. Ko je kopa gotova in obzidana z blatom, je premog /:i/g:il, nato pa zazidal tudi kanale. Kopa gori nato sama brez kurjača in brez drvi Opekarna bo zato samo letos prihranila na drveli čez pol milijona dinarjev, opeka pa br» veliko boljša od lanske. Upravnik Trebižan pa Samo s tem še ni zadovoljen. Začel je izdelovati votlake za prezide, tlakovce za krušne peči, prihodnje lelo pa se namerava poizkusiti tudi s strešniki, katerih potrebuje Bela krajina še in še. Podjetje je pred nedavnim na lnstno pobudo osnovalo sindikalno podružnico, zdaj pripravljajo mladinski aktiv, do jeseni pa bodo postavili tudi stanovanjsko barako. Tak je razvoj gradaške opekarne. Pokazala je, da gre z voljo vse. Mlademu podjetju pa bo treba seveda tudi pomagati, da se bo vsestransko uspešno razvijalo še vnaprej. M. K. Ko prehodiš Grmado nedaleč od Trebnjega, zagledaš ob vznožju hriba Dobrnič, ki ga obdaja prijazna okolica. Od vseh strani ga obkrožajo grički, ki so jih partizani imenovali »Naši domovi«, že v rimskih časih je bila v teh krajh naselbina. Še dandanes vidiš lahko na Liškem hribu »Pri štangk stare spomine, piramido, več napisov in podobne ostanke davnine. Prebivalci tod okoli so vedno živeli v nekakšni osamelosti. »Vse bi bilo dobro, ko bi le ne bilo te nesrečne Grmade« — tako še dandanes rad potoži potnik, ki pešači proti Trebnjem. Grmada naj le ostane, le prevoznih sredstev bi ljudje potrebovali več, pa bi bilo kar dobro. V Dobrniču je kmetijska obdelovalna zadruga, v kateri je 16 družin, med temi največ velikih kmetov. Ljudje v Dobrniču se radi spominjajo na leta borb, ki so prinesla 1udi Dobrniču nove čase. Takrat je pade] tudi Jože Slak, po katerem nosi zadruga ime. Leta 1041 je začel Jože javno pozivati ljudstvo na upor, prej pa je že delal v tajnosti. Ve- Kdo bo plačal uničeno koruzo? Pred kratkim smo v daljšem članku obravnavali veliko škodo, ki jo delajo na pridelkih naših kmetov divje svinje. Žal nam lovci, logarji in prizadeti doslej še niso odgovorili na več vprašanj, ki smo jih v Članku načeli. Izmed vseh prdelkev bo škoda najobčutnejša na koruzi. Vprašanje je, v koliki' meri bo ta škoda v resnici plačana. Iz črnomaljskega okraja poročaj", da so divji prašiči že pred tedni uničili cele njive koruze na poljih vasi Hrelin, Laze in Vrt ob Kolpi. Vdovi Luciji Kapš na Hrelinu so uničili ves letošnji pridelek koruze, tako da ni ostal nepoškodovan niti en koruzni storž. Na krajevnem ljudskem odboru v Starem trgu ob Kolpi zatrjujejo, da so dosedanjo škodo na koruzi ocenili na vsaj 15.000 dinarjev. Ne vera po kakšni ceni 60 cenili koruzo, prav gotovo pa ne po taki, po kakršni danes kmet lahko kupi koruzo na prostem trgu. Poglejmo samo primer vdove Kapš iz Hrelina. Koruze bi bila pridelala vsaj 500 kg, cena za kg koruzo pa se giblje na prostem trgu okrog 50 dinarjev za kg. Samo v njenem primeru bo škode torej za najmanj 20 do 25.000 dinarjev. Kdo bo dal oškodovancem koruzo po nižji ceni? Po divjačini povzročeno škodo je treba ceniti najveslneje. Prav tako je treba skrbeti za čimprejšnje plačilo škode, saj je koruza poleg krompirja glavna prehrana v hribovskih vaseh. Kapševa vdova in njeni otroci niso niti najmanj krivi, da so se divje svinje v tem predelu tako razmnožile. Mar naj res sleherno leto (ielajo zastonj, pozimi pa morda še stradajo? Kdor je odgovoren za zaščito polja, naj poskrbi za zatiranje škodljive divjačine, pravtako pa naj tudi poravna nastalo škodo. Poudarimo še enkrat: kmetovalec ni dolžan trpeti Škode, ki jo dela divjačina. Pr. REVŠČINA, POZABLJIVOST ALI MALOMARNOST? Na cesti Metlika— Eosalnice' se je po vojni postavljeni znosni leseni most čez potok Obrh lani podrl in 6e do danes ni obnovljen. Vsak tovorni promet je zaradi tega nemogoč: le s praznim vozom prideš po zasilnih deskah čez potok. Tamošnji ljudje se sprašujejo, ali je obnova mostiOka res takSen problem, da ga ni mogoče reSiti v enem letu. Ali je tako pomanjkanje denarja, ali so pozabili na most, ali pa gc nihče ne pobriga, da bi bil vzpostavljen promet na tej cesti. M ost ivo k, ki ga jo treba tu obnoviti, je dolg reci in piši dobro tri metre in približno toliko širok, (e že ne utegnejo napraviti betonskega, bi za dalj časa zadostovalo položiti čez potoček tri hrastova bruna, dolga tri in pol metre (v premeru 25 X 30 cm), počez pa nekaj hrastovih krajnikov, ki jih je na metliških žagah dovolj. Prepričan sem, da bi prebivalci radevolje dali les zastonj in še pomagali bi z delom, če bi jih kdo naprosil. Rosalničnni in Božakovčani ter druge vasi morajo vsled neobnovljenoga moBtiika voziti ves tovor iz metliške postaje po trikrat daljši cesti skozi Metliko, Svrža-ke in Cunle O tem podrtem mostičku in težavah, ki jih imajo domačini zaradi njega, je že prod meseci pisal tudi »Slovenski poročevalec, vendar je članek naletol na gluha ušesa. B, liko sinov in žena je dalo življenje za pravično stvar. To so bili Kostjavčevi fantje iz Vapče vasi, Smoličev ata, Po-točarjeva mama in dolga vrsta drugih. Precej mladih fantov je zajela v svoje vrste tudi bela garda, še danes živijo nekateri v tujini. Zadružna zemlja v Dobrniču obsega najlepše njive. 106 hektarjev orne površine zahteva mnogo pridnih rok. ki pa jih je dostikrat za vse delo kar premalo. V Vrbovcu napeljuje zadruga vodovod, ki bo v veliko pomoč kmetom, saj so doslej uporabljali le skrite studence in še v teh je dostikrat manjkalo vode. Tudi svoj mlin ima zadruga, nakupila pa je tudi že več strojev, etos so prvič želi s strojem. To so gledali Dobrničani! »Kar nagledati se nisem mogla te hudobe, ki je brenčala po njivi! Vse je bilo požeto brez rok, snopi pa so bili tako lepo povezani, kakor če bi bile zraven najpridnejše žanjice,« je dejala že priletna Franca, ki se je vse do letos vsako leto znojila pri žetvah. Lepo imajo zastavljene načrte dobr-niški zadružniki. Smola je le v tem, da tu pa tam kdo kaj zaklepeta, pa se spet v jezi in zamori, stari navadi Dobrni-čanov. Nekaj zadružnikov je leto« izstopilo iz zadruge, kar kaže na še vedno Ši&ko zadružno zavest posameznikov, Dobrnič se je pretekli teden prištel med napredne kraje trebanjskega okraja. V nedeljo 2. septembra so prvič lahko po žici sporočili veselo vest znancem in prijateljem: »Halo, tudi v Dobrniču imamo telefon!« Pri postavljanju drogov in napeljevanju telefona niso čakali samo na kredite, temveč 60 sami krepko po- Novomeški obrtniki so poravnali davke Prvemu pozivu za plačilo davkov, ki so ga dobili novomeški obrtniki takoj po odmeri, se večina obrtnikov ni odzvala. Počakali so raje, da je začel Mestni ljudski odbor z opomini, katerim so sledili v nekaterih slučajih tudi stroški v zvezi z rubežem premičnin pri takih po-edincih, ki so vztrajno trdili, da denarja nimajo. Da bi obrtniki slabo zaslužili, tega jim ne verjame nihče, ki je navezan na njihove usluge, saj so cene obrtniških storitev prav take kakor one v državnih podjetjih, dasiravno dela večina obrtnikov z n'žio režijo, čim pa so se pojavili prvi rubeži, pa se je denar pri vseh za-ostankarjih takoj našel. Tako so skoraj vsi novomeški obrtniki v nekaj tednih poravnali davke in so zaostanki v nekaterih slučajih le še malenkostni. Ali ne bi šlo lahko vedno tako gladko — in brez joze ter stroškov? M. V. magali z drogovi in s prostovoljnim delom. Tej delavnosti bo treba priključiti na jesen in zimo še večjo kultumo-prosvet-no razgibanast. Mladina bi lahko pokazala še več kakor je že. saj smo videli, da je sposobna. Letos je igrala že več* iger, svetujemo pa ji malo več potrpljenja s težjimi deli. Zdaj pripravljajo igro »Bele vrtnice«. V lepem zadružnem domu imajo Dobrničani vse pogoje za pestro prosvetno življenje. Poleg novih prostorov za trgovino, skladišče in dvorane pa opaziš lahko na zidu zadružnega doma spominsko ploščo, da so se v oktobru leta 1943 tu sestale žene iz vseh kraiev Slovenije na svoj prvi kongres. A. Z. Prostovoljci Novega mesta Mestni odbor OF obvešča delovne kolektive, da so razporejeni na delo pri tlakovanju ceste v naslednjih dnevih: 15. septembra — LTP, Keramika. 17. septembra — Narodna banka. Uprava državnih posetev. Komunalna banka. Putnik, Tobak, Jugopetrol, Odpad, Koteks, Gosad. 18 septembra — Železničarji, Grm. 19. septembra — Tekstilna tovarna. 20. »»ptomhrn — DOZ. TtFS OKAP. SAP. 21. sepetmehra — Okrajni ljudski odbor. 22. septembra — Sodišče, Tožilstvo, Servia. OZKZ. Okrajni magazin. Eiektro podjetje ILO Novo mesto Izvršuje: inštalacije za močnj in šibki tok Popravlja : elektromotorje in vse ostale električne naprave in aparate Podjetje se je preselilo v nove obratne prostore n,i Glavni trg štev. 30 (v bivšo Seidlovo hišo) Telefon 126 FRANCEK SAJE: 11 Kako so dolenjski larovzt ustanavljali svojo belo vojsko (Odlomek iz knjige Belogardizem) Ko se je kaplan šinkar vrnil lz Novega mostu, je svojim ljudem začel raz. deljevati tipkane pozive za odhod v belo gardo. Dobila sta jih tudi Janez Somrak In Anton Strniša lz Goriške vasi. Strniša je z nekaterimi drugimi odklonil vstop, češ da nima primerne pbutve. Zato je Tinkar v soboto, 23. maja, Strniši, Povšetu ln ostalim preskrbo! in sum Izročil gojzerice, Strniša pa kljub temu nI hotel Iti. Grahek je potem še več tednov Strniši naročal, naj gre v belo gardo ali pa vrne gojzerice. Strniša je konec junija gojzerice res vrnil, a že 1. julija so ga Italijani zaradi neposlušnosti belim organizatorjem odvedli v internaclJo.7n Prvi šinkarjevl belogardisti so zapustili domove 19. maja. Mirnopeškl ka-rablnjerjl so vsaj tako poročni! za Alojzija Župančiča-Brha, o katerem niso pozabili naglasiti, da je bil »pred svojim odhodom naš obveščevalec:«77, kakor ve. 7« Knf. opomba pod 73. « Poročilo karsibinieriev v Mirni poči, N 37. dii4' 21. VII. 1942, Triliunale militaro tesriboriaJe di Lubiaua, lota 1943, 6t. 2148. čina drugih bologardlstlčnih znupnikov. Nekaj dni so se najbrž zadrževali v okoliških gozdovih ln čakali ostale mo-bilizirance. Nekega večera so se oboroženi oglasili tudi v (Soriški vasi, pili in vabili fante, naj se vendar že odločijo. Pridobili so le Jožeta Povšeta. Do nedelje, 24. maja zvečer se jih je s kaplanom Šinkarjcm, ki je 25. maj navajal kot svoj vstop v belo gardo, nabralo trinajst, Franc Jarc in njegov brat Avguštin, vsi štirje bratje Mavci, Anton Gnldovoc, Zupančič Alojz, Franc ln Karol, Alojz PIrnnr ln Jože Povše. Pod vodstvom kaplana šlnkarjn je mlr-nopeška skupina 24. maja krenila k Prečni, kjer se je zadržala cn dan. Ker ni župnik Komljanec uspel dobiti nikogar, so sami Mirnopečani odšli nad Zalogom preko Krke k šmihelu, kjer jih J« čakal vodič in jih odpeljal v četnl-škl tabor. Župnik Pctrlč ln poslovodja zadruge Franc Grahek pa sta ostala doma ter skrbela za obveščevalno službo. Dolenjska župnišča niso bila samo belogardistična propagandna in mobili- zacijska središča, marveč tudi delovne obveščevalne ln ovaduške točke. Janko Debeljak jo 24. maja poslal »g. Pelku ... strogo poverljlvo« pismo: »Primanjkuje nam pregled situacijo partizanskih oddelkov v bližnji in širši okolici, kar nam zelo otežkoča delo pri Izvršitvi mobilizacije in spravlja v nevarnost našo manjšo oddelke. G. škerlj naj bi prevzel nalogo, da organizira za celokupni okraj Novo mesto izvldniško službo. Za to delo naj angažira prvenstveno vse naše orožnike, finan-carje, lokalno zaupnike in duhovnike. Vsak od njih mora tedensko dvakrat poslati g. škcrlju na od njega določen dan ln uro točno poročilo lz svojega okoliša. Iz vseh teh poročil sestavi g. škerlj urejen pregled ter ga pošlje za mojo uporabo v dveh izvodih v Šmlhel Oki ju (kaplanu Bab-niku — op. S. F.). Važno Je Izvedeti: gibanje partizanskih oddelkov, kje se nahajajo njih taborišča, številčna moč ln oborožitev. Po poedinih vaseh njih zaupniki (z navedbo točnega naslova), skrivališča orožja, municije ln prehrane. Izvedeti je treba poti in sredstva, po katerih se material dobavlja In prevaža... Prve podatke bi moral imeti v rokah najkasneje v 3 dneh, preden odide oddelek v novo taborišče... Ne dvomim, da se bo g. škerlj prijel to naloge z vso energijo. Pri pošiljanju poročil Okiju naj se uporabljajo Izključno žem&ke.«™ Bivši aktivni jugoslovanski oficir škerlj lz Novega mesta Je po nalogu Debeljnkovega štaba zbiral ln vodi! nekdanje orožnike, šef finančnega oddelka Klemene financarje, dr. Kalan krajevne zaupnike, ki so v Novom mestu bili: gimnazijski sluga Avsec, čevljarja Giilc In Vcrblč, Klemene, Sonc, zastopnik Vzajemne zavarovalnice, ln akademik Ivan i>l«hevo. Župnike je povezoval kanonik Kok, kaplane pa vikar Janko Oblak, škerlj Je le koordiniral vohunsko delo teh skupin, zbiral poročila in jih oddajal kaplanu Babniku. Vendar pa se je »Izvldnlska ln obveščevalna služba na deželi nanašala skoraj Izključilo na duhovnike.«;» To nam potrjuje tudi naslednje pismo, ki ga Jo kaplan Nande Babnik-Okl 26. maja 1942 poslal župniku Komljancu v Prečno: »Pročastitl gospod župnik! Prečna. Po milogu komandanta četnlšklh odredov jugoslovanske vojsko Vas pro_ slm, da z vso vestnostjo, naglico ln točnostjo zberote zanesljive podatke o gibanju partizanov v vašem okolišu. Predvsem: koliko jih je, kje so, kakšno orožje imajo, do kam seže območje njihovih patrulj. To poročilo moramo Imeti do srede zvečer. Pošljite poračlla po gdč. željkotovl (članici KA lz Cegelnl-ce — op. S. F.) aH, če po njej nI mo- 7* Originalna kopija v arhivu kairinn.i Bahnika. 7» ZasliSanje Franca Pelkota, krojača v Novem mestu. goče, v trafiki škerlj nasproti srezkega načelstva v Novem mestu ali meni v samostan šmihel. To naj bo zaenkrat. Za naprej se bomo posebej pomenili. Prosim Vas, preč. g. župnik, oglasite se o priliki čimprej v trafiki Škerlj pri g. Škcrlju pod geslom: vrečica — miki! Torej do jutri zvečer poročilo! Preberite in uničite!«80 Podobno poročilo'je kaplan Babnik-Oki poslal tudi mirnopoškemu župniku Petrlču. Petrič je tako hitro ln dobro ugodil prošnji, da se mu je kaplan-Bab-nlk kar pismeno zahvalil: »Pismo v Mirno peč. 27. V. 1942. Bog plati za poročilo — Kurirka naj prihaja vsako sredo ln soboto. Oddnja naj poročila v trafiki (škerlj — op. S. F.). Kurirska vrečica. Geslo. Ce ne v trafiki, pri Tllki (Alfonza Babnlk — op. S. F ) ali vikarju (Janku Oblaku — op. S. F.). Kje Je Blatni klanec? — Oki.«*» Porod oboroženega belogardlstlčnega oddelka pod Gorjanci je bil kljub številnim marljivim sodelavcem po župniščth nepričakovano težak, ker je bil — nenaraven ln umeten. V tej preprosti resnici Jc zavita vsa skrivnost, zakaj »o VVoIbangovI bojevniki pod poveljstvom mizarskega pomočnika Ivka Laha z vse Dolenjske dobili tako plškav dotok novincev. 80 Originalna kopija v arhivu kaplana Babntka, •l lato. Štev. 37. DOLENJSKI LIST Stran J O b 400 - letnici slovenske knjige Več pomoči ljudskemu knjižničarstvu v novomeškem okraju Razvoj ljudskoga knjižničarstva v novomeškem okraju sega v začetek sedanjega stoletja. Takrat je že obstajala v šmihelu pri Novem mestu ljudska knjižnica, ki je lepo napredovala in imela velike uspehe. Ker ni imela drugih dohodkov razen letne članarine, ki ao jo plačevali čitalci, je knjižnični odbor prirejal dolgo vrsto let razne dramske uprizoritve, koncert, miklavže-vanja in razne veselice; zakaj že takrat bo spoznali, da se knjižnica ne more vzdrževati izključno iz izposojevalnine. Leta 1906 se je knjižnica preselila iz šmihela v Kandijo v Appetovo hišo st. 51. Gledališke predstave je prirejala v šmihelski dvorani, ostale prireditve pa pri VVindischerju v Kandiji. Menda je bilo res, kar so pisale Dolenjske novice, da je ljudska knjižnica za Kandijo to, kar je Narodna čitalnica za Novo mesto. čeprav so v Novem mestu izposojali knjige že od leta 1879, če že ne od 1865 dalje v Narodni čitalnici za svoje člane, ne bi imenovali to knjižnico ljudsko. Knjižnica Narodne čitalnice je postala ljudska šele leta 1907 na pobudo pok. prof. Josipa Germa. Do prve svetovne vojne je zelo lepo uspevala, med vojno je bila zdeclmirana in so knjige odnašali kar v koših. Nato je V drugI svetovni vojni so vse knjižnice propadle in postale žrtev razdejanja. Prav tako so bili uničeni društveni arhivi, tako da je sedaj nemogoče pisati zgodovino ljudskih knjižnic v novomeškem okraju in smo navezani le na spomin in na slučajnostne drobne vesti lokalnega časopisja. Ker Ima slovensko ljudsko knjižničarstvo lepo in preizkušeno tradicijo, ni bilo težko že do 1. februarja 1946 obnoviti v novomeškem okrožju devetdeset knjižnic. Toda ker ni bil kader knjižničarjev izbran iz vrst učiteljstva, ampak iz ljudi, ki niso bili vešči poslovanja knjižnic in niso niti poznali knjig, je bilo teh devetdeset knjižnic le bolj na papirju. Res pa je, da je nekaj knjižnic dobro delalo ln da se je vzgojilo tudi nekaj dobrih knjižničarjev, ki so se Izpopolnili v raznih knjižničarskih tečajih. Nihče pa ni postal dober ljudski knjižničar, Če se ni za tečaj prostovoljno odločil in če ni čutil veselja do knjig ln čitanja. Trenutno je v novomeškem okraju 55 ljudskih knjižnic in to v krajih: Ajdovec, Bela cerkev, Birčna vas, Brod, Bršljin, Brusnice, Cadreže, Dobrava, ■ Preberite tudi tole! V avgustu smo razposlali vsem zamudnikom opomine za neplačano naročnino. Mnogi naročniki še do danes niso poravnali naročnine za prvo, drugo in tretje tromesečje leta 1951, čeprav smo jih ponovno opominjali. Prosimo vse naročnike, ki »o prejeli položnice, da jih takoj izpolnijo ln nakažejo zaostalo naročnino, ker jim bomo sicer list ustavili, zaostanek naročnine pa prisilno Izterjali na njihove stroške. S 1. oktobrom zapade v plačilo naročnina za zadnje tromesečje 1951 v znesku 75 dinarjev. Prosimo, da nam ta znesek in morebitne zaostanke čimprej nakažete in se s tem izognete nepotrebnim opominjevnlnlm stroškom. Dolenjski list Je odvisen od naročnino ln naklonjenosti svojih naročnikov, zato vas prosimo,, da uredite neurejene obveznosti do uprave tednika. Uprava Dolenjskega lista hirala do leta 1925, ko je postala last Sokolskoga društva v Novem mestu. Ta prevzem pa knjižnice Se ni rešil in je še nadalje propadala do leta 1934-35, ko je doživela svoj največji razvoj. Ob izbruhu vojne je štela že 8000 knjig. Nato jo je prevzel Dopolavoro. V letu 1943 pa so jo nekateri Novomeščani popolnoma opustošili, ko niso knjig samo odnašali v koših, pač pa celo odvažali z vozički. Rešene so bile samo knjige v tujih jezikih. Ne dosti boljše usode je bila deležna druga večja novomeška ljudska knjižica — Jubilejna železničarska knjižnica. Tudi njen konec sega v drugo svetovno vojno, ko so njene knjige iz nezavarovanih prostorov odnašali in celo prodajali. 2e pred prvo svetovno vojno ln zlasti med obema vojnama je bila v novomeškem okraju zelo razvita mreža ljudskih knjižnic po vseh večjih krajih. Njih hiba je bila ta, da so bile zgrajene na strankai-ski podlagi in so služIle političnim interesom svojih gospodarjev. To so bile aH knjižnice prosvetnih društev ali knjižnice Sokola. Največje vasi so imele kar po dve knjižnici. Toda kljub temu so te knjižnice odigrale veliko vlogo v izobrazbi našega podeželja. Delavskih knjižnic v okraju ni bilo, toda kljub temu je bila na-predna in takratna ilegalna literatura zelo razširjena po našem podeželju. Vlom v zadrugo Preiigrad ob Kolpi Neznani zlikovci so v noči od 6. na 7. september vlomili v prostore splošne kmetijske zadruge v Predgrađu. Odnesli so iz trgovine manjšo vsoto denarja, bone, tekstilno in drugo blago v skupni vrednosti okrog 69.000 dinarjev. Zanimivo je, da se cigaret in usnja niso dotaknili. V trgovino so prišli tako, da so s silo odstranili železni zastor in vlomili šipo na vratih. Upamo, da bodo organi oblasti storilce kmalu izsledili. Pr. Že so nam delili večerjo, ko je planil v sobo še marešalo, podoben razjarjenemu biku v Španski areni. Človek bi mislil, da so nam štete ure življenja. Italijan je poskakoval visoko v zrak, planil sem, se pognal tja, kakor razposajen otrok za metuljem, pretil prestrašenemu žandarju, se z rokami v boku razkoračil pred sodnikom, segal po pištoli, zmerjal in preklinjal, kakor se da le v njegovi blago zvočni govorici. V nobenem drugem jeziku ne bi dosegel tolikšnega učinka. Za čel sem razumevati, zakaj se je veliki Napoleon zatekel vselej v laščino, kadar je hotel spustiti z verige vse bese svoje razkačenosti. Nazadnje je marešalo ukazal, da se preselimo na severno stran zgradbe, v prostor konec stranskega hodnika, kjer so nam pred edini vhod postavili dvojno stražo. I V vratih je jezno zaškrlal ključ. # Prijama soha s sedmimi železnimi posteljami je bila skoro za polovico manjša od one, iz katere nas je razjarjeni ma-rešalo pregnal. Pri vratih je staia velika železna peč, čeprav so bili ob oknih tudi radiatorji za kurjavo z ugreto paro. Velika okna v treh stenah so odpirala ši roke razglede: proti vzhodu na železni most, ki veže mesto s Kandijo, na ceste, Dolenjske Toplice, Dolnje Karteljevo, Dolž, Drča, Dvor, Gaberje, Globodol, Gornje Sušice, Gotna vas, Gradišče, Grčevje, Irca vas, Jablan, Jurka vas, Laze, Mali Slatnik, Malo Lipje, Mirna peč, Muhaber, Novo mesto, Orehovica, Podgrad, Podhosta, Podturen, Poljane, Prečna, Prekopa, Ratje, Sela-HInje, Soteska, Stopice, Straža-Vavta vas, ško-cijan, šmarjeta, šmarješke toplice, šmi-hel pri Novem mestu, šmihel pri Žužemberku, št. Jernej, št. Jurij, št. Peter, Trška gora, Vrhpoljc, Zagrad-Kle-novik, Zamcško, Zbure, Žužemberk in Žvirče. Te knjižnLce štejejo po zadnji statistiki od 14 do 1520 knjig. Marsikdo, ki bo te vrstice bral, bo morda prvič slišal, da je v njegovem kraju ljudska knjižnica. In zakaj: knjižnice v splošnem ne delajo, izmed petinpetde-setih jih devet dobro posluje, okrog deset životari, ostale pa najbrž počivajo. S tem pa ni rečeno, da ljudje po deželi ne čutijo potrebe in želje po čitanju, ker izkušnja kaže, da ljudje zelo radi čitajo povsod tam, kjer zna vzbuditi dober knjižničar zanimanje za knjigo. Niso redki slučaji, da sicer dobro poslujoča knjižnica ob izgubi dobrega knjižničarja zamre. Da naše ljudske knjižnice hirajo, je krivda tudi v raznih čistkah takoj po vojni, ko so neodgovorni ljudje izločali tudi »Kaplana Martina Cedermaca« in »Katekizem o tuberkulozi«. Ljudska oblast je po osvoboditvi zelo mnogo naredila za knjižnice. Organizirala je več tečajev za ljudske knjižničarje. Prejšnja poverjeništva za pro-sveto pri OLO in sedaj Okrajni odbor ljudske prosvete v Novem mestu sta razdelila na tisoče knjig med ljudske knjižnice v okraju. Zato pa je potreb, no, da še letos zažive ljudske knjižnice vsaj tam, kjer je šola, zakaj ravno učitelji so v novomeškem okraju dokazali, da znajo najbolj voditi knjižnice. Toda tudi najboljši ln najbolj napreden knjižničar ne more uspešno voditi knjižnice, ako nima sredstev za nabavo knjig. Knjižnica brez dotoka novih knjig zastara ln čitalci odpadajo drug za drugim. Nobena majhna knjižnica se ne more vzdrževati z izposojevalnlno, zakaj Če je le-ta visoka, ni čitalcev. Knjižnice pa so zato, da privlačujejo čitalce. Ce pa je izposojevalnlna nizka, Ima knjižnica dovolj čitalcev, nima pa denarja za nabavo novih knjig. V praksi je dokazano, da nobena knjiga ne vzdrži 30 izposojevalnln in preden je knjiga 30-krat izposojena, jo je treba enkrat do dvakrat prevezatl. Tretja vezava praktično ni več možna. Pred vojno je bil običaj, da se je določala izpo-sojavalnina po vrednosti knjige, in sicer 'As vrednosti knjige. Sedanja povprečna vrednost knjige znaša n. pr. 200 din. Zato bi znašala lzposojevalnlna take knjige 6 din. Vsakdo se bo branil plačati tako izposojevalnlno. Zaradi tega je nujno, da mora biti nekdo, ki bo knjižnico vzdrževal. Najbolje bi bilo, da bi vsi sledili velikodužnemu vzgledu MLO Novo mesto, ki v letu 1951 ljudsko knjižnico v Novem mestu popolnoma vzdržuje ln celo nagrajuje knjižničarje, če bi vsak KLO tako delal, bi knjižnice zelo lepo uspevale povsod tam, kjer bi bil dober knjižničar. Razvoj bo šel v to smer, da bodo KLO dolžni vzdrževati knjižnice ln čez čas bo morda izposojanje knjig tudi v ljudskih knjižnicah brezplačno kot Je to že sedaj v znanstvenih. Toda računati moramo b sedanjim stanjem in zato mora iskati knjižničar vsa sredstva, da bo našel kje kak vir sredstev za pomoč knjižnici. Knjižničar naj pojasni pomen knjižnice odbornikom pri KLO in prav gotovo noben odbornik ne bo odrekel podpore ljudski knjižnici. Toda tudi najbolj uspevajoča knjlž. nlca v novomeškem okraju ne bo imela dolgega življenja, če ne bo takoj ustanovljena v Novem mestu knjigoveznica. Novomeški okraj nima knjigoveznice in knjižnica brez knjigoveznice ne more obstajati. Uničuje se ljudsko premoženje ln knjige, ki so naš največji zaklad, postanejo po prečltanju desetih obiskovalcev Že tako uničene, da jih brez škode ne smemo več Izposojati. Zato upamo, da bo Novo mesto končno le dobilo svojo knjigoveznico, saj bo služila tudi ostalim dolenjskim okrajem ( Bogo Koihelj KOROŠKI PIONIRJI biti tudi letos na Jadranu so Med deset tisoči našo mladine smo letos že petič sprejeli v goste tudi pionirje naše neosvobojene Koroške. Skoraj 400 jih je letovalo letos, Slovenci v nižji gimnaziji v Pečinah—Sušaku, Nemci avstrijske narodnosti pa v Opatiji in Crikvenici. Med njimi je blo nekaj starih obrazov, večina pa je bila prvič pri nas; iz vseh predelov Slovenske Koroške so prišli na obisk k bratom, Nemci pa so bili iz Celovca in tamkajšnje okolice. Lani smo pisali v Dolenjskem listu o težavah s pripravami za letovanje avstrijskih in slovenskih otrok. Polog in-formbirojevcev je nagajal tudi celovški radio, časopisi, skratka, vsi so hoteli odvrniti otroke od lepih počitnic z raznimi izmišljotinami. Ko so so otroci vrnili Kolonija koroških pionirjev na Reki domov polnih lic, veseli, navdušeni nad lepotami Jugoslavije in novega življenja v njej, eo dejstva mimogrede pokosila laži. Sovražniki miru so začeli celo z ustrahovanjem, toda otrok niso mogli odvrniti od resnice: ostali so naši, tako Slovenci kot Avstrijci, saj so si vse leto pridno dopisovali z našimi pionirji. In letos — skoraj 400 otrok! To pove mnogo! Organizatorji s Koroškega so nam povedali, da so morali mnoge »odložiti« za prihodnje leto. Nemška učiteljica je n. pr. blagorovala deklico, ki je šla v kolonijo, v »ta raj Evrope«, 110 pionirjev je letovalo v prvi Izmeni v juliju in avgustu. Prav po pionirsko so zaživeli med nami. Ustanovili so odred, ki je nosil ime prvoga koro- škega partizana Tavčmana-Lenarta. Imeli so 6 čet: Titovo, Dakijovo, Kajnhovo, Vorančevo, Prešernovo in Župančičevo. Vse je tekmovalo v disciplini, snagi, redu, kultur, prosvetnem delu, lizkulturi in podobno. Zmagali so najmlajši, Zupančičeva Četa, ki 60 ponesli zastavo e seboj v Kož. »Mamica, tako lepo je pri nas, da bi hotela za vedno ostati v Jugoslaviji, samo Tebe še manjka tu!< je pisala mala Krista domov. Letos smo s pionirji utrjevali tudi slovenski jezik. Mnogi otroci so šele iz Roke pisali prvič v življenju staršem pismo v slovenskem jeziku. Ganljivo je bilo čitati: »Ljuba mamica! Lepo te pozdravljam, in poljubljam. Lopo mi jo. Kako vesel sem, da že znam pisati slovensko.« In odgovor mamice: »Vsa solzna som brala tvoje prvo pismo, ki si mi ga napisal v slovenskem jeziku ... Hvaležna sem Titovi -lugosla-viji za to, kar si prejel od nje«. Pionirji so srečni praznovali tudi 22. julij, skupno s slovenskimi pionirji pa so proslavili tudi 27. julij, dan vstaje v Hrvaški. Skupino pionirjev so čestitalo predstavnikom reške oblasti, nato so se pionirji poklonili spominu padlih hrvaških partizanov in jim zapeli na grobovih. Povsod je nadvse prijetno učinkoval tudi pevski zbor koroških pionirjev. Ko so se vračali, so obiskali ^e Postojnsko jamo. Na pot smo jim dali velik zavoj knjig, tako da so medtem že oživele na Koroškem prvo pionirsko slovenske knjižnice. S seboj pa so odnesli tudi zastave, ki jih bodo vedno spominjale na Titovo Jugoslavijo. V slovo so nam zapeli že v vlaku lotos porojeno pesem: »Mi smo Slovenci s Koroško doma, iz zemljice našo slovenske, vsi zvesti smo rodu, slovenskega duha — brez nas ni Koroške slovenske!< Koroški pionirji so mi naročili prav lepe pozdrave vsem bralcem Dolenjskega lista, ki so ga spoznali v koloniji. - Učo »Tega lista po res še nisem videla___« Pot me je zanesla v mokronoško dolino, od tam pa še v več vasi trebanjskega okraja. Čudno, da je tod okoli Dolenjski list tako elabo razširjen. Čeprav dobivajo skoraj vse kmetijske zadrugo list v drobno prodajo, ga ne znajo, nekatere pa menda tudi nočejo ponuditi ljudem, v St. Rupertu sem zavila v trgovino kmetijske zadruge. Povprašala sem za Dolenjskim listom. Prodajalec Zgonc mi ga je prinesel izza polic, kjer je bil skoraj na skritem kraju. Dejal mi je, da ga »težko prodajajo, ker ni zanimanja...« Če ibo časopis na skritem kraju, ga kupci seveda ne bodo zahtevali, sem mislila. Stala sem sredi trgovine in brala poročilo, ki govori o delu šentruperške mladine. Kmalu se |< zbralo okrog mene precej ljudi, radovedne oči so hitro zapazilo novice iz domačih krajev. Stara Klančarjeva mati iz Drage pri Št. Ru-pertu me je prosila, naj ji časopis pokažem. »Tega lista pa res še nisem videla — in kako domaČe piše, pa še našo vas omenja!« mi je skoraj ponosna vrnila list in pristavila: »Naročite me na Dolenjski list!« V hipu se je prijavilo 10 novih naročnikov, zadruga pa je takoj prodala vseh 10 preostalih izvodov. Mladinci so sklenili, da bodo zvečer na sestanku pridobili nove naročnike, mladinka Anica pa je že zdaj v 6krbeh, kako je s sončnicami na mladinski njivi, ki jih je zadnji dopis omenjal. V Bistrici je prodajalka zadruge naročila še 5 izvodov lista za drobno prodajo. Drugačna pa je slika v trgovini kmetijske zadruge v Mokronogu. Prodajanje časopisa bi bilo menda »preveliko breme« za prodajalko, pa tudi »ni kje hraniti denarja in je najboljše, da ni teh sitnosti...« sem slišala v zadrugi. Čudno, da takih »skrbi« - ne poznajo v mnogih manjših zadrugah ... V št. Janžu takoj opaziš, da ljudje Dolenjski list poznajo. Kmetijska zadruga ga pridno prodaja. Zal pa lista ne poznajo dovolj v Krmolju. Rudarji Šentjanškega premogovnika za Dolenjski list skoraj ne vedo, pa tudi uprava rudnika ne veliko. Sedla sem med rudarje, ki so prihajali na popoldansko izmeno. Nekateri so tožili, da ni nobenih sindikalnih sestankov, kjer bi se kaj pogovorili in sklenili. Nekdo je pripom- nil, da zidajo sindikalni dom, a da dela le počasi napredujejo. Predstavnik sindikalne organizacije mi je povedal, da delavski svet in uprava ne upoštevata sindikalno organizacije in pod. O vsem tem pa bi bilo treba tudi pisati, smo se pogovorili. Če ne pišejo dru^i Časopisi, pa bi o življenju, dolu in težavah moral več pisati Dolenjski list, smo ugotovili. »Ko ga pa ne poznamo ...« Res, še vse premalo so storili v trebanjskem okraju zn razširitev našega tednika. Od obljub uprava lista no more živeli, le od dejanj... -lj. Kaj bo z obnovo Prosvetnega doma v Črnomlju? Črnomelj se je po vojni precej razširil. Nedavno je bil skoraj še brez industrije, danes pa ima poleg želozoli-varne tovarno učil, tovarno sadnih izdelkov Belsad in vrsto drugih podjetij, ki se §> vedno razvijajo in dvigajo proizvodnjo. Razvoj industrije in gospodarstva mora spremljati kulturno prosvetno življenje in njegova nenehna rast. Ta stran družbenega življenja pa je v Črnomlju zelo šibka. Ne bom razpravljal v okviru tega dopisa o dramskih skupinah, fizkulturi itd. Omejil se bom le na vprašanje črnomaljskega prosvetnega doma. Črnomelj ima samo eno večjo dvorano, ki je v znanem in pravkar z zakonom zaščitenem »Fizkulturnem domu«, v katerem je bilo zgodovinsko zasedanje Slovenskega narodnoosvobodilnega svela. Lani se je stanje nekoliko popravilo. V gradu je bila urejena sindikalna dvorana, ki je razbremenila prostore v Prosvetnem domu. Lansko jesen so se stari in novi čr-nomaljci upravičeno razveselili, ko so zvedeli, da je bil za kulturno-prosvolne potrebe odobren večji kredit. Mnogi so pričakovali, da bo zgrajen nov kulturno-prosvetni dom, saj bivša telovadnica res ni primerna za kino dvorano itd. Po zakonu o zaščiti zgodovinskih spomenikov itd. bi smeli sedanji dom le popravljati, ne pa spreminjati njegove obliko. Zato ni bilo konca presenečenj, ko so v oktobru začeli preurejati 6tari fizkulturni dom. Delo se je nadaljevalo v presledkih do letošnjega junija, nato pa je stalo dva meseca. Stroški preurejovanja so že precej visoki. Pri delo seveda ni šlo brez nerodnosti (če lahko tako milo sploh imenujemo n. pr. dejstvo, da eo okna najprej zazidali, nato pa s steno vred porušili in pod.). Okrajno gradheno podjetje trdi, da je prejelo iz Ljubljane vsaka dva meseca drug načrt obnove Kaj bo z obnovo doma v Črnomlju? Ali bo ludi tu držalo ljudsko mnenje, da se v Črnomlju marsikaj začne, težje pa je zvedeti, da so to ali ono delo dokonča? Prosimo Meslni oz. Okrajni ljudski odbor za odgovor, kako in kdaj bo kulturni spomenik »Fizkulturni donu v Črnomlju dostojno obnovljen. -Č. IVO PIRKOVIČ m ° PRISEGA mrtvemu bratu H mmmmimmmmmmmnumimwni--:.ttmsMmmmmmmmmmuFfoMiikz —muhu i m imun ki peljejo proti Žabji in Gotni vasi, ler na velik del Gorjancev s Svetim Miklavžem in Trdinovim vrhom; proti severu na širok zavoj reke, ki je kot orjaški udav oklenila mesto s Kapiteljskim gri-čem In starodavno gotsko cerkvijo na vrhu, ter sivim Hmeljnikom in vinorodno Trško goro v ozadju; proti zapadu na valovit svet daleč tja proti Mirni peči in Prečni, na obe železniški postaji, bršljin-sko in kandijsko, veliki železni most med njima, ceste, ki drže proti jugu in na zapad, ter na ljubenske in rtgeljske vinske gorice, ki se mehko začrtavajo na daljnem jugozahodnem obzorju. Skratka, soba številka devetindvajset v drugem nadstroju, kamor so nas po pobegu jetnika Grudna zaprli, je bila pravi raz glednr stolp, prislonjen z eno steno k veliki bili bolnišnice. Mesto in dcželR, raztezajoča se daleč na vse strani, je biln razgrnjena pred nami kakor na dlani. Ce bi nam Italijani veleli, naj si sami poiščemo bivališče, ga v vsem mestu nc bi našli lepšega in bolj zaželenega, kakor so nam ga izbrali sami. Zdelo se mi je, da nam prostrani razgled na mesto in čudo- vito prirodo vrača velik del svobodo, ki so nam jo pravkar vzeli, Sicer pa nas je togotni marešalo na pravil sedaj spodobne jetnike. Poleg orož nika brez orožja je postavil pred vrata Še karabinjerja, ki je s puško, pištolo in bombami stopil med nas in si nas, podoben krotilcu divjih zveri, ogledal z mr kim obrazom. Z bombo, ki jo je tiščal v pesti, nam je preteče žugal in izjavil, da bo brez pomisleka ubil vsakogar, ki bi še poskušal uleči, ter da je konec tudi naših nedovoljenih obiskov in samovoljnih izprehodov zunaj. Pobeg'Mihe Grudna je spravil v gibanje vse mesto. Kandijo in okolico je zasedala vojska, ki je iskala beguna. Pred vhodom v obkoljeno bolnišnico so stra-žili štirje vojaki v čeladah in s puškami z nasajenimi bajoneti. Italijani so še ved no upali, da se pobegli jetnik skriva v bližini in čaka rešilne teme. Se pozno ponoči so kamioni, polni vojske v bojni opremi, drveli po cestah na vse strani v zasede. V. bolnišnici sami so prijeli in odgnali dva strežnika in kurjača, dolžo? jih, da so pomagali pri pobegu Pioiskave in za sliševanja pa niso rodila nobenega pravega uspeha. Nekdo je zatrjeval, da je jetnika čakal na cesti avtomobil, ki da se je nato naglo odpeljal. Drugi spet so zagotavljali, da so videli Grudna odhajati peš pO cesli proti Irci vasi. Priče se niso mogle zediniti niti v tem, ali je jetnik utekel v bolniški halji in dimnikarskih šlapah, ali pa se je preoblekel, kar naj bi po pričevanju tretjih storil v kurilnici v kletnih prostorih bolnišnice. Prijeti kurjač pa je tudi te govorice zanikal in ni mogel o vsem dogodku dati nobenega pojasnila. * Niti noč niti naslednji dan nista prinesla nobenega pojasnila. Drugi dan v mraku se je vinjen m glasno preklinjajoč vrnil na stražo žandar Plesničar, ki ga ves dan nismo videli. »Naj le mislijo, da sem ga lovil,« nam je z opotekajočim se jezikom, ki mu ga je zapletala zaužita pijača, pojasnjeval svojo odsotnost. »Ja? pa sem ves dan rajši v krčmi pil in pri Grud&giub niti bil nisem.« Italijani so namreč menili, da se bo pobegli jetnik skoraj gotovo skril doma, v Jurki vasi. Žandarju so veleli, naj ga tam ujame, da se reši težke odgovornosti, ki si jo je naprtil in ki zanj ne bo hrez hudih nasledkov, če beguna več ne dobe v roke. Italijani sami se v .lurko vas namreč že nekaj časa niso več upali, odkar je bil kraj v rokali Opornikov, >Pa veste za gotovo, da je bil begunec res Miha Gruden iz .lurke vasi?« sem pozneje nekoliko porogljivo vprašal orožnika Bremšaka, človeka dobrega sna, čeprav se nin je zvestoba vsakleri oblasti r leti že kar zoprno zazrla v vse bilje in žitje. Spustova! som tefja tvojega stražarja, ker je vkljub vsemu pod vnanjo odurno strogostjo ohranil vendarle ple menito človeško srce. In sem mu rad dal prijazno besedo, ki je žandarski naturi Plesničarjevi že od vsega počelka nikoli nisem privolčil. »Str prepričanj da sle imeli v rokah res Miho Grudna iz Jurke vasi?« »V Jurki vasi poznam vsako hišo in vsakega človeka,« je odvrnil stari Krem-Kak, ki sc je pred Italijani, ne vem zakaj, čutil tudi nekoliko krivega. »Saj je bila ta vatf dolv;o v mojem službenem rajonu. Tudi Grudnove starše poznam prav dobro, fanta samega pa res no Ze zgodaj se je bil potepal od doma, se izuril menda za peka in ni potem več prihajal doniov.l Stran 4 DOLENJSKI LIST Štev. 37, ! IZPRED SODIŠČA Deteljo in travo namesto pšenice Pred okrajnim sodiščem v Trebnjem se Je 29. avgusta zagovarjal kmet Anton Po-tokar [z Račjega sela. t oprav Ima 12 ha /milje In je že v jeseni vedel, kakšno oddajo ho Imel letos, je poseja) samo 40 arov ošenice. Izjavil je, da jr »boljše sejati deteljo In travo, ker to na njegovih njivah bolj uspeva kakor pieplca in ostala žita...« Pri takem gledanju na miso skupnost zdaj obvezne oddaje seveda nI hotel izpolniti. Pri odkupu po administrativni Izvršiti ni izpolnil niti «••/• oddaje. Sodišče ga Je zaradi namernega opuščanja setve žit in ne-oddaje pridelka obsodilo na mesec dni zapora in ;i(UHI0 dinarjev kazni. A. Z. Laž in zakrknjenost ju nista mogla rešiti Pred senatom okrožnega sodišča v Novem mestu, ki mu Je predsedoval sodnik Jurij Pieek, prlsednika pa sta bila Jože Kastclic in Antoii Fcrfolja, sta se 29. avgusta že na drugi razpravi zagovarjala brata Karel In K rane Zore, doma iz Lopate v Suhi krajini, sicer pa zaposlena v Dvignite usnje za oddane kože! Vse Imetnike »Koteksovlh* bonov za nakup usnja za oddane kože pozivamo, da takoj, najkasneje pa do 30. septembra 1151, dvignejo usnje v razdeljevalnlrah. Usnje je v zadostni količini na razpolago v večjih centrih. Po preteku gornjega roka bodo boni Izgubili veljavo. »KOTEKS« Ljubljani. Obtožnica, katero Je zastopal pom. javnega tožilca Ciril Ahlln. Jima je očitala težko kaznivo dejanje poizkusa uboja soseda Antona Zorela Iz Lopate. Letos 14. maja je posestnik Anton Zore pasel /.ivino v bližini domače vasi. Okrog četrte ure popoldne sta pridrvela k nJemu navedena sosedova sinova Karel in Franc Zore. da bi ga ubila. Karel mu je nastavil na prsi pištolo In sprožil, vendar pa naboj nI deloval. Na smrt prestrašeni posestnik Je začel bežati pred nasllnlknma in klicati na pomoč. Ze med begom je Karel dvakrat ustrelil za njim, vendar pa ga nI zadel. Ko se je bežeči spotaknil, sta napadalca planila na nJega in ga začela obdelovati /, no?iem In pištolo. Večkrat sta ga nevarno zabodla v poke In glavo ter ga tudi sicer poškodovala po telesu, nato pa mu Je Karel »za vsak slučaj« pognal Iz bližine še kroglo v plavo. Zločinca sta nato planila na kolesi In se jadrno odpeljala v Ljubljano. Da bi j u ljudje ne spoznali, je bil Franc oblečen v dežni plašč In kapuce, čeprav Je bilo lepo vreme. Težko poškodovani Zore, katerega je krogla samo oprasnlla za levim ušesom, je nato poiskal pomoč v novomeški bolnišnici. Obtoženca sta se na prvi In drugI razpravi trdovratno Izmikala poštenim odgovorom. Dosledno sta tajila krivdo In hotela dokazovati, da sta bila dotlčnega dne v Ljubljani. Za podkrepitev tega je prišla Iz Ljubljane vrsta prič, kl jih Je z ogtasom v časopisu priklical n.iun zagovornik dr. Lo-kar Iz Ljubljane. Priče, ki obtožencev deloma niti nlfio poznale po priimku, so Izpovedale, da Rta bila ohtoženra 14. maja tam in tam, niso pa bile v izpovedih enotne. Sodišče jim seveda nI moglo verjeti, predvsem še ne zaradi tega. ker so številne priče Iz Suhe krajine potrdile, da sta bila napadalca kritičnega dne v Suhi krajini, fcest prič ju je točno opisalo. Mladoletni pastirček Turk. ki je v bližini napada pasel Živino in slišal strele ter klice na pomoč, je videl oba napadalca po zločinu bežati. Šofer avtobusa ju Je srečal pred In za Zvlrčaml ter se Je mimogrede še ponorčeval lz Franca Zoreta. ki je tmcl dežni plašč, »če hudo dežuje«, ker je bilo seveda lepo vreme. Nek vo/.nik je malo šepaveca Karla Zoreta celo nekaj časa vzel k sebi na voz proti Ljubljani. Navzlic jasnim dokazom sta oba obtoženca zanikala krivdo; trdoglava zakrknjenost je lastnost družine obtožencev, kar jo novomeškemu javnemu tožilstvu *e dobro znano. Kaj Je bil pravi vzrok za poizkus strahovitega zločina? Zaradi meje Je bilo med družinama že več sporov. Osnovni nagib pa je bila želja po ubijanju, kakor je poudaril v svojem govoru pomočnik Javnega tožilca. Sodišče je obtoženca spoznalo za kriva. Po štiriurnl razpravi je predsednik senata objavil sodbo: Karel Zore 10 let, Franc Zore H let strogega zapora, oba pa na plačilo stroškov sodnega postopanja ter stroškov napadenemu Antonu Zoretu v znesku 3200 dinarjev, k| bo polen tega lahko še uveljavil svoje zahtevke za prestane bolečine. Žitni molji pred sodniki Janškovec Marija je poscstnlca III. skupine v Družinski vasi št- 4 pri Bell cerkvi. Lepo zaokroženo posestvo, ki Ima 3,3fi ha orne zemlje, je prevzela od očeta kmalu po prvi svetovni vojni. Pol milijona dinarjev dolga je morala izplačati Iz posestva, tako sama zatrjuje. Po navadi je redila na posestvu 6 do 7 glav goveje Živine, prašičev pa nič koliko. Sedaj Je kljub temu, da Je pri hiši več za delo sposobnih članov (kar 5 moči!), redi menda z največjo težavo samo enega vola In enega prašiča. Seveda je zaradi tega velika »reva« in nikakor ne more izpolnjevati obvezne oddaje. Pri hiši so sila podjetni, saj imajo poleg lenega posestva precej raznih strojev, mlatilntco, čistilnik In podobno, vendar pa usmerjajo svoje gospodarstvo po načrtu: »čim manj bomo pridelali, toliko manj bomo oddali državi«. Letos so na primer namesto 830 kg belega žita oddali le 185 kg pšenice In 18 kg ječmena in še to po določenem roku ln neočiščeno. Preiskava na domu je ugotovila, da so letos očistili precej žita. Na vprašanje, kam so dali to žito, se Je domača hčerka namrdnila, češ »za sebe bomo Ja poskrbeli«. Kes so ga pospravili, pa ne v bunker pod Ustnikom, kjer »o ga pred leti 3* odkrili organi Ljudsko milice, pač pa nekam drugam. Zaradi nenddaje žita, predvsem pa zaradi očitne sabotaže pri obdelavi posestva 1e bila Janškovlčeva obsojena pred senatom okraj nega sodišča v Novem mestu na 15.000 din denarne kazni, ki se v primeru neizterljivosti spremeni v 80 dni zapora. • Se večji revež Je Janez V r t a 5 I c , posestnik VI. skupine Iz vasi Pristavlca, krajevni odbor Bela cerkev. »Samo« 7 hektarjev ima orne zemlje. Letos je Imel pred* i pisanih za oddajo 2248 kg belega žita, pa nI zmogel niti kilograma v določenem roku. Sele pozneje Je pripeljal kot miloščino 128 kg , . . Proti predpisu, ki je za njegovo posestvo celo manjši kot ga določn naj nižja lestvica oddaje, se nI pritožil; žita ni sejal dovolj, čeprav je vedel, koliko bo treba lotos odrajtati za skupnost. Baje nI Imel semena, za seme pa se tudi nI pobrigal. Na sestanke oziroma zbore volivcev ne prihaja, ker menda nima časa. odločbe ljudske oblasti pa so za njega krpo papirja. Kazen 2 mesecev zapora In 10.000 din denarne globe, na katero ga Je obsodil se nat novomeškega okrajnega sodišča, ga bo najbrž prepričala, da so predpisi ljudske oblasti obvezni za male in velike posestnike. Posestnik Alojz Mesojedec Iz vasi Sv. Jakob krajevni ljudski odbor Prekopa, je s silo preprečil odkupnim organom Izterjavo 55 kg mesu, kolikor ga jo bil še dolžan od obvezne oddaje. Ker je res Imel letos več nesreč pri živini In je vložil prošnjo za odpis obvezne oddaje mesa. kar mu je bilo odobreno, je okrajno sodišče prt odmeri kazni to upoštevalo. Za dokaj težak prestopek je dobil milo kazen: tri mesece zapora, pogojno na tri leta. V primeru, da v treh letih ne bo zagrešil nobenega prestopka, se mu kazen briše. Pritožba mu ni znižala kazni O Jožetu Hočevarju lz Grmov I j a Št. 52 pri Skocjanu In njegovi sreči, da je marsikaj »našel«, smo že pisali, ko je bil pred okrajnim sodiščem obsojen na tri leta odvzema prostosti s prisilnim delom. Prepričan o »krivici«, ki se mu Je zgodila, se je Hočevar pritožil na okrožno sodišče, ki je njegovo zadevo pretresalo 29. avgusta t. 1. Tudi okrožno sodišče nI moglo verjeti v bajko o najdenih stvareh, posebno ker so številne priče lz vasi ln okolice prikazale Hočevarja čisto drugačnega kot je sam v svoji veliki zgovornosti zatrjeval. Kazalo je, da bi priče o njem še veliko povedale, pa Imajo strah pred njim. Tako je n. pr. Hočevar že v priporu grozil neki priči, ko je slučajno prišel v stik z njo, češ, da bo že videla, ker je pričala proti njemu. Senat okrožnega sodišča mu je spremenil kazen v smislu novega kazenskega zakona na 2 leti strogega zapora In povračilo sodnih stroškov, oškodovanci pa se morajo zaradi plačila škode obrniti na civilno sodišče. Hočevar je svečano Izjavil, da se bo pritožil na vrhovno sodišče, češ da je kriv le toliko, ker nI prijavil najdenih stvari, Vsi — več kot deset prič. postaja Narodne milice ln krajevni odbor OF — pa so se po njegovem mnenju zarotlll proti njemu .. . KOTIČEK za gospodinie Velike kumare v kisu. Kumare olupi in prerezi po dolgem ter odstrani seme in mehki mozeg. Nasoli jih močno in pusti stati en dan. Preden jih naložiš v kozarec aH glinasti lonec, jih osuši s prtičem, vmes vlagaj poper, česen, lovor, hren v lističih, samo da ga mora S majhne kumarice, samo da ga moraš ohladiti. Čez dva dni moraš kis odliti in prevreti ter ohlajenega zopet politi na kumare in dobro zavezati kozarce. Pozimi imaš take kumare za solato ali omako. Paradižnikova mezga. Lepe zrele paradižnike skuhaj in jih obesi čez noč v vrečo, da se voda odcedi. Lahko na-pneš tudi platno na noče obrnjenega stola, vliješ kuhane paradižnike in preko noči se bo vsa voda odcedila. To pretlačiš skozi sito in kuhaš pol ure. Osoli.š samo po okusu, nazadnje pa prideneš noževo konico salicila na liter mezge. Čiste kozarce položimo na krpo, denemo vanje žlico in devamo počasi vročo rnez-go. Žlica vzame vročino na sebe, zato kozarci ne popokajo. Mezga se naj ohladi, da se naredi na njej kožica. Da se Še o razširitvi „Dotemshe$a lista Na številnih konferencah smo že govorili o tem, da bi bilo pametno in potrebno naš tednik čimbolj razširiti. V vseh večjih krajih, posebno na sedežih krajevnih odborov OF, bi list lahko stalno lepili na primernem meslu, najboljše morda na prazno zevajoče deske »Sten-časov«. Marsikje ljudje še vedno ne poznajo Dolenjskega lista. Če že odbori OF ponekod sicer nočejo ali ne znajo niče- Gibanje prebivalstva V OKRAJU NOVO MESTO V avgustu se je rodilo 109 otrok, od lega 54 dečkov in 55 deklic; porok je hiio 18, umrlo pa je 40 oseb (2f) moekih in 20 žensk). Poročili so se: Nameščenec Brulc Franc iz fimihela pri Novem mestu in trgovska pomočnica Merčijak Roža iz Novega mestu. Nameščenec Blažič Alojz iz Smihcla pri No-vem mestu in hči kmeta Kuhar Terezija iz Prekope. Sin kmeta Kastelic Janez iz Brš-Ijina in hči kmeta Knilj Ana iz Kamene. Novinar Oražen Karel iz Loškega potoka in hči kmeta Erlah Ana lz Mirne peol Nameščenec šali Jože iz Straža in namoščonka Balantič Milica iz Novega mesta. Oficir JA Markovič Avguštin iz Ljubljane in trgovska pomočnica Andrejčič Hilda iz Straže. Nameščenec Šteh Božidar iz Straže in gospodinja Ksantipl Steriova iz Straže. Nameščenec Mura Ljubomir iz Novega mesta in Zaletel Silva iz Straže. Oficir J A filavi-novič Jure iz Novega mesta in nameščenka Longar Vincenci'ja iz Novega mesta. Profesor Lamu t Vladimir im name.ščenka Rešetič Marija, oba iz Novega mesta. Krojač Rajar Albin iz S mol en je vasi im šivilja Novak Julijana iz Trebnja. Gozdni delavec Šega Jože iz Podturna in delavka Kum Albina iz Straže. Mizar Lavrič Franc in učiteljica Darovec Marija, oba iz Žužemberka. Kmečki sin Repovž Peter iz Št. Janža in kmečka delavka Novak Alojzija iz Toplic pri Smar-jeti. Nameščenec Krasnik Gvirio iz Šmnrje-te in naraeščenka Peterlin Marija iz Toplic pri Smarjeti. Kmet Dežma.n Anton in kmetica Rcšetič Jožefa, oba iz Bele cerkve. Miličnik Čcrv Rado in nameščenka Grandovec Pepcfti oba iz Skocjama. Mlinar Zaje Franc iz Zbur in nameščenka Vidrih Terezija iz Ljubljane. — Čestitamo! Umrli so: Bukovec Marija, 42 let ,iz Birčne vasi. Hudoklin Jožefa, 37 Jet, iz Brusnic. Kastrevc Terezija, 89 let, iz Kamene. Kic Janez, 37 let. iz Kamene. Kavšek Antom, 47 let, iz Ločne. Kravcar Franc, 63 let, iz Dobrniča. Rodič Janez, 69 let, iz Šmarjete. Pečaver Bogomir, 34 let, iz Talč-jega vrha. Godna Anton, 79 let. iz Vel. Gabra. Slak Jože, 8 let, iz Trebelna. Košiček Marija, 19 let, iz Novega mesta. Gazvoda Franc, 46 let, lz Podgrada. Lužar Franc, 66 let. Iz Prečno. Hudale Jožefa, 83 let, iz Straže. Reitz Viktor, 88 let, iz Novega mesta. Hrovat Marija, 79 let, iz Novega mesta. Novak Tonček, 5 mesecev, iz Žužemberka. Junc Franc, 80 tet, iz Št. Petra. Petelin Janez, 72 lot, iz Kamene. Zupančič Alojz, 54 let, iz Ajdovca. Legam Marija, 82 let, iz Dvora. Murm Ivama, 78 let, iz Podturna. Pečjak Marija, 61 let, iz Dol. Toplic. PeteT-le Marija. 81 det, iz Toplic pri Smarjeti. Janškovec Ana, 53 let. iz Dobrave. Rodič Terezija, 80 let, iz Skocjama. Vene Frančiška, 5 mesecev, iz Škocjana. Zupančič Franc, 69 let, iz Mirne peči. Krevs Alojzija, 1 mesec, iz Št, Jurja. Cvelbar Majda, 4 leta, iz Bele cerkve. Cujniik Neža, 65 let, iz Gradišča. Krašovec Janez, 73 let, tz Gradišča, škof Janez, 85 let, iz Orehovice. Zagore Ja- Ureja uredniški odbor — Odgovorni urednik Tome Gošnik — Naslov uredništva in uprave: Novo mesto. Kapucinski trg 3 — Poštni predal 33 — Tekoči račun pri Komunalni banki v Novem mestu, štev. 616-1-90322-1 — Četrtletna naročnina 75 din, polletna 150 din, celoletna 300 din — Naročnina so plačuje vnaprej — Tiska tiskarna »Ljudske pravice« v Ljubljani nez, 75 Jot, iz Šmarja. Zupan Ana, 59 let, iz Šmarja. Rešetič Igmar, 47 let, iz Šmarja Mntor Ana, 64 let, iz Šmarja. Globavs Jožefa, 85 let, iz Šmarja. Martinčič Jožefa, 77 let, iz Zamcškega. V OKnAJU TREBNJE V avgustu je bilo rojenih 23 otrok, od teh 10 dečkov im 13 deklic. Porok jo bilo 5, umrlo pa je 18 oseb (13 moških in 5 žensk). Poročili so se: Rudarski delavec Lušima Stanislav iz Dol pri Litiji im hči kmeta Kotar Pavla iz Sv. Križa. Mizarski pomočnik Golob Alojzij iz Vel. Kostrevnice im delavka Šinkovec Hilda iz Sv. Križa. Krojač Karlovšek Franc iz Trbovelj in gospodinjska pomočnica Zde.šar Marija iz Ljubljane^ Kmečki delavec šepic Jamez iz Mirne in kmečka delavka Sušim Marija iz Krškega. Nameščenec Zrim Amton iz Murske Sobote in gospodinjska pomočnica Kolemc Ana iz Dol. Nemške vasi. — Čestitamo! Umrli so: Posestnik Miklič Jože, ČeS-njke, 77 let. Gospodinja Čamčar Marija, Kr-melj, 47 let. Sim gozdnega delavca Kirn Stanko Mirna. Upokojenec Dovšek Alojz, Mirna, 85 let. Gospodinja Golob Marija, Mirna. 55 let. Posestnik Golob Franc, Prim-skovo, 83 let. Sim kmeta Pavčič Štefan, Primskovo, 1 teto. Sin kmeta Logar Vinko. Sv. Križ, 4 leta. Gospodinja Tomažič. Marija, Št. Lovrenc, 75 let. Gospodinja Ramovž Jožefa, Št. Rupert, 52 Jet. Kmečka delavka Gregorčič Amalija, Št. Rupert, 48 let. Invalid Trentel Jožef, Št. Rupert, 48 let. Užit-kar Sebamc Framc, Trebelno, 70 let. Sin kmeta Peterle Ferdinand, Trebelno, 10 Jet. Posestnik Glušič Framc, Tržišče, 80 lot. Rudarski delavec Bec Fraaic, Št. Janž, 19 let. sar narediti za razširitev listov v svojem kraju, naj bi poizkusili vsaj 6 tem. Pot me je zanesla pred dnevj na Kočevsko. Tu ljudje Dolenjski list še najmanj poznajo! Da, pač, v kraju M. P. ga je dal sekretar organizacije OF »pokazati« nekemu članu, marsikje pa leži časopi« v predalih sekretarjev ali predsednikov Fronte. Zato list ne najde poti v naše vasi. Začudeno so me gledali n. pr. v številnih gostilnah, ko 6em iskal in zahteval na vpogled Dolenjski list. Ali 6e ne bi morda okrajni odbor OF, ki je na Dolenjski list naročil vse frontne organizacije v okraju Kočevje, pozanimal, kje ležijo listi? To ne bi škodovalo tudi ostalim okrajnim odborom OF na Dolenjskem! Če nam iz Koroške, kamor uredništvo na željo naših bratov in sestra pošilja nekaj izvodov Dolenjskega lista, pišejo, da prihaja časopis med nje kot brat med brate, ali ne bi nekaj več storili za njegovo razširitev tudi v domačih okrajih, predvsem v Kočevju in Trebnjem? Ali ga mar v nekaterih vaseh ne potrebujejo? M. T. JCCko KINO NOVO MESTO PREDVAJA: Od 14. do 17. septembra: avstrijski film »Očarljivi goljuf«. Od 18. do 20. septembra: ameriški film »Kako zelena jo bila moja dolima«. Od 21. do 24. septembra: ameriški film »MiJdred Pierco«. Zahvala Zahvaljujem se zdravnikom Splošne bolnišnice v Kamdiji za požrtvovalno skrb in trimesečno zdravljenje v težki in nevarni bolezni. Prav tako se zahvaljujem sestram bolničarkam za človekoljubno nego in delo. ki so ga imele z menoj. Marija Pust, Glohodol. bolje hrani, nalijemo na vrh olje in ppav d 'Dro zavežemo. Paradižnik v steklenicah. Lepim zrelim paradižnikom odstrani peške in sok ter kuhaj po4 ure. Ohlajeno pretlači in kuhaj v neokrušeni posodi lA—W2 ure, osoli po okusu. Še vročemu primešaj salicila (na 11 noževo konico). Steklenice operemo v toplem luc;u, splaknemo v čisti topli vodi; ako je ostal zamašek v steklenici, ga moramo odstraniti. Ker bomo steklenice napolnili z vročim paradižnikovim sokom, jih moramo prej segreti. Steklenice segrejemo na ta način, da jih damo na leseno desko v hladno pečico. Kuriti ne smemo preveč. Medtem si pripravimo tudi zamaške. Skuhamo jih v Čisti vodi. V vroče steklenice nalijemo vroč paradižnikov sok, dobro zamašimo, steklenice položimo na krpe, jih pokrijemo, da se polagoma ohlade. Zamaške zalijemo z razstopl jenim voskom, pečatnim voskom ali smolo. Mešana jušna začimba. Očisti in zme-lji 1 kg peteršilja z malo zelenja, 1 kg kolerabe, 1 kg zelenja, 1 kg paradižnikov, (olupljenih in brez pešk), 40—fiO dkg zelene z malo zelenja, 40 dkg karfijole in xk kg čebule. Zmešaj vse s kilogramom soli, naloži v kozarce, zalij z raztopljenim lojem ali z oljem in zaveži. Juhi dodaj vsakokrat toliko, kolikor potrebuje soli. Češpljeva mezga. Prav zrele, dobro oprane osušene češplje razpolovi in jim izpahni koščice. Kuhaj jih brez vode v veliki kozi, da razpadejo in se spremene v precej redko tekočino. Tedaj še vroče pretlači skozi sito. Pretlačene češplje stehtamo in za vsak kilogram vzamemo Mj kg sladkorja. Mezgo ob nenehnem mešanju kuhamo; šele ko se je začela gostiti, ji primešamo sladkor in kuhamo še 20 minut. Kuhano mezgo damo v oprane, osušene in segrete kozarce. Kozarce z mezgo postavimo na kraj štedilnika, da se počasi ohlade, drugi dan pa jih zavežemo s papirjem. športne vesti MEDNARODNA KOLESARSKA DIRKA NA POTI SKOZI NOVO MESTO Pretekli petek so si prebivalci dolenjskih okrajev ob glavni cesti Karlovec—Ljubljana ogledali naporno tekmovanje kolesarjev v znani mednarodni dirki »Po Hrvatski im Sloveniji«. Na Glavnem trgu v Novem mestu se je že kmalu po 13. uri začela zbirati množica prebivalcev, ki je nestrpno pričakovala prihoda prvih tekmovalcev. — Vodstvo dirke je pripravilo dirkačem v Novem mestu okrepčila, etapni cilj pa je bil postavljen pred mestno kavarno. Kmalu po prihodu kontrole je pri voz U ob 13.55 prvi skozi cM.i Belgijec Van Bossel, ki ga je množica navdušeno pozdravila, vojaška godba pa je zaigrala. Drugi je bil Belgijec Marguilier, tretji Jugoslovan Jurij Luli k, četrti Tržačan Fontanot. Tekmovalci se v Novem mestu niso ustavljali, temveč so v hitri vožnji nadaljevali pot v Ljubljano. ODBOJKA NA LOKI Tudi preteklo nedeljo so bili prijatelji odbojke v Novem mestu razočarani. Napovedano okrožno tekmovanje se je zaradi ponovnega neopravičenega izostanka ljubljanskih tekmovalcev izpremenilo v navaden trening novomeških moštev. Uspehi: Krka I : Krka 11 3:1. — Krka (članice) : TD Šmihel (mladinci) 1:8. — Krka (članice) : Krka (mladinke) 2:0. Tovarna igrač TELEFON 16 POŠTNI PREDAL 29 Novo mesto Ragovska cesta 13 nudi lepo izbiro lesenih igrač po znižanih cenah Narod si bo pisal sodbo sam Vladimir Dedijcr 9 - »DNEVNIK«, drugi del (Nadaljevanje) Hkrati so zagoreli mnogi manjši ognji po h/nibih okrog Ljubljane, od vseh 6trani so spuščali rakete, ki so padale v sredino mesta. Na Golovcu so spustili hkrati dvajset raket, ki so osvetlile vso Ljubljano, Po Ljubljanici je plavalo veliko brodovje ladjic, dolgih od pol do enega metra, na katerih so bili 1 a rop lončki v narodnih barvah in napisi »Živel 1. maj!« Vse ladjice so bile razsvetljene, bilo pa jih je nad trideset. Ob določenem času so plavale skozi središče mesta. Ko 60 zagoreli kresovi, zažarele rakete in priplavalo brodovje, je v parku Tivoliju udarna skupina desetih tovarišev v zboru z velikimi megafoni klicala gesla. Gesla so se zelo dobro slišala po vsem mestu in ljudem se je zdelo, da jih kličejo izza prvega vogala. Ljudje 6o se zbirali v velikih skupinah ter gledali ognjemete, rakete in ladjevje. Italijani so bili vsi iz sebe. Mislili so, da 60 prišli v Ljubljano partizani. Nastopila je italijanska motorizacija, tanki, oklopni kamioni in blokirali so vse kraje, kjer so goreli kresovi, in vse parke. Noben Italijan ni stopil od strahu iz zaklonišč, tarokov in oklopnih kamionov in vso noč so čakali v njih na napad. Močne patrulje so hodile po ulicah in legitimirale mimoidoče. Toda nobenega udeleženca in organizatorja te velike akcije niso mogli aretirati. Z mitraljezi so streljali od vseh strani na kre-. sove, ki so goreli v neposredni bližini njihovih vojašnic in blokov, Na Ljubljanskem gTadu je zagorel kres dvajset metrov pod italijansko baterijo topov, toda noten Italijan si ga ni upal pogasiti, marveč so čakali, da je sam dogorel do kraja. Drugo jutro sta viseli na kupoli Glavne pošte sredi mesta dve zastavi: slovenska s peterokrako in rdeča. Pod kupolo je bila soba, v kateri je 6palo štirideset fa-šistov-6tražarjev Glavne pošte. Ko so hoteli Italijani atleti zastavi, so naleteli na strehi na razmetane žice iti rdeče škatle, na katerih je bilo napisano: »Smrtno nevarno, ne dotikaj se!« In umaknili so se. Šele ob devetih so zastavi s pomočjo gasilcev sneli. Potem so Italijani v 6vojo veliko sramoto ugotovili, da v »nevarnih« škatlah ni ne min, ne peklenskih strojev, marveč da so čisto nedolžne kartonske škatle. Od sramu se tistega dne italijanske patrulje sploh niso prikazale na ulicah, 1. maja opoldne 60 z raznih strani Ljubljane spustili v zrak balone s slovenskimi in rdečimi zastavami. Fašisti so v svoji onemoglosti streljali z vsem orožjem na balone, ki 60 ponosno nosili naše zastave čez belo Ljubljano. Tako 60 leta 1943 dostojno praznovali 1. maj v glavnem mestu Slovenije. Niti najhujši teror Italijanov, niti to, da so poslali četrtino V6ega prebivalstva Ljubljane v taborišča, ni moglo zlomiti svobodoljubnega duha Ljubljančanov. Prav do kapitulacije Italije 60 hodile množice v Ljubljani na ulice. Večkrat je po tri do pet tisoč žen demonstriralo pred italijanskim sodiščem. Italijani so s tanki razganjali sprevode Slovenk, jih množično aretirali in pošiljali v taborišča, toda demonstracije so se zopet ponavljale. Tako sem govoril o Ljubljani z Marjeto Kidrič, govoril sem z Vidmarjem, govoril s kurirji, govoril s kmeti Vsi govore z velikim ponosom o svojem belem mestu. Sobota, 18. septembra Gozd. — Nocoj me je odpeljal Luka LeskoSek v Toplce, da bi naročil pri znanem slovenskem mojstru Henigmanu »škornje«, kakor pravijo Slovenci. Slovenci me hočejo obleči od nog do glave. Prispela sva tja pozno in zbudila staro Henigmanko. Stara se je malo prestrašila, toda Luko pozna, zahajal je ilegalno k njenemu starejšemu sinu že pod blaro Jugoslavijo. Stara nama pripove- duje svoje križe in težave... Devet otrok ima — osem partizanov, deveti, najmlajši sin, pa je belogardist. Bil je v šoli pri patrih v Novem mestu in 60 mu zmešali glavo. Najstarejši Henigman — Maks je junaško padel kot partizan. Ko je videla Luko, se je mati spomnila najstarejšega sina in zaplakala. Pripoveduje dalje in zopet joka, ker se spomni najmlajšega sina belogardista: »Pepca je šla v Novo mesto, videla je brata na ulici in ga klicala, naj se vrne, pa ni hotel. Pravi, da pojde v Afriko ... Ali ga mislite ustreliti, mlad je še, saj ne ve, kaj dela .. .< In mati zopet joka. Zdaj za sinom, ki so ga zapeljali patri... »Kaj pa je z interniranci... Moja Angela je obsojena na 30 let... Pričakujem jo vsak dan ,. .< In zopet solza za Angelo ... Tu je Pepca Henigman, ki je bila med vojno v zloglasnem koncentracijskem taborišču na Rabu. To je krepko dekle rdečih lic. Da ni tako zdrava, bi bila v strašnem taborišču podlegla, »Štiri in pol tisoč Slovencev je umrlo od lakote in mraza.. Dobivali smo samo sedemdeset gramov kruha in kako zrno fižola za ves dan .. .< In mati se zopet križa in joka. Tonček Henigman nama vzame mero in pripoveduje, kako so mladinci v To plicah zastrupili italijanske mule. V To plice je prispela italijanska baterija topov, mladina pa je naeula strupa v velik sod, iz katerega so napajali živino. Italijani so se pripravili na pot, napojili pred odhodom mule, se postrojili in v trenutku, ko so odhajali, so začele mule krčiti noge in udarjati z gobci ob tlak. Mladinci so nasuli mnogo strupa in je začel učinkovati prezgodaj. Čez petnajst minut je bilo 14 mul mrtvih. Italijani so obkolili vso vas, vse so pretaknili, kolonelo je kričal, da bo za vsako mulo ustrelil enega Slovenca, ravnik Slovenec pa je dokazoval Italijanom, da naše seno ni dobro za italijanske mule in da so zato zbolele... Vsi se smejemo. Mati ne joka več. Prinese nama jajc, grozdja, vina ... »Tudi moj rajnki Maks je rad jedel to grozdje... Jejta ga vidva, njegova tovariša.. ,< Nedelja, 19. septembra Gozd. — Reve in pop Vlado sta se vrnila iz Istre in Slovenskega Primorja, Pop je napisal o tem svojem potovanju članek in mi ga dal, da bi ga porabil za svoj dnevnik: »Iz Soteske smo se napotili proti Primorju. Ob cesti proti Kočevju leži razmetan vojni plen, kj so pustili razoroženi Italijani..'. Naš avtomobil se komaj preriva skozi zapuščene kamione, vozove- in topove. Razorožitev je bila opravljena prav v vaseh, ki so jih Italijani požgali. Tako so razvaline celih naselij in vasi, ki so jih fašisti v svoji onemoglosti požigali, priče kapitulacije taiste vojske.< f