Govor Svetčev o adresi
v državnem zboru 3. junija 1867.
Tudi jaz, moja gospoda, moram svoje mnenje o glavnej misli, ktero ima adresa v svojem v vodu, tako izreči, da se po mojem nikakor ne opira na razmere, ktere so med avstrijskimi narodi. Ta misel je, da je bila Avstriji tolika nesreča, ker se je ustavil februarski patent.
Gospoda moja! predrzam se vas zarad tega opomniti samo te zgodovinske resnice, da je ustavitev februarskega patenta radostno sprejela avstrijskih narodov večina, in to Češka, Moravska, Gališka, Tirolska, Pri-morje in posebno Hrvatska in Ogerska. Stvar pa, ktero tolika večina narodov tako radostno sprejme, vendar ne more biti tako napačna. Ustavitev, moja gospoda, pak je bila vrhu tega, kakor je vže dokazal čestiti govornik pred menoj, gospod dr. Toman, potrebna, če se je hotel ogerskej spravi napraviti pot. Kajti, gospoda moja,   po februarskej  ustavi je pred širji državni zbor
204
spadalo vse, kar se tiče vsega cesarstva; a če je o tej stvari hotel govoriti ogerski deželni zbor, gotovo je morala poprej nehati vpravičenost širjega državnega zbora, ker sicer bi se moralo reči, da isto reč ob enem smeta presojati dva vpravičena zbora, kar bi gotovo bilo nesklapno (absurdum). A ustavljeni februarski patent tudi ni bil avstrijske nesreče kriv; naj se smem opirati na to, moja gospoda, kar je vam še vsem pred očmi, ker smo to sami videli, da so namreč bili avstrijski narodi lansko leto, ko se je začela vojna, bolj edini nego kadaj poprej pod februarsko ustavo.
Saj še Slovani, moja gospoda, kterim vojna ni obetala nikakoršne koristi, vendar so jo materijalno in moralno podpirali, kolikor so mogli, ker so najprej hoteli Avstrii oteti moč in čast. Naravnost smešno se mi pa zdi očitanje, ktero od mnozih strani leti na poprejšnje ministerstvo, da je namreč krivo poboja pri Kraljičinem gradci. Gospoda moja! ako hočemo tega poboja dolžiti poprejšnjega ministerstva ali ustavljenega februarskega patenta, potem moramo tudi zmago naza-padu, namreč zmago pri Kustoci in Visu prisojati poprejšnjemu ministerstvu.
Prava nesreča, moja gospoda, ni bila ustavitev, ^mpak meni se zdi nesreča ta, da se je ustavitev prehitro odpravila,   da se je prosti pot prenaglo zaprl.
Odprt je zdaj prosti pot, ali samo Ogrom, pa vendar je septemberski manifest prosti pot odpiral vsem avstrijskim narodom. Toda prosti pot se je tek6j spet zaprl, ko se je z Ogri naredila sprava dvomne vrednosti. Tako je bila ustavitev, gospoda moja, samo polovično delo, in zato je več škodila nego koristila, kakor sploh vsaka polovična reč; kajti zdaj so si Magjari izbrali najboljši kos mesa, a nas čakajo samo bremena, in vrh tega se je med narodi obudil srd, kterega do zdaj ni bilo še nikdar. Resnica je, da se moramo čuditi ogerskim politikom, ne samo zato, ker znajo v motnej vodi ribe loviti, ampak tudi zato, ker znajo vodo izvrstno kaliti.
Premota je, gospoda moja, kar trdi adresa, da je nam ustava zopet dana. Moja gospoda, ustava se nam ni povrnila. Ko bi šlo samo za načelo, tedaj pač; ali o načelu se nikoli ni dvomilo; toda ustava, ktera je nam bila dana z oktoberskim diplomom in februarskim patentom, ta še ni povrnena; ampak ravno narobe je zdanja vlada samooblastno brez naše pritrditve prena-redila najvažnejši del ustave, to je stvari, ktere se tičejo vseh avstrijskih dežel, — samooblastno je osnovala spravo, s ktero je ta del ustave vničen, in zdaj je pred nas stopila z dovršenim delom, rekše „fait accompli", kar bi morali mi naravnost odobriti. Taka je vlada sama brez pritrditve avstrijskih narodov popustila državno celoskupnost, odprla je dvalizmu vrata.
Moja gospoda! Kar se tega dostaja, moram obžalovati, da nam sedanje ministerstvo ni ohranilo toliko ustave, kolikor nam je je poprejšnje obetalo. Poprejšnje ministerstvo nam je namreč obetalo, da hoče spravo z Ogri, predno se jej da, končna veljavnost, pred nas položiti, da bi poprej zvedelo ravno tehtno sodbo zakonitih zastopnikov iz ostalih dežel in kraljevin. Zdaj-njej vladi se ta sodba ni zdela več potrebna — in ta dokazani razloček med poprejšnjo in zdanjo vlado posebno poudarjam. Jaz se ne protivim spravi z Ogri, ampak želim je iz vsega srca, ter gotovo si bodem na vso moč prizadeval, pospešati jo, kolikor bodem koli mogel; vendar obžalujem, da se ostalih dežel in kraljevin zakonitim zastopnikom ni dala prilika, da bi poprej povedali, kako mislijo o tej reči. Kajti, moja gospoda, zoper spravo, ktera se je utrdila z Ogri, imamo po mojej preverjenosti toliko važnih vzrokov, da o njih nikakor ne morem molčati.
Sprava se je začela s tem, da so ogerski zakoni (postave) 1848. leta zopet obveljali.
Moja gospoda! že samo to, da so kar vsi zakoni 1848. leta zopet obveljali, že to je zel6 nevarno. Ti zakoni so si navskriž se zgodovinskimi razmerami med ogerskim kraljestvom in med drugimi avstrijskimi deželami.
Do 1848. leta je bila razmera splošno-avstrijske vlade z Ogri vsa druga, nego po zakonih 1848. leta. Kar se tega dostaja, hočem v misel vzeti samo dve glavni stvari.
Zakoni 1848. leta samo ogerskemu deželnemu zboru na izvoljo stavijo, koliko se hoče vdeležiti pripomočkov, s kterimi bi se branila splošno-avstrijska država, namreč pripomočkov v novcih, v kreditu in vojaštvu; tudi izvrševanje (executive) splošno-avstrijskih reči se deva pod samoedino ogersko odgovorno ministerstvo.
Do 1848. leta je bilo to vse drugače. Do tega leta je namreč splošno-avstrijska vlada imela tudi na Ogerskem prihodke, kterih ni še le dovoljaval ogerski deželni zbor.
Semkaj so spadala kronska posestva in davki. Splošno-avstrijska vlada je smela na Ogerskem nabirati vojake, ukazovala je vojaškej granici, pa ni bilo treba poprej o tem povpraševati ogerskega deželnega zbora. Kar se dostaja izvrševanja, imela ga je v vseh važnih reč6h splošno-avstrijska vlada v rokah. Ogerska dvorna
Eisarnica, ogersko namestništvo in dvorna komora so ile podložne samoedinemu ogerskemu kralju. Dvorno vojaško svetovalstvo je imelo vso državo v svojem področji.
Ker so zakoni 1848. leta te razmere v glavnih stvareh prenaredili, torej bi rekel, da so jako segli v državno celoskupnost. A ti zakoni niso okrajšali samo državne celoskupnosti, ampak bistveno so premenili tudi pravice ogerskih postranskih dežel, rekše trojedne kraljevine in erdeljske zemlje, pa tudi druzih narodov pravice.
Prosim, naj se o tem samo to premisli, da izvrševanje , ktero so osnovali zakoni 1848. leta, brezozirno s6za tudi na postranske dežele, česar poprej nikoli ni bilo; da so magjarski jezik ogerskim narodom po sili vrivali, ter da brez tega jezika cel6 do političnih pravic več ni bil pot odprt, česar poprej tudi nikoli ni bilo.
Ta oskrumba pravic, moja gospoda, ta je gnal na enej strani državno  celoskupnost,   a  na  drugej nema-gjarske narode in ogerske postranske dežele v tisto žalostno vojno,   ktera se je vojevala 1848. in 1849. leta. Avstrijska vlada bi te vojne vzrokov ne bila smela
f>ozabiti, in predno je zopet dala veljavo zakonom 1848. eta, morala bi si bila zagotoviti poroštvo, po kterem bi se več ne bilo moglo povrniti to, kar so bili ti zakoni v 1848. letu porodili.
Gospoda moja, morda mi boste ugovarjali, da v mnozih ozirih osnovana sprava državnej celoskupnosti podaja dovolj zdravila. Meni ta sprava nikakor ni zadostna za brambo državne celoskupnosti; kajti, gospoda moja, prosim, da samo to edino stvar premislite. Pragmatična sankcija govori, da morajo vse avstrijske dežele braniti državni obstanek; tako govori tudi ogerska sprava.
Ali, gospoda moja, če bramba zadeva vse avstrijske dežele, morajo vse dežele zadevati tudi pripomočki te brambe, rekše novci, vojaki in kreditni posel; a ogerski državni zbor je po sedeminšestdeseteričnem izdelku sam sebi prihranil, da on privoljuje davke, vojaške nov&ke (rekrute) in tudi kredit.
Gospoda moja! opominjam vas, da bode po tem načinu samo ogerskemu državnemu zboru na izvolji, ali imajo vse avstrijske  dežele  Avstrijo   braniti ali ne.
205
Pomislite, ako ogerski državni zbcr ne dovoli pripomočkov za brambo, ali ne bode država hipoma oslabljena? Dalje prosim, premislite, da ogerskih dežel v cesarstvu ni toliko, kolikor vseh druzih zemelj in kraljestev, in da ima torej manjšina v roci avstrijske države obstanek, rekše splošno-avstrijsko brambo, in jaz mislim, da taka država, ki ima njen obstanek v roci državna manjšina, stoji na nenaravnih podlogah.
Dalje bi vlada bila morala ogerskim postranskim deželam, ogerskim nemagjarskim narodom dati take pravice, kakoršnih so gotovo vredni za to, ker so se 1848. leta vzdignili, avstrijsko celoskupnost braneč. A zdaj jim je vlada zopet vzela vse, kar so bili takrat pridobili; zdaj vlada podira jezove, kteri so se bili takrat postavili, da bi zakoni 1848. leta več ne mogli čez mejo udariti, in tako si nakopava ob enem tudi sovraštvo nemagjarskih narodov in ogerskih postranskih dežel, ter s tem podira poroštvo državnega ostanka, in izgublja tudi ljubezen tistih narodov, kteri so do zdaj branili cesarstvo.
Moja gospoda! niti ne morem dalje zamolčati strahu, kteri čutim zarad  dvalistične uredbe avstrijske države.
Živo sem preverjen, da dvalizem ni tista državna oblika, ktera bi mogla okrepčati Avstrijo. Dvalizem si je navskriž z državno celoskupnostjo, kakor sem že dokazal. Dvalizem ne ustreza materijalnim koristim, o čemur se morete preveriti, ako samo pogledate v se-deminšestdeseterični izdelek, pa tudi ne ustreza državnemu namenu, niti ne državnej svobodi; kajti njegov, če tudi ne naravnost povedan, pa vsaj zadej lesketajoč namen je, v Avstrii samo dvema narodoma dati gospostvo, a tema dvema podvreči vse druge narode.
(Konec prihodnjič.)
206
212
Iz državnega zbora.
Govor Svetčev o adresi
v državnem zboru 3. junija 1867.
(Konec.)
Državni namen, gospoda moja, zahteva, da se na vse državljane, na vse narode enako gleda; samo tista država, ktera izpolnuje ti dve pogodbi, ima pravico do obstanka. Dvalizmova oblika tudi ni pripravna, da bi v Avstrii resila vprašanje o narodnostih, a vendar ni dvombe, da je se srečno rešitvijo tega vprašanja zvezana tudi avstrijske države moč in bodočnost. Dvali-zem, moja gospođa, naravnost nasprotuje srečnej rešitvi o narodnostih, ker cepi Avstrijo v dva taborja, ktera sta si osorno nasprotna: v tabor tistih, ki brez zasluge gospodujejo, in v tabor tistih, ki po krivici služijo.
Kokošen more biti nasledek tacega razmerja? Rastoč srd in posilstvo, o tem smo dočakali že prav očitne izglede iz prvih dob dvalistične prenaredbe na Ceskem, Moravskem, Kranjskem in Hrvatskem.
Vlada, moja gospoda, ktera vseh državnih moči ne zbira v celoskupen namen, ktera se ne opira na vse državne moči, ne bode gotovo nikoli mogla srečno rešiti svoje naloge. Avstrijski Slovani in Rumunci so brez dvombe jako važne moči, in tist državnik, kteri brez Slovanov in Rumunov računi, ali jih celo odganja od avstrijske misli (ideje), tak ni avstrijsk državnik. (Na desnici: dobro!)
Hočem vam, gospoda moja, o tem povedati izgled iz domačega življenja. Mislimo si na pr. očeta s petemi sinovi. Dokler je oče vsem sinovom enako pravičen, dokler po konci drži njih dobro voljo, njih goreče prizadevanje, dotlć bode gospodarstvo srečno napredovalo. A mislite si tega očeta, da kar začne dva svojih sinov rajši imeti, ter da hoče posebno njima nakloniti vse svoje imenje, — kako se mora potem nedolžna podoba te družine spremeniti! Zaničevani sinovi bodo najprvo nezadovoljni, potem se jim več ne bode hotelo delati, ter ne bodo sovražili samo bratov, ktera ima oče rajši, ampak tudi očeta samega; več ne bodo hoteli delati, in njihovo početje bode bolj zaviralo nego koristilo. A kaj bode vsega tega konec? Da se zaničevani bratje razločijo, poskušaje, ustanoviti si novo gospodarstvo.
Tako si jaz mislim, moja gospoda! tudi državno družino.
Samo enake pravice, vsem dane obračajo moči, ktere so v vseh, tako, da vsi služijo splošnemu namenu*
Avstrijska vlada in njena politika je do zdaj delala ta greh, da ni bila avstrijska, ampak največ pri-strastna, največ in posebno nemška.
Opomnite se, moja gospoda, časov barona Baha; on je hodil za nemško politiko, in zato je bil postavil brezoziren centralizem.
Njegovega naslednika je vodila ista misel, samo da je hotel po druzem potu priti do svoje nakane, in zato je bil postavil ustavni centralizem.
Hitro so se preverili, da niti po tem potu ni mogoče dalje priti; preverili so se, da raznih mnozih narodov sama nemška moč ne more obladati, in tako so se poprijeli dvalizmovega centralizma.
Počakati hočemo, bode li ta izkušnja srečnejša; ali jaz dvojim o tem. Naj opomnim, da Avstrija tako omahuje med vednimi poskušnjami, ter da tako vsem gine skupna svoboda, pa da policija in vojaki, kterih je treba, da ustrahujejo tiste ki se teh reči branijo, pojedajo prihodke vse države, in da tako med vednim nasprotovanjem pešamo od dneva do dneva. (Na desnici: prav! Vrlo dobro!)
Gospoda moja! Povedal sem že, da samo iz tega, če bodo vsi avstrijski narodi imeli enake pravice, obrodi poroštvo, da bode mogoče okrepčati in pomnožiti avstrijsko moč.
Obžaloval sem torej, da je adresa tako hitro, tako sramežljivo preskočila narodno ravnopravnost, ktero bi bilo treba opasati z dovolj trdnim poroštvom samou-pravstva, da bi potem bili dovoljeni vsi narodi.
Živo sem preverjen, da edina ravnopravnost vseh more utrditi našo skupno blagost, in posebno, gospoda moja, našo skupno svobodo. (Na desnici: prav! Vrlo dobro!)
Kajti, dokler ima kaka vlada ali stranka skrite namene, dokler naravnost ne izreče, da hoče biti vsem narodom enakopravna, dotle tudi ne bode hotela dati svobodnih naprav.
Moja gospoda! zastonj čakamo svobodnega, zadostnega tiskovnega zakona, svobodnega društvenega zakona in porotnih sodeb; vsega tega zastonj čakamo, dokler se ne odslovi misel, da je treba ta ali ta narod šiloma potlačiti.   (Na desnici: dobro !)
Kajti, gospoda moja, nikdar ne more polne svobode dati nihče, kdor hoče s silo ustrahovati. Kar se tega dostaja, opominjam vas, moja gospoda, samo Schmerlingovega ministerstva dobe, ktero še vsi dobro pametujemo. Nikakor ne sodim in nikoli nisem mislil, da bi gospod državni minister Schmerling ne bil svo-bodoljub, pa vendar kaj je njegovo ministerstvo storilo za svobodo? Nič. Zakaj ne? Ker se^z njegovimi napravami svoboda ni mogla družiti. Se vrlo dobro se opominjam besed, ktere so časniki takrat govorili, ker se je očitalo, zakaj se za svobodo nič ne stori. Naravnost so rekli: svobode ne moremo dati, ker bi pri-dovala tudi tistim, ki se vladi vpirajo; — to je jedro te reči. Dokler se bode vladi vpiralo, rekše, dokler se bode vlada držala tacih načel, kterim se nekteri narodi bodo morali vpirati, dotle svoboda ne bode napredovala. (Na desnici: vrlo dobro ! Prav!)
O tej priliki, moja gospoda, hočem opomniti, kaj je tega krivo, da v Avstrii svobodnost tako težko napreduje.
To je nekaka nezaupnost, nekaka mržnja Nemcev do Slovanov, a po mojej trdnej prepričanosti brez vzroka. (Na levici: oho!) Gospoda moja, ni dolgo , kar sem v nečem graškem časniku bral  spis jako spoštljivega  in
213
čislanega štajarskega deželnega poslanca. V tem spisu so bile besede: „še le potem, kader nemštvo odstopi, pride slovanstvo na vrsto." Moja gospoda! je li res tako, da imamo samo to dvoje žalostno izbiranje? Ali je res samo tako, da moramo reči: ali ti, ali jaz? — Meni ni mesta samo zgoraj ali spodaj , po mojem tudi moremo biti drug poleg druzega.    (Na desnici: dobro!)
Moja gospoda! ali si ni mogoče misliti, da nam ni treba samo drug nad drugim ali drug pod drugim, ampak da nam je lahko tudi drug poleg druzega ravnopravno živeti? Nemci in Slovani so bili, dokler na-zjaj seza zgodovina, že tisočletja drug poleg druzega. Cesto so se med seboj bojevali, kakor si ni lehko drugače misliti pri sosedih in v sirovih časih, pa tudi so često združeni stali proti skupnim sovražnikom. Tukaj vas opominjam samo bojev s Tatarji, Mongoli, Turki, opominjam vas bojev ob Napoleonu I.; ali se niso v teh vojnah Nemci in Slovani enako borili za skupno svobodo, za izobraženost?
Ali bi ne bilo mogoče, da se utegne tudi prihodnjič zopet kaj tacega pripetiti?
Da moramo Slovani, in posebno mi Slovenci, tako zelo poudarjati ravnopravnost, temu ni samo ta splošni vzrok, ker moramo svojo narodnost, svojo narodno dostojnost spoštovati in braniti; ampak je tudi ta vzrok, ker trpimo materijalno škodo, dokler ne bode ravnopravnost brez ozira pripoznana. Našteti vam hočem, kar sem sam videl v svojej ožej domovini. Gospoda moja, resnica je, da je pri nas na slabem glasu, kdor narodno misli; da ni druzega treba, nego to, da se narodnemu človeku, rodoljubu zdene priimek „ultra", in potem je za prihodnjost neškodljiv, to je, ne more si več pomagati v državnej službi, če jo ima vlada v rokah. Moja gospoda! zgodilo se je, da je sama noša narodne obleke, surke, bila kriva ostrih naredeb (na desnici posmehovanje), pa to ni še vse. Ce z besedami razodevamo svojo nevoljo zarad zatiranja, če se zatiranju ustavljamo, precej nas dolže, da imamo namene, vladi sovražne, vedno nas grde, da smo nevarni, in potem nas preganjajo tudi zarad tega. In tako, moja gospoda, ne trpimo samo materijalne škode, ampak tudi našim političnim pravicam grozi nevarnost. To so vzroki, .zarad kterih zahtevamo in tudi moramo zahtevati narodno ravnopravnost, ter da se ona brez vseh ozlrov pripoznd.
Ideja narodnosti, moja gospoda, ktera je dan denes tako važna, naj bi mimu Avstrije ne šla brez vspeha, namreč v dobrem zmislu ne brez vspeha. Saj je ideja narodnosti, moja gospoda, nas vseh obče blago; bramba narodnostim je nas vseh občen jez; saj to ne koristi samo Slovanom, ne samo Rumuncem, to priduje tudi Nemcem in vsem drugim narodom. To je nasip, kteri ima vse nas braniti opotočnej osodi. Kdo je porok tej stranki, ktera je denes zgoraj, da ne bode skoraj zdo-laj, in kaj bode mogla potem klicati na pomoč, kaj druzega, nego to, kar mi zdaj kličemo, namreč pravico, pravičnost.   (Na desnici: dobro!)
Kdor se tega dostaja, moja gospoda, bil bi si želel, da bi adresa imela drugačne besede, ali da bi odločneje govorila.
Samo še to imam pristaviti, da v adresi, ktera govori , da se ima prenarediti zakonodajstvo , ter da se imajo prenarediti pravosodnji zakoni, težko pogrešam, da nej tudi tega povedala,  da se  imajo prenarediti davki.
Tudi tega, moja gospoda, nam je silno potrebno, da bi se davki prenaredili, in posebno kar se dostaja moje ože domovine, kranjske dežele, tam je silna potreba, da se zakoni o davkih kmalu predrugačijo. (Dobro!)