skega, Ivana Šari ca. To so pesmi srca, ožar-jenega   od   luči najlepših idealov  izza rane  mladosti,
„kad je cvao maj — zemaljski raj".
Bog in Njegova presveta Mati, domovina in veliki možje, ki so delali, trpeli in žrtvovali za Boga, vero in domovino — to so vzori, ob katerih se je ogrevala duša pesnikova od mladosti in jih proslavlja pesem njegova. — Vzneseno poje Šarič Bogul, „Vječnomu", Veličastvenemu („Ubi maiestas?"), dobremu Pastirju („Pastor bonus"), na Križu na Golgoti v ljubezni Razpetemu („Pod stablom" — „Na Golgoti"), v zakramentu Skritemu („Coram Sanctissimo"). V tem, kakor tudi v naslednjem delu 2 so pravi biseri religiozne poezije.  Pesnikovo  srce  hrepeni  tu više  od  orla:
Za serafskim krilima uzdišem, danju in noču uzdišem, da poletim nebesima svetim svetotajstvu Najvišem.
Zakaj  njegova duša je čisto Bogu vdana:
(Str. 11.)
Jednu samo dušu imam, jedilom' ču je Bogu dat!
(Str. 58.)
Kot pesnik-svečenik je  še  posebno pozvan,  da opeva slavo  božjo:
Da pronosim svijetom Ime Tvoje, da pjevam božansku slavu Tvoju, da veličam, o Bože, veličja Tvoja.
(Str. 65.)
Izraz v teh pesmih je vzvišen, zlasti v nekaterih odah ves prekvašen s svetopisemsko dikcijo psalmistovo. — V drugem delu, Salve Regina! — je Šarič „Marijin pjesnik":
Zar pjesnik ne zna ljubavi majčine?
Svi su dani Tvoji: za pjesnika me, Majka, svog usvoji, da Tvojom slavom zemlju zaodijevam! (Str. 70.)
Pravi trubadur Marijin! Pred njo poklada „Majsko cviječe", oduševljen slavi čast, lepoto, dobroto, milost, moč, veličastvo kraljice svojega srca in nebes kraljice („Regina coelorum"), z najlepšimi pozdravi jo pozdravlja („Ave Maria"), doma se ji poklanja in na tujem („Pred Gospom u Lurdu"), obsiplje jo z najdragocenejšimi cvetlicami („Fioretti"), k njej vzdihuje, njej  se  izroča,  daruje:
Moj prvi čas, moj  prvi glas;
moj prvi žar, moj prvi dar;
moj prvi let, moj prvi cvijet;
moj  prvi dah, moj  zadnji dah.
Tebi, o milo mi zlato, Tebi, o Imakulato!
(Str. 94.
Nežne,   kakor   mladost,   so   te   strune,   in   sladke  so, kakor je  sladka  čista in lepa ljubezen.  —  V tretjem
delu   vzame   pesnik v roke  „Gusle   očeve",   da poje domovini  svoji 1;
Daj, oče, gdje su one gusle tvoje,
o i ja sad bih na njih zapjevao!           (Str. 120.)
Z ljubeznijo   božjo  druži v  sebi pesnik  ognjevito  ljubezen   do   domovine.   Njegovo srce je svet hram,    a
v njem:
(Jltara su u njem dva, jedan digoh Bogu svom, a drugi je — nek svak zna — za hrvatski mili dom.
Sad na jednom dignem glas:
„Tvoj sam, Bože, Tvoj sam sav!"
sad na dragom planem vas:
„Za te, Dome, uvijek lav!"              (Str. 59.)
Vse mu je milo in drago, kar je v domovini: „zelen-gora" in „plavo cviječe" in „sitna trava" in „pjev slavice" in „lipa stavna" in „na lipi listak svaki". (Str. 175,   176) . . .
Domovino,
otadžbino,
ti najlepša ružo moja!        (Str. 121.)
Zato plaka „Na vodama Babilonskim" nad njeno suž-nostjo, za svobodo njeno plaka njegova čista solza (str. 127  i. dr.).  Pride  ta svoboda,  mora priti!
•Iz neba lije i vigor vije, ko da nam nova dolazi zima, tuča nas tuče i grom nas bije — prolječe ipak doči nam ima!
Neka milijun udari trijesa,
neka se dana črni mrak prima,
neka se sjever naigra bijesa —
prolječe ipak doči nam ima!             (Str. 132.)
Treba je dela in molitve, treba je ljubezni, zlasti do   siromašnih   in   zapuščenih,   da se  otvarja narodu
1    I. Deo meo.
2  II. Salve Regina.
1 III. Pro patria.