Zbrali smo knjige za vrstnike zunaj naših meja
Kaj pomeni beseda izgovorjena v materinem jeziku, vedo povedati le tisti, ki jim to ni dano.
Rdeča črta na zemljevidu je mnoge ljudi loči-la od svojcev, domovine in s tem tudi od domače govorice, jezika njihovih staršev, dedov, prade-dov. Z mejo se pretrgajo niti med matično domovino in človekom, ki tedaj postane zame-jec, prebivalec neke druge tuje dežele. Vendar pa je prav knjiga tista, da zopet poveže vse pretrgane niti ter jih združi v čvrste prijateljske vezi.
Tako se je na naii šoli porajala misel o zbira-nju slovenskega čtiva, kajti zbrana dela ne bi bila le v pomoč naSim vrstnikom - zdomcem, temveč tudi nov dokaz, da nanje nismo in ne bomo pozabili.
In res. Učenci smo dan na dan prinašali nove in že prebrane knjige, s knjigami pa tudi tople pozdrave in želje, da bi domača beseda še dolgo živela v domovih za mejami. Kar petsto dvain-sedemdeset pozdravov in želja na naše prijatelje v tujini.
To razveseljivo novico smo poslali tudi v Itali-jo in tamkajšnjim vrstnikom sporočili, da jih pri nas čakajo knjige, ob katerib je moč prebiti mnogo prijetnih uric.
Na dan slovenskega kultumega praznika 8. februarja, pa so nas obiskali predstavniki učen-cev doma Simona Gregorčiča iz Gorice. Prebi-rali smo dela našega velikega pesnika Franceta Prešerna in bili veseli, da smo lahko naposled vse zbrane knjige izročili prijateljem, ki so nas obiskali. Tudi oni so nam pripravili kratek kul-turni program in nam predali pozdrave ter zah-valo njihovih sošolcev. Spregovoril nam je tudi njihov tovariš ravnatelj ter znova poudaril velik pomen te akcije in nam opisal navdušen odziv tamkajšnjih učencev ob sprejemu vesele novice. Predstavnikom smo razkazali našo šolo, ki je bila zgrajena iz samoprispevka, nato pa je sledi-lo prijateljsko srečanje. Seznanili so nas z delom na njihovi šoli in tudi mi smo jim predstavili naše raznoliko šolsko življenje. V nekaj uricah smo postali dobri prijatelji in kar žal nam je bilo, ko smo se morali ločiti.
Tako smo se razšli in modro vozilo je popelja-lo proti Italiji. Vendar pa to ni bilo čisto nava-dno vozilo, saj je s seboj preko meje poneslo mnogo, mnogo slovenskih besed in veliko, veli-ko prisrčnih pozdravov ter želja, ki so jih naši vrstniki zamejci že navdušeno pričakovali. Tako si pridobivamo nove, resnično dobre prijatelje, od katerih nas tudi meje ne morejo ločiti.
Pa še to: Za učence dopolnilnega pouka v pokrajini Baden Wiirtenberg smo zbrali 46 knjig, za osnovno šolo Dramlje pri Velenju pa 52 knjig.
URŠULA CETINSKI Osnovna šola Ljubljana-Vič 7.d