1'OŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI LETNIK XXVII SNOPIČ 3-4 V ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE RAZPRAVE: GOTI NA BALKANU. — SORODNI ODMEVI ČRNOGORSKIH PRAVNIH ZGODBIC IN SLOVENSKEGA OBIČAJNEGA PRAVA. — DONESKI K ZGODOVINI KMETIJSTVA V DRAVSKI DOLINI V XVII. STOLETJU. IZVESTJA: KOVAClC FR., SLOMŠE-KOV NAJSTAREJŠI ROKOPIS. — GRO-ŠELJ M., O NAŠIH STARIH GEOGRAFSKIH IMENIH. — MRAVLJAK JOSIP, GUŠTANJSKI ROKODELSKI (OBRTNIŠKI) CEH. — KOKOLJ MIROSLAV, ZNAKI PREKMURSKEGA TKANlCA-NJA. SLOVSTVO. — DRUŠTVENI GLASNIK. IZDAJA ZGODOVINSKO DRUŠTVO V MARIBORU Vsebina. — Table des matieres. Stran. — Page. I. Razpravi. — Dissertations. Kelcraina J., Goti na Balkanu. — Les Goths dans la pčninsule des Balkans .... 121 Dolenc dr. Metod, Sorodni odmevi črnogorskih pravnih zgodbic in slovenskega običajnega prava. — Des echos congeneres entre anecdotes juridiques du Montenegro et le droit d' habitude slovene..................137 Mravljak Josip, Doneski k zgodovini kmetijstva v Dravski dolini v XVII. stoletju. — Quelques notices pour 1' histoire d' agriculture dans la Vallee de Drave au XVII. siecle .......................171 II. Izvcstja. — Rapports. Kovačič Fr., Slomšekov najstarejši rokopis. — Manuscript le plus ancien de Slomšek. 190 Grošelj M., O naših starih geografskih imenih. — Autour deB noins anciens geographiques. 192 Mravljak Josip, Guštanjski rokodelski (obrtniški) ceh. — Corps de metier a Guštanj. 194 Kokolj Miroslav, Znaki prekmurskega tkaničanja. — Signatures d' art textile dans le Prekmourie .......................197 III. Bibliografija. — Bibliographic (ethnogiaphique slovene). Baš Fr., Slovenska narodopisna bibliografija za leto 1931............205 IV. Slovstvo. — Litterature. Slovenski biografski leksikon. Franjo Baš............... . 221 Kidrič Fr., Dobrovsky in slovenski preporod njegove dobe. Janko Glaser.....223 Boje Etbin, Slomšek naš duhovni vrtnar. F. Kovačič............226 Vodnik po zbirkah Narodnega muzeja v Ljubljani. Franjo Baš.........228 Rus Jože, Krst prvih Hrvatov in Srbov. Franjo Baš............230 H. Pirchegger, Geschichte der Steicrmark, 1282—1740. Job. Mravljak.......231 Anton Mell, Grundriss der Verfassungs- und Verwaltungsgescliichte deB Landes Steier- mark. Jos. Mravljak .....................231 Kelemina J., Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva. Dr. Jos. Tominšek.....2 >2 Visky Karoly, Volksbrauch der Ungarn. Franjo Baš ............235 Zemljepis za II. razred srednjih šol.. . Franjo Baš ............236 Korošec Viktor, Hethitische Staatsvertriige. M. Slavič •..........236 »Das aelteste germanisehe Sprachdenkmal.« H. Baerent...........237 Sbornik Muzealnej slovcnskej spoločnosti. J. Sedivy............233 V. Društveni glasnik. — Chronique des Societcs. Obvestilo glede imenika članov....................239 Zamena publikacij . .......................239 Priloga. — Annexe. Za uredništvo in Zgodovinsko društvo odgovarja prof. dr. Fr. Kovačič. Za vsebino posa- Letna udnina, oziroma naročnina Din 50-—, za inozemstvo Din 60-—. Knjigotrška cena Din 75-—. edništvo in Zgodovinsko društvo odgovarja prof. dr. Fr. Kovačič. Za vsebino rneznih člankov so odgovorni pisatelji sami. Tisk Mariborske tiskarne d. d. v Mariboru; odgovarja ravnatelj Stanko Detela. Goti na Balkanu. J. Keleraina. 1. V pričujočem spisu hočem podati topiko tega vprašanja s filološkega vidika. Vprašanja, ki zadevajo čisto politično zgodovino, ostanejo pri tem bolj oh strani. Predvsem ugotovimo, kako se je zval ta narod pri Slovanih! Miklošič navaja (Lex. palaeo-slov. 139) kot običajen staroslovanski naziv: gotiivb, gotbthirvb. A to je samo učena, književna oblika, naslanjajoča se na lat. Goti, Gothi, grško PotA-oi. Resnični prostonarodni naziv je pa bil staroslovanski sg. gbtiivb, pi. g'bte, kar natančno odgovarja izvornemu gut-, gutan-. To formo imamo v staroruskem, kjer so jo rabili, kakor izvaja Sobolevskij (Archiv fiir slav. Phil. 32, 309) za nazivanje gotlandskih „Gotov" pa tudi Gotov na Tavridi. V starosrbskih spomenikih imamo gotinb pa tudi gbtinb, gtinb, g ti, i'b gtech (Miklošič, 1. c.). Glede gotinb pripominja Daničič, Rječnik: „tako se u našim spomenicima zovu stari pravi Bugari". Podrobneje razpravlja o tem Šišič, Letopis popa Dukljanina, str. 113 ss; tale raba se naslanja na bizantske vire. Vrh tega ni izključeno, da je obstajala od pradavnine slovanska oblika g"bd-, ki se je razvila še pred germanskim premikom d > t. „Litvanski Gudas pomeni na Pruskem poljske Litavee, pri Žemaitih pa južnejše Beloruse, nadalje pomeni let. Gudi Beloruse, narod, ki sedaj sedi na nekdanjem ozemlju Gotov" (Miki. Et. Wb. 75; Karsten, Germanen 73). Po teh opazkah obrnem pozornost na pleme, nazvano v frankovskih virih 9. stoletja Guduscani, Goduscani; za ozemlje pa najdemo pri Porfiro-genetu obliko Goutzeka. To so današnji Gačani v porečju Gacke okrog Otočca; iz starohrvaške zgodovine so Gačani znani kot nesigurni kantonisti Bornovili Hrvatov. Grški zapis Goutzeka obrazloži P. Skok (Južnoslov. Fil. V, 79) staro-hrv. *g"btbska, *g"btska, danes Gacka; torej adjektiv iz subst. g~bfb. Po mojem mišljenju ta gtfb ne more hiti kaj drugega ko gori omenjeni slovanski naziv za Gota! Nerazrešeno mora ostati vprašanje, ali je starohrv. adj. *gT>tbska tvorjen na novo k substantivu *gt>('b, ali pa samo jezikovno preoblikovan iz že obstoječega gotskega *gutisk. Pokrajina se je mogoče zvala v gotskem jeziku: *Sa gutiska staths? Pri tej priliki se spomnimo na ime, ki ga sporoča Jor-danes kot eno prvih gotskih postojank na kontinentu: Gothiscandza ob ustju Visle; tolmači se kot gotisk andia „gotsko nabrežje" ali gotisk seandza „gotska Skandinavija"; prim. Karsten, Germanen 72. Že Zeuss (Die Deutschen und ihre Nachbarstiimme 589) je spravljal Guduscane v zvezo z Goti in je iskal to naselbino v Kočevju; glej tudi R. Heinzel, Ostgotische Heldensage 21 (Wiener Sitz. Ber. 119); obema je ostalo ime Gaeka prikrito. Da so bili Goti v večji množini naseljeni v teh krajih, nam kaže mesto iz Procopija (De bello got. II., 38. ed. bonn.): „Tako sta padli Dalmacija in Liburnija v roke Konstancijana, ki je pritegnil na svojo stran vse Gote, ki so tam stanovali". Na to mesto opozarja J. Rus (Kralji dinastije Svevla-dičev str. 64). Spomin na gotski živelj, ki je obljudoval osobito severno Dalmacijo z Liburnijo in Istro, je ohranjen v nem. imenu pokrajine Meran, o čemer še bomo govorili. Državnopravno stališče Gačanov do hrvaške države je označeno okrog leta 950. z dejstvom, da so uživali zajedno z Ličani in Krbavci nekako avtonomijo pod banom. Poleg gotskega življa se je ohranil pa tukaj tudi avarski (Šišič, Povj. Hrvata 276, 450). Ime Gacko (Gadsko) se na srbohrv. tleh ponavlja še enkrat kot naziv mesta v Hercegovini, ki je znano pod svojim drugim imenom Metohija; Akad. Rječnik beleži dve adjektivni obliki gatački, gadački od neizporočenega sub-stantiva *grbtbcb, *g'b;Nestgotcn«; staronord. hreidhr »gnezdo«; ime znači Gote, ki so ostali v domačih bivališčih. Sledovi teh Gotov v njih nekdanjih pruskih selili se dajo zasledovati v srednji vek; Much, Zs. f. deutsch. Altert. 62, 115, 147 (po knjigi 0. v. Friesen, Rokstenen 1920.). Omenjena razlaga pa ni edina. Semkaj še spada staroangl. naziv Hraedhas »Goti« in starošvedski Hraidhmarar. Na že omenjenem Rokstenskem napisu je govora o tem, da vlada Teodorik nad obrežjem Hraidhmarra, t. j. Hraidskega morja. Mnogi mislijo, tako n. pr. R. Heinzel, da je govora tu o Teodoriku Velikem (glej zgoraj) in da pomeni Hraidhmarar Jadransko morje (1. c. 15). Na drugi strani imamo staroangleške epske nazive Hredhgotan „Ruhm-goten", hredhcyning »Ruhmkonig«, kjer odgovarja prva beseda starogerm. *hrothi- starovisonem. hrod, (h)ruad (v lastnih imenih Hruodlieb) „Ruhm". ]z te besede hoče Rus izvajali hrvatsko ime, kar pa ni mogoče. Sicer pa vrši Rus s svojo gotsko teorijo nasilje nad Letopisom samim. Popu Dukljaninu sta Gothus in Sclavus dva strogo ločena etnična pojma. Mesto v Letopisu »Gothi qui et Sclavi« (nuncupantur) priča jasno, da se avtor zaveda različnosti obeh plemen, da pa uporablja ime Goti radi vodilne vloge, ki jo prisoja pri tvorbi hrvaške države Gotom in ki pride do najvidnejšega izraza v kontinuiteti gotske vladarske hiše. Pritisk te novonastale etnične skupine občuti kaj kmalu latinska Dalmacija, posebno Salona, ki pade krog 1. 614. 0 tem govorita IV. ill V. poglavje knjige Rusa, ki vnaša, na žalost, v to že itak zamotano vprašanje nove, nepotrebne konfuzije; opozarjam samo na njegove krčevite napore, da iztisne iz Dukljaninove Volge—Velije reko Bolijo, oziroma mesto Balben (str. 138 s.). Kot viri za padec Salone pridejo v poštev: 1. P o r f i r o g e n e t, ki pripisuje napad Avaroslovenom; 2. A r h e t i p Letopisa (zastopan po ekcerptu pri arhidijakonu), kjer so napadalci Go-tosloveni (Hrvati) pod poveljstvom nekega vojvode »qui toti praeeral Scla-voniae«; 3. Letopis v ohranjeni redakciji imenuje tega vojvodo Ratimirja, toda napad na Salono je do nespoznanosti zabrisan (V. pogl.), kar Rus pravilno naglasa (str. 174). Toda kaki razlogi so vodili pri tem početju redak-torja? 4. O kulturnih vplivih, ki jih je vršil gotski in germanski element balkanski na svoje sosede (Romane, Grke, Albance, Slovane), smo še slabo poučeni. Vprašanje jezikovnih stikov med prizadetimi narodi je načel R. Loewe KZ. 39, 313 s. Tukaj prvič srečamo izraz balkanska germanščina, čije glavni nositelji bi bili gori navedeni Gothi minores. K temu vprašanju se vrnem drugikrat. Nadalje je računati z možnostjo, da je vplival gotski arijanizem (»lio-mojstvo«) osobito na Slovane. Loewe izraža mnenje, da je prevzet eden ali drugi izraz cerkvenoslovanski iz gotsko-arijanske terminologije (1. c. 326 s). Kakor naglaša Šišič (str. Ill), so zvali dalmatinski Romani one Hrvate za >.Gote«, »koji su se borili za slovensku liturgiju u crkvi«. Merodajen za to rabo je bil spomin na vladanje arijanskih Gotov. Vendar je dovoljeno vprašanje, ali niso obstajale kake vezi med gotsko nacionalno arijansko cerkvijo in stremljenjem Slovenov, da si pridobe in obdrže bogoslužje v narodnem jeziku. Oni aclvena sacerdos Wulfus (Golfancus), ki se pojavi krog leta 1060. v Hrvaški in postane vodja v glagoljaškem pokretu, je to v resnici Hrvat, ki ima slučajno germansko ime, ali pa German, svečenik kake nekoč arijanske, kasneje katolizirane občine? Ob zaključku še razberimo glavne rezultate naše razprave. 1. Narodno ime Gotov je ohranjeno dvakrat na naših tleh: v imenu reke Gacke in krajevnem Gacko. 2. Goti, ki so bivali na balkanskih tleh, so bili naxx ani * M er in go s,* Mer i gu-tans. Sklepati smemo, da so imeli znatno primes negermanskega (sarmat skega življa v razliko od rasno čistejših Ostrogotov. Germanskemu nazivu *Merin-gos je odgovarjal sorazmerni slovanski pl. *Mer]ane, iz česar je tvorjen spet nem. Meran, kot pokrajinsko ime. Oba naziva ostaneta v rabi tudi preko gotske dobe. Beseda Merehani (*Merjane) v St. Emmeranskem spisku slovanskih narodov se nanaša pač tudi že na hrvaški živelj. Romanske oblike Maronia ne smemo ločiti, kakor je hotel R. Heinzel, od slov. *Merjane, nemškega Merim. Slarofrancoska oblika Moriane nam je dokaz, da je živela tudi oblika slov. *Morjane, starejše *Marjane, ki se je po pomenu krila z Merjane. Nastanek te nove oblike filološko ni jasen. 3. Gotski živelj ob Jadranu po bizantinski restavraciji ni bil zatrt in se je verjetno držal v poedinih oazah v slovensko dobo. Kedaj je tukaj utihnila gotska govorica, ne vemo. J. Rus domneva, da je dovolil Bizanc gotskim pre- ostankom samoupravo pod domačimi knezi. V zvezi s tem smo mogli pokazati na Guduscane in Neretljance kot take prvotno gotske politične ediniee. Še v sklopu hrvaške države so si umeli ohraniti nekako svobodnejše stališče. Značilen je tudi dvojen naslov neretljanskih poglavarjev: knez, župan. 4. Arhetip Dukljaninovega Letopisa (Libellus gothicus) nam je ohranjen vsaj v glavnih potezah pri arhidijakonu Tomi. Samo arhetip pripoveduje, da so prišli Hrvati pod gotskim vodstvom na Jadran. Novejša redakcija je to poročilo zavrgla; tukaj se priselijo Sloveni še le po zatonu gotske samostojnosti v dveh fazah; v drugo fazo pade prihod Hrvatov in Srbov. Politično vodstvo pri tem imajo »Bolgari« (Avari po domnevi J. Rusa). Navedena notica arhetipa, da so Goti dovedli Hrvate, ima vsaj toliko zgodovinskega jedra v sebi, da so se dalje časa držali v teh krajih gotizirani Sarniati. Potrdila, da so bili med njimi že tudi Hrvati, nimamo. 5. Imena gotskih vladarjev, ki jih donaša Letopis v ohranjeni obliki, se dado raztolmačiti iz germanskega. Trojica bratov: Totilla, Brus, Ostroyllus se da vzporejati trem Amalovičem (J. Rus). Vendar ni sigurno, ali je imel že tudi arhetip, t. j. Libellus gothicus ona tri imena. Pri Tomi nastopa namreč edinole Totila! Glede tega imena še moram naknadno omeniti, da nazivlje tako neka srednjeveška kronika hunskega A t i 1 o, ki smo ga v Letopisovem pripovedovanju pogrešali. .. Mogoče se skriva v arhetipu za Totilo in njegovimi Goti obenem še spomin na Hune (in Atilo?). Novejša re dakcija pa je vstvarila v navedenih treh bratih pendant k trem Amalovičem. Glede Ostroylla smemo misliti, da ima svoj original v Ostrysu, osebnosti iz kroga Teodorika, Trijarijevega sina, ki si je res dal tuintam posla ob Jadranu. 6. Etimologija imena Hrvat, ki jo poda J. Rus, je brez pomena. Enako tudi njegova trditev o gotskem poreklu Vislanskih Hrvatov in v obče njegova »gotska teorija«. Zusammenfassung: Die vorliegende Abhandlung (»Goten auf dem Balkan«) versueht eine Topile der ein-schlagifen Fragen von philologisehem Standpunkt aufzustellen. — Zunaclist wird auf (las Fortleben des gotisehen Volksnamens in zwei geographischen Bezeichriungen dieser Gebiete hingewiesen: namlich im Namen des Flusses Gacka, in deren Gebiet die aus der Gescliiehte bekannten Goduscaner gelebt liaben; sodann im Ortsnamen Gacko alias Metohija. — In einem weiteren Abschnitt wird die aus Heinzels Ostgotischer Heldensage bekannte Bezeieh-nung *Merigutans u. dgl. herangezogen. Der spezielle Beiname *Meringos, *Merigutans haftele an den Balkangoten; nur auf dem Balkan haben sicli darauf zuriickzufiihrende geo-graphische Namen erliallen. Der Name Merigoten war anseheinend die Sammelbezeichnmig fiir ein Volksgemisch von nichtgermanischen (sarmatisehen) Elementen unter gotiseber Fiili-rung. Der gotisehen Bezeichnung *Mering6s stehl ein slavisclier Pl. *Merjane zur Seite, der sich als altertiimlicher Name fiir die Bewohner Dalmatiens und Liburniens mit den Hinterlandern forterhiilt; auf der St. Emmeramer Volkertafel erseheint er in der Gestalt von Merehani, worunter naturlieh auch schon Koateu miteinbegriffen sind. Den Landsehafts- namen Mardnia wollte Heinzel von Meran etyinologisch getrennt wissen, vveil ersterer nur einem kleineren dalmatinischen Kiistenstrich nicht ganz Dalmatien, Lilmrnien rait den Hin-terlandern zukommc. Seit P. Skoks Hinweis auf Chevalier ail barisel (V. 607 et Honguerie et Moriane) steht jedocli fesi, dass es neben altslav. *Merjane auch ein *Morjane, alter *Marjane gegeben babe und dass beide Fonnen den gleichen Begriffsumfang batten. Viel-leicbt bat man eine volksetymologische Umdeutung des Wortes *Merigutans anzunehmen, indem der ersle Bestandteil als mare, morje gedeutct wurde? — Die Goten Dalmatiens und Liburniens haben sich laut Proc., De bello got. II, 38, ed. bonn. den Byzantinern freiwillig ergehen. sie fielen daber nicht wie ilire italischen Volksgenossen der Ausrottung anheim. J. Rus (s. u.) bat demnach die Vermutung ausgesprocben, diesen gotiscben Splittern sei von Byzanz Selbstverwaltung unter einbeimischen Fiirsten eingeraumt worden. I m Anschluss daran werdcn in unserer Abhaiidlung als solclie ehedein gotische politische Einhcitcn die Fiirstentiimer der Goduscaner und Neretljaner (Maronia) genannt; in spiiteren Zeiten sieht man sie dem Kroatenstaate in etwas freierer Abhiingigkeit angegliedert. Das Oberhaupt der Nerelljaner fiihrte, charakteristisch genug, einen Doppeltitel: einen urspriinglicli germani-schen: »knez« und den cinheiimsohen: »župan«. Wie lange sich das Golische in jenen Gc-bieten crhielt, stelit dahin. Die Abbandlung befasst sich wcitcrbin mit dem Letopis des Pop Dukljanin und dcm Bucli des J. Rus (Kralji dinastije Svevladičev), welches die dunklen, knappen Berichte des Priesters zum Ausgang von olt sehr hedenklichcn Deutungen und Aufstellungen verwendet. Der Letopis ist in seinen Anfangskapiteln die durchgreifende Bearbcitung einer nicht mehr vorhandencn Schrift — genannt Libellus gothicus; hier ist dafiir der Ausdruck Archetypus verwendet. Den Inhalt desselhen knnu man sich nacli den Ausziigen daraus bei Erzdiakon Thomas wiederbcrstellen. Nur der Archetypus berichtet, die Kroaten seien unter der Fiih-rung eines Gotenfiirsten Totilla in die adriatischen Gebiele gekoinmen. Der Redaktor (Pop Dukljanin) bat diesen Bericht gestrichen. lbmzufolge gelangen die Slaven erst nacli dem Untergange des grossgotischen Stuates hierher und zwar in zwei Phasen. In die zweite fiillt (mutmaselich) die Ankunft der Kroaten und Serben; die politische Fuhrung hiebei haben die von ihm so genanntcn Bulgaren (nacb Rus = Avaren) innc. Was die Auffassung des Archetypus oder Libellus betrifft, so hat sie nur soviel historischen Kern, dass nach dem Zerfall des Ostgolenreiches sich hier nocb liinger gotisierte Sarniaten hielten. Dass darunler auch Kroaten gewesen sein sollten, ist wolil unerweislich. Die licdaktion des Pop Dukljanin hringt eine eigentumliche Genealogie des gotiscben Konigshauses: Sueuladus; dessen 3 Sohne: Brus (Bris), Totilla, Ostroyllus. Des letzteren Solin Sueuladus; dessen Solin Silimir; wciter Bladin . . . Bis auf Brus, Bris lasscn sich die Namen aus dem Germanischcn dev.ten, docli kiinnen die Ausfiihrungen hier nicht wiederholt werden. Die drei Soline Sueulads lassen sich, wie J. Rus erkannt hat, den 3 Amalerfiirsten zur Seite stellen; nur scheint der Libellus bloss Totilla gekannt zu haben, in dessen Namen vielleicht der Hunnenfiirst Atlila und seine Zeit nachkliugt. Fiir Ostroyllus mag ein gewisser Ostryes, ein Gefolgsmann Theodorichs, des Triarius Solin, das Vorbild abgegeben haben. Kaum erwahnt braucht zu werden, dass die von J. Rus gegebene Deutung des Kroaten-namens aus *hroth - gutans u. dgl. wertlos ist. Abzuweisen ist auch seine »Gothentheorie«, derzufolge die Kroaten nacb Sprache und Art Goten gewesen sein sollten, die von ihren urspruuglicben Wohnsitzen an der Weichsel im Gefolge der Avaren in ihre heutigen Wohn-sitze eingeriickt seien. Sorodni odmevi črnogorskih pravnih zgodbic in slovenskega običajnega prava. Dr. Metod Dolenc, Ljubljana. L Uvod. Da opravičimo namero, ozreti se po starejšem in novejšem črnogorskem pravu, kolikor je to dandanes sploh mogoče, v ČZN, bodi dovoljeno, da citiramo iz svoje, 1. 1920. napisane razprave »Pravosodstvo pri novomeškem inkorporiranem uradu nemškega viteškega reda v letih 1721. do 1772.'f1) sledeče stavke: ». . . imamo za mnenje, da so bile zadruge s svojimi pravnimi razmerami sočinitelj za ohranjenje gorskih pravd, nekakšno oporo v paraie-lizmu med našimi pravnimi razmerami in onimi pri drugih plemenih jugoslovanskega naroda, ki niso stala pod neposrednjim vplivom frankovsko-nein-škega prava. Mislimo tu predvsem na črnogorske sodne razmere, kakor so veljale pred reformami Nikole J. Petroviča. Če čitamo poglavje o sodnem postopanju po takratnem običajnem pravu . . ., se nam nehote usiljuje misel, da je tamošnje pravo podobno onemu naših Gorskih pravd prav kakor brat bratu. Pa tudi za neke institute materialnega prava velja to brezdvomno . . .« Od tistih mal smo dobili in čitali pragmatične smernice dveh nemških učenjakov H. F. Schmida in R. Trautmanna, ki pravita2): »Ganz beson-ders lohnende Aufgaben bieten sicli dem volkskundlich gesehulten deutschcn Slavisten in der Erforschung der deutsch-slavischen Kulturbeziehungen: gera-de in der vulgus-Schicht beider Volkergruppen ist es bier in den Beriihrungs-punkten zu einer so starken gegenseitigen Kulturdurchdringung g e k o m m e n, dass nur sorgfiiltigste Einzeluntersuchungen zu einer Schei-dung der Elemente fiihren konnen . . . Die Privatrechtsforschung kanil durcli die Bcriicksiclitigung vvirtschafts- und sozialgeschichtlicher Momente berei-chert vverden.« Če nemška učenjaka pledirata za proučevanje medsebojnih slovanskih in germanskih pravnih razmer v preteklosti, mar naj nas ne m i k a, d a isto delo opravimo, kolikor mogoče, za pravne razmere izza davnine v dveh različnih pokrajinah z različnim jezikom in različno prosveto živečih slovanskih narodov? Baš v tem pogledu pa se nam nudi folkloristični material, ki ga je nabral in objavil MičunPavičevič, po rojstvu Črnogorec, pod naslovom »Crno- Gl. Zbornik znanstvenih razprav, I., str. 100. Mišljeno je njihovo skupno delo: Wesen und Aufgaben der deutschen Slavistik; gl. str. 48 in 52. gorsko pravosudje i pravno shvačanje u anegdotama« v hrvaškem pravniškem glasilu.3) Spisal je sicer še osmero knjig z anekdotami, pod naslovom »Črnogorci u pričama i anegdotama«, med katerimi je tudi nekoliko takšnih, ki osvetljujejo pravne razmere raz zgodovinsko stališče. V predležečih vrsticah pa se hočemo omejiti strogo na snov, ki jo je Pavicevič sam razgrnil v 117 anekdotah glede črnogorskega pravosodja in pravnega pojmovanja kot pravno zanimivo snov. Imamo za to prav posebne razloge: Računamo s tent, da je pisatelj tiste »anegdote«, torej zgodbice, ki jih je priobčil v veleugledni strokovni pravniški reviji, prikrojil brez samovoljne pesniške primesi tako, da imajo svojo točno folkloristično vrednost kot pristno-pre-izročeno narodno blago. Vse te zgodbice so izredno kratke, preprosto izklesane, zanimive. Niso pa vse po svojem postanku stare, nekatere so kar izza časa pred svetovno vojno, ena celo iz svetovne vojne. Reda po posebnih vidikih med njimi ni nikakšnega, še celo ne po časovnih razdobjih. Pa čas ni odločilen; važen je pravni in socialni milje, ki odmeva iz »anekdotic«. Zato pa treba seveda poznati tudi občno zgodovino Črne gore. Če je treba še daljnjega opravičila za naše primerjalno preiskovanje v smislu gorejšnjih izvajanj, naj še omenimo, da tudi drugi znanstveniki ali publicisti niso šli mimo pojava Pavičevičevih anekdot (n. pr. prof. Vladimir Dvornikovič - Zagreb, Kornel Stankovič - Budimpešta, Um-berto Urbani- Trst, Gjuro V i 1 o v i č - Zagreb, Viktor B a z i e 1 i c h - Kra-kovo). Zlasti pa naj še poudarimo studijo, ki jo je napisal ugledni univ. profesor Zivojin Peric- Beograd4), omejivši se — takisto kot mi — samo na pravnozgodovinske zgodbice, ki jih je Mičun Pavičevič sam kot takšne označil in priobčil. Vendar je naš prikaz obrnjen v drugo smer, namreč v tisto, ki naj po možnosti izlušči iz anekdot pravno in sociološko srž, hkratu pa tudi še predoči sostavine ideološke skupnosti prava dveh jugoslovanskih narodnih vej v pradavni n i. II. Pravno pojmovanje o državi in njenem vladarju. 1. Črnogorci so bili svet za-se. Drugod se je razvila država kot usedlina klasne borbe. Pri Črnogorcih ni bilo niti gospodarjev niti tlačanov. Da so vsi Črnogorci po pravu enaki, je ustanovil Ivan Crnojevič 1. 1485., po katerem se baje imenuje dežela »Črna gora«5). Vse je sicer ne — izenačeno, pa vendar toliko udomačeno, da se snuje iz istih idejnih, moralnih pobud, vse mora živeti isto življenje. Črnogorci niso ustvarjali papirnih zakonov, ali dr- 3) Gl. Mjeseenik, Zagreb, 1. 1930: št. IX. do XII., 1. 1931: št. I. do XII. 4) Arbiv za pravne i društvene nauke, Beograd, 1931., str. 307—318. 5) Prim. M e d a k o v i č: Povjestnica Črne gore od najstarijeg vremena do 1830, (Ze-luun, 1850) str. 22. (Milorad Medakovič je bil državni sekretar kneza Danila.) žali so se svoje pravne zavesti — pa makar da je šlo za samega kneza in gospodarja njihove zemlje. Dolga vrsta, morda polovica zgodbic iz Pavičevičevega toboljčka se bavi z osebami poglavarjev Črne gore, ne da bi se pri tem omenjal kakšen zakon, ne da bi bilo moči spoznati notranji vzrok za postanek anekdote. Ob koncu 18. stoletja in začetkom 19. stoletja je izdal vladika Peter I., nazvan »Sveti«, posebne »zakone«, o katerih bomo pozneje še pobližje govorili. Vsebina teh zakonov je bila materialnopravnega pa tudi procesualno-organizatornega značaja. Ali poedina plemena — bilo jih je tedaj 426) — so ostala pri svojih ustno preizročenih pravnih običajih in so tudi pravosodstvo urejala v krogih starih izkušenih mož po plemenskih običajih.7) Pozneje je prišlo še do drugih zakonov iz 1. 1855., iz 1. 1888. in tako dalje — o vsem tem bomo še razpravljali pobližje —, torej je bil pojem državnega imperija pravno že ustanovljen, državno življenje po izvestnih zakonih zapovedano. Ako pa premo-triino spoštovanje državnega imperija v Pavičevičevih zgodbicah, vidimo, da se v njih ne sodi po pisanih zakonih, da se živi brez zakonov, po pravni zvesti, ki živi v duši Črnogorcev. V anekdoti LXX. se — med vrstami — celo zanikuje zakonodaja vladike Petra Svetega ter se letnica Danilovega zakonika iz 1. 1855. nehistorično pretvarja v 1. 1851. Seveda ne vemo, ali gre netočnost glede zakonodaje Petra Svetega na rovaš folklorskega izvesti-telja ali zbiratelja ali morda tiskovne napake. Za poznejšo dobo se omenja v anekdotah edino le ustava za Črno goro, a brez datuma. Izšla je leta 1905. Prosluli splendor coronae, ki ga poznamo iz Srednje Evrope zlasti za dobo 18. in 19. stoletja, za Črno goro tako rekoč ne obstaja. Nekatere zgodbice govore o knezu Danilu in knezu, odn. kralju Nikoli (Nikiti) naravnost sramoteče. Kajpada se folkloristična znanstvena raziskovanja ne morejo niti ne smejo zaustaviti pred nepovoljno oceno historičnih oseb. Ljudstvo (t. j. po S c h m i d - T r a u t m a n n o v i h izvajanjih: »die vulgus-Schicht«) opaža dobro in trajno, pa če se ono v svojih preizročenih zgodbicah o historičnih osebah izraža drugače, nego »oficialna« zgodovina, pomenja to pač, da narod izvestnih dogodkov ali dejstev iz intirnnejšega medsebojnega življenja med poglavarjem države in preprostim ljudstvom ni pozabil, ker mu niso bile všeč. Znači pa to tudi v pogledu na državno upravo, da narod omenjenega •splendoris coronae v svoji miselnosti ne pozna. °) Gl. Georg Popov i č: Recht und Richter in Montenegro (iz 1. 1877.), str. 21; V. K. G. Medakovič, 2ivot i običaj Crnogoraca (Novi Sad, 1860), str. 79, pa navaja za 1. 1860. samo še sedmero plemen: Cetinjane, Njeguše, Čekliče, Bjelice, Čevljane, Cuce in Pjcšivce. 7) Gl. Ilija Jelič: Vasojevički zakon od dvanaest točaka, Srb. kralj, akademija. Posebna izdanja, knj. LXX1II (1929).'Prim, še llija Jelič: Krvna osveta i umir u Crnoj gori i 8evernoj Albaniji (1926), ki navaja zanimive narodne pregovore o krvni osveti in pomir-bini (»umir«). Nekoliko primerov: Knez Danilo (1851—1860) da kot vlastodržec streljati brez sodbe nekega popa na podlagi krive ovadbe (anekd. XII.). On odredi, da nihče ne sme drugega vdariti, sicer plača globo, — sam pa udari Črnogorca (anekd. VIII.). On da Črnogorce, ki so njegovi osebni protivniki, obesili, kar pomenja nečastno kazen. V poslednjem primeru — anekd. XLV1I. — se ta korak nekako opravičuje, češ, če bi mogli, bi njegovi protivniki ž njim prav tako naredili. Enako je po anek. XL. kar sam izrekel nad pristaši iztiranega pretendenta na prestol smrtno obsodbo, tudi tu na podlagi samega »došaptanja«. Med obsojenci je bil tudi sin senatorja Petra Stevana. Izvršitev obsodbe pa je preprečil drug senator, obenem serdar, ki je poslane perjanike-krvnike na svojo pest zavrnil. Serdar je stopil na to sam h knezu. Knez ga je hotel ustreliti, češ: »Zar ti gaziš moju presudu?!!« Serdar mu zagrozi krvno osveto, pa prosi za življenje ovadenega, ker le-ta ni kriv. Knez se premisli in reče: »Tebi i djavolu poklanjam Petra Stevana«. Po anekd. XXXVI. je odredil Danilo na podlagi klevete, da se naj pop, obenem plemenski kapetan, ustreli. Ta je zvedel za to odredbo, pa je- stopil pred kneza in mu ponudil dve nabiti pištoli, češ, naj ga kar sam ustreli, če je odredil usmrtitev brez vsake preiskave. Knez mu nato »oprosti glavu«. Anekd. LXIV. priča, da je dal Danilo 1. 1852. povelje, da se celo pleme Kučanov, ne izvzemši detet v zibkah, iztrebi, ker so se Kučani zakleli, da ne dajo nikomur davka in ker je glavar Kučanov izustil o kneginji Darinki »ružnu riječ«. — Velika osebna nasilnost se pripisuje knezu Danilu v anekd. XXIX.: Ker je Črnogorec v njegovi bližini zapalil čibuk in si obleko udobnejše popravil, ukaže Danilo perjaniku, da Črnogorcu razbije čibuk. Naslednik Danila, njegov nečak Nikola (Nikita, 1860—1918) je dobil v Pavičevičevih zgodbicah še slabšo karakteristiko, zlasti glede pojmovanja vladarskega položaja. V anekd. XXV. je govora o tem, da je Nikola vedno pravil, da »je on sam ustava«, v konkretnem primeru pa je vendar le zahteval, vlada naj reši zadevo v njegovo korist, pri tem pa opominjal ministre, da vlada ne sme gaziti ustavo. Minister Tomanovič pa mu je odvrnil: »Reci ti nama, gospodaru, ima li jednog člana ustava, kojega do danas nijesmo pogazili?« V anekd. LXXIX. pravi vojvoda Marko Miljanov knezu Nikoli: »Vi najbolje znate, gospodaru, da najviše krade onaj, kome se ne smije reči, da krade«. V anekd. LXXXIII. izjavi pop Savo Klisič, ki se je pravdal z drugim popom, ministrom Ilijo Plamencem, pred knezom Nikolo, pa je opazil, da se pravda suče »brez obzira na zakon« njemu na kvar, tako-le: »Od danes ne znam, kome ču moliti Boga za zdravlje, tebi ili popu Iliju«. V anekd. XCIII. nagovarja knez Nikola nekoga k laži, kar pa ta odkloni. V anekd. XIV. pripusti Nikola, da kapetan globo, ki ga je osebno zadela, izžme iz prebivalcev, ki spadajo v njegov upravni okoliš. V anekd. VIII. nastopa Nikola kot razsodnik, pa se posluži nečuvene prevare v korist svojega varovanca. Vede, kdaj nastopi solnčni mrk, je stavil tekom razprave za pogoj ugodne rešitve, če solnee ostane čisto. Naravnost odurne vsebine je anekd. LX. Vsekakor pred oktroiranjem ustave in neposredno pred neko izpremembo vlade (1. 1905) je pripovedoval neki kapetan, ki je bil vprašan, kaj misli o iz-premembi vlade, to-le: Nekdo je visel za kazen, pa so ga muhe objedale, a je branil usmiljenemu človeku, ki mu je muhe odganjal, naj nikar tega ne dela, češ, sicer pridejo muhe, ki bodo še bolj gladne; doslejSnje so oe vsaj že nasitile. Ta kapetanova pripovedka je bila odgovor na omenjeno vprašanje, a dostavek v anekdoti se je glasil glede ministrov: »Prvi, koji su bili, dosta su se najeli, a ovi novi još i više če, a to je sve po grbači naroda«. Olajšiluo okolnost treba v tem primeru priznati: Po označeni anekdoti polaga kapetan tisto pripovedko v usta propalice, ki je že pol stoletja prebil v kaznilnicah. V anekd. LXI. je pa govora o kralju Nikoli, ko je že vihrala svetovna vojna: Komandant Cetinja ni hotel preprečiti, da se kralj Nikoli grdi v pesmi, ki mu očita, da je ukradel vola, z besedami: »Pa ko zna«. 2. K vsem tem anekdotam, ki grde državnega poglavarja, bi pripomnili vobče sledeče: Pavičevič je moral dobro premisliti, kaj in zakaj piše take anekdote o Danilu in o Nikoli. Iz drugih njegovih anekdot odseva priznanje i za Danila i za Nikola, zlasti glede njihove državne modrosti, pa tudi slepa vdanost ljudstva napram vladarju, ki meji že na neodoljivi strah pred njim (anekd. XXVI.). Zbiratelj anekdot pač osebno jamči za pristnost njih vsebine. Torej moramo iskati počelo takih zgodbic — v pritajenem gnjevu ljudstva. Pri tem nam pada v oči, da se ljudski gnjev obrača samo zoper kneza Danila in kneza Nikola. (Odkar je vladal kot kralj, ga ošvrkne samo enkrat ljudski gnjev; za časa med svetovno vojno: anekd. LXI.) Tu se moramo spomniti, da je bila do Danila cerkev personifikacija državne oblasti, njeni poglavarji so bili kot vladike tudi poglavarji dežele. Do Danila pa so bili vsi poglavarji dežele cerkveni predstavniki; šele Danilo se ni pomenišil. Do Danila, ki je bil samo knez, so upravljali plemena njihovi poglavarji, država je bila samo nekakšen konglomerat plemen. Narodni zbor (»sabor«) so tvorili plemenski predstavniki. Toda ta zbor ni imel značaja narodne skupščine, ki bi s poglavarjem dežele sklepala zakone in uredbe. Poglavarji so se dotlej samo obvezovali, da bodo njihovi plemenski ljudje spoštovali sklepe. To kaže, kako samostojna so bila plemena v sklopu države, kako rahla je bila zveza državnih sestavin. Šele pod Petrom I. Svetim (1782—1830) so se plemenski poglavarji zakleli na njegov zakon (17. avg. 1803.) Ali tudi ta vladar je še vedno pripuščal plemenskim sodnikom, starej-šinam plemena, da so kaznovali zločince sami od sebe, dasi je bila osveta zabranjena, odkup od kazni prepovedan in uradno preganjanje zločincev zaukazano. To stanje je trajalo do Danila, ki se je z državnim aktom z dne 23. aprila 1855. proglasil za suverenega vladarja-kneza, proglasil enakost vseh Črnogorcev pred zakonom, si ustanovil dedno nasledstvo prestola in sebi priznal pravico pomilostitve. To so bili sami atributi pravega vladarja. Odtlej je nimbus cerkvenega poglavarja padel. Na ta zakon so se glavarji plemen zakleli, knez ga je podpisal, državni sekretar protisigniral. Črnogorec Aleksander M a t a 11 o v i č, član velikega sodišča v Podgorici, poroča,8) da je veljal Danilo pri ljudstvu kot sicer strog, toda pravičen vladar, zlasti, ker je uzakonil, da se mora vsak obrekovalec soočiti z obrekovaneein in dokazati resničnost svoje klevete. Če se iz P a v i č e v i č e v i h zgodbic zrcali naravnost neprijazno razpoloženje napram Danilu, vidi se, da so bila mnenja o Danilu različna. No tudi glede Nikole stvar ni mogla biti drugačna. Mata-n o v i č se je orientiral kot visok dostojanstvenik po svojih družabnih krogih, 011 je govoril »na zunaj«, P a vi če vi č pa je prisluškoval intimnemu notranjemu razpoloženju prostega ljudstva (zopet poudarjamo, da moramo misliti samo na »vulgus«-plast). Ljudstvo pa po preteku komaj 100 let še ni pozabilo svobodnejših časov iz plemenskega gospodarjenja pod cerkvenimi vladarji Črne gore, ono se še ni moglo prilagoditi novim državnim razmeram v času od kneza Danila naprej. Ni čudno, če si je to prosto ljudstvo v svojih na zunaj skrbno prikrivanih čustvih še vedno želelo, da bi se vrnili časi prejšnje, skoraj popolne svobode in patriarhalične uprave pod cerkveno patro-nanco in da je vse novotarije mrzilo, še najbolj pa tiste, ki so jih uvajali. Danilo je umrl dne 31. julija 1860. v Kotoru zadet od krogle najetega morilca. Če siplje Pavicevic zgodbice kakor iz rokava sedaj, ko ni več črnogorskih knezov, je zoperni duh, ki se oglaša iz prostega ljudstva zoper zadnja dva domača vladarja, ki sta Črno goro modernizirala, kolikor toliko razumljiv, če tudi ga javno nihče ne bi hotel opravičevati. Za sociološko-orienti-ranega pravnega zgodovinarja pa je postanek in obstoj takih zopernih zgodbic9) odličen dokaz za našo zgoraj postavljeno trditev, da pristni Črnogorec ni maral in še vedno ne mara poznati tistih drugod običajnih velikih razlik med državnimi poglavarji in prostim ljudstvom. Drzno, nebrzdano govorjenje, ki gre čestokrat do očividnih žalitev vladarjev, naj bi bila menda nekakšna samoposebi ljudstvu pripadajoča pravica. Patriarhalično razmerje svoje vrste odseva iz Pavičevičevih zgodbic v pogledu upravnega ustroja države. (O sodstvu bomo govorili posebej.) Zdi se, da daje junaštvo posebne naloge glede uprave zemlje. V teh zgodbicah je govora o glavarjih plemen, o serdarjih, narodnih starejšinah, kapetanili. 8) Gl. »Iz krivičnog i gradjanskog prava Črne gore«, Arhiv za pravne i društvene nauke, Beograd, 1921, str. 354 nasi., 434 nasi. ") Ali se ne porajajo čudne zgodbice in šepečejo še vedno od moža do moža — za zabavo — tudi o drugih inozemskih vladarjih še dandanes, dasi pomenjajo take besede kazniva dejanja? Seveda velja tukaj vox populi (= vulgus) samo pogojno in se nikakor ne sme staviti pars pro toto! gvardijah, kulucih; o vojvodih, brigadirjih, »državnem svetu«; dalje o plemenih, bratstvih, o doživotnih kmetih. Plemenski kapetani so vršili dolžnost poreznikov, t. j. iztirjevalcev davka, ki ga je uvedel Peter II. (1830—1851); stroške pa so si kar sami odtegovali, preden so zbrano denarno vsoto osebno izročili knezu (tako v anekd. IIC.). Pravnega obeležja teh funkcionarjev ne moremo ugotoviti, ker nam nedostaja točne časovne opredelitve dogodka iz zgodbic. Ali tudi v tem pogledu moremo le spoznati, da zvečine ni misliti na pravne državne činovnike v modernem smislu, t. j. osebe z izvestnim zakonito ustanovljenim imperijem, ampak na državljane, ki nastopajo bolj tradicionalno kot legalno kot primi inter pares. Zlasti podčrtavamo skoraj dosledno tikanje teh funkcionarjev z gospodarjem dežele. 3. Če hočemo na koncu teh izvajanj primerjati vsaj najvažnejše obravnavane poteze z našimi slovenskimi razmerami, bi ta ali oni ugovarjal, čel, da je a priori nesmiselno iskati paralel med našimi in črnogorskimi razmerami. In vendar smemo trditi, da je duh samostalnosti, ki ne klone hlapčevski pred gospodujočim, tudi za Slovence dokazljiv. Seveda ne za tako dolgo dobo kakor za Črnogorce, zlasti ne preko predzadnjega desetletja 18. stoletja, ko je Slovence zajela usoda unifikacije avstrijskih zakonov. Takisto ne moremo samostojne zanosne miselnosti ugotoviti v pogledu na osebo državnega poglavarja; saj so Slovenci, t. j. kinetiški živelj poznega srednjega in prvih stoletij novega veka komaj vedeli, kdo je njihov državni ali deželni poglavar, ker ni bival stalno med njimi, ampak je le zelo redko prihajal v deželo, pa še tedaj pred vsem v reprezentacijske svrlie in pomirjenje v stolnem mestu zbranih staležev. Pač pa so si Slovenci znali ohraniti pravice, da so na svojih ljudskih zborih svoje upravne zadeve sami upravljali, pa tudi ukrepe patrimonialnih, odn. vinogorskih oblastev, ki so jim bili podložni, kritizirali. Celo sodstvo v zadevah, kjer je bil vinogorski gospod stranka, pa bilo lasten, bilo tuj, so si prisvajali. Ne moremo tukaj ponavljati, kar smo v pogledu vinogorskih pravd po »gorskih bukvah« (1543) v raznih razpravah ugotovili.10) Samo glavno načelo naj posnamemo, namreč, da vez »gorske palice« (Bergstab) ni priznala razlike stanu, ampak pripadnik nižjega stanu je smel soditi tudi pripadniku višjega stanu. Iz take miselnosti nam je tudi razumljivo, da so se vinogradniki tupatam odločno upirali odredbam svojih gospodarjev in da so imeli celo uspeha.11) Ker je šlo pri teh primerih za pravcato prosto ljudstvo, za kmetiški živelj, ki je živel takorekoč po svojem pravu ne glede na državne zakone, 10) Glej Dolenc: Slovenska ljudska sodišča v dobi od 16. do 38. stoletja, str. 43. 33. (Rad. Jugosl. Akad. Zagreb, knjiga 239.) ") Ibidem, str. 14, 30. ki je celo državne zakone, kot n. pr. gorske bukve, po svoji pravni zavesti izpreminjeval in dopolnjeval,12) smemo pač reči, da je tista pravna samobitnost, ki odseva iz P a v i č e v i č e v i li zgodbic do najnovejšega časa napram poglavarju dežele »v velikem«, pred tremi ali še dvema stoletjema dičila »v malem« tudi slovenski živelj po deželi, kamor še ni segel vpliv tujega prava. III. Sodstvo. 1. Pravnega zgodovinarja zanima predvsem vprašanje pravosodnega ustroja. V Pavičevičevili zgodbicah je mnogo govora o sodiščih in sodnikih, ali on prinaša te stvari seveda nekritično, brez vsake označbe časa, kdaj se je dogodek izvršil. Zato se ne da iz njih v pogledu na organizacijo sodstva nič točnega posneti. Hočemo si najprej ustvariti vsaj nekoliko pregleden zgodovinski okvir, da po njem razporedimo v nadaljnjih izvajanjih razne oblike pravosodnih oblastev iz Pavičevičevili anekdot. Iz najstarejše dobe Črnojevicev (14. stoletje) ne vemo o črnogorskih sodiščih in sodbah nič; da bi bilo veljalo tedaj pravo Dušanovega zakonika za Črno goro, se nam zdi izključeno. Vendar ne dvomimo, da so pravnozgodovin-ski izsledki Karla Kadlec a13) veljavni tudi za Črnogorce: V starodavnih časih, ko še ni bilo nobene društvene organizacije, ki bi obsegala več enako-krvnih rodbin, tudi ni bilo sodišč, ki bi bila reševala spore med člani raznih rodbin. Šele s postankom žup je nastalo župsko sodstvo. Ko se je pa več žup zedinilo v eno pleme, prišlo je do plemenskega sodstva, ki se je prvotno udej-stvovalo v skupščinah vseh plemenskih moških odraslih oseb. Ko pa so te skupščine preveč naraščale, dobili so nekateri najizkušenejši stari možje pravico, (la so svetovali, kako naj se na ljudskem zboru razsoja. Prvotno je moral biti njihov predlog za vsak poedini primer sprejet od skupščine. V nadaljnjem razvoju se je skupina teli najstarejših mož svetovalcev osamosvojila; pristanka ljudskega zbora ni več. Stalna sodniška služba pa se pojavlja, ko se je uveljavilo monarhijsko načelo. Prejšnji stalni svetovalci postanejo monarliovi sodniki. Vladar je bil prezaposlen z drugimi nalogami, postavil si je sodnike — uradniškega značaja. Prva državna sodišča so bila kolegialna sodišča, šele poznejši razvoj dopušča poleg njih tudi sodnika pocdinca. Tako Kadlec. Pod Ivanom Črnojevičem je prišlo gotovo do udejstvovanja stalnih ljudskih sodniških kolegijev v smislu Kadlečevih izvajanj, ali nadaljnji razvoj je bil prekinjen, ko je Jurij Črnojevič, naslednik Ivanov, 1. 1499.14) zapustil na 12) »Gel)ranch ist der Bauern Gesetzgeher« — je priznal celo Valvasor v Ehre des Herzogtnms Krain, VI. knj., str. 334, in to za čas koncem 17. stoletja. 13) Gl. Kadlec: Prvobitno slovensko pravo pre X. veka, Beograd, 1924, str. 107. ,4) Po Medakoviču, loe. cit., str. 54: šele leta 1516. ljubo svoji ženi, Benečanki, Črno goro in prepustil vlado in grb vladiki Germanu. Dvesto let je trajalo, da pride do zopetne strumnejše organizacije črnogorskih plemen. L. 1697. so si izbrali plemenski poglavarji za vladiko Danila Petroviča iz rodu Njegošev (1697—1735), s katerim prične nova doba. Črna gora je razpadala tedaj na četvero nahij (»Distrikte«), vsaka nabija na več plemen, ta pa na bratstva. Vrhovna oblast vsakega plemena je pritikala njegovemu glavarju. Zbor plemenskih glavarjev pa je bila najviša instanca, nad katero ni segala niti oblast vladike. Glavarstvo v plemenu je bilo dedno, vendar je bilo treba pristanka »gospodara zemlje« in posebnega obreda postavitve.15) Seveda so bila mnoga plemena med seboj sprta in pravna sigurnost nikakor ni uspevala. Ker se je pokazala potreba, da se ustanovi razsodišče za spore med Črnogorci in tujci, zlasti Benečani, se je na zboru plemenskih poglavarjev 1. 1718. ustanovila v Kotoru »guvernadura«, t. j. kolegij enega gubernatorja in nekoliko serdarjev in knezov. Pomočniki guvernadure so bili na posamezna plemena razdeljeni serdarji, ti so imeli razsojati tudi spore med bratstvi plemen.16) Vasilij Petrovič (1735—1776). vladika in bkratu deželni knez, je ustanovil 1. 1751. deželno sodišče, čegar člani so bili serdarji in knezi posameznih nahij, predsednik jim je bil gubernator. Naloga tega sodišča jc bila, da razsoja o sporih posameznih plemen. Ali kmalu je prišlo vse v nered. Naslednik, vladika in knez Stepali Mali (1767—1782) je posnemal Vasilija, obnovil 1. 1771. razsodišče v sestavi 12 plemenskih glavarjev, zatiral je razbojništvo in povzdignil občno varnost v deželi. Vladika Peter 1. Petrovič Sveti (1782—1830) je skrbel za spravo med plemeni in napravil red med njihovimi poglavarji.17) Njemu je šele uspelo, da je ustanovil na narodnem zboru za vso deželo stalno sodišče pod imenom »kuluk«. Kuluk je sestavljal izvestno število uglednih mož, ki jim je predsedoval »gubernadur«, a njega člani so imeli nalogo, da gredo med narod in mirijo razprte in zbirajo porez.13) Izdal je tudi prve zakone, t. zv. »stego« z dne 20. junija 1796. in pa zakonik 15) M e d a k o v i 6, Život i običaji Crnogoraca, str. 82, 83. Prim, tudi B. P etra 11 o-vie: O piavu nasledstva kod Srba na osnovu pravnoga običaja i pisanih zakonika; Rad jugosl. akad. 1813, knj. XXIII, str. 28. 1"j Po Meda k o vi 6 u: Zakonik obči črnogorski i brdski, str. 5—7, so morali sodniki biti od istega plemena, kateremu se je sodilo. Vsako leto voli skupščina ali zbor na Vasiljev dan na novo sodnika. Oni se vsako leto menjajo. Po več bratov ne sme bili v sodišču. Vladika samo priznava in potrdi izbrane sodnike. Plemensko sodišče pa sodi samo manjše prestopke, ne da bi davalo o tem kakšno poročilo na višjo instanco. Če te manjše prestopke niso mogli plemenski sodniki sami presoditi, so jih poslali v presojo »državnome vladaocu i vr-hovnoin sudu ili sovjetu (senatu) koje je prie obstojalo pod imenom vrhovno praviteljstvoi. Tu se je vsaka pravda morala skončati v enem dnevu. »Jednom riječi, sad se sud i sami vrhovni tako obrče i postupa kao jedna velika porodica.« 17) Značilno je, da se je ta vladar, ki je bil sicer z Rusijo v najboljših odnošajih, mnogo prizadeval, da pride v vojno zavezništvo z Napoleonom I. »Le Vladika offre ses guerriers comme un Wallenstein.« Sklical je »le grand assemblee des delegues montenegrins a Petrovac <, v dveh delih; prvi (čl. 1 do 16) je izšel 18. oktobra 1798., drugi del (čl. 17—33) pa 17. avgusta 1803. »Stega« je bila nekoliko razširjena odločba plemenskih glavarjev o vzajemni pomoči zoper Turke. Uvod »stege«19) pravi namreč: »Mi glavari i starejšine i ves zbor Cmogorskoga občestva stabilismo i utvr-dismo« . . ., dalje el. 1: »Priznavajuci presvatoe imja Gospoda Boga vsedr-žitelja v pomoč našu, drug drugu, pleme plemenu, i nabije nahi tvrdu i cvrstu vjeru« itd. Zakonik Petra I.20) pa prinaša ostro zabrano osvete, kakor tudi pomirbine brez sodbe, ila po gorskih hukvah do leta 1656. predvidena, vendar je niso slovenski sodniki nikdar uporabljali. je bilo dovoljeno poročiti se z dvanajst let staro deklico, smo že zgoraj povedali. V anekd. XL11I. se navaja star običaj, da mladoporočena žena čez nekoliko časa pobegne od svojega moža k svoji rodbini, od koder jo mora soprog zopet odvesti, poprej pa njo in njene sorodnike obdarovati. Po anekd. L. je vladika Peter I. dal blagoslov ženi, ki ni dobila tekom 25 let potomca, in ji dovolil, da »promenja seme« toda »samo jedan put«. Pa to je bila »banica« (odlična žena). Inače pa velja za veliko sramoto, če se peča omožena žena z drugim moškim: »Božji venec na glavi se ji zlomi«. Da povzroči zanošenje zaročenke z drugim moškim sramoto, ki zahteva, da jo bratstvo opere s krvjo, smo že navedli (anekd. LXXIV.). Mož žene, ki je vedela, da prinesejo zvečer truplo ubitega svaka-junaka domov, jo zaloti ob svojem tužnem prihodu doma v spanju. Drugi dan, ko so pokopali junaka, jo odpusti z besedami: »Ti više od danas nijesi moja žena« (anekd. LXII.). Zaročenko, ki jo je ženin zapustil, osveti brat s smrtjo (anekd. CIV.). O lastni grudi (zemlji), ki je za slovenskega kmeta vrhunec notranjega zadovoljstva, jc zabeležil Pavičevič prav malo zgodbic. Kršni svet je bil Črnogorcu pač svetinja, za katero se je boril i zoper grabežljive Turčine i zoper neprijateljska plemena, toda socialni ustroj, spričo katerega se je nahajala rodovitna zemlja v rokah rodbinskih jedinie, ni dala mnogo povoda za pravde, rajši za osveto. 0 zadrugah priča anekd. XLVI. Tu sprejme oče, ki ima šest sinov, vso naselbino za sebe kot samcat gospodar in dobi še »tapijo« (listino za ove-rovljenje zemljiške lastnine). V tej zgodbici vpraša aga: »Ko stoji onamo, dje vatra dimi?«. To kaže na starodavno pravo, da se je štela jakost prebivalstva po dimih, ne po dušah. (Isto je listinski dokazano tudi za slovensko prebivalstvo Štajerske v 15. stoletju). O pašnji kot skupni lasti višjih jedinie je bil spor v primeru anekd. LIX., o katerem smo že govorili. Naj samo povzamemo, da so bili po tej zgodbici izza časa Petra I. dogovorjeni trinajsteri megdani (dvoboji), da se odpravi negotovost meja. Že po prvem nesrečno izvršenem dvoboju pa pristane pobito plemenstvo na staro mejo, ki jo zahteva nasprotno pleme. Po anekd. IV. so bili postavljeni mejniki po zvijači; ostalo pa je vendar pri tako določeni meji tudi še, ko je bila zvijača odkrita. Beseda dana, čeprav po zvijači, drži. Zaradi skupnih pašnikov na planini je bil po anekd. LXXVII. določen sestanek, da se poravnajo zlepa; toda prišlo je zbog nekega brezpomembnega dogodka do krutega pokolja in zmagovalci so dobili planino. Skupna last premičnine, namreč prenosljivega (»suhega«) mlina, je bil predmet spora v anekd. LXXI. Eden od obeh solastnikov zahteva s pravdo, da se prenese mlin k njemu. Kapetan, ki si je na licu mesta stvar ogledal, odloči, da ostane pri dotlejšnjem stanju, ker toženec tožniku ne brani, da melje noč in dan. V anekd. LXVI. pa se dokazuje, da »je oteto —- prokleto«, t. j. da nasilna prilastitev zemlje pri- naša vedno hudo nesrečo. Ta primer pa se je vršil po navedbah zgodbice pred 250 leti, torej še pred časom vladike Danila Petroviča (1697—1735). Iz obveznega prava moremo registrirati zanimivo potezo pri dogovoru pogodbe o kupu nepremičnine (anekd. LXX.). Dva Črnogorca iz istega sela sta se dogovorila, da plača kupec prodajalcu kupnino v 3 obrokih. Prijela sta oba skupaj bilko, pa jo po sredini pretrgala na polovico, »da bi ovaj ugovor imao pun značaj«. Ni rečeno, da sta slamico spravila in predložila sodniku. Ker so bili dogovorjeni trije obroki za plačilo kupnine, je šlo nemara za funkcijo tiste bilke kot dokaz plačila obrokov, pa se je pri preizročevanju zgodbice od ust do ust na to pozabilo. Isto funkcijo je imel po vsem jugoslovanskem svetu »rovaš«4"). Ni pa izključeno, da je bilo razpolovljenje bilke kombinacija »rovaša« in preprodaje zemlje po germanskem pravu: izročitev grude z vejico (Torf und Zweig ali Halm oder Zweig) od strani starega lastnika je simbolično ustanavljala prehod lastnine na novega lastnika. Poglavje zase tvori v Pavičevičevih zgodbicah samopomoč v dosego materialnega zahtevka, kjer ne gre za kri. Ob preprostih sodnih razmerah pač ni bilo čuda, da si je hrabri Črnogorec skušal sam pomagati, da pride do svoje pravice, ne da bi mu kdorkoli oporekal. V anekd. XXII. je rečeno, da Črnogorec smatra svojo besedo za svetinjo, a spoštuje enako tudi tujo dano besedo. Ko je nekemu Dumelji iz Ljubotinja ostal kotorski dobavitelj mesa dolžan večjo vsoto in so obresti narasle do višine glavnice, pa ni bilo plačila, je Du-melja sjiravil dolžnika zvijačno v planino, zvezal ga ob drevesu in mu naročil, da napiše jnsino za svojce, naj prinesejo dolg, obresti, potnino itd., sicer mu odleti glava. Dolžnik je storil to, a dogodek se je razvedel, okrožni zapovednik je poslal o njem glas vladiki, vladika pa je ukazal, da se privedejo pred njega »zarobljenik i oni što su ga zarobili«. Dumelja pa se ni dal omehčati; ostalo je pri personalnem arestu, jireden ni jirišla svota denarja. Ko pa jo dobi, po-vede dolžnika sam do tja, od koder se vidi Kotor, »i tim se svrši sve«. Seveda je bilo to pred 1. 1851., ker gre za »vladiko«. Enak primer samopomoči Črnogorca pa se je — pač v mlajši dobi — pripetil v New Yorku. Židovski bankir se je proglasil za bankrotnega. Črnogorec je imel v njegovi banki 2000 dolarjev, svojih in od rojakov zaupanih; to so bile njihove »krvave uštjedine«. Z dvema nabitima samokresoma je šel k njemu in mu zagrozil, da ga ubije, če ne plača. Takoj je vzel Žid iz tajne blagajne denar, pa plačal Črnogorcu, ki mu reče: »Ako si za eio svijet bankrot, za mene, zanago, liijesi«. Iz procesnega prava izvemo iz anekd. III. o nekem posebnem običaju, da pravdna stranka ponudi sodniku denarno vsoto kot stroške, in sicer v čepici, 40) O institutu rovaša med Slovenci gl. J. B a L> n i k, Sledovi slovenskega prava, Letopis SM. 1883, str. 75, A. H ud o vernik: Pravni običaji slovenski, SI. P. 1883, str. 5. V zapisnikih o vinogorskih pravdah iz 1. 1592. do 1800. je bilo prav pogostokrat govora o rovašu. ki jo sname z glave, a sodnik ne vzame svoje polne dnevnice, ampak pusti v čepici po en ali dva goldinarja kot dar za stranko. No, v našem primeru se je stranka izrazila nekoliko neprevidno o sodniku, pa je le-ta obdržal vso svoto. To je bilo stranki zelo mučno. (Stvar spominja nekoliko na pravico do »Fiirfanga«, t. j. sodnikove nagrade za to, da je vkradeno blago od hudodelca spravil na dan, kar jo veljalo med Slovenci do leta 1767.)50). Če naj primerjalno presodimo podatke iz Pavičevičevih zgodbic o civilnem pravu, moramo predvsem ugotoviti, da se je slovensko običajno pravo razvijalo ob gorskih bukvah, torej ob zakonu, ki je izšel več kot 250 let pred prvim črnogorskim zakonom in je bil po germanskem pravu prikrojen, da pa je vendarle hodilo samostojna pota, kar se razvidi največ iz sodne prakse slovenskih sodišč. Rodbinska vez je Slovencem kakor Črnogorcem predmet visokega spoštovanja in najvišje pravne zaščite, pa naj si gre za moralno ali materialno stran. Gorske bukve so odrejale, da zapade dedišeni del zemljišča tistemu sinu, ki ne pomaga delati očetu na domu. Tisoče in tisoče zapisnikov o pravdah na ljudskih sodiščih smo prečitali, pa niti ensamkrat ni bilo primera v katerem bi se bil omenjeni predpis uporabil. O zlorabi očetovske oblasti ni niti v Pavičevičevih zgodbicah niti v slovenskem običajnem pravu nobenega spomina. Pač pa opozarja slovenski pregovor: »Ti očeta do praga, sin tebe čez prag« na trdo ravnanje sina napram starišem, kar se pojavlja zlasti pri prevžitkar-stvu, ki pa je institucija germanskega prava. Črnogorci ga ne poznajo, ker zadruga izključuje prevžitkarje. O moralnem življenju v rodbini smo imeli že priliko govoriti. Tu naj še dodamo, da se med Slovenci zaroka ne sme ovreči, razen če se pojavi pregrešna zveza enega zaročenca s tretjo osebo. Ženin in nevesta si (lajata »zadav«, da se zares poročita, inače zapade. Tudi Slovenci imajo rečenico kakor Črnogorci, da se je dekletu, ki se je spečalo pred poroko, venec pretrgal51). Tudi slovenska narodna pesem (št. 6712) priznava dvanajstletni deklici godnost za možitev. O nekdanjem obstoju zadrug med Slovenci nam pričajo imena vasi Miha-lovci, Ivanovci, Badovinci, Starašinci itd.; še dandanes imamo zadruge na južnem pobočju Gorjancev. Če se zadruga po sklepu vseh članov razide, po-dero hišno peč52). Ipak je zadružna ideja zapustila svoje globoke zareze v slovenskem običajnem pravu. Samo pod vidikom globoko v ljudski duši tleče pravne zavesti, da ustreza skupnim interesom potreba skupne pravne odgovornosti, si moremo razlagati, da so ljudska sodišča kot pravni regulatorji vi-nogorskega okoliša z vso žilavostjo, če treba v nasprotju z gorskimi bukvami. 50) Gl. Dolenc, Pravosodstvo cistcrcicnske opatije itd., ZZR. 111., str. 27. 51) Gl. za te podatke: A. H u d o v e r n i k, loc. cit., str. 6. 5!) Gl. Dolenc, Pravosodstvo klevevške in boštanjske graščine itd., ZZR. V., str. 169. uveljavljala kot svoje pravo: da sme vinogorski okoliš po svojem sodnem zboru neljubega, zlasti nemoralno živečega vinogradnika iz vinske gorice zapoditi, čeprav pride ob vse, ob zemljo in možnost preživljanja sebe in rodbine; da sme vinogradnik svoje nepremičnine prodati samo, če ponudi nakup najprej vinogorskemu gospodu, na to svojim sorodnikom, in če ti nečejo kupiti — svojim sosedom, šele če ti odklonijo, komurkoli. Dasi Pavičevičeve zgodbice niso prinesle nobene omenitve pravice prvenstva pri nakupu, vemo vendarle, da je moral obstajati popolnoma enak običaj tudi v Črni gori. Danilov zakon je namreč v čl. 45. predpisoval, da mora vsakdo, ki prodaja nepremičnino, ponuditi jo v nakup najprej sorodnikom, potem sosedom. Ponudbe se morajo izvršiti pred tremi pričami, a o tem se mora napraviti zapisnik. Da je ta predpis iz še starejše dobe, razvidi se iz tega, da je skoraj dobesedno prevzet iz čl. 15. zakona Petra I. Svetega53). Pri Slovencih ni zapisnika, ali prodaja mora bili potrjena od gorskega gospoda ali vsaj gornika. Važen odraz ideje kolektivne odgovornosti kot preostaline nekdajšnjega zadružnega ustroja slovenskega kmetijskega življa zazremo v institutu reprezentančne odgovornosti hišnega očeta za deliktc in škodo, ki jo store njegovi ljudje od soproge do poslov, živečih pod njegovo streho ob njegovem kruhu. Pa tudi način kaznovanja zlasti za verbalne delikte, v krogu srenje na vino-gorskem zboru kaže, da se je čutil ves vinogorski okoliš za nekakšno jedinico, rekli bi veliko zadrugo ali bratstvo po črnogorskem pojmovanju54). Ako se zaustavimo še pri problemu razmejitve spornih zemljišč, moramo spoznati, da se črnogorsko in slovensko pravo krijeta v tem, da taka razmejitev spornih zemljišč ni stvar države, ampak poedinih plemen, bratstev, zadrug. Črnogorci so potom samopomoči in medsebojnih »megdanov« sami ustanavljali meje, Slovenci pa so si prisvajali pravico, da na svojih sodnih zborih sami kaznujejo vsako skrivno premaknitev ali odstranitev mejnikov, (lasi je bilo tako dejanje delikt po redu za deželska sodišča, ki se je kaznoval kot causa maior neprimerno hujše. Samopomoč je torej zabranjena, ali rešitev spora pride v roke ljudskega sodišča. Kakor v Pavičevičevih zgodbicah tako vidimo tudi v slovenskem običajnem pra\u, da se mora dana beseda držati. O tem pričajo nebrojne sodbe slovenskih ljudskih sodnikov, pa tudi slovenska pregovora » Obljuba dolg dela« in Huda vest je mutast brič«55). Šele pod vplivom germanske institucije likofa (Leitkauf) jc slovensko običajno pravo ponekod zahtevalo, da sama beseda ne 53) Tudi B o g i š i č, Pravni običaji, str. 183, misli, da se je ta institucija skoraj gotovo razvila iz prvotne skupnosti nepremične imovine kot pridržek za poslejšnjo dobo, ko se je rodbina razšla, pa vendar ostala v ozkih stikih sosedstva. 54) Pobližje gl. Dolenc, Die Rcchtsidee des Kollektivismus im slovenischen Volks-reehte, Przowodnik historyczno-prawny, Lvov 1931, str. 115. M) Prim. A. U u d o v e r n i k, loc. cit., str. 7. zadostuje, ampak da mora biti potrjena z likofom, po tem šele velja pogodba50). V. Zaključek. Tudi če bi upoštevali še druge Pavičevičeve zgodbice, ki jih ima že napisane, pa še niso tiskane57), bi vendar sodili, da ta folkloristični material sicer ne more podati zaključno, še manj pa izčrpno sliko vsega črnogorskega pra-vosodstva, da pa vendar že po tem, kar smo iz anekdot izluščili kot pravno in sociološko srž, pravni zgodovinar ne bo smel iti preko njih na dnevni red: Kajti one so tupatam smotren kažipot za spoznanje resničnih pravnih in socialnih prilik. Primerjali smo pa tudi črnogorske preizročene pravne razmere s slovenskimi in srečali precej skupnosti ali vsaj podobnosti. Seveda ni in ne more biti govora o tem, da hi mislili na popolnost ali na trdno zanesljivost naših razlaganj. Res gre pri Pavičevičevih zgodbicah za poznejšo dobo ko pri podatkih iz slovenskega običajnega prava. Skoraj bi rekli, da od nas upoštevano slovensko običajno pravo časovno tam že neha, kjer se svet Pavičevičevih anekdot šele pričenja. Res je tudi, da je precej tvegano podjetje, primerjati pravne razmere dveh ljudstev, ki nista soseda, ampak živi med njima še drugo ljudstvo, sicer jugoslovansko, toda z drugačno zgodovino. In vendar smo te misli, da nič ne de, če se vrši razmotrivanje in primerjanje ne glede na čas in kraj. Gre nam namreč za postavitev sociološkega problema, kako se pravno pojmovanje dveh ljudstev (vulgus —- plast!), ki sta istega porekla, pa sta po svoji usodi zašli v izvestno osamljenost, v položaj nekakšne »enclave«, razvija, dopolnjuje, izpreminja, in kateri činitelji na ta razvoj vplivajo. Če se ozremo po pravnem in socialnem stanju starih Slovencev, zlasti karantanskih, in Črnogorcev koncem srednjega veka, spoznamo zgodovinsko dejstvo, da so Slovenci sami ustoličevali svoje kneze na Gosposvetskein polju, da so smeli kneza odstraniti, če jim ni ugajal, in da je dobil knežjo oblast samo tisti, ki je prihajal v obleki slovenskega kmeta in govoril slovensko58). Podoben državni položaj so zavzemali Črnogorci, samo da so si ga ohranili vsaj za štiri stoletja dalje. Obe ljudstvi sta imeli jednako usodo, da sta bili izpostavljeni turškim napadom, Črnogorci še bolj kot Slovenci. In vendar so se Slovenci navzlic temu krvavo upirali fevdski gospodi. Po vseh neprilikah, ki so jih doživeli po turški invaziji in po nebrzdani tiraniji fevdskih tlačiteljev, pa so bili Slovenci v obili meri dovzetni za versko prekucijo koncem 16. stoletja, 50) Gl. Dolenc: Pravosodstvo klevevške in boštanjske graščine itd., ZZR. V., str. 211 nasi. ") V Mjesečniku 1931. stoji v decembrski številki za anekd. CXVII. zapisano, da se bodo zgodbice še nadaljevale; poslej pa ni izšla še nobena. C8) Gl. J. B a b n i k, loc. cit., str. 79. a so si znali posebej, ko je bilo luteranstvo zatrto, ohraniti pravico ljudskega sodstva, celo nad fevdsko gospodo. To so značilne poteze slovenskega kmetiš-kega življa, vulgus - plasti, ki so se mogle uveljavati samo — v osamljenosti, v nekakšni enclavi. Te razmere prenehajo šele v prosvitljeni dobi pod vdarci avstrijske centralistično usmerjene državne zakonodaje. Črnogorci so se razvijali pod hujšim pritiskom turških napadov v še hujši izolaciji in vendar smo se mogli prepričati, koliko skupnih ali sorodnih pravnih institucij moremo zasledovati tu in tam. Ni še izrečena zadnja beseda v pogledu teh raziskovanj, a vendar smemo naše opazke uvrstiti med tiste posledke, ki si jih usvaja primerjalna veda mednarodnega zgodovinskega prava. Malo jih je, ipalc velja tudi tu po načelih znanstva, da jih ne smemo zametati: »Non ridere, non lugare, neque detestari; sed intelligere« (Spinoza). Pavičevičeve zanimive zgodbice, položene kakor mozaik druga poleg druge, dajejo pestro sliko Črnogorcev kot posebnega tipa junaškega državljana, ki ni sprejemal dogem niti zakonov od drugod, ampak si jih je sam ustvarjal in si je, če je bilo treba to, sam krojil pravice. Resnično zanimiv tip, izklesan od posebnih geo- in etnografskih razmer! Postavimo poleg te slike tisto, ki se nam nudi iz običajnega prava in pravnih razmer Slovencev, ki so obstajala —• mimo državnega in deželnega prava — zgolj po zaslugi slovenskega kmetiškega življa. Ali nam ta druga slika ne kaže, da imamo Slovenci kakor Črnogorci toliko svojega, da je vredno ozirati se nanje, ako hočemo dobiti popolno sliko našega naroda? Toda vidimo tudi vezi, včasih seveda tanke kot nit, ki se razpletajo od ene slike do druge. Ali niso one dobrodošla sociološka spoznanja o razvoju prava na podlagi prvotno skupnih in enakih, pozneje he-terogenih, razhajajočih se prilik? Zasluga za pobudo takih znanstvenih raziska-vanj gre v polni meri folkloristu, ki nam je otel pozabnosti anekdote o črnogorskem pravosodju in pravu, M i č u n u P a v i c e v i č u. Naj bi bilo njegovo delo v bodoče opravljano naravnost tako, da bo kar največ mogoče tudi znanstveno orientirano. Doneski k zgodovini kmetijstva v Dravski dolini v XVII. stoletju. Josip Mravljak, Vuzenica. Ko sem leta 1927. pripravljal za ČZN (XXII. letnik) vuzeniške cerkvene urbarje in podal iz kolekturnih knjig pregled podložništva po gospoščinah, sem našel v vuzeniškem nadžupnijskem arhivu dva konvoluta, katera je uredil in signiral Slomšek, in sicer tako, da so v prvem zbrane relacije, pravde, vloge, prošnje, rcverzi, davčna potrdila in slični akti od 1542—1800, v drugem pa — izvzemši štev. 1 — zapuščinski inventarji, ki segajo od 1635 do 1806. Dočim sem v »Osemletni pravdi« (ČZN 1928) deloma uporabil gradivo iz prvega konvoluta, podajem v pričujoči študiji gradivo v drugem kon-volutu za dobo od 1635—1695. Konvolut inventarjev ima 296 tekočih številk; med temi jili nekaj manjka (n. pr. 24, 30, 61), štev. 1 pa ni prav smatrati za inventar, temveč je napoved dohodkov kapelanije D. M. na Kamnu, ki jo je predložil župnik Jernej ¥ i (1 t p a c h e r dne 2. oktobra 1542 vladi v Gradec kot podlago za obdavčenje. Vsi drugi so pravi zapuščinski inventarji (značnica I), katerih vrsta po letih pa ni popolna. 1/2 je iz leta 1635., 1/3 iz leta 1636., naslednja leta do 1642 manjkajo in istotako manjkajo leta 1644—1650, 1654—1655, 1663—1665, 1667, 1669—1673, 1676 - 1678 in 1680—1689. Ohranjeni inventarji govorijo o podložnikih vuzeniške nadžupnije; ker pa so bili ti raztreseni na desnem bregu Drave od Kotel do Ribnice, na levem bregu pa od Pernic do Remšnika, lahko govorimo o stanju kmetijstva v oni dobi za ves marenberški okraj, — in še preko tega. Kmetije, katerih inventarizacije bodo upoštevane, so te-le: za okoliš Trbonj in Sv. Danijela: Posrat, Gradišnik, Brezovnik, Ravjak; za okoliš Vuzenice in Sv. Primoža: Črešnik (v Št. Janžu), Zaleten, Meršnik, Bi-bovnik, Kolar, Rupret, Grace, Mrak, Verloren in Griben (v trgu); za okoliš Sv. Antona, Ribnice in Orlice: Sekolovnik, Lešnik, Vamlek, Železnik, Trunk, Malej, Robnik, Strden, Šajsnik; onstran Drave za okoliš Pernic in Gortine: Stempfer, Kuhelnik, Napečnik, Ovnič, Kušter, Odernik, Korp, Pavlič, Smoj-nik; za Radlje: Gozdnik, Kepee in Purkart, v Mislinjski dolini (pri. Št. Janžu) pa: Pehar in Brestovnik. Postopek, kakršen je še danes predpisan za zapuščinske razprave, je bil že takrat pri zemljiških gosposkah običajen, samo s to razliko, da se je zapuščina cenila le ob smrti hišnega gospodarja, izjemoma tudi, če je kmet slabo gospodaril in zašel v dolgove; to izhaja iz tedanjih fevdalnih razmer samo po sebi. Nekako 14 dni potem, ko je bil kmet pokopan, torej tako, da so zaostali mogli pribavili vsa dokazila o aktivah in pasivah, je zemljiški gospod razpisal inventarizacijo zapuščine. Ker so vsi inventarji sestavljeni po enem vzorcu, jih hočemo po zunanji obliki in notranjem ustroju na kratko opisati. Velikost vsakega rokojiisa je 16X20 cm (Ti pole); obseg inventarjev je različen, ker je bil odvisen seveda od obilice stvari, katere je bilo treba popisati, od 8 do 24 strani. Pisava je pravtako raznovrstna. Vsak spis je sestavljen po sledečih vidikih: 1. nalog inventarizacije, 2. listine, na podlagi katerih je lastninska pravica ali solastnina žene dokazana, 3. cenitev zemlje in objektov, 4. gotovina v denarju, 5. cenitev posevka, 6. žito v shrambah, 7. živina, 8. mrtva premičnina, 9. terjatve, 10. celokupna vsota vseh aktivnih postavk, 11. dolgovi, 12. čista zapuščina po odbitku vseh pasiv, 13. imena dedičev ter kako se na nje porazdeli preostanek, 14. eventuelna zaznamba vdove ali dedičev, 15. potrdilo po zemljiškem gospodu. Stanje kmetijstva je najboljše razvidno iz postavk 5, 6, 7 in 8, da pa dobimo celotno sliko kmctskega gospodarstva in da se seznanimo s celim pravnim aktom, bodemo obravnavali tudi ostale točke. Pri tem bodemo ob primerjanju s stanjem pred in po vojni lepo videli morebitni napredek kmetijstva, poljedelstva in živinoreje; gozdarstvo kot pridobitna panoga za našo dobo še ni prišlo v poštev. 1. Popisni nalog. Cenitev je navadno obsegala zapuščino po umrlem gospodarju. V dobi od 1635—1695 nabijamo izmed 45 inventarjev le 4, ki niso zapuščinski; ti imajo napis »Abschazungs-Inventariuin« (o teh spregovorimo še na koncu), med tem ko je za zapuščinske kratka označba »Inventarium«. Popisni nalog je sestavljen skoro vseskozi po enem vzorcu: a) čigava zapuščina se popiše (ime f gospodarja in čigav podložnik je bil); b) kdo je dal nalog za popis. Vmes sta namreč tudi dva inventarja, ki nista sestavljena po nalogu vuzeniškega nadžupnika (kot »Haubt Pfarher« se omenja že Križaj 1650, 1652 in 1653), temveč eden (Strden) po nalogu graščine Kienhofen na Muti (graščakinja Marija Joliana Bercli-told, 1666), in drugi (Bibovnik, takrat Wiglnig) po nalogu Marcela Kessler, graščaka na Puchensteinu (1679); c) katerega dne in po kom se je popis izvršil. Za inventarizacijo je odredil župnik po dva svoja zastopnika, navadno enega cerkvenega ključarja in svojega upravitelja (»ambtman«) za dotični okoliš; ali pa tudi druge svoje zaupnike, če je bilo posestvo tem bolje znano ali pa onim preoddaljeno. Tudi dediči so naprosili dva, tri do štiri može za svoje zastopnike in socenilce (»Beystande«), ki so imeli varovati njihove interese. Za rečeno dobo zvemo tudi za marsikatero lokalno-zgodovinsko zanimivost, tako n. pr., da je bil 1644 Adam Prugge r trški sodnik na Muli, 1650 Urban P e 1 z trški sodnik v Vuzenici, njegov sin Franc 1674/75 kapelan v Vuzenici, ki je tudi pisal inventarje, dokler je bil tu; 1652/53 jih je spisoval Hans ¥ e r d n i g, trški pisar na Muti, pozneje (1693—1695) pa A. Seb. S c h e n t a g, organist (in bržda učitelj) v Vuzenici. Kot upravniki nadžup-nikovih uradov se imenujejo za desni breg Drave: 1635 Pangracv Tišalcu, 1650 Lešnik pri Sv. Antonu, 1656 neki Juri, 1662 F a j d 1 v Št. Vidu, 1675 Gregor S 1 a t e n a k pri Št. Vidu, 1693—1696 G r a c e j v Tišalcu. Na levem bregu Drave se je urad zval Ovničev, je bilo torej upravništvo na Ovničevi kmetiji nekako dedno. O cerkvenih ključarjih župne cerkve in podružnic izvemo sledeča imena: za župno cerkev 1635 Lenart W a u c h, tržan, P a n g r a c v Tišalcu, 1644 R u p r e t v Tišalcu, 1650—1652 Lenart Vauch in Urban P e 1 z, tržana, 1653—1656 R u p r e t, 1668 Lenart W i n d i s c h in Mate Friz, tržana, 1679 R u p r e t in Matija Friz, 1694—1696 Blaž G a 1 e r, tržan, in Rupret; za cerkev sv. Vida: 1652 Pongrac H u t e r, 1685 Pongrac Dojnik; pri cerkvi sv. Janeza: 1689 Jernej Kure j in Adam Vrikl; pri Sv. Lenartu v Ribnici: 1661 Gregor Popatnik in Andrej P i č k o. 2. Listine. Listine, ki so jih kmetje shranjevali in katere so v kratkih regestih popisane v inventarjih, se tičejo vedno le dotične kmetije (neposredno in posredno) ter «o: kupne ali prevzemne pogodbe, ženitne listine, pobotnice o plačanem deležu dediščine (ali drugega zneska), ali pa potrdila, da se je kak dedič odrekel svojemu deležu (»Verzicht-pricff«), ter seveda tudi stari inventarji. Iz v poštev prihajajočih inventarjev ugotavljamo glede listin ta-le dejstva: a) kmetje so hranili listine, zlasti kupne pogodbe in pobotnice, za do sto let nazaj; h) imena kmetij (domača imena) so bila takrat ista, kakor so danes; imena so bila torej stalna, posesti pa dedne le do gotove mere in seveda samo, če je zemljiški gospod v to privolil. Če se ie kak kmetski sin priženil na kmetijo, je on spremenil svoj priimek po kmetiji; n. pr. Ge-org Zriuz. se je priženil na Ovničevo v Gortini, se piše potem Georg Ounitsch (invent. 1/6=1644); ali Gregor Hauder se priženi na Čresni-kovo v Št. Janžu, se piše potem Gregor Tschrieschnikh (1/10 = 1650); ali Andrej Vrunčko se priženi na Šajsnikovo v Ribnici, se piše nato Andre Scheissnigkh (1/17 = 1661). c) v listinah so ohranjeni razen imen domačih župnikov (kakor Adam Adakvatik, žpk. 1580, 1585; Matija Gruden, 1611 vikar, 1617 žpk.; Mihael Aicher, žpk. 1629—1631 itd.) tudi podatki drugih zemljiških gosposk. Tako n. pr. zvemo, da je bil 1642 upravnik marenberške graščine (»Pfleger der Herrschafft Marnberg«) Johan Gotfrid Rodi (1/6), da je že 1585 stal spodnji (novi) vuzeniški grad Thumersfelden in da je bil njega lastnik Hans Waschl aui" Thumersfelden1) (1/32), prav tedaj pa upravnik na gornjem (starem) gradu Ludovik Himelstainer, da je bila lastnica graščine Kienhofen na Muti 1666 Marija Johana Berch-told in da je imela ta graščina pri Ribnici podložnike Strdena, Pin-terja, Mačka in Kuternika (1/19) itd. Zdi se, da je župnik Adakvatik *) Prim. »Archiv f. vaterl. Gesch. u. Top.« XI. Klagenfurt 1876, str. 158, št. 50 mnogo kmetij zapravil, kajti med regesti listin nahajamo v mnogih inventarjih na prvem mestu stavek »ain Khauffrechtsprieff von Herrn Adamo Adaquatico an . . .«, datirane pa so vse tiste listine »an st. Blasy tag anno 1585« (3. feh.). Vse te podložnike pa so poznejši župniki pridobili zopet nazaj. č) dejstvo, da nahajamo med listinskimi regesti navedene tudi »ain alt inventarium« (1/4, Vi, 1/8, 1/11 itd.), kaže, da se je prakticiralo inven-tariziranje že dosti poprej, žal pa ni niti eden teh starih inventarjev ohranjen. 3. Cenitev posestva. Kakor se razvidi iz listinskega gradiva, pa tudi iz cenitve posestev, sta bili pri nas v navadi obe takratni posestni obliki: osebna posest (»Freystiifft-grundt«) in dedna posest (»Khauffrechtgrundt«)2). Kdor si je pridobil kmetijo kot osebno posest, je kvečjemu dosegel pri zemljiškem gospodu po posebni milosti še dednost za enega svojih otrok, potem pa je kmetija (brez premičnin) zapadla zopet gospodu; kot dedna posest se je pa podedovalo od očeta na sina in vnuka itd. in sicer tako dolgo, dokler je v redu plačeval davke in pa dokler je še bil kak dedič. Če je pa izostal eden izmed navedenih pogojev, je kmetija zopet bila na razpolago zemljiškemu gospodu. Razlika v teh dveh posestnih oblikah se vidi tudi v cenitvi. Dedna posest se je cenila v celoti, zemlja in objekti; pri osebni posesti pa so se cenili le objekti, zemljišče ne. Ako je po gospodarjevi smrti posestvo zapadlo zemljiškemu gospodu, se vrednost posestva sploh ni vne°la v inventar, temveč le opazka »weil heimbgefahlen«. Prave vrednosti kmetskega posestva pa tudi iz teh cenitev ne bodemo našli; kajti cenilna vrednost je pač bila le neka številka za zemljiškega gospoda in za inventar ter smernica pri oddaji posestva, ne pa faktična vrednost. Kajti da kmetija od nekako 90 oralov (n. pr. Mrakovo) ne bi bila več vredna kakor 100 fl, to je toliko kakor trije pari lepih volov, je dvomljivo. Vseeno navedemo nekoliko številk, in sicer najprej za popolna posestva dedne posesti. Čresnik (Št. Janž pri Vuzenicci, 1652) . . 100 fl Lešnik (Sv. Anton na Poli., 1656) . . . . 70 fl Purkarl (Remšnik, 1656)....... 50 fl Napečnik (Pernice, 1659)....... 148 fl Šajsnik (pri Ribnici, 1661)...... 80 fl Rupret (Sv. Vid pri Vuzenici, 1662) . . .140 fl Strden (pri Ribnici, 1666)...... 112 fl Odernik (Gortina, 1675)....... 140 fl ') O obeh glej Meli, Grundriss, 74/75. Vamlek (Sv. Anton na Poli., 1691) . . .100 fl Kušter (Gortina, 1694)....... 250 fl itd. Pri osebni posesti zvemo seveda le za vrednost objektov (»Gebais und Zimerwerch«), n. pr.: Verloren (pri Sv. Primožu na Poli., 1635) . 40 fl Ovnič (Gortina, 1653) ....... 100 fl Kolar (Sv. Vid pri Vuzenici, 1689) . . . . 45 fl Ravnjak (Sv. Danijel nad Trbonjami, 1689) 30 fl Malej (Sv. Anton na Poli., 1690) .... 25 fl Robnik (Sv. Anton na Poli., 1692) .... 40 fl Meršnik (Sv. Vid pri Vuzenici, 1694) . . . 50 fl Perisrat (Trbonje, 1694)...... 100 fl Zanimivo je, da izvemo v inventarjih malo o mlinih in žagah pri sicer lepili kmetijah, ko ima danes skoro vsak boljši kmet svoj domači mlin (na vodo) in od desetih gotovo tudi dva svojo žago. Vuzeniški župnik je imel svoj mlin, katerega so morali uporabljati tudi bližnji podložniki (danes Pinter-mlinar. Poleg tega pa so v tej dobi še bile v splošni uporabi žrmlje. Mlin se omenja samo pri oddaljenih kmetijah (Napečnik — Pernice, Šajsnik in Strden — Ribnica, ta dva sta imela tudi žage, Sekolovnik in Meršnik pri Sv. Antonu). Mali mlini in male žage so se v popisih cenili po 5 fl; večja žaga je morala bili Strdenova, ki je vračunana za 16 fl. Redke žage so razumljive, ker gozdarstvo v naši dobi še ni bila taka pridobitna panoga, kakor je danes. 4. Gotovina. Naravno je, da bode vsak, če gre za plačilo, priznal čim manj dohodkov in če le mogoče, nič gotovine. Tako je danes in tako je bilo že nekdaj. Zato je razumljivo, da nahajamo pri 46 inventarjih navedeno gotovino le sedemkrat, in še od teh dvakrat pri Ovničevi kmetiji v Gortini. Ker je teh slučajev malo, in da vidimo, kakšen denar so kmetje shranjevali, navedemo po redu vse. Pri Ovniču so prvič (1644) popisali: 12 dukatov a 3 fl (= 36 fl), 13 srebrnih kron (»Silbercran«) a 1 fl 50 kr (= 23 fl 50 kr), 24 komadov »Pfundt-ner Taller« a 1 fl 20 kr (== 32 fl), 5 komadov tolarjev (»Reichstaller« a 1 fl 30 kr (= 7 fl 30 kr) ter novčičev po 2 kr za 4 fl 54 kr, skupaj torej za 104 fl 14 kr suhega denarja3). Če pomislimo, da se je ta čas dobila trška hiša za 3) Iz kodeksa »Prothoeollum 1.« nadžupn. arhiva v Vuzenici, kamor je vpisan sodni akt o tožbi, ki jo je naperil Andrej Ovnič proti bratu Urbanu zaradi dedščine po očetu in materi, pa zvemo, da je oče Juri Ovnič ob smrti imel: »in goldt: 10 topelte Tucaten, der ginain Tucaten 20, Reichs Taller 90, Pfundtner Taller 20, alte Halb Patzen SO fl«, skupaj 293 fl 20 kr. 20—30 fl, potem nam je jasno, kakšno bogastvo je bilo pri hiši! — Devet let pozneje izkazuje inventar pri isti hiši le skupno vsoto 52 fl 6 kr gotovine. Pri Šajsniku se je 1661 inventariziralo: »Paar Gehlt ist nit mehr vor-khomen als 4 Cron — 7 fl 20 kr«, pri (Merniku v Gortini 1. 1675. pa 3 ilu-kati a 3 fl = 9 fl in 14 K> tolarjev ter 2 »Pfundtner Taller«, to v vrednosti 24 fl 25 kr, skupaj torej 33 fl 25 kr; pri Mraku v Št. Vidu je bilo 1685 v hiši: 3 tolarji a 1 fl 40 kr = 5 fl in 2 dukata po 3X- fl = 7 fl, skupaj 12, fl; pri Kepecu na Remšniku 1. 1693. 15 komadov srebrnih kron a 2 fl (= 30 fl) in pri Smojniku v Pernicah 1695 gotovine v skupnem znesku 6 fl. Vsi drugi popisi o gotovini vobče molčijo, kateri pa jo omenjajo vsaj kot postavko, jo kratko odpravijo z opazko: »in der Paarschafft ist nichts vorhandten« ali pa »ist auff starkhes anhalten nichts vorgebracht worden«. 5, 6. Posevek. Žito v kaščah. V naši dobi so sejali v ravnini kakor v hribih isto zrnje; največ seveda pšenice (»Waiz«), rži (»Rogkhen«), ajde (»Haiden«) in pa ovsa (»Habern«), manj ječmena (»Gersten«), bera (»Pfenich«), lanu (»Harsamen, Leinsalh-samb«) in prosa (»Himelthau«), Od stročja so pridelovali grah (»Arbesen«), fižol (»Pannen«) in bob (»Grahalitzen«); razen pri Ovniču pa ni nikjer navedena niti kot posevek niti v kleteh bela repa, čeprav izvemo že iz urbarjev sto let prej, da so jo pridelovali; ali morda samo v neznatnih količinah? O koruzi še ta čas pri nas ni govora; pojavi se v inventarjih šele v prvi polovici XVIII. stol., o krompirju pa slišimo pri nas prvič šele leta 1800., in sicer zvemo, da so ga začeli saditi tržani, vsak nekako en mernik, medtem ko se je na kmetih udomačil še nekoliko pozneje. Žito se je sejalo — kakor dandanes — v jeseni (ozimno žito, »Winter sath«) in pa spomladi (jaro žito, »Somersath«); sejali in pridelali pa so precej manj nego danes. Tako nahajamo n. pr. pred božičem 1652 v shrambi pri Mraku (nad Vuzenico), pri eni nekdaj najboljših kmetij, sledeče: 6 mernikov pšenice, 18 m. rži, 36 m. ajde, 18 m. bera, 20 ni. ovsa, 1 m. leče, 1 m. lane-nega semena, 4 m. fižola, posejanega pa 6 m. pšenice in 18 m. rži; ali pa sredi januarja 1694 pri Kušterju v Gortini: v shrambi 7 m. rži, 1 m. pšenice, 27 m. ajde, 1 m. leče, 3 m. lanenega semena, 8 ni. ovsa, 7 m. bera in nekaj fižola, posejanega pa 16 m. rži in 4 m. pšenice; kot tretji primer vzemimo Graceja v Št. Vidu: aprila 1650 je bilo v shrambah 1 m fižola, 5 m. bera in 8 m. ajde, posejanega, pa 10 m. pšenice, 14 m. rži, 1 m. fižola, leče in boba skupaj 1 m., ječmena 1 Vi m. in lanu 1X> m. Ako računamo, da so to tri velike kmetije in da pade na oral zemlje še danes tako, kakor menda oni čas, namreč pšenice ca 4 mernike (na ha torej 8 m.), rži 3 K- m., ječmena 3 m., ovsa 5 m. in ajde 3 K' m., bera na 1 ar 1 liter, lan. semena pal na 1 ar ca 5 kg, nadalje, ako vemo, da se danes tam pridela včasi skoraj dvakrat toliko, potem vidimo, da so kmetje sejali manj kot danes, menda le za malenkost več, kakor so predvidoma potrebovali za bodoče leto. i Pridelek se računa v inventarjih povprečno v dvojni višini in vrednosti posevka, čeravno je bil faktični donos polja najbrž (sodeč po količinah, ki so bile v shrambah pri nekaterih drugih kmetijah) isti kakor je danes, namreč — minimalno — pri pšenici in rži štirikraten, pri ječmenu, ajdi in ovsu petkraten, pri fižolu in grahu šestkraten, pri beru desetkraten in pri lanu za seme vsaj trikraten. Cene poljskim pridelkom so bile v oni dobi te-le: mernik (= mecel = 56 oziroma 60 litrov) pšenice 1 fl do 1 fl 30 kr, koncem XVII. stol. 2 fl, mernik rži 45 kr do 1 fl, koncem XVII. stol. 1 fl 30 kr, fižol kakor pšenica, ječmen kakor rž, mernik ovsa 20 do 30 kr, mernik ajde 18 do 45 kr (1697 — 1 fl 15 kr!), piskerc (=%• mernika) leče okoli 30 kr, mernik prosa pa 15 do 30 kr. Cene kmetijskim pridelkom se niso padcu denarne vrednosti navadno nič ali pa vsaj dokaj pozno prilagodile, kar je umljivo, če pomislimo, da zrnja za prodajo (razen morda sosedom in prijateljem) vobče niso imeli odvišnega, in če kdo, potem ga je odkupil zemljiški gospod za ceno, ki se je njemu zdela primerna. Iz konkretnih primerov se da tudi izračunati, da je bilo obdelane zemlje nekoliko manj nego danes (n. pr. omenjeni kmetiji Mrak in Gracej imata danes vsaka po 15 oralov njiv, takrat je bilo polja nekako 10 do 12 oralov); in če je bilo kakšno leto nesrečno, da je n. pr. toča uničila pridelke, je bila tudi lakota neizogibna, ako ni posegel vmes zemljiški gospod. Izmed pridelkov, ki smo jih gori našteli, se danes bob in leča ne pridelujeta več, lanu pa tudi samo toliko, kolikor se ga nujno potrebuje za predivo, hišno perilo in ponekod za domačo obleko. 7. Živina. Živinoreja in les, to sta danes kakor pred veliko vojno, glavna vira dohodkov podravskega kmeta. 0 lesu v inventarjih ni govora (razen tu pa tam o kolju in škodljah). Živinoreja pa je bila že pred skoro 300 leti dosti razvita. Število govedi in svinj je na posameznih posestvih ostalo do danes skoraj neizpremenjeno, precej več je danes konjev, ovc, koz, čebelnih panjev pa manj. Kot primer si oglejmo tri, štiri posestva iz vuzeniške okolice po podatkih iz pred- in povojnih časov. Na Črešnikovi kmetiji (Št. Janž) je bilo 1650: 4 voli, 2 kravi, 3 teleta, oziroma telice (1931: govedi 9 glav), 5 svinj (1931 — 6), 12 ovac (1931 —- 6), 2 kozi (1931—1), 4 panji čebel (1931 — 0); pri Graceju 1650: 2 konja (1914—1931 — 2), 2 vola, 3 krave, 2 volička (1914^1931: govedi 7 glav), 6 svinj (1931 — 6), 13 ovac (1931 — 10), 2 panja čebel (1931—4); pri Ko-larju 1689: 2 vola, 2 kravi (1931 — 6 govedi), 4 svinje (1931—4), 13 ovac (1931—8), danes ima tudi še konja; pri Mraku 1652: 4 vole, 2 kravi, 4 vo- ličke (1914 — 10 do 12 glav govedi), 12 svinj (1914—10), 12 ovac (1914 — 10), 3 panji čebel (1914 — 5 panjev). Prilično isto razmerje velja tudi za ostala posestva na desnem bregu Drave, bistvenih razlik pa tudi ni pri kmetijah onstran Drave. Ta konstatacija nam pove, da je moralo biti že pred blizu 300 leti stanje travnikov in pašnikov in pridelek sena približno isti kakor dandanes. Seno in otavo ter slamo kot zapuščinsko robo nahajamo v inventarjih prvič navedeno še-le 1694 (F35, pri Posratu, Sv. Danijel, »Vicli Bueteraschi«); istega leta (1/38, Sekolovnik pri Sv. Antonu) zvemo tudi, da je bila cena za 1 gare (= blizu 100 kg) sena 1 fl, in ne dolgo nato (1697, F52, Napečnik v Pernicah) imamo o krmi zopet zaznambo: »das Heii und Gruemath 4 fl, Item das Stroo und Fueterascbi 8 fl«. Nekoliko bolj kakor pri zrnju so se prilagodile razvrednotenju denarja cene pri živini. Ker pa današnje cene živine (1932 — avgust) zaradi preobilice govedi, pomanjkanja krme in silne denarne krize ne odgovarjajo faktični vrednosti, bodemo primerjali takratne cene z onimi v predvojnih letih 1912/14, da dobimo pravilnejšo sliko vrednosti živine. Cene pitanim volom (težki 1000 do 1400 kg) so bile 1635—1690 za par od 20 do 30 fl, v zadnjem desetletju XVII. stol. pa 32 do 46 fl; isti voli so stali 1912—14 nekako 400 do 500 fl, 1 kg žive teže 30 do 33 kr. Krave so se kupovale pred svetovno vojno po 80 do 120 fl, v opisani dobi pa so stale: 1635—80 5 do 6 fl, v zadnjih dveh decenijih 8 do 10 fl. Teleta so inventi-rana 1635—70 po 1 do 2 fl, telice 2 do 4 fl, pozneje teleta 2 do 3 fl, telice pa 3 do 6 fl; leta 1913. so se kupovala teleta za cai 15 fl, junice pa ca 40 (30—60 fl, odvisno seveda od teže. Svinje nahajamo v inventarjih ocenjene pitane do nekako 1. 1690. komad po 1 do 2 fl, pozneje pa 2 do 3 fl (pri povprečni teži ca 100 kg), leta 1913. cena okoli 50 fl, prašiči v XVII. stol. po 30 kr, 1913 pa 20 fl (povprečna teža 40 do 50 kg). Ovce (»Schoff, Frischling«, v cerkv. urbarjih se rabi izraz »Frischling« vedno za prašiče, v invent, pa samo za ovce) so ocenjene komad po 30 do 40 kr, z jagnjetom pa 1 fl, 1913 so stale 3 do 5 fl; koze so stale do 1690 povprečno 30 kr komad, pozneje do 1 fl 30 kr, leta 1913. pa 5 do 7 fl. Panj čebel (»Peinstokli«) se je računal v XVII. stol. skoro brez izjeme po 1 fl, pred vojno pa 5 do 6 fl. Cena konjem je bila — kakor tudi danes — prav različna: mladi konji 6 do 8 fl, vozni pa od 10 fl naprej; n. pr. 1650 pri Graceju 13 fl, 1653 pri Ovniču 24 fl, 1661 pri Šajsniku 11 fl, 1675 pri Oderniku 30 fl, nad ta znesek ni inventiranega konja; cene 1913 od 200 do 400 fl. Iz te primerjave vidimo, da niso bile cene raznim domačim živalim v primeru s cenami predvojnih let prav nič enotne; volom in kravam je poskočila tekom 250 let (do svetovne vojne) vrednost povprečno 12kratno, te- letom in junicam lOkratno, ovcam, kozam in čebelam samo 6kratno, konjem zopet 20kratno. Zanimivo bi bilo zasledovati, kje tiči vzrok tej raznolikosti. Ako pa sedaj primerjamo cene živine s cenjeno vrednostjo celega posestva, pridemo do zanimivih ugotovitev. Črešnikovo posestvo je bilo n. pr. cenjeno 1650 (»der Khauffrechtsgrundt sambt Ziniervverch«) na 150 fl, pri istem kmetu en par lepih volov 24 fl, je torej celo posestvo vredno 6 parov volov, ali pa Vamlekovo pri Sv. Antonu, ocenjeno 1691 (»Grundt undt Podeli sambt Behausung«) na 100 fl, pri istem kmetu en par lepih volov 28 fl, je torej kmetija vredna 7 volov, in kot tretje, Grilmovo v trgu, ocenjeno 1695 (»Grundt und Poden sambt Behausung und den darbey ligendten Gast-ten«, torej v današnjem obsegu), 35 fl, pri isti hiši ocenjena pitana svinja 2 fl 30 kr, posestvo vredno torej (1695) 14 svinj. Iz drugih virov4) vemo, da se je prodajalo majhno trško posestvo (hiša s ca ^ orala njive in nekako toliko travnika) v zadnjih dveh desetletjih XVII. stol. za 20 do 30 fl (odvisno od kakovosti hiše), torej za 1 par lepih volov ali 4 do 5 krav; — zalo je razumljiva težnja po doseljevanju s kmetov v trg. U. Mrtve premičnine. Zanimiv vpogled v takratne razmere nam nudi popis hišne opreme, gospodarskega orodja in kuhinjske posode, domačih potrebščin itd. Značilno za oni čas je, s kakšno malenkostno natančnostjo so popisovalci inventarizirali povsod drobne hišne potrebščine, ki na marsikateri kmetiji niso bile vredne toliko, kakor zaloga krme, katero so mirne duše izpustili. To je siguren znak, da se je presojala vrednost po tem, kako in s kakšnim orodjem za dom in poljedelstvo je bila kmetija založena. V splošnem bomo razdelili premičnino na tri skupine: a) potrebščine za prehrano in obleko, b) hišno in kuhinjsko opremo, c) gospodarsko orodje. Po teh vidikih si oglejmo kmetije podrobneje. Takratne cene za posamezne predmete dodamo povsod v oklepajih. A. — Kakor smo že prej povedali, se omenja repa kot ocenjen predmet samo enkrat, in še takrat skupaj z zeljem (ocenjeno na 8 fl); brez dvoma pa so tudi že takrat splošno sejali belo repo, ker sicer ne bi bila omenjena v urbarjih XVI. stoletja. Zelje so shranjevali —- kakor danes — v kadeh in se je tudi ocenjevalo le s kadjo vred (velika kad zelja 2 fl). Razen velikih (»Khrautpottung«) pa so imeli še male kadi (»Khrautschoff«). Prazne kadi, velike in male, so ocenjene — skoro enako — nove po 1 fl, stare pa po 20 do 40 kr. Zelo poredko se omenja suho svinjsko meso (»Inkreisch und geselcht Fleisch, 1 Pahen Fleisch«, ocenjeno 45 kr do 2 fl) in navadno skupaj z njim 4) Prm. ČZN 1931, 112; namenoma rabljena beseda »zaslužiti«. tudi mast (»Schmer«, funt po 6 do 8 kr), loj (»Insleth«, funt po 6 kr) in slanina (»Spekh«, funt po 4 kr), vse to v zelo malih množinah, masti do 20 funtov, loja še nekaj inanj, slanine pa v dveh slučajih do 40 funtov, navadno niti 20 funtov. Pri par kmetijah se omenja v malih količinah (do 5 funtov) tudi vosek (funt po 20 do 24 kr). Moka ni inventarizirana nikjer, pač pa prazne vreče za moko, takozvani »mehi« iz kozjih kož (»Mellpollger«, komad po 15 kr, pozneje 30 kr), ki so bili skoro v vsaki hiši. Z obleko in perilom so bile oni čas kmetske hiše — sodeč po inventarju — dovolj slabo založene. Cela obleka se v inventarjih sploh ne omenja, pač pa domače sukno (»Loden«, 1 m do 36 kr), ter volna (funt 9 do 10 kr), redko pa v večjih množinah, le do 12 laktov (»Ein«, 1 laket = 77 cm) ozir. 12 funtov. Zalo je bilo prediva več, ponekod tudi preko 100 funtov, (»Haar«, funt 3 do 4 kr). Iz prediva so delali domače platno v dveh kvalitetah, navadno (»Rupfen Leinwat«, laket 8 do 10 kr), ter fino platno (»Reisten Leinwat«, laket 12 do 15 kr). Tudi odeje domačega izdelka nahajamo tu pa tam (»rauhe Decken«, komad po kakovosti, nov 1 do 2 fl, »Pettkulter« 2 flj, razen tega namizne prte (»Reisten Tischtuch« 15 kr), brisače (»Handtiicher« 5 do 10 kr) ter posteljne prte (»Leylacher«, komad 30 kr do 1 fl). Kože zaklanih živali so sami shranjevali in preparirali za obutev ozir. mehe; kravja ali volovska koža se je> cenila do 4 fl, ovčja 15 kr, kozja nekaj več. Rokodelce in obrtnike so si dobili pozimi na dom, in takrat se je napravilo in popravilo, kar je bilo za bodoče leto potrebno. B. — Od hišne opreme se omenjajo mize (nove po 1 fl, stare po 30 kr), nadalje omare (»Almar«, vrednost 30 kr do 1 fl 30 kr), navadne postelje (»Pettspanten« po 45 kr) in boljše postelje z odejami in blazinami (»Span-pett« 1 fl 30 kr, »Foderpett« do 6 fl ter »Himelpett«, stara roba 1 fl). V enem samem slučaju (pri Ovniču) se omenja tudi banja (»Badtwan« 30 kr). Izmed kuhinjske opreme izvemo, da so rabili kmetje lesene sklede (kom. 2 kr), lesene krožnike (kom. 1 kr), lesene žlice (kom. 1 kr), do 3 kovinaste ponve (»Pfannen«, kom. 9 kr), skledo ali kastrolo za pečenje (»Pratschissl« 30 kr), raženj in mrežo (»Pratspiss und Rascli« 30 kr), seveda tudi vedrice za vodo (»\Vasserschiiffer« po 4 kr), žehtar (»Sechtschaff« 12 kr), ponekod tudi medeni možnar s tolkačem (»Messing Morser sambt Stossel« 1 fl 30 kr) in potrebščine za mesitev kruha in peko (»Pachdesen und Multer« 15 kr) ter primitivne tehtnice (»Wag« 40 kr do 1 fl). Razen tega so bile v vsaki hiši potrebne mere, kakor mernik ali mecel = škaf (»MassSchaff«, 56 do 60 litrov, komad po 6 do 9 kr), pol inecla ali piskerc (»HalbmassSchaff, Pisgritsch« po 4 kr), od manjših mer pa firkelj (1.51, »Virtlkhandl«, 1 fl, iz cina), pol firklja (»Halbkhandl« 30 kr) in frakel (»zineš Frakhl« 15 kr). Za pijačo so imeli štrtinjeke (»Startin«, nov 1 fl, star 30 kr), sode ali polovnjake (»lialber Startin«, cena malo manjša) ter sodčke (»Vassl« 15 do 30 kr). V te so dajali tudi žito, katero se je pa običajno shranjevalo v žitnih kastah (»Traidkasten, Traidtruchen« 1 do 2 fl); enkrat je omenjen tudi kotel za žganje (»Brandtvvein Khossl« 3 fl). C. — Pri gospodarskem orodju je dostikrat težko točno ločiti, ali ne spada ena ali druga stvar med hišno opremo; tako n. pr. kolovrati (»Spinnroder«, komad 30 kr), ki so jih imeli pri hiši po 2 do 4, škarje za- striženje ovac (»Wollnschor« 4 kr), krtače za volno (»Wollnkhartatschen« 12 kr), svetiljke (»Laternen« 12 kr) in svečniki (»Leuchter« 12 kr). V vsakem gospodarstvu nahajamo sledeče orodje: 1 do 4 rešeta (»Suh, Reiitter«, komad 5 do 6 kr), do 10 raznih sekir (»Kliiebhakhen«, po 15 kr, »Holzhakhen« po 12 kr, »khlaine Hakhen« po 6 do 10 kr), veliko in malo žago (»Spansag, Zimersag« 30 kr do 1 fl 15 kr), nož za strganje lesa (»Raiffmesser« 5 do 9 kr), zeljne nože (»Khrautmesser« 30 kr), nož za repo (»Ruebhakh« 6 do 24 kr), po več — velikih in malih — svedrov (-Naber, Parcr«, mali 6 do 10 kr, veliki do 1 fl), lopate (9 do 12 kr), motike (nove 9 kr, stare 4 kr), srpe (4 do 6 kr), kose (9 do 15 kr). grablje (2 do 3 kr), vile za seno (2 do 3i kr), vile za gnoj (»Mistgabl« H do 10 kr), grebljice za gnoj (»Mistcral« 8 do 10 kr), cepce (»Drischl« po 3 kr), klepe (»Tangleisen« 15 kr), železen drog za luknje (30 kr), brusni kamen (»Sliffstein« 30 kr), slamorcznico (»Strostuel« 24 do 45 kr), po več verig (»Pindtkhetten« po 1 fl, »Sporkhetten« po 15 kr, »Reisskholten« po 20 kr), pove/ne vrvi (po 15 kr), celo kladivo, klešče (po 4 kr) se je inventariziralo. Skoro pri vsaki kmetiji najdemo plug (»Pflueg nlit aller Zuegehorung« 30 kr do 1 fl) in brano (»Ayden oder Eggen« 30 do 45 kr), prav tako poseben voz za seno (s kolesi brez obročev 1 fl) ter voz za gnoj. Kolesa z železnimi obroči so popisali posebe (komad 1 fl), prav tako oje (»Daixl« 15 kr) in gare (»Garmb sambt Roder« 45 kr). Močnejši vozovi, zlasti taki za vožnjo vina (robota!) so bili dragi (»Weinwagen;< 8 do 10 fl). Komati za vole so ocenjeni po 10 do 15 kr, konjski z opravo (»Kamat sambt Geschier«) pa po 2 fl. Na nekaterih posestvih so inventarizirana tudi sedla (cenjena po 3 fl). Da so kljub sorazmerno visokim cenam industrijskih produktov imeli kmetje toliko gospodarskega orodja, izvira deloma iz tega, da je največ domačega orodja izdelal kmet sam iz lesa. 9. Terjatve. Med terjatve so šteli popisovalci ne samo efektivno posojeni denar in dolgove za prodano živino, žito in drugo robo, kakor vino, škodlje, kolje itd., temveč tudi razna predplačila in dano robo na račun dediščine, izdatke za ženitovanjsko gostijo kakega sina ali hčere in slično. Zdi se, da je tostvarno bil popis vendar še prilično natančen, kajti naveden je pri posameznih kmetih tudi samo po eden dolžnik, in če tudi dolg ni znašal niti pol goldinarja. Vzrok tej napovedi imamo iskati pač v tem, da so se dediči hali, če terjatve ne hi prijavili, da potem i dolžniki dolga ne bi priznali. Višina terjatev je bila pri raznih kmetijah sila različna. Najvišji znesek terjatev izkazuje Ovnič v Gortini 1644, in sicer 288 fl, — osem let pozneje pa naslednik — nič! Pri Graceju v Št. Vidu nahajamo v popisu 1650 vseh terjatev 61 fl, od teh precej za skotil je. Izgleda, da se je bavil Grace z nakupovanjem in prodajo škodelj, kajti ob smrti je imel pri vuhreškem brodu pripravljenih 52.000 komadov za odpošiljatev s splavom. 1000 škodelj se je računalo po 15 kr. Črešnik v Št. Janžu izkazuje 1650 raznih terjatev za 48 fl, ter zvemo iz popisa, da je bila cena za funt voska 24 kr. Pri Verlornu 1657 se beležijo terjatve v višini 7 fl 20 kr, od tega zneska nekaj za kolje (»Weingartstekhen«, 1000 kom. = 30 kr). Med zelo bogate kmetije je prištevati Šajsnikovo v Ribnici; 1. 1661. so znašale celokupne terjatve 167 fl in nahajamo med postavkami tudi »Hoch-zeits Uncosten« za hčerko v znesku 12 fl. Rupret v Št. Vidu izkazuje 1662 terjatev 52 fl 20 kr; Smojnik v Pernicah 1695 za razno prodano blago 37 fl; Kolar v Št. Vidu 1689: »Filip Hodnig ist dem Gregor Kolar see. an einer 3-Jahrigen Vicli Fueterung schuldig 2 fl 9 kr«. Terjatve za vino v gostilni izkazuje dvoje posestev, ki ste bili tudi najbolj obiskovani kinetski gostilni: Ovničeva v Gortini in Gribnova v Vuzenici (danes hiš. št. 33). Terjatve slednjega za vino so znašale 10 fl 27 kr, 1 liter vina pa je stal 4 kr. 10. Vsota aktiv. Postavke od 3 do 9, torej ocenjena vrednost zemlje in objektov, najdena gotovina, ocenjena vrednost posevka, vrednost žita v shrambah, žive in mrtve premičnine ter terjatve dajo vsoto aktiv. Ta je bila ponekod ogromna, ponekod pa prav malenkostna, — verno lice, ali je spadala kmetija med dobre ali slabe, dostikrat pa tudi ne glede na prihodnjo (11.) postavko ogledalo, kakšen je bil gospodar. Ako vzamemo merilo, da so posestva, katerih vsota aktiv znaša do 100 fl, slaba, od 100 do 300 fl srednja ali dobra, nad 300 fl pa prav dobra, in če pri tem ne jemljemo v poštev razvrednotenja denarja (ker se slabša valuta tudi v inventarjih le malo izraža), potem je bilo od 35 posestev 7 slabih, 7 prav dobrih, 21 pa dobrih. Z daleka najboljše posestvo je bilo Ovničevo v Gortini, saj izkazuje 1644 vseh aktiv 881 fl 39 kr, devet let pozneje sicer le 526 fl 16 kr, pa je tudi s tem zneskom še za 50 fl pred sledečima najboljšima, namreč Šajsnikom v Ribnici (1662 s 471 fl) in Rupretoin v Št. Vidu (1662 s 461 fl). In če s temi primerjamo dvoje najslabših, ki pa sta po obsegu pri-lično iste velikosti kakor zgoraj omenjena, namreč Verloren pri Sv. Primo- žu (1635 s 66 fl 49 kr, 1657 z 82 fl 49 kr) in Purkart na Remšniku (1643 s 35 fl 18 kr, 1694 s 53 fl 33 kr), -— potem šele prav sodimo bogastvo pri Ovniču in pri Šajsniku. 11. Dolgovi. Razni dolgovi, ki so zabeleženi v inventarjih, se dajo razvrstiti v te-le skupine: a) zaostali davki in gosposki desetek, b) inventarne takse, c) dajatve cerkvam, č) mezde poslom, d) dolgovi strankam v blagu in denarju. Kot prva postavka je seveda povsod naveden davčni zaostanek (»Steiier-Ausstandt«); iz teb zapiskov se vidi, da so splošno kmetje plačevali davke redno. So nekateri, ki so imeli zaostanka tudi za dve leti, še več jih je pa, pri katerih nahajamo v tej postavki v koloni črto ali pa »solvit«. Višina davkov je pa sorazmerno večja od današnjih. Od Mrakovega posestva se je plačevalo leta 1651. vseh davkov in naklad 33 fl, en par lepih volov pa je takrat stal 30 fl, en mernik (601) dobre pšenice 1 fl 30 kr; od Meršnikovega se je plačevalo 1693 letno davka 26 fl pri istih cenah živine in žita. Takšen par volov stane danes (avgusta 1932) okoli 3500 Din, mernik žita pa 80 do 100 Din. Desetek gosposki od zapuščine je znašal točno 10% od aktiv (cf. 1/29, 1/32, 1/44 itd.); pri pretežni množini inventarjev je de'setek zvezan v eno postavko s smrtnino (»Sterberecht«) in često tudi z inventurno takso. Nekateri so se pa z gosposko glede desetka in smrtnine pobotali že vnaprej za znesek, ki ni naveden in katerega so pred smrtjo tudi že plačali. Smrtnina je znašala običajno okoli 6% od aktiv, pri nekaterih pa tudi 8%, zopet pri drugih še izpod 5%. Druge takse, ki so se ob inventarizaciji zaračunavale, so bile: pisnina (»Schreibtax«) in pa inventarna taksa, obe sta znašali navadno 1—2% od aktiv, razen teh včasih tudi »Fertiggeld« in pa »Ambtmansgehier«. Pisnina se je plačala zato, da je pisar spisal dva izvoda inventarja, enega za naslednika 11a kmetiji oziroma za dediče, drugega za gosposko, inventurno takso pa so bržkone navadno prejeli popisovalci kot odškodnino za popisno delo. Dajatve cerkvam moramo ločiti po dveh vidikih: a) testamentarične legate, ki so bili ponajveč v denarju (ca 10 fl), včasi tudi v živini (krava ali vol), in b) živina, ki je bila last cerkve in pri kmetu le v reji. Od kod je ta živina izvirala, sicer ni nikjer povedano, bržkone pa so i to bili deloma legati prednikov, deloma pa so kmetje menda plačali davke namesto z denarjem z živino. Glede poslov in njih mezd v tem času nahajamo v teh zapiskih tudi pri-lično dobre podatke: služinčad so imela le večja posestva, kakor Ovnič, Kor-pič, Mrak, Strden, Gracej itd. Običajna mezda za navadnega hlapca je bila (za vso opisano dobo) 11a leto 2 fl do 2 fl 30 kr, razen tega še kaj v obleki, dekle pa so dobivale letno 1 fl do največ 1 fl 30 kr. Ker so imeli nekateri dogovorjeno še obleko in obutev, izvemo tudi za cene teh izdelkov, n. pr. krojačev zaslužek za izdelavo ene obleke je bil 36 kr (1/2), srajca iz domačega platna je bila vredna 30 kr (1/7), par škornjev je stal 45 kr, klobuk istotako 45 kr (1/12). (Med temi zapiski se navaja tudi cena domačemu kruhu, hleb 6 kr, in cena soli, rtina ali štok, ca 12—18 kg = 1 fl.) Dolgovi strankam so izvirali navadno iz prejetih posojil v gotovini, iz odpadajočih zneskov za prejeto žito, ozir. živino, nadalje iz zaslužka obrtnikov in rokodelcev ter iz dolga na pijačah v gostilnah. O pijančevanju pričajo razne postavke, enako tudi štirje inventarji iz leta 1694. (1/33, 1/34, 1/35, 1/38), ki niso zapuščinski, temveč prisilno-predajni. Bistvenih razlik med enim in drugim ni, pri posameznih postavkah pa imajo prisilno-predajni inventarji vsi zelo malo živine (gospodarskega orodja še prilično dosti), pa mnogo dolgov. Ti izvirajo zopet deloma iz zaostalih davkov (do 100 fl!), deloma iz posojil, deloma pa iz dolgov na pijači. Da zemljiški gospod kmetu, ki je delal dolgove, ni več zaupal, je naravno; po ocenitvi je posestvo oddal navadno najstarejšemu sinu, ali pa tudi tujcu, ki je mogel poravnati obveznosti, če tega domači niso mogli storiti. Med dolgove so tudi vedno zaračunali a) znesek, ki so ga pri inventari-zaciji zajedli in zapili (»Inventurs-TJncosten«), b) stroške za pogreb in sedmino, to je pojedino pri pogrebu (»zur Bestatung aufgegangen . . . 5—10 fl«) in c) znesek, določen za maše za dušni blagor pokojnega. 12—15. Čisto premoženje, dediči, razdelitev in event, zaznamba, potrdilo. Od celokupne vsote aktiv, ki jih tvorijo postavke 3—9, se odbije vsota vseh dolgov; tako dobimo čisti preostanek, ki se razdeli potem na dediče, vdovo in otroke. Ako je prinesla žena možu v zakon s seboj kakšno doto, jo dobi dvojno vrnjeno, ostalo pa se razdeli na njo in otroke v jednakih delih, izvzemši, ako je kateri že dobil prej kaj na račun dediščine; toliko se mu dodeli potem od deleža manj. Nato so zabeležene še eventuelne modalitete plačevanja, oziroma, ako si je vdova izgovorila preužitek, vrsta in višina teh dajatev (namreč nekaj pšenice, rži, ajde in ovsa ter skrb za eno kravo in svinjo). Ako je bilo vprašanje nasledstva med tem že rešeno, je zabeleženo tudi, komu se je kmetija izročila. Na koncu je stereotipna ugotovitev, ki pravi, da sta bila izstavljena dva jednako se glaseča inventarja, katerih eden se je vročil ali vdovi ali pa novemu posestniku, drugi pa je ostal v rokah nadžup-nika. Pod tem je samo še datum izstavitve (toda ne povsod), pečat in podpis nadžupnika (oziroma, ako cerkve, potem samo pečat). Podano gradivo ne zadostuje, da bi podalo zaključeno in v podrobnostih osvetljeno sliko podravskega in našega kmetijstva v XVII. stoletju. Odkriva pa v mnogem posestne in deloma tudi kulturne prilike na podravskili kmetijah ter je lako prispevek, ki naj pomaga bodočim študijam prikazati naše kmetijstvo v toku zgodovinskega razvoja. V pojasnilo naj sledi v prilogi en primer inventarja. Invcntarium und Beschreibung weillendt U r 1) a 11 0 u n i t s e h see. ligendt und walirender Verlassen-schafft, so an heut den 3. Februari Iaufenden 1653gisten Jars durch den Hoehwierdig in Golt Geistlich Edl und Hoebgelehrten Herru M. Georgio Crisay Protbo. Aposto., von Ihrer Bapgtl. H. und Riim. Kbay. Mayt. coul'ir. Haubtpfarherrn zu Saldenhoven als Grundtobrigkheit, dan lbr Gn. Herrn Herrn Wolff Sigmundten Kbuglinan Freyherrn etc., Hansen Werdnig an der Mautb, Rueprecbten zu Tisaliz, Zecbprobst auf der Obrigkbeit, Wittib und Erben seyteu aber Erbetnen scbiizleitb Heir Hans Kbienperger, Colman liabernian des Closlers Marnberg Ambtman und Mathizen Jellen, Herrn Priors an der Mautb Undtertban, unpartheyiscb or-dentlich inventiert und beschriben worden wie volgt. Briiefflicbe Ubrkhunden. No. 1. - Erstlicben ain Inventari, so nacli weillendt Georgen Ounitsch sein Vattern see. undter lbr Hochw. Herrn Pfahrers Handtschriifft und Petscbafts-Fertigung aufgericbt wordeu, dat. Pfarhof Saildenhoven, den 11. Jener 1645. No. 2. — Ain Vcrzicbt von Barbara Hartlin ausgebeundt und an lllricben Quelnikb lautend, dat. Closter Marnberg in Monatli Aprili 1628. No. 3. — Ain Verzicbt von Gerdrauth des Jacoben Trepan Tochter ausgebeundt und an Georgen Ounitsch lautend, dat. den 24. 9bre Ao. 1624. No. 4. — Ain Verzicbt von Marinka Zwetschkhin ausgehund und aii Urban Ounitsch lautend, dat. den 4. Monathstag May 1645. No. 5. — Ain Vertrag zwischen Georgen Ounitsch see. und N. denen zechleitben zu St. Mar- garethen Pfarkhirchen an der Mautb lautend, dat. 25. May 1625. No. 6. — Ain Verzicbt von Marinkha Prassniggin ausgebeundt und auch Barbara Hartlin an Urban Ounitsch lautendt, dat. Marnberg, den 3. Jenuari 1646 Jahrs. No. 7. — Ain Verzicbt von Hans Junekh am Eyss ausgebeundt und an Urban Ounitsch lautendt, dat. den 2. Jenuari ao. 1648. No. 8. — Ain Verzicbt von Adaineu und Vallenti Treppan, auch Gera als des Jacoben Trepan nachgelassne Wittih ausgebeundt und an Jurien Ounitsch see. lautend, datiert Marnberg den 11. Tag Juni 1607. No. 9. —- Ain Verzicbt von Andre Ounitsch see. ausgeheundt und an sein Bruedern Urban Ounitsch auch see. lautend, dat. den 9. Monatstag Marti 1648. Jahrs. No. 10. — Ain schein von Adam Geraldt ausgeheundt per empfangner 10 fl betr. dat. 25. Februari 1642. — Dise Quitting neben den Heyrathbrief deni Simon Supanekho schmidt zu Marnberg hinaus geben worden. No. 11. — Ain Quitung per 10 fl, so Georg Ounitsch see. der Fillial Khirchen St. Johannes undter der Mautb verschafft und bezalt worden — datiert den 17. 91>ris ao. 1644. No. 12. — Ain Schein von Adam Geraldt ansgeheundt per empfangner 37 fl, dat. 18. Marti ao. 1632. ■—■ Disen auch den Supankho schmit wie obgemelt gegen schein hinaus geben worden. No. 13. — Ain Seheindl per bezalte 10 fl der Fillial Khirchen St. Petter, datiert 18. September ao. 1644. No. 14. — Ain Ledig Zelbrief der Leybaigen6ebaft lialber betrefendt an Juri Crivez suust Ounitsch see. lautend, dat. den 4. Tag Marti des 96. Jars. No. 15. —- Ain Anlaitlibrief von Ilir Hoehw. Ilerrn Pfarber zu Saildenhoven iiber die Ounitsch und Khlinger Hueben lautendt. (ddo 1641, vpisana je v Prothocolhnn I.) No. 16. — Ain Quittung von Ilir Hochw. Ilerrn Pfarber ausgeheundt und an Urban Ounitsch per bezalte Straff an statt seines Vattern lautend, datiert den 10. Augusti ao. 1651. No. 17. — Ain Scheindl von Herrn Gabriel Clemenitsch see. als gewcsten Yiccari zu Undter-traburg ausgeheundt und an Ulrich Quchiikh lautendt per hezaltcr schuldt der Fillial Khirchen St. Sebastian betr. No. 18. — Ain Schein von Melchior llartl gewesten Ruelnikh, ausgeheundt bezalter Anfor-derung betrefendt, dat. 10. Apprill ao. 1628. — Weillen der Grundt nur ain Freyetiifft, ist das Zimmerwerch allein geschiizt worden per ...............100 fl —• kr Paarschafft vorhanden ................ 52 „ 6 „ Schulden herein: Colman Quelnikh in das Closter Marnberg gehiiriger Undterthan rest per................ Item fiir ain schaf waiz.............. Ain Wurff Frischling ungcschazt ........... Gregor Hartman ..............., , Schmidt an der Wellikh als Ayden............1 Volgt das Zinassach: Aindlaff stukh Zin assach, wegen 18 pfd. ain per 15 kr..... Khupfer und Messing geschier: ain Prandtwein khesl per............ . . . ain Uberheng khesl oh den Feur............. ain Mesing merser samht den Stiisl wigt funffthalb Pfundt, 1 per 24 kr \ich: ain par Oxen geschiizt per.............. melir ain par Oxen per............... ain Jungs par Khclber per............... zwo rdo. Khiie per............... , , drey Khelber oder Khalbizen, aine per 5 fl, andere per 3 fl, drite 2 fl 30 kr, zusambcn............., , Sechs Frischling ain per 37 kr 2 d............ Das Pferdt hetheuert per............... Ain Schwein per 1 fl 30 kr .... Aindlaf Pfundt Schmer 1 per 7 kr 2 d zwelf Pfundt Insleth 1 per 6 kr . vierzig Pfundt Speckh per .... Traidt in Cassten: Waiz 9 Schaf, 1 per 1 Gulden...... Pan 2 Schaf, 1 per 1 Gulden.......... Linsen 4 Schaf, 1 per 1 Gulden......... Korn und Graharizen miteinander 10 Schaf, 1 per 45 kr Pfenich 10 Schaf, 1 per 45 kr......... Sainbhaiden 8 Schaf, 1 per 10 kr Habcrn 15 Schaf, 1 per 20 kr . 16 1? — 1 ?! — 10 „ _ 1 " — 4 ?? 30 2 1? 30 1 „ — 1 „ 48 32 ?? — 26 „ — 3 „ — 12 — 10 30 3 15 24 ,, — 3 — 1 30 1 ?? 22 1 ?? 12 2 ?? 24 2 „ — 9 »» — 2 ?? — 4 „ — 7 „ 30 7 ?? 30 17 »? 30 1 20 5 »» — 2 d Ansath: Waiz Seliaf 10, topelt, 1 per 1 Gulden........ . 20 fl — Kliorn Sehaf 20, topelt, 1 per 45 kr............30 „ — Gersten Seliaf 3, topelt, ain per 45 kr...........2 ,, 15 Leinsath sambt ain lialbs Schaf per........................30 Himelthau 12 Sehaf, 1 per 15 kr.............3 „ — Fcderpett, Dekhen, Loden, Gespunst und Har: zway Federpet sambt Haubt Pelst er.............o„ ain neuer Pett Khulter ...............2 „ — zwo neue Degkhen, 1 per 45 kr.............1 „ 30 ain alte Deckhen................ , , 20 drey Leylaeher, 1 per 30 kr............................1 „ 30 Siben Ein Loden, 1 per 30 kr..............3 „ 30 15 Pfundt Rupfen Gespunst, 1 per 5 kr...........1 „ 15 50 Pfundt ausgezognen Har, 1 per 2 kr..........1 „ 40 Rauche Kline Haut zwo per..............4 „ — vier neue Mell pelger per...............2 „ — ain neuer Mans sati mit aller Zuegehorung..........3 „ — zwai Ross Khometter per..............................1 ,, 30 12 Ein Rupfen, 1 per 7 kr 2 d..........................1 „ 30 Allerley Eysen und Hiilzen Gcschier: Erstlich 46 Pfundt schin eisen, 1 per 4 kr..........3 „ 4 ain Khrauth Mcsser per ..............................45 10 Sichl, 1 per 4 kr................................40 6 Par beschlagne Reder, 1 par per 3 fl...........18 „ — 2 Stro Stiiel sambt den Seng6en.............1 „ 30 Allerley khlains Eysen Gcschier.............2 „ — Ain Ayden oder Eggcn mit eisen Zennen....................45 ain bcsclilagner Wein wagen oline Reder..........3 „ — 2 Hauss wegen per............... , , 1 ,, 30 ain Pflueg mit allcr Zuegehorung........................1 „ — 10 Haklicn, 1 per 10 kr...............1 „ 40 ain Parer zum Reder paren............................1 „ — Item vier mitere Naber, 1 per 10 kr............—- ,, 40 siben Kheten, 1 per 45 kr..............5 „ 15 2 Reiss Khctten, 1 per 20 kr............................40 1 Zangen, 2 Hammer, 1 Rauff messer, 1 per 4 kr..............16 ain altes Radtschin.............., , , , 30 ain Zimer sag ............... , , , , 45 ain Pindt strikli.............., , , , , 5 vier Spin riider, 1 pr 20 kr............................1 „ 20 ain eisen Vorstekhen.............., , , 1 „ — drci Pfanncn, 1 per 9 kr................27 zwen Pradt spis und ain Rasch ........................30 zwo Wagen, baide.............., , , , 1 „ 45 2 Wein Saill ............... , , , , 45 zwo Triicben mit Plat schlosscrn ungcschozt, sein ieden Kbnaben aine gelassen worden. ain Tisch Tuch und ain Handtuech per...........1 „ — ain Schliiffstain ................... , , , , 30 zween Tisch, 1 per ain Gulden..............2 „ — Zween Traidt Schit Časten, 1 per 2 fl ain Almar mit den Plat scliloss .... mehr ain Almar per ...... funff Klirautli Schoffer, 1 per 30 kr seehs Wasser Schoffer, 1 per 4 kr . . sechs Stadl Reiter, 1 per 4 kr ... ain Traidt Masschaff ...... drei halhe Mas schiifer...... 2 hilzene Schisl......... vier Tuzet hilzene Tiiller, 1 per 12 kr . ain Pachdesen und Muelter .... ain Padt wanen......... fiinff Schitt assacher, 1 per 15 kr . ain Siih und 2 Reiitter...... ain Hiinel peth......... ain Pedt spanten........ Khrauth und Ruelien miteinander fl — „ 30 30 „ 30 24 24 9 12 12 48 15 30 „ 15 18 Summa Summarum der ganze Verlass bringt: 526 fl 16 kr 2 d, id est: fiinfl hundert sechs und zwainzig Gulden 16 kr 2 Pfening. Von disen Verlass werdet ahgczogeu wie volgt: Erstlichen der Grundtohrigkheit von zwayen Huehen 2 Sterboxen Fertiggelt 2 Inventari .............. , Schreib Tax ................ , , Ambtinans gebier ................ , Item dem Stephan Ounitsch als leyblichen Rruedern, Vatter- um Miietterliches Erhgueth ............. Der Anna Geroldtin als Scliwester see. erhen, Vatter- und Miietter lich Erbgebier ............... , Item seiner mit erster Ehe Elisabeth erzeugten Khindern, Namen Mathiz, Juri, Margaretha und Maria inhalt Heyrathbrief, miietter lich Erhgueth..............., , Mehr er Urban Ounitsch see. von sein Schwehern an stat ihrer iihernomen ............... , , , Schulden hindan: zuni ersten Ilerrn Michaeln Hedl an Wein Taz....... mehr an ainen aberkhaufften Starttin Wein......... Dem Riiffl iiber die gegebne I'iixen und Pulver Flaschcn nocli an Wein Dem Florian Markhut an der Mauth........... Der Diem an ihren Glidlohn............... Dem Mathes jezigen Khnecht ............. Der jezigen Wittib Maria ihrer Muetter von St. Paul...... Dem Miclau auch gewesten Khnecht........... Dem Juri Quclnikh sein Vettern 14 fl und funfthalh Ein Loden per 2 fl 42 kr, zusamben............... Der Wittib Maria ................ , Der Pfarrkhirchen St. Margarethen an der Mauth vier Pfundt Wax, 1 per 24 kr................ , , Was von disen Inventari abgezogen wierth, bringt ....... 32 fl — kr 6 „ — ?? 8 „ 26 ?? 1 „ — ?? 77 „ 8 1 d 92 „ 8 »» 1 d 42 „ 24 „ — 5 14 „ 5 „ 1 „ 1 „ 3 ., 16 3 1 336 50 , » 11 , 1 45 , 45 , 42 , 36 , 16 2 d Verbleibt nocb undter die Hindterlassne Wittib Maria und Erben Namens jiingsten Solin Hainsl, Matbiz, Juri, Margaretha und Maria zu erben und vertbaillen.............190 fl Weillen aber ain Kline naeh der Inventur verdorben, werdet so solehe per 6 fl ab-gezogen, verbleilit in der Vertheilluug nur 184 fl. Und nacbdeni die Margaretba Khorpitsehin vorhero an ibren Erbtbaill 30 fl empfangen, also werden solehe undter alle Erben vertbailt, id est 30 fl. Gebierth also den ersten vier Erben von den 66 fl in miietterlichen dem Mathizen seins Tliails 16 fl 30 kr, von der Schwester Margaretha ihren vorbero empfangnen 30 fl aber 5 fl, viitterlich Erbgueth von den Uber-blibenen 184 fl — 30 fl 40 kr, zusamben in disen dreyen Posten............52 fl 10 kr dem Juri in gleiehen ............... , 52 ,, 10 ,, Der Margaretha iiber Abzug vorhero empfangner 30 fl nocli . . 22 ,, 10 ,, und Maria ..............,,,,,, 52 „ 10 „ Dem Solni Hainsl viitterlich Erbgueth........... 30 ,, 40 ,, nacb der Schwester Margaretha ihren 30 fl aber 5 fl, in beden Posten 35 „ 40 „ in simili der Wittib Maria, weillen sy mit kheinen Heyradtsbrieff versehen ............... , , , , 35 „ 40 „ Des zu wahren Uhrkhundt sein sollicher Inventarium undter Vorwollgedacht lbr Hochwiirden Herrn Pfarhers zu Saildenhoven als Grundt Obrigkbeit etc. undtergestellten aignen Handt-schriifft und Pedtschaffts Fertigung zwai in gleiclien Lautli aufgericht, aines der Wittib und denen Erben angehendiget, das andere alier bey Obrigkbeit Handten zur Nachrichtung willen bebalten worden. Beschchen in Pfarboff zu Saildenlioffen, ut supra. (Nadžup. arhiv v Vuzenici, konvolut inventarji, 1/12.) Izvestja. Slomšekov najstarejši rokopis. Fr. K o v a č i č. L. 1922. je pisec v ČZN (str. 1—14) objavil Slomšekov uvodni govor k pouku slovenskega jezika v celovški bogoslovnici ter izrekel mnenje — na podlagi takrat znanih virov celo opravičeno, — da so ti nagovori iz 1. 1821. in 1822. najstarejši Slomšekov literarni spomenik. Brskajoč po Slomšekovi rokopisni ostalini v njegovem prezidijaluem arhivu, je pisec naletel na »notesu« podoben trdo vezan zvezek, velik 16X10 cm, iz 1. 1817. Na notranji strani platnic je spredaj ob zgornjem robu z nerodno pisavo napisano: Slomschek Valentin ist ein Prafer SI. Sch| ii jler und . . ., potem slede nekatere nerodno pisane pismenke abecede, pod njimi ipa poševno dvakrat letnica 1772. Če se knjiga narobe obrne, je zopet zapisano ime Slomschek Valentin ist ein Prafer Sch[ii]ler und Geler damid (?). Na zadnji platnici je otročja eečkarija raznih pis-menk, če se pa knjižica obrne, je zopet ob zgornjem robu letnica 1772, potem pa beseda Propositae 1772. Zdi se, da je Slomšek porabil stare platnice nekega starejšega zvezka ter si vanje všil nov notes. Prvi list spredaj je nepopisan, na drugem listu pa sledi (v bolioričici, toda nedosledno, v Pohiinovem pravcu): P r e p i s s. Necaterih domazhih arznei, katere [od] so od tega uzheniga arzeta Phillipa Hecquete') v kupei sbrane, pusskushane, poterjene inu na svetlobo dane k nuzu v bogim ludem, Kateri na morejo volshih arznei dobiti al kupiti. Prepissane od Antona Slomshega. 1817. Pod tem je ostali del 1. strani ostal najbrž prazen in je druga (?) roka s slabšo pisavo pripisala 13 vrstic »Pomozh sa ozhi, do velike starosti obdershati dobre«. Na drugi strani je zopet z lepo pisavo, kakor prvi odstavek, napisano to-le: Sa slederno(!) Bolesen se snaide vezh sort Arznie, keder napomaga ena, nuzei to drugo, al treco. Misli pak vender srauen, de zhes Mozh te smerti ne raste[jo] Selshe v Vertu. Pod tem je potegnjena črta, pod katero je zopet druga (?) roka pripisala 3 vrstice »Sa merselzo«. Na prednji strani 2. lista se začne paginacija s št. 1, ki pa je označena le do str. 9. Na prvi strani 2. lista je ■cL-— Pregovor. Na tega, kateri bo lete Buque nuzau. Mujei se posnati Selshe, inu na nuzai nobenga poprei, dega dobru posnash, sa-kaj, v nekaterih Selshab se snaide veliki strup. Ene Selshe pak, katere v eni bolesni nuzaio, snaio v eni drugi Bolesni shkodvati. Skorei v sakteru Selshe je dvojiga Spolla, namerzh Shenskiga inu Moskiga. Inu potem enu pred tem drugim vezhi al pak mozhneishi mozh ima osdraviti. Na naslednji strani slede recepti za razne bolezni ter je 15 strani popisanih z lepo pisavo iste roke, potem sledi slabejša pisava, na prednji strani 12. lista je v zgornji polovici z lepšimi in velikimi pismenkami med recepti zapisan naslov: Svete Pesmi. Najbrž je mislil Slomšek zvezek porabiti za zapisovanje sv. pesmi, pa se je premislil, ter slede zopet na isti in na obratni strani recepti. Za 12. listom je najmanj 5 listov izrezanih, potem sledi 1 prazen list, pa je zopet kakih 5 listov izrezanih. Na to sledita dva popisana lista, a pri drugem listu je zadnja stran prazna, na drugi strani prvega lista je pa zgoraj opomba: »V letu 1826 je grisha pri Sotli grosno stare in mlade poberala. . .« in so kot zdravilo bin kuhali. Iz tega je razvidno, da zvežček ne vsebuje samo receptov iz Hecquetove knjige, ampak tudi med ljudstvom običajna zdravila in je zato zapisek pomenljiv tudi za našo ljudsko medicino. Naslednjih 14 listov je deloma ali čeloma popisanih, vmes 2 strani prazni; pisava je dvojna: lepša je podobna škofovi pisavi, druga je pa slabša. Morda so to zapiski škofovega brata Valentina, ki je bil rojen 29. jan. 1812, je študiral medicino, pa se mu po I. 1833. izgubi sled. Tudi iz takratnih časopisov je povzetih nekaj receptov. Tako iz »Illyrisches Blatt« 1831, št. 15, iz »Aufmerksame« 1832, št. 147. — Zadnji zapisek je povzet iz Novic 1845, št. 45, str. 178: (že z gajico) »Retka dobra pomoč za slab želodec ino zapero vode«. Polni naslov Hecquetove. knjige žal ni naveden. Po virih, ki so v Mariboru na razpolago, se ni dalo kaj dognati o tem Hecquetu. Rabil je kajpada kak nemški prevod, ker francoščine se takrat SI. ni mogel toliko znati. Hecquet ni zamenjati z znanim Hacquetom (gl. SBL), ker ta je bil Baltazar, Slomšekov Hecquet pa Filip. Brinar in dr. Ilešič sta že svoj čas zastavila (še nerešeno) vprašanje, kako se je Slomšek izobraževal in likal, kaj je posebno čital in študiral na gimnaziji. — Naša knjižica nam podaje nekoliko vpogleda v duševno delavnico 171etnega gimnazijca Slomšeka, ki je poleti 1817 dokončal drugi in v jeseni i. 1. stopil v tretji gimn. razred. Izpisovanje in prevajanje medicinske knjige že v 2. ali 3. razredu je bila za bodočega pisatelja, pedagoga in govornika izvrstna vaja v slovenščini in pobuda za negovanje realij, za katere se pozneje kot šolnik tako toplo zavzema. Ne sme se tudi pretiravati vpliv profesorja Zupančiča na Slomšeka, kakor bi mu bil šele oil vcepil ljubezen do materinščine. Zupančič ga je nedvomno v tem utrdil in dvignil, zlasti v poetiki in retoriki, a smisel za materinščino je, kakor je sklepati iz teli zapiskov, Slomšek prinesell že od dq'ma kot1, dediščino po materi in prvem svojem učitelju Prašnikarju. Za razvoj dijaka Slomšeka je vredno omeniti tudi to-le: Kot učenec 2. gimn. razreda je 1. 1816. dobil kot drugo nagrado knjigo: Salzer J. G., Voriibungen zur Ervveckung der Aufmerksamkeit und des Naehdenkens (trije zv. skupaj vezani). Uka-željni mladenič je za nagrado dobljeno knjigo nedvomno tudi pazilo prečital in to ni bilo brez vpliva za bodočega pedagoga. O naših starih geografskih imenih. M. Grošelj. Nekatera naša krajevna in rečna imena datirajo iz dobe pred naselitvijo Slovencev v teli krajih; ker jih večinoma ni mogoče razlagati iz latinščine, so jih pripisali Keltom ali Ilirom in s tem se je raziskovanje in zanimanje zadovoljilo in ustavilo za nekaj desetletij. Napredovalo pa je medtem raziskovanje zgodovine sredozemske kotline: odkrili so predgrško, predrimsko kulturo, v Mali Aziji so odkrili nekdanjo eksistenco Hetitov. To je bil tudi za jezikoslovje važen dogodek, zazdelo se je, da grščina n. pr. morda le ni tako čist jezik, da ne bi imel nobenih tujk. kot se je to zdelo prejšnjim generacijam (z izjemo semitskih elementov). Zadvomili so tudi o pravilnosti prevodov raznih krajevnih imen, ki so jih nudili starejši besednjaki. Verjetno je namreč postalo, da so se n. pr. imena starih mest še izpred grške dobe ohranila tudi med Grki, kar je popolnoma navaden pojav. Na žalost jeziki teh prejšnjih prebivalcev niso ohranjeni (prim. ČZN XXVI, 128). Kaj se kljub temu nedostatku more dognati o takih krajevnih imenih, se v malem in preneseno na naša imena vidi v naslednjem. Da imena na naših tleh kot na pr. Emona, Carvanca itd. niso latinska, je lahko spoznati: prvo ima znano ilirsko pripono -ona (Cremona, Verona), ki je pa verjetno še starejša in v ilirščino le izposojena. V drugi besedi imamo nelat. pripono -anea; če bi bila lat., bi se glasila -enca (po gotovem pravilu). Da niso keltska, je težje dognati, ker nam je n. pr. irščina, keltski jezik z najstarejšo ohranjeno literaturo, znana nekaj malega šele od 4. stol. po Kr., bolje od 8. dalje. Od stare galščine so pa ohranjena le imena iz rimske dobe. O stari ilirščini vemo pa še manj. Zato je najvarnejše taka nejasna imena zbirati in jih med seboj primerjati, da po možnosti najdemo skupne elemente. Seveda to primerjanje ni popolnoma zanesljivo, ker ne vemo več za pomen teh imen: lahko se zgodi, da primerjamo dve enaki besedi, ki pa imata v resnici različen pomen in torej ne spadata skupaj. V splošnem je pa procent verjetnosti gotovo precejšen, če imamo pred očmi množico odgovarjajočih si imen v južni Evropi in Mali Aziji. Da so ta predindoevropska, torej ne šele grška, latinska itd., je za jezikoslovce dejstvo. Kočljivo bi pa bilo razlagati pomen posameznih imen. Če primerjamo n. pr. D r a v u s z drugimi rečnimi imeni kot Timavus, Savus, Saravus itd., opazimo skupno pripono -vus, medtem, ko se samoglasnik pred njo menja v raznih besedah tako bujno, kot je to v indoevropskih jezikih izključeno. Če je -avus res pripona, potem je zelo verjetno, da je predindoevropska. Ostal bi koren *dr-, ki je pri rečnih imenih v Evropi in Mali Aziji (pred prihodom Keltov!) pogost: Drilon (= Drin), Drinus (r= Drina), Druentia (= Durance), Duranius (= Dor-dogne), Durius (Dora Riparia in Baltea v Italiji, Duero v Španiji), Dyras (v Grčiji, ob Malijskem zalivu, y iz u). Semkaj spada morda še Idyros v Pamphyliji, ob katerem reži mesto Idyros, in mestno ime Idrija, če smemo domnevati v začetnem I-od drugod dobro znano predpono in misliti, da sta mesti dobili po rekah ime: Idrij-ščica bi bilo potem sekundarno po vzgledu Ljubljana — Ljubljanica. S predpono o- bi moglo biti sestavljeno ime Odra. Kako je z menjavo debel *dur- in *dr-, se seveda ne ve nič gotovega. Zadovoljiti se moramo z verjetnostjo, da so navedena imena z ozirom na še druge številne imenske komplekse na istem ozemlju sorodna — vsa ali vsaj deloma. In če to velja, potem ne morejo biti šele indoevropska (torej ne keltska ali ilirska), ker bi bilo nerazumljivo, kako so zašla med neindoevropske Ibere, Ligure in Pamphylijce, ki so prebivali v dotičnih krajih pred Rimljani in Grki. Tudi S o r a spada k zelo razširjeni skupini rečnih imen (slov. -o- je nastal iz starejšega -o- ali -a-): primerjaj Saravus (=r Saar), Sarius (= Serio, pritok Adde), Sarnus (= Sarno v Kampaniji), Sarus (v Kapadociji in Ciciliji) itd. Ime Isarus (= Oise in Isere) je morebiti sestavljeno iz predpone -I- in tega korena, morebiti pa spada k posebnemu korenu *is- s pripono -ar-. IN e v 1 j e (vas pri Kamniku ob Nevljici) je pač enako ime kot Savlje, ki je nastalo po imenu prebivalcev *Savljani »prebivalci ob Savi« (Ramovš, Hist. gr. slov. j. II, 62). Po analogiji pridemo do imena Neva: ko se je to prvotno ime izgubilo, s:o po imenu vasi Nevlje napravili novo rečno ime Nevljica. S tem smemo primerjati poleg ruske reke Neve morebiti tudi ligursko Neviasca (s tipično ligursko pripono — asca), dalje ibersko Navia (pač predkeltsko), Nava (=Nahe, pritok Rena blizu Mainza), litavsko Nova, ruska Navija itd. Ker je, kot že omenjeno, vokalizem v tej predindoevropski jezikovni skupini priznano nestalen, menjava korenskega samoglasnika (Nav-, Nev-) ne bi bila ovira temu, da imamo ta imena za sorodna. V imenu V o g 1 a n j a vidi prof. Oštir prefiks *Vo- (morebiti *o- kot v Odra z *v-, ki je nastal šele v slovenščini) in koren, ki ga najdemo v imenu Tiberinega pritoka Clanis (tudi Glanis, na etruščanskih tleh!). Menjava med k- in g- je v tem starem, predindoevr. besednem zakladu popolnoma navadna; priin. columba — golob, gr. kybernan — gubernare, ali celo vrednost črk, ki so jih Rimljani dobili od Grkov vsaj deloma preko Etruščanov: alpha, beta, gamma (g!) — a, b, c (prvotno k!). K istemu korenu (brez pripone -an-) utegne pripadati tukaj ime Zilja iz *Gilja, prim. nem. Gail, dalje Gila, ki se omenja v 10. in 11. stol. pri Št. Vidu na Koroškem (Kos, Grad. II, 502), Gila v 1. 1167—9. za potok pri Kozjem, Zilje pri Vinici; Gilbach pri Kolnu, Giehle (1. 1187. Gile) na Hannoveranskem; »to ime (Zilja) je pač predindoevropsko . . .; Lessiak, Car. 112, 77 misli na kellščino, ki je seveda le posrednica za slov. Zilja.« (Ramovš, 1. 1. II, 275.) Tudi Celovec veže Oštir s tem korenom in tudi s Celeia, medtem ko ga Ramovš izvaja iz sicer ne izročenega romano-keltskega *Aquilava (prim. Aquilis pri Emoni), in sicer bi bil A- odpadel kot pri Atrans — Trojane, ker so v njem videli lat. predlog ad. Iz -qu- bi bil nastal -cv- in tako bi bila razumljiva slov. koroška dialektična oblika Cvilouc in nem. Klagenfurt. Oba se strinjata v tem, da Celovec ne more biti šele slovensko (in nemško) ime, ampak da je starejše. — S C e 1 e i a bi primerjal kot najbližje ime rimske utrdbe Celius mons (= Kelmiintz ob Illeri). Menjava pripone -eia in -ia ni latinska. Iuenna (Podjuna) kaže tipično neindoevr. pripono -enna, pogostno zlasti v etruščini (Ravenna, kralj Porsenna), toda tudi sicer: iberski Dercenna, ligurski Al-binnum, maloazijski Mauenna. Koren je prekratek, da bi se ga upal primerjati. L o 11 g a t i c u m (:= Logatec) je po Oštirju verjetno v zvezi z ligurskim Langa-tes in z iberskimi zloženkami z Longo- ali Lango-, torej ne z lat. longus. M e t u 1 1 u m, Metlika, je morebiti sestavljen iz predpone *Me- (indoevr. jeziki jih ne poznajo; v predindoevr. prim. Taurus: Metaurus) in korena -tiil(l)-, n. pr. Tulliim l(Toul pri Nancy-ju) in vrsta imen s Tol-, Tel-. O Poetovio, Petovio (= Ptuj) se je že dosti pisalo. Primera s Patavium je stara. Poleg tega je v Ilispaniji bilo še mesto Petavonium, v Epiru Poetneum. Če so ta imena res sorodna, ne morejo biti indoevr. že zaradi vokalizma prvega zloga: takega prevoja (oe: a: e) v indoevr. jezikih ni. Dalje se v teh imenih nahaja tudi že omenjena pripona -av- v raznih oblikah; če so ta imena med seboj v zvezi, potem ne morejo biti indoevropska. T e r g e s t e vsebuje koren, ki ga vidimo v zloženkah Tergolape (pri Wels-11 v Avstriji), Opitergium (= Oderzo, med Oglejem in Padovo), Conistorgis, Budorgis itd. C a r v a u c a mons ima pripono -anca, ki je pogosta v zapadno-alpskih pred-iiuloevropskih geografskih imenih in je morebiti ligurska. Gorovje se je imenovalo tudi Caravantis s pripono -nt-, ki tudi ni nujno indoevropska, ampak je verjetno sorodna s predgrško -nthos, maloazijsko -uda. S Caravantis so primerjali do-sedaj Karwendel, ki je pa bilo prvotno baje germansko osebno ime in zato odpade, pač pa mu je blizu Carventum, Carventana arx (!) v Laciju. Zaradi pripon -anca, -nt- najbrže tudi deblo ni šele veneto-ilirsko (*karv~ »skala«) ali keltsko (*karvo-»jelen«), ampak je predindoevropsko. A 1 p e s so verjetno ime, sorodno z mons Albanus, Albania (ena tudi pri Kavkazu ob Kaspiškem jezeru), staroirskim Albu (= Škotska, odtod Albion). Iz teh nekaj primerov se vidi, na kaj se je treba pri presojanju starih geografskih imen ozirati: 11a razširjenost imen, na jezikovne znake, 11a zgodovino i. dr. Verjetnost takih izsledkov se naslanja bolj 11a to. da več faktorjev govori zanje, kot na neizpodbitnost posameznih. Splošni obrisi so jasni, o podrobnostih se pa to seveda nel more trditi. Guštanjski rokodelski (obrtniški) celi. Josip M r a v 1 j a k. V deželnem arhivu v Celovcu se nahajajo v splošni vrsti rokopisov pori signa-turo 14-20 (fol.) zapiski o začetkih te zadruge, »Protokoli«1), o katerem bodemo v naslednjem poročali. Rokopis obsega 80 listov folio-formata, (mnogo praznih je iztrganih), in sicer je prvi list prazen oziroma je napisanih le par imen, drugi list, ki ga prinašamo dole v izvirniku, pove, da je bila izdana ustanovna listina tega ceha 16. aprila 1749 in da je zadruga začela delovati začetkom leta 1750, nadalje da je bil prvi predstojnik Jernej Močnik, potem leta 1754 Andrej Čebul in 1. 1774 Martin Čan, mesarski moj- *) Popoln naslov na platnicah: »Prottokoll des Ersamben Schneider Hamltwerk sa-mentlichen Meystern auch ineorporirten Miit-Glidern bei diisser lobl. Virttl Laadt des Kay. Konigl. Murht Guettenstein.« ster. Čeravno se je, kakor je razvidno iz začetka »Protokolla«, izdala ustanovna listina le za ceh krojačev, je ceh polagoma razširil svoj delokrog v splošno rokodelsko (obrtno) zadrugo. 4. in 5. list prinaša kratke beležke o sprejetju guštanjskih trških (pravih) mojstrov (»Markhtmaister«), listi 7 do 33 beležke o sprejetju somojstrov 1750—1805 (»Miitt oder Gey-Mayster«), od 50. do 78. lista pa so zapiski »Aufding und Freysprechen« za dobo 1818—1862. »Prottocoll des Ehrsamhcn Schneider llandtwerkh in dem Kay: Koniglichen Markht Gueltenstain in Untcr Karndten, so lauth gegebencn Kay-. Konigl: Freyheitten undt Originali Datiert den 16. April 1749, naclideme von der Hochlohl: Haubt Laudt in der Erz-IIorzoglicli Haubtstaadt Clagenfiirth allcrgdigst Ertheilten, Confiermat: undt Handtwerkhs Articuln nach genauer Collationicriing Albero dem Ehrsamben Schneidcr Handwcrkh eine Victell-Laadt Ertlieilt worden, gegen Fleyssig undt Erforderlichen Ablessung dcren obhenuiitcu gegebencn Freytlen. Solliches Wier hernach benandte Miit-Maistern alda milt gehorsamb Erbctten dcin Elirnviisten H: Parthnae Molsclinig als Unsern H: Handtwerkhs Vattern, das Er Uns mit Einer gelaissten Summa geldl vorgestandten und dargelichen hat. Beschelicn den 8. Fcbr. 1750. Audi seines Darlehens Hallier viillig und Richtig bezalt worden. Den 1. September 1754 hat Ein ganz Ehrsamhes versamblettcs llandtwerkh dein Elirn-viissten H: Andress Tschebull abermahl erbctten vor Unsern H: Handtwerkhs Vattern undt gleich die Handtwerkhs Laadt uwertragen. Den 5. Jully 1774 hat Ein ganz Ehrsanies versainletes Handwerkli den Ehr Viissteu H: Marthin Tschan [Flciechhakmaisler] abermahl Erbotten vor Unsern Ilerrn Handtwerkhs Vattern und gleich die Handwerkhs Laade ubertrage worden.« Na 4. listu sledijo pod napisom »Nun volgen die Herrn Markht Maystern und Purger zugleich alda in dem Kay: Konigl: Markht Guettenstein« tržani mojstri raznih obrti. Splošna formula opisa je naslednja: »Heute den — ist N. N. burger alda vor einem Ehrlichen Markt-Maister aufgenomben worden«, vpisanih pa jih je 23 do 1. 1803. Dne 22. februarja 1749 so se priglasili Matija Močnik, Franc Able-ten, Gregor Juad in Primož Močnik, tekom leta 1750 še nadalje Janez Wegrer, Gregor Šivold, Martin Ableten in Janez Mihael Krasnik, 1754 do 1759 še Jatiec Oje, Matija Komes, Pongrac Pučel, Ignac Wegrer in Gregor Ladinik. Do leta 1771 ni potem vpisan nihče, brez dvoma pa je kriva temu le nemarnost ali pa pomanjkanje pisarja. Od 1771 do 1803 so vpisani še Matej Pučel, Filip Kamer, Franc Novak, Gregor Tonbiš, Luka Bahonik, Andrej Mašnik, Janez Krasnik, Janez Fuas, Jožef Kulesnik in Jurij Šmolcer. Na 7. listu se začne seznam mojstrov «na deželi« (»Gey-Mayster«), in so tudi ti vpisani pod splošno formulo: »den — ist N N vor einem Ehrlich Miitt-Maister aufgenomben worden«, in pod zglavjem: »Volgen aber die Miitt- oder Gey-Maystern, die unter dem Landtgericht der Herrschafft Pleyburg wohnendt sein unndt sicb zu dissen lobl: Handwerkli einverleiben lassen«. Večina podeželskih (vaških) obrtnikov se je prijavila za vstop v ceh že 1. 1750, in sicer 38, prihodnjega leta še 11, in v naslednjih letih le še po eden, dva ali trije. Navedemo tukaj samo vpise let 1750—51, ker je že iz tega precej razvidna razširjenost obrtništva v guštanjskem okolišu; le žal, da v zapisniku ni tudi navedeno, katero obrt so opravljali ti mojstri (posamezno). 1750: Filip Ausziger pri Boženku v Podkraju (»bey dem Woschenkli in Unttcrpergen«), Boštjan Pcrkounik »bey dem Wanklio ob der Miiss«, Pongrac Likeb (Leitgcb?) pod Plesivčnikom v Doliji vasi pri Prcvaljah (»unter den Aycli-Iloff«), Ivan iNieinac v vasi Libeličah (»in Dorf Leyffling«), Tomaž Herčel v Dobji vasi pri Prevaljab (»in Aicbdorff«), Jakob Mibev na Polju pri Kotljah (»am Feld in Kottalacber Pfarr«), Ivan Trub nad faro (bržkone v Stražišah), Gašper Kolo v Prevaljab pri Ladru v Lešah (»in Prevolla bey dem Ladra in Liescba ge-nandt«). Valentin Jušel pri Račevu na Šelnpergu sev. Prevalj (»bey dem Ratschl in Schelmperg«), Matija Rubin v libeliški fari, Jurij Pogoreve na Šelnpergu, Matija Čakej v Zagradu pri Prevaljab, Urb Vanko pri Bromanu v Stražišah (»bey dem Wroman in diser Pfarr«), Tomaž Viillip v Soteski nad Farno vasjo (»in der Sottisca ob der Pfalir«), Klemeni Lager v Farni vasi, Boštjan Riiffl pri Prevaljab (»ob der Miiss«), Štefan Mališnik pri Heberlu (kje?), Janez Oširk v Mežici (»obdcm Mttssdorff«), Jožef Ableten v Farni vasi (»ob der Pfalir«), Matija Silberstein v Černečali (»zu Tscherberg«), Jurče Novak, »Mesner in der Liescba«, Valentin Pistotnik ob Mcži, Luka Kovač v Černečali, Gregor Mesner pri Triesku v Selovcu vzli. Guštanja (»bey dem Triesskli zu Sillous«), Anton Plahutnik v vasi Libeličah, Matija Kogelnik nad Libeličami, Gašper Urban v vasi Libeličah, Matija Lačnik v Potočah sev. Libelič (»zu Pacli«), Gregor Bratrinik v vasi Libeličah, Jurij Jevšnikar nad Libeličami, Gašper Zvvelfer v Črni (»in Schwarzenpacli«), Luka Jezerčnik v okolici Pliberka (»in Pleyburger Pfalir«), Blaž Tratnik v okolici Pliberka, Valentin Pongračič v Črni, Matijec Štefan v koteljski fari, Jurij Pristovnik v koteljski fari, Lorenc Wuriak v črnski fari, Mihael Drietnik v črnski fari. 1751: Valentin Valtan v Kotljah, Jernej Danijelič v koteljski fari, Egidij Heberle v domači fari, — Jernej Kues v pliberški fari, Anton Derbiš v domači fari, — Matijec Ausziger v domači fari, Simon Zdravljak v pliberški fari, Janez Jurij Salan, tržni podkovski mojster (v Guštanju), Jurij Poprak v libeliški fari, •—- Valentin Klasternik v domači fari. Na listih 50—78 nahajamo še zapiske o sprejemu učencev v učno dobo in o iz-danju usposobljenostnih spričeval za pomočnike. Ta »Aufding und Freysprechen« gre in continuo od 1818 do 1862. Navedemo tukaj od vsakega le po en primer: »Den 27. Juny 1818 hat Andreas Kaiser, Markmeister seinen Lerjung Peter Krasnig auf 3 Jahr aufgedingt uud vergleicht vor das Aufdingen und Freisprechen 6 fl. Erlegt 3 fl, restiert 3 fl, und ein Pfund Waehs in Natura zustellcn. Den 13. Juni 1819 von dem Mei6ter Jolian Ilarlman hei der Pfarr wird der durch 2 Jahr in der Lehr gestandene Georg Lesclinig heute als Gesell frey gesagt. Fiir Aufdiingen und Freysprcchen nacli Angabe des Biirgen Jolian Einhauer, Maurer-meisters alda, verglichen auf 5 fl 30 kr, vor 4 Jahren erlegt, aber nicht Empfang genomen worden 3 fl 30 kr, lieute den 13. Juni in die Lade gezalt 2 fl, Schreibgcbiibr 10 kr.« Kako se je zadruga razvijala dalje do svetovne vojne, o tem so menda šli zapiski v zgubo. Znaki prekmurskega tkaničanja. Miroslav Kokolj. I. Slovenci v Prekmurju so že v prvi polovici 9. stol. definitivno posedovali vse ozemlje Mure in Rabe do Donave na vzhodu. Pribinov grad ob reki Zali, v današnji Madjarski, je bil njihovo politično središče. Nato so jim zavladali za kratko dobo Nemci in končno Madjari. Tem so postali politično in gospodarsko podložni, hkrati pa so bili svojim osvojevalcem začetni učitelji omike. Z njihovim posredovanjem so široke madjarske plasti sprejele krščanstvo'), od njih so se naučile obdelovati zemljo, staviti hiše, pa raznih rokodelstev in veščin. Nesvobodno sožitje z nomadskimi tlačitelji je bilo vzrok, da je del slovenskega ljudstva popolnoma izginil, preostali del pa je začel izgubljati značilnosti svojega narodnega bitja. Najprej je izginila slovenska govorica v domači hiši in v cerkvi, z njo je prestajalo tudi vse ostalo naše obeležje. Narodnostna meja se je bolj in bolj odmikala") od vzhoda in severovzhoda proti Krki in Ledavi, dokler se ni končno ustavil val raznarodovanja po svetovni vojni ob današnji državni meji, razen v onih vaseh Porabja, ki so ostale po trianonski pogodbi še onstran meje'1). Spričo stika raznorodnih sestavin in različne psihienosti so se ves čas vršila in uveljavljala na tem ozemlju razna preoblikovanja. Jugozapadnim Madjarom je preostala slovenska hiša, pohištvo, poljsko orodje, slovanska narodna noša, naši običaji, in z vsem tem prav znatno število besed, ki so prešle v madjarščino4). Slovenske prvine, pa tudi one sestavine, ki prvotno niso bile naše, ampak so šele tekom časa postale sestavni del slovenstva, je prevzel tuj rod in ga dalje po svoje razvijal. Vse lo so Madjari kaj lahko storili, ker so od Slovencev prevzeli tudi njih prirodne pogoje in s temi enak način življenja in opazovanja sveta. Prav tako so Slovenci, podvrženi neprestanim izpremembam in nihanjem poznejših stoletij, sprejeli marsikaj in se izživljali pod vplivom Madjarov'"1). Prvotno tu živeče oblike so se ob svoji periferiji radi novih tokov in trenj z neposredno soseščino izpreminjale pa vnovič poživljale. Potek zgodovinskih dogajanj nam kaže, da se samorodni pojavi narodnega organizma združujejo in mešajo s tujimi elementi in vplivi. Tako moč medsebojnega oblikovanja je čutil Vzhod od Zahoda in obratno, čutili so jo vsi veliki in mali narodi. Kot taka periferija različnih kulturnih tokov se nam kaže tudi 1) Kovačič Fr., Slovenska Štajerska in Prekmurje, Ljubljana 1926. 2) Bellocics V., Die Wenden im Zalaer und Eisenburger Comitat, Oest.-ung. Monarchic in W. und B. IV. B. Ungarn. 3) Slavič M., Prekmurje, Ljubljana 1921. 4) Gruden J., Zgodovina slovenskega naroda, Celovec 1912. 5) Nazoren poskus umetne in jezikovne asimilacije iz novejše dobe so Pusztajeve »Cerkvene peszmi sz potrcjbnimi molitvami i vnogimi vogrszkiiai peszmami«, Budapest, 1893. Prekmurje, ki je vse to še bolj občutilo radi političnega in gospodarskega sožitja z Madjarsko. V tem smislu raznorodnih prelivanj postane ta periferni del Slovenije enako zanimiv tudi na zapadni radgonski strani; v našem primeru pa še bolj po svoji Slika št. 1. drugi plati, s katero je bil v stalnem stiku, t. j. s Hrvatsko (neposredna soseščina in vsakdanje občevanje, enaki življenjski pogoji, fevdalni sistem, čas pripadnosti zagrebški škofiji, protiturška hramba, novejša protimadjarska bramba i. dr.). Omejeno bi bilo obzorje, ako bi bil naš pogled, ko zremo na Dolensko, usmerjen le na vzhodni madjarski odsek, pa bi se hkrati ne ozirali na jugovzhod, na hrvatstvo. Nekatera nazorna dejstva zahtevajo, da si vzporedno predstavljamo prelivanje duševnih razpoloženj i s te strani, ker le tako moremo prav spoznati, kako se je ves vzhodni del Slovenije izživljal in izpreminjal svojo podobo v ljudski umetnosti. Konkreten primer vzhodnjaškega vplivanja na našo ljudsko umetnost nam kažejo še ostanki prekmurskega tkaničanja. II. Po vsem Prekmurju so še sedaj ohranjene statve (prekmurski krosna, enako muropoljsko, belokranjsko in hrvatsko), na katerih tko domače platno.") Iz tega nato izdelujejo otirače (brisače), stolnice (namizne prte), prtiče, torbe, srajce, krila itd. V najvzhodnejšem, t. j. v dolenskem delu Prekmurja se nekateri izdelki (zlasti otirači, stolnice, torbe in rjuhe, ki so naaienjene za mrliške krste) odlikujejo še s tkalskimi ornamentalnimi oblikami iz preteklosti, ki kljub vrivanju najnovejših vplivov ne morejo zatajiti svojega prvotnega značaja. Ta značilna svojstvenost je ohranjena v vaseh: Dohrovnik, Žitkovci, Kamovci, Genterovci, Radmožanci, Banuta, Zamostje, Dolgavas, Kapca, Gaberje, Gornji in Dolnji Lakoš, Petešovci, Čentiba, Dolina in Pince. Le-te so obmejne vasi, v katerih prebivajo večinoma že pomadjarjeni Slovenci in Madjari. Odtod prestopi ta ljudska svojina Muro, kjer živo dejstvuje večkrat na popolnoma enak način po Hrvatski, odkoder ponovno vzvalovi prek slovenske meje v Belo Krajino.') ") Mantuani J., Ostanek prazgodovinske tkalske tehnike na Kranjskem, Carniola, 1915, str. 153. 7) Prim, sorodnosti Prekmurja z Belo Krajino, kakor se te razodevajo v ljudski noši [Sič A., Slovenske narodne noše, Ljubljana 1927] ter enako poimenovanje raznih oblačil, Raziskovanje elementov teh tkalskih vzorcev ne kaže absolutno slovenske originalnosti, temveč nas spominja na starejše oblike, ki so se širile od Vzhoda preko Balkana po vsej Slavoniji in Hrvatski do našega vzhodnega ozemlja. S preseljevanjem iz kraja v kraj so se te oblike pod raznimi vplivi izpremi.tjnle: liaturalisrirale ali geometrizirale.") Ponekod so motive kopirali, drugje so jih podo/.ivljali po svoje, razvijali samostojno nove tvorbe, jih nadomeščali s še starejšimi ostanki (na pr. naš motiv s ptiči, si. 6) ali pa jih opajali z novimi barvnimi kontrasti. ITonono se je izoblikovala ta ornamentika, pa tako, da je zopet ni mogoče istovetiti z onimi vplivi samimi, kot samostojen izraz določenega umetnostnega hotenja v okvirju vzhodnjaških oblik. Slika št. 2. Vsemu temu je tudi prisostvovala že omenjena močna madjarska ..ktivnost, ki se je zajedala v naš severovzhod in v hrvatsko Podravje, nas oplojevala, hkrati pa tudi sama prevzemala od nas dobršen del kulturnega življenja. Odtod še danes nekatere doživljajske skupnosti ter stilne sorodnosti v ljudski umetnosti. Vse ozemlje Prekmurja, Bele Krajine pa sosedne Hrvatske in Madjarske nam razodeva jezikovno različno etnologično skupino, katere psihična konstitueija, se je odražala kaj sorodno. To jezikovno mešano ozemlje, kjer se prelivajo sorodne psihičnosti tod n. pr. hreguše, hregiiše, hregeše; rohača; gaban, gabanica, kabanka, kapenak^ kabanica; krščak, kriljak, škrljak; opanki i. t. d. Dalje prim, vzhodnjaški način zavezovanja peč, kakor ga omenja Vurnik [Slovenska peča, Etnolog, 1928, str. 16], 8) Kot primer tega variiranja naj služijo motivi, ki so našim jako sorodni, s »poculic« iz Sv. Ivana Žabno pri Križevcili [Jugoslawische Stickereien, I. Serie, Taf. X., XII, XIII. Bibl. D. M. C. Mulhouse - Franc]. bivajočih narodnosti, nam nudi dokaz, kolikšna je moč medsebojnega občevanja, še bolj pa, koliknša je moč notranjega bistva človeka, ako se oblikuje pod enakimi ali sorodnimi življenjskimi pogoji. Nove življenjske osnove in spoznanja, ki jih je vzbudila močna emigracija gospodarski obubožanega slovenskega ljudstva pa stik z zapadno soseščino (semnji, božja pota), odkoder je prodiral zapadni modernizem, so formirale novo realistično miselnost. Mlajši rodovi so se radi navedenih pogojev sproščali zgolj pasivnega sožitja s konservativnejšim vzhodom. To je vzrok, da so Slovenci v Prekmurju skoraj popolnoma opustili nekdanjo ljudsko nošo"), o tkaničanih lepšavah pri njih ni več sledu.10) Kako so se nekoč Slovenke pestro oblačile, nam povedo sami Madjari s svojo prislovico: Cifra mint a vendasszony szoknyaja (Pisano kakor Slovenkina suknja (krilo). To prvotno formalno izražanje je pri Slovencih popolnoma izginilo, a ohranjeno je še v skoraj neizpremenjenem izročilu pri Madjarih, ki ga kot tradicionalistična in retrospektivna masa še močno negujejo v imenovanih vaseh, pa tudi onstran meje. Tako se je ohranilo južno-slovansko izročilo v Prekmurju le še pri onih vnukih, ki so pomadjarjeni. Vsekakor je zanikati, da bi bil ta skupni ljudsko-umetnostni proizvod različnih narodnosti prvotno donesen po Madjarih, ki so zadevali ob slovenski in hrvatski živelj, radi teh razlogov: a) Z mnogimi drugimi pridobitvami so Madjari prevzeli od Slovencev tkanje platna. To dejstvo potrjujejo slovenske izposojenke v madjarščini, n. pr. takacs -tkalec; asztalruha - namizni prt (sestavlj. iz sam. asztal - stol in sam. ruha - rjuha); toriilkozo - otirač, hrv. otarak (iz gl. ttirolni - otirati, brisati); dorong - drog pri statvah; horda - brdo, brdce, greben; csonak - čounek, čunjek, čolnek; cseve - cev, hrv. cijev, na katero je navit votek (madj. pamut - pamuk). h) Nesporno je segal vpliv od jugovzhoda preko Bosne in Hrvatske, kjer srečamo vse polno najsorodnejših geometriziranih oblik.11) Pri tem primerjanju nam je izločiti one hrvatske motive, zlasti rastlinske, ki so produkt čisto nomadskih12) vplivov. Kako se je ta značilna svojstvenost širila proti severu, nam izpričuje dejstvo, da sega tkaničanje le do Dobrovniki. V onih prekmurskih vaseh, severno od Dobrovnika, t. j. v Motvarjevcih, Pordašincih, Prosenjakovcih, Doinanjševcih in Hodošu vsega tega ni najti, četudi so naseljene z Madjari, pa tudi ne v sosednem Ko-tormanyu, Kerczi in Szombatfaju na Madjarskem. c) Primerjajoč starejše madjarske okraske 13) z obravnavanimi, moramo reči, da sta to dva različna svetova, ki se estetski različno izražata. Prvi je svojsko pojmovali naturalizem, drugi pa pojav abstraktnega gledanja. Madjari ustvarjajo like, ki tolmačijo subjektivno obnovo narave. Njihovi ornamenti so bolj ali manj stilizi- ") Omembe je vredno, da sploh ne srečamo več Slovenke v Prekmurju, ki bi bila oblečena v staro ljudsko nošo, medtem pa še srečamo moške, zlasti na Goričkem, v bregu-šah; nasprotno se Madjarke še prav originalno oblačijo, ko so se moški že popolnoma modernizirali. 10) V Beli Krajini so opustili tkaničanje že pred 80 leti [Sič A., Opazke k belokranjskim vezeninam, Nar. vezenine na Kranjskem]. ") Zlasti opozarjam na že omenjeno ornamentiko iz križevske okolice, ki se razlikuje le po svoji polihromiji; popolnoma se ujemajo z našimi ona tkaničenja iz Djakovščine, iz zapuščine Cepeliča M. v etnografskem muzeju v Zagrebu. ls) M. Kus - Nikolajev, Nomadski motivi u jugoslovenskoj seljačkoj umetnosti, Etnolog, 1930—31, str. 146—164. ,s) Gyorgyi Kalman. Mintalapok, zv. Sziivo-es Noipar, Izdalo kr. ogerska trg. min., Budapest, 1897—98. rane oblike iz narave, deloma še ceiitralno-azijskega izvora, n. pr. listi, cvetlice, granatno jabolko (zlasti v času madj. renesanse), pavi in druge ptice ter najpogosteje upodobljeni karakteristični tulipan, njihov simbol, ki je doina pri Karakirgizib.'1) Odtod tudi njihovo bogastvo, živahnost v kompoziciji ter pestro barvno uveljavljanje, tu pa strogo geometrizirane oblike in njih monotono vrstenje. Slika št. 3. Kako je ta tuja duševnost postopala z obravnavanim tkaničanjem in vanje vrivala svoje prvke, opozarjam na dvojno razliko otiračev. Starejši tkani vzorec se takoj konča z resicami (zavrnki, franže), v novejši dobi nastali otirači imajo med tkanino in resicami še vstavljeno ročno vezenino, ki se nadaljuje s čipkami. Tkanemu vzorcu, t. j. zgolj umski geometrični kombinaciji, je dodala novejša roka še sti-lizirano naturalistično snov, največkrat liste, rože, črešnje, srca (gl. si. 1), madj. grb med ptičema, ki ju tudi nadomeščata zajca. Prav tako je ves beli del otiračev poln madjarskih reminiscenc z raznimi napisi in letnicami nastanka, n. pr. ISTEN HOZOT, Jo reggelt, Horvath llonka, 1918.15) III. V naslednjem nam je podati posamezne sestavine in značilnosti tega likovnega organizma. Prek platnene osnove10) se vrste v paralelnih smereh kombinacije geometričnih figur. Osnovne oblike so: pravokotnik, kvadrat, romb in osmerorogljata zvezda. Vse te so tako kombinirane, da niso v nikakem razmerju z osnovami iz narave, temveč ") M. Kus-Nikolajev, n. d., str. 157. I5) Mnogo značilnih vzorcev hrani mešč. šola v D. Lendavi. "') Prekmurci, Muropoljci, Belokranjci in Hrvatje imenujejo podolžno nit, ki jo sami spredejo iz lanu ali konoplje, »osnova« ali »osnutek«, prečno nit, ki je danes največkrat iz kupljene bombaževine, pa »votek«, lirvat. »putka«. (Mantuani, c. d., str. 155 in Cepelič M., Narodno tkivo i vezivo, izd. Mat. Hrvat., 1900.) tvorijo samosvoj organizem, t. j. fantastične tvorbe, ki so vnanjemu svetu popolnoma neumljive. Edini obliki, ki dajeta videz resničnosti, sta simetrična ptiča (si. 6.), kot atribut prastarega življenjskega drevesa, ki se tolikokrat ponavlja v ornamentiki raznih kultur. Motiv, ki je doma v Asiriji17), je imel najprej simbolni pomen. Na svoji poti iz Vzhoda je doživljal razne formalne variacije in vsebinske pomene, kakor so to zahtevale različne oblikovalske tehnike in dotične duševnosti, ki so motiv po-doživljale. V bizantinski stavbinski ornamentiki18), zlasti v oni starokrščanski skulpturi sarkofagov19), ki se je omejila izključno na simbolično snov, je bilo življenjsko drevo zamenjano z vinsko trto, z vazami ali s krščanskimi znaki20). Madjari so drevo nadomestili na že omenjenem čipkastem delu otiračev z madjar-skim državnim grbom in s krono sv. Štefana, kot simbolom njihove državne ideje. Na enak način, t. j. s preseljevanjem starih oblik, je imenovani motiv oživel tudi v našem ljudskem tkaničanju. Pri nas in pri Belokranjcih opazimo nakazane značilnosti, ki naj izdajajo ono prastaro simbolično snov. V tem primeru motiv nima onega notranjega smisla, kakršnega je imel drugje. Pri nas ne vpliva izrazno, temveč le kot kompozicijski člen, le še. kot edini vrinjeni ostanek tujega doživljanja, ki je upo- Slika št. 4. rabljalo konkretne znake kot simbole svojega izražanja. Kot tak je tu izgubil oni privatni simbolni pomen, saj s svojo čutno zaznavno nazornostjo nima nikakršne logične zveze z obdajajočo ga snovjo nenazornih likov. V tem nas potrjuje tudi komaj slutena oblika drevesa, ki je tu bolj izpopolnjujoč formalni člen kakor zavestni n) M. Kus Nikolajev, Motiv životnog stalila na ohrovačkom koporanu, Narodna Starina, sv. 21., 1930, str. 41. ie) Flis J., Stavbinski slogi, Ljubljana 1885, Tab. XII., XIII. 19) Cankar Iz., Zgod. likovne, umetnosti v zahodnji Evropi, 1. del, Ljubljana 1928, str. 139—169. 20) Hartmann K. O., Stilkunde, Leipzig, 1905. simbol predstave o življenju. Redka raba tega motiva govori za njega podrejeni pomen. Estetskemu hotenju prekmurske tkalke, katere pozornost je usmerjena predvsem na lastno notranje življenje, ne pa na vsakojake vnanje pojave, ni za nikakršen posnetek nečesa, kar bi moglo vzbuditi iluzijo realnih predmetov, n. pr. listov, cvetic, sadov i. t. d. Ona oblikuje to, kar živi v njeni notranjosti, kar ima pomen le v njenem miselnem svetu. Odtod ta snov in svojevoljno ustvarjanje, ki teži od upodabljanja vidnega sveta, v katerem se ustavi le za trenutek, n. pr. pri shematičnih ptičih — v abstraktni svet. Tendenca oblikovalke je najintenzivnejša podrejenost snovi lastni osebnosti. Na tem mestu opozarjam na formalno podobnost teb orna-mentalnih oblik z onimi, ki jih nahajamo na Gorenjskem21). Dasi tudi na teb zasledimo idealistično likovno komponento, ki se kaže v njih geometrizmu, vendar so vsi ti vzorci prava reakcija vnanjih vtisov, n. pr. listi, cvetlice, srca, majolike, kranjski dvoglavi orel i. t. d. Gorenjske vezenine prav s to izbiro snovi, s katero segajo v objektivno okolico, ne morejo v nas zatreti svojega pozunanjenega, naturalističnega hotenja. Nasprotno je inačilno za naše tkaničanje prav izključno umsko subjektivno Slika št. 5. oblikovanje, ki mu ne gre za obnavljanje vnanjih modelov. Primerjajoč prekmursko tkaninsko ornamentiko z belokranjsko"2), takoj vidimo, da sta snovno in oblikovno popolnoma enaki ali na moč podobni; obe sta izliv enakih estetskih stremljenj. Z belokranjskimi motivi se snovno povsem ujemajo, oblikovno pa se razlikujejo le v podrobnostih, n. pr. naša vmesna polja so med figurami za spoznanje manj vidna, 21) Sič A., Nar. vezenine na Kranjskem, 1. del. 22) Sič, cit. d., II. del. (Prim, variacije belokranj. vez. vzor. št. 63, 71, 76, 87 z našima si. 4 in 5; vzor. št. 66, 109 s si. 3; vzor. št. 113 s spod. motivom si. 5; vzor. št. 36, 73, 91 s si. 6; naše obrobne člene in vmesne vzporedne vrstitve z vzor. št. 40, 51, 60, 78, 85). enako je razvrstitev vzporednih pasov na otiraeih bolj strnjena; vse to je le na tvorbah iz novejšega časa, za katerimi smo opazili znake novejših stremljenj. Prav tako kakor v Beli Krajini, so tudi tu otirači in prti sešiti radi ožine platna, večkrat jim je tudi všit čipkast vložek, kakršnega kaže naša slika 22S). Vse je tkaničano z rdečo nitjo, redkeje z i-dečo in modro, nikoli pa še s kako drugobarvno nitjo. Tehnika tkaničanja je enaka kot pri Belokranjcih in se popolnoma ujema z ono v navedeni Sičevi zbirki. Slika št. 6. Formalno so osnovane oblike tako komponirane, da se ista ali sorodna enakomerno ponavlja v neskončni linearni smeri. Je to geometrično idealna vrstitev enakih elementov, ki so simetrično ubrani v enakih ritmičnih presledkih. Nikoli se motivi ne razčleujajo, kakor to kažejo slovenske zapadnjaške bele ali pisane vezenine, ko n. pr. rastlinski motiv zraste iz majolike ali iz srca, se nato živahno razgiblje v poljubnih smereh in končno završi s cvetom; ali pa ona madjarska ornamentika24), kjer se členi razkošatijo kakor pavji rep, bujno preraščajo drug drugega ter razlijejo po širnem prostoru. Naš motiv je enoličen, ni mu za gibanjsko napetost, temveč se tipično ponavlja v eni ali v poljubnih paralelnih vrstah. Včasi se členi tudi nekoliko izpreminjajo, v taktu zamenjavajo pa ponavljajo v isti ali v sosednji vrsti. Formalna izrazitost je predvsem -itemska, ne pa harmonska, za kar govori tudi enobarvnost, redkeje dvobarvnost, ki ima zopet pomen ritemskega povdarjanja. Prav z ritmom je naglašena izrazitost te forme25). Kakor nam ne more ornament vsebinski kaj nuditi, ker je tu predvsem zato, da je v ospredju prav njega likovni značaj, vendar je reči, da ga ustvarja neko hotenje, ki sili tkalko posluževati .ravila, ki jih za pravilno mišljenje podaje oče logike Aristotel. Med »Glasi iz tujine« o SI. bi še izmed Čehov bil omeniti Fr. Klim a, ki je 1. 1882. prevedel Kosarjev slovenski življenjepis (ponatis iz Drobtinic): A n t o n i n Martin Slomšek, knižebiskup Lavantsky. Jeho život a apostolska činnost' (Brno). Dalje članek dr. Murka v Ottovem Naučnem Slovniku XIII (1898), str.1 413 v članku Jihoslovane, III: Dejiny slo-vinske literatury. Tudi dr. Murko podčrtava SI. pomen kot pedagoga, pa ga smatra sledhenikom Pestalozzija. Vsekako še je več nerešenih problemov v Slomšeku kot pedagogu. Med drugim si je treba postaviti resno vprašanje, ali se ni naša poznejša pedagogika predaleko oddaljila od Slomšeka, povdarjajoč preveč intelektualistično stran, zanemarjajoč pa religiozno-inoralno, ali z drugimi besedami: srce? Naše šole so pač učilnice vsakovrstnih vednosti, premalo pa v z g o j e v a 1 n i c e plemenitih src in kremenitih značajev. V tem oziru je pač opravičen klic: Nazaj k Slomšeku! F. Kovačič. Vodnik po zbirkah Narodnega muzeja v Ljubljani. Kulturno zgodovinski del. Ljubljana 1931. 183 strani. Da omogoči vpogled v muzejske zbirke in njih umevanje vsemu narodu, je izdal Narodni muzej v Ljubljani Vodnika po kulturnozgodovinskih zbirkah, kateremu bo v kratkem sledil tudi Vodnik po prirodopisnih zbirkah. Glavno delo za Vodnika jc izvršil ravnatelj Narodnega muzeja v Ljubljani J. M a 1. Napisal je predgovor, zgodovinski pregled, zgodovinsko analiziral obrtni oddelek ter podal sliko knjižnice in arhiva. Predgovor kaže na težnje, da 6e izda za 1888 izišlim Dežmanovim nemškim muzejskim vodnikom slovenski in nov, katere težnje so bile uresničene šele s pričujočo izdajo. Zgodovinski pregled poda nastoj in razvoj 1821 ustanovljenega ljubljanskega muzeja. V zvezi z obrtjo so obdelani kovinski, emajlirani, stekleni, keramični predmeti, vezenine in pohištvo, torej predvsem orodje, ki je v zvezi s hišo ali cerkvijo, na način, ki podaja splošne tehnične, oblikovne in zgodovinske pojme o posameznih predmetih in tipih. Poglavje o knjižnici in arhivu pa ustvarja podobo o nastoju, razvoju in ureditvi teb dveh z Narodnim muzejem v Ljubljani združenih ustanov. R. L o ž a r je obdelal arheološke zbirke in razvil iz bogatega muzejskega gradiva iz ozemlja bivšega Kranjskega slike posameznih prazgodovinskih dob, rimske dobe in pregled zaključil s priselitvijo Slovencev. Zgodovinski pregled denarstva na ozemlju Jugoslavije je napisal B. S a r i a, pregled slikarstva in kiparstva na slovenskem ozemlju z dodanim seznanoin muzejskih umetnin pa F. Stele, ki je tudi pokazal na upravno in znanstveno delo 1913 ustanovljenega spomeniškega urada v Ljubljani. Poglavja o arheološkem, numizmatičnem in obrtnem oddelku ter poglavje o likovni umetnosti dopolnjujejo solidno izvedene in številčno zadostne priloge, tako da ima Vodnik tudi za človeka izven muzeja svoj pomen kot arheološki, obrtnozgodovinski, numizmatični in umetnostni vademecuin. Strokovni zaključki temeljijo na popolni izrabi dosedanjih znanstvenih proučavanj. Redke pogreške so podrejenega značaja. N. pr.: Iz Ložarjevih izvajanj (p. 24—28) bi izgledalo, da barjanske najdbe potrjujejo razvoj človeka od lovca-ribiča preko živinorejca do poljedelca. Vprašajmo se, ali jc na močvirnem svetu današnjega Barja bilo poljedelstvo sploh mogoče? Ne. Ali je mogel v neolitiku živeti na Barju jazbec, medved, bizon, ali od domačih živali ovca? Nc. Odkod vsi ostanki domačih živali, zverjadi in plodov? Iz okoliških barjanskih zemelj. Na Barju imamo svojevrsten primer, ki pa ne more potrditi splošnega na strani 24 rečenega, da je prvotni člo\ek lovec itd. Gospodarske opredelitve človekove so mogoče samo na geografski podlagi. Kakor je človek na Barju moral biti radi tamkajšnjih geografskih prilik ribič in lovec in ostalo šele v drugi vrsti, tako ni mogel lov ali pa ribar-6tvo ali živinoreja nikdar živiti primitivnega Egipčana. Indijanec v prerijah je že radi zemlje, na kateri je prebival, postal lovec, Zamorec v Afriki nabiralec sadov in kopač in s tem poljedelec. Arheologija, razen klasične, je v bistvu etnografija in etnografsko moramo kopača smatrati za poljedelca, nabiralca pa za poljedelsko prvotno stopnjo. Da se je primitivni človek moral drugače gospodarsko udejstvovati v gozdnih Alpah kakor na pustinjskem Krasu, in tu zopet drugače kakor na travniškem Srednjem Podonavju ali na močvarnem Barju, je razumljivo. V eni pokrajini bo vzporedno z lovom porojeno tudi poljedelstvo, v drugi živinoreja. Dejstvo pa, da je v fitogeografsko gozdnih pasovih živinoreja šele posledica poljedelstva, je danes že splošno priznano. To omenjam samo radi tega, ker smatram, da navaja pisatelj kot dokaz za gospodarski razvoj prazgodovinskega človeka na Slovenskem ali vsaj na Kranjskem čisto specijelni primer: Barje. V knjigi kakor je Vodnik vplivajo Malova izvajanja, da se je empire razvil v želji po reprezentaciji revolucijonarjev, ki so se iz nižjih plasti povzpeli do velike oblasti in ker so se iz demagoških ozirov morali odpovedati stari, predrevolucijonarni ornamentiki, skoro primitivno. V tem slučaju bi se moral razviti samo barok; ali revolucijonarje je družila s klasičnim Rimom in Helado demokratska miselnost in ta je vplivala na nje, kakor na njihove prednike, n. pr. na Montcsquieuja. Oba ta primera pa kažeta na vzporednosti in na principijelna vprašanja, ki jih s svojega vidika rešuje geograf, s svojega zgodovinar, s svojega etnograf itd. V Sarijinem članku bi želeli kot zaključek vsaj omembo slovenskih medalj, n. pr. iz dobe taborov. Tupatam so netočnosti pri navajanju krajevnih imen: n. pr. Libenska gora (str. 48), ljudstvo pravi Libno ali Libna; Haus am Bacher (106), Ilompoš; Kapela pri Brežicah, Kapela leži pri Radencih, pri Brežicah so Kapele; Ostrovica (176), to v naši literaturi pod nemškim vplivom popačeno ime je pravilno Ojstrica. Sedaj, ko pričakujemo tudi prirodoslovni Vodnik po ljubljanskem muzeju, izrekam" samo še željo: Da bi čim prej izšel tudi enakovreden Vodnik po Etnografskem muzeju v Ljubljani. Mnoga mesta v pričujočem Vodniku, zlasti v poročilu o obrtnem oddelku, naravnost kličejo po njem. r, ■ r> -1 1 J F r a n j o B a š. Rus Jože: Krst prvih Hrvatov in Srbov. Nova poglavja o zgodovini kraljev Svevladičev 614-—654. Ljubljana 1932. 87 strani. Samozaložba. Avtor je naslonil svoje delo na svojo prejšnjo knjigo Kralji dinastije Svevladičev, najstarejši skupni vladarji Hrvatov in Srbov. Z novim delom poizkuša avtor ex posteriori potrditi svoja prejšnja izvajanja. Rus začenja s poročilom o opatu Martinu, preide na objašnjevanje 7., 8. in 9. poglavja Letopisa popa Dukljanina ter izvaja iz deformacij Konstantina - Cirila, da je Budimir hrvatski, Svetopuk pa velikomoravski vladar in da so glagoljaši v XIV. stoletju v polemikah z latinaši Metoda kot heretika izrinili iz Letopisa, v svojo obrambo pa izrabili ime versko ne-obrekovanega Cirila. Ker je bil Bizant v začetku Heraklijeve vlade zaposlen s Perzijci in Obri, so mogli Hrvati v tem času nadaljevati osvajanje dalmatinskaga primorja. Ko pa je Heraklij rešil perzijsko in obrsko vprašanje, so se morali Herakliju ukloniti tudi Hrvati pod Zvonimirom in kot foederati trpeli krščanske Romane na dalmatinskem primorju. Obenem s to pogodbo 638 so morali Hrvati sprejeti tudi krščanske misijonarje, katere je Heraklij izprosil pri papežu Honoriju 1. Izhodišče misijonskega dela med Hrvati je postala nadško-fija v Ravenni, vodja pa ravenski škof Bonus. Najvažnejši misijonar med Hrvati je opat Martin, katerega je poslal med Hrvate papež Janez IV. Opat Martin je krstil kralja Budi-mira, ki je istoveten s Porfirogenetovim arhontom Porgo in ki je zapustil med Hrvati globok spomin. Na opata Martina se nanaša delo, ki ga deformirani Dukljaninov Letopis pripisuje Konstantinu-Cirilu, in na opata Martina še danes spominja v Splitu kapela blaženega Martina. Avtorju, ne gre toliko za dognanje novih dogodkov ali za razjasnitev nejasnega razvoja v zgodovinsko temnem VII. stoletju; vsa Rusova izvajanja imajo namen uveljaviti Dukljanina kol verodostojnega kronista in z Dukljaninovim Letopisom zamašiti vrzel zgodovinske praznine VII. in VIII. stoletja hrvatske zgodovine. V ta namen uporablja Rus zgodovinsko že dognana dejstva ter jih prikraja na osebe v Dukljaninovem Letopisu; nalo poizkuša, pri pomanjkanju virov, spraviti v sklad Dukljanina s Porfirogenetom in arhidijakonom Tomom; poišče analogije za uveljavljenje svojih predpostavk na že dognanih stičnih primerih Evrope; in poleg tega izvaja sklepe iz polilično-zemljepisnega položaja posameznih političnih teles v takratni jugovzhodni Evropi. Največja Rusova vrlina je samozavest in izredna smelost, s katero domneva v Dukljani-nu posamezno zgodovinsko osebnost (ali dogodek), kateri določi nato zgodovinsko vlogo v zgodovinsko prazni dobi hrvatske preteklosti VII. stoletja in kar utrdi s številnimi ogledi v soseščino. Metodično se kaže pri tem Rus tipičnega geografa, ki z geografsko metodo rešuje zgodovinska vprašanja. Dejstva sama trpijo s tem na kronoloških slučajnostih in kronoloških domnevali, tako da ostane predpostavljena domneva na zaključku podprta pravtako le z domnevami in tako še vedno apriorna predpostavka. Kritično spominja Rusovo delo na Chamberlainovo Die Grundlagen des XIX. Jahrhuu-derts ali na Seecktovo Verfall der anliken Welt. Geopolitično obravnavanje predpostavk ali pa geopolitične analogije stvari ne izpvemenijo, ker sklep iz lege in položaja pač lahko pod.i možnosti, ne more pa veljati kot dokaz. Današnji človek izvaja zlasti v politiki pri obravnavanju sodobnih vprašanj svoje sklepe iz lege in položaja; s tem išče možnosti, ki lahko veljajo za današnjost, za sodobnost. Pri vprašanjih pa, kjer je treba iz preteklosti ugotoviti najprej identiteto posamezne osebnosti (ali dogodka) in nato zgodovinsko ugotovljeno osebnost kronološko zasidrati, ne more uporabljena metoda dovesti do zaključkov, ki prepričujejo. Jože Rus je prispel v zgodovino od geomorfologije preko historične geografije in geopolitike. Delovna metoda, analiziranje in registriranje osebnosti in dogodkov v njegovem zadnjem zgodovinskem delu potrjujejo ponovno, da je J. Rus kljub veliki ljubezni, s katero je zagrabil za snov in za probleme, z vso svojo osebnostjo — geograf. Franjo Baš. H. Pircliegger, Gesehiehte der Steicrmark, 1282—1740. Mit einem Anbang. Graz 1931. 556 strani. Po dolgem presledku (preko 11 let) je sledil prvemu delu »Zgodovine Štajerske« pred nedavnim drugi. Ker bi bili sicer stroški za nabavo marsikomu preveliki, je delo izhajalo v zvezkih po 48 strani. Kljub temu, da se je pisatelj v prvi vrsti oziral na nemški del Štajerskega, mu je bilo seveda nemogoče, izločiti iz zgodovine zaradi vzročnih zvez stvari, ki zanimajo predvsem nas, tako zlasti turški navali, kinetske vstaje i. t. d. Tudi so splošni vidiki, i« katerih gleda na takratne razmere, veljavne za nas uprav v toliki meri kakor za naše nemške sosede. Pisatelj deli dobo do nastopa Marije Terezije na naslednja poglavja: 1. početki Habs-buržanov in celjski grofje (1282—1379). II. Konec srednjega veka (1379—1493), podvig in konec celjskih grofov, Turki in Madjari, Leopoldinci in doba cesarja Friderika. III. Štajerska ob koncu srednjega veka; in to po naslednjih vidikih: a) dežela in nje prebivalci, b) deželni knez, njegove pravice in dohodki, uradništvo, veče, i. t. d., c) cerkve (škofije, župnije, samostani), d) plemstvo, e) mesta in trgi, f) zemlja in kmet. IV. Borba med dež. knezom ill stanovi (1493—1637). To razdobje, zlasti pa reformacija in prolireformacija, je opisano izredno živo in pestro. V. Sto let miru (1637—1740); to poglavje se začenja sredi 30-lctne vojne in nas popelje na pičlih 14 straneh do smrti cesarja Karla VI.; to je doba brez markantnejših notranjih dogodkov, kateri doda pisatelj ob koncu še seznam deželnih stanov iz leta 1422 (»Nota die landleut in Slcir«) na 4 straneh in pa »Landsteuer-(Giilt)-buch« iz leta 1516 na 20 straneh. Ker izhaja že tretji (zadnji) del te zgodovine in bode menda do Novega leta 1933 delo završeno, se bodetno takrat k stvari povrnili in o njej spregovorili obširneje. J o s. M r a v 1 j a k. Anton Mell, Grundriss der Verfassungs- und Verwaltungsgcschichte des Landes Steicrmark. C raz 1929, 720 strani. Dasi je delo, o katerem hočemo v naslednjem spregovoriti, izšlo že pred tremi leti, je tolike važnosti, da ga ne moremo in ne smemo prezreti. Štajerska deželna zgodovinska komisija je pripravljala že od ustanovitve (1892) gradivo kot podlago za zgodovino ustave in uprave dežele Štajerske. V to svrho je izdala v zbirki »Forschungen zur Verfasungs- und Verwaltungsgcschichte der Steiermark« že mnogo tostvar-nih del, izmed katerih sta posebne važnosti zlasti IV/1 »Landesfiirst, Behbrden und Stiinde« in pa VII. »Gesehiehte der direkten Steuern in Steiermark«. Predno pa še je zgodovinska komisija mogla vsaj delno zaključiti svoja izdanja, je začelo izhajati (v zvezkih) gornje delo, ki se je zaključilo spomladi 1929. Pisatelj je razdelil celo snov na uvod (ki obsega 48 strani), na 6 poglavij obsegajoče jedro (626 strani) ter na dodatek (register, literaturo in vsebino, str. 675—720). V uvodu razpravlja avtor o teritorijalnem razvoju dežele, govori o službi mejnega grofa in razmerju dežele do države, o vknjižbi pravic deželnih ministerijalov, o Habsburžanih kot dež. gospodih ter o sodni, cerkveni in administrativni razdelitvi dežele. Prvo poglavje, ki obsega dobo od Travngavcev do cesarja Maksimiljana, deli pisatelj zopet na dva dela; prvi govori o zgodovini javnega prava (prebivalstvo, cerkev in teritorij, deželni stanovi, veče, dedne poklonitve), drugi pa o zgodovini uprave (deželtio-knežja uprava in nje organi, srednjeveško sodstvo, deželnoknežji dohodki, pravo obdavčenja, vojska, mesta in graščine). V drugem poglavju obravnava dobo od cesarja Maksimiljana do izvršene protireformacije (1492—1619), tretje obsega čas od 1619 do 1740 (do okrnitve oblasti deželnih stanov), v četrtem razpravlja o dobi absolutizma 1740—1848, peto obsega dobo do razpada monarhije (1848—1918), v šestem pa govori o Štajerski kot zvezni deželi republike Avstrije. Da se jc pisatelj že dolga leta pripravljal na to delo, to povdarja sam v predgovoru; koliko pa je v njem nanizanega in smotreno razvrščenega gradiva, o tem priča seznam češče uporabljene literature, ki obsega štiri polne strani, in pa število pripomb pod črto, ki jih je 3.909. ■—• ln marsikaj bi bil mogel pisatelj še dodati, ko bi bil vešč slovenščine in bi bil mogel uporabiti tudi pri nas objavljeno tozadevno gradivo. Pripomniti pa moramo, da pogrešamo znanstveno objektivnost v zadnjem poglavju > Zerreissung der Stciermark«. N. pr.: Pisatelj pravi med drugim, da jc dežela izgubila z odcepitvijo slovenskega dela 270.000 prebivalcev, med temi 54.000 Nemcev in 220.000 Slovencev. Že številke same na sebi so napačne (pravilno 476.000). Stališče, ki ga pisatelj zavzema, je nemogoče; sam priznava, da je Slovencev več kot petkrat toliko kakor Nemcev (v resnici 10 krat več), vendar jim odreka pravico politične samostojnosti, in to samo radi »historičnih mej«. V splošnem pa moramo reči, da je delo epohalno in važno za vse nekdanje notrauje-avstrijske dežele. Tu najdeš pojasnjene vse izraze iz fevdalnih časov; vsa uprava države in dežele, mest, graščin itd. je nazorno naslikana; podložništvo, zajemništvo, sodstvo, davkar-stvo, skratka vse je v lahko razumljivi obliki razloženo, da tudi nezgodovinarju razumevanje stvari ne more delati težkoč. Želeli bi le, da bi bil k stvarnemu registru, ki je zelo izčrpen, (obsega 35 strani), pisatelj dodal tudi še osebno in krajevno kazalo. Žalihog pa je cena knjigi takšna, da si jo morejo nabaviti samo večje knjižnice. Jos. Mravljak. Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva. Z mitološkim uvodom uredil Jakob K c 1 e-m i n a. 1930. Založila Družba sv. Mohorja v Celju. (Izdano kot četrta knjiga Znanstvene knjižnice.) 408 str. male 8°. To je ena izmed najtemcljitcjših, najvažnejših in bi morala biti izmed najbolj čitanih knjig, kar se jih je v zadnjih desetletjih pojavilo na našem knjižnem trgu. Znanstvenik bi se ob njej učil, navaden bralec zabaval, otrok v domišljiji ogreval; za vsakega je v njej nekaj, za slovenskega prosvetarja malodane vse. Nedavno smo dobili slovenski prevod Grimmo. vili »Kinder- und Hausmarchen«; o prevodu in njega potrebi 6mo čitali dosti hvale, a o naših hajkah in pripovedkah v Keleminovi knjigi se je v širši javnosti slišalo kaj malo. In vendar bi knjiga mogla postati za nas isto, kar je za Nemce in za druge Grimmovo nesmrtno delo; ali vsaj skoraj isto, zaradi znanstvenega dela še več. Morda ji je ravno to bilo v kvar, da je uvrščena v »Znanstveno knjižnico«, češ, doda non leguntur; ni pač nihče povedal, da so izmed 26 pol, ki jih obsega knjiga, edino niti ne cele tri posvečene neposredno zuanstvu; na celih 23 polah pa beremo pristne in prave naše domače bajke in pripovedke, s tisto pestrostjo in kratkočasnostjo, kakor je lastna takim proizvodom, priljubljena doraslim in otrokom. Ugotavljam in poživljam: to knjigo imej pri rokah vsakdo, ki uči ali č, i t a slovenščino; dajte jo v roko otroku, ki naj v zabavo čita kaj p r irodno in pristno slovenskega. Vprašate, zakaj je taka knjiga ostala slovenskemu občinstvu tako tuja. Na to imam odgovor, da ne poznam slovenske knjige, ki bi bila — naj rabim ta izraz — tako odpovedna kakor ta. Pisatelj sam, plemenito skromen, se kar skriva s svojim delom in nikjer ne kaže, kako ogromno je po času, trudu, študiju; založnica je za knjigo izbrala siromašno slab papir; je znanstveni predgovor prof. Kclemine natisnila s čim manjšimi črkami in je knjigo v celoti opremila dosledno prozaično. In to v današnjih časih glasne (res glasne!) ornamentike in filmske vabljivosti. Ponos, plemenitost je lepa stvar; pa kaj pomaga, če ostane v samoti! Le poglejte, koliko se včasi piše in govori o skromnem člančiču, o tenki in morda še plehki knjigi, ker jo z besedo, s pismom, z barvami priporočajo vsi, od avtorja navzgor in navzdol. Res, ni to prav; ni pa tudi prav, če se pričakuje, da se bo delo hvalilo samo, ako jc dobro; krivična je nekaka apatičnost založnika, krivična napram avtorju in narodnemu napredku. — Svoj predgovor je avtor na str. 32. končal z besedami: »Želeč, da ta zbirka poživi v širših krogih zanimanje za našo narodno starino in da postane pripomoček narodne vzgoje, izročam knjigo javnosti.« Res, knjiga ima tudi zmožnost in vrednost, da ta namen doseže, a javnost jo mora prej prepoznati. Knjiga ima tri, po obsegu neenake dele. »Predgovor« je skromno ime za sploh prvo sistematično slovensko mitologijo, zgrajeno na celotnem, tu prvikrat zbranem gradivu in osvetljeno po najnovejših naziranjili. Ta monografija je pisana tako zgoščeno, a zopet tako jasno, da bi si jo želeli kot posebno knjigo. — Znanstveno delo — kakor ta mitologija — so »viri in opazke« na koncu knjige; v njih je dragocena bibliografija o predmetu knjige, neobhoden pripomoček vsakemu raziskovalcu, ki bo tu našel ne samo prepotrebne citate, ampak tudi mnogo razlag in stvarnih podatkov. Glavni del knjige pa so bajke in povesti same, 260 jih je, nekatere še s sličnicami; tu najde vsakdo, odrasli in otroci, kar neizčrpnega zanimivega štiva. — Vsi ti trije deli se nanašajo drug na drugega, dasi bi mogli biti zase samostojni; osnova so kajpada bajke in pripovedke same, t. j. glavni del. — Spričo ogromnega gradiva, ki je strnjeno, v podrobnostih razmeščeno po vsej knjigi, pa pogrešamo še četrtega dela, za študijsko porabo zelo potrebnega, namreč obširnega imenskega in stvarnega kazala; kazalo bi tudi prav pokazalo bogastvo knjige. V mitološkem predgo voru pisatelj najprej razpredeljuje bajke in pripovedke zlasti napram pravljici, s pravilno ugotovitvijo, da točne meje med njimi ni. Nato razlaga, kako je razdelil snov z ozirom na mitične osebnosti, ki so: 1. duhovi, 2. vilinska bitja, 3. demom, 4. najvišje bitje, 5. vesoljstvo, 6. mitična bitja s človeškimi potezami (heroji). — Ta porazdelitev se nam zdi organična; ona izhaja od najnižjih bitij, se dviguje do najvišjega, najvišje bitje vlada v vesoljstvu; vsa ta bitja pa se v razvoju, to je po razpadu vernosti, vnanje po-človečujejo, dokler jim ne izgine mitični značaj. Te zadnje bi torej bile pripovedke v običajnem pomenu. — Po teh šestih vidikih so razvrščene v knjigi vse zbrane bajke in pripovedke. Drži se jih tudi razprava v predgovoru, kajpada v toliko, kolikor se medsebojno ne. stapljajo; kajti stroga mehanična meja se ne da povsod potegniti. Tako se v razpravi prva in druga kategorija na zunaj ne ločita; ločitev je očitno izvedena šele počenši s tretjo kategorijo (zli duhovi, str. 13). Pri zadnji kategoriji (heroji, zgodovinske povesti) je avtor menda hotel ločiti dve vrsti; na str. 28. je s številko označena prva, ni pa nikjer druge. Veliko je število m i t i s k i h, nadnaravnih bitij, ki jih jc pisatelj kritično zbral iz zapiskov o našem verstvu; ta kritična zbirka nas je rešila dosedanjega tavanja, ki je bilo že kar mučno. Zdaj lahko poiščemo vsako teh bitij — koliko jih je! — in najdemo o njem tudi znanstveno sodbo ter po vrhu še vire. Nekatera, med njimi n. pr. glavni (solnčni) heroj Krcsnik, pridejo šele zdaj do veljave; obnovijm se malodane neznana imena, n. pr. Ma-ve, Lahus (Laber), Lesniki, Motoška, Bosaruna, Stramor, Orjaš, Vuorek (iz Orco). Druga so dovolj znana, a knjiga nam nudi nov prispevek k razlagi; n. pr. Kurent nima zveze (Štre-kelj) s Kurrentschiiler, ampak moremo misliti na alemansko »gore«, ki pomeni »čudak«, a Kočevarji poznajo besedo »Wischiguro« za Fasching; govori se o Zlatorogu (o njem je temeljno razpravo napisal dr. Glonar v našem Časopisu, 1910, posebno str. 95), o Lepi Vidi, o Petru Klepcu. V teh in takih pripovedkah, oz. bajkah vidi avtor v mitus poosebljene pri-rodne pojave, kakor je to bila vera naših raziskovalcev v sredi preteklega stoletja; imam vtis in zavest, da smo danes napram tako občemu pooscbljenju prirodc precej skeptični, ker naše trezno oko ne vidi več fate morgane ondanje romantike. Upira se nam, da naj bi bil »Kurent nič drugega nego mitus o mesecu« (str. 13), koza simbol megle (str. 377, po Ter- stenjaku), kaznovana skopulja pomeni pojemajočo naravo in zimske nalive (str. 26), Lepa Vida je od morja do morja potujoča luna, ki jo solnčni junak privede iz robstva domov (sir. 19, 23, 30), Kralj Matjaž je solnčni junak (str. 10), »jajce na mrtvaškem grobu (snov o »Mrtvaškem ljubcu«) je seveda simbol solnca« (str. 19), Devin skok (»Jungfcrnsprung«) bi naj bilo poosebljeno to-le prirodno dejstvo: »Solnčni junak reši Devo iz ukletstva in ujetništva, ona skoči iz gradu, v katerem jo drži zimski demon« (str. 11) — take in podobne razlage, popularne v dobi Terstenjaka, Gregorja Kreka, Skcta, Rutarja i. dr., se današnjemu realističnemu človeku upirajo. Res, mogoče so take razlage, toda bližje resnici se nam zdi naziranje, da ima tisto narodno pripovedništvo, recimo narodna beletristika, v tistih časih, ko se je kaj malo čitalo — če se je sploh znalo čitati — svoj pravi izvor v neodoljivem veselju do marenj (»Lust zum Fabulieren«), ki so jih posebni nadarjenci znali virtuozno ra/.-prejati. — Dobrodošla jim je vsaka snov, tudi duhovi seveda. Na poosebljenje prirodnih sil se ne misli; Lepa Vida jim ni Luna, ampak res lepa, prava ženska itd. Kaj pa je bila pra. pristna Lepa Vida, kdo ve? -— V svojih mladih letih sem poznal kmeta, ki je mogel po cele ure pripovedovati bajke in povesti o duhovih, strahovih, roparjih, veščah; porabil je motive, ki jih je pobral kdove kje, ter jih razširjal in vezal z neizčrpno fantazijo. -—• Prej se je pripovedovalo, zdaj se čita. Kaj se rado čita? Tisto, o čemer pravi pravkar Boris Orel (Dom in Svet, 1932, str. 220), govoreč o mladinski umetnosti: »... vsebina (mladinske, mi dosta virno ljudske umetnosti) je v zadnjem bistvu pravzaprav tista večna mikavna igra dejanj in dogodkov, ki zanimajo otroka v pravljičnem, potopisnem ali pustolovskem berilu, odraslega pa v mnogoličnih kriminalnih in zabavnih romanih«. Kako je avtor zbral, uredil in jezikovno pripravil bajke in pripovedke same, nam je pojasnil na str. 31/2. Ravnati sc mu je bilo po dejstvu, da je tem proizvodom vsebina kolikor toliko trdna, oblika pa ne. Saj so se zapisovalci po svoji resnični ali umišljeni spretnosti trudili, da so zapisku dali čim mikavnejšo in izvirnejšo obliko. S tem je bilo delo zbiratelja in izdajatelja' zelo otežkočeno. On ni mogel, kakor je storil in moral storiti Štrekelj pri svoji zbirki narodnih pesmi, zbrani materijal doslovno ponatisniti — saj oblika zapiskov teh pripovedk skoraj nikjer ni izvirno narodna —, ampak je moral iz zapiska najprej izluščiti po svojem presodku pravo jedro in ga nato sam zapisati v kolikor mogoče narodni obliki, po možnosti z uporabo tistega besedila, ki je po vsej priliki najbolje ohranilo govorico naroda. Spričo takega položaja je sama ob sebi odpadla objava vseh varijant, ako jih je kje bilo. Avtor je od vsakega tipa objavil tistega, ki ga je spoznal kot najznačilnejšega; slučajne vsebinsko važne varijante je uvrstil pod zaglavjem glavnega tipa, sorodne pa citira v virih. —■ Ta način ureditve in objave je avtorju otežkočil delo in mu naprtil večjo odgovornost, ker je moral odločati i o vsebini i obliki. Ta obsežni posel iskanja, zbiranja, redigiranja je avtorju v celoti uspel. Zbirka slovenskih zapiskov se sme smatrati za popolno. Dostavljam, da so v Koprivnikovem spisu »Po. horje« (ponatis iz Plan. Vcstnika) pripovedke: o Črnem jezeru (povodni mož, str. 23), o Slovenski Kalvariji (str. 27), o povodnem možu (str. 16), o kačji kraljici na Felberjevem otoku (str. 11); v nemškem jeziku pa je celo vrsto pohorskih bajk iii pripovedk objavljal marljivi nabiralec Pavel Schlosser (ne Schlossar, gl. str. 381) izza drugega desetletja tega stoletja v več letnikih Marburgcr Zeitung. Isti Schlosser je v »Ocsterreichisclie Alpenpost« 1912, št. 12, str. 333 objavil zanimivo varijanto o močnem kovaču (ujel je smrt, hudičem zabil kremplje), v istem časopisu 1913, št. 11, str. 230—235, pa z naslovom »Bacliernteufel« 6 bajk o nastopu hudiča na Pohorju; tu se omenja tudi Škopnik, v ostalem pa igra vrag žalostno vlogo pre-varjenca. Glede jezikovne redakcije sem primerjal nekatere izvirnike in rad priznavam, da je v splošnem zelo stvarna in prikupna. Seveda pa je v tem oziru mnogo odvisno od osebnega sloga in okusa. Izogibati se je pač novinskih oblik; »baš« se nahaja na str. 38 v štirih zaporednih vrstah dvakrat. Kaka težava je z viri, naj pokaže ta-le primer: V Ljuhlj. Zvonu 1887. str. 494, jc objavil A. Mejač dolgo pripovedko o »Škratovcm gozdu« na »Zaplo-ti«; tedanji urednik Leveč, ki je od doma dobro poznal tiste kraje, je v nekaj vrsticah pri. pisal pripovedko, kakor je njemu bila znana, obenem je zapisal ime pravilneje »Hudičev gozd«. V resnici pa se tisti gozd še dandanes imenuje »Hudičev boršt« (Mejač se je izognil hudiču in borštu, Leveč samo borštu) in gori pravijo Zaplata in na njej ti vsakdo pokaže ta Hudičev boršt; nadalje ni na Zaplati nikakih brezden in prepadov, ampak je do vrha obrasla z bujno travo, da se poleti v njej kar skriješ. Mejač je ti6to dolgo historijo brez dvoma sam razpredel, kajpada z najboljšim namenom; saj bi to storil tudi dober pripovedovalec; za našo knjigo pa je bilo treba jedro izluščiti, in to je avtor dobro oskrbel; imena pa so ostalu, kakor jih je našel v svojem viru. — Tuintam je kaj preveč izpustil; n. pr. v bajki št. 46 »Vešča z bezovo roko« (iz Kresa, 1882, str. 577). Tu je naš avtor izpustil stavek, da je mladenič dekleta, ki je vešča, poznal; zato bajka ni prav razumljiva. To jc jasno tudi iz varijante »Topolovo rebro«, ki jo avtor (iz Kresa 1882, str. 627) v opombi str. 382 navaja. Prav pa je avtor storil, da za osnovo ni vzel te zelo razblinjene sličnice. Iz zakladnice svojega jezikovnega znanja je avtor kar mimogrede, na raznih mestih v predgovoru in v opombah razložil zanimive dragocenosti. N. pr. vrag je menda nemška beseda, stvn. warg (str. 14); pošast (str. 19) iz po- (t. j. zopet) + šast od glagola šhd, hoditi; weriand - wergand, stavil, borec, odtod Bergant (str. 378); sv. Bartolomej - Berthold - parkcl (str. 381); Cmer, cimir, »das Zimier«, Helmschmuck (str. 386); dolina Molnje je Molltal, tam so prebivali Slovenci, tam še danes pravijo Schgratel (škratelj), splošno nemški je Schratel (str. 389). Knjiga je zanimiva in poučna, kjer jo odpremo. Ako se ne razpeča kmalu, naj se priredi ljudska izdaja v opremi, kakor jo tako delo zasluži. T ... ... ' ' 1 ' I) r. J o s. 1 o m i n s e k. Visky Karoly: Volksbrauch der Ungarn. Budapest 1932. 196 strani + 33 slik. Na podlagi še živečih običajev, katere vzdržujejo otroci, najvažnejši kmetski opravki in erotično življenje, ter na podlagi zgodovinskih podatkov, je zbral kustos etnografskega oddelka v naiodnem muzeju v Budapešti bistvene ljudske običaje, ki so doma pri polje-deljskih Madžarih, in jih podal širokemu svetu v nemškem jeziku; angleška izdaja bo sledila. ČZN opozarja na Viskyjevo delo, ker so Madžari osrednji narod Srednjega Podonavja in v srednjepodonavski kulturi, v katero gravitira tudi naše vzhodno Podravje; nadalje radi vzgledne Viskyjeve delovne metode in tekočega načina pripovedovanja, radi katerega je knjiga tudi propagandna knjiga za Madžare par exellence. Med madžarskimi običaji imajo največ sorodnosti z našimi oni, ki so cerkvenega izvora, in oni, ki temeljijo na sličnih gospodarskih prilikah. Krst in rojstvo otroka, sv. Trije Kralji, pust, post, velikonočne p i s a n i c e z belimi risbami na rdečem polju in s cvetličnimi ornamenti, praznovanje sv. Marka nadomešča pri nas sv. Jurij, kres, t r g a-t e v, koline, tepežnica, deloma še svatba, smrt in pogreb kažejo bolj ali manj sorodnosti z našimi slovenskimi običaji. Pač pa so običaji na praznik sv. Gregorja in sv. B 1 a ž a, velikonočno polivanje deklet, dekliški s e m n j i, sprejem mladeniča med odrastle v fantovščino, prvi maj, žetev, B i n k o š t i, sv. Lucija ali jaslice že izraziti nižinski pojavi, ki imajo zvezo s Hrvati in Srbi in so v tesnejših stikih s sredozemskim kakor z alpskim kulturnim krogom. Najbolj samonikla madžarska lastnina je ples in preja. Oboje sega iz vzhoda ter so v obeli teh običajih Mudžari najzahodnejši pred-stavitelji vzhodnih, nomadskih običajev v Evropi. Prav tak običaj je r e g e š, božični obhod fantov s petjem in igranjem, katerega izvaja Visky iz šamanizma starih Madžarov. Izmed bistvenih madžarskih običajev manjkajo knjigi pastirski običaji iz Puste, kjer so čikoši in guljaši n. pr. v Hortobagyjskih stepah vzdrževali spomine na staro nomadsko madžarsko življenje. Avtor, ki je dosedaj znan širokemu svetu po svoji knjigi Hungarian peasant customs, prikazuje madžarske običaje v obliki preprostega poročanja. Slog pa, v katerem podaja avtor običaje, kaže, da jih tudi doživlja in da doumeva kulturno potrebo, ki je te običaje rodila, razvijala in vzdrževala. - r. - J 1' r a n j o B a s. Zemljepis za 11. razred srednjih in njim sorodnih šol. Evropa. Sestavili Karel Prijatelj, dr. Valter Bohinec, dr. Roman Savnik. Založila Jugoslovanska knjigarna v Ljubljani. 1932. 133 strani. V povojnih letih so nastale razne naše šolske knjige kot izvlečki iz večjih strokovnih priročnikov; večino njih radi odložimo, čimprej moremo, in isto dela tudi dijak radi kopičenja dejstev, števil, imen ter pomanjkanja preglednosti in vzročnosti. Avtorji naše knjige so drugačni. V zavesti, da je temelj zemljepisnega pouka zemljevid, altant, na katerem se more orijentirati dijak po lahkem, preprostem in jasnem vodstvu, so podali knjigo, ki predstavlja vodnika po zemljevidu ali besedilo h kartografskim črtežem posameznih političnih edinic na evropskem kontinentu. Da se niso držali zemljepisnih enot, kar hi bilo strokovno zemljepisno potrebno, ni njihova krivda, ampak gre na rovaš predpisanih učnih načrtov. Isto velja tudi za razpored snovi, po katerem je podana n. pr. Italija med Albanijo in Avstrijo, Češkoslovaška med Evropsko Turčijo in Poljsko ali Belgija za Nemčijo in Švico in ne poleg držav Zahodne Evrope. Posamezne države so podane po pokrajinski in nato po kulturni sliki, vse pa vseskozi pregledno, v prijetnem slogu; gradivo je razvrščeno naravnost tekoče, tako da more knjiga postati iz šolskega učbenika tudi ljudska knjiga, kar je gotovo prvi slučaj pri naših srednješolskih učnih knjigah. Tudi oprema je na višku; v tem pogledu moramo posebno pohvaliti dobro podane in značilne slike mest, ki lajšajo dijaku orijentacijo zlasti s tem, ko ponazorujejo posamezne zemljepisno različne evropske predele z njihovimi političnimi in kulturnimi središči. Knjiga upošteva najnovejše podatke in najnovejše stanje. Pri tem bi opozorili na nekatere, v bistvu malenkostne, popravke. Pravo ime je še vedno Franc Jožefova (p. 2) in ne Nansenova zemlja; nedavno je to izrecno poudaril Samojlovič. Reka po rapallski pogodbi ni pripadla Italiji (p. 28), ampak je postala svobodna država. Italiji je Reka pripadla 1924 po rimski pogodbi. Rapallsko pogodbo težko imenujemo mirovno pogodbo (p. 51). Parmezan pride od mesta Parme, tako da metodično ni dobro navajati ga v poudarjeni zvezi z Lom-bardijo (p. 48). Saratov ni izhodišče železnice v Turkistan (p. 85), ampak Samara. Novo, enotno ime za mestna dvojčka Barmen-Elberfeld (p. 110) je Wuppertal. Ze poudarjeno produkcijo tobaka v Grčiji bi kazalo še poudariti, ker zavzema Grčija v tem pogledu daleko prvo mesto v Evropi. Da bi bil Carigrad ostal najvažnejše tržišče Balkana (p. 40), je dvomljivo; vzporedno s povojnim padcem Carigrada se dvigajo Atene, ki so danes industrijsko in trgovsko najvažnejše balkansko mesto. (Prim.: Schacher G.: Der Balkan und seine wirt-schaftlichen Kriifte. Stuttgart 1930.) Drugače pa je knjiga vseskozi točna, vseskozi sodobno obdelana tako s strokovnega kakor z metodičnega vidika. Radi tega jo moramo pozdraviti z željo, da bi nje avtorji sestavili istotako vzorne knjige tudi za ostale razrede srednjih šol. To želimo v interesu mladine in šole kakor tudi v interesu zemljepisne vede. Franjo Bas. Korošec Viktor, univ. prof. (Ljublj.): Hethitische Stuatsvcrtriige. Ein Beitrag zu ihrer juristisehen Wertung. (Leipziger rechtswissenscliaftliche Studien, herausgegeben von der Leipziger Juristen-Fakultat, Heft 60.) Verlag Weicher, Leipzig 1931, VIII in 118 str. vel. 8° Mk 6.—. Profesor za rimsko pravo na juridični fakulteti ljubljanske univerze dr. Viktor K o r o š e c je pokazal v tej knjigi lep sad svojega specialnega študija staroorientalske pravni- zgodovine. Po zgledu svojega učitelja Koschakerja, univ. prof. v Leipzigu, rodom iz Koroškega, ki je uveljavil v svojih mnogih spisih načelo, da mora orientalski pravni zgodovina! imeti vsaj toliko filološko in paleografsko izobrazbo, da more samostojno uporabljati vire v originalnih jezikih, se je tudi prof. Korošec lotil orientalskih jezikov, zlasti babilon-ščine in hetitščiue ter klinopisne pisave, da lahko rabi originalne vire. Bavil se je dozdaj zlasti s hetitskim pravom. 0 Hetitih smo še pred 25 leti malo vedeli. V zgodovini so bili sicer znani; tudi naš Davorin Zunkovič jih omenja v svoji knjigi »Die slavisehe Vorzeit*. A šele v letih 1906/7 je izkopal asiriolog Hugo Winckler pri vasi Boghazkoi, 145 km vzhodno od Angore, glavnega mesta sedanje Turčije, cel arhiv hetitskih napisov, ki jih celih 10 let niso znali čitati. L. 1915/16 pa je Čeh Hrozny našel ključ za razumevanje tega jezika, ki so ga kinalu potem nemški hetiologi dodobra razbrali. Zdaj šele vemo, da so bili Hetili indogermansko pleme, ki so si podvrgli prvotno, avtohtono, protohatiško prebivalstvo. Njihov jezik ima indogermansko sklanjatev, spregatev itd., besedni zaklad pa je večinoma neindogermanski. Od najdenih hetitskih ploščic, preko 10.000 jih je, imamo zdaj že nekaj v prevodih in prepisih. Prof. Korošca zanimajo predvsem seve plošče s pravna vsebino, med njimi meddržavna pogodba s faraonom Ramsesom II. in številne pogodbe hetitskih vladarjev z njihovimi vazali. Te preiskuje v formalnem in materialnem oziru z juridičnega stališča tei razvršča rezultate v pregledni sistematični obliki. Lahko in prijetno je slediti avtorjevemu izsledovanju zanimivih pravnih načel in metod. Vsak izsledek je dobro zasidran in utemeljen. Ta previdna temeljitost gre tako daleč, da avtor varuje hipotetičen značaj kake trditve celo tam, kjer bi človek mislil, da je že celo jasno, da drži dokazovanje. Tak je n. pr. stavek (str. 34)): »Dass die Hettiter diese Vertragskonstruktion dem mesopotainischen Rechts. kreis entnommen haben diirften, ist ni. E. selil- wahrscheinlich.« Kjer pa avtor misli, da še ne more podati utemeljenega rezultata, pa ne mara samo domnevati, ali na slepo kaj trditi, ampak prizna odkrito to nejasnost, kakor na str. 104.: »Diesen Gegensatz zwischen der grundsiitzlichen Vertretung der Kollektivhaftung und ihrer systematischen Verwerfung in den Einzelfallen vermag ich derzeit nicht befriedigend zu erkliiren.« Pri takem delu je umljivo, da so posledki, ki jih avtor navaja, zanesljivi. Po obliki in vsebini imamo torej v Koroščevi knjižici krasno znanstveno monografijo. Z njo in s svojim splošnim študijem na polju hetitologije je dobil prof. Korošec že mednarodno ime. Na XVI11. mednarodnem kongresu orientalistov v Leidcnu (7.—12. sept. 1931) je s splošnim odobravanjem imel v sekciji za asiriologijo referat z naslovom: »Das hethitische Privatrecht; seine Stellung unter den altorientalischen Rechten.« iu c i M. Slavic. »Das aclteste germanisehe Sprachdenkmal.« Pod tem naslovom poroča P. K r e t s c h -m c r v Zfda. 66, zvezek 1 o ponovnem poskusu, razvozljati že davno znani napis, ki ga je podvzel Carl Marstrander v »Reniarque6 sur les inscriptions des casques de Negau et de Watsch« Avbandl. Vidensk.-akail. i Oslo, hist, filos. ki. 1926 nr. 2 s. 17. Napis se nahaja na robu ene izmed bronastih čelad etrurskega tipa, najdenih 1. 1812. v Slačkovi njivi pri Negovi: (glej ČZN 1, 185; XX, 137). Verjetno je, da so čelade spadale v začasno skladišče kakega potujočega trgovca, ki jih jc tain zakopal in potem ni mogel več do njih. Nekatere od njih nosijo sledove udarcev, dve pa imeni bivših lastnikov; trgovec je menda torej trgoval tudi s čeladami, ki so jih že kedaj rabili. Na eni najdemo napis v severno-etrurskem alfabetu (ki ga čitamo od desne na levo): HARJGASTJTEJVA . . . Zadnji črki slede tri poševne črke in neki nerazumljiv znak, obstoječ iz ene proste navpične črke in druge navpične črke z zazobkom zgoraj. Take tri poševne črke služijo v venetskih napisih kot znak za konec napisa; kar jim sledi, torej ne spada več v napis sam in je morda kako magično znamenje. P. Kretschmer predlaga, da se črke razdele: H a -r i g a s t i T e i w a. Beseda II a r i g a s t i nam priča, da imamo pred seboj germansko besedilo. Zanimivo je. da je v napisu vporabljen eden izmed severno-etrurskih alfabetov. Keltski vladarji v Noriku so namreč že prej, nego je ta postal rimska provinca, približno od leta 50. pred Kristoin, vporabljali latinske črke na denarju, ki so ga kovali (»barbarski (lenari«). Negovski napis mora biti torej starejši od leta 50. pred Kristom in sega morda že v drugo stoletje; zato ga smemo smatrati za najstarejši germanski pisan dokument. Ob enem nam priča napis, kako so Germani prodirali proti jugu. S katerim germanskim plemenom naj spravljamo napis v zvezo, je popolnoma neizvestno; domneve o tem prednaša Kretschmer. Kar se tiče jezika v napisu, treba opozoriti na dve težkoči; prvič, da se glasi prvi del imena H a r i in ne H a r i o , kar bi pričakovali pri zapisu iz tako zgodnje dobe, prim. Tacit: Chariovalda etc.; drugič pogrešamo na tako starem napisu končnico z, ki je vendar v mnogo mlajših rimskih napisih ohranjena kot R. Vendar najdemo že pri Cezarju oblike kot N a s u a , kjer je torej ta z razmeroma zgodaj odpadel. Verjetno, da so glede tega jezikovnega pojava postopali poedini germanski jeziki različno in da so posebno narečja, ki so pripadala potujočim plemenom, izvršila ta proccs hitreje, že pred prvim stoletjem pred Kristom. Isto razlago smemo pritegniti tudi v prvi točki.' Drugo besedo napisa smatra P. Kretschmer kot dativ imena germansko * T e i w a z indogerinansko * d e i w o s in izraža mnenje, da je bil lastnik čelade morda žolnir enega izmed keltskih vladarjev v teh krajih, ki je hotel čelado posvetiti omenjenemu bogu * T e i - was. Kot drugo razlago navaja, da bi Teiwa bil akuzativ z ohranjeno končnico a (prim. runski akuzativ sg. staina); napis bi pomenil torej Harigast (kliče boga) Teiwa. — Za nadaljnjo Kretschincrjevo domnevo, da je čelada s tem napisom imela namembo, da se deponira kot votivno darilo v kakem svetišču, manjka podlaga. Najverjetnejše se zdi, da si je dal germanski vojak od človeka, ki je bil vešč etrurski pisavi, narediti napis v svojem jeziku. Pri tej razlagi postane jasno, da je tujec zapisal ime tako, kakor ga je slišal in ga nehote keltiziral. vr n r • Li- ri. Baerent, Ljubljana. Sbornik Muzealnej slovcnskcj spoločnosti. (Zbornik Slovaškega muzejskega društva.) XXV (1931), zv. 1—4, str. 212 + 32, tabel 16. Slovaško Muzejsko društvo v Turčianskem Sv. Martinu igra zelo važno vlogo v kulturnem razvoju bratskega naroda. Svoje delovanje je začelo ravno tedaj, ko je bila potreba največja. Ko je ogrska vlada 1. 1875. zaustavila delovanje Slovaške Matice, se je sicer od 1. 1881. javljalo slovaško literarno življenje v obnovljenem časopisu Slovenske Pohl'ady, ali manjkalo je še strogo znanstveno glasilo, ki bi se borilo proti imperialističnim težnjam madžarskih znanstvenikov v znanosti. Čim bolj se je približevala tisočletnica madžarske politične nadvlade nad ogrskimi Slovani in Romuni, tem bolj so skušali madžarski znanstveniki prisvojiti Madžarom duhovne vrednote nemadžarskih narodov, a tudi njihovo zgodovino in zgodovinske spomenike. L. 1893. osnovano Slovaško Muzejsko društvo, ki mu je vlada črez dve leti potrdila pravila, si je postavilo nalogo, da organizira slovaške znanstvene delavce in da zbira, obdeluje in hrani vse, kar je last in plod dela slovaškega naroda. L. 1896. je začelo izdati svoj Zbornik, ali črez devetnajst let ob izbruhu svetovne vojne je moral prenehati, da začne zopet nadaljevati svoj namen šele 1. 1926., odkar redno izhaja. Za 25-letni jubilej so izšli v začetku letošnjega leta vsi štirje zvezki skupaj zvezani v knjigo. Sedanji urednik prof. Pavol P 1 o r e k daje v uvodni razpravi najprej pregled vseh so-trudnikov in razprav Zbornika od njegove ustanovitve, nato razvija j>rogram za bodočnost. Podpiral bo trud slovaških znanstvenikov, da se reši osnovni problem slovanstva na slovaškem ozemlju, ki je pri drugih narodih že rešen. Posebno treba iskati in zasledovati kontinuiteto slovaških predzgdovinskih naselbin s slovaškim prebivalstvom 12. in 13. stoletja ter ugotoviti, kako daleč se je razširil slovaški element na vzhod, kjer si nekatere slovaške jezi- kovno prehodne kraje laste Poljaki, Ukrajinci in Madžari. Nerešeno je tudi še vprašanje, v kolikor in na kak način so bili Slovaki tvorci slovaške politične zgodovine. Š. J a n š a k, eden izmed najdclaviiejših slovaških prehistorikov, objavlja izsledke svojih najnovejših raziskovanj v dolinah rek Morave, Vaba, Nitre, Žitave in Hrona v zanimivi razpravi pod naslovom Stare naselbine na Slovaškem (Stare o s i d 1 e n j e Slovenska). J. Martinka se bavi v obširni študiji z zgodovino in z dosedaj popolnoma nepoznano predzgodovino gradu Sokol'a nad Košicami, ki spada med največje razvaline v Češkoslovaški. Četudi so ga porušili že pred 500 leti, je še vendar ohranjeno obzidje, ki je na severni strani dolgo 230 m, na južni pa 495 in. Sredi 14. stoletja je bil lastnik tega gradu hrvatski plemič Bodislav, sin Grgura iz Korjaza, ki je dobil grad v last 1. 1343. od kralja Ludvika. Na ten.elju doslej neuporabljenih virov popravlja Martinka na več mestih napačne zaključke madžarskih zgodovinarjev. J. Eisner poroča kratko in pregledno o prezgodovinskih raziskovanjih Slovaške in Pod-karpatske Rusije v 1.1930. I. II o u d e k proučava popolnoma v duhu urednikovega programa zgodovino Velikega liptovskega gradu. V svoji razpravi pobija nazore madžarskih znanstvenikov Majlath Bele, Ortvay Tivadara in Ivanyi Bele, da liptovsko okrožje, torej srce Slovaške, v 12. st. šc ni bilo naseljeno in da so prvi prebivalci bili Madžari, a Slovaki da so se naselili šele v sredini 13. st. po mongolskem vpadu. Arheološke najdbe dokazujejo, da vzhodna Slovaška ni bila do 12. st. neprodiren pragozd, ampak da so tu živeli že v prvih stoletjih pred Kristusom Kelti, od 1. do 5. st. po Kr. germanski Kvadi, a nato Slovani. Živahne stike med germanskimi narodi na ozemlju sedanje zapadne Slovaške ter rimsko državo na drugi strani sta naglašala na temelju numizmatičnega materijala že P. Eisner in J. Dobias, profesor stare zgodovine na praški Karlovi univerzi. Najnovejša odkritja rimskega denarja iz okolice Bratislave opisuje v Zborniku J. S k u t i 1, kustos brnskega muzeja. Letos je začelo slovaško Muzejsko društvo izdajati slovaški diplomatar (S 1 o v e n s k y d i p 1 o m a t a r) kot brezplačno prilogo Zbornika. V njem bodo sistematično izhajale vse že tiskane in vse neobjavljene listine, ki se tičejo Slovaške in so sedaj ogromni večini zgodovinarjev težko pristopne. Do 1. 1526. izhajajo doslovno, od te dobe naprej pa v re-gestih. Diplomatar je letos izčrpal in objavil v hronološkem redu na 32 straneh materijal arhivov občin Liptovskega Trnovca in Turiana nad Vahoin. Ureja ga arhivarka Slovaškega narodnega muzeja dr. Maria Jeršova-Opočenska. V nekaterih ozirih bo dobro služil tudi jugoslovanskim zgodovinarjem za proučevanje domače preteklosti. J. Š e d i v v. Društveni glasnik. Obvestilo glede imenika članov. lz razlogov štednje je sklenil odbor na svoji zadnji seji, da se za letošnje leto imenik članov ne objavi. Zamena publikacij. V zameno pošiljajo »Zgodovinskemu društvu« svoje publikacije sledeče korporacije, oziroma uredništva: Beograd: Kr. Srpska akademija; Društvo sv. Save; Etnografski muzej; Glasnik Geo-grafskog društva; Priloži za književnost, jezik, istoriju i folklor; Starinar. Breslau: Jahrbiicher fiir Kultur und Geschiclite der Slaven. B r 11 o: Matice Moravska. B u d y s i n: Mačica Serbska. Celovec: Carinthia I. Dunaj: Ostcrrcichisclies arcluiologisches Institut; Wiener Zeitscbrift fiir Volkskunde. Frankfurt: a. M.: Arcliiiologisches Institut des Deutschen Rciches. Romisch-Germani-sche Kommission. Gradec: Historischer Verein liir Steierniark. Katovice: Towarzystwo przyjaciol nauk 11a Šlasku. Krakov: Lud Slowianski. Ljubljana: Znanstveno društvo; Arhitektura; Bogoslovni vcstnik; Čas; D0111 in svet; Etnolog; Geografski vestnik; Muzejsko društvo za Slovenijo; Ljubljanski zvon; Mentor; Popotnik; Slovenska Matica; Slovenski učitelj; Zbornik za umetnostno zgodovino; Zdravniški vestnik; Žena in dom. Lvov: Lud; Naukove tovarištvo imeni Ševčenka; Polskie towarzystwo historicznc; Ruch slowianski. Makarska: Nova revija. Novi Sad: Glasnik istoriskog društva 11 Novom Sadu. 01 o 111 o u c: Časopis vlastencckeho spolku musejniho. Padova: Atti della Accademia scientifica Veneto-Trentino-Istriana. Pariz: Institut d' etudes slaves. Poznanj: Instytut zachodnio-slowianski przy universytccie poznaiiskim; Poznanskie towarzystwo przyjaciol nauk. Praga: Časopis československych knihovniku; Česky časopis historicky; Česko-slovensko-jugoslavenska revue; Cesky zemsky archiv v Praze; Matice Česka^ Narodopisny vestnik ceskoslovansky; Slavia; Slovansky prehled; Slovansky ustav; Ukrajinski univcrsitet v Praži. Rim: Bollettino deli'Associazione Internazionale degli studi Mediterranei; Istituto per 1' Europa Orientale; Pontificium Institutum orientalium studiorum. Sarajevo: Glasnik zemuljskog muzeja u Bosni i Hercegovini. Skoplje: Glasnik Skopskog naučnog društva. Sofija: Bfelgarskata Akademija na naukite; Istoričcskoto družestvo. Sombotelj: Vasviirmcgye es Szombathely varos kulturegyesiiletc. Split: Vjesnik za arheologiji! i historiju dalmatinski!. Trst: Archeografo Triestino. Turčianski Sv. Martin: Matica Slovenska; Sbornik Spolku profesorov Slovakov. Varšava: Instytut badaii spraw narodowosciowych; Towarzystwo Naukowe Warszawskie. Zagreb: Jugoslavcnska akademija; Brača Hrvatskog zmaja; Hrvatski geografski glasnik; Narodna starina; Novi život; Priroda; Vjesnik Hrvatskog arheološkog društva; Vjesnik kr. državnog arhiva. V oceno in zameno doposlane tiskovine. Od 1. julija do 30. novembra 1932. Kr. Srpska akademija, Beograd: Glas Kr. Srp. akademije. 147, 148. 1932. — Posebna iz-danja. 89. Stanojevič-Glumac, Sveto pismo. 1932. 90. Dinič K. J. O Nikoli Altoma-noviču. 1932. 92. Pogodin A., Rusko-srpska bibliografija. I. 1932. — Srpski etnografski zbornik. 49. Vlajinac M. Z., Zgon ili kulučenje van mesta stanovanja. 1932. — Zbornik za istoriju, jezik i književnost srp. naroda. II, 5. Arhivska grada. 3. 1932. Bblgarskata akademija na naukite, Sofija: Dokumenti za bl>lgarskata istorija. I. 1931. — Letopis XIII. 1931. — Sbornik na Bblgarskata akademija. 24, 27. 1931. — Bolgarski starini, XI. Laskaris M., Vatopedskata gramota na car T van Asenja II. 1930. — ŠiS-manov I. D., Iv. Vazov. 1930. Arhitektura. I, 8. Ljubljana 1932. Beseda o sodobnih vprašanjih. I, 7—11. Ljubljana 1932. Bollettino dell' Associazione internazionale per gli Btudi mediterranei. Ill, 1—3. Roma 1932. Byzantinoslavica. IV, 1. V Praze 1932. Čas. XXVII, 1. Ljubljana 1932. Časopis Matice Moravske. LVI. V Brne 1932. Časopis Vlasteneckeho spolku inusejniho v Olomouci. XLV. Olomouc 1932. Česky časopis historicky. XXXVIII, 1—2. V Praze 1932. Dom in svet. XL V, 5—6. Ljubljana 1932. Centraljnaja Evropa. V, 8—11. Praga 1932. Germania. XVI, 3—4. Frankfurt a. M. 1932. Glasnik Zemaljskog muzeja u Sarajevu. XLIII. Sarajevo 1931. Izvestija na IstoričeBkoto družestvo. XI—XII. Sofija 1931-1932. Jahrbucher fiir Kultur und Gesehiehte der Slaven. VIII, 1—2. Breslau 1932 Kwartalnik historyczny. XLVI, 1—2. Lwow 1932. Mentor. XX, 1—3. Ljubljana 1932. Popotnik. LIV, 1—3. Ljubljana 1932. Slovenski pravnik. XLVI, 7—10. Ljubljana 1932. Slovansky pfehled. XXIV, 7—9. V Praze 1932. Priloži za književnost, jezik, istoriju i folklor. XII, 1. Beograd 1932. Priroda. XXII, 6—8. Zagreb 1932. Čelioslovačko-jugoslovenska revija. III, 1—2. Praha 1932. Nova revija. XI, 5. Makarska 1932. Revue dee etudes slaves. XII, 1—2. Paris 1932. Rivista di letterature slave. VII, 3—6. Roma 1932. Ročenka Slov. ustavu. IV. V Praze 1932. Sbornik praci I. sjezdu slov. filologu. II. V Praze 1932. Slovenski učitelj. XXXIII, 7—12. Ljubljana 1932. Zdravniški vestnik. IV, 4—7. Ljubljana 1932. Franjevački vijesnik. XXXIX, 7—11. Beograd 1932. Voršič J.. O pravni naravi ozračja. Ljubljana 1932. Jubilejni zbornik 1922-1932. V Ptuju 1932. Zbornik za umetnostno zgodovino. XI. Ljubljana 1931. Wiener Zeitachrift fur Volkskunde. XXXVII, 5—6. Wien 1932. Zpravy Českeho zemskeho archivu. VII. V Praze 1932. Ljubljanski zvon. Lil, 7—9. Ljubljana 1932. Žena in dom III, 8—12. Ljubljana 1932. v Od publikacij ZDM so v zalogi se: ČZN II—X; XIV—XXIV. Cena Din 60, za člane Din 40 (v inozemstvu Din 50). XXV—XXVII. Cena Din 75, za člane Din 50 (v inozemstvu Din 60). K a z a 1 o Č Z N I—XX. Cena Din 50, za člane Din 30 (v inozemstvu Din 40). Dolenc Metod, dr.: Kmečko dedno nasledstvo za časa veljavnosti gorskih bukev. Din 10. — Košir P. — Moder n-dorfer V.: Ljudska medicina. Din 10. — Kovačič Fr.: Ljutomer. Zgodovina trga in sreza. Din 50, po pošti Din 53. — Kovačič Fr.: Nadžupnija Sv. Križa pri Rogaški Slatini. Din 25. — M a r o 11 M a r i j a n: Umetnostni spomeniki Slovenije. III. Dekanija Celje. I. Din 50, za člane Din 35. — II. Din 75, za člane Din 50. — Strmšek Pavel, dr.: Dramatično društvo v Mariboru. Din 10. — Strekelj Karel, dr.: Historična slovnica slovenskega jezika. 1—2 a Din 10, 3 a Din 3. — Vrsto v še k K., dr.: Dr. Matija Prelog. Din 3. — Zgodovinska knjižnica. I. 1.: Krajevne kronike. Din 3. — Zgodovinska k n j i ž n i c a. II, 1.: Prazgodovinske izkopine. Din 3. Poleg teh ima ZDM v zalogi tudi naslednje publikacije: Kragelj Jos.: Tolminski opravilnik. Din 3. — Mravljak Jos.: Vuzenica. II. Din 15. — Orožen Ignac: Das Dekanat Oberburg. Din 25. — Strmšek Pavel, dr.: Zur alteren Geschichte der westli-chen Siidslawen. Din 10.