7$ehilc<	adfoia, ih, Italije,
Ttnmmtmm
POŠILJA s IVAN UČENIKOV - KAIRO RUE MANSHAET EL MAHRANI ŠT. 5
Skednji vzhod
St. 84
1. nauetit&za 1943.
ČETRT STOLETJA ČEŠKOSLOVAŠKE REPUBLIKE
Osemindvajsetega oktobra so naši bratje Čehi in Slovaki praznovali 25 letnico svoje svobode in neodvisnosti. V zlati Pragi seveda tudi letos ni bilo velikih slavnosti in manifestacij, ki jih znajo tako odlično organizirati naši bratje. Ali tudi v Pragi so poromali nekateri najsrčnejši domoljubi na grob velikega Masaryka s skromnim cvetjem v rokah.
V	srcih vsega naroda pa je zagorela lučka, polna moči in svetlobe, lučka vere, da je osvobojenje že zelo blizu.
Ob grmenju topov, ob treskanju letalskih bomb in ob prerivanju milijonov mladih človeških življenj ; ob vsakdanjih dogodkih, ki jih vojni čas prinaša od ure do ure, radi pozaljamo na sata začetek sedanje svetovne tragedije. Pozabljamo, da so naši bratje Čehi in Slovaki bili prva žrtev Hitlerjeve sa-mopašnosti in tudi prva žrtev do dna zgrešene politike zaveznikov. V Monakovem so demokratske velesile doživele prvi poraz brez prelivanja krvi.
V	Monakovem je padla prva žrtev do dna zgrešene politike zaveznikov. V Monakovem so demokratske velesile doživele prvi poraz - brez prelivanja krvi.
V	Monakovem je padla prva žrtev - Češkoslovaška republika. Velika Britanija in Francija sta podlegli Hitlerjevemu izsiljevanju in s tem so se na široko odprla vrata vsem nadaljnjim prusijaškim vandalizmom, ki so kakor orkan drveli po vsej Evropi.
To kratko in jasno definicijo sedanje svetovne drame bo moral zapisati vestni in pravični zgodovinar, ko bo brskal po vzrokih in povodih drugega svetovnega klanja. Ta živa resnica pa bo morala lebdeti tudi pred očmi mirovnih sodnikov ob uri sodbe.
Prva svetovna vojna je našla tudi Čehe in Slovake prvi hip brez jasne orijentacije. To je naj večja tragedija vsakega naroda, ki ga presenetijo sovražnosti. Jasen dokaz smo v tej vojni mi sami, ki še danes po 30 mesecih vojne ne vemo, kaj hočemo.
Kruti pritisk nemštva med prvo svetovno vojno je kaj hitro izoblikoval jasno in odločno zahtevko po popolnem osvobojenju. To orijentarijo so prav posebno pospešili v tujini živeči Čehi in Slovaki. Prof. Masaryk je pobegnil v tujino. Kljub različnim pogledom na svet in kljub najrazličnejšemu okolju, k katerem so Čehi in Slovanki živeli v prostrani tujini, so se v ' resnici narodno zavedni slovanski bratje hitro znašli na skupni poti, ki je imela en sam cilj - osvobojenje.
S temeljitim načrtom je pričelo politično in propagandno delo velikih stvariteljev češkoslovaške svobode prof.Masaryka, dr.Beneša, gen.Stefanika in drugih. Češkoslovaške legije so se vkljub naj večjim težkočam nekaterih ostarelih državnikov an-tate pričele formirati na vseh takratnih evropskih bojiščih. L.1916 so se zaradi izredno vestne in odlično zasnovane propagande pričele zanimati za češkoslovaško stvar vlade antante. VVilsonova nota meseca januarja 1917 je že sprejela v svoj vojni cilj osvobojenje Češkoslovaške.
V domovini so delovale organizacije mafije, ki so napore v tujini silovito podpirale. 19.junija 1918. leta je Medzavezniška komisija v Versailles-u priznala Češkoslovaški, narodni svet za legalno vlado Čehov in Slovakov.
Ti uspehi emigrantov v tujini so močno vplivali na narod v domovini. Z.oktobra 1918. je poslanec Stanek v avstrijskem parlamentu izjavil, da so se Čehi in Slovaki definitivno razšli z avstro-madjars-ko monarhijo. lS.oktobra 1918 je prof.Masaryk z washingtonsko izjavo proglasil samostojnost češkoslovaške republike. 28.oktobra so svojo samostojnost proglasili tudi v Pragi.
Kakor vse mlade države se je morala tudi Češkoslovaška boriti z velikimi notranjimi in zunanjimi težkočami, ali neomejen in nesebičen patriotizem Čehov in Slovakov je premagal vse težkoče in mlada država je rasla in se krepila, kakor nobena druga nasledstvena država. Usodo naroda je vodil veliki prof.Masarvk, za katerega so Čehe in Slovake upravičeno zavidali vsi narodi Evrope. Njegov sodelavec in naslednik, dr.Beneš je v svetovnem političnem življenju dosegel sloves državnika največjega formata.
Čaškoslovaška je padla kot prva žrtev Hitlerjevskega nasilja in prusijaške nenasitljivosti. Njeni veliki sinovi so se tudi v tej vojni našli na skupni poti in današnja češkoslovaška vlada vživa med vsemi emigrantskimi vladami največji in zasluženi ugled. Med Čehi in Slovaki v tujini ni različnih pogledov. Oba naroda vesta kaj hočeta, čeravno je bilo v novejši zgodovini med njima vse preveč trenja in nesoglasja. Vojna je združila oba naroda v krepko in trdno celoto. Tudi v domovini ni drugače. Oba naroda se skrbno pripravljata, da poženeta dednega sovražnika s svoje zemlje, ko bo udarila ura.
Na ruševinah prusijaškega vandalizma bodo Čehi in Slovaki zgradili novo državo, ki bo gotovo najboljše jamstvo za mir in red v Srednji Evropi.
Slovenci, ki smo že davno tesno povezani z brati Čehi in Slovaki, ki so nam na svojih visokih šo-
lah vzgojili naše, najboljše pokolenje, gojimo ob četrtstoletnici Češkoslovaške republike v svojih srcih najlepše želje za skorajšnje osvobojenje Češkoslovaške. - NA ZDAR!
F. Lodur
HITLERJEVE INTRIGE NA BALKANU
Švicarski listi prinašajo obširna poročila o vojaških in političnih razgovorih v Sofiji, ki so trajali nekaj dni in v katerih so Nemci s svojimi podrepniki obravnavali vprašanje takozvane “Balkanske konfederacije”.
Razvoj dogodkov na bojiščih, na Ruskem in v Italiji, uspešni zavezniški letalski napadi, ki so pod svoj udar vključili že celotno nemško ozemlje, nemški diplomatski polom na Portugalskem in v Turčiji, splošni upori zasužnjenih narodov po vsej Evropi; vsi ti dogodki so Hitlerja potisnili na slepi tir. Oblastnost tretjega rajha se je močno zamajala. Podrepniki na Balkanu in priskledniki v Srednji Evropi škilijo v zavezniške vrste in poizkušajo izskočiti iz drvečega prusijaškega brzovlaka, kakor je to tako značilno povedal Goebbels v času italijanske brezpogojne predaje. Res si je Italija pri odskoku do dobrega potolkla glavo, ali podrepniki vendarle računajo, da je obtolčena živa glava vseeno boljša, kakor pa mrtva butica.
Vse to je Hitlerja nagnalo, da s prevaro in lažmi vsaj začasno potolaži balkanske skakalce iz prusija-ikega brzovlaka. Tisti Hitler, ki je 1.1941. postavil kraljevega morilca Paveliča s pomočjo nemških bajonetov in laške podlosti na čelo neke operetne države, ta isti Hitler ustvarja danes - Veliko Srbijo. Po švicarskih poročilih so se razbojniki v Zagrebu strašno razburili, ko so izvedeli, da prusijaški agent Franc Neuhausen baranta v Beogradu za neko novo “samostalno Srpsko državo”, ki bi obsegala vso Črno goro, del Dalmacije do Dubrovnika, vso Hercegovino, del Bosne, del Slavonije z Vojvodino. Nič manjše vznemirjenje ni bilo v Sofiji, ko so izvedeli, da Plitler ponuja Nediču velik del Južne Srbije do Skoplja in Ohridskega jezera. Po istih poročilih pravijo, da bi se morala nova srbska država popolnoma priključiti “novemu evropskemu redu” po vzorcu vichyske vlade.
Poročila iz Sofije naglašajo, da so Nemci na tistem ozemlju, ki so ga menda Nediču obljubili, že uvedli vojaška prelca sodišča in popolnoma kontrolirajo najboljše bolgarske čet-e. Nemci so v teh ozemljih popolnoma odstranili bolgarske civilne oblasti.
S takimi razpoloženji je zasedala “balkanska konfederacija”. Pravijo, da so pretnje Hrvatom in Bolgarom s konstrukcijo Velike Srbije na Hrvaškem toliko zalegle, da je Pavelič slovesno obljubil Hitlerju, da bo z lastnimi silami zatrl uporniško gibanje na ozemlju “samostalne hrvatske države”. Hitler je baje postavil rok štirih tednov. Če v tem času Pavelič upornikov ne ukroti, bo vsa tista ozemlja, na katerih bodo tudi še po tem roku delovali uporniki, izročil Nediču. Pavelič je izdal proglas, v katerem poziva partizane in Dražo Mihajloviča, naj prenehajo s sovražnostmi, v zahvalo pa, da bodo Vsi deležni njegove generalne odveze.
V Sofiji so baje obljubili samo to, da ne bodo ljubimkali s Turki. Vendar neki viri naglašajo, da je Bolgarija popolnoma v nemških rokah in da bo že v kratkem demisionirala sedanja vlada, ki naj bi jo nadomestili člani, ki jih je Hitler že za to določil. Nekatere vesti naglašajo celo, da poskušajo Hitlerjevi agenti prepričati nekatere germanofilske bolgarske politike, da je bolgarsko-srbska konfederacija v okviru Velike Nemčije edina garancija za mir v Evropi. V ta namen so Nemci raztrosili po Bolgariji velike količine pamfletov in v zadnjem času sploh mnogo govore o taki tvorbi na Balkanu.
Švicarski listi nič ne povedo kaj mislijo o Hitlerjevih načrtih v Beogradu. Verjetno je, da se Hitlerju niti ne sanja o tem, kaj in kako misli domoljubni srbski narod o njegovi intrigantski konstrukciji neke namišljene Velike Srbije. Srbski narod je v svej svoji slavni zgodovini, posebno očitno pa 1.1918. vsemu svetu dokazal, da je srbska zemlja Piemont Velike Jugoslavije. O tem se bodo Nemci še temeljito prepričali na lastni koži ob uri sodbe.
VSEH MRTVIH DAN
Ti mati tiha, zemlja črna, pravična nizkim in visokim; pod plaščem temnim in globokim, v okviru cvetja ali trnja — ti vsem odpiraš isti dom.
dr. V.Š.
Jeziki bili so jim bratje, besede so jim sestre bile; v en spev so v tebi se strnile kot ene svatbe složni svatje — ti vsem razlivaš isti mir.
Pa naj so v zibel jim šumeli Goljaki ali Karavanke, pa naj primorske so seljankc prepevale jim ob zibeli — ti vsem šepečeš isti molk.
Ti mati skrbna, zemlja črna, zapiraš vrata jim zelena, da jih ne moti stvar nobena, ne divja zver, ne plaha srna — ti vse uspavaš v isti san.
Čez slednji grob veliš cveteti, vsaj travici, če ne cvetlici, da z nemimi oznanja klici :
NA VSAKEM GROBU LUČKA SVETI KER V GROBU SPI SVOBODE DAN!
VZHODNO BOJIŠČE SE MAJE...
Ruske armade z nezmanjšano silo podirajo nemške utrjene postojanje drugo za drugo. Po velikih uspehih poletne ofenzive se ruski pritisk sedaj na jesen ni prav nič zmanjšal. Nasprotno, Rusi so v zadnjih tednih udarili po Nemcih s tako silo, da se je nemškega javnega mnenja polastila prava panika.
svoji pokojni šesti nemški armadi pri Staljingradu. Ta je ubogala in umrla. Na severu južnega odseka so Rusi prodrli pri Kremenčugu, prekoračili Dnjepr in dosegli važno železniško križišče Krivoj Rog.Na skrajnem jugu, ob Azovskem morju pa prodirajo * dveh smereh: levo krilo ima za cilj Perekop, drugo
^se gromno ozemlje, ki so ga Rusi osvobodili od Stalingrada dalje, je zelo poučno razvidno iz našega zemljevida in ta slika lebdi danes stalno pred očmi vsakega nemškega prebivalca, ki je že davno obupal nad nemško zmago.
Največja nevarnost preti Nemcem na jugu. V velikem loku reke Dnjepr, ki poteka od Kijeva pa do Črnega morja, so Nemci natrpali pol milijona svojih vojakov. Hitler jim je ukazal, da morajo vzdržati, ali umreti. Nekaj podobnega je Hitler že enkrat naročil
krilo prodira proti Krivem rogu. Na ta način mislijo Rusi z enim samim zamahom zadeti dve muhi: odrezati Nemce na Krimu in zamašiti Dnjeprski lok. Če bi Rusom taka obkolitev uspela, potem bodo rdeče armade brez večjih zaprek udarile na Odeso in obstale na romunski meji. Nekateri vojaški strokovnjaki mislijo, da bi se Nemci mogli ustaviti še na reki Bug, ali je ta verjetnost zelo majhna. To bi se zgodilo le v slučaju, če bi se jim vsaj deloma posrečilo izmuzniti se iz sovjetskih klešč.
Na severu so sovjetske armade pričele z novo ofenzivo zahodno od Smolenska. Njihov cilj je predor do Baltika in zasedba obrobnih držav.
Zanimivo je, da je Hitler računal s takim razvojem dogodkov. Zato so Nemci z velikim hrupom pričeli z novo mirovno ofenzivo. Poizkušali so prepričati svetovno javnost, posebno pa lastne ljudi v državi, da nameravajo Rusi skleniti premirje. Nekaj dni po sestanku v Moskvi so še nadalje trobili v svet pripovedko o posebnem miru, prav v zadnjih dneh pa so obmolknili. Moskovska konferenca jim je verjetno zamašila usta. Težko je seveda uganiti, kaj se vse v Moskvi dogaja, vendar je zelo malo verjetno, da bi Rusi pristali na kakršno koli premirje v tre-notku, ko so njihovi uspehi v tej vojni tako mogočni.
Kako je mogoče, da so sovjetske armade danes močnejše in udarnejše kakor kdaj koli poprej ? Odgovorov na to vprašanje bo najbrže več. Predvsem je danes vse rusko gospodarstvo v celoti v službi vojnih potreb. Mobilizacija vseh narodno-gospo-darskih sil je izvedena do popolnosti. Ruska industrija, ki se je dejansko razvila šele v zadnjih dvajsetih letih, je pokazala svojo polno veljavo. Pomoč Amerike in Velike Britanije igra tudi pomembno vlogo in prihaja z vsakim dnem do večje veljave. Vspehi na bojišču pa dokazujejo še nekaj. Živo pričajo, kako katastrofalno lahko deluje splošni narodni odpor proti zavojevalcu. Sovjetski uporniki imajo vsekakor levji delež pri sedanjih uspehih. Nemci sami priznavajo, kako obupna je borba, ki z vseh strani prinaša neslišno smrt. Niti ena sama železniška proga, niti ena cesta, niti neporušena hiša v ozadju bojišča ne more nemškemu vojaku jamčiti, da ostane živ. Naravnost obupna so pisma, ki jih nemški vojaki pošiljajo svojcem in v katerih odkrito govore o vulkanskem zaledju ruskega bojišča.
Današnja vojna je izredno zamotan organizem. Nemci so želi velike uspehe v začetku vojne ne samo zaradi modernega orožja, ne samo zaradi štuk in tankov, niti zaradi barbarskega nasilja prusjaške soldateske, pač pa so ti uspehi v znatni meri bili doseženi s pomočjo nemške brezhibne organizacije. Ta organizacija pa ni delovala samo doma, pač pa je njen razplet segal naravnost v strelske jarke. Ves ta organizem pa je izredno občutljiv in če se ga le malo dotakneš, nastaja nevarnost, da se kolesje ustavi. Ruski uporniki so to kolesje rušili z največjimi uspehi. Vsak porušen mostiček je ustavil kolesje za nekaj dragocenih ur. V^ak napad na kolone, ki so hitele na bojišče, je pomenil zakasnitev, ki je včasih lahko bila katastrofalna. Vsako zahrbtno uničevanje municije, orožja, živil in drugih potrebščin je mnogokrat izprevrglo vse nemške dispozicije. Veličina uporniškega vojskovanja je tako na Ruskem, kakor tudi pri nas, tako mogočna, da nam bo pravo oceno mogla pokazati šele zgodovina.
Veliko pomoč so Rusom izkazali tudi zavezniški letalci s svojimi nepretrganimi poleti nad Nemčijo. Tudi tu je bila prizadeta v prvi vrsti nemška vojna organizacija. Oskrba armad na bojišču se je pretrgala sedaj tu, sedaj tam. Tovarne, ki so se obvezale dobavljati nemški vojski točno določene količine vojnega materijala v točno določenih rokih, so se čez noč spremenile v prah in pepel. V skladiščih nakopičene zaloge je požrl ogenj zavezniških vži-galnih bomb. Lokomotive, ki so imele prevoziti
pomoč na tisoče in tisoče kilometrov dolge proge, so po nekaj dobro merjenih strelih iz letala-namesto proti bojišču-odhajale v popravila. Isto velja za železniške vozove, za rečno plovbo, za motorna vozila, za delavce, ki so ostali brez strehe itd.
Vzhodno bojišče se maje, to priznavajo sami Nemci. V tem pa se neizprosno približuje ruska zima, ki je Nemcem v prejšnjih dveh letih prizadejala ogromne izgube. Ruske sibirske armade že stoje pripravljene v ozadju bojišča, da zamenjajo poletne junake. Vse kaže, da Rusi še dolgo ne mislijo na to, da bi Nemcem dovolili kakršen koli odmor.
Zadnje poglavje današnje svetovne drame pričenja na ruskem bojišču. Dolga bo pot še do končne zmage. S svojim nasiljem je Hitler tudi zadnjega Nemca pognal med zagrizene sovražnike pravičnega miru. Prusjaki dobro vedo, kaj jih čaka. Niti Rusi, niti Britanci in Amerikanci ne bodo izpraševali, kdo je bil nacist in kdo ne. Obračun bo temeljit za ves nemški narod in tega se Nemci dobro zavedajo. Zato bodo zategnili pas do konca, ko se bodo-zadušili.
NOVA POMOČ SLOVENSKIH UPORNIKOV ZAVEZNIKOM
Najnovejša poročila O.W.I. naglašajo, da je velika ofenziva Nemcev proti slovenskim upornikom popolnoma propadla. V zadnjih dveh tednih so Nemci poslali iz severne Italije dve diviziji v Julijsko Krajino in v Slovenijo. Ena izmed obeh divizij je oklopna divizija, ki šteje nad 100 srednjih in lahkih tankov. Druga divizija je samo delno opremljena z oklepnimi vozili. Prva divizija je prodirala po Reški dolini iz Št.Petra na Krasu proti Reki. Slovenski uporniki so se umaknili na Snežnik in od tam resno nadlegovali premik te nemške divizije. Nemci so vdrli na Sušak in napadli 60 kilometrov dolgo fronto med Sušakom in Ogulinom. Tudi na tem delu bojišča so se uporniki umaknili v gozdove Gorskega Kotora, vendar pa od tam stalno napadajo nemške posadke. Nemci so bili prešibki, da bi mogli uspešno zavarovati zelo važno železniško progo Zagreb-Sušak in so zato poslali še tretjo divizijo iz severne Italije.
Druga nemška divizila je preko Vidma in Gorice prodirala po Vipavski dolini in Pivki v Slovenijo. Slovenski uporniki so se tudi tej diviziji junaško postavili po robu in v ogorčenih borbah povzročili sovražniku zelo zelo občutne izgube. Pri Vrhniki so pognali v zrak dva mostova in tudi iz Trnovskega gozda, Čavna in Nanosa stalno nadlegujejo nemške posadke.
Kljub vsemu niso mogli Nemci doseči nikakega pomembnejšega uspeha. Nasprotno nemški poveljnik v Jugoslaviji je zahteval tri sveže divizije iz Berlina. Tako so slovenski uporniki ponovno odtegnili Nemcem tri divizije.
JUGOSLOVANSKEMU RDEČEMU KRIŽU je
darovala botra Terez preko našega uredništva P.Eg. 100,- Mesto posebnih čestitk gdč. Marici Merljakovi za odlično napravljene izpite je darovala gdč. Zora P.Eg. 100. - Oba zneska je uredništvo izročilo J.R.K.
KAKO SE JE POGREZNIL FAŠIZEM?
Švicarski listi prinašajo na podlagi verodostojnih prič in dokumentov izpričane podrobnosti o klaverno-zabavnem slovesu Mussolinija in neslavnem koncu italijanskega fašizma. Fašizem in njegov krvavi ustanovitelj bosta v zgodovini slovenskega naroda zapisana s črnimi črkami in bosta vsem slovenskim pokolenjem služila kot najresnejši opomin v vseh naših bodočih odnosih do Italije. Debele knjigle italijanskih zločinov v zadnjih dveh desetletjih so napisane in sleherni Slovenec in Jugoslovan bi morala do podrobnosti poznati naj-žalostnejše poglavje novejše jugoslovanske zgodovine.
Da bi bila slika fašizma in njegovega glavnega kolovodje popolna, je potrebno, da poznamo tudi njeno zadnje poglavje.
ITALIJA PRED DRŽAVNIM UDAROM
Z vdorom zaveznikov na Sicilijo so se notranje napetosti v Italiji samo še poojstrile Široke ljudske množice so sicer v notranje-političnih vprašanjih zadržale tudi v teh dneh - od samih porazov zaledenelo otopelost, ali so zato ostanki preživelih strankarskih skupin delali s polno paro Strankars-ko-politične silnice so se strnile predvsem v dve skupini. Prva je našla svojega odrešenika v osebi maršala Badoglia. Ta skupina ni imela nobenega izdelanega ideološkega programa, pač pa je - po laški navadi - hotela v zadnjem trenotku rešiti to, kar se še rešiti da. Okrog nje so se zbrali bivši fašisti, kalerim je Mussolini zlezel čez glavo. Spoznali so, da je fašizmu za vedno odbrenkalo, zato, so po receptu “volta la bandiera” obrnili skra-hiranemu cezarju hrbet.
Drugi skupini sta stala na čelu Grandi in Feder-zoni, oba tudi še v naprej pravoverna fašista. Ta skupina je hotela za vsako ceno rešiti fašizem, zato pa žrtvovati Musolinija,
Obe skupini sta samo čakali na ugodni trenotek za državni udar. Italijanski kralj, ki je v zadnjih dvajsetih letih igral mizerno vlogo Mussolinijevega lakaja, se je naslanjal na Badoglia. Pri tem pa je držal tudi še drugo železo Grandi-Federzoni v ognju. Grandiju je nekaj dni pred zavezniškim vdorom na Sicilijo obesil okrog vratu “Annuziato”.
Maršal Badoglio je užival v Italiji precejšnjo priljubljenost še izza prve svetovne vojne, posebno pa zaradi svojih uspešnih ali ne vitežkih podvigov v Abesiniji. Ta laški maršal ni bil seveda v ničemer manjši fašist od ostalih, bil pa je - vsaj tako pripovedujejo - velik nasprotnik italijanskega ljubimkanja z Nemci. To je tudi verjetno, kajti maršal je v prvi svetovni vojni iz neposredne bližine občudoval moč in silo zavezniških narodov in je zato tudi naslutil, kakšna usoda čaka Italijo, ki je priklenjena na nrusijaško verigo. V svojih političnih podvigih se je Badoglio navezal na odvetnika Bonomija, bivšega predsednika italijanske zbornice in znanega socialdemokrata, ki je poleg tega tudi še velik zagovornik monarhi je.
Skupina Grandi-Fedeteoni je štela med svoje privržence barona Acerba, Bottai-ja, de Štefani-ja, Bast:anini-ja, grofa Ciana, maršala Puppa in .de Vecchia.	.
Kralj Viktor Emanuel je pogostokrat sprejemal Grandija in Federzonija,’ki sta ga nagovarjala, naj osebno poseže v razvoj dogodkov in požene Mussolinija. Kralj pa se je izgovarjal, da je za to potrebno sklicati Veliki fašistovski svet. Če bi ta Mussolinija pustil na cedilu z doseženo protimus-solinijansko večino, potem bi se pač lahko znebili Mussolinija. Duče je dobro vedel, kaj ga čaka, zato je stalno odklanjal sklicanje Vel. fašistovskega sveta, ki že od 1.1939 dalje ni več zasedal.
Obe skupini sta ločeno smatrali, da bo ura njihovih podvigov udarila takoj drugi dan, ko se bo duče poslovil od Hitlerja na napovedanem sestanku v severnoitalijanskem mestu Feltre pri Benetkah.
ZADNJI SESTANEK HITLER-MUSSOLINI
Postavljen pred ‘izredno težak položaj v Siciliji, se je Mussolini v drugi polovici julija odločil, da zaprosi za pomoč Hitlerja. Duče je pri tem mislil zlasti na orožje in municijo. V tem času je imela Italija še dovolj vojakov, ki so bili izvežbani za upravljanje z nemškim orožjem. Hitler pa ni bil tega mnenja. Z orožjem je hotel poslati v Italijo tudi nemške vojake. Da bi oba diktatorja razčistila vsa nesoglasja v teh vprašanjih, je bilo dogovorjeno, da se bosta sestala v severni Italiji 20.julija. Mussolini se je odpravil na pot v družbi večjega števila višjih častnikov, ki jih je vodil general Ambrosio, ki je še danes načelnik italijanskega generalštaba
Sestanek v malem mestecu Feltre je bil zelo viharen. Razgovori so pokazali, da Nemčija ne more oziroma neče prihiteti Italiji v pomoč v tisti obliki, kakršno si je želel Mussolini. Po dveh urah razgovora - tako zatrjujejo priče - se je Mussolini strahovito razjezil in ob razstanku s Hitlerjem prostaško zaloputnil vrata. Sestanek je popolnoma propadel.
POVRATEK MUSSOLINIJA V RIM
Ko se je Mussolini vrnil v Rim, se je znašel pred položajem, ki ni kazal nobenega izhoda.
Končno so 24.julija zvečer sklicali Vel.fašistovski svet. Ko sta za to zvedeli obe skupini, so pričele na obeh straneh mrzlične priprave za naskok na Mussolinija in za njegovo končno odstranitev. Grof Grandi je izdelal načrt dnevnega reda, ki so ga podpisali naslednji člani fašistovskega sveta: Grandi, Federzoni, De Bolto, de Vecchi, Ciano, de Mar-sico, Acerbo, Pareschi, Cianetti, Balella, Gottardio, Bignardi, Albini, di Stefani, Rossoni, Bottai, Mari-nelli, Alfieri in Bastianini. S pomočjo teh podpisov je Grandi potisnil Mussolinija v ogromno manjšino in njegov konec je bil samo še vprašanje nekaj ur. Grandi je trdno računal, da se bo povzpel na du-čejevo mesto in pri tem popolnoma preži, da se bo z Mussolinijem pogreznil tudi fašizem.
Seja je pričela ob l& uri' Trajala je nepretrgoma do zore v nedeljo 25.julija. Najprej je Mussolini pojasnil splošni položaj in rezultate sestanka s Hitlerjem. Mussolinijev ekspoze so prisotoni molče poslušali nad eno uro. Prvi incident je nastal, ko je Mussolini, govoreč o vdoru na Sicilijo, povdarjal, da je pričakoval večji odpor s strani italijanskih čet. Ko je kvadrumvir De Bono, italijanski maršal, zaslišal omalovažujočo sodbo italijanske vojske iz ust samega Mussolinija, je pompozno izvlekel pištolo in z visokim jadikujočim glasom zajecljal, da ne dovoljuje nobenemu obrekovati narodno vojsko. Mussolini je svojega dovčerajšnjega prijatelja zavrnil: “Zadnji, ki bi si smel vzeti pravico zagovarjati italijanske vojake, si ti!” Nato je dodal, da je bivši rezervni general in sedanji italijanski maršal De Bono že onečastil svoje vojaško dostojanstvo in izdal fašizem, ker se je pridružil revolucionarnemu gibanju. Z najostrejšimi besedami je maršala obsodil za njegovo izdajalsko vodstvo abesinskega podviga, nakar je De Bono molče zopet soravil pištolo. Mussolini je nato nadaljeval v precejšnjem miru s svojim poročilom.
Drugi incident je povzročil naslednji kvandrum-vir, grof de Vecchi, ki je znan po svojem reakcio-narstvu in ki je bil prvi italijanski veleposlanik pri Vatikanu po podpisu Lateranskega sporazuma. Ko je Mussolini razlagal polom sestanka s Hitlerjem, ga je de Vecchi prekinil in zakričal: “Že leta 1934. sem napovedal, da nas Mussolini vodi v propast!” Tudi tokrat je Mussolini energično reagiral in prisilil godrnjača, da molči. S tem je Mussolini svoj govor končal in Veliki fašistovski svet je prešel na dnevni red.
Predloženi so bili trije osnutki dnevnega reda. Prvi je bil tisti, ki ga je predložil grof Grandi in ki ga je podpisalo 19 članov fašistovskega sveta. Ta osnutek najprej pozdravlja bojevnike v Siciliji in vse siciljsko prebivalstvo v imenu fašistovske stranke. Nadaljuje pa takole: “Veliki fašistovski svet izjavlja, da je neodložljivo potrebna obnovitev vseh državnih organizmov s tem, da se nemudoma izroče kroni. Vel.faš.svetu, vladi, parlamentu in korporacijam vse odgovornosti, ki jih predpisuje ustava.” Dnevni red poziva predsednika vlade, da v dobrobit domovine naprosi kralja, da sam tudi dejansko prevzame poveljstvo oboroženih sil in si pridrži vse dokončne odločitve. To se pravi z drugimi besedami, da izgubi Mussolini vso vojaško in civilno oblast, ki bo izročena vladarju v njegovo neomejeno kompetenco. Skupina Grandi-Federzoni se je nadejala, da bo na ta način 'odstranila Mussolinija in da bo kralj imenoval novo vlado iz vrst te skupine.
Drugi osnutek dnevnega reda je predložil Robert Farinacci, ki ga je mislil tudi sam zagovarjati. V tem osnutku predlaga, da se poveljstvo italijanskih oboroženih sil podredi nemškemu generalštabu.
Tretji osnutek dnevnera reda izreka Mussoliniju popolno zaupanje. Predložil ga je fašistovski generalni tajnik Karel Scorza, podpirali pa so p-a predsednik Posebnega tribunala. Trmgali-Casanova; povelinik faš.mibce, general Galtvati ; minister Pol-verelli, Biggini, Frattari in Buffarini.
V sredi največje na_petosti„ ki je vladala v dvorani, se je dvignil grof Grandi, da bi raztolmačil vsebino svojega osnutka dnevnega reda. S tem je pričel prepir med Mussolinijem in njegovimi novopečenimi nasprotniki, ki se je razvil v burno prerekanje in zmerjanje. Mussolini je Grandiju zabrusil v zobe: “Ti si prihajal k meni tisočkrat s prošnjo, da postaneš plemenitaš.” Grandi je diktatorju drzno oporekal. Kreganje se je nadaljevalo vse dokler ni Ciano pojasnil, zakaj je podpisal osnutek dnevnega reda, s katerim so Mussoliniju pripravljali brco. Ciano se je zagovorjal, da je bil zmeraj za mir, medtem ko je Mussolini navijal za vojno. Mussolini se je na te obtožbe razjezil, s prstom pokazal na Ciana in zakričal: “Že zvečer, predno se je vgnezdil v mojo hišo, me je izdal!” Vsevprek so kričali kakor palermski fakini.
ŠE DVE DOGODIVŠČINI
Od samega razburjenja, kričanja in vpitja je padel v nezavest minister Pareschi. Kričanje je malo poleglo, ko so se nekateri udeleženci trudili, da bi spravili nezavestnega zopet k sebi. Ko se je minister zavedel, je začel mahati z rokama in histerično cviliti. Medtem, ko se je zaradi incidenta Pareschi -ja ozračje nekoliko shladilo, je stopil v dvorano sluga in povedal, da nujno kličejo na telefon predsednika fašistovske konfederacije Balello. Medtem, ko je Balella odšel, je Mussolini dejal tajniku stranke Karlu Scorzi: “Mogoče bi bilo dobro, da pustim zapreti vso to gospodo!” Federzoni, ki ni razumel, zakaj je odšel Balella, je na košček papirja napisal: “Pozor, pripravljajo se, da bi nas pobili !” Ta papirček je potoval iz roke v roko vsem zarotnikom proti Mussoliniju. Ko se je Balella vrnil v dvorano, se je kreganje obnovilo. Zlasti se je jezil Grandi in očital Mussoliniju, zakaj je objavil svoj zadnji govor. Mussolini se je zagovarjal, da je bil njegov govor namenjen izključno samo direktoriju stranke, ali da ga je v svojem navdušenju, na lastno odgovornost, objavil tajnik Karel Scorza. Ta prepir se je nanašal na Mussolinijev govor, v katerem je duče zatrjeval, da bodo napadalci na Sicilijo ostali na otoku shranjeni v vodoravni legi. S tem je hotel Mussolini povedati, da bodo Lahi in Nemci vse zaveznike na Siciliji enostavno poklali, že na sami siciljski obali.
FARINACCI JO JE POBRISAL
Videč, da je Mussolinijev položaj nevzdržen, se je Farinacci odrekel pravici, da bi zagovarjal svoj načrt dnevnega reda. Izrabil je splošno prerekanje v dvorani in jo kar po francosko pobrisal po stop-njišču, ki je bilo svoječasno zgrajeno za osebno uporabo Mussolinija. Stopnjišče vodi na ulico degli Astalli in tako je Farinacci neopazno izginil iz Beneške palače. Po nevtralnih poročilih so Fari-naccijev beg krili Nemci.
Ob jutranji zori se je zasedanje Velikega fašistovskega sveta zaključilo v sredi hruna in prepirov. V dvigalu sta se našla Ciano in Tringab-Casanova. Predsednik “Posebnega tribunala” je Cianu deial: “Mladi mož. to kar ste storili je zločin, ki se plačuje s krvjo. Mislim, da ne boste več dolgo živeli!”
NAŠI PROSTOVOLJCI PRI DELU IN ZABAVI
Mussolini, ki je po .vsem tem ostal v ogromni manjšini, je medtem Zapustil Vel. faš. svet in Beneško palačo ter se odpeljal z avtomobilom. Drugi člani sveta, pa niso utegnili misliti na nič drugega, kakor na to, kako bi si rešili življenje. V tem času pa sta kralj in Badoglio pripravljala državni udar.
ZGODOVINSKI SESTANEK V VILI SAVOIA
V	dopoldanskih urah, v nedeljo 25.julija sta se Grandi in Federzoni pojavila v zasebni rezidenci kralja, v vili Savoia in naprosila za avdijenco, da kralju sporočita rezultate včerajšnjega zasedanja. Velikega fašistovskega sveta. Hotela sta kralju vrniti vse njegove ustavne pravice. Kralj je izjavo obeh obiskovalcev vzel na znanje. Minister dvora grof d’Acquarano je nato telefoniral Mussoliniju in ga obvestil, da ga kralj želi videti.
Zgodovinski sestanek med italijanskim kraljem in Mussolinijem je trajal približno dve uri. Mussolini je kralju predočil celoten vojaški in politični položaj Italije in mu tudi obrazložil razgovore, ki jih je imel s Hitlerjem. Kralj je pazljivo poslušal Mussolinijevo poročilo. Mussolini se je dolgo časa zadrževal pri pojasnjevanju odnošajev z Nemčijo, o opoziciji, ki mu jo je pripravil Veliki fašistovski svet, o položaju na Siciliji, o nevarnostih, ki pretijo italijanski celini, o zavezniških letalskih napadih in o drugih važnejših dogodkih v življenju Italije. Vladar je želel nekatera pojasnila pri obravnavi raznih vprašanj in je tudi sam nanravil tu pa tam kako pripombo. Končno je pričel Mussolini govoriti o svojih bodočih načrtih. V tem pa ga je kralj prekinil in mu donovedal, da je za krono merodajno glasovanje Velikega fašistovskega sveta, ki je vse odločitve položilo kralju v roke. Glasovanje Vel. fašistovskega sveta - tako je dejal kralj - ne dovoljuje Mussoliniju, da bi pripravljal kakršnekoli načrte za bodočnost. Bivši diktator, ki je začel doumevati, kam kralj meri, je vstal ves bled in zaprosil za pojasnila. Sedaj je kralj prišel končno z besedo na dan: “Dolžan sem vam povedati, g.Mus-solini, da je vaš naslednik kot predsednik vlade že imenovan in je tudi že prevzel predsedniške posle. To je maršal Badoglio. Stavite se mu na razpolago.”
Mussolini strahovito presenečen nad to kraljevo izjajo, je pričel groziti. Naštel je vladarju vsa sredstva, ki da jih ima na razpolago in s katerimi se misli upreti kroni ,če treba s pomočjo oborožene sile. Napravil je kretnjo za odhod, kralj pa ga je zadržal in mu predočil vso težo odgovornosti, če misli spraviti Italijo v državljansko vojno.
Mussolini še vedno nepomirjen, se je obrnil k izhodu in na vratih odgovoril kralju, da se je že odločil tako, kakor je dejal poprej.
DRŽAVNI UDAR
V	času, ko je ustanovitelj faš:ma od samega kralja zvedel za smrt svojega režima, je maršal Badoglio že predvzel vse potrebno, da prepreči državljansko vojno in onemogoči vsako tujo intervencijo
Bivši načelnik policije Senise je nrevzel službo državne varnosti v svoie roke in odslovil svoiega predn;ka de Clerici-ja, ki ga je postavil Mussolini. Karab:nijerii so se z navdušenjem takoj pokorili Badogliu. Ostala je samo še fašistovska milica,
najmočnejše orožje fašizma. V dopoldanskih urah 25, julija je general Galbiati v sporazumu s Karlom Scorzo in na podlagi sklepov Vel.fašistovskega sveta pripravil brzojavko-okrožnico, v kateri vse poveljnike fašistovske milice poziva, naj bodo pripravljeni na vsako morebitno akcijo. Novi načelnik policije Senise pa je v največji tajnosti preprečil odpremo te brzojavke. Brez vednosti Galbiati-ja in Scorze pa so poveljniki prejeli drugačno brzojavko, s potvorjenim podpisom Galgiati-ja, da je od sedaj naprej fašistovska milica vključena v redno armado.
Na ta način so se vse vajeti državne oblasti združile v eni sami roki. .
ARETACIJA MUSSOLINIJA
Vsi ti dogodki so se razvijali v največji tajnosti in italijanski narod o njih niti slutil ni. Mussolini je zapustil vilo Savo;a, kjer je konferiral s kraljem. Medetm, ko se je Mussolini razgovarjal s kraljem, so v največji tišini odpeljali njegov avtomobil z vsemi njegovimi osebnimi stražarji. To so napravili tako, da so z neko potegavščino prepričali Mussolinijevo osebno spremstvo, da je zaradi varnosti neobhodno potrebno,, da se avto s spremstvom umakne v neko bližnjo ulico. Kmalu nato je pripeljal pred kraljevo vilo sanitetni avto, v katerem je sedel polkovnik karabinijerjev, v družbi z nekaterimi častniki.
Mussolini je nervozno stopical po stopnjicah vile Savoia navzdol. Ko je prišel na hodnik in ni zapazil svojega avtomobila pred hišo, je z močnim glasom zavpil nad služinčadjo: “Kje je moj avto, pripeliite ga semkaj! “V tem trenotku se mu je približal karabinijerski polkovnik in mu dejal: “Ekscelenca prosim, da vstopite v sanitetski voz! “Mussolini je poskušal ugovarjati in se je zlasti skliceval na funkcijo predsednika vlade. Ali častnik ga je zavrnil z vljudno ali odločno besedo, da ima tako naročilo in da misli to naročilo tudi vestno izpolniti. Nato je diktator prenehal s protesti. Vstopil je mirno v sanitetni voz in se sesedel naravnost na bolniška nosila. Avtomobil se je naglo odstranil od vile Savoia in zavil pred vojašnico karabinijerjev blizu Piazza del Popolo. Tu so za odstavljenega cezarja že imeli pripravljeno sobico, ki so jo dobro zastražili.
MUSSOLINIJEVO PISMO MARŠALU BADOGLI-JU
Kaj je Mussolini počel v nedeljo 25. julija na svojem novem stanovanju, ni znano. 26. julija so mu poslali vojaškega brivca. Brivec, ki ie dobd točna navodila, ni ves čas svojega dela z Mussolinijevo brado črhnil niti besede. Mussolini je po izpovedi brivca z vso gotovostjo mislil, da ga brivec ni spoznal. Ko je bil obrit, se je Mussolini dvignil s sedeža in vzkliknil: “Vedi, da je bil Mussolini in da je dober Italijan.” V tem trenotku se je iz ulice zaslišal zvok vojaške fanfare. Mussoliniju so se pocedile solze in odšel je k oknu. Medtem se je brivec odstranil.
V Rimu so pripovedoval"', da se je Mussolini trudil, da bi namsat maršalu Badogbo-ju pismo. Pravijo, da je bdo p;smo v resnici tudi odnoslano, da pa bodo njegovo vsebino priobčili kasneje.
(Nadaljevanje na 12.strani)
VOJKA IN
Narodni gospodarji, finančniki, tehniki, izumitelji in podobni ljudje, ki posvečajo svoje delo v prvi vrsti tehničnemu napredku narodov, pravijo, da je Amerika dežela neomejenih možnosti. In res je tako. Vsaka zamisel, ki vsebuje kakršno koli praktično uporabnost, najde v Ameriki polno razutne-vanja in zato tudi realizacijo. V Ameriki nič ne sprašujejo, od kje si doma, kakšne šole si pohajal, pri komu si se izučil, niti ne po:zvedujejo, ali je bil
v tvojem sorodstvu nekdo minister, državni tajnik, poslanec ali senator. V tej deželi nikogar “ne bije mesto rodjenja”. V Ameriki si zanimiv samo toliko v kolikor so zanimive tvoje sposobnosti in znanja. Zaradi takšnih načel je Amerika tudi dosegla tako ogromen razvoj, zlasti v tehničnem pogledu. Ta razvoj bo vsekakor eden izmed glavnih činiteljev zavezniške zmage.
V teku sedanje vojne so se razmere tudi v tej deželi, v kateri menda sploh več ne poznajo občudovanja za nove izume, vendarle tako močno spremenile, da zahtevajo že sedaj temeljita proučevanja za povojni čas. Vkljub vsem strašnim grozotam, razdejanju, trpljenju in množenstvenemu uničevanju kulturnih in civilizatoričnih dobrin, prinaša vojna tudi marsikaj koristnega. V moderni vojni ne mobilizirajo samo vojakov, pač pa v današnji vojni stopajo v službo vojskujočega se naroda prav vse fizične in umske s'1e nacije.
Moderno vojno vodijo danes lahko samo velike države, ki razpolagajo ne samo z velikim številom prebivalstva, pač pa tudi - in to je odločilno - z bogato industrijo, z ogromnim zalogami živil in z vsemi industrijskimi sirovinami. Samo take države lahko vodijo borbo tia življenje in smrt z oklepnimi divizijami, z deset tisoči letal in z milijoni motornih vozil. Današnja vojna je vojna tehnike, zato taka vojna pogostokrat povzroča revolucije z novimi tehničnimi iznajdbami.
Danes stoje v službi vojskujočih se držav ogromne divizije učenjakov, tehnikov, inženjerjev, narodnih gospodarjev in izumiteljev, ki dan in noč tuhtajo, da bi iznašli nova morilna sredstva, pa tudi nove sirovine ki naj nadomestijo tisto, česar primanjkuje. Moderna vojna požira in ugonablja astronomske količine tvoriva.
Kositra, ki ga vojna potrebuje v ogromnih količinah za izdelavo pločevine za konzerve, zaščitne ovoje, za municijo itd., občutno primanjkuje. Ameriški kovinarji pa so iznašli, da je mogoče s pomočjo radijskih žarkov izdelovati mnogo tanjše plasti kositra, kakor pa je bilo to mogoče do sedaj. Malajski polotok in nizozemska Indija sta v japonskih rokah. Tam pa raste kavčuk, iz katerega izdelujejo gumi j, ki je nebhodno potrebno sredstvo v moderni vojni. Pa so Amerikanci zgradili ogromne tovarne za sintetični gumij, ki ga danes proiz vajajo že več kot en milijon ton. Še pred dobrim letom je bila pneumatika v Ameriki racionirana, danes lahko kupiš v Ameriki pneumatilce, kolikor hočeš. Ta kavčuk pa je v mnogem oziru tudi boljši od naravnega, je pa tudi še enkrat dražji. Cena v vojni ne igra nobene vloge.
TEHNIKA
Za evropsko civilno prebivalstvo, ki ga je timer izstradal do dna, je treba pripraviti potrebne količine živil. To velja tudi za ameriške vojake, ki se borijo na evropskih bojiščih. Ta živila pripravlja na deset tisoče ameriških tovarn. Meso, povrtnina, juhe, ribe, sadni sokovi, kompoti itd., itd. Vse to je treba primerno pakirati in konzerva igra tu odločilno in vodilno vlogo. Za prevoz pa so potrebne ladje, s prostorom je treba štediti, zato ne prevažajo z živili tudi vode, ki jo je po vsej Evropi več ko zadosti, pač pa živila dehidrirajo - odvzemajo jim vodo.
Letala je treba proizvajati iz lahkih kovin, zato izdeluje danes Amerika neznanske količine aluminija in magnezija. V novejšem času izdelujejo posebne vrste bencin, ki daje znatno večjo moč motorjem za bombnike in lovce. Bencinske rafinerije so morali popolnoma preurediti, ne samo zato, da so dobili ustrezajoči bencin, pač pa tudi zato, da izkoristijo vse stranske proizvode, ki odpadajo pri izdelavi takega bencina in ki so jih poprej zametavali. Na ta način so dobili nadomestke za živalska in rastlinska olja ter vrsto novih kemikalij.
Proizvodnja plastičnih predmetov se je v kratkih mesecih razvila v mogočno industrijo.
Vojna nudi učenjakom in iznajditeljem najlepšo priložnost, da lahko premagajo starokopitnosti, ki so jim ljudje tako verno podvrženi. Na ta način vojna uvaja v človeško življenje novoterije, ki bi drugače rabile leta in leta, da bi se tudi uveljavile. Če hočeš danes skuhati v Ameriki okusno zelenjadno juho, ti ni treba drugega, kakor da vržeš na vrelo vodo peščico konzervirane povrtnine in stvar je gotova. Nato odpreš kakršno koli mesno konservo, kateri
pridaš eno ali več prikuh iz konzerve. H koncu odpreš še sadno konzervo in kosilo je v nekaj minutah gotovo. Tak razvoj pomeni popolno revolucijo v kuhinjskem življenju. In mi Slovenci vemo, dn povprečna slovenska gaspodinja porabi tri četrtine svoje dnevne zaposljenosti v kuhinji. To pa pomeni za našo slovensko gospodinjo mogočnejšo revolucijo, kakor pa jo je Evropi prinesel Napoleon.
Že danes se ameriški narodni gospodarji in inže-njerji resno bavijo z vprašanjem, kako bodo bombnike, ki jih bo po končani vojni ostalo na deset in deset tisoče, preuredili v potniška letala. Z isto vnemo študirajo možnosti uporabe ogromnih količin lahkih kovin za povojno proizvodnjo in uporabo. V rudnikih že danes uporabljajo vagončke za prevoz rude, ki so izdelani iz lahkih kovin. Na ta način lahko natovorijo na vagonček znatno več tovora, kakor poprej. Težo železniškega tovornega vagona lahko zmanjšajo od 12.5 ton na 7.5 ton. Na ta način bodo dosegli znatno pocenitev tovornega železniškega prevoza. Celo puške in topove poskušajo izdelati iz lahke kovine, ker bi na ta način lahko z majhnim Jeepom prevažali 15 cm težke (opove. Za enkrat pa teh topov še ni na bojiščih.
Ameriški strokovnjaki trdijo, da leta 1970 ne bodo potrebovali jekla, kakor samo še za izdelavo orožja in plošč, ki so izpostavljen je močni obrabi. Inženjer-ji trdijo, da bodo avtomobili po vojni mnogo lažji, zato pa prostornejši, kakor pa so današnji. Motorji bodo montirani na zadnjem delu avtomobila. S tem bo odpadla prostorna motorna avba. Zaradi uporabe boljšega bencina bo povojni avto z motorjem 40 konjskih sil porabil na 100 km komaj 6 litrov pogonskega sredstva. Temu bencinu pravijo danes “oktan bencin”. V Združenih ameriških državah so imeli 1.1942 petindvajset milijonov avtomobilov, po vojni, pravijo, jih bodo imeli najmanj 50 milijonov. Vsak tretji Amerikanec bo imel svoj avtomobil. Pri tem računajo tudi na dojenčke in stoletnike. Znani ameriški iznajditelj Kaiser, o katerem smo v "Bazovici” že večkrat govorili in ki je posebno znan zaradi konstrukcije ladij, je dejal, da bo po vojni izdelal avtomobil za pet oseb in opremljen z vsemi udobnostmi, ki jih danes nudi najdražje vozilo, za borih 400 dolarjev. Toliko je pred vojno stal Fiatov "Topolino”.
Glede povojnega letalskega prometa pravijo Amerikanci, da bo že v doglednem času močno izpodrinil paroplovne družbe. Znana paroplovna družba "Cunard-White-Star-Line” je v svojem letošnjem letnem poročilu sporočila, da se njeni inže-njerji prav resno ukvarjajo z načrti, da bi zgradili ogromna potniška letala, ki bi mogla prevažati po 200 potnikov iz ene celine na drugo. Že danes prevažajo v Južni Ameriki dragocene kovine, živila, hišno opremo in gradbena tvoriva v veliki meri s pomočjo velikih transportnih letal. S tem seveda ni rečeno, da bi moglo letalo v bodoče izpodriniti železnice in pomorsko plovbo. Letala bodo prevažala tudi v bodoče samo tako blago, za katerega je potreben hiter prevoz in posebno bodo letala prevažala potnike. Množenstveno blago pa bo tudi v bodoče potovalo po železnicah in ladjah. Posebno važne bodo v bodoče tiste letalske proge, ki bodo odp:rale dosedaj še malo znana območja, ki so ostala človeškemu umu zaprta zaradi nepristop-
nosti hrpopothega pomanjkanja prometnih zvez. Do sedaj so že zgradili letala v teži 75 ton. Fiziki pa delajo na tem, da bi omogočili izdelavo 250 ton težkih letal. Že imenovani izumitelj Kaiser je izjavil, da ima načrte za razmeroma ceneno izdelavo takih letal že pripravljene.
Po vojni bomo naša mišljenja in računanja v kilometrih zamenjali s časovnim merjenjem. Že danes ne govorimo več, da znaša pot iz Kaira v Alžir 2200 kilometrov, pač pa deset in pol ur nepretrganega letenja. Amerikanci pravijo, da v bodoče ne bodo letali na počitnice samo v Evropo, pač pa tudi v Azijo, južno Ameriko, Indijo in Javo. Obiskovali bodo kraje, ki so jim bili doslej znani samo iz kinematografov. Letovišča bodo nastala tam, kjer so kraje poznali samo redki raziskovalci.
Močan vpliv na vse naše povojno življenje bosta imela tudi radio in televizija (gledanje v daljavo). Vojna tehnika na teh področjih seveda ni dosegla nikakih uspehov, ker se zlasti s televizijo ni ukvarjala, radijski sprejemniki pa se v vojnem času sploh ne izdelujejo za domačo uporabo. Ali v ameriških laboratorjih prav pridno tuhtajo in raziskujejo možnosti nadaljnjega razvoja tudi na tem polju. Pozabiti ne smemo namreč, da so zlasti raziskovanja radijskih ultrakratko valovnih oddaj in sprejemov za vojne potrebe dosegle veliko število izumov, ki se že pridno uveljavljajo. Še pred nekaj leti je bilo vsemirje že tako prenapolnjeno z dolgimi radijskimi valovi, da so zasedale posebne mednarodne komisije, ki so določale posameznim državam radijske dolžine. Na ultrakratkih radijskih valovih je na razpolago skoraj neomejeno število kanalov, po katerih se pretakajo sporočila v svet, ne da bi vznemirjala drug drugega. Komandir eskadrile bombnikov je danes v stalni telefonski zvezi s posadkami svojih letal in s štabom višjega poveljstva na zemlji. Najnovejše ameriške lokomotive so pri vožnji 160 km na uro v stalni zvezi s prometniki postaj, skozi katere drvijo. Ameriški farmerji so v stalni radiotelefonski zvezi z vodstvom delavcev na polju, v gozdu in reškimi nakladišči. Pravijo celo, da so v stalnem stiku z vremenskimi opazovalnicami. Posebno velja to za tiste vrste kmetijskih industrij, ki se bavijo s pridelki, ki so v veliki meri podvrženi vremenskim nezgodam.
To je le nekaj malih vprašanj, s katerimi se ukvarjajo ameriški učenjaki in iznajditelji. To pa je tudi le nekaj malo vprašanj, ki bodo tako gospodarsko, kakor tudi socialno sprevrgla bodoči povojni svet.
Če k temu dodamo še napovedi zaveznikov o novem redu, ki naj za bodoča stoletja uredi medsebojna sožitja narodov, potem bo življenje v bodoče vendarle tako, kakršnega je zaslužila trpeča Evropa.
V SKLAD "BAZOVICE” je darovala botra Terez ob priliki svojega imendana in 22 letnice službovanja pri podjetju A.G. P.Eg. 100,- Zavedni in srčno dobri botri želi uredništvo .Bazovice” še mnogo srečnih let v življenju, ki naj bi jih dobra botra preživela v osvobojeni domovini, ki ji je ohranila vso svojo ljubezen! - Posadke Grupe motornih tor-pilijark so darovale P.Eg. 1000. -Požrtvovalnim darovalcem prav prisrčna hvala!
DETEKTIV PETER FIRBEC
SEDMI POLOM
Peter Firbec si ni upal zamuditi vlaka. Komaj se je dobro vsedel v kupeju, že se je prikazal Riko Roland in mu lju-beznjivo dejal:
Pričakoval sem, da boste tako pametni in najino stvar uredili brez posredovanja policije - z največjim zadoščenjem ugotavljam, da se nisem zmotil”.
V hotelu v Monte Carlu je Riko Roland namestil Petra v sobo, ki je ležala med njegovo spalnico in spalnico Gian-nine. Poleg tega se je že v prvih urah prikazal sluga, ki mu je bilo ime Jakob.
“Osebno mi jamčite za varnost našega ljubega strica Firbčka”, je dejala Giannina Jakobu v Petrovi prisotnosti. “Bolehen je in predvsem ga nikdar ne smete pustiti samega.” Nikdar! Ali ste razumeli, Jakob ? 1” se je v razgovor vmešal Riko Roland.
Jakob je dvakrat pomežiknil in pokimal.
Tajinstveni par je Petra prepustil Jakobu in se zabaval po Monte Carlu, ali pa pripravljal nove načrte. Vsekakor se je le redkokdaj zgodilo, da bi mogel Peter iz razgovorov v desni ali levi sobi svoje spalnice sklepati, da sta njegova ljubeznjiva “gostitelja” doma.
Tri dni je Peter prenašal skrbno postopanje z njim. Prav uič se ni upiral, ker je bil od vseh teh naporov in vzenemir-janj zadosti utrujen in je zato z veseljem izrabil priliko, da se temeljito odpočije in pokrepča za bodoče delo.
Četrti večer je poskušal ugotoviti koliko je vredna straža, s katero ga je parček tako velikodušno počastil. Po-a.hil ie trenotek, ko je bil Jakob v levi sobi, pa je zato poskušal skozi desno sobo doseči hotelski hodnik. Brezbrižno je kolovratil po preprogah hodnika. Ko je na stopnjišču, ki je vodih v dolnja nadstropja zanazil nekega hotelskega crosta s cigareto v ustih, se je obrnil, ker je spoznal v njem drugega stražnika. Malomarno je nadaljeval pot po hodniku in na koncu našel malo dvigalo za hotelsko osebje. Stopil je vanj in se odpeljal v gornje nadstropje. Od tam se je nameraval vtihotapiti v glavno dvigalo in na ta način dospeti v vežo hotela in iz nje v p-ostost. Ko pa je pri spuščanju z glavnim dvigalom zapazil, da pri vratih dvigala v nadstropju, kjer so bile sobe Rika Rolanda, postopa zopet neki drugi neznanec, sc mu je ta pot zdela le prenevarna. Z vso pravico je sklepal, da bo tudi pri izhodu iz hotela stražar Rolandov človek, ki bi vsak njegov korak izven hotela lahko stalno nadziral. Zato je Peter ustavil dvigalo, se dvignil navzgor in se z dvigalom za služinčad spustil navzdol. Do spel je na ta način v stranski izhod in skozi njega v neko ozko ulico.
Po raznih ovinkih se je končno Peter znašel na eni izmed glavnih ulic v Monte Carlu. Nemudoma je brzojavil po denar in na-očil naj mu ga brzojavno nakažejo v Monte Carlu, poštno ležeče. Nato se je napotil v hotel, kjer je pred leti_ po navadi stanoval. V kratkih besedah je pojasnil ves položaj ravnatelju hotela in eno uro kasneje ga je hotelski brivec tako spremenil, da niti sam sabe ni več spoznal. S črno brado, s široko obrobljenimi očali, oblečen v frak se je Peter napotil k novim razkritjem.
Prav nič težko mu ni bilo uganiti, da bo pustolovca, ki se v Monte Carlu skrbno prinravlja na nove podvige, zanesljivo našel v ig-alnicah. - Eleganca., parfumi, cigaretni dim, napetost, ljubkosti in nervoze, igralske strasti, nrevarantstva in goliufije. vse to je Petra objelo z vso silo ko je stopil v igralnico. Peter se je zabaval s šopom časnikov in se pri tem obnašal, kakor da je v to pisano družbo zašel iz golega dolgočasja. S svojimi časopisi se je pomikal od ene igralne mize k drugi.
Končno je zagledal vsai Gianmno. Igrala je zelo presno in vzdržno. Izglednlo je, k"1 kor da z vso skrbnostjo želi z malimi vložki povečati vsebino svoje dena-nPe.
Rika Rolanda ni z-mazil, bil pa je trdno prepričan, da mora biti nekje v bližini.
Končno je tudi niemi našel. Igral 'je pri mizi, ki io ie obkrožala množica k;hicev. Ra'-no pri tej mizi je pričenial prizor, ki ga z največio nestrnnostio dneve in tedne priča-kmeio stalni obiskovalci igralnic, ki pa sami le zelo redko ali pa sploh ne igrajo.
Pri mizi je igrala zelo elegantna blondinka, p-ava izrazita lepotica. Igralska sreča se ji je v tem trenotku prav iz srca nasmejala. Pred njo je ležal kup bankovcev in z vso strastjo je blondinka večala svoje vložke.
Ne da bi se Peter posebno trudil, je kmalu zvedel, da je blondinka filmska diva, ki jo stalni obiskovalci kinematografov poznajo pod imenom Lira Lara.
Kar naenkrat pa je izgledalo, da jo zapušča igralska sreča. Po končani ig-i, ki je gledalce pritegnila z vso silo že zaradi izredno visokega vložka, je kruoije (tisti, ki ima banko) z elegantnimi grabljami potegnil kup bankovcev izpred igralke k sebi. Lira Lara je močno pordela in je nadaljevala z igro z nekoliko manj'imi vložki, ki pa so bili za radovedne igralce še vendar močno privlačni.
“Koliko je bilo?” je vprašal nek radovednež.
“Trideset tisoč”, je zašepetal njegov sosed z razbu-jenim glasom.
Še dvakrat zaporedoma se je to ponovilo. Z naglo odločnostjo je Lira Lara porinila ostanek svojega kupa bankovcev od sebe. Razdelili so kvarte. Gledalci so obmolknili v pričakovanju, kako se bo stvar iztekla.
“Oh!”
Lira Lara je dobila. Zopet je ra stel kup bankovcev pred njo - Zopet je izgubila. Še engrat je poskusila z ostankom. Menjajoča sreča je pritegnila še več radovednežev k mizi.
Zopet se je p-ibližala usodna odločitev. Glas krupijeja je donel kakor iz groba: “Faites votre jeu - Rien ne va plus...”
Sreča je odločila, tok-at v prid bankirju. Sedež filmske dive se ie izpraznil. Tajinstveno so padli bankovci na zeleno mizo. Diva je nervozno obrnila glavo in se vzrla v obraz elegantnega gospoda. Nem pogled je zadostoval, razumela sta drug drugega.
Diva je obsedela in nadaljevala z igranjem z majhnimi vložki in z vso opreznostjo.
Tudi Peter je zapazil ob-az kavalirja, ki se je tako tajinstveno približal lepi blondinki. Vse to pa je trajalo komaj nekaj sekund. Nato pa je kavalir zopet izginil med množico. Ali te sekunde so zadostovale.
Peter je spoznal Rika Rolanda.
Ali kaj se tu dogaja? Kakšna igra je zopet to? Kaj je Rika Rolanda nagnalo za pomočnika lepi blondinki ? Ali je mogoče, da se skriva za to igro zonet nova hudobija ? In kakšne vrste naj hi bila? Če ima Riko Roland v glavi nov podvig proti filmski divi, zakaj ji potem denar posojuje, da bi se ga kasneje zopet prilastil...
Peter je premenjal mesto svoje opazovalnice. Vrnil se je nazaj k mizi, pri kateri je igrala Giannina skrajno previdno. Kljub temu se zdelo Petru, da se je njen klinček piecej zmanjšal. Neka j časa io je opazoval in prišel do zaključka, da Giannina izgublja po nekem določenem -sistemu.
Po preteku pol ure je zadnji bankovec izginil izpred nje Giannina je ravnodušno vstala in odstopicala po dvorani. Peter ji je previdno sledil, seveda tako, da ni vzbujal niti naimanjše pozornosti.
Končno se je Giannina ustavila. Tudi Peter je obstal in se zagledal v svoj časopis, slišal pa je tale razgovor:
“Daj mi nekaj denarja.”
Glas Rika Rolanda je odgova-jal:
“Lahko me na glavo postaviš, pa ne pade od mene niti en sam stotak.”
“Kaj pa si napravil z denarjem... ?” je vprašala Giannina potihoma.
“Kaj pa naj počeniam z denarjem tu v teh prostorih ? Igr-d sem in izgubil...”
“Kaj pa zdaj ?”
“Se bo že kaj našlo.”
“Moj sistem se ni obnesel...” je dejala Giannina.
Riko se je n^smehlM: “Moj sistem je vsekakor ohranil svoio nravo veljavo: Ne poskušaj v igralnicah služiti de-narin!”
“'D.ko? Kje pa?”
“Kvečjemu pred vrati.”
V tem trenotku je drobila lepa blondinka mimo vseh treh. Riko Roland je bil tako zave-ovan v njeno vitko postavo, da je na Giannino kar pozabil. Lira Lara mu je skoro nevidno pokimala. In vendar je ljubosumno Gianninino oko vjelo skrivnostni sporazum med Rikom in divo.
“Kdo je ta ženska?” je vprašala z opreznim glasom in prodirajočim pogledom.
Riko je poskušal vso zadevo prikriti z malim masme"kom, pa se mu ni posrečilo. Da je ta ženska, ki jo je komaj poznal, pobrala ves njegov denar, to mu ni delalo preglavic. Ali je ta denar zap-avila ali z njim pomnožila svoj imetek, ga tudi ni preveč zanimalo, ali ta skrivnostni pozdrav...
“Ali nisi slišal ? Kakšna ženska je to, sem te vprašala,”
“Oh" - Riko se je zopet znarel - “mala filmska igralka. Nekje sem jo spoznal še v časih, ko sem mislil, da je inor^č" tudi na pošten način služiti denar - pri filmskih podjetjih”, se je šalil Riko.
Pet minut kasneje sta se kakor slučajno srečala filmska di'-o in Riko Roland.
“Iskrena vam hvala, gospod. Ali vam smem nijp-ej vrniti znesek, ki ste mi ga posodili? Koliko je že bilo?”
Riko se tega ni spominjal.
“In kako je z dobičkom? Prav za nrav je dob-ček vaš, kajti pridobljen je bil z vašim denarjem. Ali sreča pa je moia. Kaj se vam ne zdi ?” ie žlobudrala lepa blondinka.
Koketno se mu je smehljala.
“Denar je vaš, milostljiva”, se je v zadregi opravičeval Riko kakor mlad začetnik.
“Narediva na pol. Velja?” je predlagala L'ra Lara.
“7 vsakim ^a.šim predlogom sem zadovoljen.”
“Res, z vsakim?”
“Moj Bog. kako zapeljivo se zna smehljati", je sam pri sebi mislil Riko Roland in jo občudoval.
“7 vsakim!” je dejal glasno. “Tako je, kakor sem dejal.”
“In, če bi vam predlagala, da ga skupno tudi zapraviva?"
Riko ie čutil, kako mu valovi sme po žilah. Tako zapeljiv predlog od tako zapeljive ženske, se mu je v življenju le rprtko kdaj primeril.
“Velja”, je dejal in ji ponudil desnico. Uda-ila je.
“Ob pol desetih vas počakam z avtomobilom pred vašim hotelom", je dejal Riko.
Giannina je bila za pričo tega sestanka in komaj dobrih pet metrov oddaljena od vsega prizora. Kaj sta med seboj govorila, tega seveda ni razumela. Ali čisto podzavestno je čutila, da se je v tem trenotku vrinila med njo in Rika nevarna tekmovalka. Po kratkem premisleku se je odločila, da dvojice ne izpusti več izpred oči. Gotovo se bosta ponovno srečala. To je z vso zanesljivostjo ugotovila,^ ko sta se lepa blondinka in Riko Roland poslovila. Iz izkušnje je dob-o vedela, da Rolandu ne sme slediti, ker bi jo takoj odkril. Zato pa se je odločila, da bo sledila blondinko.
Neopazno je stopicala za njo v garderobo, nato pred kazino in čez obširen trg. Blondinka pa je v tem tudi že izginila v enem izmed bližnjih hotelov.
V senci košate palme je Giannina opazovala hotelski vhod. Njeno stojišče je bilo zelo ugodno. Videla je lahko vsakogar v luči zelo razsvetljenega vhoda, sama pa je ostala nevidljiva.
Pred vhodom se je ustavil avto. Giannina je mislila, da je to vozilo, ki ga je naročil nek hotelski gost in zato je dogodek ostro opazovala. Po nekaj minutah je izstopila iz hotela blondinka, se ozrla na levo in desno, opazila voz in naglo stopila k njemu.
Tedaj pa je Giannina zagledala nekaj, kar jo je silovito p-etreslo. Vrata avtomobila so se od znotraj odprla in iztegnjena možka roka je vstopajoči pomagala v avto.
Skoro nesli"no je avto izginil v nočni tišini.
Ko je Giannina prišla nekoliko k sebi od strahotnega vtba. ki ga je nudil razburljiv prizor, ie bilo že prepozno, da bi mogla 'msliti na zasledovanje. Niti za hip ni pod-vcmiia, da je bda iztegnjena možka roka last Rika Rolanda.
Kai naj sedaj počne?
Z vso naglmo se je vrnila v hotel in zvedela, ni izginil samo Riko Roland, pač pa tudi Peter Firbec.
Peter Firbec!
Naenkrat ie pozabila, kaj se je dogodilo med nio in detektivom. Pozabila ie na dogodek v Milanu in tudi na vse kasnejše dogodivščine, pri kate-ih je skupno z Rikom Rolandom kovala naklepe in potegavščine proti Petru Firbcu.
Peter bi ji lahko pomagal. To je bil edini človek, ki se mu je še zmerom posrečilo najti sled za Rikom Rolandom. Če pa se še ona pridruži, ki pozna v podrobnostih vse Rolandove navade, potem ga bosta zanesljivo našla že v najkrajšem času.
Ali Giannina je pričela premišljevati: Kaj pa se je prav za prav zgodilo, da je proti njemu tako tečna ? Da ji ni dal denarja, ker ga je s to blondinko zap~avil? Ali ima takšno pravico proti njemu, da ga preganja samo zato, ker je slučajno zašel v tuji zelnik? Ne, gotovo ne. Ali podzavestno je vendarle čutila, da je v vsej stvari nekaj več kakor pa navadna pustolovščina. Riko jo je enostavno pobrisal z blondinko in pustil njo na cedilu.
Vendar tudi to še ni bilo popolnoma gotovo. Jutri se lahko zopet vrne in pustolovščina bo pozabljena.
Ne! Giannina je nervozno stresla z glavo.
Če zaradi neke filmske domišljavke mož zaide na stran-pota, potem je vsaka vez med njo in njim pret-gana. Mož s preteklostjo Rika Rolanda ne počenja takih stvari samo zaradi kratke zabave.
Ostane torej samo še Peter, ki ji lahko pomaga pri njenem maščevanju. Ali hitro se je spomnila, da je tudi Petra zmanjkalo.
V tem je počasi prispela na postajo. Oh strani je stal avtomobil. Takoj se je spomnila, ali ni to isti avto, s katerim sta se filmska diva in Riko Roland pred nekaj minutami odpeljala: Številke si sicer ni zapomnila, ali vse se ji je zdelo, kakor da bi to mogel biti isti avto.
Spraševala je vozača, ki ji je v resnici potrdil, da je pred 10 minutami odpeljal nekega gospoda pred hotel, kjer je vstopila plava dama, nakar je oba odpeljal na postajo k nočnemu brzcu za Italijo.
Giannina je skočila k blagajni:
“Kdaj odpelje prihodnji brzec proti Italiji ?”
“Ravnokar. Ne boste ga več dosegli...”
Giannina je • skočila na peron, ne da bi se ozirala na vpitje uradnika.
Prispela je ravno še pravočasno, da je mogla videti rdečo luč na zadnjem delu brzovlaka, ki ga je poži-ala temna noč. Solze so ji polzele po licih. Neznanka ji je stopila pred oči in se ji zaničljivo smehljala. Tak nasmeh je mogoč samo pri ženski tekmovalki
Giannina se je prebudila v naročju prometnega uradnika, ki jo je še pravočasno ujel, da se ni zgrudila na tla.
“Pridite, sedite, gospodična! Kozarček konjaka vas bo zopet spravil k sebi.”
Spremljal je napol nezavestno v pisarno in jo izročil tam bolni'ki sestri, ki se je takoj lotila, da jo spravi zopet k sebi.
KAKO SE JE POGREZNIL FAŠIZEM?
(Nadaljevanje z S.strani)
Nekateri pripovedujejo, da je Mussolini naprosil Badoglia, naj skrbi za njegove otroke in ženo.
Kasneje so Mussolinija prepeljali nekam v A-bruce. Nemci so pazljivo spremljali njegovo usodo in lepega dne so nemški vojaki navalili na Mussolinijev dom in ga odpeljali. Nemci so mislili, da bo njegovo ime še nekaj pomenilo in računali so, da bodo z njim vsaj površno zakrpali novo situacijo v Italiji, ki je nastala po brezpogojni kapitulaciji. Hitler je svoječasno prečital vso zgodovino diktatorjev in zato tudi ve, koliko je vreden odstavljeni rimski cezar. V istem hipu, ko so postavljali novo Mussolinijevo vlado v senci nemških bajonetov, je Hitler ustanovil protektorat, ki obsega Goriško, Tržaško, Istro in Ljubljansko pokrajino. Anektiral pa je še po vrhu Trldent, Bolcan in Beluno. S tem je potrdil za vse večne čase nemško-italijansko prijateljstvo.
FRAN IN A I .URINA
Franina: Ma ča jušto u oštariju smo imali poj, kad bi mogli malo da vidimo Kairo?
Jurnina: Ja, ina ovo je naš Don, pa i ako piše tamo vse na francusko, a šjor Domeniko ima saldo dobro vino.
Franina: Sad si me domislija dvi stvari, ke ču ti zajno povidati, da ne zabin, zašto gredu skupa z oštarijon i z marinon.
Jurina: Oho, to če biti neka nova?
Franina: Vero je stara. Jena je od Mate Balote, druga /od Eve Markovega.
Jurina: Kega neboga? Ča si vidija kega od mala? Franina: San, ma to je druga štorija. Dunke, prija nego je posta soldat od kavalarije od mora, Mate Balota je bija poli fantarije i doša ti je u Alesandriju tamo ča ti ja znan od same Svite zemlje.
Jurina: Pak?
Franina: Pak jedan dan je dozna da mu je brat tamo, nidi blizu kanala. Dobija permeš i ga je poša iskat. Ni ga vidija več dva lita i zaželija se je viditi brata. Su bili pravi jedan drugen, kako kumpanji. Mate doša u kanal u noči.
Jurina : Znan, kad se ljudi ritko vide, vajk su pravi jedan drugen. A ga je naša?
Jurina: Ča ?
Franina: Reka mu je, zašto je doša u ono doba Poči, kad se nideri ne more najti vina. Da kakov je to sastanak, kad vina ni!
Jurina Si vidija. I nan lipče kušelja poli litre nego prež nje. Zato san te i uvamo doveja. A ča je bilo od Ive Markovega?
Franina: Uva je lipča. I njega san naša u Donu. Prija nego je poša bija u vojsku, mi smo bili veliki pretelji. Smo si i liste pisali. On je bia u “špečjale”.
I sad je plaka kad me je vidija.
Jurina: Od kega je plaka? Od vina, od radosti, ali zato, ča je fanterišt ?
Franina: Moguče od svega pomalo. Prvo smo morali skantati skupa svu “šajdu”, pak smo došli na Kačiča i Bosnu, zemlju ravnu.
Jurina: To mi je drago čuti. To če reci da ni zabija svoje stare pisme.
Franina: Zabija? Je reka da čuva Kačiča kako oko u glavi, i da nikad ni tako od gušta kanta kako s namon.
Jurina: A ča je još reka?
Franina: Je po vida da ima brata Hrvoja i da ga sad zovu Erkole, da mu je brat veliki plesarin, kantadur i težak, da je berekin, ma da je njegova krv i da ni straha niš. I brat se je navadija pisme iz Kačiča. I je reka da prije more sve zabiti nego Kačiča i Franinu i Jurinu. I neka te pozdravin kadi te vidin. I neka se domislimo, da ni samo na svitu bija Marko iz Boke Falše, nego je još na svitu i Ive Markov.
Jurina: To su sve dobri glasi. Imaš još ča? Franina: Ne, sad čekan ja ča češ ti reci.
Jurina: Ben, slušaj.
Franina: Ter vidiš da slušan. Vrga san ruku na uho, kako da čemo sad-na, zabugariti.
Jurina: Čemo i to. Ma si čuja da sva gospoda puljska zidaju palače. Ja san bija pre sidan miseci va Pula?
Franina: Čuja nis, ma san vidija, bija san pre miseci va Pula. I mislia san, ča te njin palači novi, kad su oni stari prazni. A žasto hi zidaju?
Jurina: To je uno. Nimaju vire u šolde. Misle da te šoldi zgubiti s vi valor, pa hi dižu iz banak i zidaju.
Franina: A ča te z palači? Ter svejeno zidaju za čuke i repce.
Jurina: Ma gospoda od Pule pensaju /drugače. Mi je povidala lipa Mare iz Boke Falše ka služi poli jenega gospodina, da se u njihovoj hiži govori na veliko za nike gambijamente od importance.
Franina: Oho; to mi je jopet drago čuti.
Jurina: Oni govore, da ko palači u uvih krajih nete služiti Taliji, da more ken drugen služiti, i da je forši blizu vrime, kad če jopet biti: “Puna Pula mladih marinera!” “Inglizi če cilu Istru, Trst i Go-ricu regalat Jugoslaviji.
Franina: Znaš da su to govorili i Bumbari, Svi pensaju, da te forši jopet kad isti četire pute na dan, imati hartu-bulu i delati u aršenalu. Pa i u "Bazo-vicu” su tako nešto pisali, a i onaj dotor Čok je jenu talcu besidu doneo iz same Amerike.
Jurina: Pozlatila njin svin se besida, pa i onon profešuru ka tak lipo povida!
Franina: Ma znaš da san ti bija uve dane u bataljonu ?
Jurina: Jopet si ima permeš?
Franina: Te stvari se ne povidaju. Nego u bataljonu, u kantini, jedan iz Podgrada je štija “Slovenec.”
Jurina: Pak?
Franina: Svi su Istrani imali diškorš i pitali ča Franina i Jurina niš ne pišu u “Bazovicu” ni u “So-torsku” i da bi jako radi čuli njihov kušelj.
Jurina: A ti ?
Franina: Znaš, deboto da su mi se oči napunile suz. Ma se nis da poznati. Svejedno san reka, da su Franina i Jurina živi i da oni nanke ne moru um-riti, kako ni stari Pikutar i da ne moru zabiti svoje diškorše, kako ni Pikutar svoje roženice i pismu: “Bolan Marko, bolan,” ča je još pokojni stari Bog, svirac, kanteva, prija pedeset lit.
Jurina: Sve bolje od bolje!
Jurina: Da čujemo.
Franina: San pensa, ki je tržlji od naših, pametni i učeni Liburnci, ali trdi i prosti Vlahi ?
Jurina: Pak?
Franina: Pak san sam sebi reka, da su jeni trdi, ča ne moru zabiti uno ča su se navadili, a da su drugi trdi, zašto zajno žabe, sve ča se navade.
Jurina: To je udviše pametno za me. Stumači ti meni lipo na čaro i na tanko.
Franina: Gledaj. Rečimo da san ja Opatijac i živin vajk samo mež grajanskin sviton i da svi mi znamo da smo Hrvati, i da smo to bili več miljar i tri sto lit, i da to zna i barkajol na Portiču spod “Kvarnera” i vindirigula na mrkatu. I da san pred straha govorio vajk hrvatski, pa i slovenski.
Jurina : A naprid ?
Franina: Rečimo, da si ti teštardo i manjafogo, kako si, da si ti Vlah i da tvoja sestra drži oštariju u Buzetu, i da ne more ni jene beside talijanske da se navadi, a tvoja dica da žabe une četiri beside, ča su se u školi navadili, još prija nego iz nje zajdu. A da su zato navadili i slovenski. A da kad ti mene pitaš ča san Hrvat ali Slovenec ja ti mogu reč, da san tako Hrvat ka Slovenec. . .
Jurina: Po Maru, ko san teštardo i manjafogo, sad san razumija. Kad si se javio onom profešuru
ti si reka, da si Slovenec, a drugi sa barbon reka ča si ti Hrvat i tako su Slovenci manjali jednog Hrvata. Sran hi' bito!
Franina: Ni je tako Jurina, mi s vi smo j eno pošto je baš onaj sa barbon govorio nama ča smo mi svi Jugosloveni pa bili Hrvati ali Slovenci. Mi smo se borili, ti znaš, kad su oni spali, pa nisu za Istru našu ni znali.
Sad fala Bogu znaju, pa nek čakulaju kad drugo posla nema.
PRIZ HIZ E
Stara je Luca hitila u kotlič šaku soli i zamišala kašu. Z vrnjačon, ča su je dica udilala od palice nike stare metle, mišala je vodu i sipala pomalo, šaku po šaku, mulcu od turkinije.
Lucina jedina šči, Kata, sidila je na skrinji poli postelje i žalosno gledala u voganj na ognjištu, okolo kojega su se stisnula, kako dva mala piplje-ta, dva njeja mala bata. Stariji si je jušto bija po-čeja ubučivati nike tisne bragešice, pak kako ih sam ni moga uzada zabotunati, visila mu je van košuljica kako i kakova bila traversa.
“Ča češ, dite moje,” govorila je stara Luca “teška su vrimena. Jedan bot smo se mi siromahi priman-tiniali poli bogatih kmetih.”
“Božji dim, kako samo grize oči,” reče, kako da je je tobože dim činija doj suze na oči.
“Ja te, dite moje, ne tiran od doma! Ma vidiš i sama, da se drugo ne more dalje. I unih par lir, ča si zaslužila u trgadbi, češ mi morati ustaviti za tu Biču, da mi priko zime ne poumiru od glada. . .”
“Joh, mamo, kaša gre van.” Zaviče najedanbot um najmanji i pokaže s prston na dno kotliča, na kojen se je bila načinila škuljica, kroz koju se je ritka kaša počela ciditi na voganj.
“O Bože pomozi i majko božja trsatska! Još nan je i ta nesriča talila. Ne če muha nego na črvljivega breka. Sad nimamo drugo ni u čen kuhati.”
Stara Luca je zgrabila kotlič i vred ga ponila na slcrinju poli same Kate i pritisla dno od kotla na niku krpu, tako da je začepila Škulju i kaša drugo ni kapala.
“A daj, Kato, zvadi žlice, a ja du dotle držati kotlič, da se ne zvrne.-”
Nisu imali ni kantrig ni stolice, ni hižica ni bila njihova. Jedan bot je to bila štala za svinje, a stari Mate nin je da, da moru u njoj stavati. Zato su mu one morale odraditi svaki misec po dvi žur-nade kopanja.
“Valja da greš ča, šči moja!” javi se stara, “pri-ke ko ne neš cepati vapor.”
“Joh, mamo, meni je teško poj samoj u tuji svit,” uglasi se sad Kata i počme plakati.
I stara Luca je sad zaplakala. “Navadit češ se, dite moje, grdo de ti biti samo prvi dan, a potic neš drugo stiti ni doma doj.”
“Pak jušto u Trst. Neznan ni beside po njihovu.”
“Sve češ se navaditi, sve šči moja, a službu češ naj kad češ. Gospoda vajk išcu dekle.”
Stara je Luca trla crvene oči z blatnom traver-son. . . Dica su se stisla na vrati i gledala za ses--tron.
Rikard Katalinič Jeretov:
PRIMORSKA POPEVKA
Marijce dušo, ča mi se sanjalo,
Da je tvoje lisce kraj mojga spavalo..
Narodna pjesma,
Bademova grana za prolječa rana Marica je mala sretna nasmijana.
Nasmija je sunce i Ivina usta Nasmija je pjesma, ona pjesma pusta :
* * *
Ča govori da je sere njeno malo Va ljubavi z Ivon čvrsto se svezalo.
A kad pjesma gine to ejelovi pale Maričine usne i rujne i male.
* * *
A Ive je gleda, kad je se naljubi :
Pomozi mu Bože da je ne izgubi...
Ja bih za nju prošal se dubine mora,
Ja bih za nju prošal se višine gora.
* * *
Ne prolazi Ive - ja san tu pul tebe Daj me još zagrli, ač me srce zebe.
Majestrale z mora ne duni pred veče.
Da mi moje zlato z barkun ne uteče.
# * *
I sakrij mi nebo zvezde, božje oči,
Da zustane Ive z manun i po noči...
. ..Bademova grana za prolječa rana...
Marica je mala sretna nasmijana.
/ BOL DOMOVINE
(Srdan Flego)
“Jao, rodni, kraju,
Domovino mila,
Prognaše nas s tvojeg Mckanoga krila.
Ne pjevaš mi više O stoglavom zmaju.
Tvoj se pjev je slio U tužnome vaju.
Zar stenješ, zar plačeš,
Zar okovi bole?
Sad kad još Te više Tvoja djeca vole.”
“Sinko! Bolne rane,
Po svem tijelu imam.
Sto zado ih kleti,
Dušmanin i tiran.
Ah dublja je rana Još dublja je, sine;
Moje bolno srce Za djecom mi gine!’’
TJkpod iatnika
NAŠIM PROSTOVOLJCEM, ki šc niso mogli biti uvrščeni v edinice; slovenskim in hrvaškim vojnim ujetnikom, konfinirancem in političnim preganjen-cem sporočamo, da smo pri obravnavi vprašanj njihove osebne zaposlitve naleteli na velika nerazumevanja in skoro nepremostljive težave tako pri jugoslovanskih, kakor tudi pri zavezniških oblasteh. Na tem mestu javno odklanjamo vsako odgovornost pred narodom in zgodovino! Takega postopanja Slovenci nismo zaslužili, posebno še, ker je bilo naše zadržanje v trenotkih največje krize na zavezniških bojiščih in v času, ko so predstavljali naši prostovoljci skoro edini stvarni doprinos naši vojski, ravno tako, kakršno je danes, ko se približuje ura osvobojen ja. V teh dveh letih in pol Slovenci gotovo nismo pohajali po letoviščih in zavetiščih ter uživali, blagodati emigrantskega brezdelja, pač pa smo trdo delali in žrtvovali vse svoje moči skupni stvari. Današnje briskiranje Slovencev s kakršne koli strani ni samo skrajno krivično, pač pa je tudi velik greh proti Jugoslaviji in proti skupnim zavezniškim naporom v tej vojni. - Vsem Slovencem, kjer koli ste in kamor koli vas doseže naša beseda, sporočamo, da bomo storili vse, da se sedanje krivice popravijo, pa naj si bo že v kakršni koli obliki. Imejte zaupanje v nas! Ne bomo Vas zapustili! Bodite hrabri in potrpežljivi! Obnašajte se povsod tako, kakor se spodobi narodu, ki je v času največje nesreče postavil celega moža! Bodite edini, bodite disciplinirani, pomagajte zaveznikom na vsakem koraku in ob vsaki priliki! Samo na ta način boste koristili sebi in podprli naše napore za skorajšnjo Vašo osvoboditev! Mislite stalno na naše junaške brate v gorah in gozdovih, ki ne godrnjajo, ki ne kritizirajo, pač pa hrabro prenašajo vse napore neenake borbe! Nobena šibka misel naj Vas ne razdvaja! Naša edina ideologija je OSVOBOJENJE in boj proti sovražniku! SLOGA JAČI, NESLOGA TLAČI ! Pozdravljeni in nasvidenje! - JUGOSLOVANSKI ODBOR IZ ITALIJE. NA RAZNA PISMENA IN USTMENA VPRAŠANJA odgovarjamo, da slovenskega zastopnika v sedanji jugoslovanski vladi še ni v Kairu in da nam tudi ni nič znanega, ali in kedaj prispe iz Londona. Šesttedenska odsotnost aktivnega slovenskega ministra je očita na vsakem koraku, posebno še zato, ker je vse polno nerešenih vprašanj, ki v živo zadevajo slovenske interese. Odločilni činitelji nas tolažijo s tem, da je vlada kljub temu jugoslovanska. V SKLAD “ŠOTORSKE KNJIŽNICE” je darovala botra Terez na svoj imendan P.Eg. 300,- Prav prisrčna hvala!
JUGOSLOVANSKO BOJIŠČE. Najnovejše uradno poročilo javlja, da so Nemci pričeli s splošno ofenzivo v vseh predelih osvobojene Slovenije. Nemci do sedaj v Sloveniji niso dosegli še nobenega uspeha, čeravno jim prihajajo tako iz Štajerskega kakor iz Koroškega in iz Italije velika pojačanja. Posebno ogorčene borbe potekajo ob glavni železniški progi Ljubljana-Trst. - Ob dolnjem toku Save blizu Beograda vodijo uporniki ogorčene borbe proti nemškim četam, ki prihajajo iz Srbije. - V Dalmaciji so uporniki odbili vse nemške napade. V Črni gori so se mo-
rali uporniki umakniti iz Andrijevice. - Vzdolž vse jugoslovansko-madjarske meje uporniki uspešno napadajo madjarske posadke.
TRILETNICA VSTOPA GRČIJE V VOJNO. 28.ok tobra so pretekla tri leta, odkar je hrabri grški narod ponosno odbil italijanski ultimatum. Od tega dne dalje je grški narod z vso slavo dokazal svojo voljo po samostojnem državnem življenju. Tudi danes vodi grški narod borbo na življenje in smrt proti nemškemu zavojevalcu. Tako kakor sami sebi, želimo tudi junaškim Grkom najprej popolno slogo, za njo pa osvobojenje.
ZAVEZNIŠKO LETALSTVO SODELUJE Z NAŠIMI. Reuter poroča : Letalci angleških in ameriških bombnikov sedaj že stalno sodelujejo z jugoslovanskimi domoljubi. V teku prvega napada proti sovražnemu brodovju ob jugoslovanski obali, so bombniki Kitty potopili vse sovražno ladjevje tako ob obali, kakor tudi na morju. Ko so prihajale eskadri-lije v višini 2000 metrov do svojega cilja, so se spuščale na 100 metrov in bombardirale in s strojnicami potaljale sovražne ladje. V Podgorici so zavezniški bombniki napadli tamkajšnje nemško letališče in zažgali nekaj bombnikov in lovcev. Sodelovanje med domoljubi in zavezniškim letalstvom bo v prihodnje še v mnogem povečano.
LAHI VRAČAJO. O.W.I. poroča iz AJžira, da so Lahi vrnili Francozom enega rušilca, ki je bil zasidran v luki v Bizerti. Je to rušilec "Trombe,” ki so se ga Lahi polastili svoječasno v Tulonu. Mislimo, da bi bilo zelo koristno, če bi se tudi naše oblasti malo pozanimale za usodo naših vojnih ladij, ki so nam jih Lahi pobrali v aprilu 1941. Kar velja za francoske zaveznike, mora veljati tudi za nas! SFORZA ZOPET NA DNEVNEM REDU. Z grofom Sforzo smo se v našem listu že pogostokrat bavili. V članku “Lahi na dveh stolicah - Sforza trobi. . .” z dne 17.4.42. smo zapisali:	"Komedijantske spo-
sobnosti grofa Sforze so v resnici neomejene.” Da mu takrat nismo delali krivice pričajo dejstva. V Ameriki je grof Sforza vsemu svetu kričal, da je sovražnik št.l italijanskega naroda: Vittorio Ema-nule III, da je Badoglio fašist in da on ne pozna druge Italije, kakor samo republikansko. V Italijo se ne bo prikazal vse, dokler ne izgine Savojska hiša. Evo ga, je že v Italiji, se je že do tal poklonil Nj. Veličanstvu Viktorčku, z Badoglijem pa sta se kot pobratima Rapallskega zločina do dobrega ocmokala kar na letališču. Grof so peli v svet, da nima njegova “demokratična Italija" prav nobenih imperialističnih teženj. Na vročem soncu južne Italije pa se je naenkrat nekaj obrnilo v njegovi butici in evo: “Demokratična Italija” zahteva po vojni mandat nad Abe-sinijo. Le naj si ga gre junaški grofiček iskat osebno v Addis Abebo, bo že videl, kako ta mandat izgle-da.
ČEŠKI BATALJON V JUGOSLAVIJI. B BC. po
roča, da je v jugoslovanski vojski v Jugoslaviji v akciji tudi češki bataljon “Jan Žiška”. Poveljnik bataljona je polkovnik Jožef Ružička. Češkoslovaška vlada je bataljon pozdravila s posebno poslanico preko B.B.C.