JANEZ DOLENC 
POVEDKE Z LOŠKEGA POGORJA 
Pričujoče ljudske povedke sem zapisal kot dijak v letih 1940—1951 v svo 
jem domačem kraju, v vaseh na južnem pobočju Škofjeloškega pogorja od 
Lubnika do Blegoša. Te vasi so v razmeroma visoki, a sončni in ugodni legi za 
živinorejo, pridelovanje krompirja, žit (ječmena, rži, ovsa, ajde in prosa), 
stročnic (boba, graha in fižola) in nekoč tudi lanu, dokler je živelo domače 
platnarstvo. 
Vsa izročila so v prvotnem zapisu v poljanskem narečju in kot take sem 
jih tudi pripravil za seminar pri prof. dr. Franu Ramovšu leta 1952. Iz njih sem 
izluščil nekatere dialektološke značilnosti severnega poljanskega narečja. Nalo 
ga je bila istega leta nagrajena s študentsko Prešernovo nagrado in v prvotni 
obliki objavljena v TRADITIONES 4, 1975, str. 175—196 pod naslovom Pripo 
vedno izročilo v severnem poljanskem narečju. Marija Stanonik pa je članku 
dodala opombe z navedbo vseh objavljenih in neobjavljenih enačic, kolikor 
jih je mogla ugotoviti po kartoteki slovenskih povedk v Inštitutu za slovensko 
narodopisje. 
Mislim, da so povedke zanimive tudi za širši krog bralcev, saj so izraz 
bujne ljudske domišljije, v njih pa se zrcali tudi način življenja v preteklosti, 
ki je danes tako spremenjen. V knjižni jezik sem jih prenesel tako, da sem 
ohranil prvotni slog in manj znane lepe stare besede, na koncu pa dodal raz 
lago teh besed. 
Ajdovska deklica 
1. Ajdovska deklica je z eno nogo stala na Jelovici (planota na pobočju 
Blegoša), z drugo pa na Gori (vrh Malenskega vrha), v Karlovcu je pa štrene 
prala. Poleti je kdaj nabrala koscev v predpasnik in jih nesla domov pokazat, 
češ da je tiste črve pobrala, ki so travo kvarili po tleh. 
(Ana Zupane, vulgo Bajtarca, Cetena Ravan) 
Bela kača 
2. V Mladem vrhu pod Jaško skalo je živela strašanska bela kača. Debela 
je bila kot hlod pa govorila je. Po vaseh okoli je žrla drobnico: ovce, koze, te 
leta, le junca ni mogla odvleči. Ko so ljudje sprevideli, da bodo kmalu ob drob 
no živino, so se spravili skupaj in naredili na Goveji ravni strašansko grmado. 
Poklicali so človeka, ki je znal lezerčno preganjati. Pa je s sekiro stopil h grmadi 
in zabrlizgal. 
»Zdaj pa le pridi, da se bomo zmenili!« 
Grmado so že prižgali. Takrat pa ta bela rine izpod Jaške skale, da se je 
skala čez pol preklala, kar se še danes pozna. Gnala se je skozi grmovje, da 
so se kar smreke krivile. Pred grmado je spregovorila: 
243 
»Ti boš mene končal?! Jaz pomnim tukaj trikrat prod. trikrat njivo, trikrat 
gmajno!« 
Vrgla se je mimo njega, ga oplazila z repom, da je sfrčal v ogenj, potem 
pa drvela tja dol proti Luši in naprej v Hrastnik. Tam je še nekaj časa šarila, 
potem pa šla bogve kam. (Vinko Ažbe y Gribovškov. Zapreval) 
Brezno 
3. Za Črno mlako v Blegošu je veliko brezno. Videti je kot lijak, zmerom 
je polno kavk notri. Pravijo, da je nekoč par volov, v jarem vezanih, padlo 
noter. Potem je prinesla voda v Črni mlaki na dan spet igo, roge od volov in 
jermenje. še zmerom okrog rogov navito. 
(Valentin Rupar. v. Tinač, Gor. Zetina) 
Garanje 
4. Kopišarica na Krizah je bila v črne bukve zapisana. Ko je vpinj nare 
dila, je pinovec nazaj v pinjo vlila in koj drugič spet novo štruco masla na 
redila. Imela je eno samo kravo, vpinj je pa vsak teden delala. Ljudem se je 
sila čudno zdelo: pri Mežnarju dve kravi, pri Mešiču še več — pa skoraj nič 
mleka. Nekoč sredi noči so pa slišali, kako je govorila: 
»Od vsake hiše ena kapljica! Od vsake hiše. . .« 
Pokukali so skozi okno in videli, da je čez štango pod stropom vrgla vrv, 
jo molzla in res je teklo mleko v podstavljeni žehtar. Na ta način je omolzla 
tuje krave. 
Da je mogla vpinj narediti, je imela nek papir: ta papir je skrbno hranila. 
Nekoč je delala vpinj, ko je imela pri hiši čevljarja. Ko je naredila maslo, je 
šla ven, papir pa je pozabila spraviti. Čevljar je papir ukradel in poskusil sam 
delati vpinj na ta način. Kakor se pa loti, pride možic z rdečo kapico in črnimi 
bukvami pa pravi: 
»Se boš pa moral v tele bukvice zapisati, če boš hotel na to vižo vpinj 
delati !« 
Čevljar pa popade pinjo pa pisker pa papir in trešči vse tja v možica: 
»Piš se v rit, ti in pa tvoje bukvice!« 
(Zehcula, Malenski Vrh) 
5. Neki golcar na Jelovici je vsako opoldne skuhal žgance kot drugi gol-
carji. Zganci so pa posebno dobri, če je še mleko zraven. Drugi so otepali puste 
žgance, on pa je sekiro zastavil v parobek, podstavil skledo in molzel toporišče. 
Dejal je. da neko kravo molze na planini — pa res mu je teklo mleko v pod 
stavljeno skledo. Dejal je, da lahko vsako kravo pomolze, samo tiste ne, ki so 
ji dali še kot junici šipkove jagode na veliki četrtek zjutraj. Te jagode so pa 
morale biti med šmarnimi mašami nabrane in na cvetno nedeljo žegnane. 
(Zehcula, Malenski Vrh) 
Čas je prišel, človeka pa ni! 
6. Nekoč je živel fant, ki je vselej pokleknil, kadar je poldne zvonilo, pa 
molil. Nekoč se pa primeri, da je prihajal ravno pred nek most. ko je poldne 
zazvonilo; fant stopi s konja, poklekne in moli. Naenkrat pa zasliši glas: 
244 
»Cas je prišel, človeka pa ni!« 
Takrat pa škripne in se zlomi most. Fant pa pravi: 
»Zmerom sem rad kleče opoldne molil — pa bom še!« 
(Zehcula, Malenski Vrh) 
Črne bukve 
7. Neki kmet je imel črne bukve. Neko nedeljo, ko je šel k maši. jih je v 
hiši na mizi pozabil. Šele sredi maše se je spomnil pa tekel domov. Doma je 
bilo že polno hudičev okoli hiše. V hiši pa je hlapec bukve bral. Hudiči, ki jih 
je priklical, se niso dali odgnati. Gospodar jim pravi: 
«V gorenji hiši imam dva mernika maka, stresel ga bom ven skozi okno. 
Ce ga boste pobrali prej, kot bom doli prišel, bova oba s hlapcem vaša.« 
Ko je vsul mak skozi okno, ga je razkropil, kolikor ga je najbolj mogel. 
Ko pa je prišel dol. so imeli hudiči že vse pobrano. Samo tri makova zrna. ki 
so ostala kmetu za nohtom, niso mogli dobiti. Ko jih jim je pokazal, so oba 
pustili in izginili. 
(Malšen, Dolenčiče) 
Divji mož in divja žena 
8. Ko so pri kmetu Grosnu v Rovtu spomladi orali, je pastir, ki je držal 
kolca. zaslišal, kako divja žena s strgulo po mentrgi strže. Hitro zavpije: 
»Se meni en hlebec!« 
Ko so po južini prišli nazaj na njivo, je pastir dobil velik hlebec dobrega 
kruha na kolcah. 
(Vinko Ažbe, v. Gribovškov, Zapreval) 
9. Nekoč je šel neki mož pod Mladim vrhom pa zasliši, da divjega moža 
žena s strgulo strže. Zavpije: 
»Še meni hlebec!« 
Pa gre naprej. Nazaj grede ga je pa ravno na tistem mestu pričakala divja 
žena. Da mu hlebec, iz same prsti zamešen, pa pravi: 
»Vsega snej! Ce ga pa ne boš snedel, te bom zmlela kot mlinski kamen 
moko.« 
(Alojzija Dolenc, v. Tavčarjeva, Cetena Ravan) 
10. V starih časih je živela v Lubniku divja žena. Nekoč je šel kmet 
Krivar iz Krivega Brda v Loko pa je slišal, da je s strgulo postrgala, ker je 
ravno peko imela. Pa zavpije: 
»Še meni en hlebec!« 
Pa gre naprej proti Loki. Nazaj grede pa dobi ravno tam hlebec kruha v 
prt zavit. Nič se ni zmenil, da bi ga pobral, kar šel je moško naprej. Še ni bil 
daleč, ko se oglasi divja žena: 
»Še ti in tvoji otroci bojo kruha stradali, ker nočeš tega pobrati!« 
Še tisto pomlad je že prišel na Mlako žita prosit — ga še za seme ni imel. 
Pa tudi zanaprej je bila pri Krivarju velika revščina. 
(Temincova mati, Mlaka) 
11. Nekoč je v Lubniku začela vpiti divja žena na sredpostno sredo: 
»Bob sej! Bob sej!« 
245 
Pa je šel Zalubnikar sredi zime bob sejat. Ker je držal sren, se je ves bob 
valil na dno njive. Pa vseeno je bil tisto leto pri Zalubnikarju tako bogat bob 
po celi njivi, da nikjer drugje tako. 
(Temincova mati, Mlaka) 
12. V Logarjevi gmajni pod Blegošem sta včasih živela divji mož in 
divja žena. Ko je ta stari Vresjak sejal oves pa ta mladi mu je ciljal, pride 
divji mož k njima. Na sebi ni imel drugega kot kožo okrog pasu pa ves kosmat 
je bil. Cez ramo je imel otroka; spredaj ga je za nogo držal, zadaj pa mu je 
visel navzdol. Divji mož je govoril počasi: 
«Zdaj sej — zdaj ne — zdaj sej — zdaj ne...« 
Govoril je toliko časa, dokler ni ta stari usejal celega kosa. Kar je bil ta 
čas usejal, ko je divji mož govoril »zdaj sej«, je sila dobro doneslo, drugo pa nič. 
Vresjaka je imelo, kaj bi bil to za en mož, pa ga je toliko časa iskal po 
gmajni, da ga je dobil, pa vprašal, kdo je. 
»Jej.« pravi divji mož, »a ste vi že kaj slišal od divjega moža. Jej, ko bi 
jaz dobil gorak hlebec kruha, jaz bi vam veliko povedal!« 
Vresjak je šel domov po kruh pa ga prinesel možu. Ta se mu zahvali pa 
pravi še, da prideta čez čas skupaj. Imel je pa take roke, da, ko se je stegnil 
po kruh, je Vresjaku kar čudno prišlo. 
(Zehcula, Malenski Vrh) 
13. Divji mož je vekal, kadar je bilo lepo vreme, ker se je grdega bal. 
Kadar je bilo grdo, se je pa smejal, ker se je lepega troštal. Iz nosa mu je gledala 
kisla repa. Prišel je včasih na pašnik pa pastirja tako dolgo žgečkal, da mu 
je dal hlebec kruha. 
(Janez Derlink, v. Fortuncev, Gor. Ravan) 
14. Ta stari Gošar iz Zetine je nesel iz malna meh moke. Ko pride Zarobom, 
zasliši strašanski glas na jelovškem griču; 
»Ho-o-oj!« 
Pogleda — divji mož gre čez Blegoš proti Kalu pa ves čas vpije. Gošar je 
hitel domov pa pravil, koga je videl. Pa so se mu smejali. Ko pa so šli ven, 
so pa še dobro slišali, kako je divji mož še vpil nekje tam za Kalom: 
»Ho-o-oj!« 
(Valentin Rupar, v. Tinač, Gor. Žetina) 
Dva furmana 
15. Dva furmana sta furala od Loke gor, namenjena na videmsko žago 
v Poljanah. Pri Svavnarju sta pila. Eden se je po pijači slabo počutil, pa sta 
na Dolgih travnikih malo stran zapeljala pa legla na tla. Tisti, ki mu je bilo 
slabo, je zaspal z odprtimi usti. Drugi pa ga je pogledal ravno tedaj, ko se 
mu je repek od kače v usta potegnil. Poklical ga je, povedal mu pa ni nič, samo 
naprej sta hitro furala, naglo naložila dile na žagi pa spet nazaj proti Loki. 
Oni s kačo v sebi je bil sila slab: dejal je. da ga nekaj tako žge notri, da bo 
gotovo umrl. 
Ko sta prifurala spet na Dolge travnike, gresta leč tja, kjer sta počivala 
prej. Tisti s kačo je spet zaspal, drugi je pa bedel. Kmalu je prišel gad po 
gadovko, ki je spečemu zlezla ven pa šla z gadom. Hitro ga je zbudil: 
246 
»Beživa od tod!« 
Ko furata naprej, ga vpraša: 
»A si kaj boljši?« 
Oni pravi, da je. Šele potem mu je povedal, kaj je imel v sebi. 
(Zehcula, Malenski Vrh) 
Hudoba v podobi zalega dekleta 
16. Ko so nekoč v oštariji pri Matečku v Dolenčicah na pustni večer ple 
sali, je prišla na ples neka tako zala punca, da je vsak hotel z njo plesati. 
Imela je pa ves čas rokavice. Neki fant ji je naenkrat potegnil rokavice dol — 
in spodaj so bili kremplji. Potem so pa začeli kropiti z žegnano vodo in izga 
njati hudobo. Spravili so jo iz hiše, a zunaj se je spremenila v nekak kravji 
vamp in se zavalila dol proti Anžetcu pa po žveplu je zasmrdelo za njo. 
(Kosova mati, Javorje) 
Kres 
17. Cetenski pastirji so vsako leto naredili veliko grmado za kres na 
Grebljici. Celo pomlad so vlačili hosto skupaj. Ko so neko leto kurili kres, so 
imeli pri ognju neko grdo govorico. Kar naenkrat se pa zasliši peketanje konj. 
Sem po poti, ki drži v Črne, so zagledali črne jezdece brez glav, ki so na ko 
njih drveli naravnost v kres. Ostrašeni pastirji so tekli v vas k Davčenu in 
od strahu padli v hišo drug na drugega. Od groze jim je teklo od glave. Okoli 
hiše pa je bilo še slišati cviljenje in piskanje. 
(Ana Zupane, v. Bajtarca, Cetena Ravan) 
Kvatrni dnevi 
18. V Dolenčicah neka kmetica med tednom ni utegnila žehtati štren in 
jih je na kvatrno soboto. Na večer pa pride neka ženska, vzame žehtar in 
začne vodo nositi v žehtanje. Gospodinja je imela opraviti, da se je znebila 
Kvatrnice, saj bi jo bila kmalu s seboj vzela. 
(Jakčula, Brinje) 
19. Včasih na kvatrno soboto zvečer niso predli, sicer bi prišla Kvatrnica. 
Nekje so dekle, ki so morale presti tudi na kvatrno soboto, jamrale: 
»Ohta, jaz ne bom predla!« je dejala prva. 
»Jaz tudi ne!« pravi druga. Gospodinja pa udari ob mizo: 
»Predle boste! Jaz sem gospodar!« 
Pa so predle naprej. Gospodinja je sedela za pečjo. Kmalu se odprejo duri, 
notri pa pride velika bela baba — Kvatrnica, gre proti peči in pravi: 
»Jaz sem tu gospodar! Kolovrate v kraj! 
Pa je šla. 
Potem pri tej hiši niso nikoli več na kvatrno soboto zvečer predli. 
(Zehcula, Malenski Vrh) 
Mora 
20. Pri neki hiši je hlapca zmeraj mora tlačila. Pri hiši so imeli velikega 
črnega junca. Neko noč je hlapec vzel nož s seboj v posteljo in moro dregnil. 
Drugega dne je pa ta črni junec ležal mrtev v hlevu. 
(Zehcula, Malenski Vrh) 
247 
Praprotno seme 
21. Nekoč je neki berač ležal kresno noč v hlevu na praproti. Pa se začneta 
pogovarjati dva junca. Prvi pravi drugemu: 
»Oh, kaj ti, ki te bodo po krožnikih delili in častili —• mene bojo pa v 
grapo zavalili in vrani me bojo žrli!« 
Drugega dne je berač to povedal gospodarju, pa so se mu vsi domači rah-
lali. Cez leto dni so pa res enega junca prodali, drugi pa je poginil. Šele takrat 
so se spomnili, da je berač imel praprotno seme pod glavo. 
(Zehcula, Malenski Vrh) 
Romanje 
22. Pravijo, da mora vsak človek enkrat na svete Višarje romati; če ne živ, 
pa mrtev. 
Ko je šla nekoč neka žena na svete Višarje, je srečala krastačo na poti. 
Pobrala jo je pa v rdečo ruto zavezala. Na Višarjah jo je nesla trikrat okoli 
oltarja, pa se je spremenila v zalo deklico. Prelepo se je ženski zahvalila: 
»Sedem let sem hodila na svete Višarje. pa me je vsak s ceste vrgel. Neki 
furman me je celo povozil, da sem se še bolj martrala. Zdaj šele si se me ti 
usmilila!« 
(Zehcula, Malenski Vrh) 
Slehernik 
23. Neki oče je bil sila slehern; sam ni vedel, kam bi denar spravil. Nazad 
nje ga je v avšnico zbasal pa naročil, da kadar bo umrl, mu morajo avšnico dat 
v trugo pod glavo. 
Ko je umrl, so naredili, kot je želel. Denar so pa zastonj iskali po hiši. 
Domači fant se pa nazadnje le spomni, da je bila avšnica čudno težka, ko jo 
je dal staremu v trugo. Potem so šli gospoda prosit, če bi ga lahko odkopali. 
Pustil jim je, češ zemlja naj vzame, kar je njenega, denar pa ni. 
Odkopali pa odkrili so rakev. Notri je bil mož obrnjen na trebuh, tako 
da je grizel avšnico. Okoli glave je pa bilo vse polno kač, ki so se bile izlegle 
i? priskoparjenega denarja. 
(Zehcula, Malenski Vrh) 
Strahovi 
24. V plazarski bajti v Ceteni Ravni je živel nek sila žleht človek, ki so 
mu rekli Joškovec. Neki večer je pod Nackovim oknom oponašal, ko so molili. 
Dvakrat so ga prišli kregat. 
Potem jo je mahnil proti Podvrhu. Ko pride k Lenartovemu kozolcu, za 
gleda sredi poti močno svetlobo pa odprto brezno pred seboj. Hoče iti nad 
potjo, a že grejo proti njemu ljudje s sabljami; hoče nazaj, a zgodi se ravno 
tako. Tedaj je iz kozolca pod potjo lato ven vrgel pa skozi kozolec planil in drl 
proti Lenartu. Tam je tako tolkel po durih, da se ni žlak od žlaka ločil. 
Gospodar Matevž, brihten človek, je potem pravil, ko mu je odprl, da je 
bil ves potan, da je vsak las imel svojo kapljo. Potem sta pa blez vse luči pri 
žgala in do zjutraj molila. Kasneje sta za kozolcem napravila še znamenje. 
(Frančiška Alič, v. Tonetovka, Murove) 
25. Pozimi zvečer so včasi pri vsaki hiši predli, sosedje so vasovali drug 
pri drugem in moževali. Največ govorice je bilo pri hiši tedaj, ko so imeli 
248 
čevljarje v šteri. Nekoč so ravno uganalce uganjevali, pa se odpro vrata in 
v hišo se pomoli strašanski gobec ter odpre čeljusti tako. da se je spodnja uprla 
v tla, zgornja pa v strop, in pravi: 
»Šuštar šobec. kaj pa ta gobec?« 
Čevljar pa hitro vstane, popade čevljarski stol in ga pomoli pred pošast: 
»Pa še ti povej, kaj je tole?« 
Pošast ni vedela, da čevljarski stol pomeni sveto trojico, ker ima tri noge. 
zato je pri tej priči izginila. 
(Alojzija Dolenc, v. Tavčarjeva, Cetena Rav 
Sveta Rotija 
26. Včasi so ljudje svete Rotije dan praznovali. Podvršani so pa na ta dan 
prali štrene pri Strgarjevem koritu: z ljudi, ki so šli od maše, so se pa norca 
delali. 
Čez nekaj časa so pa zagledali volka, ki je gazil sneg vprek čez golo strmino 
Starega vrha. Pod nogami se mu je trgal snežni plaz, se pognal navzdol in vse 
Podvršane pomedel v Bošticovo grapo. S Starega vrha je pa bilo slišati glas: 
»Rotija! Rotija!« 
Potem so pa Podvršani vsako leto praznovali sveto Rotijo. Se ko so drugod 
praznovanje opustili, so Podvršani praznovali naprej. 
(Johana Dolenc, v. Tavčarjeva, Cetena Ravan) 
Veternik 
27. Neka ženska je nekoč kruh pekla. Strašno ji je nagajalo pa kadilo 
se je zaradi vetra, tako da ga je preklinjala. Pa pride neki mož in jo vpraša: 
»Zakaj si tako huda? Ne smeš tako kleti, čeprav se kadi!« 
Ženska neha s kletvijo, oni pa pravi: 
»Jaz sem ti nagajal, jaz sem Veter.« 
Ženska vzame hlebec iz peči pa ga mu da. Tisti čas, ko je jedel hlebec, 
je bil čisto miren; ko je pojedel, pa pravi: 
»Ti — ko bi ti ne bila meni hlebca dala, bi bil jaz tebe semlel kot mlinski 
kamen moko!« 
(Valentin Rupar, v. Tinač, Gor. Zetina) 
V risu 
28. Kmet Markuš iz Gorenje Zetine in njegov hlapec sta šla v ris. Eno leto 
staro leskovo šibo sta na sveti večer opolnoči potisnila v špranjo za spovednico. 
Tam je čakala do drugega božiča, ne da bi kdo zanjo vedel. Eno leto nista šla 
nič k spovedi. Na sveti večer nista smela nič božičnega kruha pokusiti. Še pred 
polnočjo sta šla na Kal na križpotje; tam se ne sliši zvonjenja, tam še ni šel 
duhovni mimo z Bogom. 
Ko sta prišla na cilj, je Markuš s šibo potegnil ris okoli: 
»Bliže mene nič!« 
Zmolila sta očenaš narobe in čakala. Opolnoči se je odprla zemlja in ogenj 
je butnil iz nje. Izpod neba se je usula ploha vil, kos in bran, vse mogoče zveri 
249 
»Izpod neba se je usula 
ploha vil, kos in bran, vse 
mogoče zveri so rinile pro 
ti njima...« 
Ilustracija: Janez Dolenc 
po risbi iz leta 1941 
so rinile proti njima. Hlapec je od strahu poskočil in opletel z rokavom kožuha 
čez ris. Takoj ga mu je odtrgalo. Ko je Markuš zamahnil s šibo, je vse izginilo. 
A hudoba je poskusila še drugače. Natresla je zlatnine in srebrnine zunaj 
risa, da bi ju zvabila čez. Ker ju to ni premotilo, so se zunaj risa začele spre 
hajati zapeljive deklice in ju vabiti čez. Tudi to ni pomagalo, Markuš je za 
mahnil s šibo in zapeljivke so izginile. Tedaj je nekje daleč začelo predčasno 
biti ura eno, da bi ju spravilo iz risa. No, končno sta prestala celo uro pre 
izkušenj in prišla domov taka, da je imel vsak las svojo kapljo. 
Še o novem letu in o svetih treh kraljih bi imela iti v ris, da bi dobila 
žakelj denarja in črne bukve. Pa je strah hlapcu tako zlezel v kosti, da je 
obležal. Ko je umiral, je na hruški pred hišo milo zvončkljalo — hudoba je 
klicala v ris. Sam Markuš se pa tudi ni več upal iti. 
(Johana in Alojzija Dolenc, v. Tavčarjevi, Četena Ravan) 
Zaklad (šac) 
29. Nekoč je šel neki možak sredi noči čez Preval domov v Zapreval. Na 
vrhu Prevala naleti na kup žerjavice sredi poti. Nabaše fajfo, vzame s kupa 
ogorek, ga da na fajfo pa gre naprej. Čudno se mu je zdelo, da noče fajfa 
goreti. Pogleda — in kaj vidi? Da je namesto ogorka v fajfi — cekin! Koj leti 
nazaj pogledat, a ni bilo o žerjavici več ne duha ne sluha. Zavedel se je, da to 
ni bila žerjavica, ampak je cvetel šac. 
(Vinko Ažbe, v. Gribovškov, Zapreval) 
30. V Mihelskih robeh na Blegošu je ena čerfa srebrnega denarja zako 
panega. Tam je rob videti kot vrata: dve skali kot dva bangarja in še skala 
na vrhu počez. 
V teh vratih je neki pastir zagledal tisto čerfo denarja in splezal po robu 
do nje, a vrh denarja je sikala proti njemu kača. Tedaj so mu tudi ovce zašle 
v pšenico, moral jih je iti vračat. Ko je zlezel spet nazaj na rob, ni bilo o čerfi 
250 
»V teh (kamnitih) vratih 
je neki pastir zagledal ti 
sto čerfo denarja ... a vrh 
denarja je sikala proti nje 
mu kača ...« 
Ilustracija: Janez Dolenc 
po skici iz leta 1947 
z denarjem več ne duha ne sluha. Sam Bog ga je rešil, ker je bil tisti denar 
zavdan. 
Nekaj let kasneje je tam gorela gmajna. Pravijo, da je z Mihelskih robov 
kapljalo stopljeno srebro: gotovo se je od hude vročine šac stopil. 
(Valentin Rupar, v. Tinač. Gor. Zetina) 
Manj znane besede 
avšnica — zglavje, posteljna blazina 
hangar — steber kamnitih vhodnih vrat 
blez — menda 
bob — stročnica z debelimi zrni 
ciljati — sejalcu označevati, do kod je padlo seme 
čerja — glinasta posoda za mleko 
gmajna — goščava, gozd 
golcar — gozdni delavec, drvar 
igo (v polj. narečju: jeg) — volovski jarem 
junec — mlad vol 
kolca — del plužne vprege 
kvatre — četrtletje cerkvenega leta 
lezerčna — plazilci: kače, kuščarji, močeradi ipd. 
maln — mlin 
martrati se — mučiti se 
mentrga — korito na nogah za mesenje testa 
mernik — stara prostorninska mera, približno 30 litrov 
oštarija — gostilna 
pinovec — pinjeno mleko, pinjenec 
rahlati se — krohotati se 
Rotija — sv. Doroteja (6. febr.) 
slehern, slehernik — skop, skopuh 
251 
strgula — orodje za strganje testa v mentrgi 
šac — zaklad 
šariti — delati nered 
štanga — debel lesen drog pod lesenim stropom 
štera — obrtniško delo na domu naročnika 
štrena — šop lanenih niti 
troštati se — veseliti se v pričakovanju nečesa lepega 
truga — krsta 
uganalca — uganka 
včasi — nekoč 
niža — način 
vpinj delati — maslo v pinji 
zabrlizgati — predirljivo zapiskati 
zavdan — začaran 
žehtar — posoda za molžo 
žlak — udarec 
Zusammenfassung 
SAGEN AUS DER BERGWELT VON ŠKOFJA LOKA 
Janez Dolenc sammelte als Študent der Slawistik an der Universitat Ljubljana 
im Jahre 1952 dreiBig Sagen aus mehreren Dorfern an den Siidhangen des Berglandes 
von Skofja Loka. Die Ordginaltexte im Dialekt sind hier in die Umgangssprache iiber-
tragen worden. Thematisch beriihren diese Sagen folgenden Stoff: das Riesenmad-
chen, die weiBe Schlange, die Zauberei, »Die Zeit ist gekommen, der Mensch ist 
nicht da!«, der wilde Mann und seine Frau, die Quatembertage, der Alp, der Farn-
samen, die Wallfahrt nach dem Tode zum Višarje-Berg, die Gespenster, das Arbeits-
verbot an der hI. Dorothea, der Geizhals mit dem Geld im Grabe, der Wind in 
Menschengestalt erscheint einem Weib, welches ihn verflucht hatte, das Schatz-
graben. 
252