724 Nevin Birsa Pesmi POGLED SKOZI STEKLO Sipko nebo visi nad vsem, kar zaznavam. Še srce stresajo sledovi plesnive vlage in reke in arterije, vse, kar nekam teče, morda srebrna sled polža, ognjemeti sunkovitih ptic, ki jih rodi zemlja in vdihava nebo, morda proge tišine, ki trkajo obnje in jih koljejo žogice biljarda, morda snet in saharski prah ali obledele rastline, ki rastejo v soju brez sonca, 725 Pesmi s soncem in brez svetlobe, morda gore, ki tavajo v očeh, gore, ki so se pognale nad oblake, proti neznanim zvezdam in dlje, ali kamniti, pozabljeni vodnjaki s tisoč podobami in vrstami glasov, ki iščejo izhod, ki se v neznani vzvalovani gladini odbijajo in se uveli in skrčeni povrnejo k svojemu izviru, morda v kolobarjih in dušečem vonju premoga, ki se svetlika, navlažen s poznimi klici, sredi jeklenih otokov in inštitutov in v medlih obrisih mest, kjer potopljeni v mrak tarnajo, morda nekje, kjer s sten visi plesniva vlaga, kjer megla zastira težko gorovje, kjer se neopazno odlepi gruča odprtili kandelabrov iz ozadja, kjer je drevje kakor pogled skozi motno steklo: vse sluzasto, boleče in spolzko. Pisal bi z zvezdami nova stoletja, risal iz točk daljice neskončnih globin, se rokoval s tisočletji, ki mi orajo obraz, se boril z enim samim mirnim, velikim bogom, ki se je izsanjal na obnemelih arkadah, vbrizgal bi injekcije iz srca zemlje v srce neba, postavil trajekt med nespečnost in žilij neba, izgoreval z nezgorljivimi znaki, ki jih skozi zavese pošiljajo nedoumljiva bitja, s presunjenimi oblaki bi padel v poglede živih tuljav, tjulenje in v od beline zastrašene arktike! Potem se pogovarjam s tanko vsebino poleg mene razlitega mene, se v disonancah vzravnam, pogledam pročelja, aluminijaste okvire. Skozi neznosen živžav nespečnosti se v drncu sproži iz rokavskega preliva jata žarečih konj. PISAL BI 726 Nevin Birsa GALEJE Ni bilo več vetra, samo svetloba. Vrgla je senco v skale, izpljuskane od megel, s širokimi zarezami. Galeje so plule nad črnimi hrbtišči, pogreznjenimi v vonj alg, plule so skozi viharje, ki so viseli na nevidni niti oblakov, galeje so plule v Sredozemlje mimo ožganih otokov, mimo razjedenih svetilnikov, ki so brez glasa padali v globine med repaste aligatorje in škorpijone, plule so po morju, ki je bilo kot rumen, žejen pesek, daleč na odprtem morju. Galeje so plule, gnane od svetlobe. Niso se ustavljale ne ob prividih otokov ne v sajastih zalivih. Njihovi temni mornarji so hoteli naprej. Noči so bile polne spačenih zvezd, vesla pa so pritajeno udarjala. Mornarji so naprezali telesa in v njihovih očeh se je solzilo sonce. Črni, ožgani mornarji. Galeje so plule skozi noči, proti jutrom in skozi noči. Galeje, gnane od svetlobe. ODGRNJENI ZASTOR Noč se je dotaknila zemlje, odprl sem vrata, odprle so se poti, srebrne kot polževi sledovi, nekaj sem še iskal, truden od molčanja, stopil sem na cesto, v daljavi so se svetile gore, hodil sem in hodil, ampak slišal sem glas, ki me je klical, od koder sem odšel, črna roka je mahala za mojim hrbtom, vrni se, vrni se, vrni se, hitel sem, ampak gore so postajale manjše in bolj meglene, kljub temu sem hitel, zavit v blazne želje, s svetlobo v rokah in z rokami v žepih, pot je postajala prašna in je izginjala za mano kot nerazločna sluz, na obronkih se je zasvetlikalo, 727 Pesmi ugasnilo tako nenadoma, kot se je spočelo, skale so začele rasti na moji desni in levi, gledal sem predse, pot je šla navzgor, ne strmo, a vzdržno, gozdovi so se redčili, hlad je butal vame z redkimi zobmi, gore so postajale manjše, še sem razločil njihove obrise, a bile so brez sija, hitel sem in hitel, hodil in hodil, nisem čutil utrujenosti, samo v ustih se je nabiralo nekaj raskavega in suhega, hodil sem in hodil, tema se je gostila in ko sem pod nekim previsom samo priprl oči, sem začutil čuden in ne močen udarec in pogledal sem naprej: stal sem med vrati in v daljavi so se svetile gore: s čistimi obrisi, svetle in bele. šE SAM V SVETU Trakec sproži atomsko reakcijo, ki se kot da bi zrl skozi stekleno komoro, prižiga tam zunaj v drobcenih in hitrih bliskih zelenine; pokleknem. Brenčanje besed, ki jih izlivam, in čebel, ki se približajo, noseč drget: in sidra spuščajo svojo ostro bolečino skozi sopenje in plivkanje senc na nek drugi svet, vzdolž stebrišč, kjer velike slike svetnikov prinašajo • nov mir; tu morda umiram, pod težo ekrazita. Trup ladje najeda in žge morje, slišim vesla, krike deževij, gonilni soj zvezd pronica vame ostro kot rezka piščal in blago kot mrzel dah roke na vročičnem čelu, zmedeno od redkih brizgov strahu in sirot, ki trkajo v pršenju na šipe davnih ljudstev. Vsa bolšči in sonca smrti sejejo jate čiger vame, a jaz držeč to cvetje v rokah, ves zaverovan v dediščino in neme, odprte ustne, ki silijo vame, jaz med kometi, med jokom, ki dimi zadnji ali prvi vzdih, v brezzraku; in rad bi se vrnil 728 Nevin Birsa v cikcaku zvezd na jaso, kjer bi me dlani v srhu spočetega jutra, v obletavanju strel in kačjih pastirjev ponesle z noži bodeče svetlobe pred tvoje noge, o nova, bridkejša bolečina ven.