Gospodarske  stvari.
Kmetiški pogovori.
Večkrat so že „Novice" priporočevale, kako naj se cestno blato, smeti in druga taka šara, posebno izmečki iz stranišč (sekretov) v gnoj in kmetištvu v prid porabijo.
Naj neKoliko povemo, kako se s takimi rečmi drugod po svetu dela, in kako jih drugod kmetovavci obrajtajo.
Leta 1840 je mestna gosposka v Parizu, ki je za snažnost ulic zlo skrbna, dala trem možem snaženje in pometanje mestnih ulic v najem; ti možje so plačevali za to pravico na leto po 687.649, 720.000 in 697.995 frankov, skupaj 2 milijona in 105.644 frankov, ali pa Če se frank po 40,4 novih krajcarjev rajta, je to brez ažje 850.680 goldinarjev našega novega dnarja. To so številke, ktere očividno kažejo, kako ondašnji posestniki zemljišč smeti cenijo. Pa to še ni vse, če se premisli, koliko ti možje delavcom za pometanje ulic plačujejo, in da mora ves kapital dva do tri leta na kupih (kompostih) ležati, preden so ti kupi za poljsko rabo ugodni, se lahko misli, da kmetje najemnikom (štantmanom) dvakrat toliko za smeti dajo kakor ti mestni gosposki. Ravno tako delajo Angleži in v več mestih in deželah na Nemškem.
Ravno tako porabijo Francozi, Angleži in Nemci tisoč in tisoč centov živega apna za zboljšanje polja in senožet, na prostorih, kjer zemlja nič ali premalo apna v sebi ima. Zemlje pa, ktere apna nimajo, so sploh tiste, na kterih praprot, resje, barovnice (črne jagode), smerečje, borovje, mecesen, jejka, kostanj itd. bolje rastejo kot v najboljši zemlji. Ce se med take zemlje prava mera živega v prah razprezanega apna primeša, se toliko zboljšajo, da polovico več rode.
Ravno tako veliko in še več porabijo imenovane dežele za zboljšanje zemljišč koščene moke.
Za izmečke stranišč imajo v velikih mestih fabrike, v ktere se vse skup zvozi; to pa več let na kupih leži, da vse zgnjije in se posuši, potem pa stolčejo in v prah zmelejo. Ta prah se potem kmetovavcom (pod imenom „pudret") drago prodaja, ki ga k samesnim sadikam pri-kladajo ali pa po njivi trosijo.
Da možje, ki se s temi rečmi trudijo, zraven dober dobiček imajo, se lahko misli, zakaj kmetovavci so že davno prepričani, da, ako bi teh pomočkov ne imeli, bi shajati ne mogli.
Ce pa sosedom ali možem iz dežele, s kterimi smo že mnogo opraviti imeli, kaj tacega pripovedujemo, kaj pravijo? „To ste pa že v kakosnih bukvah brali; take čenčarije pišejo učeni, za učene, ko še drevesa (pluga) držati ne znajo; to ni za kmeta." Odgovor, da tudi drugod ni vsaki kmet učen, je le bob v steno. Ce jim pravimo:  prašajte mož6, ki  so   gori imenovane dežele
List 11.
prehodili, polja, senožeti in druge reči vidili, slišali bote, da vam bojo naše besede potrdili; prašajte jih, kakošno imajo drugod ljudje živino proti naši, al vse to je zastonj. Kmet pravi: „naša dežela ni za težko živino."
Res je, da težka živina ni, da bi jo po hribih in hostah stradati gonili; al zboljšajte svoje polja, razdelite pašnike , potem bote dobili več klaje in to pokladajte živini v hlevu, dobili bote več in boljega gnoja, ki vam bo tudi vpolja zboljšal in tako tudi več žita in klaje do-našal. Ce bote skrbeli, da bote boljo plemeno živino vpeljali, vidili bote, ne mahoma, ali s časoma, da bote ložje shajali.                                                    (Dal. prih.)
List 12.
Kmetiški pogovori.
(Dalje.)
Drugi pravijo: „kar se tiče blata, smeti in druge take šare, smo že poskusili; nabrali smo tacih reči in na njivo speljali, pa nismo druzega dobička imeli kot delo in zamudo časa, njiva ni nič bolje rodila, kamor smo to sodrgo napeljali." Prav imate, jim odgovorimo, saj le bed&k od tacega ravnanja saj prvo leto kaj druzega zahtevati more, kot kupe plevela. S tako rečjo se mora vse drugače delati, da prid donese. Blato, smeti, pleve, lanene glavice, pezdirje, žuganje, plevel, strnišče, če ni za klajo ali pa za steljo, in druga taka šara, kakoršne se čez leto in dan, pri vsaki hiši dovolj nabere, se mora na kupe v vrste, to je, v prvo vrsto, za dlan na debelo, blata ali druge zemlje, na to prvo vrsto, ravno tako na debelo, ene ali druge imenovanih reci nasuti in poravnati; če so te reči bolj ali manj suhe, posebno pleve, pezdirje itd. se morajo toliko z živim apnom potresti, da je vse belo (apno mora biti )opolnoma v prah spadeno; v koscih je škodljivo zato, ier se iz njih kepe gašenega apna narede); to se zopet z blatom ali zemljo pokrije itd. čez celo leto. Potem se nov kup začne in ž njim tako dela kot s prvim. Take kupe, ki jih v druzih jezikih komposte imenujejo, kar bi se po naše „mešanca" reklo, mi že čez 15 let delamo in jih bomo delali, dokler živimo, zakaj prepričani smo o njih koristi in velikem dobičku.
Vsaki kup naj saj dve leti leži, pa vendar med tem časom vsako jesen in pomlad premeče, da se vse dobro pomeša in pognoji; potem je še le kup (kompost) za rabo in koristen. Posebno dobro je tak kup večkrat zgnojnico politi, namesti da ulice ž njo gnojiš.
Zapomniti si pa moraš, da takih kupov ne voziš na njive, kjer boš žito ali druge take reči sejal, med kterimi se je plevela bati, ampak vozi ga le na njive, kamor se bojo sadeži sejali ali sadili, ki se navadno okopavajo, kot krompir, koruza, fižol itd. Posebno koristen je pa tak gnoj travnikom in deteljam.
Da se pa prepričaš, ali se ti trud in delo plača ali ne, potrosi travnik ali pa deteljo z zemljo tacega kupa (najbolje spomladi) za prst na debelo, in povleci to s težko, dobro s trnjem zapleteno brano, pa še kak čok na-njo navezi, da bo težje in da se bo zemlja dobro med rušnjo in travo pomešala; vidil boš, kako bo več let trava čvrsto rastla in ti več let več kot polovico več rodila. Mi smo se tega na svojih zemljiščih že več-kratv prepričali.
Se nekaj moramo omeniti. Pretekle dve leti je okoli Ljubljane zavoljo prevelike suše, kar se sicer večkrat primeri, repa prav slabo se sponesla, mi smo pa obe leti prav lepo, debelo repo imeli, da malo kdo tako in toliko. Le škoda, da je že na njivi zlo zlo gnjila, pa vendar, če ne bo v kleti (keldru) bolj gnjila kot dozdaj, jo bomo še čez veliko noč dovelj za krave imeli. Sejemo pa repo tako-le: Dobro vdelani in preležani gnoj, ki se dž, na drobno raztrositi, se podorje, potem s težko brano dobro povleče, da se vse dobro zmeša in poravnd (da bi se tako droban gnoj z brano iz zemlje izlekel, se ni bati, marveč se še z zemljo bolje pomeša) ; na to se strnišče in kakoršna si bodi šara Čisto s cele njive pograbi, repa vseje, z lahko brano zavleče in naposled s težkim valjerjem dobro povali. Tako se lahko polovica semena prihrani, pa bo še repa dosti gosta. Njiva mora gladko vdelana biti, da valar povsod dobro prime.
Ko nas sosedje tako delati vidijo, se smejajo in nas norce očitajo, rekoč: „to je vse nepotrebno delo; repa raste, da jo le enmalo zapraskaš"; al prepričali so se, da ni vse eno, ali se le enmalo zapraska, ali pa njiva tako udela, kakor mora udelana biti, da gospodar korist od dela in njive ima. Pa saj ne more drugače biti. V rahli zemlji seme kalvpožene; na to sonce pritiska in posuši zemljo in kal. Ce pa je zemlja z valarjem dobro stisnjena in potlačena, se tako naglo ne posuši, zakaj ona obdrži dalj časa potrebno mokroto v sebi; o tem pa postanejo koreninice močneje, da jim tudi solnce taka lahko ne škoduje.                                         (Dal. prih.)