Anton Bajec
KAKŠEN BI BIL IDEALNI SLOVENSKI KNJIŽNI JEZIK
Ob Slovenskem pravopiisiu človek nehote s trpkostjo pomisli, kako preprost bi bil lahko naš knjižni jezik, če ga ne bi težilo breme tradicije. Štiristo let pisanja prav gotovo pomeni za narodno življenje neskončno veliko, vendar prinaša s seboj zaiplete, lastne vsakemu zgodovinskemu pravopisu. S tem mislim težave, nastale v zgodovinskem razvoju govorjenega jezika, n. pr. moderno vokalno redulkcijo, to je pešanje m nemitev kratko poudarjenih in nepoudarjenih i in u, pa tudi prehod velamega I v dvoustnični u, zlasti pa številne neupra-xdcene posege slo'vničarjev, zgledujočih se po •drugih slovanskih jezikih, posebno po stari cerkveni slovanščini. Zapeljani od panonske teorije so pomaknili osnovo knjižnega jezika za sedemsito let nazaj, seveda nedosledno, tako da so mešali sloveruske elemente s tujimii. Saj jim ne zamerimo, če so v boju za ob--stanek v časih najhujšega nemškega pritiska s posebnim poudarkom kazali na častitljivo starost slovenskega knjižnega jezika, češ saj se mimo lahko postavi ob stran nemškemu, vendair se nam to šopirjenje s pavjim perjem bridko otepa, saj smo s tem naše pisanje neznosno zapletli.
Vzemimo, da bi Slovenci na današnji visoki kulturni ravni še ne imeli knjižnega jezika. Seveda je taka domneva nespametna, saj bi se brez njega ne mogli povzpeti tako visoko, pa vseeno postavimo, da je tako. Kako bi neki začel Trubar dvajsetega stoletja? Katero narečje bi izbral za osnovo pismenemu jeziku? Njegova naloga bi bila danes brez primere težja kakor pred štiristo leti, ko še ni bilo razločka med preprosto in omikano govorico, ko je bil vas narod pravzaprav le sam kmet. (Seveda je to gola predpostavka, saj bi bil današnji ljudski govor brez vplivanja knjižnega jezika zelo drugačen, dosti siro-mašnejši). Mislimo si torej, da je ta modemi Trubar jezikovni genij, ki pozna zgodovino jezika in vsa poglavitna narečja. Kako bi zasnoval in skrojil naše pisanje? Verjetno bi se mu govoirjeni jezik današnjih osrednjih narečij ne zdel ne dovolj razimiljiv ne dovolj čeden. Ali naj bi vzel gorenj ščino? Glagolski tip misslt, mislam, sem mislu, sem missina, smo mislal se roga vsakemu slov-ničarskemu pojmovanju obrazil in vsakemu paradigmatiziranju. Ta nemogoča vokalna redukcija bi ga nujno pripeljala do tega, da bi se razgledal po na-.
a
91
rečjih, kjer je še ni ali vsaj ne toliko, in s tem hočeš nočeš po zgodovinskem razvoju jezika. To se z drugimi besedami pravi, da nimajo prav tisti, ki bi hoteli redukcijiO v večji meri upoštevati v današnjem 'knjižnem jeziku, četudi morda samo v poigovo.mem. Sicer pa danes že lahko trdimo, da se je ta bolezen jezika, ta rakova rana —¦ vokalna redukcija — pod vplivom knjižnega jezika jela celiti in da marsikateri onemeli i ali u že spet oživlja. Seveda pa ne bo iziginila popolnoma ibrez sledov, saj je tudi današnji knjižni jezik že sankcioniral pisavo oljka, majhen, solen, malce, zgolj, zaljšati, vsak, starši, kmečki, Micka, pirh, snoči, stran, gor, dol, ob pol dveh, popol brat, ob četrt na dve, pomniti, plesniti, vislice, trska, zajtrk, dveh, obeh, nečimrn, zanikrn, mesca, kamna za protestantovslke oblike oljika, majhin, solin, malice, zgoli, zališati, vsaki, starisi, kmetiški, Micika, piruh, sinoči, strani, gori, doli, ob polu dveh, po poli brat, ob četrti na dve, pomneti, plesneti, viselice, treska, zajutrek, dvejuh, obejuh, meseca, kamena itn. Najin je spodrinil najun, ker je pač končni samoglasnik oslabljen. Danes že beremo nadjati se, se je zavedla, pod pasho, nasprotno pa tudi rudeč po rumen in sinaha za snaha. Vidite torej, da je knjižni jezik zaradi neznanja pišočih sprejel nekatere redukcije govorjenega jezika. Dokler se to idogaja samo v korenskih delih in v končnicah okamnelih prislovov, nič hudega, če pa bi dovolili redukcijo tudi v obrazilih samosta;lnikov, pridevnikov in glagolov, bi bilo razdejanje popolno.
Pustimo utopične sanje o ustvarjanju sodabnega ,kiij,ižnega jezika pa se vrnimo k današnji stvarnosti. Dejstvo je, da se je skoz stoletja nabrala v našem pisanju kopica stvari, ki so nam danes cokla. Da, ni tradicije, hi mirno pisali v za vsak trdi I in ga izgovarjali dvoustnično: sov soli, kov kola, gav gola, bev bela, povh, vo(vk, bovha, sem dav, sem piv; skuipini -al in -la bi za gotovo pisali in izgovarjali -u: cerku, misu, nesu, vidu, pave, brave, kozovc. Tako bi bila s pisavo zagotovljena tudi pravilna izreka, zakaj kjer bi se I pisal, bi se tiidi izgovarjal. Kakšna olajšava za naše učitelje in šolarje! Tako pa se morajo učiti zapletenih pravil in silo izjem. Kdor ne verjame, naj pogleda izgovor trdega I v Ruplovem pravorečju s tremi vzorci izgovora, ki pa se po vrhu še vsak čas menjajo: 1. bravca, 2. darovavca ali darovalca, 3. napadalca. Priznajmo, da je pri nas kljub tiradni prepovedi pod vplivom pisane besede še dosti skritega eljkanja. Na predavanju v Slavističnem društvu mi je vrsta slavistov zatrdila, da sicer izgovarjajo igravci, vendar pa samo igralke. Če se to dogaja pri strokovno izobraženih ljudeh, kako naj bi zamerili otroku, M. še črkuje. Vsa prizadevanja slovenskih slovničarjev zadnjih petdesetih let so menda bob ob steno, ker zmaguje črka. In vendar ni dvoma, kakšen je danes izgovor trdega I, kjer se je razvijal orgariBiko. O tem nam priča n. pr. pisava postavka za pirotesitantsko postolfco, pa tudi pisava krajevnih imen in priimkov: Dovje, Sevca, Avče ¦—¦ Podbevšek, Kave, Vodušek (iz ondol-šek), Premru itn. Človek se v trenutkih malodušja skorajda sprašuje, ali se ne bi kazalo vrniti k jedelj pomaranči!
Kolikšna je moč črke in tradicije, kažejo tudi odgovori na anketo pravopisne komisije glede pisave imen za delujoče osebe, ki naj W se poslej pisala -avec, -ivec. Zgodovina jezika upravičuje samo pripono -vec. Tako so pisali Slovenci od Trubarja do vključno Prešerna i(ah, malo postojva, preljubi ple-savec —• in vseh gozda prebivavcev!). L. 1862 so Svetec, Levstik in Cigale prevzeli hrvaško pripono -lac, ki se je tam po analogiji zelo razmahnila, čeprav tudi sh. pozna pripono -vac, n. pr. skakavac. Toda vtem ko je hrvaščina ohranila velarnost l-a in ima v rodiiniku vladaoca, so pri nas pod vplivom pisave in po obrnjenem pravilu: govori, kakor pišeš jeli izigovarjati vladalca.
92
Pleteršnik piše dosledno -vec, Škrabec, Leveč in Breznik do 1. 1935 predpisujejo isto. Lahko rečemo, da Svetčeve reforme ni sprejel noben slovničar. Sele 1935 se je Breznik vdal pod nekim pritiskom, vendar le nerad. Sedaj je nedosledna pisava na -Zec v rabi nekako 25 let. Vtem ko je bila prejšnja pisava enotna, dosledna in preprosta in je podpirala pravilno izreko, ima pisava na -lec vse polno izjem: pivec, delavec, brivec, volivec, ponavljavec, kujavec, bahavec, lučavec, razdiravec, spavec, ščipavec, tajivec, tarnavec, vejavec, veka-vec, vnemavec, vohavec, zajedavec, zaklinjavec, zmikavec, žagavec, žvižgavec, da jih naštejem vsaj nekaj iz SP 1935 in SP 1950.
O ti dokaj globoko (segajoči spremembi smo vprašali za svet obe najmočnejši slavistični središči. Maribor je izrazil strah, da bi nove oblike po Štajerskem izgovarjali brafka, brafci. Ta pomislek seveda ne drži, saj morajo tudi ' Štajerci v zborni izreki izgovarjati lowca, ouca, ne pa lofca, ofca. Pa saj so tudi doslej imeli predpisan izgovor brauka, brauci, kaj so mar izgovarjali bralci?! Izgovor dvoustničnega U je pač žrtev, ki jo od njih terja enotnost zborne izreke! Drugi mariborski pomislek poudarja moč tradicije in s tem se strinjajo tudi ljubljanski anketiranci. Njih predlog se glasi: Pisava -avec, -ivec naj se uvaja neofovezno, saj bi sedanja kljub prepovedi ostala vsaj še pol stoletja. Naj raba odloči, kaj bo zmagalo! Menim, da je predlog sprejemljiv in da dvojnica iskalec —• iskavec res ne more motiti. (Prim. Vodnika: se bomo zmedile, iskavca dobile!)
Hude preglavice nam delata tudi glasova Ij, nj. Kdo od nas še ni pogledal v SP, kako se piše katera od besed bakla, bergla, burkle, cokla, kikla, krogla, prekla, škatla, orgle, angel ali pa godlja, halja, petlja, raglja, sablja, štorklja, tempelj, nagelj, mandelj? Res je sicer, da gre za dve različni priponi, vendar nam to bore malo pomaga, ko pa jiih v izgovoru večina Slovencev ne loči več. Gorenjci, ki švapajo, izgovarjajo čikva, vendar pa ne škatva, krogva. Dolenjci pa niti tega kriterija nimajo, ker izgovarjajo obrazili -Ija in -la enako. Podobno je z nj. Zakaj pišemo prihodnji: zahodni, slednji: naslednik, srednji: srednik, sprednji: prednik? Zakaj imamo dvojnice sosednji in sosedni, rešnji in resni, sužnji in sužni dnevi? Zakaj ima en Pravopis povodnji mož, sodnji dan, drugi pa že povodni, sodni? Zakaj otroci tako radi zapišejo lažnjiv, ljubeznjiv? Vse samo zato, ker smo Slovenci razen nekaterih obrobnih narečij izgubili topljena glasova Ij, nj. Na Gorenjskem izgovarjajo kona, krala, drugod kojna ali celo koja, zborna izreka pa vzdržuje glas, ki se ga moramo učiti izgovarjati. Za kaj bi se neki odločil moderni Trubar? Najbrž za pisavo in izgovor kojna, krala.
Dosti sitnosti so nam nadrobili tudi »zakonodavci« našega jezika. Čemu si moramo zapomniti, da je množinski rodilnik stvaric, živalic, ko pa bi bilo dosledno in tudi govorimo stvarc, živalc. Enako po stari slovanščini pišemo z mislijo, boleznijo, izgovarjamo pa z mislijo, bolez^njo, kakor so pisali protestanti. Iz istega vira je gen. pl. narečij, kopij, poslopij, poglavij; zgodovina jezika nas uči, da je to napeti izgovor polglasnika v stesi., naše oblike pa so bile poslopji itd., kar bi se danes izgovarjalo in lahko tudi pisalo z dolgim i: poslopij.
Nadalje je po stari cerkveni slovanščini vpeljano ločevanje med primer-nikom pridevnikov in prislovov: dražje, lažje, težje: draže, laže, teže. V govorjeni besedi tega razlikovanja ni, tudi vrsta pisateljev ga je opustila, da ne govorim o šolskih nalogah.
Ločevanje med predponama v- in -u nam dela velike preglavice. Slovnica uči, da u- pomeni odmik ali dovršitev dejanja, v- pa gibanje v notranjščino: j

93
ubežati, uiti, umoriti: vriniti, vpeljati, vpisati. Tako si privoiščimo razkošje i duhovitih dvojnic in pišočega še bolj zmedemo: vliti vodo v škaf: dež se ulije, i vdreti v deželo: zemlja se udre. Vbiti v glavo: ubiti lonec, vdati se v usodo: ; tla se udajo. Take poslastice so res mične za kultiviran jezik, a po nepotrebnem ' otežujejo pisanje. Poleg tega pa je cela kapica sestavljenk, pri katerih mora j celo slovničar pogledati v pravopis, kako se pišejo, n.pr. uskladiščiti, uigrati se, upoštevati, udobrovoljiti in pod. Vse to ločevanje je timetno, 'knjižno, brez . potrebe vpeljano po stesi. Danes se obe priponi izgovarjata enako: za voikali ! dvoglasniško, med konzonanti pa u: z delom se ubadati, iglo v prt vbadati. i Še Prešeren je obe priponi rabil svobodno; če je potreboval zlog, je pisal u, ' sicer pa v (kako in kaj ušeč se Kranjcem poje; iko se za te je unélo; kaj prida \ slišjo vsesa naše rade; junaško vmreti.) Morda bo kdo dejal, da vseeno ločimo i tudi v govoru u od u pred r in I, n. pr. vrezati: urezati jo, vročiti: uročiti, : vrasti se v skupnost: urasti prvim hlačkam, vleči se kot megla: uleči se na tla. \ Ponekod ta razloček zares obstaja, vendar je vprašanje, ali to opravičuje I tolikšno izumetničenost pisave. i
Podobno je s predpono vz-. Ne rečem, da v vsakdanji govorici ni več ; sledu po nji, vendar je docela odveč pisati je vzbudil, vzrastel, vzdramil, i vzjrjotal, vzletel. V slovenščini so se sčasoma obrusile predpone vz-, iz-, raz-, t toda kje je rečeno, da jih moramo v knjižnem jeziku od mrtvih obujati. Zgledi j testo shaja, tovariši se shajajo, z njim je težko shajati se sicer govore enako, ; a iz stavčne zveze se takoj lahko razbere pomen. ',
Najbrž smo Slovenci močno potrebovali predpono pro-, sicer je ne bi bili po nepotrebnem privlekli iz slovanske ropotarnice. Morda si celo kaj domišljamo, da lahko ločujemo med preučiti in proučiti, vendar lahko rečemo, j da domača predpona pre- izraža prav vse tisto in še več kakor tujka pro-: i predreti, preteči, preobleči se.  Danes seveda ne moremo več brez nje. j
Večina napak, ki jih tako vneto preganjamo po šolskih nalogah, ima svoje ' upravičenje v govoru. Otroci pišejo z -ov- kilav, krastav, pritlikav, lastavica, i kukavica, nogavice, ščinkavec, češnjev, kraljev, stričev. Zakaj ne moremo iz- ; trebiti napak zaželjen, prenesen. Zato, ker jih je ustvarila nalika po želja,« ponosen in potrdila raba vsakdanjega govora. Čudne so muhe knjižne pisave: '{ nekatere nalike je sprejela, druge trmasto zavrača. Kdor bi danes prvič zapi-1 sovai slovensko besedo, bi jih prav gotovo sprejel. Lahko rečemo, da bi pisal i jezik, ki bi bil zelo blizu Prešernovemu, seveda brez apostrolov. ;
In poudarek na priponah. Zakaj predpisujemo škodovati, če pa ne dovo- \ ljujemo izreke škodvat? Čemu vztrajati na poudarkih vzdihljaj, pohujšljiv, ; fcrompirišče, küretina, če ne dovoljujemo ljudske, izreke, recimo: kuretna. > Knjižni jezik je pač začel poudarke na obrazilu izenačevati, zlasti pa odklanjati \ poudarek na četrtem zlogu dd konca, in je rajši spremenil stranski poudarek: v glavnega. Nič ne dvomim, da se bo nekaj podobnega prej ali slej zgodilo tudi ¦ pri glagolu: po najčešče rabljenem sedanjiku voščim že nastopa nedoločnik ' voščiti in opisni deležnik voščila. To je po Štajerskem že skorajda pravilo, i Ne zatiskajmo oči pred dejstvom, da naš knjižni jezik ne temelji več samo j na izreki kmeta iz osrednjih narečij!
Kakšno bi bilo naše besedišče, če bi vsaj za trenutek mogli pozabiti na, germanizme in razne druge -izme? Menim, da bi postavili za edino pravilo:,! kar je za izražanje potrebno, obdržimo, vse tisto pa, kar je le imenitno in; narejeno, lahko odpade. Sicer sem pa o tem že tolikokrat govoril, da se res | ne maram ponavljati. I
94
Ce bi hoteli pisavo bistveno olajšati,' bi morali vpeljati še marsikatero spremembo, n. pr. 1. nedoločnik se piše brez končnega samoglasnika in tako odpade težavno ločevanje od namenilnika; 2. stopnjevanje z bolj se lahko rabi, kje se tako govori; 3. dvojina se rabi samo za moški spol; 4. vpeljali bi oblike mojga, svojmu; 5. izenačili bi pisavo zvezki: lesti; 6. besedo deliš, kjer ti na koncu vrste zmanjka prostora; 7. sestavljena krajevna imena pišeš v vseh delih z veliko začetnico; 9. vejico postavljaš, kjer narediš odmor, itn.
Vendar so vse to samo lepe sanje, ker do take poenostavitve nikoli ne bo prišlo. Tradicija je premočna in preveč bi bilo očitarjev. Še zmeraj namreč veljajo Kreljeve besede: Eden sentencije, drugi besede, tretji puštabe, četrti tipfeljne ali črke, peti pa ne vem kaj graja. In navada je per ljudeh, da znajo bolje opravljati kakor popravljati. In berž bil v drugih očeh kakor v svojih trame vidijo. Inu gdo oče ali more vsim ljudem, vsakateri glavi vstreči? To se bo videlo tudi pri novi 'izdaji SP, kjer bo marsikatera reforma zaradi odpora javnosti odpadla.
Zatorej se bomo še naprej učili knjižnega jezika kakor tujega, ostane nam edina tolažba, da je tako tudi pri vseh kulturnih narodih. Le kdo bi si drznil s tako globokimi posegi razbijati stavbo sedanjega knjižnega jezika in si nakopati očitek herostratstva?
Kljub vsemu pa velja, da bi se naše pisanje moralo olajšati, kjer to gre brez hudih pretresov. Pisci se morajo znebiti občutka negotovosti! Saj vendar ne more biti v redu, če se mi je znanstvenik pritožil, da mu dva slavista ne popravljata enako. Smešno je, če profesor slovenščine popravi nalogo prijateljevemu sinu in oba pišeta za — slabo. Kako je moglo priti do tega? Ker je vsak korektor iz druge puristične šole, vsak ima svojega konjička in svojo proskripcijsko listo.
Dve vrsti purizma nam vezeta roke. Prva ,gode germanizme', resnične in navidezne od Levstikovih časov sem. Svojo šolo sta si tu vzgojila Leveč s Pravopisom in Funtek kot urednik in profesor na učiteljišču. Druga smer se otepa po nepotreljnem sprejetih slovanskih izposojenk. Serri bi lahko šteli že Prešernov nastop prati ilircem in Bleiwaisov boj zoper ,lunin jezik', vendar je bil ta tok prav do konca stoletja precej šibak, saj se je v strahu pred germanskim navalom spogledovala z ilirizmom večina pesnikov in pisateljev, posebno pa časnikarjev. Šele Cankar se je zavestno uprl poplavi nepotrebnih slovanskih izposojenk. Dokaj silnejši pa je bil val v dvajsetih letih tega stoletja, ko so iz naših čitank trgali Cankarjeva Nebesa pod Triglavom, češ da je to separatistično berilo. Znanstveno je to smer podprl dr. A. Breznik z razpravo Jezik naših časnikarjev in pripovednikov, čeprav ne s tem namenom.
Tudi drugi narodi imajo svoje bruse in antibarbaruse, vendar se zdi, da smo Slovenci dosti bolj pikolovski. Čistili in trebili smo na levo in desno, dokler se nismo znašli v zadregi za izraz. Nismo pomislili, da je knjižni jezik resda ,nadstavba', vendar pa nima temeljev v zraku. Ne smemo pozabiti, da ima ta ,naddialekt' korenine v domači zemlji, čeprav mu koreninice lahko srkajo sokove tudi zunaj meja. ,
Današnja pravopisna in slovniška pravila so prezapletena in preozkosrčna,, slovensko pisanje je treba sprostiti nepotrebnih vezi. Vse lepo, če veš ločiti" med sam sebe in samega sebe, če znaš po nekih zapletenih pravilih postavljati nedoločniški predmet ob zanikanem povedku zdaj v rodilnik, zdaj v tožilnik, veiidar obdrži modrost zase in ne predpisuj je drugim! Celo za slavno Uršo Plut je veliko vprašanje, ali je res tako nespodobna, kakor je razvpita. S takimi ;
^5
in podobnimi utesnitvami smo prišli tako daleč, da ga danes ni pisca na vesoljnem Slovenskem, ki bi mu korektor ne mogel popravljati: ko se ogneš Scili, pač zapadeš Karibdi.
Ce pravim, da je treba pisanje sprostiti, nikakor ne mislim, da bi morali sankcionirati vse barbarizme in odpreti vrata anarhiji. Najti je treba pravo mero! Še zmerom ne bomo dovoljevali germanizmov, kakor n. pr. svasati, žnidar, žiher, pa tudi ne cvetk: častna reč, nima veze, zalagati se po tem vprašanju in podobno. Ce že po eni strani sprostimo besedišče, moramo po drugi strani nategniti vajeti, ko gre za slog. Ogibati se je nepotrebnega tujče-vanja, uporabljati domača rekla in slovensko vezavo, razvezati težke glagol-niške sklope in kapice rodilnikov. Prizadevajmo si za okretno, če že ne elegantno izražanje, pilimo skrbno in ne dajajmo spisov neizdelanih v tisk, prizadevajmo si za najbolj ustrezen izraz, da z njim res ,zadenemo žebljico na glavico'! Naš časnikarski, pa tudi znanstveni in celo leposlovni slog je le prečesto poln anakolutov, nedokončanih stavkov in neizpeljanih misli. Francoski znanstvenik bi si s čim takim sploh ne upal stopiti pred javnost. Neki natančno določen minimum zahtev mora ostati tudi po sprostitvi besedišča in tega bi moral vsak naš inteligent upoštevati, na pamet znati, sicer naj bi se ne lotil pisanja!
Tudi po naših šolah bi moralo biti brez primere več vaj za okretno izražanje. Prav, če od časa do časa malo urimo duha z analiziranjem, vendar pri nas gonimo analizo, kakor da je sama sebi namen. To namreč k lepemu slogu ne prispeva dosti več kakor ekserciranje na kasarniškem dvorišču k zmagi v atomski vojni.