244
Slovenski glasnik.
v
Kar se tiče Sumanove trditve (§. 1.3), da so se kratki naglašeni zlogi ohranili na zahodu „le v jednosložnih besedah s kratkim samoglasnikom in isto tako na zadnjem zlogu večsložnih besed", moramo reči, da je napačna. Prepričati se more pisatelj o tem, da le pogleda v Baudouinov „Opyt fonetiki rezLJanskich govorov". Tudi o Primorskem sploh ta trditev ne velja. Iz srednje-kraškega narečja nahajam le par besed, katere nasprotno dokazujejo: bedn (velika posoda, kjer se grozdje masti), cepič (Flegel), cvedrč (majhen sveder = svedrič), diska (Brett), yrebenčat (Reben absenken), jietka (hectica), jietrna (stsl. jetry), pisjbk (s. pisak) i. t. d. — V op. 1. §. 14 pravi pisatelj, da se naglas časi zanemarja in da velja samo priglas. Splošno to ne velja; res je, da časi kak neroden verzifeks napačno povdarja, ali pri boljših pesnikih je vedno prej pomisliti, kako se govori v njih rojstnem kraju, predno tako sodbo izrečemo. Pesnik tudi ni kriv, ako zdaj pravi srce, zdaj srce, ampak mi, ki ga obsojamo in pri tem popolnoma pozabljamo, da se naš naglas tudi še dan danes pomika od konca proti začetku (navadno za eden zlog). Tako se nam zdi čudno, ako beremo v nar. pesmi:
Pod senco miza rumena
Okolo mize stoli pa,
Sedi na stolih gospoda. Ali tukaj smo sami krivi, ker napačno beremo, narodni pesnik je pel:
Pod senco miza rumena,
Okolo mize stoli pa,
Sedi na stolih gospoda. Dandanes se je tako starejše naglaševanje še ohranilo po   nekaterih krajih,   drugodi pa se je   pomaknil   naglas   za eden   zlog   proti začetku: rumgna,  gospoda.  Primerjaj,  kar o tem važnem vprašanji piše   R. Rrandt o. c.  pg.  91.  in nasl.                                                           (Dalje prihodnjič.)
Slovenski glasnik.
Nove knjige slovenske. — Ljudska knjižnica, katero izdaje g. Leopold Kordeš v Mariboru (glej inserat na zadnji strani!), vrlo napreduje. Prejeli smo spet tri nove zvezke 3., 4. in 5. Tretji zvezek nam prinaša konec Zschokke-Malavašičeve povesti „Z 1 a t a Vas"; v 4. zvezku priobčuje J. S. Gombarov ,,kratke povesti za kratek čas", in v 5. zvezku nam L. Kordeš podaje nekoliko „kratko-časnih povestij". „Ljudska knjižnica" je v prvi vrsti namenjena našemu preprostemu narodu, ki rad bere, a nima novcev na prebivanje, da bi kupoval drage knjige; brala jo bode pa s pridom tudi šolska mladina, kajti prinaša samo take povesti, ob katere se ne more spotikati niti najstrožji moralist. Zategadelj priporočamo vsem roditeljem in gospodarjem slovenskim, naj jo kupujejo odraslim otrokom in poslom svojim. Ne moremo zamolčati, kaj nam je te dni pripovedoval neki posestnik s Kranjskega. Večkrat sem se jezil, pravil nam je ta gospod, da so
Slovenski glasnik.                                                245
hlapci moji ob nedeljah popoludne lenobo pasli, za denar igrali, ali se celo v krčmo zmuznili. Brez posebnega namena si nedavno naročim „Ljudsko knjižnico" ter jo dam jednemu hlapcev svojih. Da bi videli to izpremembo! Zdaj so se že tri nedelje hlapci vse popoludne na solnci greli, „Ljudsko knjižnico" čitali, zvečer pa ugibali o mladem Ladisu in o Zlatovaščanih. Nobenemu ni prišla na misel igra ali pijača. Probatum est! —
Živ in ozdr avništv o ali nauk *o spoznanji in ozdravljanji vnanjih in notranjih boleznij. Spisal dr. Simon Strupi. Drugi pomnoženi natis; natisnili in založili J. Blaznikovi nasledniki v Ljubljani, 1885, v 8. 506 str. Knjiga, katero je že pred več leti spisal znani, zdaj že pokojni dr. Strupi, bivši živinski zdravnik v Ljubljani in pozneje profesor v Pragi, obseza splošna vodila, kako je spoznavati in ozdravljati notranje in vnanje raznovrstne živinske bolezni; pripoveduje, kakšna so jim zdravila; govori o navadnih boleznih domače perotnine in domačih ptičev ter uči, kako je zvrševati razne operacije. Namen knjigi je ta, živino obvarovati vsakovrstnih nevarnostij in boleznij ter živinorejce denarne škode pri živinoreji; pisana je tako, da jo s pridom bere vsak slovenski gospodar. — Knjigo kazi jako starikast in nepravilen jezik.   —
Ljubljanski knjigar Janez Giontini je slovensko narodno slovstvo pomnožil spet s štirimi knjižicami, namenjenimi preprostim ljudem. Prva knjiga je „P avl i h a," druga „Laž njivi Kljukec." Kdo ju ne pozna? „Nemški Pavliha v slovenski obleki'1 je dosle res nosil še prav gorenjski kmetski kožuh, in pisal je še z bohoričico; zdaj mu je Giontini umeril obleko novejšega kroja in naučil ga je pisati gajico ; toda jezik se mu sem in tja še vedno zapleta. V govorici se nam razodeva, da je rojenja Nemec, dasi nosi „slovensko obleko." — „Lažnjivi Kljukec" ima nekoliko bolje namazan jezik in ne zna se nič več, da se je naselil pri nas iz nemške domovine svoje. Knjižica stoji vsaka po 20 kr. — Tretja knjižica je: „Narodne pripovedke za mladino." Spisal Dominicus. I. zvezek. Cena 25 kr. Obseza devetnajst kratkih pripovedek ter stoji 25 kr. — Četrta knjižica ima to vsebino: I. „Cerkvica na skali ali zveza s hudim". Pravljica. Za slovenski narod prosto predelal F. S. — 11. ,Plačilo sveta ali žalostna usoda umetelj-nika". Slovenskemu ljudstvu zapisal S. S. Brdski. Cena 12 kr. Vse štiri knjige odlikujejo močan papir, razločne črke in nizka cena; prve tri vrhu tega še naslovni listi s podobami v barvanem tisku. Marljivemu založniku želimo veliko kupcev.
Jurčičevi zbrani spisi so se zadnje čase začeli nekoliko bolje razprodajati, tako da je, mislimo, zagotovljeno izdavanje ostalih zvezkov. Vendar bi bilo želeti, da bi se oglašalo več naročnikov. Dosle so se na prvih pet zvezkov naročili samo ti gg.: Križnik Gašpar v Motniku; Kronvogel Josip v Celji; Cotelj Ivan, škofov kaplan v Poreči; Krolikowski A., knjigar v Tarnopolu; Maj ar Gašpar, kaplan v Senožečah; Skuhala Ivan, ravnatelj duh. semenišča v Mariboru; Praprotnik Fr., nadučitelj pri D. M. v Puščavi; Kocjančič Josip v Vipolžah; Škerjanec Janez, duhovnik v Harijah; delavsko bralno društvo v Idriji; Gomilšek Josip, uradnik južne železnice v Vidmu; Sadnik Julij v Si Pavlu pri Celji; dr. Turner Pavel v Pesti ; Pe-terman Jos., župnik v Dobrlivesi; Kante M., učitelj v Sežani; Dimnik Ana v Trbovljah ; Ferčnik L., dekan v Žabnici; okrajna učiteljska knjižnica v Krškem ; Roglič Jakob, c. k. kanclist v Vel. Laščah; okrajna učiteljska knjižnica v Kranj i; Musič Janko, c. kr. davkarski pristav v Črnomlji; dr. Svetina Ivan, c. kr. gimn. profesor v Ljubljani; bralno društvo v Dol. Logatci; Globočnik Viktor, c. kr. notar v Zatičini; Turnšek Anton v Nazaretu; Lavrenčič M. v Hrenovkah;   Tramšek Marko v Hočah;