Letnili VI. V Grorici, dn6 10. avgusta 1898. Ste vil lin, Q3. ..Primorski List" izhaja vsaki 1., lO., in 80,, dan v mesecu. Cena za celo leto I grl. 50 n., za pol leta 75 n. Posamezne številke se dobivajo v tabakarnak: Nunske ulice in Šolske ulice po 4 nov. LIST T T (goučljiv list za slovensko ljudstvo na primorskem. Vse ra vero, dom, cesarja I Urednico in mu je V Gorici, Nunske ulice št. io. — Nefran-kovana pisma se ne sprejemajo. Rokopisi se ne vračajo. Upravništvo sprejema oglase in naznanila po pogodbi. jL I T Odgovorni urednik in izdajatelj : J. Marušič. Lastnik: Konsorcij »Primorskega Lista“. Tiska: Hilarijanska tiskarna. Slovenskim županom. Dne 2. decembra letošnjega leta bode naš modri in vitežki vladar, naš presvi-tli cesar Franc Jožef 1 obhajal petdesetletnico svojega slavnega in modrega vladanja. Pol stoletja vladanja! To je pač redek dogodek, kojega doživeti je podeljeno le redko kateremu. Pet desetletij že ščiti naš presvitli cesar zveste podanike svoje države. In avstrijski narodi, združeni pod habsburškim žezlom, imajo razlogov dovolj veseliti se tega dne. Zato pač ni čuda, da teknujejo vsi narodi, kronovine, stanovi in društva, kako bi slovesneje proslavili jubilejsko leto. In v tem tekmovanju Slovenci nočejo zaostati. Slovenski narod od nekdaj otroško vdan habsburški hiši, ki je to vdanost pozapečatil s krvjo na neštevilnili bojiščih, ki je to vdanost neskaljeno ohranil v vseh viharjih in nesrečah, ki so ga zadele, tudi slovenski narod, hoče slovesno praznovati to leto neizmerne sreče in odkritosrčnega veselja. Posebno slovesno pa hoče bela Ljubljana proslaviti petdesetletnico slavnega vladanja našega presvetlega vladarja. Pričele se bodo slavnosti dne 17. avgusta t. 1. s shodom slovenskih županov iz Kranjske, Štajerske, Koroške in Primorja. Na tem shodu izrečejo slovenski župani kot zastopniki samostojnih občin in torej kot zaupniki teloskupnega slovenskega naroda neomahljivo udanost in zvestobo posvečene osebe presvetlega vlfuigrja. Na tein shodu tudi izberejo iz svoje srede deputacijo, ki pojde pred vladarjev prestol, da mu sporoči čutila slovenskega naroda. Tako se bode na najslovesneji način izrazila celoskupnega naroda slovenskega udanost do vladarja. Srečna je bila misel mestnega zastopa ljubljanskega tudi z druzega stališča. — Zupani so pravi zaupniki in zastopniki in samouprave. Na shodu slovenskih žudanov bode, kakor na nobeni drugi skupščini, jasno odsevala celosknp-nost slovenskega naroda. Na tem shodu zbrani bodo župani — zaupniki došli z vseh pokrajni, kjerkoli odmeva slovenska govorica, ne meneči se za politične meje. Zato pa ta shod ne bode samo pojav slovenske bojalnosti, mariveč bode tudi pojav narodne in politične celoskup-nosti slovenskega naroda. Na shodu županov v Ljubljani bode slovenski narod dokazal, da še živi, še giblje, da ga še ni strlo kruto nasil-stvo, ter da hoče tudi nadalje živeti v avstrijski državi ter z vsemi svojimi močmi braniti svoja narodna in politična prava. Na tem shodu razgovarjalo se bode O važnih kulturnih in narodnih zadevah Slovencev, o splošnem položaju slovenskega naroda. In kdo bode lažje podal sliko o položaju, kakor župani, ki žive med narodom, ki v prvi vrsti vedo, kako trdo nam gre v boju za naše pravice. Kavno primorski župani podali bodo lahko največ gradiva za sliko 0 naši domovini vdovi zapuščeni. Komu pač ni znano, kako se v Primorju postopa s Slovenci v političnem, kulturnem in gospodarskem oziru ! Slovenec je pralva raja, ki ima pravico samo do biča, ki mu ga spleta pod židovskim vplivom stoječe •Tahonstvo. In vse to naj se skupno z izrazi m udanosti položi pred prestol milega našega vladarja. Na tem shodu pa bodo naši župani čuli tudi marsikaj podučnega in koristnega. Združili in spoznali se bodo občinski zastopniki raznih kronovin, pojasnjevali razmere, ter se spodbujali in navduševali za narodno delo. Shod županov, ki se bode vršil dne 1‘. avgusta v Ljubljani, bode in mora biti pravi narodni parlament združenih Slovencev. Zato pa je strogo narodna dolžnost vseh zavednih županov, da se udeleže shoda. Tu ni izgovorov, ampak vsi se morajo odzvati vabilu stolnega mesta ljubljanskega. Ako bi pa kateri župan res bil zadržan, naj mu starešinstvo imenuje namestnika, ki se udeleži shoda. Župani iz Goriške, zdramite se in pohitite v belo Ljubljano 1 Politični pregled. Notranje dežele. I)r. Ferjančič o položaju. Na shodu slov. učiteljev je dr. Ferjančič govoril o položaju ! „Na visokili, na odločilnih mestih prezirajo nas Slovence in se za nas ne menijo. Vsakogar kličejo na posvetovanja, da izrazi svoje menenie o položaju, samo Slovencev, Hrvatov in Malorusov niso poklicali, dasi so ti najbolj zatirani v naši državni polovici. Slovenci in Hrvati čutimo to kot žaljenje proti kateremu bo nastopiti z vso odločnostjo. To preziranje priča, da hočejo na odločilnih mestih napraviti spravo samo mej Čehi in Nemci. Ge se to zgodi, če se mej Čehi in Nemci dožene sprava, potem smo Slovenci, Hrvati in Malorusi odslovljeni s svojimi težnjami in za desetletja potisnjeni nazaj. V tem mučnem položaju, katerega sami ne moremo premeniti, ker smo premajhni in ker je ponekod tudi premalo odločnosti — zanašamo se jedino na prijateljstvo Čehov. To prijateljstvo je naša nada. Zanašamo se. da se slovanska vzajemnost, ki se je o raznih slovesnih prilikah naglašala, izkaže v tistem kritičnem trenotku. ko se odloči, naj li bomo Slovenci in Hrvatje zavrženi ali ravnopravni, kakor nam jamčijo temeljni zakoni. Beseda o slovanski vzajemnosti naj postane kri in meso in naj obrodi tisti sad, ki reši slovenski in hr-vatski narod krutih sovražnikov14. Nemški listi so kar padli po tem govoru, kar kaže njegovo vrednost. Da govore proti Slovanom, je seveda umevno. Nagodba je sedaj tista točka, ki provzroča obema vladama največ skrbi. Baron Banffy je svojedobno izjavil, da Ogerska ne sme odobriti novega n a godbenega provizorija, grof Thun pa je obljubil, da bo do septembra rešeno na-godbeno prašanje rednim ustavnim potom. Zgodilo se ne bo niti to niti ono. Sedaj posreduje med obema vladama skupni finančni minister Kall«y. Na Dunaj sta prišla bar. Banifv in ogerski finančni minister, ter sta se razgovar-jala z avstrijskimi ministri. Naš finančni minister je bil pri cesarju v Išlu. Kaj skuhajo, poročali bomo prihodnjič. Bojimo se, da bo kuhnja teknila le Mažarom. Prvi shod katoliških učiteljev avstrijskih [je bil te dni v Merami. Shoda se je udeležilo do 800 učiteljev. Razpravljali so o zelo važnih šolskih pra-šanjih. Bog blagoslovi trud vrlih katoliških učiteljev. Samostojnost Reke je ogerska vlada začasno vničila. Reški guverner je imenoval vpokojeuega ministerijalnega svetnika Valencicha reškim županom. Tako se godi Rečanom, ki so po sili Reko odtrgali kraljevimi Hrvatski. Vnanje države. Knez Bismarck, stvaritelj nemškega cesarstva je umrl. Pripoznati moramo, da je bil eden prvih državnikov vseh časov. Kot Slovani nimamo vzroka žalovati za njim, ker je bil smrten sovražnik Slovanov. Kot Avstrijci ne moremo žalovati, ker Bismarck je bil in ostal sovražnik Avstrije. Kot katoličani mu ne smemo hvale peti, ker je znano, kako je preganjal katoliško cerkev v Nemčiji. Sicer pa bode račun dajal vsevednemu Bogu. Vojna med Španijo in Ameriko je takorekoč že končana. Poroča se le še o malih praskah med nasprotniki. Do večje vojne akcije ne pride več, ker so se Španjci vklenili mirovnim pogojem, ki jih je stavil Mac Kinley. Amerikam zahtevajo, da Španija odstopi Kubo in Portorico. Nadalje zahtevajo postaje za premog na ladronskih in marijanskih in 21 LISTEK Moja doba in podoba. Spisal Andrej Marušič (Dalje.) Grofov petletni sinček Eherhardt je bil kaj ljub otrok; lep. rdeč, čvrst, zdrav. Ko je tekal po dvorišči, ustavil se je vsak hip in gledal na moje okno, da se mu prikažem, pa se prisrčno-ljubeznjivo posmehljal, ko me je zagledal. Tako je bilo tudi 17. febr. 1853, samo da je že zjutraj enomalo kašljal. Ko sem prišel zvečer po sprehodu domu, bili so ga že davno spravili v posteljo, bila je bolezen (croup) že nevarna; z recepta je grof posnel, da gre zdravniku za zadnji poskus. Ob 1 uri popolnoči zaslišim jok: moj ljubček je bil že mrtev! Malokedaj v svojem življenju sem bil tako žalosten, ko tisto noč. Tri nas je vse skup pa še drugi strah. Grofinja je bila v Lustthalu in tisti čas ne prav mirna. Bali smo se,'da, kedar pride domu, poreče : „lhr hab’t mir das Kind umgebracht44 ! Po dogovoru z grofom sem prevzel jez nalogo v Ljubljano telegr&iiti. Ko stopim v telegrafsko sobo (v poslopji sedanjega okr. glavarstva), reče mi uradnik: „Hochwiirden werden ge-dulden miissen ; seit mehr als einer Stunde gehen chiffrierte Depeschen nacli Mailand liier durch ; es muss in Wien was geschehen seiu". (V Milanu je bil nadvojvoda Maksimilijan, pozneji cesar meksikanski). O tej priliki sem v prvo videl telegrafski apparat. Drugi dan ob 7. uri zjutraj, ko sem šel mašavat, so že pravili, kaj je bilo na Dunaji: Libenyi-ev at- tentat, na cesarja! Dne 19. febr. je prišla grofinja in tu še-le ji je grof razodel vso resnico. Razjokala se je milo; in — čudno ! — katastrofa je spravila njeno duševnost za dolgo časa v normalno stanje. — Značilen za grofovo vernost je grobni napis na Eberhardt-ovem spominku : „Ihm ist nun \vohl bei seinen Brudern, den Engeln44 ! Prestopimo od tega k drugemu 'spominku na mestnem pokopališči. Obiskovali smo pozneje nekega dne z grofinjo in otroci rodbinske grobove in druge ; ustavili smo se tudi pred spominkom grofice Marije Coronini (Rubije-Tolmin). Naša gro-linja : „Betet, betet, Kinder" ! Več minut smo bili vsi zamišljeni, potlej se obrne grofinja proti meni in reče pologlasno : Es ist docli besser, dass sie liier liegt44. Mislila je, ko bi ona ne ležala tukaj, ne bi bila jez »grofinja Attems44. Grofica Marija Coronini je bila namreč z našim grofom malo da ne že zaročena Pravili so, da jo je s svojimi prijatelji osebno nesel k pogrebu. — Na Svečnico je grof vsako leto ponovil znani rek : „Sole lucescente Maria purificante, -maius frigus postea, quam ante44. Spominjal se je tisti dan nekdanjega veselega godu ranjke grofice Marije C. . L. 3 853 m. sept. sem popotoval s sedanjim kanonikom Zernitz-em iz Trsta po morji v Benetke in dalje do Verone. Med drugim se živo spominjam te-le drobtinice: Na trgu sv. Marka v Benetkah, sedeč pred kavarno, sem čital v časnikih, da so 8. sept. t. 1. našli ogersko krono in druge insignjje na hribu Allion, pičlo uro od Stare Orsove. Košut jih je bi! 1. 1849 tam zakopal. — V Benetkah in družili mestih sva ogledala vse, kar popolnike-tujce navadno mika. L. 1853. m. novembra smo sedeli (v Podgori) enkrat do večera pri „Jagd-Diner44-ju ; služabnik mi pošeptfi, da je neki gospod na vrtu, ki želi govoriti z mano. Bil je ljubeznjivi gimnazijski ravnatelj Anton Stimpel, ki me je prišel prosit, da naj bi sprejel slovenščino, kar sem z grofovo dovolitvijo tudi rad storil, pa še le po novem letu. Bila sta dva tečaja; l.ga je prevzel korui vikarij Matej Pirec, II.ga jez ; imela sva vsak po 3 ure na teden. Od 1. 1853—56 je bila n1crimska“ vojska, (mod Rusijo na eni in Turčijo, zvezano z zahodnimi državami Francijo, Anglijo in Italijo, na drugi strani); neutralna Avstrija je vsled pogodbe s Turčijo (14. junija 1854) posedla Moldavijo in Va-lahijo (sedanje Rumunsko). Vsi smo se zanimali za to vojsko ; sosebno naša grofinja in jez; ona je bila »Rusinja44, jez „west-machtlich gesinnt44, kakor smo takrat rekli. Diplomatične „note4‘ tistih let sem prav študiral z ozirom na njih vsebino in na elegantno vzvišeno pisavo. Lepi slog je diplomatom navadno plašč, s kterim zagrinjajo svoje prave misli; sicer pa sem se iz teh „not“ — v stvarnem in zlasti stilističnem oziru — veliko naučil. — Eno in isto »noto44 sva grofinja in jez nasprotno tolmačila : po njenem menjenji so bile n. pr. avstrijske „note44 Rusiji prijazne; po mojem narobe. Da sem jez resnico zadel, kaže zvezna pogodba med Avstrijo, Francijo in Anglijo 2. dec. 1854. v dosego miru. Ne le pri mizi sva uganjala grofinja in jez politiko, temuč tudi dopisovala sva si diplomatičue »note44. Če je namreč ona v kterem koli časniku kaj našla, o čemur je sodila, da je voda na njen mlin, podrisala je dotične stavke ali pa še pristavila svoje opazke s svinčnikom in poslala meni; jez spet sem druge reči podrisaval in njene opazke o vračal. Tako sva delala pa tudi gledfe druzih nasprotij, ne samo politiških'. — Ker je bila grofinja vsa za vizite (grof pa ne), obhodila je prav po gostem vse aristokratovske hiše, in ker je imela navado, spraviti v pogovor vse, kar je imela na srcu, vpletala je v konversacijo tudi mene ter me tožila, da sem nasprotnik Rusom. Zatožila me je n. pr. pri poznejem deželnem glavarji Villi. grofu Paee-tu, ki je večkrat kosil pri nas. ,.Wie kommt es denn“ — me je vprašal enkrat grof P. — »dass Sie als Slovene gegen die Russen sind“ ? ,.Herr Graf44, — sem odgovoril — „wenn Russland siegt, so kommt anf di Sophien-Moschee das griechische Kreuz; ich als Katholik kann das nielit \viinschen44. P.: „Ah — so44! Sicer pa ne, da bi bil imel jez posebno gorko simpatijo za Turčijo (!) in zahodne velevlasli, zlasti za Italijo. Dne 18. junija 1855 je prišel v Gorico novi kn.-nadškof dr. Andrej Gollmatjr; pri prvih hišah na tržaški cesti smo ga čakali; jez sem mu vrgel v kočijo svoj prvi slovenski na svili tiskan sonet; pobral ga je njegov prijatelj in spremljevalec kanonik-dekan Jan. Ev. Mozetič. Na dan slovesne intbronisa-cije (24. jun.) je nadškof pri obedu omenil, da in kako je slovenski sonet dobil, pa ni vedel čegav je. „Wissen ftirsterzb. Gnaden nielit"? — reče g. prošt baron Codelli, blizu kterega je sedel naš grof — »das Gedicht ist vom Hofmeister (les Grafen Attems — liier44. Ko sem se 27. julija v gr. Lanthieri-evi hiši1) pri novem‘sv. Antonu nadškofu predstavil, spominjal se je še moje pesmice in me zahvalil. Šel sem pa k njemu v osebni zadevi. Ranjki nadškof Lušin namreč je rad dovolil, da je šel kteri duhovnik za gojitelja v kako plemenitaško hišo češ, da, če je plemstvo v verskem duhu odgojeno, upliva to tudi na niže ljudstvo; o Gollmayr-u pa so pravili, da ima drugo načelo, namreč, da služba privatnega učitelja je za duhovnika preozek delokrog. O tem sem z našim grofom govoril in sva bila oba na morebitno spremembo pripravljena. Sicer pa se nisem predrzni!, siliti nadškofa, da bi bil že tisti dan (27. julija) mojo osoilo odločil; stvar je ostala in suspenso. ‘) Kaka 2 meseca je novi nadškof tam stanoval, ker so škofijsko poslopje popravljali. Pia. karolinških otokih. Zahtevajo tudi jed-nega izmed marijanskih otokov, kakor tudi da Španija prevzame ves državni dplg kubanski. O Filipinih pa bode določala pozneje mešana komisija. Na podlagi teh žalitev se prično pogajanja za mir, za katerega je večinoma vsa Španija navdušena. Rnniunskega kralja in prestolonaslednika so v Petrogradu sprejeli z velikim slavljem. Deževalo je samih redov od obeh stranij. Dopisi, S spodujega Krasa 4. avg. Žitno delo je malo ne končano. Pšenica začela se je prodajati. Te je sicer nekaj yeč ko lansko leto, ali cena, cena! To je nizka, prenizka. Ubogi kmet ! Od pšenice ravno pričakuje par " krajcarjev za svoje vsestranske nujne potrebe, toda iz te ni nič. Z pšenico ima ubogi kmet toliko dela, da če bi isto prodal tudi po 10 gld. kvinta!, se mu ne splača je sejati. Sejanje, oranje, pletev, obrivanje, žetev, mlatev, čistenje, spravilo, neznosne dnine (žernade), hrana petkrat na dan itd. in na zadnje, č« suša ali druga vremenska nezgoda ves np ne vzame, kaj ima ?! Ni čudo, da jamra čedalje bolj, toži ter svojo pest vzdiguje, rekoč: „ko kmet prodaja, tedaj je vse dober kup, ko pa ukupuje, je pa vse drago-. To ni prav, to ni pravično. Kako je to. da so cene tako padle? Kje je vzrok? K lo je kriv ? Nesrečna judovska špekulacija, igra nesrečne borse, kapitaMzem, ki žuga kristjanom vse požreti. Žid, jud je zvedel, da letos ima kmet par zrnic pšenice, tedaj sklenil je liitro in rekel : na delo bratje ! vržimo žitu ceno ! dokler ne opravimo vse žito V naše zaloge in pod naše dolge kremplje. Dobiček gre nam in ne kmetu. Ko bo žito vse prodano, tedaj je bomo mi prodajali, kakor bomo mi hoteli ter po-riečemo : zdaj pa plačaj kmet, če hočeš jesti, če ne pa trpi! Tako je, žalibog! Če reva, sirota ali lačna vdova pri vratih bogatina ali Žida !e pogleda, da bi škorjico kruha dobila za-se ali za lačno dete, koje v naročji ima, o tedaj I — že je za hrbtom policaj in hajdi reva V zapor Prositi ne sme! Naj bo lačna, naj trpi! Brezsrčni debeli jud in milijonar pa, ki tisoče in tisoče revežev in davkoplačevalcev z igro, vmazano špekulacijo in bogastvolovom dan za dnevom na cesto meče... je pa prost. Oh ! namesto z ubogo revo, z takimi v luknjo! Stari Rimljani so kmečki stan posebno spoštovali in častili in zakaj ? ker ta vzdižuje vse stanove. Pade kmet, pade vse; trpi kmet, trp& vsi. Vrzimo kmeta, vrgli smo podlago. Žal, da se zanj premalo skrbi, in pusti pijavke, da mu pijejo kri. Proč z judovsko špekulacijo !! Ex. LISTEK f FRANCE SITAR. „Človek, rojen od žene, živi malo časa, in je obdan z mnogimi nadlogami." Job. 14, 1. Umrl je zopet še v krepkih letih duhovnik — goriške nadškofije, vč. gg. župnik France Sitar. Rojen je bil pokojnik v Toplicah na Dolenjskem 7, febr. 1. 1843. Šolal se je y Novem mestu in v Ljubljani. Dovršivši gimnazij vstopil je v ljubljansko bogoslovnico, od tam pa je prišel v Gorico, kjer je bil 1. 1868. 19. sept. tudi v mašnika posvečen. Po novi maši, katero je daroval Bogu doma v Toplicah, dobil je kapelansko službo v Štanjelu na goriškem Krasu. Od tam je prišel v cerkljanske Ravne, iz Raven pa na»Bukovo za župnika. To je bila njegova najtežavnejša, zato najbržž tudi zadnja služba. Ker je bil rajnik že po naravi veselega, živahnega značaja, dovtipe n in šaljiv do skrajuosti, imelo gaje vse rado in on istotako vse rad. Lahko rečem, da srce njegovo ni poznalo sovraštva, pač pa usmiljenje in prijateljstvo. In prav ta splošna odkrita prijaznost privabila je po eni strani marsikoga v Bukovsko župnišče (farovž), po drugi je pa tudi pokojnika samega večkrat po snegu in burji gnala v druga župnišča obiskovat prijatelje duhovnike.— Težave v službi, večkratno premrazenje in drugi škodljivi vplivi so mu že na Bukovem nakopali hudo očesno bolezen, vsled katere je izgubil pokojnik za nekaj časa skoraj popolnoma vid. Slednjič je vendar premagal to bolezen, pa prišla je še hujša. Lotila se ga je namreč dvakrat zapore- Iz Ročinja. Cenjeni ^Primorski list“ je piinesel pred kratkim dopis, v katerem so bile pohvalno omenjene vrline naše slavne občinske policije. G. dopisnik gotovo ni Ročinjec, ker bi sicer prisodil slavni isti več hvale. Bolje jo znamo ceniti mi, ki živimo pod njenim blaženim okriljem. Zaslugam gre priznanje ! Ne bilo bi prav, ako bi ostale skrite in da bi le Ročinjci vedeli za nje, treba je, da zvedo o njih tudi drugi ljudje. Poglejte najprej ročinjskega policijskega komisarja! Rečem vam, da je to mož, ki nima para v celi deželi. Kar je res, je res. Ko bi bilo še policijsko minister-stvo, bi on gotovo postal minister, ker mož ima za to res velike zmožnosti, kar vam takoj dokažem. Zgodilo se je, da sem prišel še po eni uri po polnoči v krčmo. Čudil sem se, da je še odprta, no, krčmar pa mi je rekel, da ima brez skrbi odprto krčmo, ker je občinska policija v hiši in pri tem je pokazal pod mizo, kjer je ležal na trebuhu kakor je dolg in širok naš vzor starešina in policaj in sladko drnjohal. Potem poreče kdo, da to ni mož, ki mu gre vse priznanje ?! G. komisar strogo pazi na policijsko uro. Prišel je v krčmo, kjer so plesali na harmoniko. Hitro je prepovedal plesati, in ljudje so ga ubogali, ker je že bila 10. ura zvečer, in so jenjali plesati. Da pa pokaže, da 011 nekaj ukaže, veleval je godcu, naj spet gode, in potem se je vrtil on sam, da je bilo veselje. Pred našim magnatom in veljakom se morajo tresti tudi duhovniki in učitelji. Baha se, da je že izgnal enega učitelja iz Ročinja in da bo tudi druge. Mogočen pa je naš starešina. G. učiteljica je kaznovala njegovega otroka s šolskim zaporom. To je bilo res nesramno od nje! Skrben oče je takoj prilomastil v šolo, opita! jo je z najlepšimi priimki in je odpeljal otroka domov. Ne vem, kako skrbijo šolske oblasti za čast in varnost učiteljskega osebja. — Naš policaj je prosvetljen mož. O11 ne posluša tega, s čemer sleparijo farji zabite ljudi, vedno pravi, da se ne pusti od farjev komandirati. Vendar naj zahvali g. kaplana, da ni imel že parkrat razbite buče. Kot starešina vedno poudarja, da se nimajo farji nič vtikati v občinske zadeve. To poudarja on, ki plačuje nekaj soldov davka! Vseh njegovih vrlin vam ne morem našteti, ker bi ne bilo potem ne konca ne kraja. Le to naj vam še povem, da se redko dobi tako skrben in vesten policaj. Vedno je zraven, če je kje kaka tepežnica, kjer se on najbolj — pretepa. Ročinjci so res zavidanja vredni, pa so tudi izvrstni ljudje. Videli ste, kak možak je že starešina in .policist, ki je tudi kandidat za prihodnje občinske volitve, ki se bodo kmalu vršile. Ročinjci ga bodo volili. Saj je prav. Mož se je javno izrazil: Vi držite kravo za roge, mi jo pa molzemo (namreč občino). - - Pri priložnosti še kaj! Eočinjec. (Op. urcd. Priobčili smo ta dopis doma pljučnica, ki mu je pustila hude nasledke ; hudo trganje in otrpuenje udov, posebno pa nog. Ta bolezen je pokojnika tudi primorala, da se je odpovedal pastirski službi in stopil v pokoj. Tri leta je preživel v pokoju v prijaznem Cerknem ; maševati seveda ni mogel v teh letih vedno. Zadnjikrat je maševal, pa z velikim trudom, (loma v svoji sobici na dan sv. Katarine jeseni. Od onega dne ni več prestopil praga svoje spalnice. Moči njegove so vidno bolj in bolj pešale ; meje, mej katerimi je iahko gibal, postajale so od dne do dne ožje. Iz prva je lahko še malo hodil gori in doli po sobi, potem se je moral že opirati ob mizo in posteljno vznožje, nazadnje so mu noge pa popolnoma odpovedale. Od postelje do peči, od peči zopet do postelje, ta je bila nazadnje njegova vsakdanja pot, katero je preromal s pomočjo služabnice kakšen krat v pol uri, kakšenkrat pa celo v treh četrtih ure. Zadnje tedne pa mu je preprečila bolezen še to kratko pot in ga popolnoma priklenila k postelji. K prejšnjemu trgauju po udih pridružila se je sedaj še vodenica in neštevilo drugih močnih boleznij. Trpljenje pokojnikovo je bilo nepo-pisljivo, a nepopisljiva je bila tudi njegova potrpežljivost in vdanost v božjo voljo; res, lepo znamenje krščanskega srca. Še v najhujših bolečinah, pravi „mož bolečin11 bil je nam zdravim v zabavo s svojimi dovtipi. Tukajšnji duhovniki obiskovali smo ga vsi brez izjeme ob vsaki priliki, kar je pokojnika vidno tolažilo in veselilo. Če se je primerilo tu pa tam, da ni bilo le dva dni nikogar k njemu, nam je to takoj, ko smo zopet prišli, po svoje očital: „No, človek bi lahko umrl na izrečno željo in odgovornost dopisnika. Ročinjcem pa polagamo na srce, da bodo pri bližajočih se volitvah previdni, ter izbero v starešinstvo može — poštenjake.) Iz Sovodnji. Dne 31. julija so oznanjali po goriških voglih lepaki, da bo ples v Rubijah. To pa ni res, ker plesali so v Sovodnjah in ne v Rubijah. In res, plesali so. Pa kake posledice je imel ta slavni ples, hočem tukaj na kratko opisati. Kakor že navadno, so se tudi v So-vodnjah pretepali. Okoli 7. ure zvečer je prišlo dosti Mireucev, ki so bili oboroženi z samokresi, rezili in kamenjem. Nameravali so razdreti ples, pa ne iz dobrega namena, da bi preprečili vse hudobije, ki nastanejo pri plesu, ampak iz sovraštva do So vodenjcev. In res, vsi kakor eden — namreč Mirenci — so udrli v plesišče. Takrat je uastal pravi vik in krik, vse ljudstvo je kričalo. Tam na plesišču pa so si jih dajali, eden z samokresom, drugi z rezilom, tretji, s kamenjem, četrti s pestjo, tako da je bil nepopisljiv prizor. Razbili so boben godcem in en klarinet. Več od njih je vdobilo po hrbtu in glavi. Posebno enega Sovodenjca so pobili na glavi tako da je moral v bolnišnico. Pa to ni bilo še zadosti. Nameravali so plesati tudi v ponedeljek, prišli so že goriški škripovci (godci), pa se jim ni posrečilo, ker županstvo je ples prepovedalo. Pa glejte čudo. Tudi v ponedeljek so prišli Mirenci in Pečani, še bolj oboroženi kakor v nedeljo, tako da ako bi plesali, bi bile še strašnejše posledice kakor v nedeljo. I11 glejte, kaj se je zgodilo. Ko so videli Mirenci in Pečani da ne bo plesa, so jo potegnili proti domu. Grede med potjo je vzel nek Pečan (sin tamošnje krčmarice) samokres iz žepa in se igral ž njim. Kar na enkrat pa se 11111 sproži in mladenča je zadel v stegno strel. Moral je iti v bolnišnico, kjer so mu po strašnih mukah vzeli iz noge svinčenko. Zadela ga je kazen Božja. To so posledice teh nesrečnih javnih plesov. Ako bi ne bilo plesa v nedeljo, teh reči bi ne bilo. Zdaj je vse v preiskavi. Prašam : Kdo je dal dovoljenje tem fantom nositi samokrese ? Ali ne vedo, da ako zve orožništvo, bodo strogo kaznovani! Koliko sta se trudila naš preč. gosp. vikar, in sosedni gosp. kurat, da bi odvrnila ljudstvo od tega pregrešnega plesa, pa vse zaston j Koliko krat je tudi „Prim, List“ povdarjal, da ti javni plesi so v veliko nesrečo za mladino. In res. Poglejmo še enkrat: Prvo je to da na plesih se dosti zapravi; v dveh minutah 10 kr., in to za je ubogega kmeta dosti Drugo je, da se mora mučiti in potiti in si tako lahko nakoplje kako nevarno bolezen. Tretje, kar je najhujše, koliko greha se naredi o takih prilikah, koliko se zapije koliko zapravi. Ccel mesec pred plesom hrani, kedar napoči dan plesu, pa’ vse zapravi. V Sovodnjah smo imeli v enem mesecu celo dva plesa. Koliko se je in bil pokopan, ne da bi kdo zanj vedel !“ Če ga je kdo poprašal, ko ga je zbodlo, da se je ves zvil, ali se to zgodi večkrat, odgovoril je navadno : „Veste, gospodje, pri nas je tako navada, da vsekamo, kadar se nam zljubi.u Če smo ga prašali, kako mn je, odvrnil nam je: „No, bilo bi lahko boljše, pa tudi slabše; ker, dokler je slabo, ni še najhujša. Koliko jih je na svetu, ki trpe morda še bolj kakor jaz, in vrhu tega nimajo ne kaj jesti, ne kaj obleči, ne kje spati. Jaz pa, hvala Bogu, imam vse to.“ — Ko smo bili pri njem letos na 56. rojstni dan njegov, ukazal je služabnici, naj prinese — kakor je dejal — gospodom za dva krajcerja vina, in ko smo trčili na njegovo zdravje, je dejal: „Vidite, gospodje, tako je na svetu ! — Petinpetdeset let sem se moral truditi, predno sem izbrisal tisti „i“ iz svojega priimka, da sem postal iz Sitarja—Star.“ -Ko je imel iti kateri izmej domačih dveh duhovnikov na potovanje ali pa na kak cerkven shod v bližnje fare, tedaj je vselej naročil: „Pozdravite prav lepo vse gospode! — Recite jim, da bi prišel tudi jaz tje, pa ne maram.- — Ko smo mu povedali, da se je kje kaj nerodnega ali neumnega dogodilo, je vselej šaljivo vskliknil: „Glejte, kako je Bog nas moder! — Če bi hodil jaz lahko še kam ven, rekli bi ljudje takoj: „Tudi Sitar je bil zraven “ — Po zimi. ko je bil umrl tukajšnji cerkovnik, nam je pripovedoval kako je bila smrt v zadregi, ker ni vedela, ali naj bi pograbila poprej njega ali cerkovnika. Pogledala je k njemu skozi okno, ko ga je pa videla vsega zlomljenega, dejala je sama pri sebi : „A’, le po onega grem, saj ta mi že tako ne zapravilo, skoro bi rekel za eno njivo. Zdaj upamo, da slavno županstvo sovo-denjsko ne dovoli več nob enega plesa letos, ko je sprev idelo, kakšneposledice je imel ta ples : dva v bolnišnici, več pobitih, in koliko greha, koliko preklinjanja in izdajanja. Ali bi ne bilo boljši, aa bi se ustanovilo v Sovodnjah eno bralno in pevsko društvo ali čitalnica, in tako se izobraževala mladina, da ne bi bila tako neolikana. Ali liste osebe, ki bi se morale zganiti, spijo in čakajo da bi se drugi vzbudili. Iti ako bi hoteli že prav plesati, naj imajo vsako leto en društven ples. Ze dosti možakov se je izrazilo, da bi bilo dobro osnovati eno društvo v Sovodnjah, pa vse spi, noben se ne gane. Torej Sovodenjci, na noge in proč z javnimi plesi. _ Domačin. Iz Branice. (Dalje.) Bog pošilja ljudem po ljudeh tudi časno pomoč itd. Za Bogom pa se imamo zahvaliti tudi tedajnim zgorej omenjenim-vojskovodjem za rešitev Avstrije; kajti tem je dal Bog tedaj eno modrost, edinost in krepost, armadi pa tako zvestobo, junaštvo pa pogum in stanovitnost, ki nima sko,-rej para v zgodovini, čemu, so se morali čuditi prijatelji in neprijatelji Avstrije in so se tudi zares čudili. Tu je bila roka Gospodova, od Boga je prišlo re-šenje ; kajti Avstrija je svojim različnim narodom in za ravnotežje Evrope tako potrebna, ,,da bi jo" — po besedah velikega očeta češkega naroda Palacky-a — „niorali vstvariti, ako bi je še ne bilo !“ Med odličnimi hrabrimi junaki, ki so tedaj pomagali Avstrijo rešiti na raznih bojiščih, se sveti odlično tudi naš rojak, tako je skončeval govornik, ki je bil rojen v tej spoštovani hiši, bar. Andrej Čehovin, ki je zrl tolikrat nepre-strašeno bledi smrti v obraz, ter si je s svojo hrabrostjo 6 imenitnih svetinj'zaslužil, namreč pri Montagnani, Sonima-campagni, Mortari in Novari, pa pri naskoku Livorna v Toškani in Jakina na Rimskem (v Romagni), ter je dospel do časti topniškega stotnika itd. Tam kjer je bila največa nevarnost se je on vrgel pogumno v boj, priporočivši se kot pravi krščanski junak vselej Mariji z molitvijo : „Češčena si kraljica- ali z „angeljskim počeščenjem“, zaupajoč na njeno pomoč. In zares se je čuditi, da ni bil 011, razun ene neznatne rane od granatne treske, nikdar ranjen vkljub tolikim praskam in bitvam in je ležalo okoli njega vse mrtvo ali ranjeno. V najbolj merilnih bojih je 011 ostal nepoškodovan po izreku slavnega generala Laudona, „da nobeden vojak ne pade na bojišču brez volje božje !“ In temu odličnemu junaku našemu v tej čestiti hiši rojenemu, ki se je v tolikih bojih čez vse nedosežno odlikoval, bode postavljen tukaj krvavo zaslužen krasen spomenik iz kararskega marmorja izklesan. Raz tega spominka naj veje njegov duh zvestobe in junaštva ter naj pošilja svoje žarke vsem slovenskim iti slovanskim sinovom in drugim avstrijskim narodom širne Avstrije v najobil- uteče.- Tako je bil za takrat ušel smrti. — Če ga je kdo prašal, ali je kaj-hudo, odgovoril je: Ja, pa tam gori so rekli, da imajo še, da mi bodo naložili.“ — Smrti se ni nič bal v svoji bolezni, pač pa si je je večkrat želel. Previden je bil večkrat, pokoril se je zmeraj in neštevilnokrat vzdihnil: „Naj bo, kar je božja volja. — Bog yama le ljubo zdravje ohrani, gospoda !“ — Če smo mu sporočili, da ga je kdo pozdravil, vzdihnil je vselej: „0, Bog ga usliši !- — Pri zavesti je bil ves čas, tudi brevir je molil še po veliki noči; zadnjih osem dnij se je malo zmotil in izgubil 'tu pa tam. Pred kratkim dejal je enkrat po žalostno, pol šaljivo: »Moji grunti so že obdelani. —' Živel bom še do drugega avgusta, da oberem davkarijo za tisto penzijo, potem jo pa popiham naravnost k sv. Jerneju (na pokopališče) in ne pridem več nazaj.“ In glejte, te besede so se vresničile skoraj do pičice. Doživel je blagi pokojnik res drugega avgusta, obral davkarijo za borno penzijo, petega avgusta ob 10. uri zjutraj je umil in sedmega avgusta ob 6. zjutraj je šel-—, ne, nesli so ga k sv. Jerneju. Tako je končal trpljenje trpin, ki bi bil po vsej pravici lahko rekel z Jobom: „Na moji koži vise kosti moje, ker je izginilo meso, in samo ustnice so okrog mojih zob ostale.“ Od onstran groba kliče nam sedaj sobrat naš France: „Usmiliue se me, usmilite se me vsaj vi, prijatelj moji; ker zadela me je Gospodova roka 1“ — O, nikar ne presliši no mile prošnje njegove, molimo zanj in želimo mu vsi iz srca: „13og mu daj večni mir in pokoj in večna luč naj mu sveti 1“ nejši meri, kedpr bi utegnil zopet klicati cesar svoje podružne v boj za cesarski prestolj iu ljubo Avstrijo. Zato pa bodi vseh Slovencev in pravih domoljubnili Avstrijanov vedno to le geslo : „Vse za vero, dom in cesarja" ali pa, kar je vse edno „z Bogom za cesarja in ljubljeno Avstrijo", našo domovino, dokler ne pridemo v svojo pravo domovino, gor nad Zvezdami, v' nebesa! Torej „ živio “cesar „živela“ domovina, „slava“ spominu v tej čast, hiši rojenega junaka ! Na to so vsi pričujoči ponavljali govornikove klice, ter odlični pričujoči domoljubi, med katerimi sta bila tudi čč. gg. štanjelski in gaberski kurat, so govorniku s seganjem v roko čestitali. Ko so domači pevci še nekaj domoljubnih pesmi izpeli, se je g. predsednik veteranskega društva s svojim spremstvom med gromovitimi „živio-klici“ vrnil ob 5. uri pop. v Gorico. — Končam dopis z besedami: „Narod, ki svojih vrlih mož ne časti, jih tudi vreden ni!“ — Se to. Veliki temeljni kamni za podstavo kipa, so bili ulomljeni pod sv. Goro pri Grgarji. Izklesal jih je po načrtu g. arhitekta M. Fabiana umetni kamnosek Bitežnik. Ravno ta teden so pripeljali 4 težke vozove tistih in še kakih G težkih voz bo s kipom junakovim vred. Tudi dovaženje istih je izročeno slovenski spe-dicijski tvrdki g. Hvaliča v Gorici, po geslu : »Svoji k svojim !“ Ker žalibog gre z delom braniške ceste prav po polževo, se mora dovažati vse ono temeljno kam-nje večidel na veliko okolico skoz Ajdovščino - Vipavo - Manče v Branico. Slovenci smo res povsod zadnji, a v zvestobi do Avstrije in njenega cesarja in kra'ja pa prvi, kakor pričuje ta dopis, in vsa zgodovina do današnjega dne po izreku : „Hrast se omaja in hrib, zvestoba Slovenca ne gane!“ Kaj novega po Slovenskem ? Na Kranjskem. — Evharistiški shod je obhajala duhovščina ljubljanske škofije. — Toča je pobila po velikem delu semiške občine. — V Vašah pri Medvodah se je zadušil 6 mesecev star otrok. Utonil je v Malem Grabnu v Ljubljani pek A. Sume. — Kmetijsko preskuševališče otvori ■c. kr. kmetijska diužba v avgustu v Ljubljani. — Medveda jo vstreiil lovec graj-sčine Orteuek pri Ribinci. — Nadučitelj v Litiji g. Jožef Verbič je imenovan učiteljem na vadnici v Ljubljani. — Utonil je 16-letni Šuštar iz Tacna, vračajoč še malo vinjen na čolmu čez Savo. — Šiško nameravajo priklopiti Ljubljani. Na Štajerskem —Pri Sv. Marku fare ti bovljške so pogorela Ern. Sušniku vsa pojslopja. Zgorelo je tudi 11 glav živine. Orno zastavo v znak sožalja za Bismarckom so razobeseli mnogi celjski nemčurji, med njimi so tudi c. kr. uradniki. To je pa ževod sile. — 6. in 7. avgusta so bile v Žalcu premovanje in •dirka konj v proslavo jubileja. Slavnosti so bile velike. •- V Cirkovcah je ogenj vpepelil poslopja šestim gospodarjem. Niti vse živine niso mogli rešiti. — Pri Velenju so napravili nov most čez Pako, Iti ga imenujejo jubilejni most. — V ma-renberški jetnišnici se je obesil nek kaznjenec, protestant. — Na Koroškem. Raz stolp farne cerkve v Možicah je padel klepar P. Pihler in pri priči mrtev obležal. — Pri Selnčah -so potegnili iz Drave truplo učitelja Spit-zerja. Umoril se je sam. — Pogorelo je posestvo F.r Šurna Podkrnosom. — V konkurz je prišel znani laški marki Pau-dolfi v Guštajnu. Slovenci ne jočejo za lijium. — V Celovcu in drugih koroških mestih vse nemštvo heula za Bismaickom. Prosit! H <1 ¥ I ia sv. maša pri sv. Jožefu, potem blagoslovljenje zastave. Ob 6. uri popoldne koncert »Narodnem domu“. Celjska posilinemce ta slavnost silno bode v oči. Z ito Slovenci udeležite se je v najobilnejšem številu. JL I' K X M (j 11 S K 1 L i ^ i’ Šest bratov duhovnikov. Marijana Kolisek, vdova po nekem kočarja in (kalcit v Protivanovu na Moravskem, ima šest sinov, ki so vsi duhovniki. Naj-mlajši sin jt) bil te dni posvečen v maš-nika. Cesar sam je brzojavil presrečni materi ter ji čestital. Pač srečna mati ! Boko pri Kotom so preplavali štirje vojaki. Stangaje nad kilometer široka. Dva sta jo preplavala v 28, dva v 30 minutah „§ovder, hovder, hovder“, ali šaljiva slovnica. ("Dalje; sp. A. M.) V štev. 22. „Prim. lista11 (1. avg. t. 1.) sem naštel imena vasi in vaščanov V bližnji okolici goriški, zabil sem pa z naglaskom zaznamiti, ktera slovka v njih se povdarja. Pri večini navedenih imen gre to samo od sebe, pri nekterih pa se utegne čitatelj-nedomačin motiti. Naj dam torej dvomna imena vaščanov z naglas-kom ponatisniti. Vertojbanci, Benčanci, Btljenci, Orehovci, Gdberci, KuWj(n)ci, Sovrfdenjci, Žlkrljrfnci. Pečani, Ritpanci, Št. Audre’žnje, Lučnižanje. — Poslednji dve imeni naj Se posebej razložim. Grško ime „Andreas“ so izgovarjali naši pradedje: „Andmš“ (-ž), „An-drei“, pozneje Andrej; greh bi bil, staro častitljivo obliko „Andraš“ (-ež) pomo-derniti, kedar gre za imenovanje krajev. Ohranila se je ta stara oblika od naše Soče do Donave ali Tise na Ogerskem; tudi Madžjari jo imajo. „Št. Andraž" (-ež) v labudski dolini na Koroškem je prav to, kar n»š „Št. Andrež“ pri Soči, pod Gorico. Kakor ime vasi „Št. Andrež, imate naglasek na prvi slovki tudi izpeljanki „Št. Andrež’nje“ in „št. dndrežki“. To je_ tizrok, da v slovnični obliki imena „Št. Andrežanje11 a v končnici „-awje“ oslabi in se skrči v „-’nje". Namesti „Št. Andrež«n (v ednini) imamo „Št. Andre-ž»n“; v množini pa se še tisti pologlas-nik „v.“ izgubi. Opozoriti pa moram či-tatelje, da namesti „Št. Andm’nje“ yin „št. andrfžki“ izgovarjajo domačini »St. Anderž ’nje“ in „št. andecžki". To je tisto prestavljanje Črk, ki je med preprostim ljudstvom tudi v družili jezikih navadno. Furlanski pobalini v Gorici n. pr. rečejo namesti »cmprd pan“ : „crompd panu. ("ukupiti kruh), — Po tej razlagi naj pomislijo tisti „akademikarji“, ki staroča-stitljivo im6 Št. Andrež’nje brezmiselno pačijo izgovarjajo : Št. Andora, Št. An-drežci, Št. AndveMni ali celo St. Andrež-Mni (!) — naj pomislijo, kako grešijo, zoper ustno izročilo, zop”er „usus lotpiendi* iu jezikovna pravila — in kako bi jih moralo biti sram ! Na desnem bregu Soče, V« ure od nje proti zahodu, je Lvčnik. Ko je bil slavni profesor Štef. Kocijančič pred 50 leti tam kapelan, hotel je ime Lačnik raztolmačiti in si je mislil stvar tako-le : Lvčnik je konec podgorske „Kalvarije“ in sploh konec slovenskih Brd (IG vasi); od to polaščene vasi (L.) naprej proti jugu je Furlanija". „Liičnik“ je tedaj na meji im*d slovenskim in laškim svetom, loči tedaj Lahe od Slovencev, ergo se mora imenovati — „Ločnik“ ! Kocijan čič-eva veljava je bila taka, da so se vsi tedanji pisci poprijeli pisave *Ločnik“; preprosti) ljudstvo pa je hodilo svojo pot, kakor še zdaj. i- Pisatelj teh vrst Se je pred 30—40 leti veliko bavil z osebnimi in krajevnimi imeni in preštudiral sistem, po kterem so imena narejena — sistem, ki je bistveno v vseh jezikih enak. Po tem sistemu ni upravičeno ime „Ločnik“, kar kaže tudi zgodovina. Bili so namreč časi, ko ni bil „Ltfčnik“ narodna meja, saj so bili Slovenci še daleč doli po Furlaniji. V imenu „Ličnik‘' je v prvi .slovki u, bodi si v furlanski, italijanski ali srednjeveški nemški obliki, namreč: „Luciniš, Luci-nico,' Lutsclieney“ ; kaže tedaj pisati tudi v slovenski obliki, ergo: ,,Lučnik“. Preglavico pa mi dela druga slovka ali končnica. Gotovo je, da se ime v rodilniku natančno glasi: „Lučni/ta“ (— Luč-nigaj iu da se omlašnji stailovavci imenujejo , Lučnižanje“. kar kaže, da bi moral biti v imenu vasi ne „k“. — To me opominja nekega druzega imena, ktero mi je glede na ljudsko izgovarjanje tudi uganjka; to je ime potoka in po njem imenovane velike senožeti med Ajsovico in Šempasom, proti vzhodu od Gorice. Tam je potok „Lijaku. Veste pa, kako Ijirlje to ime izgovarjajo v rodilniku ? ^Lija/(a“ (—Lijaga) 1 V „Lija/t-u“ je k popolnoma upravičen; kak6 pridejo naši ljudje do izgovarjanja „Lija/m“ ne morem umeti, ali — „usus — tyranuus“; sklepam pa iz tega, da je enaka tudi v imenu „Lučnika, da se namreč k v rodilniku izgovarja, kakor h (češki rahli h = slov. g). Da • bi pisali „Lučni<7“, menda ne gre. — Od kod pa ime „Lu-cinico, Lučnik“ ? Od „luč“ gotovo ne. Luč bi se morala prižgati še-le po pre-iskavanji starih zgodovinskih iu topo-grafičnih listin. Meni diši ime „Lucinico“ (■=■ Lucinigo) po kakem benečankkem ple-menitaikem priimku (primeri: Mocenigo, Barbarigo). kakor imamo pri nas vasi imenovane po nemških plemenitaših, n. pr. „Dornberg, Reifenberg, Kronberg, Vo-gersko" iz „Ungrispach“ itd. Konec današnji razpravi bodi tedaj ta: „Ločnik“ od „ločiti“ po nikakeml V imenu mora biti v prvi slovki ki se pa vulgo v imenovalniku izgovarja zamolklo kot pologlasnik „■»“ in se še le v rodilniku prikaže čist: flLwčniga“, po našem dialektu : „Lučni/ia“. (Dalje prihodnjič). Učenca, ki zna slovenski in nekoliko laški in nemški, sprejme takoj v svojo trgovino G. Likar v Gorici. <( „Janus vzajemna zavarovalnica za življenje na Dunaju ustanovljena 1. 1840. Zavod zavaruje za slučaj smrti v najraznovrstniših kombinacijah ter sloni na podlagi vzajemnosti, vsled česar čisti letni dobiček pripade društvenikom. V 56 letnem obstanku se je pri zavodu zavarovalo: 101 800 oseb s 130,760.000 gld. kapitala in 825.000 rente. Članom in njih pravnim naslednikom se je izplačalo 18,400.000 gld. Na premijah (bonus) se je povr nilo 1,994.000. gld. Kot zavarovanje za slučaj dožive-nja in smrti se posebno priporoča. n.) zavarovanje glavnice, ki se ima izplačati po 20, 25, 30 ali več letih, ako zavarovanec še živi, ali pa povrnitev vseh vplačanih premij s 4% obresti, ako bi poprej umrli (Tarif U. H.). I.) zavarovanje glavnice, ki se izplača kedar je zavarovanec dosegel določeno starost, ali pa takoj po njegovi smrti (Tarif II. G.). Osrednja pisarna je na Dunaju I. Wipplingerstrasse 30 (Janushof). Zastop za Primorsko in Kranjsko v Gorici, Via Ponte Isonzo. Štev. 631 3___i Ed. JPavlin, •v Gor c v Nunskih ulicah št. 10. nasproti gostilne „Belega Zajca" usoja priporočiti preč. duhovščini in sl. občinstvu svojo veliko zalogo nagrobnih vencev vsake vrste, rož za cerkve, palm, šopkov za nove maše in poroke, voščenih sveč, mrtvaških oblek, rakev vsake velikosti, zlatih čerlc, lesenih stajal za palme, zlatih loncev, svilnatih trakov vsake širjave in barv, črno rumenih, trobojnic bisernih vencov, papirja (manšete) za šopke, papirja v vsakih barvah za izdelovanje cvetlic. Belega in črnega papirja in zlatih nog za rakve, zlata za ol^pšanje. Vse po najnižjih cenah Opozarjam tudi da tiskam črke na perilo in sprejeman vsa v to stroko spadajoča 'dela. op. Razglas. VNARSKO IN SADJARSKO DRUŠTVO ZA BRDA Naznanja se, da JAVNA DRAŽBA zastavil II. četrtleta t. j. mesecev aprila, maja, in junija 1897 začne v ponedeljek, dne 5.septembra 1898. in se bo nadaljevala naslednje četrtke in ponedeljke. Od ravnateljstva zastavnlce in ž njo združene hranilnice. V Gorici, dne 5. maja 1898. & Skunk mmm prodaja naravne in pristne briške pridelke po zmernih cenah. pristnih kislih vin: rizlinga, modre frankinje in druge. m Sedež društva je v Gorici, ulica Harzellini št. 20. srebre r v Gorici, ulica Mcrelli 12 priporoča prečastiti duhovščini in cerkvenim predstojnikom svojo delavico za izdelovanje cerkvene posode in oiodia. Staro blago popravi, pozlati in posrebri v ognju po najnižji ceni. Da si morejo tudi bolj revne cerkve naročiti cerkvenega kovinskega blaga, olajšuje jim to s tem, da jim je pripravljen naplavljati blago, katero se izplačuje na obroke Prečast. p. n. naročevalec si obroke sam lahko določi. Pošilja vsako blago poštnine prosto. Slovenska tvrdka ustanovljena 1. 1876. J. Pipan & C. v Trstu Via Valdirivo št. 11^ ima veliko zalogo in prodaja le na debelo kavo, riž, južno sadje, olje vseh vrst za jedilo, za stroje, ribjo mast za strojarje itd. Glavna zaloga kave sv. <§irila in (Metoda za Primorsko, Trst, Istro in Dalmacijo, £rva slovenska trgovina z železjem KONJEDIC & ZAJEC prej - I> a r b <» GORICA — pred nadškofijo št. 9. — GOllICA Priporočata po najnižih cenah svojo bogato zalogo najboljšega štajerskega železa in pioščevine raznega obrtnijskega, poljedelskega, vinograd-skega in pohišnega orodja. Prevzemata naročila za vse stavbe in podjetja. Glavna zaloga za Gorico in okolico izdelkov c. kr. priv. tovarne; pri-poznano najboljih kotlov od g. Nussbaum-a v Ajdovščini po tovarniških cenah. Edina zaloga, najboljega koroškega acalon in terescian jekla. — Zaloga Portland in roman cementa. — Česar ni v zalogi priskrbi se nemudoma. Kupujeta staro železo in kovine po najvišji ceni! Vsako naročilo izvrši se nemudoma in vestno! SOLIDNA POSTREŽBA D O te o tt r > o o T T t; AS- m w v Gorici Senieniška ulica h. št. 10. Velika zaloga pisarniških in šolskih potrebščin: Papir in raznovrstni papirnati izdelki, Knjige: molitvene, šolske, vpisovalne i. t. d. SVETE PODOBE. Tiskovine za duhovnije in županije. Posetnice (vizitke) s tiskom imena, 100 navadnih 60 kr.; finejih 70 kr. Pergamenten papir za maslo zavijati. Svilen papir in peresa za umetne cvetlice. »v«**««.« x» v«««!*««. Olepšava papir za rakve (rr.rtvuške truge). Sfndetlkou, lii *lepi ubit percelan, steklo i. t. d. Črnilniki, ravnila, svinčniki, ročniki, peresa, pečatni vosek, 6blati, ploščice, pisala, gobe, radirke, tinta, prah za tinto itd. Vse po najnižih konkurenčnih, cenah. tsi S* & o a H N ABOLJSE PRI P OR O Č I L O