Ocene in poročila
JOSIP VIDMAR, DROBNI ESEJI 
I
»Drobni eseji« Josipa Vidmarja* so izšli že leta 1962. Avtor jih je razvrstil v dvoje ] poglavij. Eseji prvega poglavja prikazujejo njegov interes za različne umetnostne vrste, \ v esejih drugega poglavja pa nas Vidinar seznanja s svojimi pogledi na nekatere sve- ' tovno pomembne književnike. Teoretski eseji prepričujejo, da razen glasbe ni umetnost- , nega področja, za katerega bi mu zmanjkalo moči, da spregovori o njem tehtno besedo. I Naj gre za literarno umetnost, ki zavzema v njegovem kritičnem in teoretskem pisatelj- i stvu osrednje mesto, za gledališko umetnost, za likovno in arhitekturno umetnost ali pa i za prevajalska vprašanja, o vsem piše naravnost z umetniško sugestivnostjo. Medtem i ko za glasbo in za arhitekturo, ki ju smatra za najvišji umetnostni vrsti, ni izdelal »pis- ; menih« kriterijev in meril, ki bi po njegovem splošnem umetnostnem nazoru mogli biti \ podlaga za ustvarjalno kritiko, pa obsegajo teoretski »drobni eseji« bistro premišljene j kriterije za vrednotenje književne, likovne in gledališke umetnosti ter za prevajalstvo, i To so kriteriji za področja, kjer je doslej tudi sam ustvarjal in ustvaril dosti pomemb- ' nega. \
V tej knjigi se jasno uveljavljata dve osnovni in poglavitni sestavini Vidmarjeve \ narave. Prva se pojavlja kot tenkočutna elementarna sila, s katero kritik vpija vase \ umetniško poustva:rjeno življenje in naravo. Ta izrazita občutljivost za artistične, obli- j kovne moči umetnine in za njenega tvorca se druži z literarno sposobnostjo, ki lite-rama doživetja adekvatno prenaša in ureja v pojmovni red analitične besede in stavka. . To prvino njegove narave bi mogli imenovati — umetniško, predstavlja pa tisto njeno ] polovico, s katero se avtor svobodno, nevezano izpostavlja »živosti« in zakrnelosti tega, : kar stopa pred človeka z ambicijo umetnine. Druga sestavina njegove narave in njegovega pisateljstva pa se pojavlja kot logična, precizna misel in kot spoznavna sposobnost, j s katero odkriva Vidmar nekatere osrednje zakone in lastnosti umetnosti. Ta sposobnost ; ga vodi do nekaterih jasnih in logičnih formulacij kriterijev, po katerih utegnemo dokaj * zanesljivo razpravljati o umetniškem delu. O umetnostnih in kritičnih kriterijih raz- ' pravlja v esejih Pogovor o Arhimedovi točki, O gledališki kritiki, O likovni kritiki, mi- j mogrede pa tudi o nekaterih drugih esejih. Zlasti v prvem eseju je razvil svoj filozofski ¦ pogled na umetnost in filozofsko utemeljil smisel in značaj umetnostne kritike. '<
Svojo teorijo literarne kritike gradi na prepričanju, da mora obstajati absolutni kriterij, »s katerim se da vse umetnostno delo vseh časov preceniti in presoditi glede vrednosti in umetniške pomembnosti«. Do absolutnega kriterija pa je mogoče priti le' tedaj, če vemo, »kaj absolutnega izraža umetnost«. Prepričan je, da to, umetnostno ab- j solutno ne morejo biti sami zase ne misel ne resnica pa tudi ne čustvo, ampak je to ) lahko in tudi je edinole življenje. »Umetnost uprizarja življenje«. Ker pa ga uprizarjaj tudi slaba literatura, je lahko absolutno merilo uprizorjenega življenja samo »živost« j umetnine, tista živost, ki priteka v umetnino »iz elementarnega življenja, iz svobode«, i Za resnično umetnino je zato svoboda na vse strani, nasproti sebi in nasproti svetu, .
* Josip Vidmar, Drobni eseji. Založba Obzorja, Maribor 1962.
72    .    -
svoboda, ki »ne sme poznati nobenih idejnih in etičnih vezi« conditio sine qua non. »Prost vsakega nazora, vsakega miselnega sistema, vsakega egoizma šele umetnik lahko resnično dojame in doživi tuje in svoje življenje, življenje kot tako.« Isti zakoni pa veljajo v bistvu tudi za umetnostnega kritika. Samo kritik, ki ne le priznava živost in svobodo kot pogoja umetnosti, ampak ju nosi v sebi kot nerazločni del svojega bitja, samo tak kritik »stoji na Arhimedovi točki za umetnost«. In tak kritik mora tolmačiti in naglašati oba bistvena elementa umetnosti — živost in svobodo.
Vidmarjeva teorija o intenzivni živosti kot o bistveni in osrednji konstitutivni sili umetnosti je dragocena in pomembna. Sporno pa je pojmovanje »svobode«, idejne in etične nevezanosti, njegova borba proti »barbarski veri v moč ideje in življenjskih gesel«, borba za »čisto umetnost«, za »absolutno umetnost« in podobno. Ta stališča je Vidmar v svoji literarni kritiki moral večkrat preklicati, saj so pritekla bolj iz njegove filozofsko-estetske izobrazbe, kakor pa iz umetnostne izkušnje. Razen tega so ga ti pojmi z »ekstatično svobodo« vred privedli do zelo nezanesljive ocene in vere v umetnostno revolucionarstvo Antona Podbevška. Ker pa se zastavlja vprašanje umetnost in nazor v »drobnih esejih« le mimobežno, se ob njem ne zdi potrebno muditi v daljši polemični obliki.
Bolj kakor v filozofiji umetnosti je Vidmar prepričljiv v svoji literarni kritiki in še takrat, kadar govori o pogojih te kritike. Studiozno razpravlja tudi o pogojih, ki jih mora izpolniti na primer gledališka kritika, ko ocenjuje tako občutljivi proces, kot je projekcija dramske umetnine skozi režijo in gledališko oživljene dramske like. Tehtna je njegova misel tudi takrat, ko postavlja načela prave likovne kritike. Po Vidmarju mora biti likovna kritika človeška, dostopna, razumljiva in zanimiva občinstvu. Likovni kritik mora imeti kajpada posluh za stil, za tehniko, kompozicijo itd. Toda prava umetnostna kritika lahko zraste le iz enega čuta —, iz »razvitega čuta za človeško jedro«. Občutljivost za formo je nezadostna, odločilna mora biti in tudi je občutljivost za človeško vsebino umetnine. To resnico opira Vidmar na misli, ki jih je izrekel v korespondenci slikar Van Gogh. Lastno občutljivost za »človeško vsebino« likovne umetnosti pa potrjuje z razmišljanjem o Meštrovičevih kipih.
Umetnost je zasidrana globoko v človeku in v svetu, v njunih realnih zvezah in oblikah. Tudi likovna. »Človek je njeno središče in njen smoter,« piše Vidmar. Po tem načelu presoja tako imenovano »abstraktno umetnost«, ki se v zadnjih štirih desetletjih spreminja v rokah diletantov v negacijo umetnosti, v »kaos pisanih linij in izmišljenih oblik in barv«. Za nastanek resničnega umetnostnega stila pa je po njegovem mnenju potrebno »vesoljno življenjsko čustvo«, vodilna ideja, ki razgibava čas. Nikoli pa ga ne bodo mogli razviti verbalistični programi in likovna kvazirevolucionarnost, ki je v zadnjih desetletjih razvila toliko enodnevnih izumov. Pred drugo svetovno vojno je Vidmar usmerjal slovenske likovnike na novi stil, ki bi mogel zrasti edinole iz novih dogodkov v Evropi, iz »junaške volje do čistega, zdravega življenja brez nezaslišanih krivic in brez polovičarske medlosti«. Zrastel bi lahko samo v primeru, če bi bili umetniki pripravljeni sprejeti vase odločnost in pogum boja za nove življenjske odnose.
V načelnih razmišljanjih o umetnostni kritiki kajpada ni mogel razviti in našteti vseh vidikov, s katerimi se umetnostni kritiki srečujejo in jih pri svojem delu uporabljajo. Naštel oziroma domislil pa je nekaj zelo važnih od njih. Zlasti studiozna in zato teoretsko porabna so tista dognanja o kritikovem poslu, ki obsegajo artistično problematiko in ustvarjalne procese same. In kakor sam izjavlja, je pri svojem kritičnem delu izhajal predvsem iz podlag lastnega estetskega instinkta, ne pa iz neke sistematične, dodelane estetike.
V esejih o svetovnih književnikih se omejuje na nekaj vsebinskih in estetskih oznak, s katerimi želi naglasiti osrednje, tipične miselne, etične in estetske znake posameznega avtorja. Pa tudi med tipičnimi prvinami si izbere le tiste, ki jih takorekoo stalno srečujemo v njegovem umetnostno-teoretskem konceptu in njegovi misli o tem, kakšen je globlji namen umetnosti v človeški skupnosti. Kot psihološko usmerjeni kritik si poskuša ob vsakem umetniškem delu najprej pojasniti, »kakšne in katere duševne sile so bile na delu«. Njegov glavni napor velja »razkritju osrednje kvalitete nekega dela ali osrednje pomanjkljivosti«, ki jo poskuša »čim jasneje videti v njeni psihološki in literarni naravi«. Med estetskimi merili uveljavlja v teh esejih zlasti stopnjo notranje svobode ustvarjalca, živost ustvarjenega epskega ali dramskega lika, prozornost, umetniško redukcijo snovne teže, med moralnimi merili pa zlasti vprašanje, koliko je književnik zvest samemu sebi. Poleg pozornosti za artistično moč prepleta njegovo literarno kritiko »etična misel« kot vodilni motiv. Pojavlja se v različnih zvezah, npr.: »resnica o
73
etični osebnosti«, »mešanica poetične fantastike z globoko moralno problematiko«, živeti je »etična dolžnost«. Na etično misel opozarja tudi citat iz Galsworthyja: »Vsak klobčič življenja in značajev vsebuje neko moralo. Naloga dramatika je, dvigniti to moralo \ v jasnejšo luč.« Njegova pozornost do umetnika in njegovega proizvoda je mnogo- : stranska. Poleg vprašanja, ali se izpoveduje in pripoveduje resnično svobodna osebnost ^ ga zanima stopnja umetnostne, artistične strasti v poetu; vprašuje se po življenjskih 1 spoznanjih, ki v neki umetnosti prevladujejo in so njen vzgon. Zanimajo ga umetnikove i dispozicije, njegov ustvarjalni in ustvarjeni red. Včasih je pozoren na filozofske silnice, koliko pač odločajo pri umovanju življenja, v prvi vrsti pa na temeljno občutje živ- ^ ljenja, ki daje ton vsemu delu nekega ustvarjalca. Esejistično epska nadarjenost, ki zna j do prave mere osvetliti svoj predmet, pisateljevo pot skozi življenje, njegov odnos do i človeka in sveta in stvarniško intenziteto in ki se zna omejiti na bistveno, ta nadarjenost ; dela tudi te Vidmarjeve eseje zanimive in »literarne«. |
Ponekod ne raziskuje samo kot psiholog in estetski ter etični kritik, ampak tudi j kot literarni teoretik, ki ga zanimata geneza in značaj neke epične vrste, njena funkcija J in ustreznost umetnikovega talenta oziroma njegova oblast nad zvrstjo, ki si jo je izbral. , Taka teoretska razglabljanja se ponekod poglobijo še z rahlimi filozofskimi podlagami, ' ki zopet po svoje dokazujejo, da Vidmar dobro pozna elementarno življenje in njegove j zakone, zlasti pa razmerja med njimi in umetnostjo. Občutljiv je za prehode in načine i transpozicije življenjske snovi v umetniška telesa. Taka je npr. njegova misel o pomenu ¦ »biti« in o pomenu »nastajanja« za epsko umetnost, konkretno za roman. Prepričan je, ^ da »biti« v romanu ne more razviti nikdar tako zanimive in nazorne epske umetnine, ; kakor »nastajanje«. Nastajanje je treba izražati tudi s tujim, objektivnim pesniškim ma- < terialom. Objektivna epika pa je skladnejša z estetsko kategorijo pripovedništva, kakor \ lirska epika, in kakor je pripovedovati »o samem sebi z dogodki iz lastnega življenja«, j Vidmarjeva teoretska misel raziskuje tudi v smer, kjer se pojavljata skladnost in dis- { paratnost med snovjo, življenjskim materialom in ustvarjalčevim duhom. Zanima ga, ali j Je pripovednik »pravi medij« neke »condition humain« ali pa ni. Pravilno domneva, ; da igra to soglasje, se pravi književnikova spoznavna moč pomembno vlogo v ustvar- i jalnem aktu. Na tej črti opozarja, da je umetnikova povezanost s konkretnim življenjem ; mnogokrat ustvarjalno odločilna. I
Vidmarjev! portretni eseji niso samo umetnostno-kritični, ampak prinašajo tudi ' skope literarnozgodovinske informacije, kratek pregled vsega bistvenega, kar je nekdo i ustvaril. Z izbranimi biografskimi podatki odpira avtor dohode do osebnih in umetnostnih > odličij posameznikov. Biografski element je potemtakem smotrno omejen na psihološko, i bistvene točke, na pregibne »člene« v književnikovem življenju in delu. Nekoliko manj j enotna je Vidmarjeva kritična misel o Dostojevskem, celo nekoliko nestrpna je. Na eni ; strani se mu zdi namreč vloga njegove umetnosti v Evropi »pomembna«, zaradi njene I središčne ideje, ki je mistična, pa naglasa njen »družbeno reakcionaren in nezdrav ; vpliv«. Da je pisanje Dostojevskega mestoma »histerično«, spada pač v območje oseb- j nega estetskega okusa. Kljub očitno se izključujočim sodbam pa šteje Vidmar Dostojev-^ skega med umetniške čarodeje in ga imenuje »fascinator, kakršnega poznamo iz njego- ; vih brezprimerno sugestivnih del".
V nekem razgovoru te knjige Vidmar odbija misel, da bi bil kritik izjalovljeni j umetnik ali pa celo umetnik, ki je »le slučajno zašel od pravega ustvarjanja k podoživ- i Ijanju in razglabljanju o umetninah«. Toda njegovi opisi nekaterih likovnih umetnin, 1 Meštrovičevih kipov, in znamenitih evropskih arhitekturnih stvaritev pripovedujejo o i neki njegovi moči, s katero ume spremeniti umetnine oziroma to, kar izražajo, kar so, j v neko novo, literarno »povzeto« in poustvarjeno živost. Ta živost, ki je mnogokrat \ estetska, pa ne dokazuje le Vidmarjeve kritične, ampak tudi njegovo umetniško na-' darjenost. '
Franc Zadravec